SLANE ZGODBE - DIDAKTA

slane zgodbe
cerkvah v Italiji nekoga (meniha, pomožnega župnika ali pa
tudi civilne osebe), ki je tam na voljo za pogovor in posvet
tistim, ki so v stiski. Pogovarjala sva se o Jugoslaviji, Italiji,
mafiji pri njih in pri nas in o tem, kako je njihova blagovna
znamka bolj znana od naše. Prav prijetno je bilo. Očitno
obema, saj ga je okoli poldneva prišel kolega spomnit, da imajo
kosilo. Pater me je na dolgo pogledal in potem vprašal, ali
grem z njim na kosilo. Jupi! Odracal sem za njim do jedilnice,
kjer me je na kratko predstavil in dobil sem svoje mesto za
mizo. Zmolili smo in potem pojedli dobro, toplo kosilo.
Velikokrat se spomnim na tisto cerkev in kosilo, ko gledam
ameriške filme, kjer pred večerjo molijo in se zahvaljujejo Bogu
za vse, kar imajo na mizi. Če je nimaš, je polna miza vredna
več kot zlato. Lahko si mislite, da sem odtlej malo pred enajsto
redno obiskoval cerkve in s pogledom iskal nekoga za pogovor.
Sicer se ni vedno srečno izteklo, a četudi je bilo dva- ali trikrat na
teden, je bil to zame praznik. Včasih sem dobil še kaj za s sabo!
Novembra sem s »Teto« prijadral do Termolija v srednji
Italiji in tam ostal leto in pol. Dva prijazna možaka, Pardo in
Enrico, bivša kapitana dolge plovbe, sta me tako rekoč posvojila
in mi dovolila, da sem v njunem baru igral klavir ter tako
zaslužil kar precej denarja za takratne jugoslovanske razmere.
Jureta Šterka sem prosil, da mi je »Teto« spomladi peljal domov,
sam pa sem se vrnil leto kasneje.
Na Verovškovi so bile še vedno v gradnji tri barke – železna,
betonska in plastična.
Po dveh letih igranja klavirja in pisanja člankov za domače
in tuje revije se je pojavila priložnost in v Radgoni sem kupil
železen trup jadrnice Stil 34. Preko zime sem izdelal notranjost
in večkrat se je zgodilo, da me je oče zvečer dobesedno
odnesel do hiše, saj sem bil od sedenja v mrzli barki ves zakrnel,
distrofija pa tudi ne pomaga pri takih stvareh …
Spomladi sva s takratno punco Beni odjadrala in dve leti živela
na »Joškici«. Tokrat je bila za ime »kriva« punca oziroma
del nje … V Grčiji sem pekel angleške zajtrke v kitajski restavraciji,
Beni pa jih je stregla. 2 Popoldne je Beni šla v opuščene
nasade pomaranč in jih nabrala po dve vreči, tako da sva vsakih
nekaj dni skuhala po šest ali sedem kg marmelade, ki sva jo
potem še pol leta menjala za vse sorte druge hrane. Sladkor za
marmelado je »prispevala« kitajska restavracija, idejo pa sva dobila
pri nekem Nemcu, ki je v Maroku nabavil za celo sprednjo
kabino sardin v konzervah in si z njimi plačeval vse, kar je lahko.
Edina težava je bila, da so bile ene pikantne, druge pa ne, na
konzervah pa ni pisalo, katere so take ali drugačne.
No, po dveh letih sva z Beni prijadrala nazaj v Slovenijo in
izračunala, da sva na poti povprečno porabila okoli 300 mark
(danes je to približno 150 evrov) na mesec za vse tri – naju
dva in barko.
In na Verovškovi so bile še vedno v gradnji tri barke …
Nauk zgodbe
Nekateri radi jadrajo in potujejo, drugi pa barke raje gradijo in
brkljajo po njih. Oboje je lepo in dela ljudi zadovoljne. Če radi
sanjarite o daljnih deželah, ko pozimi ob kaloriferju vgrajujete
vrata omarice v barki, s tem ni prav nič narobe.
A če bi radi imeli jadrnico in z njo spoznavali svet in ljudi,
potem izgovorov ni. Če si to res želite, lahko to tudi storite.
Samo odločiti se je treba in si upati.
2 Leta 2014, 27 let kasneje, sem v isti lokal peljal nečake in prijatelje, ki so prišli na obisk
na Poros – zajtrke so še stregli, samo pol manjši so! Ni več klobase, namesto treh rezin
debele slanine je samo še nekaj zveriženega na robu krožnika in tudi ocvrtega paradižnika
in toasta ni več.
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE
22 23