polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske.
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006
V primerjavi z drugimi obravnavanimi vrstami se črna žolna zadržuje v območjih z
velikim (največjim) nagibom (26,8° - SD=13,3; preglednica 17). Kamnitost v območjih
opazovanja črne žolne je 20 %, kar je največ med izbranimi vrstami ptic (preglednica 20).
Skalovitost njenih habitatov je tudi visoka, in sicer 25 % (preglednica 20), kar nakazuje na
skalovita in pri veliki kamnitosti plitva tla. V takšnih gozdnih sestojih z velikim nagibom
so težje spravilne razmere, več poškodovanega drevja od sečnje in spravila ter več
odmrlega drevja. Črne žolne pa tu lažje najdejo hrano in drevesa za izdelavo gnezdilnih
dupel. V habitatih črne žolne prevladujejo severne in jugozahodne ekspozicije (slika 42),
podobno, kot je povprečje v celotnem obravnavanem območju (slika 8). Od gozdnih
združb prevladujeta Abieti-Fagetum typicum in Abieti-Fagetum omphalodetosum, vendar
se črna žolna zadržuje tudi v bukovih združbah, npr. Enneaphyllo-Fagetum (preglednica
21). Opažanja črne žolne so z vseh nadmorskih višin. Glede na delež nadmorskih višin v
območju pa je najpogostejša v višinah nad 800 m v jelovo-bukovih sestojih (slika 36). V
sosednji Avstriji je pogostnost črne žolne visoka v nižinskih gozdovih med 200 in 300
metri nadmorske višine ter v gorskih gozdovih med 600 in 1200 metri – največ med 800 in
1000 metri (Dvorak in sod., 1993).
Zadržuje se v območjih z nekoliko višjo lesno zalogo iglavcev in razmeroma nizkim
standardnim odklonom (SD) lesne zaloge pri listavcih in iglavcih (preglednica 28).
Mediana lesne zaloge habitatov črne žolne je rahlo nad povprečjem območja, in sicer 333
m 3 /ha (SD = 131,9). V pragozdnih ostankih z visoko lesno zalogo in velikim deležem
odmrlega drevja (preglednica 8) se črne žolne pojavljajo v gnezditvenem obdobju
(preglednica 33). V pragozdnih ostankih drugod po Evropi in v odraslih nižinskih in drugih
gozdovih se črne žolne stalnice (Tomialojć in Weselowski, 1990). Glede razvojnih faz pa
kot pri večini obravnavanih vrst ptic prevladujejo v habitatih črne žolne odrasle razvojne
faze z največjo mozaičnostjo v dvoslojnih sestojih. V bolj presvetljenih in razgrajenih
sestojih se drevje bolj suši, še posebej iglavci, kar pomeni, da je tam več žuželk (npr. druž.
Scolytidae). Črna žolna dolbe gnezdilna dupla predvsem v stara bukova drevesa, katerih
les so že razmehčale glive. V starejših razvojnih fazah sestojev je takšnih dreves veliko, še
posebej tam, kjer je drevje bolj poškodovano, obolelo in slabo vitalno. In prav
poškodovanost drevja je v območju razmeroma visoka (poglavje 5.2.5). Črna žolna ima
več dupel, v katerih gnezdi in prenočuje. V izdelanih duplih gnezdi dva- do trikrat, potem
pa jih prepusti drugim vrstam, kot so: kuna zlatica (Martes martes), koconogi čuk
(Aegolius funereus), veverica (Sciurus vulgais), navadni polh (Glis glis) idr. Črna žolna
tako velja za ključnega primarnega duplarja, ki zagotavlja gnezditveni prostor večjim
vrstam ptic in manjšim sesalcem.
Prostorska niša črne žolne je razmeroma široka, saj ima širok razpon različnih ekoloških
dejavnikov v celotni območni razširjenosti (S-Wi.= 0,67). Ekološka niša pa se bolj
prekriva s koconogim čukom kot z drugimi vrstami iz reda plezalcev (preglednica 32), kar
dobro nakazuje njuno povezanost prek gnezdilnih dupel, ki jih dolbe črna žolna, kasneje pa
jih zaseda tudi koconogi čuk. Črna žolna dolbe dupla večinoma v stara bukova drevesa,
glavno hrano – mravlje – pa pogosto išče v votlih smrekah.
80