SLANE ZGODBE - DIDAKTA

slane zgodbe
… Hm, ali pač? Kdor pozna take majhne »zlate prinašalce« (to
je priljubljen izraz mladih mam pri nas v službi, saj so otroci
pri teh letih res zlati, hkrati pa iz vrtcev in šole prinesejo cel
kup bolezni), ta ve, da tišina še ne pomeni, da je vse v redu. Pri
fantih je to prej obratno, bi rekel. Sicer sem ju skozi salonska
okna videl spredaj na trampolinu, ampak zdela sta se mi nekam
zelo pri miru. Zavpil sem: »Kaj pa delata, fanta?« vendar
nista odgovorila. Še glasneje sem zavpil, tako da se nista mogla
več pretvarjati, da ne slišita, in sta zato morala v odgovor
nekaj zamrmrati. Nekaj nerazumljivega. Takšna zavzetost se
mi je zdela sumljiva in prosil sem Janeza, sestrinega moža, da
je šel pogledat, kaj počneta njegova sinova. Takoj, ko sem slišal
dvignjen glas, sem vedel, da je nekaj narobe. In za kaj je šlo?
Janez je fanta naučil, da sta lulala tako, da sta spredaj na
mreži legla na trebuh in dala lulčka skozi špranje med mrežo
in trupom. Tako sta lahko lulala leže in hkrati gledala, kako
špricata po morju. Varno – ležita na trebuhu sredi barke in
zato ne moreta nikamor pasti – in zabavno, saj sta lahko celo
med plovbo v miru gledala, kako jima curek riše črte po morju
in šprica iz enega metra in pol višine na gladino. Super, a ne?
Problem je bil samo v tem, da je bilo med palubo in mrežo
kakih 15 cm višinske razlike in je bilo tam precej neudobno
ležati. Zato sta fanta vzela škarje in si naredila lepo, pet centimetrov
veliko luknjo kar sredi mreže …
Naslednji dan me je Janez štuporamo nesel na trampolin,
da sem luknjo zašil, fanta pa sta morala biti ves ta čas zraven
in pri miru. Kar huda kazen!
Pralni stroj – drugič
Oba protagonista prejšnje zgodbe pa sta nam tistega poletja
zagodla še eno.
Kot vsi otroci njunih let sta cele dneve preživela z mrežo
v eni roki in vedrom v drugi. S pomolov sta strgala školjke,
lovila rake in meduze ter seveda iskala lepe kamne, prazne rakove
klešče in vse ostale zaklade, ki jih skrivajo prvi trije metri
obale. Zvečer sta vse ujeto in nabrano razporedila po pomolu
ali palubi, sprala s sladko vodo in šla spat.
Spet je bilo po kosilu, v tisti poletni popoldanski tišini, ki
jo prekinjata le občasno odpiranje in zapiranje vrat hladilnika
in zvok odpiranja pločevink. Na katamaranu so bila stranišča
električna, neka super tiha varianta. Kljub temu sem lahko
zjutraj več ali manj za vsakega na barki povedal, kolikokrat je
šel na stranišče in tudi, ali je stranišče po tem splaknil tako, kot
vsakemu gostu razložim ob prihodu – napolni školjko do treh
četrtin in izčrpaj do konca. Ponovi dvakrat za malo potrebo in
trikrat za veliko, da ostanejo cevi čiste.
obiski
28 29