polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

10.01.2013 Views
Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006 Škotskem so ograje za živino pomemben dejavnik umrljivosti divjih petelinov (Marshall in Edwards-Jones, 1998). Na površinah v zaraščanju na nekdanjih košenicah ni skalovitosti in kamnitosti ali pa sta ti zelo majhni, zato je prehodnost za jereba boljša. Podobno kot pri kozači je bilo največ opazovanj gozdnih jerebov zabeleženih v gozdni združbi Abieti-Fagetum omphalodetosum (slika 44). Ravno tako je gozdni jereb najbolj zastopan v gozdnogospodarskem razredu A- F omphalodetosum s skupinsko postopnim načinom gospodarjenja z gozdom. Velik delež gozdnega jereba je tudi v razredu A-F clematidetosum v nižinah. Majhen pa je v zasmrečenih in prebiralnih sestojih (slika 35), s tem da je v opazovanih odsekih/oddelkih značilna velika mozaičnost mladovij in tudi drugih razvojnih faz gozda (slika 38). Prebiralna struktura in velika pestrost drevesnih, grmovnih in zeliščnih vrst se pojavlja v gozdovih s skupinsko postopnim načinom gospodarjenja, na kar nakazuje pojavljanje gozdnega jereba. Za više ležeče predele nad 800 metri nadmorske višine ter v kraških dolinah je v GGO Kočevje značilno zaraščanje s smreko in lesko (Gozdnogospodarski ... 2003). Leska je pomembna v zimski prehrani gozdnega jereba (Mikuletič, 1984). Manjše skupine letvenjaka in mlajšega drogovnjaka z globokimi in gostimi krošnjami smreke so njihovo priljubljeno zimsko prenočišče, še posebej v zimah z nizko snežno odejo ali brez nje (Swenson, 1991). Podobno kot pri kozači je v opazovanih območjih gozdnega jereba največ lesne mase v razredu 300 – 399 m 3 /ha (preglednica 26). Pri gozdnem jerebu je več lesne zaloge v tanjših debelinskih razredih kot pri drugih obravnavanih vrstah ptic. V opazovanih oddelkih/odsekih je velika mozaičnost razvojnih faz. Mediana lesne zaloge v habitatih gozdnega jereba je 314 m 3 /ha (SD = 103,2), kar je razmeroma visoka zaloga za vrsto, ki je prilagojena mlajši razvojni fazi gozda in s tem nižji lesni zalogi. V lesni zalogi prevladujejo iglavci (preglednica 28), katerih delež precej niha (SD = 110), manj pa niha pri listavcih (SD = 63). Gozdni jereb ima razmeroma široko ekološko nišo (S-Wi = 0,67 – preglednica 30). Velik razpon ima pri gozdnih združbah, ekspozicijah in nadmorskih višinah. Iz tega lahko sklepamo, da so za gozdnega jereba pomembni mikrohabitati s primernimi prehranjevalnimi razmerami skozi vse leto, skrito talno gnezdišče s čim manj plenilci ter ustrezna mesta za prenočevanje. 7.2.5 Črna žolna (Dryocopus martius) Vrste iz reda plezalcev so najbolj opazne v prvi polovici leta, ko s potrkavanjem in oglašanjem označujejo svoj teritorij. Tako je bilo največ osebkov (N=23) črne žolne opaženih v gnezditvenem obdobju, v mesecu aprilu (slika 28), največ na nadmorski višini med 500 in 600 m (slika 36), saj je tu veliko smrekovih sestojev in njene priljubljene hrane – lesnih mravelj in podlubnikovih ličink. V zadnjem obdobju so zaradi nižjih količin padavin v območju pogostejše prenamnožitve podlubnikov (druž. Scolytidae) (slika 13). Črna žolna ima najraje mlajše razvojne stadije različnih vrst nevretenčarjev, ki živijo v zelo različnih gozdnih združbah (Cramp, 1998; Geister, 1995). 79

