polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske.
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006
pojavljajo primerne razmere za to vrsto. V Črnem gozdu v južni Nemčiji je npr. triprsti
detel izumrl leta 1924, a se je leta 1982 vrnil, očitno zaradi povečanega deleža odmrlih
dreves iglavcev, ki so ga povzročile emisije (Ruge, cit. po The EBCC Atlas of ..., 1997).
Njegova glavna hrana so ličinke kozličkov (Cerambycidae) in podlubnikov (Scolytidae).
Slovenska populacija triprstega detla je ocenjena od 100 do 200 parov, kar ga uvršča med
redke gnezdilce (Geister, 1995). Njegova razširjenost je razdeljena v tri območja: eno je v
severovzhodnem koncu in sega od Julijcev do Karavank, drugo v južni Sloveniji, kjer sega
od Snežniškega pogorja prek ribniških hribov do Kočevskega Roga, tretje pa je območje
okrog Laškega. Najvišje gnezdilno območje sega do gozdne meje in se spusti do
nadmorske višine 900 m. Pri nas je bila gostota populacije triprstega detla ugotovljena le v
pragozdnih ostankih Rajhenav in Pečka, in sicer od 0,5 do 0,8 para na 10 ha (Perušek,
1992).
4.2.8 Mali muhar – Ficedula parva (Bechstein, 1815)
(družina Muscicapidae – muharji, red Passeriformes – pevci)
Mali muhar gnezdi v borealni tajgi in v zmernem pasu od Evrazije do Kamčatke in
severozahodne Kitajske do srednje Evrope. Zahodna meja poteka prek srednje Švedske,
Danske, severne Nemčije Avstrije, Hrvaške in Grčije. Soimenska podvrsta F. p. parva
naseljuje Evropo zahodno od Urala, izolirane populacije pa območja na višjih nadmorskih
višinah Kavkaza in Male Azije. V severnem Iranu je druga podvrsta F. p. albicilla. Mali
muharji se selijo na dolge razdalje in preživijo zimo v Indiji in Pakistanu.
Habitat malega muharja je bogato strukturiran odrasel listnat ali mešan gozd z nekoliko
presvetljenimi krošnjami, hladno in vlažno notranjo mikroklimo ter odprt prostor s suhimi
vejicami, kamor seda. Takšni sestoji so na strminah in v majhnih dolinah ali vrtačah. V
srednji in južni Evropi se zadržuje v gozdovih višjih nadmorskih višin (Abieti-Fagetum,
Aceri-Fagetum) (Scherzinger, 1985). Včasih ga najdemo v starih bukovih in hrastovih
gozdovih.
Za malega muharja je v Evropi značilna velika variabilnost v izbiri habitata. Na Danskem,
severni Nemčiji in v severozahodni Poljski naseljuje stare bukove nižinske gozdove,
medtem ko v južni Nemčiji, Češki, Slovaški, Avstriji, Romuniji in na Balkanu gnezdi do
nadmorske višine 1.100-1.300 m od Alp, Bavarskega gozda do Karpatov in do 2.350 m na
Kavkazu (Flade, cit. po The EBCC Atlas of ..., 1997).
Gnezdilna gostota malih muharjev ni več kot 0,6 – 1,7 para na 10 ha v severnonemških
nižinskih bukovih gozdovih. V pragozdu lipe hrasta in belega gabra vzhodne Poljske je
gostota od 0,6 do 2 para na 10 ha (Tomialojć in sod., 1984).
V Sloveniji velja mali muhar za zelo redko gnezdilko z ocenjeno populacijo od 50 do 100
parov (Geister, 1995). Je gnezdilka hladnih alpskih bukovih gozdov (Kmecl in Rižner,
1992; Bračko, 1993; Šere, 1994) in dinarskih pragozdnih ostankov (Perušek, 1992, 1998).
To je razmeroma težko odkrivna vrsta, saj jo razen po petju zelo težko odkrijemo zaradi
skritega življenja v drevesnih krošnjah. Njegova gostota je razmeroma nizka, zato je tudi
manjša oz. krajša pevska aktivnost vrste.
14