Domovina 147: Dan zmage in podobe svobode (Predogled)

ŠIRIMO OBZORJA 

Poštnina plačana pri pošti 1351 Brezovica pri Ljubljani 

9. 5. 2024 

Romana Tomc (intervju): 

Glasbena legenda Franc 

EU je predolgo v rokah 

Kompare drugič pred oltar 

levice in prebujenjstva 52 

28 

Jugonostalgično 

proslavljanje dogodka, 

ki je Slovenijo 

posejal z morišči 

12 

3,95 € 

147

Izšla je nova Domovina PLUS 

PLUS 

POSEBNA IZDAJA TEDNIKA DOMOVINA 

14 intervjujev, ki leta 

po nastanku (p)ostajajo 

še bolj aktualni 

Najbolj odmevni pogovori, 

ki jih je v novinarski karieri 

naredil Tino Mamić. 

Naročniki so Domovino Plus 02 že dobili po pošti. 

ZAGOTOVITE 

SI SVOJ 

IZVOD!* 

• Vili Ščuka, psihoterapevt in psihiater: 

Trava je kot bonbonček 

• Bogdan Žorž, pionir boja proti razvajenosti: 

Razvajenost je rak vzgoje 

• Zora Tavčar in Alojz Rebula, pisateljski par: 

Ljubezen se z leti krepi 

• Pedro Opeka, misijonar, ki je na smetišču 

zgradil univerzo 

• Ljubo Sirc, liberalec, ki je preživel 

smrtno obsodbo 

• Nike Kocijančič Pokorn, prevodoslovka: 

Cenzurirane Rdeča kapica, Pepelka 

in Pika Nogavička 

*Na voljo na vseh prodajnih mestih, prek spleta ali po telefonu. 

Domovina, d.o.o. 

Cesta v Log 11, 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

NAROČITE 

PREK SPLETA

Svobode blato 

Firefly/CITRUS 

MOJA BESEDA 

3 

Ko politični skrajneži prevzamejo 

oblast, uvedejo kult osebnosti, 

ideologijo in spremenijo 

celo pomen besed. V tem se 

razlikujejo od običajne diktature, kot 

jo poznamo iz evropske zgodovine in 

bližnjevzhodne ali afriške sedanjosti. 

Diktatura je zato precej blažja kot totalitarna 

diktatura. 

Ko so Američani premagali Irak in 

aretirali Sadama Huseina (2006), so 

mislili, da so zmagali v vojni. A so se 

ušteli. Niso namreč računali, da je Iraku 

vladal totalitarni voditelj s kultom 

osebnosti, ne pa navaden diktator. Tudi 

po aretaciji in smrti na vislicah so mnogi 

Iračani ostali zvesti Huseinu in so se 

upirali naprej. 

Isto se dogaja v glavah namašakaranih 

Slovencev, ki paradirajo z rdečo 

zvezdo, simbolom smrti milijonov ljudi 

po vsem svetu. Titoistični kult doživljamo 

v Sloveniji še 34 let po koncu 

diktature in 44 let po smrti diktatorja 

Josipa Broza (1892–1980). Še vedno ga 

imenujemo z vzdevkom Tito, kot da bi 

šlo za kakega pop zvezdnika ali mitološko 

bitje. Še vedno obstajajo ljudje, ki so 

se rodili leta po Brozovi smrti in celo po 

zlomu komunizma, a so pripravljeni riniti 

eno uro v hrib, da z belo barvo prebarvajo 

napis s štirimi črkami. Državni 

organi mižijo na obe očesi in se delajo 

nevedne, kot da ne gre za črno gradnjo 

in kot da ne gre za kemično onesnaževanje 

gozdov v območju Nature 2000. 

To je dokaz, da pravna država ne deluje. 

Rdeča mitologija je odporna na resnico 

in zgodovinska dejstva. Podobno 

kot vera, podobno kot praznoverje. 

Slednje se zdi velikokrat še bolj trdno 

kot klasična religija. Vera v lik Josipa 

Broza je kot horoskop. Kljub vsem znanstvenim 

dokazom, da je horoskop izmišljotina, 

ga ljudje redno berejo, prenekateri 

pa celo verjame, da ozvezdja vsaj 

nekoliko vplivajo na človekov značaj. 

Borut Pahor je denimo svoj pogled 

na spravo in drugo svetovno vojno 

spremenil šele, ko je obiskal argentinske 

Slovence in Hudo jamo. Šele takrat 

je začutil drugo stran, je povedal 

Ceneje bi bilo organizirati 

izlet v Buenos Aires in 

Hudo jamo za milijon 

Slovencev, kot bo plačati 

škodo, ki jo bo povzročila 

aktualna vlada v enem 

mandatu. 

dr. Jože Možina v spletni oddaji Vroča 

tema. Oboje pa nikakor ni ne preprosto 

in ne množično. Bi pa vsekakor bilo ceneje 

organizirati izlet v Buenos Aires in 

Hudo jamo za milijon Slovencev, kot bo 

plačati škodo, ki jo bo povzročila aktualna 

vlada v enem mandatu. 

A tudi brez potovanja preko ekvatorja 

in oceana predsodkov bo prišlo do 

spremembe. Mitologija namreč ni trajna. 

Prej ali slej izzveni. Niti zvesti sledilci 

boljševizma namreč ne bodo mogli 

preprečiti mladim, da bi se vprašali, 

zakaj neki ljubljanski župan in vlada ne 

dovolita pokopa umorjenih Romov na 

ljubljanskem pokopališču. V čem je problem, 

da kosti žensk in otrok politika ne 

dovoli pokopati in morajo več let čakati 

v skladišču. 

Mladi in neobremenjeni tudi nikakor 

ne bodo mogli razumeti, zakaj so 

partizani pobili več civilistov kot vojakov. 

Več Slovencev kot okupatorjev. Mitološka 

hišica iz kart se bo zato sesula 

in je ne bo več moč sestaviti. Partizansko 

gibanje bo z leti izgubilo vsako verodostojnost, 

saj ne bo nihče več vedel, 

da je večina mladih fantov šla v partizane 

za ohranitev slovenstva, ne pa za 

revolucijo. 

Da se mitologija ruši, na zunaj ni 

videti. Mediji in ulice so namreč 

polne parol in totalitarnih 

simbolov. Določene 

besede so še vedno na ravni 

psovke in si jih v javnosti 

mnogi demokrati 

ne upajo izgovoriti 

v pozitivnem kontekstu. Redki so, ki 

bi si upali pred ljudmi glasno izgovoriti 

stavek »Domobranci so ljubili Slovenijo«. 

Čeprav gre za preprosto dejstvo, ki 

nikogar ne žali in ne omalovažuje partizanskega 

gibanja. 

Ja, totalitarci se polastijo tudi jezika. 

Odhod nemške nacistične vojske in 

prihod komunistične vojske v Ljubljano 

so poimenovali osvoboditev. »Svobode 

naše jabolko se zlato, nam zakotalilo je 

v kri in blato,« pa je otožno zapel partizanski 

pesnik Oton Župančič oktobra 

leta 1943, nekaj tednov po partizanskih 

pokolih vaških straž in četnikov, ki sta 

napovedala še veliko hujšo čistko dve 

leti zatem. 

Danes je isto besedo ponovno zlorabila 

ista politična sila. Leva politična 

elita nam je ukradla besedo in jo razvrednotila, 

posredno pa vse Slovence, ki 

niso v zlati kletki stranke z imenom Gibanje 

Svoboda, označila za nesvobodne 

ali celo nasprotnike svobode. Dve leti 

po nastanku pa tudi večina levičarjev 

ugotavlja, da se je zlato jabolko Svobode 

zakotalilo v blato. Hvala Bogu, samo 

v blato, ne tudi v kri. Je pa krvoločnost 

slišati iz marsikaterih ust, posebej ljudi, 

ki so namaškarani v partizane. Tega besedičenja 

demokrati sicer ne jemljemo 

resno. Bi se pa morala nad tem zamisliti 

leva politična elita. Če ne zaradi človečnosti, 

pa vsaj zaradi nevarnosti, da bo 

končala na smetišču zgodovine. 

Piše: TINO MAMIĆ, 

odgovorni urednik 

tednika Domovina 

147 9. 5. 2024

4 VSEBINA 

TEMA TEDNA 

12 Dan zmage in leta terorja 

Nenad Glücks · Komentar 

16 Svoboda za žico 

Jan Zobec · Komentar 

28 40 

41 

46 

Evropska poslanka Romana Tomc: 

»Evropa je bila dolgo časa pod 

vplivom levih sil, prebujenjska 

ideologija se je zažrla v vse pore« 

Peter Merše · Intervju 

Nemški demokristjani (CDU) 

nagovarjajo volivce 

v arabščini in turščini 

Uredništvo 

Slovence v Koprskem zalivu 

prestrašili vzkliki: Ne približujte 

se, streljali bomo! 


Starši in učitelji smo zgled 

prihodnosti družbe 

Mateja Peršolja · Kolumna 

TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 147, LETNIK 4, 

9. maj 2024 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 

3,95 € 

Naročnina: 

175 € (eno leto, lahko obročno), 

95 € (pol leta) 

NAROČNINE: 


T: 059 020 001 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 001 

Odgovorni urednik: 

TINO MAMIĆ 

(tino@domovina.je) 

Izvršni urednik: 

KLEMEN BAN 

Uredniški odbor: 

ALEKS BIRSA JOGAN, 

URBAN ŠIFRAR, NENAD GLÜCKS 

Tehnični urednik 

in urednik fotografije: 

TOMO STRLE 

Prelom in tisk: 

CITRUS D.O.O. 

Naklada: 

7000 izvodov 

Naslovnica: 

FOTOMONTAŽA 

CITRUS 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O. 

Direktor: 

MITJA ŠTULAR 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih 

v slovenščini. 

Zaključek redakcije: 

7. maj 2024 

147 9. 5. 2024

VSEBINA 

5 

18 

Bogataši 

Aljuš Pertinač · Komentar 

24 

Tik pred zdajci nastaja »Evropska lista«, 

ki bi lahko mešala štrene Svobodi 

in Prebiliču 

Peter Merše 

36 

Moj ata, popoldanski kulak 

Žiga Turk · Kolumna 

44 

Korenine Domovine 

Tino Mamić · Kolumna 

20 

Javna (ne)dostopnost diplomskih del 


26 

Slovenec je pripravljen pogoltniti vse, 

če le to servirajo »njegovi« 

Luka Svetina · Komentar 

42 

Bezjak je prišlek iz Bezjačije 

Tino Mamić 

52 

Franc Kompare – skoraj 60 let z glasbo 

Ivan Sivec · Glasba 

3 Svobode blato 

Tino Mamić · Moja beseda 

6 Pregled tedna 

8 Foto tedna 

9 Čivkarija 

11 Karikatura 

19 Ko Golobičev zvesti gardist pristane 

pri bivšem sekretarju Janševe vlade 

Bojan Požar · Komentar 

22 Onemogočanje preiskave podjetij 

GEN-I in Star Solar 

Pia Kos 

34 Legije jeznih mladih brezposelnih Kitajcev 

Teo Petrovič Presetnik 

38 Novinarske iveri in bruna 

Andrej Tomelj · Komentar 

48 Moja pot v Taizé 

Luka Škvorc · Kolumna 

49 Beremo, gledamo, poslušamo 

50 Med(ijski) sosedi 

51 Molokai 

Andraž Arko 

54 Čokoladni mus s svežim sadjem 

Selma Bizjak 

55 Tudi oblačila sporočajo 

Edvard Kadič · Govorica telesa 

56 Filmski kažipot 

57 Koledar dogodkov 

58 Sudokuja, vsotnici 

59 Zakaj še vedno tečem 

Igor Gošte · Kolumna 

60 Razvedrilo 

61 Križanka 

62 Molči, da se ne boš komu zameril 

Milena Miklavčič · Kolumna 

64 Dva starca in pes – Norman Rockwell 

Gregor Čušin · Slikovito 

65 Fanya Jon, Uvrščena 

Politična poezija 

66 Calvin in Hobbes 

Humor 

147 9. 5. 2024

6 

JANŠA: 

NAJPOMEMBNEJŠE 

VOLITVE 

Prvak stranke Janez Janša je po vložitvi 

liste SDS povedal, da računajo na četrto 

zaporedno zmago na evropskih volitvah, 

pa tudi na izboljšanje rezultata izpred petih 

let. »Čeprav vsakič rečemo, da so te volitve 

najpomembnejše, bodo te dejansko predstavljale 

boj za Evropo, Evropo, v kakršno 

je Slovenija vstopala pred 20 leti. Na neki 

način se ta obletnica pokriva z letošnjimi 

evropskimi volitvami,« je dejal. Kot je 

dodal, smo ob vstopu od EU pričakovali 

tisto, »kar so starejše generacije pogrešale 

v Jugoslaviji – demokracijo, visoko stopnjo 

varovanja človekovih pravic, osebno svobodo 

in blaginjo«. 

Ocenil je, da je po 20 letih od vstopa v EU 

nastopil čas za refleksijo. »Dejstvo je, da je 

EU izpolnila mnoga pričakovanja, ki smo 

jih Slovenci imeli od te skupnosti. Je pa 

tudi skrenila na mnogih področjih in boj 

za Evropo bo boj za to, da se ta pot uravna. 

V oblikovanje širše skupnosti, ki si ne bo 

lastila pravic, ki jih nima, ki bo dopuščala 

suverenim državam članicam svobodo, 

hkrati pa poskrbela za širši okvir varnosti, 

blaginje, demokracije in zaščite evropskega 

načina življenja,« je dodal. 

GASILCI NA BREZJE 

Jakob Remar 

PREGLED TEDNA 

147 9. 5. 2024 

Janša (65): računamo na 

četrto zaporedno zmago 

na evropskih volitvah. 

Ob prazniku zavetnika gasilcev, sv. Florijana, 

so k Mariji Pomagaj tradicionalno poromali 

gasilci iz vse države. Jubilejnega 20. 

romanja se je udeležilo preko 200 članov 

iz 29 gasilskih društev. V primerjavi s preteklimi 

leti je bila letošnja udeležba veliko 

številčnejša, poroča portal marija.si. 

Somaševanje je v baziliki vodil mariborski 

nadškof Alojzij Cvikl: »Danes obhajamo 

god sv. Florjana, ki je eden najbolj čaščenih 

ljudskih svetnikov pri nas. Je eden izmed 

štirinajstih priprošnjikov v sili, zavetnik 

proti požarom in ob poplavah. Na mnogih 

stavbah, še posebej na pročelju gasilskih 

domov, najdemo podobo ali kip rimskega 

časnika s čelado ali zastavo ter vedrom v 

roki, s katerim gasi gorečo hišo.« 

TUDI DZ DVIGNIL 

ROKE OD JAKLIČA 

Potem ko je protikorupcijska komisija 

prijavo zoper ustavnega sodnika Klemna 

Jakliča (49) glede suma kršitev nezdružljivosti 

funkcij ustavnih sodnikov odstopila 

Državnemu zboru, češ da je to organ, ki 

Na Brezje je poromalo preko 200 gasilcev. 

izvoli ustavne sodnike, Mandatno-volilna 

komisija DZ vrača žogico, da tudi oni niso 

pristojni za obravnavo tovrstnih zadev in 

da bi stvar morala presojati KPK. Kot pravijo, 

je DZ pristojen za obravnavo vprašanj 

s tega področja le za poslance na podlagi 

Zakona o poslancih, ne pa tudi za druge 

funkcionarje. 

SD VLOŽILI LISTO ZA 

EVROPSKE VOLITVE 

Socialni demokrati so s podpisi šestih poslancev 

vložili predlog liste kandidatov za 

evropske volitve, ki bodo devetega junija 

letos. Na predlagani listi je devet kandidatk 

in kandidatov. Nosilec liste je Matjaž 

Nemec (44), na njej pa ni ministric Tanje 

Fajon (53) in Andreje Katič (56). Na predlagani 

listi je devet kandidatk in kandidatov 

za volitve poslancev iz Republike Slovenije 

v Evropski parlament, ki bodo 9. junija 

2024. Na listi so tudi minister Aleksander 

Jevšek (62), Mojca Kleva Kukuš, Lucija Karnelutti, 

Matevž Frangež (46), Aleksandra 

Vasiljević, Primož Brvar, Neva Grašič (37) in 

Milan Brglez (56). 

POCENITEV 

POGONSKIH GORIV 

Bor Slana/STA 

Cene pogonskih goriv na bencinskih 

servisih zunaj avtocestnega omrežja so se 

znižale. Liter neosvinčenega motornega 

bencina se je pocenil za 1,9 centa na 1,541 

evra, liter dizla pa za 4,3 centa na 1,484 

evra. Znižala se je tudi cena kurilnega olja, 

in sicer za 4,3 centa na 1,127 evra za liter.

PROFIMEDIA 

PREMIRJE V 

GAZI PROPADLO 

V ponedeljek je Hamas sprejel predlog 

za premirje in izpustitev talcev, ki sta ga 

podala Egipt in Katar. Izrael pa je predlog 

zavrnil. Medtem ko je Hamasov predlog še 

daleč od izraelskih osnovnih zahtev, pa bo 

Izrael poslal delegacijo v Egipt za povečanje 

možnosti za dogovor, ki bo sprejemljiv 

za Izrael, je ob tem sporočil urad izraelskega 

premierja Benjamina Netanjahuja (74). 

Sicer pa je izraelski vojni kabinet sklenil, da 

bo nadaljeval vojaško operacijo v Rafi. Tako 

so v torek prevzeli nadzor nad palestinsko 

stranjo mejnega prehoda Rafa, s čimer 

Izrael nadzira vse izhodne točke iz Gaze. 

Visoki zunanjepolitični predstavnik EU 

Josep Borrell obžaluje, da na pogovorih 

o prekinitvi ognja v Gazi ni bil dosežen 

dogovor in da Izrael napada mesto Rafa, 

kljub vsem pozivom mednarodne skupnosti, 

ZDA in članic EU. Bojijo se, da bo 

to znova povzročilo številne smrtne žrtve 

med civilisti. 

PLENKOVIĆ IN NOVA VLADA 

Predsednik hrvaške vlade in zmagovalne 

stranke na parlamentarnih volitvah HDZ 

Andrej Plenković (54) je sporočil, da ima 

podporo najmanj 76 poslancev, ki mu 

zagotavljajo večino v 151-članskem saboru. 

»Poraženi počasi začenjajo razumeti, 

da so poraženi,« je po seji predsedstva 

HDZ-ja dejal Plenković in dodal, da imajo 

več kot 76 poslancev, ki so jih pripravljeni 

podpreti. Plenković naj bi vlado oblikoval 

z desnim Domovinskim gibanjem in predstavniki 

manjšin. HDZ je na volitvah dobil 

61 poslanskih mandatov, desno Domovinsko 

gibanje (DP) bo v novem sklicu sabora 

imelo 13 poslanskih mandatov, manjšine pa 

skupno osem. 

BRITANCI ZA 

LOČENA STRANIŠČA 

V skladu s predlagano zakonodajo bodo 

nove restavracije, javna stranišča, nakupovalni 

centri in pisarne v Angliji morali 

Facebook @HDZ1989 

Italija želi zaradi nevarnosti terorizma 

začasno prekiniti schengenski sporazum. 

Ivan Penava (49, levo) 

in Andrej Plenković 

(54) bi lahko s pomočjo 

manjšinskih poslancev v 

saboru imela večino. 

PREGLED TEDNA 7 

imeti ločena moška in ženska stranišča, je 

sporočila britanska vlada. 

Zakon bo vplival na nove nestanovanjske 

stavbe kot del prizadevanja za »končanje 

porasta« spolno nevtralnih stranišč, je dejala 

ministrica za enakost Kemi Badenoch. 

Kot je sporočila vlada, je posvetovanje 

izpostavilo zaskrbljenost žensk, starejših 

in invalidov, ki so se počutili »nepravično 

prikrajšane«, ker so se stranišča spremenila 

v spolno nevtralne prostore, ki si delijo 

kabine in umivalnike. 

MEJNA KONTROLA Z ITALIJO 

Italijansko zunanje ministrstvo je Slovenijo 

zaprosilo za začasno prekinitev 

schengenskega sporazuma zaradi nevarnosti, 

da bi se med pribežniki, ki prihajajo 

z Bližnjega vzhoda, infiltrirali teroristi. 

A s slovenskega notranjega ministrstva 

so sporočili, da s strani italijanskega 

notranjega ministrstva uradnega obvestila 

o podaljšanju nadzora na italijansko-slovenski 

meji niso prejeli. Italija je nadzor na 

slovenski meji sicer uvedla lani oktobra. 

Že tedaj so kot razlog navajali domnevno 

nevarnost terorizma. Spomnimo se. Po 

odločitvi Italije se je za nadzor na mejah 

s Hrvaško in Madžarsko 21. oktobra lani 

odločila tudi Slovenija. Nadzor traja do 22. 

junija 2024, na ministrstvu pa intenzivno 

proučujejo možnosti za podaljšanje oziroma 

odpravo mejnih kontrol. 

 

147 9. 5. 2024

8 FOTO TEDNA 

Daniel Novakovič/STA 

450 

harmonikarjev 

se je zbralo na prireditvi 

Harmonike ob Blejskem jezeru

ČIVKARIJA 

9 

Marko @Marko63705437 

Česa takšnega svet še ni videl. 

Čivk tedna 

Čivk tedna 

Vid Mlakar @VidMlakar 

Mineva 20 let od vstopa Slovenije v EU. Edino 

članstvo v EU preprečuje, da Slovenija ne 

postane nova Severna Koreja ali Venezuela. 

