polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske.
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006
1908, danes pa ocenjujejo, da je tam 1.000 gnezdečih parov. Na Nizozemskem je prvič
gnezdila leta 1913, danes državo naseljuje 2.900 parov, večinoma v gozdovih, posajenih v
obdobju med letoma 1890 in 1940. Na severu Evrope v tajgi zaradi obsežnih golosekov pa
njena številčnost upada.
Največja gostota in najmanjši »home range« 1 par na 100 ha je bil ugotovljen v mešanem
gozdu bukve in smreke v osrednjem delu Evrope (Ruge in Bretzendorfer, 1981, cit. po The
EBCC Atlas of ..., 1997). V srednji Evropi so njeni teritoriji veliki večinoma od 300 do
1.000 ha. Na severu Skandinavije so teritoriji večji (500 do 1.000 ha).
Črna žolna je poleg zelene žolne (Picus viridis) ključna vrsta v evropskih mešanih in
iglastih gozdovih, ker izdelujeta večja dupla za druge večje sekundarne gnezdilce v
drevesnih duplih, kot so: koconogi čuk, golob duplar, zvonec in kavka. V osnovi so vse
populacije črne žolne stalnice, toda premiki so izraziti od avgusta do oktobra, ko je v
posameznih letih mogoče zaznati eruptivne premike proti severu (Nilson, cit. po The
EBCC Atlas of ..., 1997).
V Sloveniji velja za pogosto gnezdilko s celotno ocenjeno številčnostjo populacije od
1.000 do 1.500 parov. Pogostejša je v više ležečih predelih in v sredogorju kot v nižini v
mešanih in iglastih gozdovih (Geister, 1995). Na kočevskem in ribniškem je splošno
razširjena vrsta v vseh gozdovih. Ni je v varovalnih in čistih bukovih gozdovih. V čistih
nižinskih smrekovih gozdovih se pojavlja zunaj gnezditve v sestojih iglavcev na drevesih,
naseljenih s podlubniki.
4.2.6 Belohrbti detel – Dendrocopos leucotos (Bechstein, 1803)
(družina Picidae – žolne, red Piciformes – plezalci)
Belohrbti detel je ptičja vrsta listopadnih gozdov s palearktično distribucijo v zmernem
pasu in v južnem delu borealnih listopadnih gozdov. V srednji in južni Evropi prebiva v
gozdovih belega gabra in hrasta. V severni in vzhodni Evropi živi v gozdovih breze in
trepetlike. V srednji Evropi je maloštevilen in prebiva v gorskih bukovih in mešanih
gozdovih. Najdemo ga celo v mlajših sestojih z večjim deležem odmrlega drevja (Bühler,
2001 ). V Evropi najdemo tri podvrste. Soimenska podvrsta D. l. leucotus naseljuje
srednjo, severno in vzhodno Evropo, južno Avstrijo, severno Srbijo in Ukrajino ter
območja vzhodno od Urala. Južno od tega areala živi podvrsta D. l. lilfordi (Sharpe in
Dresser, 1871), ki ga nekateri uvrščajo v samostojno vrsto (Matvejev, 1985). Potem je še
podvrsta D. l. uralensis, ki naj bi naseljevala okolico Čelibinska (Spiridinov in Virkkala,
cit. po The EBCC Atlas of ..., 1997). Nekateri avtorji v Evropi ločijo še podvrsto D. l.
carpathicus, ki, kot ime pove, prebiva v Karpatskem gorstvu (Matvejev, 1976). Preostalih
deset podvrst najdemo na vzhodu. Ocena velikosti evropske populacije se giblje med
28.000 in 48.000 pari. Pogostejši je v jugovzhodni Evropi. V Bolgariji je zelo pogost v
gorskih gozdovih nad 1.000 m (Spiridinov, 1985, cit. po The EBCC Atlas of ..., 1997).
Maksimalna gostota populacije belohrbtega detla v optimalnih listopadnih gozdovih je 1
par na km 2 v severni in srednji Evropi (Stenberg, 1990; Weselowski, 1995a, cit. po The
EBCC Atlas of ..., 1997) ter 2 para na km 2 v Italiji (Bernoni, 1994, cit. po The EBCC Atlas
12