SLANE ZGODBE - DIDAKTA

slane zgodbe
čisto OK. To sicer ni bilo res, saj se je videlo, kako je pazila, da
se ne bi z njim še kam zataknila.
Bilo je še zgodaj spomladi in Tatjana je imela zvečer na nogah
volnene nogavice – super za »glancanje« poda, malo manj
pa za hojo po lesenih stopnicah. Že prvi večer ji je na precej
strmih stopnicah v levi trup spodrsnilo. Po dveh odbojih – v
steno in omaro – se je s telesom zaletela v pralni stroj. Z ramo
je zlomila plastični ščitnik steklenega pokrova, medtem ko je
sam pokrov zdržal. Zvok ob padcu – treskanje kolen, rok in
glave ob les, plastiko in steklo, ki je trajalo kake dve do tri sekunde
– je bil tako grozen, da so bili vsi ostali prisotni takoj
pokonci in pri stopnicah, jaz pa sem že videl, kako bom moral
najti novo posadko in pralni stroj. Vendar dekletu spet ni bilo
nič! Bila bi idealna igralka za akcijske filme – če bi jo vrgli iz
tretjega nadstropja, bi bila edina škoda luknja v asfaltu!
V naslednjih dveh dneh je Tatjana večkrat pomila posodo.
Vsakič sem bil živčen, ker je po koritih ropotalo in žvenketalo,
kot da ima punca klešče namesto prstov. Najprej je podlegel
en kozarec, potem pa še krožnik iz porcelana, ki je pred tem
preživel že vsaj deset tisoč milj na dveh barkah. Ni šlo drugače,
moral sem ji povedati, da je na barko ne morem vzeti. Bila je
precej nesrečna in žalostna, pa tudi meni ni bilo ravno lahko.
Kljub temu da je bila neverjetno nerodna, se je namreč javila
za vsako opravilo in prav nič ji ni bilo težko. Ampak enostavno
je bila nevarna sebi in drugim, zato sem jo tretji dan odpeljal
v Trst na vlak za Benetke, kamor je odšla v upanju, da bo
našla primerno barko.
Uganite, kaj se je zgodilo, ko smo pakirali njene stvari v
avto na parkirišču v Marini Izola? Ja, še enkrat si je priprla
lastni prst z vrati! Prisežem!
Ni ga čez >>komot