Zato je toliko bolj degutantno in dvolično 

poslušati poslanice predsednika vlade, ki 

ima v svoji vladi stranko, ki odkrito zagovarja 

socializem in komunizem ter hvali Jugoslavijo 

(SFRJ). Enako velja za predsednico, 

katere prvopodpisana podpornika sta izrazito 

prorusko usmerjena ter javno izpričana 

nasprotnika ZDA. Dokler bodo v Sloveniji 

na oblasti tovrstne klike, ne bo napredka in 

razvojnega preboja, ampak v najboljšem primeru 

stagnacija. 

Bojan Požar @BojanPozar 

Včasih je imela poslanka Joveva težave z lokacijo 

Bruslja (Nizozemska in to), no, danes zamenjuje 

Slovake in Čehe. 

Sergij @2021m2021 

V Italiji gre v parlamentarno proceduro zakon, ki 

bo prepovedoval prikrivanje obraza (nikab, burka). 

Uroš Mikolič @UrosMikolic 

Nekoč si na plaži iskal debelo osebo. Nekje na obali, 

1970. 

Dr. Eli David 

@DrEliDavid 

LGBT ZA 

PALESTINO 

LGBT V 

PALESTINI 

147 9. 5. 2024

10 

ČIVKARIJA 

Johanca @Johanca_4me 

Ne morem prav videti ... Ali premier res z obema 

nogicama na prstkih stoji? 

zdravstvo.si @zdravstvo_si 

Letni povprečni zaslužek družine (2+2): 

56.160 EUR 79.600 EUR 

Povprečni letni znesek zdravstvenega zavarovanja 

družine (2+2): 

8.500 EUR 8.404 EUR 

Čakalne dobe: 

od nekaj mesecev do več let do dva meseca 

Milenko Ziherl @MilenkoZiherl1 

Enačaj je veljal do junija 1941, ko je eden napadel 

drugega! 

Aleksander Hribovšek @AleksHribovsek 

Zakaj vzgojiteljice v vrtcu vsiljujejo otrokom rodilnik 

tam, kjer nima kaj iskati: »Boš kruha jedel?« 

Miha Pogačnik @DrPogacnik 

Slovenija ima veliko kakovostnih ljudi. Razgledanih, 

načitanih, brihtnih, inovativnih, sposobnih 

... ampak na gladino pa po sistemu nekako vedno 

priplava d**k. 

Edvard Kadič @EdvardKadic 

Pravnik Matej Avbelj in Peter Gregorčič sta na svetovni 

dan svobode medijev izjavila: »Slovensko 

ustavno sodišče ni več sposobno zavarovati svobode 

izražanja.« 

Mladi zdravniki @MladiZdravniki 

Po plačni reformi nas tudi Hrvati prehitevajo po številu 

zdravnikov na prebivalca, po plačah mladih in 

izkušenih zdravnikov. Ob tretjino manjšem BDP na 

prebivalca. Ministrstvo za zdravje in vlada, poglejte 

njihovo časovnico. 

147 9. 5. 2024

PODOBE SVOBODE 

KARIKATURA 

11 

BORIS OBLAK 

147 9. 5. 2024

12 TEMA TEDNA 

NENAD GLÜCKS 

Komentar 

Dan zmage in leta TERORJA 

V teh dneh bodo slovenski mediji znova polni govorov politikov levega pola ob obeleževanju 

zmage nad nacizmom in fašizmom v Evropi. Slovenci smo bili maja 1945 res osvobojeni 

od okupatorja, svobodni pa nikakor ne. »Svoboda« je v izvedbi vodilnih partijcev prinesla 

totalitarni teror, katerega prva in najhujša posledica na Slovenskem je bilo sto tisoč pobitih 

vojnih ujetnikov in civilistov v tednih, ki so sledili. 

Nesprejemljivo je, da velika večina 

po vojni pobitih še danes 

nima groba, kar je barbarstvo 

sredi Evropske unije. Toda 

pri »revolucionarnih izročilih« je ideologija 

le sredstvo, v ozadju gre zgolj za 

oblast in denar. 

V času Jugoslavije smo kot dan 

zmage nad nacizmom in fašizmom 

obeleževali 9. maj, čeprav je Nemčija 

dejansko kapitulirala 8. maja 1945 ob 

23. uri. Toda zgledovali smo se po Sovjetski 

zvezi, kjer je po njihovem času 

pač tedaj nastopil že 9. maj. Zdaj tudi 

mi »priznavamo« 8. maj kot dan zmage 

v Evropi, pri čemer pa ostaja glavno 

mesto Ljubljana izjema – ostali so pri 9. 

maju kot dnevu osvoboditve oziroma 

mestnemu prazniku. 

TEK TROJK V SPOMIN NA VOS 

Na sploh Ljubljana po mnogočem v Sloveniji 

prednjači pri ohranjanju revolucionarnih 

mitov in ritualov, za kar posebej 

skrbi njen dolgoletni župan Zoran 

Janković (71). Letos bo od 9. do 11. maja 

že 66. pohod Pot ob žici, torej po 32 kilometrov 

dolgi Poti spominov in tovarištva 

po trasi, kjer je italijanski okupator 

naše glavno mesto leta 1942 obdal z 

žico. Kasneje so žičnato ograjo prevzeli 

nemški okupatorji, neposredno po vojni 

pa še »osvoboditelji«. Poleg vsakoletnega 

pohoda šolskih otrok in drugih so 

del prireditve tudi teki trojk. Tovrstni 

teki po »uradni« razlagi spominjajo na 

partizansko solidarnost, ko v nesreči 

ne zapustiš tovariša, vendar naj bi šlo 

v resnici za spomin na delovanje morilcev 

VOS (partijska varnostno-obveščevalna 

služba, katere pripadniki so 

med vojno v trojkah pobijali politične 

nasprotnike). Na poti je postavljenih 

tudi nekaj visokih stebrov oziroma 

jamborov z velikimi rdečimi zvezdami. 

Te je komunistična oblast postavila 

sredi osemdesetih, po demokratičnih 

volitvah jih je dala ljubljanska lokalna 

www.pohod.si 

Obeleževanje dneva zmage nad nacifašizmom (na 

sliki udeleženci Pohoda ob žici v Ljubljani) je žal 

v funkciji prekrivanja zločinov tedanjih zmagovalcev, 

ki so si prilastili oblast. 

Gre za ohranjanje 

revolucionarnih izročil, 

pri čemer ne gre za nobeno 

ideologijo, pač pa za 

ohranjanje »našizma«, 

kapitalskih interesov, oblasti. 

147 9. 5. 2024

TEMA TEDNA 

13 

oblast odstraniti, vendar so jih pod Jankovićem 

pred šestimi leti spet postavili, 

»da bi ohranili zgodovinski spomin«. 

USTAVNA ZAUŠNICA 

Ni pa ljubljanskemu županu oziroma 

njegovi listi v mestnem svetu uspel poskus 

»ohranjanja zgodovinskega spomina« 

na način, da so štajersko mestno 

vpadnico leta 2009 poimenovali po jugoslovanskem 

komunističnem diktatorju 

Titu. Titova cesta je bila v prejšnjem 

režimu osrednja v Ljubljani, po 

demokratizaciji je bila preimenovana v 

Slovensko in Dunajsko. A Jankovićevim 

se poskus vrnitve Tita ni posrečil. Leta 

2011 je namreč ustavno sodišče odlok o 

poimenovanju soglasno razveljavilo z 

argumentacijo, da gre za oblastno poveličevanje 

komunističnega totalitarnega 

režima, kar je protiustavno. Ustavni 

sodniki so poudarili, da Tito simbolizira 

povojni totalitarni komunistični 

režim, ki so ga zaznamovale obsežne in 

grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih 

svoboščin. Izhajali so iz načela 

spoštovanja človekovega dostojanstva, 

ki je v središču ustavnega reda. V našem 

sedanjem ustavnopravnem redu je 

prišlo do prekinitve in preloma z vrednostnim 

konceptom SFRJ, so poudarili. 

ODPRAVA DNEVA SPOMINA 

Toda žal do tega pri velikem delu slovenskih 

politikov (še) ni prišlo. Kako 

drugače si razlagati odločitev Golobove 

vlade, ki je lanskega 16. maja, le dan 

pred »nacionalnim dnevom spomina 

na žrtve komunističnega nasilja«, na 

predlog ministrice za kulturo Aste 

Vrečko (39) iz Levice, obeleževanje dneva 

spomina odpravila. Uvedla ga je sicer 

Janševa vlada 12. maja 2022 v zadnjih 

dneh svojega mandata. 17. maja 1942 se 

je zgodil prvi množični komunistični 

poboj v času druge svetovne vojne na 

Slovenskem, ko so partizani v soteski 

Iške južno od Ljubljane umorili 53 Romov. 

Razlaga za ukinitev dneva spomina 

je bila, češ da je prejšnja vlada sklep 

o njem sprejela, ko naj bi opravljala zgolj 

tekoče posle, obenem pa da je bil sprejet 

brez predhodne javne in strokovne razprave. 

Slovenija je v tem oziru necivilizirani 

unikum v EU. Velika večina od 

okoli sto tisoč pobitih vojnih ujetnikov 

in civilistov po koncu druge svetovne 

vojne še vedno leži po breznih in drugih 

več kot 750 množičnih grobiščih oziroma 

moriščih, namesto da bi njihove posmrtne 

ostanke kot civilizirana družba 

pokopali. Iz javnosti se skuša umakniti 

celo spomin nanje. 

KAKŠNA OSVOBODITEV 

Po besedah zgodovinarja dr. Renata 

Podbersiča (54), ki med drugim proučuje 

totalitarizme v 20. stoletju na 

Na koncu bodo izgubili tudi 

spopad s 3.450 pomorjenimi 

v breznu pod Macesnovo 

gorico v Kočevskem Rogu. 

Izkopani posmrtni ostanki 3.450 

slovenskih domobrancev iz brezna 

pod Macesnovo gorico že dve leti v 

kontejnerjih čakajo na pokop. 

Jože Jagrič 

Razkritje množice na pol mumificiranih trupel po 

vojni pobitih vojnih ujetnikov v rudniku Barbara 

rov pri naselju Huda jama je pred 15 leti pretreslo 

slovensko javnost. 

Jože Jagrič 

Slovenskem, je prišla za Slovence maja 

1945 svoboda v smislu konca nacifašistične 

okupacije. Bilo je premagano zlo, 

ki je štiri leta trpinčilo naš narod, pri 

čemer je bila nemška okupacija še trša 

od italijanske in madžarske. V tem času 

je okupator nad Slovenci izvajal nasilje, 

povzročil številne žrtve, jih preganjal, 

izseljeval, množično je kršil človekove 

pravice in mednarodno pravo. Po drugi 

strani pa, kot opozarja dr. Podbersič, 

sledi retorično vprašanje, ali je konec 

okupacije prinesel slovenskemu narodu 

pravo osvoboditev. Poudariti velja, 

da se je zaradi geostrateške lege čez 

Slovenijo proti Nemčiji v tistem času 

ob nemških enotah umikala cela paleta 

protikomunističnih in kolaborantskih 

enot ter tudi civilistov. Po koncu vojne – 

maja, junija in julija 1945 – je zmagovita 

komunistična stran na našem ozemlju 

pobila okoli sto tisoč ljudi, tako vojakov 

kot civilistov, kolaborantov in nekolaborantov. 

Med žrtvami je bilo skupaj 

okoli 15 tisoč Slovencev. Poleg domobrancev 

(teh je bilo umorjenih okoli 12 

tisoč) je šlo še za pripadnike slovenskih 

četnikov, civiliste … 

DEPLASIRANA MITOLOGIJA 

Začetek tragedije je bila okupacija leta 

1941. Brez te ne bi bilo revolucije, osvobodilnega 

boja, protirevolucije, kolaboracije. 

Komunisti so začeli izvajati 

revolucijo že od začetka vojne. Resnične 

kolaboracije je bilo med Slovenci 

malo. Redkokateri slovenski politik je 

bil privrženec italijanskega fašizma ali 

nemškega nacizma, po drugi strani pa 

je treba priznati, da se je del predvojne 

elite odločil za t. i. taktično kolabora- 

147 9. 5. 2024

14 TEMA TEDNA 

cijo. Med drugim so drastične represalije 

nemškega okupatorja v Srbiji nad 

civilisti po uporu vodje jugoslovanske 

vojske v domovini Draža Mihailovića 

odložile nekomunistični upor. Vojna v 

Evropi se ni zaradi bojev jugoslovanskih 

oz. slovenskih partizanov zoper 

nemškega okupatorja končala nič prej, 

to je razlaga za osnovnošolske učbenike 

iz nekih drugih časov. Ključna dogajanja 

so bila na vzhodni fronti proti Sovjetski 

zvezi in od junija 1944 na zahodni fronti 

po izkrcanju zaveznikov v Normandiji. 

Kako torej komentirati nedavne besede 

podpredsednice stranke SD in pravosodne 

ministrice Andreje Katič, da 

»brez upora in partizanskega boja danes 

ne bi govorili in peli v slovenskem 

Po besedah zgodovinarja dr. Renata Podbersiča bi 

bila Slovenija oziroma Jugoslavija osvobojena tudi 

brez partizanskega boja, enako kot so bile osvobojene 

recimo Danska, Norveška in Češka. 

Tomo Strle/CITRUS 

jeziku«? Gre za povsem deplasirano 

izjavo, ocenjuje Podbersič, ki si je resen 

politik ne bi smel privoščiti. Drži, da so 

se številni Slovenci zaradi nacionalne 

zavesti uprli okupatorju, toda nemška 

armada se ni sesula zaradi Titovih partizanov. 

Slovenija oziroma Jugoslavija 

bi bila osvobojena tudi brez partizanskega 

boja, enako kot so bile osvobojene 

recimo Danska, Norveška in Češka. 

Res pa so predvojne meščanske stranke 

med drugim s taktiko čakanja zatajile 

in je Komunistična partija imenitno izkoristila 

občutke slovenskega človeka. 

Prepustili so ji popolno iniciativo. Organizirali 

so se sicer slovenski četniki, 

tudi razne legije in še nekateri sodelavci 

zahodnih zaveznikov, vendar do večjih 

Kot pravi dr. Jože Dežman, institucije 

EU razlikujejo med barbarstvom 

in civilizacijo, kjer ima vsak človek 

pravico do groba in spomina. 

spopadov z okupatorji ni prišlo. KPS je 

tudi povsem monopolizirala odpor. Vrhovni 

plenum Osvobodilne fronte, ki je 

bila povsem pod kontrolo Partije, je že 

septembra 1941 oznanil, da bo vsak odpor 

zunaj OF kaznovan s smrtjo. 

SAMOPOSTREŽNA ZGODOVINA 

Ali je partizanski boj prispeval, da je 

večji del zahodnega ozemlja poselitve 

Slovencev (Primorska) po vojni po 

Pariški mirovni pogodbi pripadel Jugoslaviji 

oziroma Sloveniji? Kot meni 

Podbersič, je partizanska zasedba Trsta 

ob koncu druge svetovne vojne res 

pomenila močan pogajalski adut v rokah 

Jugoslavije pri pogajanju o meji. 

Jugoslavija je pridobila Slovensko Primorje 

– mesta Koper, Izola 

in Piran, ki so bila sicer stoletja 

del italijanske kulture. 

Glede proslavljanja osvoboditve 

maja 1945 zgodovinar 

razloži, da stvari ne 

moremo obravnavati zgolj 

parcialno. Jugoslovanska 

vojska je bila res del zmagovite 

koalicije zoper nacifašizem, 

vendar so se po 

koncu vojne zgodili številni 

zločini brez sojenja, 

vzpostavil se je totalitarni 

režim. S temi zadevami se 

ne sme manipulirati, kot bi 

mnogi še sedaj presojali, ali 

je nekdo lev ali desen, glede 

na to, »ali je za partizane 

ali domobrance«. Po osvoboditvi 

1945 tudi ni prišlo 

do svobodnih volitev, za 

mnoge se je začel čas zatiranja. 

Številni so bili obsojeni 

na »izgubo spomina«, 

Jernej Prelac/DOMOVINA 

Komentar 

DR. JOŽE DEŽMAN: POLITIKA 

APARTHEIDA NE BO ZDRŽALA 

Predsednik Komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč 

dr. Jože Dežman (68) označuje taborišči v Teharjah in Šentvidu 

nad Ljubljano kot najhujši uničevalni koncentracijski taborišči v 

vseh treh totalitarnih režimih – komunizmu, fašizmu in nacizmu. 

Šlo je za najhujše zločine zoper človečnost v Evropi po drugi svetovni 

vojni. Slovensko ustavno sodišče je v več svojih odločbah 

povedalo, da tedaj dejansko ni šlo za osvoboditev, pač pa za državni 

terorizem, opozori dr. Dežman. Žal se moramo še naučiti 

natančno opredeliti, kaj se je zgodilo. Zmaga je bila v smislu, 

da je Slovenija kasneje s Pariško mirovno pogodbo dobila okoli 

4.000 kvadratnih kilometrov ozemlja, ki je prej pripadalo Italiji, 

vključno z dostopom do morja, ter omejeno državnost v okviru 

federativne Jugoslavije. Toda režim je bil represivna komunistična 

diktatura. 

Zoran Janković je nosilna politično aktivna figura kučanizma, 

vendar je po mnenju Dežmana ta politika obsojena na propad. 

Na koncu bodo izgubili tudi spopad s 3.450 pomorjenimi v breznu 

pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu, za katere Janković 

pravi, da za njihov pokop v Ljubljani ni prostora in njihovi ostanki 

še vedno ležijo v kontejnerjih. Gre za politiko apartheida, ki ne 

bo zdržala. Odbor za peticije Evropskega parlamenta je že pozval 

slovensko vlado, naj vrne obeleževanja dneva spomina na žrtve 

komunističnega nasilja. Bruselj razlikuje med barbarstvom in 

civilizacijo, kjer ima vsak človek pravico do groba in spomina. 

Evropski parlament je tudi gostil razstavo Pod Macesnovo gorico 

– Slovenski Katin, katere avtor je Dežman. To razstavo je sicer ministrstvo 

za kulturo črtalo iz programa Muzeja novejše in sodobne 

zgodovine Slovenije »kot vsebinsko in strokovno neprimerno«. 

147 9. 5. 2024

TEMA TEDNA 

15 

žal je celo sedanja vlada z lanskoletno 

ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunizma 

dala povsem napačno sporočilo. 

Sposobni smo obsojati fašizem 

in nacizem, ne pa zločinov v imenu 

komunizma. Zadnja Janševa vlada je 

razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina 

na žrtve komunističnega nasilja 

v spomin na poboj 53 Romov v soteski 

Iške pri Ljubljani, ki so jih 17. maja 1942 

pobili partizani. Kot pravi Podbersič, 

so bili v ta poboj vpleteni tudi nekateri 

partizanski poveljniki, ki jih je oblast po 

vojni razglasila za narodne heroje. Če 

mislimo resno s svobodo, bi morali najprej 

tem osebam odvzeti status narodnih 

herojev. Žal v Sloveniji ni prosvetljevanja, 

stvari se ves čas kažejo črno-belo 

za politične interese. Zgodovina pa ni 

samopostrežna trgovina, kjer lahko nekaj 

vzamemo in drugo pustimo. 

ZA OBLAST IN DENAR 

Kako zgodovinar komentira početje 

ljubljanskega župana Zorana Jankovića, 

ki venomer ponavlja, da je Ljubljana 

mesto heroj, da v njej »ne bo spomenikov 

domobrancem«, promovira 

rdeče zvezde, eno od mestnih vpadnic 

je dal poimenovati po Titu, kar je ustavno 

sodišče sicer razveljavilo … Gre za 

ohranjanje revolucionarnih izročil, 

pri čemer ne gre za nobeno ideologijo, 

pač pa za ohranjanje »našizma«, kapitalskih 

interesov in oblasti. Na ta način 

zlorabljati tragične dogodke v času 

druge svetovne vojne in po njej je sramotno, 

poudarja Podbersič, za narod je 

destruktivno. Nismo sposobni ponotranjiti 

vrednot svobode, enakosti in 

človekovih pravic. Nekaterim to pripisujemo, 

drugim odrekamo. 

X @Slovenec_sem7 

V kateri nekdanji 

socialistični 

državi v Evropski 

uniji razen v Sloveniji 

spet nazaj 

postavljajo rdeče 

zvezde, kot je 

to v Ljubljani? 

Flickr @vladaRS 

Daniel Novakovič/STA 

Na stran, ki še vedno odreka dostojanstvo žrtvam 

povojnih pobojev, se je z odpravo dneva spomina 

na žrtve komunističnega nasilja zavržno politikantsko 

postavil tudi premier Robert Golob. 

Jankovićevo preračunljivo igranje s čustvi ljudi z 

nenehnim bezanjem po še nezaceljeni najhujši 

rani na narodovem telesu je nekaj najbolj gnusnega, 

kar je sploh mogoče v politiki. 

JANKOVIĆEVA ZLORABA 

ČLOVEŠKEGA DOSTOJANSTVA 

Do zdaj je bilo pokopanih le nekaj odstotkov od po koncu vojne 

pobitih ljudi. Največja skupina pokopanih je pri mariborskem 

pokopališču Dobrava. Tam so posmrtni ostanki 1179 ljudi, izkopanih 

pri gradnji avtoceste leta 1999. Gre za Hrvate. Na istem 

pokopališču je tudi začasni pokop posmrtnih ostankov 1.410 

žrtev iz rudnika Barbara rov. Tudi v tem primeru gre pretežno za 

Hrvate in manjši del Slovencev. Največ delež Slovencev, ki so 

jih pripeljali v taborišče na Teharjah, je bil pokončan in vržen v 

rudniške razpoke v Starem Hrastniku. Posmrtni ostanki 3.450 

slovenskih domobrancev, ki so bili iz taborišča v Šentvidu nad 

Ljubljano prepeljani do brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem 

Rogu in tam pomorjeni, izkopani pred dvema letoma, pa 

so še vedno shranjeni v kontejnerjih na pokopališču v Kočevju. 

