SLANE ZGODBE - DIDAKTA

slane zgodbe
ograjo, jambor iz namakalne cevi premera 12,5 cm, jadra so
bila narejena doma, trup pa smo s prijatelji laminirali na babičinem
dvorišču na Verovškovi. Notri je imela posteljo in kuhalnik,
puščala in rjavela je, da je bilo veselje oziroma obup, a
imel sem jo rad – bila je moja leteča preproga …
Ker so bili to časi depozitov za prehod meje, sem se prijavil
na regato v Trstu (udeleženci športnih dogodkov so bili namreč
oproščeni plačila depozita) in s sabo vzel še tri prijatelje
in eno prijateljico, ki so mi prej pomagali graditi barko. Bili
smo skoraj brez bencina za Tomosa in ker ni bilo vetra, smo
se nekje na sredi poti med Piranom in Benetkami zasidrali in
šli spat. Kot sidrno luč smo pustili zunaj petrolejko, ki je čez
nekaj ur ugasnila. Zbudili smo se ob petih; bil je še mrak, ko je
za las mimo nas plula tovorna ladja. Hrup motorjev smo slišali
nekaj minut prej, ladjo smo zagledali pol minute prej, njen val
nas je zadel pa takoj, ko je bila mimo … Vse na naši barki –
nahrbtniki, ljudje, hrana in pijača – se je dobro premešalo v
tisti eni minuti, ko jo je nekajkrat zanihalo skoraj do križev.
S »Teto« (svoje ime je dobila po očetovi teti Aniki, saj je bila
ona tista, ki mi je dala denar za nakup izvenkrmnega motorja
Tomos 10) sem nameraval obpluti svet ali pa priti vsaj do Gibraltarja,
vmes spoznati samega sebe in ugotoviti, kaj naj počnem
v življenju. S 60 tisoč lirami (danes bi bilo to približno 100 evrov,
ampak takrat se mi je zdelo to veliko denarja) se je dogodivščina
hitro sprevrgla v stisko, lakoto in pomanjkanje. Ampak namen
je bil spoznati samega sebe in najbolj se spoznaš, ko si v škripcih.
Še danes se spomnim pogledov prodajalk v italijanskih trgovinah,
kjer sem kar v trgovini pojedel kakšen hlebček kruha ali pa
dve žemlji, spil pol litra mleka in potem na blagajni pokazal še
en kruh in en liter mleka. Vedno sem cincal in premišljeval, kaj
se bo zgodilo, če bom odprl še kakšno zapakirano salamo, saj
bi mi ob svežem kruhu in mleku dobro »sedla«, vendar sem si
to privoščil samo enkrat. Nekaj med pomilovanjem, sramom in
nelagodnostjo je bilo v tistih pogledih, ampak trgovke me nikoli
niso pregnale ali pa poklicale policije. Hvala!
Oktobra je bilo na barki že hladno, zato sem večkrat zavil
v kakšno cerkev in bral. V cerkvah ni bilo ravno toplo, je
bilo pa topleje in bolj suho kot na barki. V Pescari je tako do
mene prišel menih in mi rekel, da cerkev ni namenjena branju
kriminalk. Italijansko še nisem znal, zato sem se delal malo
neumnega, ampak prav dolgo ni šlo – človek je govoril tudi
hrvaško in angleško in tako se ni imelo več smisla pretvarjati.
Povedal sem mu, da me zebe, da živim na sedem metrov dolgi
jadrnici in imam za kurjavo dve sveči v loncu pod mizo. Tako
sva se zapletla v pogovor in izvedel sem, da imajo v vseh večjih
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE
20 21