SLANE ZGODBE - DIDAKTA

slane zgodbe
spet sem končal v bolnišnici. Od takrat imam na glavi 37
šivov in prišito levo uho.
Pravzaprav imam levo uho prišito dvakrat. Ko sem se po
približno enem tednu (ne vem več točno, kdaj) vrnil v šolo,
kjer sem sedel v prvi klopi zaradi lumparij, ki sem jih špičil,
sem se že prvi dan v šoli od srca smejal tovarišici, ki je po razredu
lovila mojega sošolca. On je ponavljal četrti razred, ona
pa je imela kakih 80 kil … Ko sta naredila krog ali dva po
razredu, se je tovarišica ustavila pri katedru in sopihala, malo
od napora in precej zaradi besa. Na ves glas se smejoči mulec
v prvi klopi je bil seveda zelo primeren strelovod za njeno
jezo. Segla je čez mizo, me prijela za uho (levo, seveda) in
me dvignila s stola. No, šlo je, dokler niso postale moje noge
prekratke, potem pa se je uho zatrgalo po šivih, ki se še niso
povsem zarasli, in po licu se mi je vlila kri. V razredu je najprej
zavladal čisti mir, za nekaj sekund, potem so se pa sošolci vsuli
iz razreda in vpili: »Uho mu je odtrgala, uho mu je odtrgala!«
Iz bolnišnice sem prišel domov še isti dan in mislil sem, da
bom imel glede na prestano kakšne privilegije. Ampak ni bilo
simpatije, oče mi je samo rekel, da bi lahko vedel, da se ne
smem tovarišici na ves glas smejati, tako rekoč v obraz …
Z očetom sva večkrat veslala po Savi od Kranja do Zbilj, kjer
naju je mama počakala z avtom, da smo se s kanujem na strehi
odpeljali nazaj domov. In potem so neko zimo zaradi nove
elektrarne razstrelili strugo, ne da bi midva za to vedela. Tam,
kjer je bil prej kanjon in je čoln sam tekel po sredini, so bile zdaj
razsejane skale, velike kot jedilna miza. Verjeli ali ne, ampak
naredila sva točno to, kar po navadi vidimo v risankah in filmih
– ko sva zagledala drugačno, s skalami posejano strugo, sva kanu
obrnila proti toku in poskušala hitro, hitro, hitro veslati nazaj
proti Kranju. In tudi konec je bil podoben kot v risankah – leseni
kanu je bočno nasedel na eno veliko skalo sredi struge in
se med hreščanjem in lomljenjem letvic enostavno »ovil« okoli
nje. Izkrcala sva se lahko brez težav! Je pa bila skala sredi struge,
levo in desno kanjon in seveda nikjer žive duše.
Oče je bil odličen plavalec, vaterpolist, in je čez čas, ko sva
videla, da ni druge, zlezel v reko in odplaval s tokom do prve
sipine kakih 70 do 100 metrov nižje. Pred tem mi je rekel, naj
dobro gledam, kje ga bodo vrtinci potegnili noter, da se bom
lahko pripravil, ko bom potem plaval za njim! No, potem ko
sem ga videl, kako je kot plovec na vabi za belice izginjal pod
gladino, sem plavanje odločno odklonil ... Vmes ga je tok še
podrgnil ob skalo, tako da je imel majico na hrbtu razparano
in krvavo. Po steni kanjona je zlezel do ceste, našel dva ali tri
možake z vrvjo in vsi skupaj so me komaj potegnili na suho.
Seveda proti toku, tako da me je vrv okoli prsi skoraj zadušila.
Do mame v Zbiljah, ki je bila takrat ravno noseča z mojo
tretjo sestro Jero, so naju pripeljali z avtom in že od daleč sva
ji vpila: »Vse je v redu, vse je v redu!« Ja, seveda, midva pa vsa
popraskana, krvava in brez čolna …
Mama je bila štirikrat noseča in moje tri sestre so precej
mlajše – prva za mano, Neža, je devet let mlajša od mene. Še
dobro, saj je tako oče lahko že na meni preizkusil raznorazne
življenjsko nevarne situacije in sestre so se temu povečini izognile.
Življenje z očetom je bilo razburljivo na več načinov,
ampak da sem ostal živ, je bila pa mamina zasluga!
A kot predpriprava na življenje so bile vse te dogodivščine
neprecenljive.
V najstniških letih sem se precej ukvarjal s športom – od
teka na smučeh do namiznega tenisa. Bil sem tudi eden najmlajših
planincev, ki so do takrat prišli na vrh Toubkala, najvišje
gore severne Afrike, visoke 4.167 metrov. Zato je bilo
zame še toliko hujše, ko mi je pri šestnajstih letih zdravnik
povedal, da imam mišično distrofijo in bom verjetno v treh
uvod
14 15