Problem je, pravijo poznavalci, da nihče iz vlade nima poguma 

posredovati pri Jankoviću, da bi te posmrtne ostanke pokopali 

na pokopališču na ljubljanskih Žalah. Kot je znano, ljubljanski 

župan Zoran Janković ponavlja, da je »Ljubljana mesto heroj 

in tu ne bo domobranskih spomenikov«, uradna razlaga pa je, 

da na Žalah ni več prostora. Na eni strani imamo torej opraviti 

s slavljenjem zmage nad nacifašizmom, postavljanjem ob bok 

zahodnih zaveznikov, šolskimi pohodi otrok ob žici okupirane 

Ljubljane, teki trojk, vznesenimi nagovori politikov z levega pola, 

po drugi strani pa se hkrati zamolči, kakšna nepopisna strahovlada 

totalitarnega režima je sledila tej zmagi. Najprej množični 

poboji vojnih ujetnikov in civilistov, nato odprava svobodnih 

volitev, nacionalizacija, odvzemi kmetijskih zemljišč, zaplembe 

premoženja, ukinitev svobode izražanja, zrežirani stalinistični 

sodni procesi, zapiranje političnih nasprotnikov, Goli otok, onemogočanje 

potovanj v tujino … Osvobojeni od okupatorja da, 

svobodni nikakor. 

147 9. 5. 2024

16 TEMA TEDNA 

JAN ZOBEC 

Svoboda za ŽICO 

Mesec maj ima v političnem koledarju posebno, posvečeno mesto. To je sveti mesec 

posttotalitarne Slovenije, nekakšen komunistični pendant ramadanu, z vso bizarno 

ikonografijo, ornamentiko, kostumografijo in scenografijo. 

Komentar 

Takrat se bizarne recidive preteklosti 

okrepijo in udarijo na 

vso moč: vzniknejo oboroženi 

partizanski našemljenci, med 

njimi celo otroci v družbi najvišjih državnih 

funkcionarjev, na državni TVS 

rolajo koncerte s pesmimi, ki opevajo revolucionarno 

nasilje, na državne proslave 

prikorakajo praporščaki, na pobočjih 

zasijejo spolirani kamniti napisi Tito, 

vidni daleč naokoli, tudi v sosednjo Italijo, 

da ne omenjam s strani ljubljanske 

občinske oblasti postavljenih drogov z 

rdečimi zvezdami in še marsičesa. 

PREDSTAVA 

Predstava se začne že konec aprila z 

dnevom upora proti okupatorju – a v 

resnici ne proti takratnemu okupatorju, 

temveč proti zahodni civilizaciji, 

ki je bila takrat 26. ali 27. 4. 1941 tarča 

nacistov. Sledi nadaljevanje s prvim 

majem, ko ideologija triumfira nad 

astrofiziko in traja dan 48 ur. Kmalu zatem 

je obletnica smrti komunističnega 

diktatorja Tita. Potem pride dan zmage 

s spremljajočim športno-političnim 

veseljačenjem – od pouličnega tekanja 

trojk v spomin na vosovske trojke, ki so 

v času okupacije sejale smrt po ljubljanskih 

ulicah (med drugimi so umorile 

bana Natlačena, dr. Lamberta Erlicha 

in še marsikaterega zavednega Slovenca), 

do množičnega romanja od ene do 

druge blokovske soseske v ljubljanskih 

predmestjih. Ne smemo pozabiti dneva 

mladosti, kot ga nikoli ne pozabijo 

dominantni mediji, ironičnega dneva, 

ko sta ostareli diktator in njegova raja 

praznovala mladost z množično »Kim- 

-Il-sung« telovadbo na stadionu JLA v 

Beogradu. Klimaks je bila predaja faličnega 

simbola, ki je pred tem ob spremljavi 

navdušenih množic kak mesec dni 

brezglavo, cikcak tekal po celotni državi. 

Množice so prepevale pesem, s katero 

so se zaklinjale, da ne bodo skrenile 

z diktatorjeve poti. Vemo, kakšna je ta 

pot bila in kako se je končala. 

TITOIZEM 

Kaj je simboliziral lik »tovariša« Tita, je 

povedalo Ustavno sodišče v znameniti 

147 9. 5. 2024 

odločbi o Titovi cesti, s katero je razveljavilo 

odlok o poimenovanju ene od ljubljanskih 

vpadnic po njem (odločba št. 

U-I-109/10). Poimenovanje je bilo ideja 

literata Petra Božiča, enega glavnih 

predstavnikov absurdne dramatike, 

ki je kasneje sredi Ljubljane dobil svoj 

spomenik. Dobil ga je, kljub temu da je, 

ali morda prav zato, ker je, kot piše Igor 

Kršinar v Reporterju z datumom 17. 4. 

2017: »Borisa Pahorja ovadil Udbi, ko je 

leta 1977 pošiljal pisma drugim slovenskim 

književnikom in se zavzemal za 

izpustitev političnih zapornikov Viktorja 

Blažiča in Franceta Miklavčiča.« 

Zakaj je ta odločba tako znamenita? 

Morda mi bo kdo očital, da pretiravam, 

a za slovenske razmere je v marsičem 

primerljiva s slovito odločitvijo 

ameriškega Vrhovnega sodišča v 

zadevi Brown v Board of Education 

of Topeca iz leta 1954, s katero 

je bila odpravljena rasna segregacija 

v šolah. V čem je, boste 

rekli, podobnost? 

Podobnost ali tretje v primerjavi 

so žrtve enega in drugega 

sistema. Žrtve slovenskega 

komunističnega totalitarizma 

so primerljive z žrtvami ameriške 

rasne segregacije in še prej 

suženjstva. Eni in drugi so bili 

tudi po odpravi suženjstva v začetku 

druge polovice 19. stoletja, 

oziroma pri nas po osamosvojitvi, 

formalno sicer osvobojeni. 

A so oboji ostali drugorazredni 

in marginalizirani. V povojnih 

grozodejstvih pobiti, brez groba, 

celo brez mrliških listov, njihovi 

svojci odrinjeni na rob, nemalokrat 

zasmehovani in zaničevani, 

še posebej v mesecu plapolanja 

zastav, pesmi »borbe in dela« 

ter tekanja trojk. In na drugi 

strani oceana so bili do odločitve 

ameriškega Vrhovnega sodišča v 

zadevi Brown Afroameričani segregirani 

in do odločitve ameriških 

vrhovnih sodnikov v zadevi 

Loving v Virginiji iz leta 1967 so 

bile v nekaterih državah prepovedane 

celo medrasne poroke. 

Posnetek zaslona TV SLO1 

Nadaljnja podobnost je v dejstvu, 

da sta bili obe odločitvi Brown in Titova 

cesta (enako tudi odločitev v zadevi 

Loving), soglasni. Za njiju je glasovalo 

vseh devet sodnikov. Tudi obrazložitvi 

sta bili relativno kratki. Šlo je za prelomna 

sodna precedensa, kjer sta ključno 

vlogo odigrala takratna predsednika 

sodišč – Earl Warren in Ernest Petrič. 

Oba sta z modrim vodenjem obravnave 

in posvetovanj dosegla soglasje, ki v 

tako občutljivih zadevah odločilno prispeva 

k prepričljivosti, trdnosti in spoštovanosti 

odločitve. Obe odločitvi sta, 

vsaj tako smo liberalno in demokratično 

usmerjeni državljani Slovenije verjeli, 

da bo to veljalo tudi za U-I-109/10, 

utrli pot k bolj demokratični ter na človekovih 

pravicah in enakopravni svo- 

Vsa takšna in drugačna 

revolucionarna totalitarna 

simbolika je še dodaten 

kamen v absurdnem 

mozaiku slovenske 

ustavne blaznosti.

TEMA TEDNA 

17 

bodi vseh njenih državljanov utemeljeni 

družbi. Upali smo, da bo kritična 

masa ponotranjila vrednote, na katerih 

temelji ustavna odločba. Te vrednote so 

vtkane v slovensko ustavno identiteto. 

ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO 

Med njimi je na prvem mestu človekovo 

dostojanstvo, ki ga je Ustavno 

sodišče včrtalo v prvi člen slovenske 

Ustave. Slovenija je namreč ustavna in 

ne zgolj formalna, na večinskem načelu 

utemeljena demokracija. Človekovo 

dostojanstvo je zato v središču slovenskega 

in evropskega ustavnega reda, je 

temeljna vrednota, ki prežema celoten 

nacionalni in nadnacionalni pravni 

red. Slovenska osamosvojitev pomeni 

namreč prelom s temeljnim vrednostim 

konceptom ustavne ureditve. Ustavno 

sodišče kar na treh mestih uporabi besedno 

zvezo »prelom s temeljnim vrednostim 

sistemom« oziroma »prelom s 

prejšnjo ureditvijo«. Ustavna presoja 

oblastnega poveličevanja simbolov, ki 

so v diametralnem nasprotju s »temeljnim 

vrednostim konceptom slovenske 

ustavne ureditve«, ni podvržena načelu 

sorazmernosti (tj. tehtanju med javnim 

interesom, če hočete tudi večinsko voljo 

državljanov, in prizadetimi ustavnimi 

vrednotami), temveč je takšno 

ravnanje samo po sebi protiustavno. 

Z ustavnopravnega vidika je ključnega 

pomena, ali določene protiustavne 

vrednote podpira in zagovarja posameznik 

v okviru svojega osebnega prepričanja, 

ali pa se s temi vrednotami prek 

simbolov poistoveti oblast. 

Vsakršno oblastno poistovetenje s 

simboli, kakršno je ime Tito, in z drugo 

revolucionarno navlako, pa naj gre 

za državno ali lokalno oblast, je zato ne 

Vsakršno oblastno 

poistovetenje s simboli, 

kakršno je ime Tito, in z 

drugo revolucionarno 

navlako, je globoko 

protiustavno. 

samo nasprotno duhu odločbe Ustavnega 

sodišča U-I-109/10, ampak je 

globoko protiustavno. Zakaj? Preprosto 

zato, ker to ime, kot reče Ustavno 

sodišče, »v največji meri simbolizira 

nekdanji totalitarni režim.« Simbolizira 

namreč »obsežne in grobe kršitve 

človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 

zlasti v desetletju neposredno po 

drugi svetovni vojni«. Ustavno sodišče 

nato nadaljuje: »Zgodovinska dejstva, 

zabeležena v številnih dokumentih, 

listinah in strokovnih zgodovinskih 

delih, pričajo tudi o izvensodnih povojnih 

pobojih, političnih kazenskih 

procesih, eksekucijah prebežnikov na 

državni meji ter o zlorabah oblasti za 

ohranjanje enostrankarskega sistema 

in preprečevanje demokracije.« 

Vsa takšna in drugačna revolucionarna 

totalitarna simbolika, s katero 

se kiti in identificira oblast, naj bo državna 

ali lokalna, in oblastno izražanje 

vrednot, ki so nezdružljive s temeljnimi 

ustavnimi vrednotami, kot so človekovo 

dostojanstvo, svoboda in demokracija, 

je še dodaten kamen v absurdnem mozaiku 

slovenske ustavne blaznosti. 

Urška Klakočar Zupančič (46) na spominski slovesnosti 

v spomin na zadnje boje druge svetovne vojne, Poljana 

pri Prevaljah, 13. maj 2023. 

147 9. 5. 2024

18 

PREHITEVAM PO LEVI 

ALJUŠ PERTINAČ 

BLAŽ T. MUC/ 

MEDIASPEED.NET 

Bogataši 

Komentar 

Prvomajski prazniki, začinjeni z donečimi govori o zaščiti delavskih pravic, so za nami. 

Tudi tokrat so se na odrih zvrstili običajni govorci. Med njimi seveda ni bilo predsednika 

vlade. On je šel raje na križarjenje s komiki, ki se pišejo na -ić. 

Zoran Janković (71) s sinom Juretom. 

Konec koncev, kaj pa njega briga 

prvi maj? On je na oblasti zato, 

da uživa in kot zvest pes sledi 

svoji Despojni, kamor koli ga 

že pelje. 

KAPITALIST O KAPITALIZMU 

Je bil pa tradicionalni govorec na ljubljanskem 

Rožniku ponovno ljubljanski 

župan, Zoran Janković. Tokrat je »presenetil« 

z maksimo, da mora po njegovem 

mnenju kapitalizem propasti. 

Misel sama za delavski praznik ni tako 

neobičajna. Mnogo bolj neobičajno pa 

je, kdo jo je izrekel. Če bi namreč pri 

nas iskali politika, ki mu je kapitalizem 

prinesel največ, in to dobesedno, bi 

težko našli boljšega kandidata od 

ljubljanskega župana. On je prototip 

kapitalista, ki mu je mar zgolj za lasten 

profit. Človek, ki je za seboj povsod, kjer 

je bil, puščal zgolj dolgove, kaj drugega 

ne more biti. Spomnimo se samo, koliko 

je, denimo leta 2009, v času hude 

gospodarske recesije, njegov mlajši sin, 

Jure Janković, 9. in 10. aprila porabil: 

vrtoglavih in komaj verjetnih 668 tisoč 

evrov! Od tega je denimo 70.000 EUR 

147 9. 5. 2024 

668.000 € 

je v dveh dneh porabil 

Jure Janković. 

nakazal svoji tedanji soprogi, Vesni Janković. 

Za 131.000 EUR kupil prestižni 

nemški avtomobil, ki se te dni oglašuje, 

da gre za tri najhitrejše črke, nakazoval 

sredstva podjetjem prijateljev, plačal 

porabo na kreditnih karticah in takole, 

za dobro mero, še zase dvignil 100.000 

EUR gotovine. Janković se seveda brani, 

da sta njegova sinova polnoletna, 

kar drži. Drži pa tudi, da jabolko ne 

pade daleč od drevesa. 

PREDSEDNIČIN IZOGIB DAVKU 

Da Janković to, da je pravi pravcati kapitalist, 

kar uspešno skriva za rdečo 

majico in prvomajskimi govori na Rožniku, 

so pravzaprav najbolj krivi tisti, 

ki ga tam poslušajo in mu slepo verjamejo, 

ker je pač proti Janši in torej naš. 

Problem nas, ki nam politično srce bije 

na levi, pa je, da so ta hip domala vsi 

glavni reprezentanti tako imenovane 

levice in hkrati nosilci oblasti, bogataši. 

In to ne samonikli, kot kakšna Štrancar 

ali Boscarol, ampak skoraj brez izjeme 

na podlagi divje privatizacije in izkoriščanja 

zvez in poznanstev. Predsednica 

republike, denimo, si je v času, ko je bila 

predsednica Rdečega križa, kar je sicer 

neprofesionalna, neprofitna in po svoji 

naravi častna funkcija, nakazovala honorar. 

Ker pa od tega ni hotela plačati 

davka, si je izmislila fiktiven posel s svojo 

odvetniško pisarno. Sicer pa tudi sedaj 

davkoplačevalci plačujemo njenega 

soproga, drugega največjega privatizacijskega 

tajkuna v Sloveniji, preko 800 

EUR na mesec. Za to, da je njen soprog. 

Predsednik vlade Golob nam medtem, 

kot vemo, prodaja elektriko svojega 

podjetja Star Solar po ceni, ki jo določi 

on sam kot predsednik skupščine 

državnega Borzena, ki to elektriko po 

nalogu vlade, ki jo, hecno kaj ne, ponovno 

vodi Golob, odkupuje. Za slovenske 

razmere zelo premožen je tudi novoizvoljeni 

predsednik SD, Matjaž Han. 

In nenazadnje, bajno bogat je takisto 

predsednik Evropske nogometne zveze, 

Aleksander Čeferin, ki ga ima tranzicijska 

levica pri nas nenehno v strateški 

rezervi za mesto bodisi predsednika 

vlade ali pa republike. 

KEBER DVOŽIVKA 

Tovrstna dvoličnost antijanša političnega 

tabora pa ni rezervirana samo za 

premoženjsko stanje njegovih glavnih 

protagonistov, ampak sega tudi na 

področje posameznih politik. Vzemimo 

za primer dr. Dušana Kebra, samooklicanega 

glavnega branitelja javnega 

zdravstva pri nas, ki je v resnici eden 

največjih zaslužkarjev in tako rekoč 

pradvoživka, kot sam imenuje zdravnike, 

ki hkrati delajo v javnem in zasebnem 

zdravstvu. V času nekdanje ministrice 

za zdravje, Milojke Kolar Celarc, 

ko je Keber mastno služil kot svetovalec 

in pripravljalec zdravstvene reforme, 

ki je na koncu sploh ni bilo, je denimo 

znani zasebnik na Savski v Ljubljani, 

ki je do tedaj opravljal svojo dejavnost 

v enem nadstropju, »napredoval« tako, 

da je temu lahko namenil kar celotno 

štirinadstropno stavbo. 

Zato se, ko boste naslednjič praznovali 

1. maj, spomnite, da ga najbolj prešerno 

praznujejo ravno zgoraj navedeni 

bogataši. Praznujejo na vaš račun.

Komentar 

BOJAN POŽAR, 

POZAREPORT.SI 

FOTOMONTAŽA 

CITRUS 

POŽAREPORT 

Ko Golobičev ZVESTI 

GARDIST pristane pri bivšem 

sekretarju Janševe vlade 

Nova dinamika: povsem jasno in logično je, da bodo Zeleni s Klemnom Grošljem na čelu 

kandidatne liste glasove na junijskih evropskih volitvah odžirali predvsem Levici, Gibanju 

Svoboda in Vesni (z Vladimirjem Prebiličem) ... 

19 

Ko se je Klemen Grošelj, ki svoj 

politični vzpon dolguje že propadli 

stranki Zares, leta 2019 

»presenetljivo« pojavil na kandidatni 

listi Šarčeve LMŠ za evropske 

volitve, je avtor teh vrstic na Twitterju 

(današnjem X-u) objavil dvoje notornih 

dejstev o »zvestem gardistu« Gregorja 

Golobiča. 

Za novo Grošljevo (48, levo) kandidaturo zakulisno 

stojijo predvsem Gregor Golobič (60, 

na fotografiji), Mile Šetinc (mož izključene 

poslanke Svobode Mojce Pašek Šetinc) in 

Nikola Damjanić (agencija Ninamedia). 

OBRAMBOSLOVEC 

NADZORNIK POŠTE 

Ena Grošljeva epizoda iz tistih časov, 

poleg zgoraj omenjene z Romanom 

Jakičem iz državnega zbora, je še posebej 

znana. Ko je sporno, kot obramboslovec, 

brez poslovnih izkušenj, pod 

Golobičem postal politični predsednik 

nadzornega sveta državne Pošte Slovenije 

(kar poglejte si nekatere takratne 

novinarske naslove) in potem hotel 

na hitro, tudi s pomočjo tedanje novinarke 

Pop TV Katje Šeruga (danes odgovorne 

urednice Šolakovega portala 

N1), v nekem blitzkriegu zrušiti generalnega 

direktorja Pošte Aleša Hauca, 

vendar je neslavno pogorel in kot prvi 

nadzornik – odstopil. 

Kot evropski poslanec je Grošelj zaslovel 

predvsem s tem, kako so ga na 

koncu, pred nekaj tedni, pri Robertu 

Golobu in Gibanju Svoboda odkartali, 

četudi se je medtem zbližal z Damirjem 

Črnčecem. Pri čemer sploh ni izključeno, 

da je Grošelj res (od)padel na 

podlagi tihega dogovora med srbskim 

predsednikom Aleksandrom Vučićem 

in ljubljanskim županom Zoranom 

Jankovićem, ki so ga prenesli Golobu. 

In potem se je začela nova, zanimiva dinamika. 

Za novo Grošljevo kandidaturo 

zakulisno stojijo predvsem Golobič, 

Mile Šetinc (mož izključene poslanke 

Svobode Mojce Pašek Šetinc) in Nikola 

Damjanić (agencija Ninamedia), formalno 

platformo pa so našli pri Andreju 

Čušu oziroma njegovih Zelenih 

Slovenije, kjer so to javno priznali šele 

včeraj zvečer. 

ODPADNIK IZ SDS 

Kar je pomenljivo predvsem zato, ker 

je Čuš nekdanji vidni član in bivši 

poslanec SDS, državni sekretar zadnje 

vlade Janeza Janše (pri gospodarskem 

ministru Zdravku Počivalšku), in po 

vsem tem, kar so levi mediji doslej objavljali 

o ptujskem politiku Čušu (alkohol, 

mamila, »beli snegec« in podobno 

...). Odgovor na vprašanje, zakaj se je 

Čuš povezal z Golobičevim krogom, 

je mogoče iskati pri njegovi želji, da bi 

svojo ženo zaposlil na DEM (Dravske 

elektrarne Maribor), kar naj bi poskušal 

že med Janševo vlado, vendar naj 

ne bi imela potrebne izobrazbe (Nives 

Čuš Merc ima sicer status samostojne 

podjetnice za organizacijo dogodkov), 

ali pa gre za njegovo naložbo v svojo 

politično prihodnost. 

