polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske.
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006
saj v bližini kozačinih teritorijev ni lesne sove. Mediana nadmorske višine opažanj
koconogega čuka je najvišja med obravnavanimi vrstami sov. Večji del opažanj je v više
ležečih predelih, manjši del pa tudi iz kraških dolin, posajenih s smreko (slika 33).
Med vsemi obravnavanimi vrstami gre pri koconogem čuku za najmanjši naklon terena in
skalovitost habitatov, ker se ta sova zadržuje v mlajših sekundarnih smrekovih sestojih na
nekdanjih kmetijskih površinah. Opazoval sem jih največ v združbi Hacquetio-Fagetum,
kjer so sekundarni sestoji smreke, predvsem na območju Loškega potoka v zasebnih
gozdovih. Lastniki še vedno pospešujejo smreko in sekajo debela ter poškodovana drevesa
(načrt GE Loški potok). Pomanjkanje gnezdilnih dupel za sove je veliko, zato koconogi
čuki uspešno zasedajo gnezdilnice v pretežno sekundarnih smrekovih sestojih v osrednjem
delu gospodarske enote Loški potok in drugih odraščajočih gozdovih iglavcev (lastna
opazovanja). Kajina Loškega potoka, kjer sem opazil največ koconogih čukov, je
mozaična, s številnimi jasami in površinami, ki se zaraščajo s smreko. Opazovanja so
predvsem iz gozdnogospodarskega razreda Abieti-Fagetum omphalodetosum s skupinsko
postopnim načinom gospodarjenja z gozdom (preglednica 22). V opazovanih
odsekih/oddelkih prevladuje pomlajenec. Mladovje pa je zelo mozaično razporejeno
(preglednica 25), kar bolj ustreza manjšemu koconogemu čuku kot drugim večjim vrstam
sov. Med gosteje poraslimi raznomernimi in raznodobnimi manjšimi skupinami gozdnega
drevja se koconogi čuki laže gibljejo in lovijo plen kot večje sovje vrste. Na Finskem so
njihova glavna hrana mali sesalci iz reda Clethrionomys in Microtus (Jäderholm, 1987). V
Dinaridih še ni raziskana prehrana koconogega čuka. Mediana lesne zaloge habitatov
koconogega čuka je med obravnavanimi vrstami najnižja, s tem da v lesni zalogi
prevladujejo iglavci (preglednici 27, 28). Frekvence lesnih zalog se gibljejo od 0 do 399
m 3 /ha (preglednica 26). Od vseh obravnavanih vrst je v opazovanih območjih koconogega
čuka največ drevja v razredu od 0 do 99 m 3 /ha – v nižjih debelinskih razredih in s tem več
mlajših razvojnih faz kot v habitatih drugih vrst. Z umikom v te sestoje se koconogi čuki
izognejo kompeticijskemu izključevanju večjih vrst. Njihova ekološka niša je zelo ozka (S-
Wi je 0,52) in je najožja med obravnavanimi gozdnimi vrstami sov. Iz tega lahko sklepam
na razmeroma redko zastopanost te vrste v obravnavanem območju.
7.2.3 Mali skovik (Glaucidium passerinum)
Najmanjši predstavnik gozdnih vrst sov je mali skovik. V območju je zelo redek, na kar
kaže tudi majhno število opazovanj (N=12). V Zgornji Savinjski dolini pa je njegova
razširjenost med 930 in 1.710 metri nadmorske višine (Svetličič in Kladnik 2001). Še bolj
kot koconogi čuk je mali skovik izpostavljen kompeticiji gozdnih sov in tudi ujed.
Spomladi se prehranjuje z voluharicami (76 %) in pticami (10 %), na jedilniku so še
žuželke in druge manjše vrste. Vrsta in delež plena se zelo spreminjata po posameznih letih
(Mebs in Scherzinger, 2000). Med pticami so njegov glavni plen manjše ptice (Regulus sp.,
Chertia sp. idr.), zato lovi v mraku in podnevi. S tem se izogne nočnim plenilcem,
predvsem večjim vrstam sov, bolj pa je izpostavljen ujedam. Največkrat sem ga opazil v
zadnjem tednu meseca septembra. Jeseni je pogostejši zaradi nove generacije. Samci se z
oglašanjem takrat bolj izpostavljajo. Spomladi je precej neopazen, verjetno zato, da ne
postane plen večjih vrst sov in ujed. Najdeno gnezdilno duplo na kočevskem polju v
velikopovršinskih smrekovih drogovnjakih je primer izkoriščanja odsotnosti drugih vrst
sov, saj omenjeni habitat ni primeren za druge sove (težji prelet, ni gnezdišč). Glede
76