Domovina 149: Za koliko in komu bo Golob dvignil plače (Predogled)

ni. Vsi ostali pa poguglajte, če vas zanima.
Ni pa nujno. Tudi brez teh podatkov
boste, upam, razumeli, o čem pišem.
Vse življenje desničar sem kar na
lepem – in pod prisilo – postal levičar.
V svoje levičarstvo sem torej prisiljen.
Ali morda celo posiljen? Ne vem. Moral
bi preveriti pravilno uporabo in razumevanje
besede v Slovarju slovenskega
knjižnega jezika, a to je tako debela
knjiga, da je sedaj, ko je desnica opravilno
nesposobna, ne (z)morem niti prijeti
v roke, kaj šele prelistati, hkrati pa
mi tudi računalniška miška, ki jo sedaj
sučem z neokretno levo roko neprestano
nekam uhaja in je tovrstno brskanje
postalo »misija nemogoče«. Že tole tipkanje
z edinim kolikor toliko sposobnim
prstom leve roke – kazalcem – je
mukotrpno početje in bi se mu najraje
seveda izognil (morda bi se mu vsled hitrejšega
in boljšega okrevanja celo moral),
pa ne gre: od nečesa je treba živeti
– nikoli nisem skrival, da sem postal
pisun zaradi denarja, bolniške pa si, kot
samostojni podjetnik ne smem, ne morem
in če povem čisto po pravici niti ne
znam privoščiti.
Pišem tale člančič in se počutim
zelo slovensko: desnica je ranjena, levica
pa opravilno nesposobna. Desnica
ne more, levica pa ne zmore. Desnica
bi lahko marsikaj naredila (pravzaprav
vse razen ploskanja), pa ne sme, levica,
ki bi prav tako lahko marsikaj naredila,
pa ne zna in (si) zgolj ploska. Desnici
praksa ni dopuščena, levica je praktično
nesposobna. Levica je v poziciji, ko
bi morala, pa ne. Levica je v poziciji,
ko bi morala znati, pa ne zna. Levica je
v poziciji, ko kaj tudi želi, pa ji ne gre.
Desnica pa je – v opoziciji.
V tej neugodni slovenski situaciji me
oskrbujejo:
– zdravniki, ki bojda štrajkajo, pa
sem bil vendarle pregledan, prijazno
sprejet in operiran;
– premalo plačane, a kljub temu prijazne
medicinske sestre;
– moji otroci, ki ne verjamem, da to
počnejo iz čiste ljubezni do mene, saj
sem še vedno njihov glavni sponzor;
– žena, ki nima izbire, saj mi je
obljubila: v sreči in nesreči, v bolezni in
zdravju;
– in ljubi Bog. Ki naj se me usmili, saj
sem usmiljenja vreden.
Lukan Lukan
ŠESTNAJST UR
Štiri tedne gre okoli Zemlje
Luna, Mesec, kakor se ji reče,
utečeno čas ves mesec teče,
se zato za mero Luno jemlje.
Toda mere zemeljske drugačne
kar pogosto biti tudi znajo,
ponekod, kjer časa več imajo,
druge so meritve bolj privlačne.
V neki so deželi marginalni
vzeli mero CO2 za pravo,
koliko izpuhov gre v naravo
tam na mesec v meni idealni.
Fotomontaža CITRUS
POLITIČNA POEZIJA 65
Se glede na to čas podaljšuje,
ne z letalom več, pač raje z vlakom
se prevaža, meri pa s korakom,
šestnajst ur da Mesec prepotuje.
Šestnajst ur namesto ene same,
ko se to v učinku dela meri,
pomnoži na tedne v mescu štiri,
rezultat vam v hipu sapo vzame.
Štiri naredi če takšne ture
se na mesec, čas hitreje mine,
preusmerjen je zato na šine
postopač, ki Bogu ure krade.
Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si