Kar zadeva Golobiča, pa lahko boljši 

poznavalci ugotavljajo dvoje: ali Gregor 

Golobič ni več tisti pravi velemojster politične 

kuhinje, saj Grošelj ni ravno neka 

mega blagovna znamka, ki bi strašno 

vlekla na volitvah, no, saj podobno 

velja tudi za Mojco Pašek Šetinc, če jo 

bodo prilepili zraven, ali pa gre samo 

za že preverjeno Golobičevo igro: ker je 

povsem jasno in logično, da bodo Zeleni 

z Grošljem na čelu kandidatne liste 

glasove na junijskih evropskih volitvah 

odžirali predvsem Levici, Svobodi 

in Vesni (z Vladimirjem Prebiličem), je 

morda Golobičeva igra v tem, da načrtno 

(o)slabi Goloba in Svobodo, da bi se 

ga kasneje – Goloba – lažje znebili ... 

147 9. 5. 2024

20 DRUŽBA 

NENAD GLÜCKS 

TOMO STRLE/ 

CITRUS 

JAVNA (NE)DOSTOPNOST 

diplomskih del 

Komentar 

Še pred dobo digitalizacije je v Sloveniji veljalo, da so diplomska, magistrska in 

doktorska dela, ki pomenijo zaključek študijske poti študenta na eni izmed fakultet, 

brez izjem dostopna javnosti. V zadnjih letih pa naj bi bilo vse več študentov, ki iz 

različnih razlogov ne želijo, da ima javnost dostop do teh del. Praksa glede tega 

je na slovenskih visokošolskih ustanovah različna. 

Do pojava spleta so bila zaključna 

dela vsem na ogled 

oziroma pregled na voljo v 

knjižnicah matičnih fakultet, 

tega ni nihče problematiziral. V 

zadnjih letih pa naj bi bilo vse več študentov, 

ki iz različnih razlogov ne želijo, 

da ima javnost dostop do teh del. 

Ne gre zgolj za to, da bi študenti svojim 

matičnim fakultetam odrekali javno 

objavo na spletu, pač pa tudi, da se ta 

umaknejo iz njihovih knjižnic oziroma 

elektronskih repozitorijev. 

67.127 

enot gradiva hrani DKUM. 

MAGISTRSKO 

DELO UMAKNJENO 

Pred kratkim smo preverjali dostop do 

magistrskega dela enega od študentov 

(magistriral je pred desetimi leti še po 

»starem« programu) na Mednarodni fakulteti 

za družbene in poslovne študije v 

Celju. Zanimalo nas je, ali gre za plagiat, 

pri čemer so nam na tej zasebni fakulteti 

pojasnili, da »je diplomant zahteval, 

da se njegovo zaključno delo umakne iz 

vseh virov dostopa (knjižnica, elektronska 

knjižnica, čitalnica, javni registri 

itd.) in zahteval popolno zasebnost.« 

Po njihovem gre pri tem za avtorjevo 

pravico po Zakonu o avtorski in 

sorodnih pravicah. Delo je vpisano v 

evidenco COBISS, »vendar je pod embargom, 

kar pomeni, da besedilo ne bo 

dostopno javnosti«. S to osebo smo se 

sestali, predložila nam je svoje zaključno 

delo in potrdilo, da je »šlo skozi« poseben 

računalniški program na Fakulteti 

za upravo, kjer so potrdili, da v tem 

primeru ne gre za plagiat. Dostopa javnosti 

pa da ne želi iz osebnih razlogov. 

Mar pojasnilo iz fakultete v Celju 

pomeni, da lahko visokošolske ustanove 

na željo svojih študentov javnosti 

onemogočijo dostop do njihovih zaključnih 

del? Kako naj v teh primerih recimo 

preverimo, ali niso zaključna dela 

političnih funkcionarjev prepisana? Ali 

morda obstajajo izjeme za dostop javnosti, 

na primer, da gre v teh delih za 

predstavljene inovacije, poslovne tajnosti? 

Nelogično je sicer, da javnost ne 

bi mogla preveriti verodostojnost zaključnih 

del, ki pomenijo zaključek javno 

veljavne pridobljene izobrazbe. 

Glede na odgovore, ki smo jih prejeli 

od dveh naših največjih (javnih) univerz, 

k sreči tako daleč še nismo prišli. 

ZAČASNA NEDOSTOPNOST 

Kot pravijo na Univerzi v Mariboru, mora 

vsak študent v roku 14 dni po zagovoru 

zaključnega dela oddati končno verzijo 

tega dela v elektronski obliki za objavo v 

digitalni knjižnici njihove univerze, ki je 

javno dostopna. »Ker na Univerzi v Mariboru 

stremimo k cilju zelene univerze, 

se tiskani izvod zaključnega dela odda le 

v primeru, ko tako določi fakulteta ali na 

zahtevo študenta.« 

Univerza v Ljubljani: javna 

dostopnost pisnih zaključnih 

del študija je obvezna, lahko 

pa je vsebina zaključnega 

dela s sklepom dekana za 

krajši čas nedostopna. 

147 9. 5. 2024

DRUŽBA 

21 

Digitalna knjižnica 

Univerze v Mariboru 

EPF - Ekonomsko-poslovna 

fakulteta 

Diplome Magisteriji Doktorati Ostalo Skupaj 

8.465 2.186 111 1.678 12.440 

FE - Fakulteta za energetiko 350 153 4 256 763 

FERI - Fakulteta za elektrotehniko, 

računalništvo in informatiko 

5.065 1.172 194 943 7.374 

FF - Filozofska fakulteta 2.286 1.556 99 1.164 5.105 

FGPA - Fakulteta za gradbeništvo, 

prometno inženirstvo 

in arhitekturo 

FKBV - Fakulteta za kmetijstvo 

in biosistemske vede 

FKKT - Fakulteta za kemijo 

in kemijsko tehnologijo 

1.765 585 36 643 3.029 

1.229 415 58 364 2.066 

1.066 361 125 567 2.119 

FL - Fakulteta za logistiko 1.575 377 26 323 2.301 

FNM - Fakulteta za naravoslovje 

in matematiko 

FOV - Fakulteta za 

organizacijske vede 

649 516 98 796 2.059 

5.648 962 70 453 7.133 

FS - Fakulteta za strojništvo 2.781 923 143 1.331 5.178 

FT - Fakulteta za turizem 185 52 216 453 

FVV - Fakulteta za varnostne vede 3.324 535 28 1.025 4.912 

FZV - Fakulteta za 

zdravstvene vede 

2.251 669 7 123 3.050 

MF - Medicinska fakulteta 148 669 817 

PEF - Pedagoška fakulteta 2.759 979 16 1.025 4.779 

PF - Pravna fakulteta 1.866 766 26 327 2.985 

UKM - Univerzitetna 

knjižnica Maribor 

2 31 33 

UM - Univerza v Mariboru 1 601 602 

UZUM - Univerzitetna založba 

Univerze v Mariboru 

442 442 

Skupaj* 41.264 12.207 1.191 12.465 67.127 

Stanje 7. 5. 2024. 

* Posamezno gradivo je lahko v več organizacijah, zato skupno število gradiv ni nujno enako vsoti gradiv vseh organizacij. 

Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru 

(DKUM) je institucionalni repozitorij 

Univerze v Mariboru. Podpira odprti dostop 

do znanstvenoraziskovalnih, strokovnih 

in drugih del in raziskovalnih podatkov, ki 

nastajajo na univerzi v procesih raziskovanja 

in izobraževanja. 

Univerza ima pravico zaključno 

delo ponuditi javnosti in ji dovoliti 

njegovo splošno uporabo pod pogoji 

licence Creative Commons. Uporabnikom 

se brez predelave avtorskega dela 

dovoli reproduciranje, distribuiranje, 

dajanje v najem in priobčitev javnosti 

samega izvirnega avtorskega dela in 

sicer pod pogojem, da navedejo avtorja 

in da ne gre za komercialno uporabo. 

Vsebina zaključnega dela je lahko zgolj 

izjemoma začasno nedostopna zaradi 

naslednjih razlogov: zaščite poslovnih 

skrivnosti, zaščite rezultatov zaradi 

uveljavljanja pravic intelektualne 

lastnine, zagotavljanja varnosti ljudi in 

narave, varovanja tajnih podatkov. 

Mentor in študent pisno prošnjo za 

odobritev začasne nedostopnosti pred 

oddajo elektronske ali elektronske in 

tiskane oblike dela naslovita na dekana 

matične fakultete. Prošnja mora vsebovati 

utemeljitev razloga za začasno 

nedostopnost in predlog glede njenega 

Mar to pomeni, da lahko 

visokošolske ustanove na 

željo študentov javnosti 

onemogočijo dostop do 

njihovih zaključnih del? 

trajanja. Priložiti je treba tudi ustrezna 

dokazila. Dekan lahko prošnji ugodi in 

izda sklep o začasni nedostopnosti. Ta ne 

sme biti daljša od treh let od zagovora. V 

obdobju, v katerem je vsebina zaključnega 

dela v elektronski obliki nedostopna, 

so v digitalni knjižnici javnosti vidni le 

bibliografski podatki o delu, v programski 

opremi za preverjanje podobnosti 

vsebin pa je delo označeno kot »zasebni 

vir«. Evidence o tem, koliko zaključnih 

del je na Univerzi v Mariboru v nekem 

trenutku nedostopnih, ne vodijo. 

LJUBLJANSKA UNIVERZA 

Tudi z Univerze v Ljubljani smo prejeli 

obrazložitev, da je javna dostopnost 

pisnih zaključnih del študija obvezna, 

»lahko pa je vsebina zaključnega dela s 

sklepom dekana za krajši čas nedostopna 

(elektronska in tiskana oblika, kadar 

obstaja)«. Dekani na njihovih fakultetah 

lahko namreč v skladu s področnim 

pravilnikom odobrijo začasno nedostopnost 

vsebine pisnega zaključnega 

dela študija (odobrena začasna nedostopnost 

velja za tiskano in elektronsko 

obliko dela). »Trajna javna nedostopnost 

vsebine pisnega zaključnega dela 

študija v elektronski in v tiskani obliki, 

kadar obstaja, pa na Univerzi v Ljubljani 

ni mogoča.« 

Elektronska oblika vsakega pisnega 

zaključnega dela mora biti shranjena v 

repozitorij (elektronski strežnik) Univerze 

v Ljubljani in je na ta način javno 

dostopna. Tiskani izvod, kadar obstaja, 

se hrani in je javno dostopen v knjižnici 

članice (fakultete) njihove univerze. Fakultete 

morajo hraniti pisna zaključna 

dela v obliki, v kateri so jih študenti oddali 

(samo elektronsko obliko ali elektronsko 

in tiskano obliko). Do zdaj niti 

nimajo izkušenj z zahtevami po trajni 

nedostopnosti. Tudi na tej univerzi 

so nam našteli tiste izjeme, v skladu s 

katerimi so zaključna dela začasno nedostopna. 

Gre za enake primere kot na 

Univerzi v Mariboru. 

 

147 9. 5. 2024

22 AKTUALNO 

SHUTTERSTOCK 

Naloga parlamentarne komisije naj bi bila 

ugotavljanje in ocena politične odgovornosti 

nosilcev javnih funkcij zaradi suma na vplivanje 

na negospodarne in protipravne odločitve 

podjetja GEN-I. 

ONEMOGOČANJE PREISKAVE 

podjetij GEN-I in Star Solar 

Na zahtevo stranke SDS se je odvila izredna seja državnega zbora, na kateri so poslanci obravnavali 

zahtevo za ustanovitev preiskovalne komisije o poslovanju podjetij GEN-I in Star Solar 

ter o financiranju stranke Gibanje Svoboda. 

PIA KOS 

Državni svet je sicer že marca 

sprejel akt o odreditvi parlamentarne 

preiskave za ugotavljanje 

in oceno politične odgovornosti 

nosilcev javnih funkcij zaradi 

suma na vplivanje na negospodarne in 

protipravne odločitve podjetja GEN-I, 

ki naj bi vodili v njegovo finančno izčrpavanje, 

na domnevno zlorabo položaja 

in oškodovanja državnega premoženja 

ter med drugim še izvajanja političnega 

pritiska na preiskavo kaznivih dejanj, 

povezanih s prevzemom in poslovanjem 

Golobove družbe Star Solar. 

Predsednica DZ Urška Klakočar 

Zupančič je državni svet marca, ko je 

ta sprejel zahtevo za ustanovitev preiskovalne 

komisije na podlagi mnenja 

parlamentarne zakonodajno-pravne 

147 9. 5. 2024 

Čeprav se morda zdi, 

da se Golob ne bo mogel 

izogniti preiskavi, bo 

koalicija očitno naredila 

vse, da bi jo preprečila. 

službe, pozvala k dopolnitvi. Svet nanjo 

ni pristal. 

Poslanska skupina SDS je poskušala 

obravnavo te zahteve državnega 

sveta vključiti na dnevni red redne seje 

državnega zbora, a Golobova koalicija 

tega ni podprla. Zato je minuli torek 

s prvopodpisano Jelko Godec vložila 

zahtevo za sklic izredne seje o ustanovitvi 

komisije, česar koalicija ne more 

preprečiti. Očitno je, da želijo preiskavo 

omenjenih sumov onemogočiti. 

PREISKAVO 

ŽELIJO PREPREČITI 

Čeprav se morda zdi, da se Golob ne bo 

mogel izogniti preiskavi, bo koalicija 

očitno naredila vse, da bi jo preprečila. 

Urška Klakočar Zupančič je v državni 

zbor namreč vložila predlog, ki uvaja 

predhodni preizkus zahteve za parlamentarno 

preiskavo na ustavnem sodišču 

v primeru, da zakonodajno-pravna 

služba DZ sklene, da obstaja dvom glede 

ustavne dopustnosti za parlamentarno 

preiskavo. Po predlogu zakona lahko 

DZ to stori najkasneje v roku 30 dni po

AKTUALNO 

23 

ODZIV TONINA IN JANŠE 

Na omrežju X sta se oglasila prvaka 

opozicije. Tonin je zapisal: »Preiskovalna 

komisija Gen-I je ustanovljena! 

Skrajni čas je, da Robert Golob javnosti 

pojasni številne sporne posle. Cilj Roberta 

Goloba je en sam: privatizacija 

slovenske energetike. Nova Slovenija 

bo storila vse, da to prepreči. Tudi zato 

pričakujem ostre povračilne ukrepe s 

strani Gibanja Svobode in lansiranje 

številnih namišljenih afer preko njihove 

medijske mašinerije. Vendar to ne bo 

pomagalo, resnica bo prišla na dan.« 

Matej Tonin meni, da je cilj Roberta Goloba 

(57) privatizacija slovenske energetike. 

Odziv Janše pa je bil sledeč: »Skrajni 

čas?? Kakšno sprenevedanje!! Dve 

leti zaman čakamo na vaše podpise!!! 

Dve leti ste onemogočali ustanovitev 

komisije in možnost, da bi jo 

vodila opozicija!! Sedaj bo na zahtevo 

državnega sveta res ustanovljena, 

a vodila jo bo vladna koalicija.« 

Žiga Živulović jr./BOBO 

objavi odloka o odreditvi parlamentarne 

preiskave v Uradnem listu RS. 

Predsednik državnega sveta Marko 

Lotrič trdi, da je Klakočar Zupančičeva 

na Odmevih govorila neresnice: 

dejala je namreč, da je poleg zakonodajno-pravne 

službe DZ tudi pravna 

služba samega državnega sveta ocenila, 

da je dotična parlamentarna preiskava 

protiustavna. 

Kolegij predsednice državnega zbora 

je tik pred prazniki sklenil, da bodo 

predlog obravnavali po skrajšanem postopku. 

Za so glasovale poslanske skupine 

Svoboda, SD, Levica in poslanec 

narodne skupnosti, proti pa sta glasovali 

poslanski skupini SDS in NSi. 

Gre torej za to, da bi se novela sprejela 

čim prej, pred evropskimi volitvami 

in referendumi 9. junija. Predsednica 

DZ je sicer pojasnila, da novela prinaša 

PREISKAVA BO, 

PREISKAVE NE BO 

Državni zbor je v ponedeljek, 6. maja, 

na izredni seji odredil parlamentarno 

preiskavo. Uradna ustanovitev komisije 

z imenovanjem njenih članov naj bi po 

besedah Klakočar Zupančičeve potekala 

na naslednji redni seji. Na četrtkovi izredni 

seji pa bo – po skrajšanem postopku 

– obravnavana novela zakona o parlamentarni 

preiskavi, ki bi lahko dotično 

manj zahtevne spremembe in dopolnitve, 

ki zakon dopolnjujejo z dvema 

odločbama ustavnega sodišča iz leta 

2021 in iz leta 2011 ter sledijo priporočilom 

Evropske komisije s področja delovanja 

pravne države. 

zahtevo za parlamentarno preiskavo 

odnesla na ustavno sodišče. Možno je 

torej, da bo novela, ki jo je vložila Klakočar 

Zupančičeva, prehitela ustanovitev 

preiskovalne komisije; ni pa še jasno, 

ali bo v ustavno presojo lahko dana že 

odrejena preiskava. Drugi zaplet, ki ga 

je na Odmevih omenil dr. Miro Haček, 

je ta, da bo – ker je odreditev preiskave 

zahteval državni svet – sestava preiskovalne 

komisije proporcionalna. Trije 

od petih članov bodo iz vrst koalicije. 

POLITIČNO OBRAČUNAVANJE 

Urška Klakočar Zupančič je ob predstavitvi 

novele zakona o ustavni presoji 

odreditve parlamentarne preiskovalne 

komisije svoj predlog utemeljila z naslednjimi 

besedami: »Čas je, da parlamentarno 

preiskavo dvignemo na nivo, 

na katerem bi morala biti od vsega začetka, 

da se je ne zlorablja za politična 

obračunavanja med strankami.« 

Da to počne prav Svoboda, pa je povedala 

Mojca Šetinc Pašek, izključena 

članica Gibanja Svoboda, v preteklosti 

vodja preiskovalne komisije o domnevnem 

nezakonitem financiranju strank. 

Marca je za 24ur Zvečer priznala, da je 

bila komisija namenjena temu, da se 

»na nek način obračuna s političnim 

nasprotnikom, s stranko SDS«. 

To po njenem velja tudi za drugo parlamentarno 

preiskavo, in sicer o političnem 

vmešavanju v delo policije, ki je prav tako 

v rokah Svobode. Za 24ur je ocenila, da jo 

premier uporablja za politični in osebni 

obračun s tistimi, ki so razkrili njegovo 

sporno ravnanje, torej za obračunavanje 

z Boštjanom Lindavom in Tatjano Bobnar. 

Sume nepravilnosti pri poslovanju 

družbe GEN-I v času vodenja Roberta 

Goloba je SDS želela preiskovati že 

lansko leto, a NSi ni želela prispevati 

podpisov za ustanovitev preiskovalne 

komisije o poslovanju GEN-I. Mediji 

so ugibali o tihem dogovoru med Svobodo 

in NSi, po katerem naj bi NSi po 

porazu na volitvah kot edina nekoč 

vladna stranka obdržala svoje kadre 

na vodilnih mestih v državnih podjetjih. 

Od leta 1992 do 2022 je bilo ustanovljenih 

38 preiskovalnih komisij, a 

le 12 od teh je rezultiralo v sprejetih 

poročilih v državnem zboru. 

V aktualnem sklicu državnega zbora 

so bile ustanovljene tri preiskovalne 

komisije: za financiranje medijev 

in političnih strank pred in med zadnjimi 

državnozborskimi volitvami, 

za politično vmešavanje v delo policije 

in za kanal C0. 

 

147 9. 5. 2024

24 AKTUALNO 

PETER MERŠE 

FOTOMONTAŽA 

CITRUS 

Tik pred zdajci nastaja 

»EVROPSKA LISTA«, 

ki bi lahko mešala štrene 

Svobodi in Prebiliču 

Potem ko je zapustil Svobodo, ker so ga na evropski listi postavili preveč v ozadje, je 

Klemen Grošelj srečo poskusil na listi Zelenih Slovenije in lovil zadnji vlak za nastop 

na evropskih volitvah. Grošelj pa najverjetneje ne bo edini razočaran Svobodnjak med 

»Zelenimi liberalci« v boju za evropski parlament. 

Čeprav si želijo sodelovanja vseh 

zelenih list, skupnega jezika 

niso našli s stranko Vesna, ki 

je svojo listo z Vladimirjem 

Prebiličem že vložila. Zeleni medtem še 

zbirajo podpise in lovijo zadnji rok volilnih 

opravil. V kolikor jim uspe, pa bi 

utegnili največ štren mešati Vesni, Svobodi 

in Levici. 

Na listo namreč vabijo tudi Mojco 

Šetinc Pašek in Aleksandra Merla. 

Čeprav so o nastopu na evropskih 

volitvah razmišljali že prej, z začetnim 

zbiranjem podpisov niso dosegli pravega 

odziva, zato so misel na kandidaturo 

na evropskih volitvah že skoraj opustili. 

Potem pa so »po spletu okoliščin sedli 

za mizo s Klemnom Grošljem« in se dogovorili 

za skupen nastop, je povedal 

generalni sekretar Zelenih Slovenije 

Nejc Škof. Prihod Grošlja je bil za nastop 

ključen. 

Nosilec liste Zelenih Slovnije bo Klemen 

Grošelj (48), na listo vabijo tudi Mojco Šetinc 

Pašek (52) in Aleksandra Merla (72). 

PAŠEK ŠETINČEVA IN MERLO 

Požareport poroča, da naj bi v ozadju liste 

stali nekdanji generalni sekretar LDS 

Gregor Golobič, lobist Mile Šetinc in anketar 

Nikola Damjanić. Zeleni sicer ostro 

zanikajo, da bi bil kdorkoli od omenjenih 

vključen v nastajanje liste, se pa pogovarjajo 

s Šetinčevo ženo, nepovezano 

poslanko, prej vidno članico Svobode, 

Mojco Šetinc Pašek. Paškova je evidentirana 

kandidatka za njihovo listo in so z 

njo v pogovorih, ni pa se še izjasnila, ali 

bo na listi dejansko kandidirala. 

Podobna je vloga tudi še enega odhodnika 

iz Svobode, in sicer Aleksandra 

Merla, direktorja postojnske porodnišnice, 

ki so ga natanko pred mesecem 

dni na strankinem festivalu slovesno 

razglasili za nosilca liste, nato pa ga 

kasneje premaknili po listi navzdol, za- 

Za izhodišče programa 

bodo vzeli program Zelenih 

Slovenije, ki mu bo Klemen 

Grošelj dodal liberalno noto. 

147 9. 5. 2024

AKTUALNO 

25 

radi česar je od kandidature odstopil. 

Poleg Grošlja so na listi zagotovo še 

Nada Pavšer iz Zelenih Slovenije, Karel 

Lipič iz Zveze ekoloških gibanj in Renato 

Volker iz Stranke mladih Slovenije 

– Zeleni Evrope. Neuradno pa naj bi 

se pogovarjali tudi z nekdanjo županjo 

Ljubljane Viko Potočnik. 

Da ga na listi ne bo, pa nam je potrdil 

predsednik Zelenih Slovenije Andrej Čuš. 

LOVIJO ZADNJI ROK 

Glede na pozen pospešek, ki ga je dobila 

sestava liste, zdaj hitijo z zbiranjem 

še zadnjih podpisov ter s sejami sodelujočih 

strank in gibanj lovijo zadnje 

roke. Veljavno lahko listo namreč vložijo 

le še do petka do polnoči, do takrat 

pa morajo zbrati tudi 1000 overjenih 

podpisov, kar verjamejo, da ne bo problem, 

saj jih imajo že preko 700. 

»Za preboj zelene politike je potrebno 

povezovanje zelenih strank. Če 

se razdrobijo, nobena ni uspešna. Naša 

lista, ki vključuje tudi del zelenih liberalcev, 

je odgovor na to,« je prepričan 

Škof, ki pove, da so se dogovarjali tudi 

z drugo zeleno listo na teh evropskih 

volitvah – Vesno, a da so jim slednji ponudili 

zgolj mesto za eno kandidatko, 

s čimer na listi ne bi bili enakopravni 

partnerji, zato so pogovore z Vesno prekinili. 

Medtem je slednja že vložila listo 

z Vladimirjem Prebiličem, ki prav tako 

velja za izzivalca Svobode na teh evropskih 

volitvah. Spor med soustanoviteljev 

Vesne Urošem Macerlom in Karlom 

Lipnikom pa ima tudi že daljšo brado. 

KOMBINACIJA ZELENE 

IN LIBERALNE POLITIKE 

Za izhodišče programa bodo vzeli 

program Zelenih Slovenije, ki mu bo 

Klemen Grošelj, sicer član evropskih 

liberalcev, dodal liberalno noto, a kot 

Zeleni bi na Grošljev račun 

lahko dobili mesto med 

parlamentarci na soočenjih 

na RTV Slovenija. 

pravijo »med zelenim in liberalnim ni 

bistvenih razlik«, zato verjamejo v uspešno 

sodelovanje. Glede odnosa do 

gospodarstva, kjer je v Evropi kar precej 

trkov med liberalci in zelenimi, pa dodajajo, 

da so za »vključujoč in postopen 

zeleni prehod, ki ne bo obremenjeval 

nižjega in srednjega sloja«. 

Kot je povedala za Žurnal24, naj bi 

bil Grošelj tudi tisti, ki je na listo povabil 

Šetinc Paškovo. 

PRETEŽNO LEVA LISTA 

Zeleni Slovenije spadajo med zmernejše 

zelene stranke pri nas in so manj »poravnani« 

z radikalno levičarsko agendo 

evropskih Zelenih, katerim je bližje 

prav Vesna. Andrej Čuš je bil sicer svoj 

čas poslanec in predsednik podmladka 

SDS, v tretji Janševi vladi pa je bil generalni 

sekretar na gospodarskem ministrstvu 

pod Zdravkom Počivalškom. 

Skupaj z SLS in Počivalškovim 

Konkretno so na zadnjih državnozborskih 

volitvah pod zastavo Povežimo Slovenijo 

za las zgrešili vstop v parlament. 

Tokratna lista bo bolj levo usmerjena, 

saj naj bi bilo vsaj 6 ali 7 kandidatov na 

listi levo usmerjenih. 

Tako razmere razume tudi Šetinc 

Paškova, ki o kandidaturi razmišlja 

predvsem v luči ravnanja z ljudmi v največji 

vladni stranki Svobodi. »Menim, 

da leva sredina zmore ponuditi več od 

tega, kar imamo na razpolago ta hip. 

Očitno nekateri ne razumejo ali pa še 

prej podcenjujejo pomen evropskih volitev 

tako za Slovenijo kot Evropo. Zato 

podpiram vstop novih kvalitetnih ljudi 

v to volilno tekmo, zlasti tistih, ki so se 

že dokazali v Evropskem parlamentu 

in o ustroju Evropske unije kaj zares 

vedo,« je še o predvideni listi za Žurnal24 

povedala Paškova. 

Čeprav Grošelj ni posebej prepoznaven 

obraz in tudi v Evropskem parlamentu 

ni izstopal, bi lahko Zeleni na njegov 

račun dobili mesto med parlamentarci 

na soočenjih na RTV Slovenija. 

147 9. 5. 2024

26 AKTUALNO Komentar 

LUKA SVETINA 

Slovenec je pripravljen 

pogoltniti vse, če le to 

SERVIRAJO »NJEGOVI« 

V državi, kjer je politika v času vlade Mira Cerarja dosegla, da smo pravico do pitne 

vode zapisali v ustavo in kjer je več kot 600 tisoč ljudi, povečini mladih, poleti 2021 

množično drlo na volišča izrazit svoje nasprotovanje Vizjakovi noveli Zakona o vodah, 

se, kljub nasprotovanju stroke, gradnja kanala C0 nemoteno zaključuje. 

Utopično je pričakovati, da 

bi lahko družina Jernejc, ki 

ljubljanskemu županu Zoranu 

Jankoviću stoji na poti 

dokončanja kanalizacijske cevi, bitko 

na sodišču dobila. MOL je v postopkih 

razlastitev zelo učinkovit in ker je gradnja 

kanalizacije, s katero župan, kar rad 

sam poudarja, rešuje vprašanje več sto 

greznic, »v javnem interesu« – bo tudi 

do razlastitve na zemljišču pri Stožicah, 

kjer je začrtanih zadnjih 100 metrov 

kanala, slej ko prej prišlo. Poraja 

pa se vprašanje, zakaj niti po opozorilih 

zdravniške stroke, ki svari pred neizogibno 

katastrofo, če bodo skozi cev kdaj 

stekle fekalije, odločevalci, ne naredijo 

ničesar. Doslej se je oglasila zgolj predsednica 

republike Nataša Pirc Musar, 

pa še to je bolj kot grožnjo vodonosniku 

izpostavljala luknje v zakonodaji, s katerimi 

Janković izigrava pravno državo in 

se lahko hvali s papirji – namreč, da ima 

vsa pravnomočna gradbena dovoljenja. 

STROKOVNJAKI OPOZARJAJO 

Dr. Miran Brvar, predstojnik ljubljanskega 

centra za toksikologijo v Univerzitetnem 

kliničnem centru Ljubljana, 

je pred 10 dnevi na odmevni tiskovni 

konferenci, ki jo je organizirala prof. 

dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica 

Centra za medicino dela in športa, 

izjavil, da so zdravniki zgroženi, ker 

morajo stroko in politiko opozarjati, da 

je zahodna civilizacija že v 18. stoletju 

prišla do spoznanja, »da se človeških 

iztrebkov ne sme mešati s pitno vodo«. 

Človeški iztrebki so skupaj z gospodinjskimi 

odplakami vir rakotvornih 

snovi, hormonskih motilcev in drugih 

strupov. Če bi te snovi po kanalizaciji 

tekle čez zbiralnik pitne vode v Klečah, 

kamor se izteka ena najbolj čistih vod 

v državi, priteče namreč neposredno s 

Kamniško-Savinjskih Alp, bi vsakršna 

147 9. 5. 2024 

poškodba cevi pomenila neizbežno 

onesnaženje pitne vode. »Ni vprašanje, 

če, temveč kdaj bo do onesnažena prišlo,« 

je opozoril Miran Brvar in dodal, da 

bo cev z leti predstavljala vse večje tveganje 

za zaprtje polovice vodnjakov na 

območju Ljubljane. 

Ob tem so poškodbe cevi, ki so nastale 

ob lanskoletnih poplavah, ko je 

narasla podtalnica v bližini reke Save, 

jasno vidne. Tesnila puščajo, voda je 

vdrla v cevi, kar so na fotografijah pokazali 

na konferenci prisotni gradbeni 

inženirji, nekateri med njimi z več 

kot 30 letnimi izkušnjami s tovrstnimi 

gradnjami v Nemčiji. Novinarji in zainteresirana 

javnost, ki so bili prisotni, so 

bili nad videnim in slišanim zgroženi. 

Prvič v petih letih, odkar sem kot novinar 

spremljal gradnjo povezovalnega 

kanala, ki bo združil fekalije iz treh občin, 

poleg ljubljanskih še medvoške in 

vodiške, sem dobil občutek, da se javnost 

prebuja. Da je vrag odnesel šalo in 

da so kanalu šteti dnevi. 

Poškodbe cevi, ki so nastale 

ob lanskoletnih poplavah, 

so jasno vidne. 

ŽUPAN PROTI STROKI 

A glej ga zlomka, življenje v »najlepšem 

mestu na svetu« je že naslednji dan teklo 

po starem. Mediji so svojo dolžnost 

opravili, novice o opozorilih stroke – 

mimogrede, proti gradnji kanala čez 

vodonosnik Kleče se je opredelil tudi 

Nacionalni inštitut za javno zdravje 

(NIJZ) in strokovne službe ministrstva 

za zdravje – so naslednji dan zdrsnile 

iz naslovnic v arhiv in v pozabo. Znanstveniki 

niso bili vabljeni v osrednji 

večerni informativni oddaji 24ur in 

Odmeve, Jankovića niso »zbombardirali« 

z vprašanji, kaj pa zdaj. Nihče nič 

ni vprašal – očitno v vesolju izgubljene 

– ministrice za zdravje Valentine 

Prevolnik Rupel, nihče ne pritiska na 

predsednika vlade Roberta Goloba, 

naj nekaj ukrene, dokler še lahko. Tudi 

njegova partnerka Tina Gaber, ki usodno 

vpliva na politiko največje vladne 

stranke, ki je samooklicana borka za 

pravice živali, nutrije in druge redke 

vrste metuljčkov na kmetijskih travnikih, 

v obupnem klicu zdravnikov naše 

največje zdravstvene ustanove v državi 

ni prepoznala grožnje okolju. Morda je 

vse skupaj zgrešila, ker je s premierjem 

na prvomajskem križarjenju, a je malo 

verjetno, da se bo po vrnitvi domov aktivirala. 

Uroš Brežan in Bojan Kumer, 

dva ministra za okolje, ki so ga razbili 

na dva resorja (Brežan je že bivši), sta 

celo javno dejala, da kar se tiče njiju, 

ni nobenih zadržkov glede dokončanja 

kanala C0. In da Zoran Janković vse 

dela po črki zakona, ker ima gradbena 

dovoljenja. 

POLITIKANTSTVO 

NEVLADNIKOV 

Ko odpove politika, običajno v ospredje 

stopi civilna družba, zadnji branik demokracije 

in naroda, ki ima moč, da s 

protesti, akcijami, peticijami in nenazadnje 

predlaganimi referendumi 

sama ustavi škodljive zamisli politike. 

Inštitut 8. marec in Nika Kovač sta se 

med zvede lansirala pred tremi leti, ko 

sta peljala akcijo »referenduma o vodah« 

in proti Vizjakovemu zakonu, ki je 

vseboval nekaj spornih členov, ki bi jih 

bilo po mnenju nekaterih strokovnjakov 

mogoče izigravati (kar bi vodilo k množičnim 

pozidavam v neposredni bližini 

vodotokov, s tem pa bi le-te tudi ogrozi-

AKTUALNO 

27 

li), na volišča pripeljala več kot 650 tisoč 

ljudi, ki so glasovali proti zakonu. Večina 

je bila mladih, kolone fantov in deklet 

pred volišči na vroč nedeljski julijski dan 

so se zapisale v kolektivni spomin. Ljudje 

so na socialnih omrežjih celo množično 

spreminjali svoje profilne slike in si 

dodajali nalepke v podporo zaščiti vode 

in vabili na referendum. Dosegli so, da je 

bilo 85 odstotkov tistih, ki so prišli proti 

zakonu, proti so glasovali tudi številni 

podporniki desnosredinskih strank 

in samega SDS. Andrej Vizjak namreč 

v obrambo zakona ni storil praktično 

ničesar, čeprav so tudi iz njegove stranke 

potihoma prihajala opozorila, naj 

v osnutku novele zakona pravočasno 

popravi sporne člene, na katerih je svojo 

protivladno propagando gradila levica. 

Veselje v taboru tedanje opozicije in 8. 

marca je bilo nepopisno – ubranili so pitno 

vodo pred Janšo. 

DVOLIČNOST 

No, tri leta pozneje je jasno, da je šlo za 

navadno politikantstvo. Ob očitkih o 

dvoličnosti akterji tistega časa gledajo 

v tla. S pomočjo osrednjih medijev so 

leta 2021 rušili Janševo vlado, to je bila 

njihova glavna tarča (ne voda), saj danes, 

ko je pitna voda s C0 kanalom veliko 

bolj neposredno ogrožena, 8. marec 

molči, leve stranke, zdaj trdno v sedlu, 

pa si pred opozorili iz Univerzitetnega 

kliničnega centra preprosto zatiskajo 

oči. To kaže predvsem na moč, ki jo ta 

Na »referendumu o vodah« so ubranili pitno 

vodo pred Janšo, danes, ko je pitna voda s 

kanalom C0 veliko bolj neposredno ogrožena, 

8. marec molči, leve stranke, zdaj trdno v 

sedlu, pa si pred opozorili iz Univerzitetnega 

kliničnega centra preprosto zatiskajo oči. 

hip ima ljubljanski župan Zoran Janković 

na odločitve premierja in njegove 

vlade – so pa v preteklih letih velik del 

volilnega telesa uspeli prepričati, da 

gre v primeru nasprotovanja gradnji 

kanalizacije za »politizacijo« s strani 

največje opozicijske stranke. Obstaja 

torej še dva ključna razloga zakaj proti 

gradnji kanalizacije čez največji zbiralnik 

čiste pitne vode v državi še bilo prave 

»ljudske vstaje«. Posamezni protesti 

lastnikov zemljišč in peščica Primčevih 

protestnikov pred magistratom pač 

niso dosegli niti dovolj velikega števila 

niti odmevnosti. Problem je ravno v 

tem, ker je v času vlade Marjana Šarca 

na sporno gradnjo kanala začela opozarjati 

stranka SDS. To je bil projekt 

Anžeta Logarja, nekdanjega županskega 

kandidata, ki je tudi z bojem za ohranitev 

okolja gradil svojo kampanjo, a 

ga je Janković gladko premagal. Logar 

je nato uspel zgodbo pripeljati v parlament, 

kjer je decembra 2019 osemdeset 

poslancev brez glasu proti pozvalo k zaustavitvi 

gradnje kanala do razjasnitve 

vseh okoliščin. 

LUKNJA V ZAKONODAJI 

Do tega je po padcu Šarčeve vlade tudi 

prišlo – Jankoviću je ponagajal tudi Vizjak, 

ki je pristojnosti ARSO prenesel na 

svoje ministrstvo, njegove službe pa so 

nato izdale odločbo, da mora MOL za 

betonske kinete izdelati presojo vplivov 

na okolje. Gre za betonske bloke, 

ki jih je predlagala sama Voka Snaga, 

ko je v javnosti naletela na kritike, da 

cev ne bo dovolj zaščitena. Vizjak je na 

ta način poskušal ustaviti gradnjo kanala, 

za katerega je Janković gradbena 

dovoljenja dobil brez izdelane študije 

vplivov na okolje. Zato ker je gradbena 

dovoljenja vlagal po koščkih, 

v slovenski zakonodaji pa je bila 

luknja, da je celovito presojo 

vplivov na okolje potrebno 

izdelati ob izdanem gradbenem 

dovoljenju za celoten 

projekt. A če se je projekt 

pod Janševo vlado za dve 

leti ustavil, je z nastopom 

»svobode« znova zadihal 

tudi Janković. Uspel je s 

pritožbo na Delovnem sodišču, 

ministrstvo je moralo 

o kinetah odločati še 

enkrat, državna sekretarka 

Tina Seršen iz kvote Svobode 

pa je odločila v prid Jankoviću. 

SDS se je pomaknila nazaj v 

opozicijo, Logarja pa gradnja kanala 

Če se je projekt pod Janševo 

vlado za dve leti ustavil, 

je z nastopom »svobode« 

znova zadihal tudi Janković. 

C0 začuda ne zanima več in o njem ne 

govori več. Neuradno, ker bi mu samo 

škodilo, če bi se kot sredinski politik do 

»spolitiziranega projekta« opredeljeval. 

Laiki mu zato danes težje verjamejo, da 

je kanal C0 resna grožnja. Že od začetka 

je bilo tudi jasno, da osrednji mediji 

ne bodo »pokrili« okoljske teme, za katero 

se bori SDS. Dodatno politizacijo 

v oči javnosti je kanal doživel tudi ob 

vstopu »okoljskega aktivista«, opozicijskega 

mestnega svetnika Aleša Primca. 

Potem ko ga do županske tekme jeseni 

2022 kanal ni zanimal, je čez noč postal 

prvi ljubljanski borec proti »drekovodu«. 

Več kot peščice podpornikov SDS 

pred magistrat še ni uspel pripeljati, 

Ljubljančanke in Ljubljančani namreč 

še vedno raje verjamejo Jankoviću. 

NA SPOREN NAČIN 

DO REZULTATOV 

Župan, ki je v slabih dveh desetletjih 

preoblikoval Ljubljano v moderno 

evropsko prestolnico, si je v preteklosti 

zaupanje vsekakor prislužil. Njegov način 

dela je od nekdaj sporen, a rezultati 

so bili vidni – nekaj, česar v Ljubljani 

niso mogli reči v času njegovih predhodnic 

Vike Potočnik in Danice Simšič. A 

tokrat se je župan zaplezal, proti njemu 

je celotna zdravstvena stroka in večji 

del gradbenih inženirjev ter geologov. 

Popustiti noče, četudi bi kanal lahko 

dokončal na način, da tistih nekaj kilometrov 

cevi, ki gre čez vodonosnik 

Kleče, prestavi na Celovško cesto, kar 

je bil prvotni plan že v 80. in 90. letih. 

Občino bi to stalo največ tri milijone 

evrov davkoplačevalskega denarja. A 

ker bi ustavitev tega projekta pomenila, 

da bi SDS dobil svojo najpomembnejšo 

politično bitko z Jankovićem (C0 kanal 

je drugi največji infrastrukturni projekt 

v državi), nikoli ne bo popustil. Če 

bo to potrebno, bo še stopnjeval »antijanša« 

retoriko, ob anemičnih osrednjih 

medijih pa mu bo na koncu tudi 

uspelo pognati fekalije skozi kanal. Še 

en dokaz več, da je slovenski volivec 

pripravljen pogoltniti vsako s*anje, 

če mu ga servirajo »njegovi« 

147 9. 5. 2024

28 

INTERVJU 

Ursula von der Leyen sicer 

všečno nastopa, njeno 

delovanje v iztekajočem 

se mandatu pa je bilo pod 

vplivom levih komisarjev. 

EVROPSKA POSLANKA ROMANA TOMC 

»Evropa je bila dolgo časa 

pod vplivom levih sil, 

prebujenska IDEOLOGIJA 

se je zažrla v vse pore« 

V politiko sem vstopila leta 2008, ko me je čisto navaden razpis pripeljal na Ministrstvo za delo. 

– Zagovarjam odprto in konkurenčno gospodarstvo. – SDS je javno povedala, da Ursule von der Leyen 

ne podpira. – Ta trenutek izstop iz EPP absolutno ni na mizi. – Naši levi kolegi so ves čas predsedovanja 

napadali vlado Janeza Janše. – Nič nimam proti legalnim migracijam, sem pa ostra nasprotnica 

ilegalnih migracij. – Demografija je eden ključnih problemov prihodnosti. 

PETER MERŠE 

JAKA KRENKER/DOMOVINA 

147 9. 5. 2024

INTERVJU 

29 

V politiki ste že precej dolgo. Kaj 

vas je pripeljalo v politiko in zakaj 

še vztrajate? 

Zdi se, da je že kar dolgo, pa vendarle ni 

tako zelo dolgo. V politiko sem vstopila 

leta 2008, ko me je čisto navaden razpis 

pripeljal na Ministrstvo za delo, družino 

in socialne zadeve, kjer sem postala 

vodja direktorata za delo. Očitno so 

bili kar zadovoljni z mano, saj sem po 

pol leta dobila nov štiriletni mandat. V 

tistem času so rezultati pokazali svoje 

in so me povabili v stranko in na listo 

z obrazložitvijo, da bom prinesla dodano 

vrednost. To sem razumela kot 

pohvalo dotedanjega dela in od tu je 

šlo sorazmerno lepo, brez kakih hudih 

preskokov, naprej. Učila sem se in trdo 

delala. Nisem samo nekaj populistično 

razlagala, ampak sem želela vedeti kaj 

govorim. To daje rezultate in na to stavim 

tudi v prihodnje. 

Omenjate rezultate. Kaj bi izpostavili 

kot rezultat vaših dveh 

mandatov evropske poslanke. 

V čem je Evropa zaradi Romane 

Tomc drugačna? 

Glavna naloga poslancev je glasovanje, 

kako smo se v posameznih primerih 

opredelili. Težko bi izpostavila kakšno 

posamezno glasovanje, sem pa vedno 

glasovala po zdravi pameti. Vedno sem 

imela v mislih, kako bo nekaj vplivalo na 

Slovenijo, kako na gospodarstvo – zagovarjam 

odprto in konkurenčno gospodarstvo 

– in kako bo nekaj vplivalo na 

ljudi. Rada poudarjam, da bo močno gospodarstvo 

največje zagotovilo za dobro 

socialo in blagostanje ljudi. Poleg tega je 

pomembno tudi sodelovanje na odborih 

in pododborih ter kako se uveljaviš v 

politični skupini. Kot evropski poslanec 

si samo eden izmed 705. Pomembno je, 

da si ustvariš kredibilnost znotraj skupine, 

ki ti nato prisluhne. Skupina EPP 

me pozna po izpostavljanju Slovenije 

na področju vladavine prava in medijev. 

Sem nosilka področja demografije v 

naši politični skupini ter sopredsedujoča 

skupini za demografijo na ravni parlamenta. 

Zaradi načina, kako mediji poročajo, 

je to manj znano, čeprav veliko 

delam na tem področju. Eden zadnjih 

velikih in uspešnih projektov pa je več 

kot leto dni trajajoča akcija – peticija za 

obsodbo komunizma kot totalitarnega 

režima in sanacijo vsega, kar je sedanja 

vlada naredila z ukinitvijo dneva spomina 

na žrtve komunističnega nasilja. 

Težko smo to spravili na odbor. Hvaležna 

sem vsem, ki so podpisali peticijo 

in seveda dr. Mitju Ferencu, ki jo je s 

srcem, a na dostojen način predstavil 

v Evropskem parlamentu. Nato je sledil 

drugi korak – razstava Macesnova gorica 

v Evropskem parlament, na kar sem 

tudi ponosna. 

Je bila razstava povezana s peticijo 

ali je nastala samostojno? 

Gre za dva ločena dogodka, ki pa obravnavata 

isto problematiko in se napajata 

iz iste teme. Zdaj Evropski parlament 

ve, kaj se v Sloveniji dogaja. Vprašanja, 

ki so mi jih tako ob peticiji kot razstavi 

postavljali moji kolegi, so bila dokaj 

nenavadna. Sprašujejo me, kako to, da 

se pri nas še ukvarjamo s to temo, ko 

pa je vendar Evropski parlament komunizem 

prepoznal kot totalitarizem 

in obsodil njegove zločine. Čeprav je 

Evropa to poglavje zgodovine že pustila 

za seboj, pri nas tega še nismo uspeli 

narediti. Upam, da razprave v Evropi 

prinesejo nekaj k temu, da tudi v Sloveniji 

nad tem potegnemo črto. 

So peticiji že sledili kakšni konkretni 

koraki oz. rezultati? 

Čeprav je Evropski parlament politična 

institucija, kjer leva stran pogosto 

nasprotuje vsemu, kar predlaga kdo 

drug, tokrat ni bilo tako. Celo socialisti 

so potrdili vse obravnavane sklepe, ki 

so bili nato poslani slovenski vladi, da 

poda odgovore. Rok za odgovore je že 

potekel, Evropski parlament pa še ni 

dobil odgovora vlade. Čakajo na pojasnila 

zakaj so ukinili dan spomina. Nikomur 

ni jasno, kako lahko neka vlada 

naredi kaj tako nerazumnega. 

Omenjate glasovanje. Znotraj 

Evropske ljudske stranke (EPP) 

veljate kot nekoliko samosvoji 

in pri vprašanjih vrednot ne 

glasujete v skladu z usmeritvijo 

EPP? Kako močna je v tem pogledu 

torej EPP? 

Evropska ljudska stranka je največja 

politična skupina s članicami iz vseh 

evropskih držav in seveda imamo kdaj 

različne poglede. Poslancem iz severnih 

držav so pomembne druge stvari kot 

tistim iz Grčije ali Portugalske. Mnenja 

se krešejo. Na koncu dobimo usmeritve. 

V slovenski delegaciji se v veliki večini 

primerov lahko poistovetimo s tem, 

kar zagovarja EPP. Vendarle delimo iste 

vrednote. So pa tudi detajli, pri katerih 

se razlikujemo in mislim, da ni s tem nič 

narobe. Ne bi rekla, da je EPP razdelje- 

Nikomur ni jasno, kako 

lahko vlada naredi kaj tako 

nerazumnega, kot je ukinitev 

dneva spomina na žrtve 

komunističnega nasilja. 

na. Smo pa različnih pogledov na določena 

vprašanja in nekaj je takšnih kolegov, 

ki rade volje prisluhnejo levemu 

delu parlamenta in so večkrat glasovali 

tako, da je prevladala levica. Po volitvah 

verjetno ne bo več tako, saj kaže, da bo 

prevladal tisti del znotraj stranke, ki 

zagovarja povezovanje na desni. Tudi 

sama ga. Seveda ne s čisto vsakim in za 

vsako ceno. Obstajajo tudi levi in desni 

ekstremisti, ki rušijo Evropo od znotraj, 

med temi tudi denimo proruski. Z 

njimi se pač ne bomo povezovali. S skupino 

ECR (op. konzervativci in reformisti), 

ki ima pogosto rešitve, ki jih lahko 

podprem, pa vidim povezovanje celo 

kot prednost. Evropa je bila dolgo časa 

pod vplivom levih sil in prebujenska 

ideologija se je zažrla v vse pore našega 

odločanja. Tudi zato so evropske institucije 

v takšnem stanju, kot so. 

To se pogosto očita Ursuli von der 

Leyen, ki je še vedno vaša spitzenkandidatka. 

Kljub temu njena 

podpora na kongresu v Bukarešti 

ni bila tako enotna, saj velik del 

delegatov ni glasoval. 

SDS je javno povedala, da Ursule von 

der Leyen ne podpira. 

Kako enotno gre torej EPP v smer, 

ki jo omenjate, glede na vašo vodilno 

kandidatko? 

Ursula von der Leyen je sicer bila izvoljena, 

a ne zelo prepričljivo. Od približno 

800 delegatov je dobila le polovico 

glasov podpore. To ni ravno bleščeč 

rezultat. Tega se tudi zaveda in vem, 

da je bila razočarana. Nekateri smo 

nasprotovanje izrazili javno, drugi pa 

so ji prav tako nasprotovali, a so bili 

pragmatično tiho, ker nimajo takšne 

stopnje poguma. Za javno opredelitev 

je potrebna odločnost in pogum, saj 

to pomeni tudi neko izpostavljenost 

znotraj skupine. Imamo razloge, zakaj 

je ne podpiramo. Mislim, da sicer všečno 

nastopa, njeno delovanje v iztekajočem 

se mandatu je bilo pod vplivom 

147 9. 5. 2024

30 

INTERVJU 

levih komisarjev, na nas pa je pogosto 

pozabljala. Opozarjali smo jo na dogajanje 

v Sloveniji, pa ni nikoli izrazila 

zaskrbljenosti, kaj se pri nas dogaja. 

Mislim, da bi lahko našli boljšega voditelja, 

čeprav vam ne morem postreči 

s tem imenom. Zavedati pa se je treba 

tudi dogajanja pred petimi leti. Takrat 

je bil vodilni kandidat Manfred Weber, 

ki je naredil res veliko delo in ostaja 

predsednik stranke in poslanske skupine. 

Takrat so ga politično zamenjali 

v zadnjih dneh in nenadoma se je pojavila 

Von der Leyenova. Bistveno je, 

da ima kandidat podporo med voditelji, 

predsedniki vlad. Tam so prejšnjič 

»podrli« Manfreda Webra in postavili 

Ursulo von der Leyen. Kljub temu da 

je letos vodilna kandidatka, njena izvolitev 

še zdaleč ni zagotovljena. Zato 

pa tudi lobira pri voditeljih vlad, kot sta 

Golob in Macron. V Nemčiji ima podporo 

Zelenih in socialistične vlade, kar 

nas zelo moti, ker se zdi, da je kandidatka 

vseh, samo EPP ne. Kako se bo na 

koncu razpletlo med predsedniki vlad 

in pred novo sestavo parlamenta, ki bo 

potrjevala evropsko komisijo, bo še zanimivo, 

saj je glasovanje v parlamentu 

tajno. Glede na rezultat na kongresu, 

kjer je bilo glasovanje tudi tajno, izvolitev 

ni tako zanesljiva. 

Se lahko zgodi, da bi SDS izstopila 

iz EPP, če bi se ponovno zgodila 

koalicija, kakršna je bila v tem 

mandatu, ali da bi bila Ursula von 

der Leyen izvoljena in bi vodila komisijo 

v isto smer kot do sedaj? 

Politika je vedno stvar kompromisov. 

Kdor misli, da bo prišel v Evropski parlament, 

udaril po mizi in bo po njegovo, 

se zelo moti. Taki ne poznajo politike 

in so škodljivi populisti. Do sedaj smo 

»zdržali« z Ursulo von der Leyen in skušali 

predlagati svoje rešitve tam, kjer je 

bilo mogoče. Po volitvah, ko bomo videli, 

kam se stvari obračajo, bomo razmišljali 

o teh stvareh. Ta trenutek pa izstop 

iz EPP absolutno ni na mizi. Se pa bomo 

glasno borili za povezovanje na desni. 

V Evropskem parlamentu je potrebno 

vedeti tudi, da ni neke stalne koalicije, 

kot je pri nas doma. Koalicije se sklepajo 

za posamezne projekte. Želimo pa si, da 

Evropa zadiha bolj desno. 

Tudi znotraj slovenske delegacije 

je bilo zaznati kar neka 

trenj. Kako je mogoče, da se štirje 

147 9. 5. 2024 

poslanci iz Slovenije niste uspeli 

poenotiti in enotno zagovarjati 

interesov Slovenije? 

S tem problemom se soočajo tudi druge 

delegacije, kjer poslanci prihajajo iz več 

kot ene stranke. Pri nas smo imeli štiri 

poslance iz treh različnih strank. Vsakdo 

se je odločal po svoji vesti. Jaz kot 

vodja delegacije nisem nek šef, ki bi komurkoli 

ukazoval, kako mora glasovati. 

Mi smo se pogovarjali, moja naloga pa 

je bila stranko obvestiti, kako namerava 

kdo glasovati. Politično odgovornost 

pa za to nosi vsak sam. Morda bi si želela, 

da bi bili kdaj bolj poenoteni, ampak 

temu pač ni tako. 

Sploh redko pa je prihajalo do 

poenotenja s slovenskimi poslanci 

preko sredine. Še posebej ko je šlo 

za bistvene stvari, poenotenja ni 

bilo. Kako to? 

Gre za stvar izrazito politične narave. 

Naši levi kolegi so ves čas predsedovanja 

napadali vlado Janeza Janše. To so 

bili politični napadi brez osnove. So pa 

Pred Evropskimi volitvami se pogovarjamo 

z nosilci list, tokrat je bila z nami nosilka 

evropske liste SDS, Romana Tomc (58). Sicer 

ekonomistka, specializirana za področje 

davkov in podjetništva, ki ji niso tuje tudi 

vodstvene funkcije. Politično pa je delovala 

na področju dela, družine in socialnih zadev, 

tudi v strokovnem svetu, nekakšni vladi v 

senci stranke SDS, pokriva to področje. Bila 

je poslanka Državnega zbora in tudi njegova 

podpredsednica, zadnjih 10 let pa je evropska 

poslanka.

INTERVJU 

31 

imeli na levi veliko večino, zaradi česar 

jim je to uspevalo. Tukaj se pač ne moremo 

poenotiti. Mi ostajamo na strani, 

ki brani svoje vrednote in se borili proti 

lažem. Potem so pa druge stvari, bolj 

vsebinske narave, kot je bilo denimo 

vprašanje jedrske energije, ki je Sloveniji 

res v velikem interesu. Za našo 

energetsko neodvisnost je ključen drugi 

blok jedrske elektrarne Krško in tukaj 

ne vidim razloga, zakaj ne bi glasovali 

enotno. Večina nas je glasovala tako, so 

pa bili tudi tukaj posamezniki, ki so povozili 

slovenski interes. Oni tudi nosijo 

politično odgovornost za to. 

Nedavno je bil sprejet pakt o 

migracijah. Šlo je za 10 dokumentov, 

o katerih se je glasovalo 

ločeno, hkrati pa je pakt obveljal 

le, če so bili sprejeti vsi dokumenti. 

Sprejeti so bili, čeprav je šlo po 

nekod precej na tesno. Sami ste 

podprli tri od desetih. Zakaj? 

Drži. Poslušam, kaj zdaj govorijo moji 

konkurenti na evropskih volitvah. Ta 

populizem se mi zdi škodljiv. Nekateri 

celo mislijo, da je migrantski pakt en 

dosje, ki ga podpreš ali pa ne. Gre za različne 

stvari. Z nekaterimi se strinjam, 

zato sem tudi tri od njih podprla. 

Gre za dosjeje, ki govorijo o tem, 

da je treba skrbneje nadzorovati naše 

meje, pospešiti postopke in povečati 

pregled nad tem kdo prihaja v Evropo. 

Potrebujemo hitrejše postopke in treba 

je začeti problem množičnih migracij 

reševati, še preden ljudje pridejo sem, 

kjer se preverja, kdo lahko pride in kdo 

ne. Nič nimam proti legalnim migracijam, 

sem pa ostra nasprotnica ilegalnih 

migracij. Poleg množice dobrih stvari je 

bila zame rdeča linija obvezno solidarno 

prerazporejanje ilegalnih migrantov. 

Obvezna solidarnostna prerazporeditev 

zame ne obstaja, je izmišljena. 

Če je nekaj solidarno, gre za pomoč, če 

pa je nekaj obvezno, je obvezno, to dvoje 

ne gre skupaj. Države na zunanji Schengenski 

meji so to dolžne varovati in so 

odgovorne, da do ilegalnih migracij ne 

prihaja. S prerazporejanjem ilegalnih 

migrantov jih po moji oceni odvezujemo 

tega varovanja meje, ker vedo, da 

vedno imajo rešitev, da lahko migrante, 

če jih imajo preveč, razporedijo po drugih 

državah. To se mi zdi nepravično. 

Da je bil pakt sprejet, je bilo treba 

sprejeti vseh 10 dokumentov. Sicer 

bi padel. Ste vedeli, da bo glasov 

dovolj in je bilo vaše glasovanje 

proti pri sedmih dosjejih le stvar 

prestiža, ali ste bili pripravljeni 

tvegati, da celoten paket pade zato, 

ker ga vi niste v celoti podprli? 

Bila sem pripravljena to tvegati. Znano 

je, kakšno je moje stališče in kar je bilo 

sprejeto po moji oceni ni dobro. V celoti 

ni dobro. V resnici sta bila problematična 

prva dva dosjeja, ki sta bila na meji 

sprejemanja. Pakt je visel na nitki. Šlo 

je za hud političen dogovor. Da pojasnim 

malo ozadja. Vsi francoski poslanci, 

ne glede na politično skupino, so se 

vzdržali glasovanja. Kolegi iz Italije iz 

stranke Giorgie Meloni pa so glasovali 

ZA. Če bi se držali dogovora in bi Italijani 

glasovali proti, Francozi pa se ne 

bi vzdržali, potem bi pakt padel. Sama 

se strinjam z marsikatero potezo italijanske 

premierke, ki so ji v začetku očitali, 

da je praktično fašistka. Ona vodi 

zelo dobro politiko za Italijo in Italijo 

postavlja v ospredje. To je tudi razlog, 

da so podprli migrantski pakt, ker se 

zavedajo, da je Italija tista država, ki bo 

potrebovala pomoč. 

Bi bilo torej bolje, da bi pakt padel? 

Bi bilo bolje, da se podamo na volitve 

brez tega pakta? 

Po moji oceni bi bilo bolje, da bi padel. 

Tisti, ki nastopajo populistično pred 

vsakim glasovanjem so strašili z neko 

floskulo, da če tega zdaj ne sprejmemo, 

ne bomo nikoli in bo vse razpadlo, ne bo 

mogoče živeti naprej. 

Evropska ljudska stranka se je 

zelo trudila za sprejetje pakta … 

Veliko je bilo pri nas takih, ki imajo interes, 

da se zadeva sprejme. Sama vendarle 

mislim, da je jutri nov dan in še 

vedno do sedaj se je izkazalo, da če neka 

rešitev ni bila sprejeta, smo naslednji 

dan našli novo, boljšo. Podobno so govorili 

pred petimi in sedmimi leti, že 

leta 2015, ko je bil prvi migrantski val. 

Takrat je bilo rečeno, da če ne bo sprejeto, 

bo pa katastrofa. Pa je zdajšnji dogovor 

mnogo boljši, kot tisti, ki so bili na 

mizi takrat. Če bi naredili še en poskus 

popravka, bi morda zadevo še izboljšali 

in bi bili lahko še bolj zadovoljni. Sama 

verjamem, da bi našli še boljšo rešitev. 

Kako razumete prizadevanja za 

vpis splava v evropske pogodbe? 

Nedavno se je za to zavzel Evropski 

parlament. 

To je katastrofa. Sama sem bila v manjšini 

proti temu. To je bila skrbno izbrana 

in politično nastrojena pobuda leve 

strani pred evropskimi volitvami. Samo 

163 od 705 poslancev je bilo proti. To je 

zame katastrofa. Vprašanje vpisa pravice 

do splava v evropske pogodbe absolutno 

presega vse, kar smo dogovorjeni 

na evropski ravni. Tega vprašanja se na 

evropski ravni namreč ne ureja, saj velja 

načelo subsidiarnosti. To pomeni, da 

vsaka država to področje ureja tako, kot 

sama misli, da je najbolj prav. Evropske 

države se med politikami močno razlikujemo, 

na tem področju pa še posebej. 

Kar je za nekatere povsem normalno, 

je za druge povsem nesprejemljivo. Siliti 

nekoga tako, da zdaj nekaj postane 

evropska norma, je v nasprotju z vsemi 

načeli Evropske unije. To je politični 

napad na desnico. Vsako stvar, o kateri 

glasujemo in je ključna, v celoti preberem. 

Prebrala sem vse dosjeje migrantskega 

pakta in to glede splava. Notri 

med drugim piše, da lahko zanosijo 

ženske in druge osebe. Si morete predstavljati, 

da so poslanci ali tako slepi 

ali pa tako politično »šalabajzerski« oz. 

Obstajajo levi in desni 

ekstremisti, ki rušijo Evropo 

od znotraj – med njimi denimo 

proruski. 

sploh ne vem, kako bi temu rekla, da 

lahko nekaj takega podprejo. Ko glasuješ, 

je vedno kompromis, ker ti morda v 

dokumentu ni všeč čisto vse. Ampak so 

stvari, ki jih lahko sprejmeš, tudi če ti 

niso všeč. So pa stvari, ki jih absolutno 

ne moreš sprejeti, tudi če je vse ostalo v 

dokumentu dobro. No, v tem primeru je 

tudi vse ostalo v dokumentu slabo. 

Več pristojnosti evropskim 

institucijam ali več suverenosti 

evropskih držav? 

Zagovarjam Evropsko unijo, ki mora 

biti močna. Močna pa je samo, če bo 

imela močne države. Sem nasprotnica 

federalne ureditve. Ne želim nekakšnih 

Združenih držav Evrope, sem pa 

za to, da skupaj urejamo področja, ki so 

nam skupna. 

Katera so ta področja? 

Notranji trg nam je prinesel ogromno 

prednosti. Potem skupno varovanje 

147 9. 5. 2024

32 

INTERVJU 

zunanjih meja. Nekatere rešitve so 

boljše, če jih uredimo enotno na evropski 

ravni in smo zaradi tega močnejši. 

Ne želim pa rahljati meje subsidiarnosti, 

da bi države izgubile svojo suverenost 

in bi nam Bruselj ukazoval na 

čisto vseh področjih. 

Skupna zunanja politika? 

Jo podpiram. Zunanje politike Evropske 

unije praktično ni. Redko kdo sploh ve, 

kdo je naš visoki predstavnik za zunanjo 

politiko. Zunanja politika Evrope je 

zelo neenotna. EU da neki odziv, potem 

pa voditelji držav podajo še svoje. Macron 

je tak voditelj, ki zelo rad izstopa. 

Nemčija bi imela svojo zunanjo politiko, 

Francija svojo, Španija svojo. Skupen 

glas bi nam koristil. V svetu bi tudi več 

pomenili. Potem verjetno ne bi Ursule 

von der Leyen posedli na neki stolček 

za zraven, medtem ko so ostali voditelji 

v foteljih, kot je to naredil Erdogan. 

Kaj pa skupna obrambna politika? 

Evropska vojska? 

Da. Absolutno. Tudi to je področje, 

kjer smo šibki. Kaj pa je Slovenija brez 

skupne obrambe? Mislim, da je sicer 

do tja še daleč. K sreči imamo Nato, ki 

nekaj pomeni in hvala bogu smo njegovi 

člani. Kljub temu sem za to, da 

na ravni Evropske unije začnemo razmišljati, 

kako se bomo zaščitili sami. 

Lahko se zgodi, da pride kak politik, ki 

nam Natovo pomoč tudi malce odtegne, 

kaj bomo pa potem? Moramo biti 

obrambno pripravljeni. 

Ukrajina. Bi morala Evropa 

poslat vojake na pomoč v boju 

proti Rusiji? 

Svojih vojakov imamo sorazmerno 

malo. Mislim, da je prav, da Ukrajini 

pomagamo, kot ji zmoremo. Sem pa nekoliko 

zadržana glede pošiljanja vojske, 

torej naših ljudi na bojna polja. To mi 

ni všeč. Sem od vsega začetka podpirala 

vse ukrepe Evropske unije za pomoč 

Ukrajini. Od večjih finančnih ukrepov 

do drugih načinov pomoči. Menim, da 

je bila Evropska unija prepočasna. Ukrepe 

smo sprejemali počasi, enega za 

drugim. Če bi vse sprejeli v prvem mesecu 

po napadu Rusije, mislim, da bi bil 

njihov učinek večji. Tako pa smo sprejeli 

12 ali 13 paketov sankcij in šele v zadnjem 

paketu smo prepovedali uvoz diamantov. 

Ne razumem, kako je mogoče, 

da so diamanti prišli šele v zadnji paket. 

Očitno ima kdo od tega korist in igra 

s figo v žepu. Mnoge države Ukrajino 

147 9. 5. 2024 

podpirajo samo deklarativno, ko pa je 

treba kaj narediti pomoč umanjka. Macron 

je v začetku veliko telefoniral Putinu 

in se šel nekega posrednika. Potem 

je počasi podprl Ukrajino. Dejansko pa 

je bila finančna pomoč Francije Ukrajini 

zelo majhna. 

Demografijo izpostavljate kot pomembno 

vprašanje. Kaj bi morala 

Evropa narediti na tem področju? 

Višati rodnost ali staviti na priseljevanje 

ter kako to izvesti? 

Demografija je eden ključnih problemov 

prihodnosti. Imamo smolo, da Evropa 

pada iz ene krize v drugo, iz ekonomske 

v migrantsko, nato v covid in ukrajinsko-izraelsko. 

Ne vem, kakšne vse krize 

nas še čakajo in jih sproti rešujemo. 

Prav je, da Ukrajini 

pomagamo, kot ji zmoremo. 

Sem pa nekoliko zadržana 

do pošiljanja naših ljudi na 

bojna polja. 

Fokus Evrope je usmerjen v kratkoročne 

krize, v ozadju pa se nam dogaja demografija. 

Zdi se nam, da ni tako nujna, 

ampak ravno to je tema, ki je ni mogoče 

hitro rešiti. Davke lahko hitro popravite, 

pri demografiji pa preteče ena generacija, 

preden se kaj obrne. Jaz po svojih 

močeh opozarjam na to. Na ravni skupine 

smo sprejeli tudi razne manifeste, 

kjer se trudim, da vsaj kakšen odstavek 

namenimo demografiji. Takrat se vsi 

strinjajo, da je to pomembno, sicer pa 

nihče ne misli na to. Treba je krepiti 

družinsko politiko in delovati na vseh 

področjih, razmišljati tudi, kako dobiti 

kadre od zunaj. V tem primeru seveda 

govorimo o legalnih migracijah. Najpomembnejše 

pa je spodbujanje družinskega 

življenja. Ker lahko povečamo 

otroške dodatke in sprejmemo finančne 

ukrepe, ampak obrniti je treba tudi 

razmišljanje v glavah. Dokler bomo na 

družbeni ravni mnenja, da je imeti pet 

otrok nazadnjaško in pomeni pošiljanje 

žensk za štedilnik, kar seveda ne drži, 

ne bomo ničesar dosegli. Šele ko spremenimo 

to razmišljanje, lahko popravimo 

katastrofalno demografsko sliko.

INTERVJU 

33 

S temi številkami se ukvarjam že tri 

desetletja in so neizprosne. Mi že danes 

vemo, koliko 30-letnikov bomo imeli 

čez trideset let. Takrat bodo v Evropski 

uniji živeli le še 4 odstotki svetovnega 

prebivalstva. Mi pa se na nekaterih 

področjih, kot je zeleni prehod, obnašamo, 

kot da smo največji na svetu in 

je vse odvisno od nas. Te 4 odstotke je 

treba imeti pred očmi tudi, ko govorimo 

o drugih politikah. 

Kakšen zeleni prehod je za vas 

dober oz. sprejemljiv? 

Obilica zakonov, ki jih imamo o varovanju 

in obnovi narave, so čista katastrofa. 

Kmetom dobesedno predpisujemo 

kje lahko kmetujejo in kje ne. 

Zeleni prehod mora biti po pameti. Mi 

ves čas zahtevamo, da se pri vsakem zakonskem 

predlogu predloži tudi ocena 

učinkov na ljudi, gospodarstvo in kmetijstvo. 

To je najbolj normalno. Ampak 

za gospodarstvo tega nikoli nismo dobili. 

Mi smo na pamet sprejemali teh 55 

odstotkov v Fit for 55 zelenem prehodu. 

To je bila stvar pogajanj. Eni so rekli 40, 

drugi 60, pa je nastala 55, ko je ravno 

lepa številka. To je zame povsem neodgovorno. 

Mi bi morali najprej vedeti, 

kaj kakšen ukrep pomeni. To pomeni 

ukrepanje po pameti. Seveda pa dajmo 

vzpodbuditi gospodarstvo, da več inovira. 

Potem bodo akcije takšne, ki bodo 

povzročile manj škode okolju. Ampak 

ne moremo pa kar nečesa naložiti gospodarstvu, 

da zaradi tega postane 

nekonkurenčno in ga zadušimo. Tudi 

električna mobilnost je super, samo 

ne moremo z glavo skozi zid in najprej 

predpisati, koliko sončnih panelov 

bomo imeli, potem se pa sprašujemo, 

kje bomo dobili surovine zanje. Ne podpiram 

norih politik, podpiram pa čistejše 

okolje, napredek in inovacije. 

Energetska neodvisnost Evrope – 

na kakšen način bi jo zagotovili? 

Na tem področju imamo različne vire. 

Vse vire gre izkoristiti. Tako obnovljive 

– sonce, voda, veter, pa tudi jedrsko 

energijo. Vse to moramo izkoristiti, da 

pridemo do energetske neodvisnosti. 

Evropa je glede tega dovolj bogata z 

viri, da lahko postane neodvisna. Tudi 

Slovenija mislim, da bi lahko bila samooskrbna, 

se mi pa zdi, da se vse premika 

zelo počasi. Zdaj se odločamo ali bomo 

imeli referendum, čas teče, izgovorov je 

veliko. Pa pravijo, da ne vemo, koliko bo 

to stalo, pa da nimamo nobene ocene, 

kot da smo edini, ki bi gradili jedrsko 

elektrarno. Dajmo vprašat druge, kako 

to gradijo. To so samo poceni izgovori, 

ki ustrezajo vladi z Robertom Golobom 

na čelu. On pa, če malo populistično rečem, 

navija za trgovce z energijo, tem pa 

najbolj ustreza, če lahko trgujejo, samooskrba 

pa škoduje njihovim dobičkom. 

Enotna kmetijska politika po 

vašem mnenju še deluje? Kako 

pomagati evropskemu kmetu, ki je 

zadnje mesece precej na ulicah? 

Enotna kmetijska politika šepa, a še 

deluje. To je bila ena prvih velikih skupnih 

politik EU, ki je dala res dobre rezultate. 

Nastala je, ko smo se zavedali, 

da nam lahko v Evropi tudi zmanjka 

hrane, zdaj pa se zdi, da smo na te čase 

pozabili. V času debelih krav se rado 

pozabi, kaj je bil nekoč problem in zdaj 

kmeta privijamo. Pomembno je tudi, da 

v skupni kmetijski politiki slovenskega 

kmeta ne primerjamo s francoskim ali 

Dokler bomo na družbeni 

ravni mnenja, da je imeti pet 

otrok nazadnjaško in pomeni 

pošiljanje žensk za štedilnik, 

ne bomo ničesar dosegli. 

nizozemskim. Naše največje kmetije so 

primerljive z njihovimi manjšimi. Skupna 

politika mora imeti v mislih kmete 

vseh velikosti. Izpolnjevanje vseh 

obrazcev je za velikanske kmetije, ki 

imajo svoj računovodski servis, nekaj 

povsem drugega kot za majhnega kmeta 

iz Slovenije. 

Minimalna plača na evropski 

ravni, da ali ne? 

Jaz sem jo podprla. Mnogi so me zaradi 

tega kritizirali. Sem za, ampak takšno, 

kot smo jo sprejeli. Ne gre za to, da bi 

bila ista višina veljavna v celotni Evropi, 

ker se zavedamo, da je v Bolgariji 300 

evrov, v Luksemburgu pa 2.300 in da 

so te razlike precejšnje. Prav je, da ima 

vsaka država na neki način za to poskrbljeno. 

Puščamo pa vrata odprta, na 

kakšen način. Švedska nima zakona o 

minimalni plači, ima pa dobre socialne 

partnerje, ki so sposobni doseči dogovor 

drugače kot naši. Tam minimalno 

plačo uravnavajo s kolektivnimi pogodbami, 

kar je tudi v redu. Pri nas to pač 

ureja zakon, višino pa dialog med socialnimi 

partnerji, ki je žal pogosto dialog 

med vlado in sindikati. 

Na kaj se boste osredotočili v tednih 

do evropskih volitev? Kje bo 

fokus kampanje? 

To, o čemer sem govorila že pet let, delam. 

Nič drugače ne bom delala zdaj v 

zadnjem letu. Kjer bom imela možnost, 

bom ljudem povedala, kakšna so moja 

stališča, saj je bistveno, da ljudje vedo, 

kaj lahko pričakujejo, če glasujejo zame. 

Se še kdaj vidite v slovenski 

politiki? 

Tega pa ne vem. Moja politična pot 

gre vedno tako, da nisem delala ciljev, 

kje želim biti čez tri leta in tega tudi 

zdaj ne počnem. Sproti se prilagajam 

situaciji in med tem, kar mi življenje 

prinese izbiram, kam od tod naprej bo 

šla moja pot. 

 

147 9. 5. 2024

34 

SVET 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

TIKTOK 

Legije JEZNIH MLADIH 

brezposelnih Kitajcev 

Vse več znakov kaže, da so mladi na Kitajskem izredno nezadovoljni in 

pesimistični glede prihodnosti. V kombinaciji z visoko stopnjo brezposelnosti 

in presežnega moškega prebivalstva ter bojevito razpoloženim vodstvom so 

posledice lahko globalne in nepredvidljive ... 

Kitajski voditelji so zaskrbljeni, 

da z otroki ni vse v redu. Vladajoča 

komunistična partija 

ima polne roke dela z mladimi 

Kitajci, ki raje »ležijo ravno« v luči 

pešajočega gospodarstva in »pustijo, 

da zgnije«, namesto da bi se pridružili 

podganji dirki pri iskanju zaposlitve, ali 

pa bežijo v tujino, da bi se izognili krčenju 

osebnih svoboščin, poroča Washington 

Post. 

Letos se je pasivni odpor kitajskih 

milenijcev in generacije Z razširil na 

letno tradicijo praznovanja luninega 

novega leta z družino. Mnogi mladi Kitajci 

se raje odločijo za »duanqin« – kar 

dobesedno pomeni »odrezati sorodnike« 

ali se izogibati stikom z razširjeno 

družino – kot da bi šli domov na tedenske 

počitnice za konec tedna. 

Vse več nedavnih diplomantov, ki so 

že pod pritiskom zaradi iskanja službe 

in gradnje kariere, se odloča, da bodo 

družinska srečanja popolnoma izpustili 

in se osredotočili na potovanja ter zabavo 

s prijatelji. Mnogi so siti zastarelih 

prazničnih običajev in pritiska družinskih 

pričakovanj. Jezijo se na ekscese 

velikih banketov in razkošnih obdarovanj 

ter sovražijo močan pritisk, da bi 

se ustalili in imeli otroke. 

Kitajski predsednik Xi Jinping (70) 

je tradicionalna pojmovanja družine 

in rojstva že postavil za politično prednostno 

nalogo, saj se želi izogniti grozeči 

demografski krizi. 

Mnoge mlade ženske na 

Kitajskem si ne želijo imeti 

otrok – lani je kitajska vlada 

objavila, da je država vstopila 

v obdobje negativne rasti 

prebivalstva. 

147 9. 5. 2024 

ZADNJA GENERACIJA 

Mnoge mlade ženske na Kitajskem si ne 

želijo imeti otrok. Lani je kitajska vlada 

objavila, da je država vstopila v »obdobje 

negativne rasti prebivalstva«, potem 

ko so številke pokazale zgodovinski 

upad števila ljudi, prvič po veliki lakoti 

med letoma 1958 in 1961. Prebivalstvo 

se je zmanjšalo za 850.000. Toda za 

razliko od lakote, katere posledice so 

bile začasne, znanstveniki pravijo, da 

to označuje začetek dolgega obdobja 

upadanja prebivalstva. 

Študije že leta ugotavljajo, da so 

naraščajoči stroški vzgoje otrok in 

pomanjkanje socialne pomoči glavni 

razlogi za nizko stopnjo rodnosti na 

Kitajskem. V zadnjih letih je vlada 

začela ponujati spodbude, kot so 

davčne olajšave, subvencije za varstvo 

otrok in daljši starševski dopust, hkrati 

pa odvračati od splavov. Neki akademik 

je celo kontroverzno predlagal, da bi 

morali socialo in pokojnine povezati s 

številom otrok, ki jih imajo ljudje. Toda 

ti ukrepi niso sprožili »baby booma«. 

Predlani je na Kitajskem postal viralen 

videoposnetek, ki prikazuje mladega 

moškega, ki ni želel biti odpeljan v 

karantensko taborišče in ga je policija 

opozorila, da bo njegova kazen vplivala 

na njegovo družino za tri generacije. 

Hladno je odvrnil: »Smo zadnja generacija, 

hvala.« 

NAJBOLJ 

PESIMISTIČNA GENERACIJA 

Kot je nedavno poročal N1, so se po 

tako imenovanem fenomenu »quiet 

quitting« mladi zaposleni na Kitajskem 

odločili za novo obliko upora proti 

delodajalcem. V službe se nalašč 

odpravljajo oblečeni v za službo 

neprimerna oblačila in obutev – v »kosmatih« 

copatih, puhastih pižamah, 

razvlečenih trenirkah in prevelikih puloverjih 

z nenavadnimi vzorci – svojo 

opravo pa tudi posnamejo in objavijo na 

družbenih omrežjih. Avtorji posnetkov 

med seboj celo tekmujejo, kdo bo v službo 

odšel oblečen najbolj neprimerno. 

Mladi na Kitajskem že nekaj časa 

prirejajo zabave ob odpustitvah in tiho 

opuščajo delovne naloge. Zdi se, da so 

»grde obleke« najnovejša oblika protesta, 

s katero poskušajo pripadniki generacije 

Z starejše sodelavce in delodajalce 

opozoriti na mračne gospodarske na- 

Trend na TikToku na Kitajskem: 

(odvratne obleke za v službo).

SVET 

35 

povedi, rekordno visoko stopnjo brezposelnosti 

med mladimi in nečloveške 

delovne pogoje v državi. Stopnja brezposelnosti 

med mladimi, starimi od 16 

do 24 let, se je lani junija na Kitajskem 

dvignila do rekordnih 21,3 odstotkov. 

Decembra so v državi med isto populacijo 

izmerili 14,9-odstotno brezposelnost. 

Med letoma 1995 in 2010 je bilo rojenih 

približno 280 milijonov mladih 

Kitajcev in raziskave kažejo, da je ta generacija 

Z najbolj pesimistična od vseh 

starostnih skupin v državi. 

LEGIJE BREZPOSELNIH 

Dejanska stopnja brezposelnosti mladih 

na Kitajskem pa bi lahko bila blizu 

50 odstotkov. Kaj se zgodi, ko je skoraj 

polovica mladih v državi brez dela? 

Kitajska je bila v celotnem komunističnem 

obdobju priča demonstracijam, 

a večina jih je bila »zelo lokaliziranih« 

in »usmerjenih proti zlorabam, korupciji 

in nesposobnosti komunistov na 

nižji ravni«. Zdaj pa je jeza usmerjena 

na stranko samo. »Kitajska je v težavah,« 

je lani poudaril ameriški predsednik 

Joe Biden (81) in državo označil za 

»tiktakajočo tempirano bombo.« »Imajo 

nekaj težav,« je dejal predsednik. »To 

ni dobro, ker ko imajo slabi ljudje težave, 

počnejo slabe stvari.« 

S »slabimi ljudmi« je nedvomno 

mislil na Xi Jinpinga, ki je zdaj v vojnem 

stanju. Kot prvo ne more nehati govoriti 

o vojni, kot drugo pa se njegov režim 

pospešeno pripravlja na izvedbo enega 

vojaškega napada in izvaja največjo 

vojaško krepitev po drugi svetovni 

vojni. Prav tako skuša zaščititi kitajski 

režim s sankcijami, kopiči žito in drugo 

blago, pregleduje Ameriko, mobilizira 

kitajske civiliste za bitke in kitajsko vojsko 

čisti visokih častnikov. 

Režim izvaja tudi »kampanje za 

vcepljanje lojalnosti komunistični partiji«. 

Hkrati je »kitajska komunistična 

partija namenila ogromna sredstva za 

negovanje ›čaščenja‹ vojske med mladimi«. 

Skozi kitajsko zgodovino so mladi, 

brezposelni Kitajci zrušili dinastije, kot 

sta Yuan in Ming. Zadnjo dinastijo Qing 

so takšni mladi možje pretresli med 

boksarskim uporom. 

Valerie Hudson in Andrea den Boer 

v svojem delu Gole veje: Varnostne posledice 

azijskega presežnega moškega 

prebivalstva nakazujeta povezavo med 

velikim številom moških, ki se ne morejo 

poročiti – tako imenovanimi »golimi vejami« 

– in sprejemanjem tveganega vodenje 

zunanje politike. Xi je ponosen, da 

je raziskovalec preteklosti svoje države. 

Prav tako ve, da ga zdaj krivijo za domače 

težave. Njegova politika poglablja 

gospodarske in druge težave države in 

verjetno misli, da je njegova najboljša 

možnost združevanje ljudi z vojno, ki jo 

bijejo legije brezposelnih, je prepričan 

avtor Gordon G. Chang. 

 

147 9. 5. 2024

36 ČAS/OPIS 

Moj ata, POPOLDANSKI kulak 

Moj sodnik, popoldanski podjetnik, pravzaprav. No, ne moj. Sodnik ustavnega sodišča pač. 

Kolumna 

ŽIGA TURK, ČAS/OPIS 

WWW.BSF.SI 

Tone Partljič je še v prejšnjem 

sistemu napisal komedijo Moj 

ata, socialistični kulak. V njej 

se prizanesljivo norčuje iz 

stanja duha, ki je oblačilo po deželi od 

leta 1945 naprej. Kulaki so bili razredni 

sovražniki, ker so imeli premoženje – 

kmetije pač. Nacionalizacije, ki so se 

odvijale tam do 1970, so jih rešile tega 

premoženja, postopki proti razrednim 

sovražnikom tam do 1949 pa so kakšno 

veliko kmetijo tudi rešili pred kulakom. 

Tako, da so ga obsodili kolaboracije in 

ustrelili. Komedija se je v resnici odvijala 

kot tragedija, Partljičeva fikcija pa je 

bila vseeno bolj resnična od resničnosti 

iz takratnih časopisov. 

Sistem smo hkrati s padcem Berlinskega 

zidu zamenjali, stanja 

duha pa ne. To se je spet pokazalo 

v odzivih na novico, 

da je ustavni sodnik Jaklič 

imel dodatne zaslužke. 

Začelo se je, vemo, z očitno 

neumnostjo predsednice 

Državnega zbora, ki je ustavnega 

sodnika Klemna Jakliča 

pozvala k odstopu, češ popoldne 

se ukvarja s pridobitno 

dejavnostjo in citirala zakon 

o sodniški službi, ki sodnikom 

prepoveduje pridobitno 

dejavnost. V navdušenju, 

da lahko napade osovraženega 

Jakliča, je spregledala 

lex specialis o ustavnem sodišču, 

ki sodnikom izrecno 

dovoljuje raziskovalno in visokošolsko 

pedagoško pridobitno 

dejavnost. 

Ko se je to pojasnilo, bi se 

stvar lahko končala. Če ne bi 

z leve, pa deloma tudi s sredine 

in z desne, udarilo na 

plan natančno tisto stanje 

duha, iz katerega se je norčeval 

Partljič. Jaklič je namreč 

izrecno dovoljeno dejavnost 

opravljal kot popoldanski 

samostojni podjetnik. Podjetnik 

pa tudi 80 let po revoluciji 

ni dosti boljši od kulaka. 

Če ni celo slabši. 

147 9. 5. 2024 

DOPOLDNE SODNIK 

POPOLDNE KULAK 

Če je sodnik lastnik podjetja, ni problema. 

Če je delno zaposlen v nevladni organizaciji 

ali na univerzi, ni problema. 

Če je plačan preko avtorske ali podjemne 

pogodbe, ni problema. Problem je, 

če je »samostojni podjetnik«. Ker če je 

podjetnik, je podjetnik, kot je bil Fikret 

Abdić, Bine Kordež ali Ivan Zidar. Če je 

podjetnik, je kot kulak. Če je kot kulak, 

je pa seveda razredni sovražnik. 

