SLANE ZGODBE - DIDAKTA

Uvod
Sanjariti sem začel že zelo zgodaj. Ko sem bil star šest let, je
name pazila Cilka, mlajša gospa, ki je živela pri nas. Kadar je
nisem ubogal (to je bilo velikokrat, saj je nisem maral), me
je zaprla v stranišče v pritličju, ki je merilo vsega 90 x 120
centimetrov. Okna ni bilo, le zračnik (velik kakih 15 x 15 cm)
je segal od tal v stranišču do izhoda zgoraj na terasi. Cilka je
ugasnila luč in me pustila tam notri, dokler se nisem pomiril.
Včasih, da je imela dlje časa mir pred mano, je tudi »pozabila«
name, v vsakem primeru pa je čas takrat, v temi, tekel precej
počasneje kot običajno.
Ko je zaklenila vrata, sem se usedel na pokrov stranišča, zaprl
oči in si predstavljal vse mogoče; večinoma same lepe stvari, ker
je tako čas hitreje minil, pa še luštno je bilo … Vedel sem, da
me bo Cilka prej ali slej morala spustiti ven, saj bo nekdo prišel
domov, vendar nikoli nisem vedel, kdaj se bodo vrata odprla.
Spomnim se, da sem sčasoma opazil bledo svetlobo v zračniku,
ki se je priplazila po kakih petih metrih cevi gor s terase do tal
v stranišču. Ampak da si to svetlobo opazil, si moral v temi preždeti
kar precej časa, pa še sonce je moralo sijati. In tako sem se
že kot otrok naučil, da na nekatere stvari v življenju pač ne moreš
vplivati, lahko pa si jih narediš kolikor je le mogoče prijetne.
Ta Cilkina lekcija in predvsem spoznanje, ki se je rodilo iz
nje, sta mi potem v življenju prišla še velikokrat prav.
uvod
11