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske. Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006 V primerjavi z drugimi obravnavanimi vrstami se črna žolna zadržuje v območjih z velikim (največjim) nagibom (26,8° - SD=13,3; preglednica 17). Kamnitost v območjih opazovanja črne žolne je 20 %, kar je največ med izbranimi vrstami ptic (preglednica 20). Skalovitost njenih habitatov je tudi visoka, in sicer 25 % (preglednica 20), kar nakazuje na skalovita in pri veliki kamnitosti plitva tla. V takšnih gozdnih sestojih z velikim nagibom so težje spravilne razmere, več poškodovanega drevja od sečnje in spravila ter več odmrlega drevja. Črne žolne pa tu lažje najdejo hrano in drevesa za izdelavo gnezdilnih dupel. V habitatih črne žolne prevladujejo severne in jugozahodne ekspozicije (slika 42), podobno, kot je povprečje v celotnem obravnavanem območju (slika 8). Od gozdnih združb prevladujeta Abieti-Fagetum typicum in Abieti-Fagetum omphalodetosum, vendar se črna žolna zadržuje tudi v bukovih združbah, npr. Enneaphyllo-Fagetum (preglednica 21). Opažanja črne žolne so z vseh nadmorskih višin. Glede na delež nadmorskih višin v območju pa je najpogostejša v višinah nad 800 m v jelovo-bukovih sestojih (slika 36). V sosednji Avstriji je pogostnost črne žolne visoka v nižinskih gozdovih med 200 in 300 metri nadmorske višine ter v gorskih gozdovih med 600 in 1200 metri – največ med 800 in 1000 metri (Dvorak in sod., 1993). Zadržuje se v območjih z nekoliko višjo lesno zalogo iglavcev in razmeroma nizkim standardnim odklonom (SD) lesne zaloge pri listavcih in iglavcih (preglednica 28). Mediana lesne zaloge habitatov črne žolne je rahlo nad povprečjem območja, in sicer 333 m 3 /ha (SD = 131,9). V pragozdnih ostankih z visoko lesno zalogo in velikim deležem odmrlega drevja (preglednica 8) se črne žolne pojavljajo v gnezditvenem obdobju (preglednica 33). V pragozdnih ostankih drugod po Evropi in v odraslih nižinskih in drugih gozdovih se črne žolne stalnice (Tomialojć in Weselowski, 1990). Glede razvojnih faz pa kot pri večini obravnavanih vrst ptic prevladujejo v habitatih črne žolne odrasle razvojne faze z največjo mozaičnostjo v dvoslojnih sestojih. V bolj presvetljenih in razgrajenih sestojih se drevje bolj suši, še posebej iglavci, kar pomeni, da je tam več žuželk (npr. druž. Scolytidae). Črna žolna dolbe gnezdilna dupla predvsem v stara bukova drevesa, katerih les so že razmehčale glive. V starejših razvojnih fazah sestojev je takšnih dreves veliko, še posebej tam, kjer je drevje bolj poškodovano, obolelo in slabo vitalno. In prav poškodovanost drevja je v območju razmeroma visoka (poglavje 5.2.5). Črna žolna ima več dupel, v katerih gnezdi in prenočuje. V izdelanih duplih gnezdi dva- do trikrat, potem pa jih prepusti drugim vrstam, kot so: kuna zlatica (Martes martes), koconogi čuk (Aegolius funereus), veverica (Sciurus vulgais), navadni polh (Glis glis) idr. Črna žolna tako velja za ključnega primarnega duplarja, ki zagotavlja gnezditveni prostor večjim vrstam ptic in manjšim sesalcem. Prostorska niša črne žolne je razmeroma široka, saj ima širok razpon različnih ekoloških dejavnikov v celotni območni razširjenosti (S-Wi.= 0,67). Ekološka niša pa se bolj prekriva s koconogim čukom kot z drugimi vrstami iz reda plezalcev (preglednica 32), kar dobro nakazuje njuno povezanost prek gnezdilnih dupel, ki jih dolbe črna žolna, kasneje pa jih zaseda tudi koconogi čuk. Črna žolna dolbe dupla večinoma v stara bukova drevesa, glavno hrano – mravlje – pa pogosto išče v votlih smrekah. 80

Page 1 and 2: UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA F

Page 3 and 4: Perušek M. Vpliv nekaterih ekološ












































Page 91: Perušek M. Vpliv nekaterih ekološ














Page 121 and 122: PRILOGE Priloga A): Ptiči gnezdilc

Page 123 and 124: 84. grmovščica Phylloscopus sibil

Page 125 and 126: leto belohrbti detel črna žolna P

Page 127: UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA F

vrst

ptic

gozdovih

izbranih

drugih

gozdne

tudi

vpliv

vrste

nekaterih

polno

besedilo

digitalna

univerza

ljubljani

www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si

polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani ... View more polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Delete template?

Save as template ?

polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani