Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani 1919–1945 - Univerza v ...

Christian Albert Theodor Billroth (1829-1894), znameniti nemško-avstrijski
kirurg 19. stoletja v predavalnici okrog leta 1880. (Österreichische Galerie Belvedere,
Dunaj.)
II.
V prvi polovici 19� stoletja je bilo medicino mogoče študirati na
dveh nivojih� Kirurški študij za civilne in podeželske ranocelnike
(chirurgische Studium für Civil- und Landwundärzte) je trajal
dve leti in bil v glavnem omejen na kirurgijo in porodništvo,
v njegov okvir pa je spadalo tudi babištvo� Večina licejev te
medicinske učne ponudbe ni presegla� 7
Študij zdravilstva in višjega ranocelništva (Studium der
Arznaykunde und höheren Wundarznaykunst) pa je sprva trajal
štiri leta, absolvirati ga je bilo v Habsburški monarhiji mogoče
na znamenitih univerzah na Dunaju, v Pragi, Krakovu� 8
Fakultetni študij medicine je bil leta 1804 s spremembo učnega
načrta razširjen na pet let: pouk je tri leta obsegal teorijo, četrto
in peto leto pa sta bili posvečeni praktičnemu pouku ob bolniški
postelji� Kirurški študij je ostal dveletni, toda učna vsebina je
bila nekoliko razširjena, predvsem pa so si prizadevali za boljšo
kvaliteto tega poklicnega izobraževanja� 9
Študijska reforma leta 1810 je povečala število učnih predmetov
na obeh izobraževalnih nivojih� Posamezni deli študija so se v
določeni meri osamosvojili (kemija, farmacija, okulistika, zobozdravstvo,
veterina in babištvo)� Zlasti veterina je po vključitvi
13
C.-k. živinozdravstvenega inštituta (K.k. Thierarzney-Institut)
na Dunaju v dunajsko medicinsko fakulteto leta 1808 dosegla
zavidljiv uspeh� Vstop na oddelek veterine dunajske medicinske
fakultete je bil pogojen z zaključenim medicinskim študijem
(zdravnik ali ranocelnik)� 10
Sicer pa je medicinska fakulteta leta 1833 edina od fakultetnih
študijev dobila nov študijski načrt� Študij kirurgije je bil razširjen
na tri, farmacije pa na dve leti� Vendar je že leta 1836 Študijska
dvorna komisija spraševala profesorje medicinskih fakultet,
katerih izboljšav si želijo� Predloge je zbral Ludwig Freiherr
von [Türkheim], namestnik študijskega direktorja dunajskega
medicinsko-kirurškega študija� Njegova temeljna misel je bila,
»da je sedanja ureditev, po kateri se izobražujeta dve vrsti
sanitetnega osebja: zdravniki in ranocelniki (doktorji medicine
in kirurgije in magistri ali patroni kirurgije) z znanstvenega
vidika nevzdržna«, in predlagal, da bi v »prihodnosti vzgajali
en sam tip enako izobraženih in enako usposobljenih sanitetnih
delavcev, doktorje medicine in kirurgije«� 11
Leta 1845 je Študijska dvorna komisija postavila za pripravo
novega študijskega načrta posebno komisijo� Sestavljali so jo
Joseph Skoda, Karl Rokitansky in Joseph Hyrtel, njen referent
pa je bil Stephan Ladislaus Endlicher� Poročilo te komisije iz leta
1846, ki ni bilo realizirano, je bilo prav tako naravnano v smer
bodočega razvoja� 12
III.
Ljubljana je imela že od konca 18� stoletja na mediko-kirurškem
študiju tri učitelje� Eden je moral biti doktor medicine, poučeval
pa je enostavno botaniko, nekaj kemije ter collegium clinicum
arte medica kot nauk o notranjih boleznih� Drugi je poučeval
7 R. Meister, Entwicklung und Reformen des österreichischen Studienwesen, (Sitzungsberichte
der philosophisch-historischen Klasse der Österreichischen Akademie der Wissenschaften,
239/1), Wien 1963; 36; B. Breitner, Geschichte der Medizin in Österreich,
Wien 1951, Wien 1951, 41–46.
8 T. Puschmann, Die Geschichte der Medizin als akademischer Lehrgegenstand, Wien
1879, 34; isti, Geschichte des medizinischen Unterrichts von den ältesten Zeiten bis zur
Gegenwart, Leipzig 1889, 23; isti, Die Medizin in Wien während der letzten 100 Jahre,
Wien 1884, 18.
9 R. Meister, Entwicklung und Reformen, 52; W. Unger, (izd.): Systematische Darstellung
der Gesetze über die höheren Studien in den gesammten deutsch-italienischen Provinzen
der österreichischen Monarchie, 2, (Studienplan, § 2), Wien 1840, 171–182.
10 Prim. J. Schreiber, Die Tierärztliche Hochschule in Wien, Ihre Gründung, Geschichte,
Lehrpläne und Gebäude, 200 Jahre Tierärztliche Hochschule in Wien, Festschrift, izd.
R. Pobisch und O. Schaller, Wien 1968, 3–18; J. L. Barth-Barthenheim, Österreichisches
Schul- und Studienwesen, (Von dem Bestande der Thierarzneischule, § 1573–
1638), 797–823; W. Unger, Systematische Darstellung, 2, (Verordnungen hinsichtlich
der medicinisch-chirurgischen Studien, § 8), 192; M. Dolenc, Začetki veterinarskega
šolstva na Slovenskem, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 7, (Bleiweisov
zbornik), izd. J. Batis in P. Vodopivec, Ljubljana 1983, 114.
11 Glej R. Meister, Entwicklung und Reformen, 52; R. Kink, Geschichte der kaiserlichen
Universität, 1, 610.
12 B. Breitner, Geschichte der Medizin, 41.