polno besedilo - Digitalna knjižnica BF - Univerza v Ljubljani

Perušek M. Vpliv nekaterih ekoloških in drugih dejavnikov na razširjenost izbranih vrst ptic v gozdovih kočevske.
Mag. delo. Ljubljana. Univ. v Lj., Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2006
(Strix aluco) in kuna zlatica (Martes martes), ki zasedata isto gnezdilno nišo (Mikkola,
1983). Evropska populacija koconogega čuka je ocenjena na 37.000 do 71.000 parov.
Severne populacije so pozimi klateži, ko se premaknejo tudi do 600 km, medtem ko so
južne populacije stalnice. V Skandinaviji ima na gostoto populacij koconogega čuka velik
vpliv moderno golosečno gozdarstvo, zato so opazovalci ptic namestili prek 11.000
gnezdilnic, ki jih koconogi čuki uspešno uporabljajo za gnezdenje (slika 3). Na Finskem so
ugotovili, da so gostote populacij omenjene vrste precej višje v smrekovih kot v borovih
sestojih (Korpimäki, cit. po The EBCC Atlas of ..., 1997), kjer so preučili tudi njihovo
prehrano (Jäderholm, 1987). V srednji Evropi so gostote populacij koconogega čuka 3 pari
na 100 km 2 v Belgiji in do 35 parov na 100 km 2 v Nemčiji (Mebs in Scherzinger, 2000).
V Sloveniji je bil koconogi čuk odkrit v 21 kvadrantih mreže UTM od Alp, Trnovskega
gozda pa vse do Kočevskega Roga (Geister, 1995). V zadnjem času so na voljo podatki o
precejšnji številčnosti koconogega čuka s Pohorja (Božič in Vrezec, 2000), kjer ima
optimalne razmere v smrekovih sestojih, ki so njegovo glavno prebivališče. Odkrit je bil
tudi na Gorjancih (Vrezec, 2000). Gnezda koconogih čukov so bila najdena v naseljih
(Grošelj, 1990; Perušek, 1993). Geister (1995) slovensko populacijo ocenjuje na 100-200
parov. Naseljuje predvsem višje predele od 500 do 1.630 metrov nadmorske višine.
Svetličič (1995) je raziskoval sove v gozdnem predelu Krašica na Štajerskem, kjer je na
850 ha gozda našel 6 pojočih samcev.
Med Turjakom in Kolpo so koconogi čuki razmeroma redki. Pojavljajo se v višjih legah v
jelovo-bukovih in smrekovih gozdovih (Perušek, 1990, 1993). Na njihovo razporeditev
vplivajo številni dejavniki od razpoložljivih dupel črne žolne, plenilcev pa do hrane.
Oglašati se začne že zgodaj pozimi. Večinoma poje ponoči, redko podnevi. Samica se
oglaša le izjemoma in tišje. Ponekod primanjkuje gnezdilnih dupel. Pomanjkanje ga prisili,
da izbere celo gnezdilnico v naseljih, ki so namenjene škorcem ipd. (Mikkola, 1993).
Samica leže jajca na gola tla, najpogosteje 3 do 7. Vali takoj, tako da so mladiči enega
legla različnih velikosti. Ti navadno poletijo v začetku maja.
4.2.3 Mali skovik – Glaucidium passerinum (Linnaeus, 1758)
(družina Strigidae – sove, red Strigiformes – sove)
Mali skovik je najmanjša palearktična sova. Prebiva v severnih iglastih gozdovih od
Norveške čez severno Evrazijo do vzhodne Sibirije, Sahalina, vključno Altaja in gorovij v
osrednji Aziji. Izolirane post-glacialne populacije živijo v gorskem pasu srednje Evrope.
Geografske variacije obsegajo evropsko podvrsto G.p. passerinum in severno podvrsto
G.p. orientale iz vzhodne Sibirije, Mandžurije in Sahalina, ki je nekoliko večja in bolj siva
(Mikkola in Sackl, cit. po The EBCC Atlas of ..., 1997).
V Evropi živi strnjena populacija v Skandinaviji in se razteza proti vzhodu. V srednji
Evropi je mali skovik omejen na gorovja. Ocena evropske populacije se suče med 27.000
in 38.000 pari. Strnjena populacija živi v Alpah. V Skandinaviji populacija variira med
0,15 in 20 do 30 parov na 10 km 2 . Številčnost niha tudi glede na razmere v ciklih malih
sesalcev. V srednji Evropi se gostota giblje 0,7 in 4,2 para na 10 km 2 . V severni Avstriji
9