polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske.
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006
Gozdni jereb je stalnica in ne migrira. Jeseni in spomladi intenzivneje brani svoj teritorij, v
katerem prezimuje in vzredi mladiče. Gozdni jereb je ena izmed vrst, ki je zelo močno
vezana na teritorij. Med letom sezonsko spreminja lokacije zadrževanja na posameznih
delih znotraj teritorija (Swenson, 1991).
Vrste iz reda plezalcev so stalnice. Značilni so le premiki v območja z namnožitvami
podlubnikov. Navadno so ti premiki jeseni, in sicer z višjih leg na nižje nadmorske lege.
To sem opazil pri triprstem detlu (dve opazovanji pod 800 m) in pri črni žolni. Triprsti
detel se v zimskem obdobju pojavlja tudi zunaj značilnega habitata, kot npr. v mlajšem
gozdu črnega bora meseca februarja na nadmorski višini 650 metrov (Polak, 1993).
Belohrbti detel je v Sloveniji razmeroma slabo raziskan. Zabeležena so le posamezna
opazovanja v nižinah zunaj gnezditvenega obdobja (Obradovič, 1988). Na obravnavanem
območju nisem opazil te vrste v negnezditvenem obdobju.
7.4 VIŠINSKA RAZŠIRJENOST
Med obravnavanimi vrstami se na najnižjih nadmorskih legah zadržuje gozdni jereb, in
sicer povprečno 738 metrov nad morjem, sledijo mu mali skovik, črna žolna, kozača in
koconogi čuk. Dva detla in mali muhar se zadržujejo v nadmorskih legah nad 900 metrov
(preglednica 15). Kozača se pojavlja v dveh skupinah habitatov. Najpomembnejši habitat
so jelovo bukovi gozdovi v višjih legah, drugi habitat pa so bukovi gozdovi v nižjih
nadmorskih legah. Koconogi čuk in mali skovik imata osrednji del populacije nad 800
metrov, drugi del pa je pod to mejo v in na obrobju kraških dolin, poraslih s smreko.
Zadrževanje na določenih nadmorskih višinah v teku daljšega obdobja ni konstanta za
posamezne vrste, saj se pri enih vrstah lahko spreminja (preglednica 34). To je značilno
tudi za nekatere druge vrste ptic, npr. gozdne kure (Mikuletič, 1984).
Preglednica 34: Povprečna nadmorska višina habitatov gozdnega jereba v treh zaporednih časovnih obdobjih
Table 34: Average altitude of the Hazel Grouse’s habitat through three successive time periods
Obdobje - leto 1985 - 1991 1992 - 1997 1998 - 2003
Št. opažanj
Povprečna
8 18 33
nadmorska
višina (m)
649
719
768
Povprečna višinska razširjenost gozdnega jereba se v zadnjih časovnih obdobjih pomika v
višje lege. Na eni strani je potencialni vzrok za to povečevanje populacij talnih plenilcev –
predvsem divjih prašičev (Sus scrofa), saj se zadržujejo tudi v okolici krmišč, ki so
pogosteje nameščena v nižjih legah in v zaraščajočih se območjih (gospodarski razred
7000). Drugi vzrok je zaraščanje košenic v višjih legah in s tem povečevanje ugodnejših
razmer za to vrsto.
Oba detla (triprsti in belohrbti) sta izrazito »višinski« vrsti, saj ju najdemo nad 800
oziroma 900 metri nad morjem, medtem ko se črna žolna pojavlja na vseh nadmorskih
višinah. Triprsti detel je značilen ledenodobni relikt, ki mu ustrezajo višje lege in iglasti
85