polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske.
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006
7.3 SEZONSKI PREMIKI PTIC
Vse obravnavane vrste ptic razen malega muharja so stalnice. Mali muhar se seli prek
Balkanskega polotoka in Male Azije v Indijo. Na selitvi in v prezimovališču preživi večji
del letnega obdobja. V Evropo se vrne sredi maja in se odseli v prvi polovici septembra
(Cramp, 1998).
Sove so občasne selivke na krajše razdalje, predvsem z višjih leg v nižine. Za kozačo je v
nalogi največ podatkov (N=82), iz katerih je razvidna tudi njena letna in zimska
razširjenost. Zimska je razmeroma kratka in traja le eno tretjino leta, in sicer od decembra
do marca. V obdobju gnezdenja je osrednji del populacije med 760 in 990 metri z mediano
885 metrov nadmorske višine. V zunajgnezditvenem obdobju je bil osrednji del opazovanj
kozač zabeležen med 530 in 900 metri z mediano 755 metrov nadmorske višine. V tem
obdobju kozače naseljujejo v povprečju sto metrov nižje lege kot v obdobju gnezdenja. V
Skandinaviji na Finskem so kozače (S. u. liturata) večinoma stalnice, vendar pa soimenska
podvrsta (S. u. uralensis) v hudih zimah migrira tudi na večje razdalje (Mikkola, 1983). V
Sloveniji živi druga podvrsta (S. u. macroura), ki se pozimi deloma pojavlja v nižinah s
tanjšo snežno odejo, kar ji omogoča, da laže ulovi svoj plena (Mihelič in sod., 2000).
Vrezec (2000) ugotavlja po manjši vokalni aktivnosti v zimskih mesecih, da se del kozač s
Krima odseli v nižine Ljubljanskega barja.
Za drugi dve vrsti sov (mali skovik, koconogi čuk), za kateri imamo razmeroma malo
podatkov, ni opaznega zimsko-spomladanskega premika. Predpostavljam, da sta ti dve
vrsti stalnici, saj v obravnavanem območju ni bilo opazovanj zunaj gnezditvenih habitatov.
Mali skovik prebiva v mraziščnih dolinah v pretežno smrekovih gozdovih ter na višjih
legah v sestojih, kjer prevladujeta jelka in smreka. Male skovike sem opazoval največ
jeseni, ko so se območno oglašali. Predvidevam, da v teritoriju ostanejo tudi pozimi in
spomladi gnezdijo (potrjeno gnezdenje v GE Mozelj). Pozimi se v nižine odselijo tudi
posamezne kozače, katerih plen so lahko tudi mali skoviki, saj je za vrsti značilna podobna
dnevno-nočna lovska aktivnost (Mikkola, 1983).
Pri kozači so pari stalni, pri koconogem čuku pa ne. V Skandinaviji samci ostanejo v
svojih teritorijih, medtem ko se samice in mladiči odselijo v kraje z ugodnejšimi
prehranjevalnimi razmerami (Mikkola, 1983). Na Krimu je Vrezec (2000) zaznal
minimalne višinske premike med gnezditvenim in negnezditvenim obdobjem. Mali skovik
je sicer maloštevilen, a je stalnica. V zimskem obdobju sem ga opazoval v istem območju
kot v drugih obdobjih. V severni Evropi so značilne občasne invazije malih skovikov proti
jugu, posamezni osebki v osrednjih Alpah pozimi migrirajo v nižine (Mikkola, 1983). V
Sloveniji je bilo nekaj opazovanj malih skovikov v nižinah, in sicer 31. 1. 1998 pri Vrhniki
(Grošelj, 1999) ter sredi februarja 1998 ob Dravi pri Rušah (Bračko, 1998).
Na kočevskem območju in drugod v zahodnih Dinaridih prihaja v kraških dolinah do
»vrstne inverzije«, kot je to opazno pri koconogem čuku, malem skoviku in gozdnem
jerebu (slike 33, 34, 35). Omenjene vrste izkoriščajo primeren habitat s hrano in
gnezdiščem.
84