Domovina 149: Za koliko in komu bo Golob dvignil plače (Predogled)

Spomini SLEDI MOJIH POTI 43
o kritikih Karel Čapek napisal lepo misel:
»Kritik hoče avtorju dokazati, da ne
dela tako, kot bi delal sam, če bi znal.« Z
drugimi besedami: na kritike se ne gre
ozirati. Nasploh je v Sloveniji večkrat
tako, da človeka, ki nekaj zna, skušajo
na hitro onemogočiti, da ne bi izstopal
iz povprečja. Samo povprečneži niso
konkurenčni navideznim veljakom.
DOMAČA ZGODBA
Pesem njenih zvonov je v bistvu moja
domača zgodba. Je zgodba mojega očeta
oziroma mojega strica Franca, ki ga
nisem poznal. Smrtno se je ponesrečil
leta 1934 in povsem spremenil prihodnost
mojega dobrega očeta, ki je do
tedaj delal v tovarni upognjenega pohištva
Remic na Duplici pri Kamniku.
Ko se je brat Franc, namenjen za delo
na domači kmetiji, ponesrečil, je bil oče
prisiljen prevzeti domačo kmetijo. Tako
se je več kot 450-letni Sivčev rod nadaljeval
z njim.
Preden napišem še nekaj vrstic o
uspešnici Pesem njenih zvonov, naj povem
še poučno zgodbico o očetu. Dvanajst
let je delal v tovarni, ves denar
nalagal na hranilno knjižico, za hrano
in stanovanje pa je pomagal na domači
kmetiji. Po njegovih besedah je v dvanajstih
letih toliko privarčeval, da bi si
lahko kupil – vilo!
Potem je prišla gospodarska kriza,
denar je propadel, za celotne prihranke
si je lahko kupil – kolo! Kar pa tudi ni bilo
slabo! S kolesom je namreč osvojil mojo
mamo in tako sem se pred 75 leti, za bratoma
Cirilom in Andrejem, rodil še jaz.
Oče je bil živ leksikon. Poznal je vse
ljudi v domači komendski fari, vedel je
za vse letnice, veliko je bral, bil je odličen
pripovedovalec. Občutek imam, da
me je imel še posebno rad tudi zato, ker
sem kar požiral njegovo znanje in predvsem
njegovo nazorno pripoved.
Povedal mi je tisoč in eno zgodbo,
le domače ne. Spominjam se, da mi je
tistega leta, ko sem postal polnoleten,
dejal: »Zdaj pa si že dovolj star, da ti
povem tudi domačo zgodbo. O mojem
bratu Francu, ki je tik pred poroko med
obiranjem cvetja padel z lipe, njegovo
dekle – ime ji je bilo Katrca – pa je ob
tem izgubilo um. No, saj poznaš Katrco.
Še vedno kot mesečna tava naokrog in
išče svojega ženina ...«
KATRCA Z VASI
Katrco sem seveda dobro poznal. Vsako
pomlad je nosila na okno naše domačije
rože in jih s tresočo roko puščala na polici,
rekoč: »Tele rože … so pa … za Franceljna
… Jutri greva k poroki!«
Šele po očetovi pripovedi sem dojel,
zakaj Katrca nosi k nam rože in zakaj
jo je zapustil um. Še po dolgih letih si
je predstavljala, da bosta šla z mojim
stricem naslednjega dne pred oltar. Ker
pa ga ni in ni bilo na spregled, ga je kar
naprej klicala in je hodila sredi dneva
ali noči zvonit v našo vaško cerkev. Vsi
vaščani smo bili tega že vajeni. Kadar je
zazvonilo v zvoniku, smo se pač spogledali
in rekli: »Nič hudega ni. Samo Katrci
se spet meša.«
Ker sem moral zgodbo v knjigi nekako
zaključiti, sem Katrco na koncu
povesti poslal ob povodnji v potok. To
sem napisal z zelo slabim občutkom. A
zgodbo je bilo treba skleniti z učinkovitim
zaključkom.
Katrca – v knjigi je Jerca – povesti
seveda ni nikoli brala. A čez dve leti po
prvem izidu knjige se je zgodilo prav tisto,
kar sem napisal. Tedaj sem spoznal,
da je logika življenja zelo blizu tistemu,
kar pisatelj lahko predvidi v knjigi.
KRIV JE TUDI DR. KURET
Mnogi pametni kritiki so mi očitali, da
je povest preveč zamaknjena v stare
čase. A za to je kriv tedaj vodilni slovenski
etnolog dr. Niko Kuret, najbolj
znan po knjigah Praznično leto Slovencev.
Še kot dijak sem bil namreč eden
od njegovih informatorjev na terenu.
Naslovnica moje prve povesti je skromna,
a mi je izjemno ljuba.
Nekega dne se je ustavil na našem dvorišču,
mi prinesel šeststo vprašanj o ženitvenih
običajih na Gorenjskem in mi
dejal: »Fantič, menda pišeš v Gorenjski
glas, Kmečki glas in še pesmice povrhu.
Gotovo ti ne bo težko odgovoriti tudi na
ta vprašanja. Večina je takih, da samo
obkrožiš DA ali NE.«
Slišati je bilo preprosto, a ni bilo.
Nikdar ne bom pozabil vprašanja, na
katerega naj bi odgovoril, ali sta fant in
punca pred poroko skupaj spala.
Oče – moralist po naravi – je odgovoril,
da vsekakor NE. Sosed je dejal, da skoraj
vedno, če se je le dalo. Žlahtnik iz vasi
pa, da ni šla nobena nedolžna pred oltar.
Preostalo mi ni nič drugega, kot da
sem skočil na kolo, se iz Most pri Komendi
odpeljal v Ljubljano, s težavo
odprl težka vrata SAZU-ja, kjer je dr.
Niko služboval, in ga vprašal za nasvet,
kateri odgovor naj napišem. Še danes
mi zvenijo v ušesih njegove pametne
besede: »Če obstaja večja verjetnost, da
se je to zgodilo, potem obkrožite DA.«
S popisovanjem običajev sem se
tako srečal s starimi časi, ki so me skupaj
z velikim občudovanjem do delavnosti
in družabnosti ljudi označili vsa
leta naprej.
In kako napisati uspešnico? Recepta
seveda ni. Če bi obstajal, bi vsi pisali
samo uspešnice. Eden od glavnih pogojev
pa vendarle je, da vas zgodba zadene
globoko v srce, treba je dobro poznati
tvarino in bolečino preliti čim bolj
pristno na papir.
149 23. 5. 2024