Podjetnikom gre, in to je najbolj 

strašno, za dobiček. Tistim, ki delajo 

po avtorski pogodbi, gre pa menda za 

sočloveka. Levičarjem se zdi, da ni ugledno 

delati kot podjetnik. Da kdor dela 

kot podjetnik, ne vzbuja enakega zaupanja 

v sodišče in ne izžareva enakega 

videza neodvisnosti, kot če bi predaval 

po avtorski pogodbi. Drži, delo popoldanskega 

podjetnika zna biti obdavčeno 

manj od drugih oblik. Sodniki da bi 

morali biti zgled in se truditi plačevati 

čim več davka. Še prostovoljno naj bi kaj 

nakazali v proračun. 

In tu je jedro problema: da se vsem 

po vrsti, od docenta na Filozofski fakulteti, 

prek profesorja na Pravni, do 

poslanca desne stranke zdi, da je podjetništvo 

nekaj slabega in ustavnemu sodniku 

ne pritiče. Ni problem, da predava, 

ni vprašanje, kaj predava, ni problem, 

koliko zasluži, problem je, če si uredi 

povsem legalen status, preko katerega 

lahko razmeroma udobno in z nizko 

davčno stopnjo svoje delo zaračunava. 

RAZUMEM IN NE 

Razumel bi, da bi bil problem, 

če ustavni sodnik 

kaj zasluži mimo sodišča. 

Razumel bi, da bi obstajala 

meja, koliko lahko dodatno 

zasluži. Razumel bi, če bi se 

zgražali, da je zaslužil preveč 

in je trpelo dopoldansko 

delo. Razumel bi, če bi bil 

problem, da je delal zadeve, 

ki niso »dejavnosti visokošolskega 

učitelja, znanstvenega 

delavca in visokošolskega 

sodelavca«. Razumel 

bi, če bi postavili pravilo, da 

bi morali dodatno delo visoki 

funkcionarji opravljati 

izključno zastonj, pro bono. 

Ampak nič od zgornjega 

Jakliču ne očitajo. 

Ne razumem pa, da je 

problem popoldanska podjetniška 

oblika. Oz. razumem, 

da je globoko v mnoge ljudi 

vsajena mržnja do dobička, 

samostojnosti, podjetništva; 

tako globoko, da se 

ljudem zdi, da je zato ogrožen 

videz neodvisnosti in 

ugled sodišča. 

Sodnik lumpenproletarec, 

ki svoje delo prodaja za 

honorar, je sodišču v čast,

ČAS/OPIS 37 

Razumem, da je globoko v 

mnoge ljudi vsajena mržnja 

do dobička, samostojnosti, 

podjetništva. 

sodnik, ki enako delo po enaki ceni prodaja 

kot podjetnik, pa sramota. Sodnik, 

ki je dodatno zaposlen na neki ustanovi, 

ki kot mezdni delavec še nekam 

hodi v službo, velja za nepristranskega, 

sodnik, ki je popoldne zaposlen sam pri 

sebi, pa menda ne daje videza neodvisnosti. 

Dedičem socialističnih vrednot. 

SKRATKA 

Spravili smo Slovenijo iz socializma, 

nismo pa socializma spravili iz Slovencev. 

Vse kulake postreljati, je menda 

ukazal Edvard Kardelj. Podjetnike z 

bajoneti »sterati« v morje, je predlagal 

Miha Kordiš. Logično sledi, da je popoldanskega 

podjetnika treba nagnati z 

Ustavnega sodišča. 

Še dobro jo bo odnesel, če ne bo 

hujšega. 

 

Komentar Žige Turka je bil prvotno 

objavljen na spletnem Čas/ 

opisu: https://casopis.zturk.com 

Ob avtorjih 

Časnika 

še izbrane 

dnevne vsebine 

slovenskih 

medijev! 

www.casnik.si 

147 9. 5. 2024

38 

Komentar 

NOVINARSKE iveri in bruna 

Novinarsko častno razsodišče pri Društvu novinarjev Slovenije je izdiralo iveri iz očes dveh novinarjev, 

in sicer s. Romane Kocjančič in Roka Blažiča. Kocjančičeva na TV Slovenija ureja in vodi Obzorja duha, 

Blažič je novinar Družine. 

ANDREJ TOMELJ 

FACEBOOK ODDAJA OBZORJA DUHA 

Oba sta bila spoznana za nestrokovna, 

da se razumeti, 

da predvsem zato, ker se nista 

samocenzurirala. Njuna 

inkriminirana ravnanja so namreč v 

nasprotju z ukazanim enoumjem oziroma 

depolitizacijo medijev. 

Obtoženca naj bi kršila več členov 

Kodeksa Društva novinarjev Slovenije, 

ki je pravzaprav priročnik za samocenzuro. 

Za Kocjančičevo nas lahko skrbi, 

da so ji šteti dnevi pod nebrzdanimi levičarskimi 

politikanti na TV. Blažičevo nadaljnje 

delo na Družini sicer ne bo ogroženo, 

težave pa utegne imeti Družina z 

oviranjem oglaševanja in zmanjšanjem 

subvencioniranja pri izdajanju knjig. 

IVER ROMANE KOCJANČIČ 

Novinarka se pri pereči temi o pomoči 

pri samomoru ni hotela zapresti v niti 

društva Srebrna nit, ki je pričakovalo, 

da bo imelo zadnjo besedo pri sestavi 

oddaje Obzorja duha. Zaradi tankovestnosti, 

novinarske neodvisnosti in 

nenazadnje krščanskega pogleda na 

življenje si je avtorica Obzorij nakopala 

zamere društva Srebrna nit in procesiranje 

na razsodišču. Spotoma povejmo, 

da je predsednica Srebrne niti Biserka 

Meden Marolt, svetovalka predsednice 

republike, torej neodvisna družbenopolitična 

delavka. 

Medtem ko je razsodišče mlelo o 

oddaji z dne 17. septembra lani, so se 

temni oblaki zgrnili nad letošnjimi 

Obzorji duha. 14. aprila so televizijci 

Sprenevedajo se oziroma 

nočejo razumeti, da imajo v 

BiH Srebrnico z grobovi in 

opravljenimi DNK analizami, 

v Sloveniji pa imamo Rog in 

neidentificirane mrliče 

v gajbicah. 

147 9. 5. 2024 

(z žegnom urednika Vida Stanovnika!) 

mimo urednice in voditeljice Kocjančičeve 

izrezali prispevek o novem prevodu 

Svetega pisma. Razlog: predolgo 

nedeljsko evangeličansko bogoslužje, 

poročila o zaostritvi sovražnosti med 

Izraelom in Iranom ob 13-ih. Teden 

dni prej, 7. aprila, ko Obzorij sicer ni 

urejala in vodila s. Romana Kocjančič, 

smo lahko gledali (pre)dolgo poročilo 

o festivalu mladih v Sočiju, vključno s 

pozdravnim nagovorom »borca za mir« 

Putina. Rusofilski škandal brez primere 

in posledic! 

IVER ROKA BLAŽIČA 

Levičarske jurišnike je zmotil sklop 

člankov o spreminjanju spola, ki so 

bili objavljeni v Družini 8. oktobra lani. 

Rok Blažič naj bi premalo uravnoteženo 

predstavil argumente za in proti spreminjanju 

spola mladostnikov. 

Intervjuvancu dr. Silvu Šinkovcu, 

duhovniku in specialistu za pedagogiko, 

očitajo nestrokovnost in zavajanje. 

Novinar bi se moral po mnenju pritožnika 

mag. Tima Prezlja in razsodišča 

distancirati od izjav tako dr. Šinkovca 

kot tudi mag. Mojce Belcl Magdič; trditve 

obeh naj bi bile v nasprotju s sodobnimi 

znanstvenimi dognanji. Mag. 

Tim Prezelj ni kdorkoli. Je mikrobiolog, 

raziskovalec na Pedagoški fakulteti 

UL (njegovo glavno zanimanje je 

spolnost), občasno predavatelj na ZRC 

SAZU, predvsem pa človek, ki hlasta 

po novodobnih zahodnih prekucniških 

teorijah. 

NOVINARSKO 

ČASTNO RAZSODIŠČE 

Kdo so ti samozvanci, pretkano organizirani 

družbenopolitični delavci, 

varuhi grala resnice v slovenskem žurnalizmu? 

Na spletu z dne 23. 10. 2023 

lahko preberemo: 

»Novinarsko častno razsodišče, 

skupni organ Društva novinarjev 

Slovenije in Sindikata novinarjev 

Slovenije, se je 19. oktobra 2023 sestal 

na prvi seji v mandatu 2023–2027. 

Člani razsodišča, ki jih je imenovala 

skupščina društva novinarjev, so Ranka 

Ivelja, Tatjana Pirc, Sonja Merljak 

Zdovc, Brane Piano in Jure Tepina. Sindikat 

novinarjev Slovenije je imenoval 

Natašo Štefe, Manico Janežič Ambrožič, 

Vanjo Tekavec in Damijano Žišt. 

Predstavnika javnosti, ki sta ju imenovali 

obe skupščini, pa sta pravnik Peter 

Merc in prof. dr. Igor Vobič.« 

Potegnimo iz očes novinarjev glavnega 

toka le tri zajetna bruna, ki jim v 

zadnjem mesecu zastirajo pogled. Številna 

druga bruna pustimo še naprej 

ležati v žurnalističnih očeh, ker imamo 

skopo odmerjen čas in prostor za zapis 

tega razmišljanja. 

Večinski mediji so z razumevanjem 

sprejeli mnenje komisije, ki je ugotovila, 

da razstava o poboju in izkopu 3450 

žrtev v breznu pod Macesnovo gorico 

ne dosega pričakovanih standardov, 

ki jih po mili volji raztegujejo hčerke 

in vnukinje revolucionarjev. Razstava 

je bila kljub temu postavljena, vendar 

ne v »Astinem« muzeju. Ne odprtje 

razstave v Škofovih zavodih, kjer je 

bilo komunistično koncentracijsko 

taborišče leta 1945, ne odprtje razstave 

v Bruslju naših neodvisnih žurnalistov 

nista zanimala. Ali pa jih, oportunistov, 

ni smelo zanimati. Nasprotno pa nikoli 

ne izgubijo priložnosti, da sočustvujejo 

z žrtvami v Srebrenici in se o njih na 

široko razpišejo. 

Slovenska delegacija v Varnostnem 

svetu OZN si je pred dnevi na vso moč 

prizadevala za sprejetje resolucije, ki bi 

določila mednarodni dan spomina na 

genocid v Srebrenici. Ni ga bilo junaka 

med novinarji, ki bi slovenski delegaciji 

v varnostnem svetu in našim vladajočim 

politikom poočital, naj naprej pospravijo 

doma. Sprenevedajo se oziroma nočejo 

razumeti, da imajo v BiH Srebrnico z 

grobovi in opravljenimi DNK analizami, 

v Sloveniji pa imamo Rog in neidentificirane 

mrliče v gajbicah. 

V Sloveniji z lučjo pri belem dnevu 

družbenopolitični delavci iščejo rusofile. 

Kako prikladno je bilo dejstvo,

da je Janez Janša imel intervju v Voice 

of Europe, ki velja za Putinovo trobilo. 

Nihče se ni prepričal o tem, da je Janša 

zgolj ponavljal svoja vsemu svetu znana 

stališča, temveč so planili po njem, da je 

ruski plačanec. 

Andrej Stopar si je kot zgodovinar in 

novinar oziroma dopisnik RTV Slovenje 

privoščil strahoten zdrs, ki bi v normalni 

državi sodil bolj v pristojnost javnega 

tožilstva kot poklicnega častnega razsodišča. 

Trdil je, da je Slovenija umetna 

državna tvorba in slovenskemu narodu 

pripisal ahistoričnost. On, ki mu je Slovenija 

med študijem in na poklicni poti 

tiščala v roke zlato žlico, gleda zviška 

na svoj narod in državo. Kot dopisnik 

iz Rusije in Amerike je zbolel za neozdravljivo 

višinsko boleznijo. 

MOČ IN OBLAST 

Menda imajo vsa društva častna razsodišča, 

tako tudi lovska. Primerilo se je, 

da me je razsodišče društva oziroma 

lovske družine v Butalah obsodilo za 

hude kršitve. Na vrtu v Tepanjah, vasi 

iz knjige Butalci, kjer preživljam upokojenske 

dni, sem s pastjo lovil polže. 

Ugotovili so, da sem pri tem kršil kar 

tri člene lovskega kodeksa: prvič, lovil 

sem na meji med Butalami in Tepanjami 

in s tem ogrožal stalež polžev tudi v 

Butalah, drugič, lovil sem v lovopustu 

(že v začetku aprila v letošnjem prvem 

vročinskem valu), tretjič, uplenjene živali 

sem mučil v prepovedanih pasteh. 

Čeprav nisem član lovske družine ne 

v Butalah ne v Tepanjah, so vrli butalski 

varuhi lovskega kodeksa planili po 

meni. Kam naj se zatečem pred butalskimi 

preganjalci, ki sami sicer streljajo 

velike kozle kjerkoli in kadarkoli? 

Dajmo šalo, s katero sem skušal 

ilustrirati absurdnost dogajanja v slovenskem 

žurnalizmu, na stran. Vprašajmo 

se, do kod naj bi segala roka pravice 

Novinarskega častnega razsodišča. 

Kmečka pamet veleva, da imajo pravico 

obravnavati le člane Društva novinarjev 

Slovenije in Sindikata novinarjev 

Slovenije. Z veliko verjetnostjo ugibam, 

da ne s. Kocjančičeva ne g. Blažič nista 

Romana Kocjančič je redovnica, 

ki na TV Slovenija zaradi 

internih določil RTVS ne 

nastopa v redovni obleki. 

39 

»Kako moreš reči svojemu 

bratu: ›Pústi, brat, da vzamem 

iver, ki je v tvojem očesu,‹ 

če sam ne vidiš bruna v 

svojem očesu?« (Lk 6,42) 

člana elitnega kluba družbenopolitičnih 

delavcev. Kdaj so pri DNS dobili ali 

pa si prigrabili pravico, da se vtikajo v 

vse, kar v slovenskem medijskem svetu 

leze inu gre? 

 

KOMENTARJI BRALCEV 

Društvo novinarjev Slovenije lahko sodi 

zgolj tistim novinarjem, ki so njegovi člani. 

To je tudi bistveni sklep tega članka. Ostalih 

novinarjev, ki niso njegovi člani, se sodbe 

njegovega častnega razsodišča ne tičejo. 

DNS s svojimi izpadi dokazuje svojo 

nestrpnost in pristranost, obenem pa krši 

ustavno zagotovljeno pravico do svobode 

govora. Slednja je sploh trn v peti vseh 

levakov, še posebej tistih prebujenih. 

Andrej Muren 

Vse za ljube preljube cekine. 

Amelie 

Ne vem, kdo komu svetuje – ali Biserka 

Meden Marolt Nataši Pirc Musar ali obratno. 

Vem pa, da če slepec sepca vodi, oba 

skupaj v jamo padeta. 

Martin 

147 9. 5. 2024

40 

EVROPA 

Nemški demokristjani (CDU) 

nagovarjajo volivce 

v ARABŠČINI in TURŠČINI 

Vzporedno z evropskimi volitvami 9. junija bodo v nekaterih nemških deželah, vključno s Saško, 

potekale tudi lokalne volitve. Desnosredinska krščanskodemokratska stranka CDU je volivce 

nagovarjala tudi s plakati v arabščini in turščini. Meščani se s tem več kot očitno niso strinjali, 

saj so po eni noči vseh 400 tovrstnih plakatov uničili ali odstranili. 

UREDNIŠTVO 

X @JKASEK 

Da se je CDU odločila za takšno kampanjo, preseneča 

še toliko bolj, saj v zadnjem času zagovarjajo 

drugačno migracijsko politiko kot pod nekdanjo 

kanclerko iz vrst CDU Angelo Merkel (69). Celo v 

Leipzigu so nastopili s plakati, ki zahtevajo »preobrat v migracijski 

politiki«. 

Predvolilni plakat CDU z napisom v nemščini, narediti Leipzig boljši, in v 

arabščini: več varnosti in reda v naši soseski. 

Člani strankinega 

podmladka kampanji 

v tujih jezikih močno 

nasprotujejo. 

Predvolilno geslo: preobrat 

v migracijski politiki. 

ZLOGLASNO OKROŽJE 

Kontroverzne plakate, na katerih je med drugim v arabščini 

pisalo »Več varnosti in reda v naši soseski«, so sicer izobesili 

samo znotraj zloglasnega migrantskega okrožja, ki velja 

za žarišče kriminala. Okrožje okoli ulice Eisenbahnstrasse je 

bilo pred leti celo razglašeno za prvo in edino »območje prepovedi 

orožja« na Saškem. 

Po besedah tiskovnega predstavnika stranke panoji 

nimajo nobene zveze z regionalnim sedežem CDU in so 

produkt lokalnega združenja, ki je odgovorno za vodenje 

lastne kampanje. 

Odzivi znotraj CDU se sicer močno razlikujejo. Člani 

strankinega podmladka kampanji v tujih jezikih močno nasprotujejo, 

po drugi strani pa je Lucas Schopphoven, kandidat 

CDU za mestni svet, branil plakate in dejal, da so primerni za 

nagovarjanje ciljne skupine v problematičnem in nevarnem 

delu mesta. 

Podobno meni vodja CDU v Leipzigu Andreas Nowak. »Če 

živi iz kakršnegakoli razloga na tem območju precejšnje število 

ljudi, ki ne govorijo oziroma še ne govorijo nemško dovolj 

dobro, potem jim v treh jezikih povemo, kaj pričakujemo od 

njih,« pravi Nowak. 

UNIČENI ALI ODSTRANJENI 

Zamisel o nagovarjanju v arabščini in turščini pa več kot 

očitno med ljudmi ni bila dobro sprejeta. Vseh 400 plakatov 

je bilo namreč do prejšnjega ponedeljka zjutraj že uničenih 

ali odstranjenih. 

»V kampanji sem že od leta 1990, toda še nikoli nisem 

doživel takšnega napada,« je dejal Nowak. Pri tem pa prst 

raje kot v volilno bazo CDU-ja, ki je bržkone nezadovoljna 

s strankinim manevrom, usmerja v »levičarske skrajneže«. 

Kot pravi, namreč ni bil poškodovan noben plakat levičarskih 

strank. 

 

147 9. 5. 2024

Komentar 

NENAD GLÜCKS 

SLOVENSKA VOJSKA 

Slovence v Koprskem 

zalivu prestrašili vzkliki: 

Ne približujte se, 

streljali bomo! 

AKTUALNO 41 

Nenavadno izkušnjo so prestali nič hudega sluteči slovenski dopustniki na morju 

v bližini Kopra na praznični 1. maj. Njihovim čolnom se je približala večja vojaška ladja, 

z nje so se iz močnih zvočnikov slišali vzkliki, naj se ne približujejo, sicer bodo streljali. 

Niso imeli pojma, da gre za mednarodno vojaško pomorsko vajo, pri kateri je 

sodelovala tudi Slovenska vojska. 

Eden od naših 

sogovornikov, 

ki je v 

K o p r s k e m 

zalivu s partnerko 

na njunem čolnu 

tedaj lovil ribe, nam 

je zaupal, da je vse 

skupaj delovalo precej 

grozeče. Nahajala 

sta se okoli 500 

metrov stran od vojaške 

ladje, v bližini 

je bilo še okoli deset 

čolnov, s katerih so 

prav tako večinoma 

lovili ribe. Praznično 

spokojno vzdušje 

blizu poldneva. 

GROZEČI 

VZKLIKI 

IZ ZVOČNIKOV 

Ko so naenkrat iz 

močnih zvočnikov z 

ladje zaslišali klice v 

angleščini, naj se ne približujejo, sicer 

bodo streljali, niso vedeli, kaj se dogaja. 

Le zakaj bi z ladje nanje streljali, nihče 

se ji ni niti skušal približati? Ker so na 

njenem trupu opazili napis FRA (katero 

zastavo je imela, niso videli), so sklepali, 

da gre za plovilo francoske mornarice. 

Dolgo je bilo vsaj 50 metrov, so ocenili. 

Vse skupaj je trajalo nekaj minut, grozeči 

vzkliki z ladje so se ponavljali. Plula je 

v bližini Kopra in čez kakšno uro izplula 

na odprto morje. Na Ministrstvo za obrambo 

smo vprašali, ali so seznanjeni s 

tem incidentom? Za kateri tip vojaške 

ladje je šlo, od katere države in zakaj je 

bila v naših vodah? Kako bo ministrstvo 

ukrepalo glede tega, da so z nje grozili 

Slovencem s streljanjem? 

VOJAŠKA POMORSKA VAJA 

Pravijo, da incidenta ni bilo. V slovenskem 

morju je v teh dneh potekala 

mednarodna vojaška pomorska vaja, 

pri kateri je sodelovala tudi Slovenska 

vojska. »Med vajo so urili postopke 

ukrepanja ob asimetričnem napadu 

na ladjo. Med urjenjem teh postopkov 

je potekala komunikacija (preko radijskih 

zvez in tudi preko zvočnikov) med 

Hitra patruljna ladja Slovenske vojske Super dvora mk2 »Ankaran«. 

špansko vojaško ladjo in plovilom Slovenske 

vojske. Scenarij je bil igran in 

naslovljen na udeležence vaje. V komunikacijo 

ni bilo vključeno nobeno civilno 

plovilo.« Za kateri tip vojaške ladje 

je šlo, niso pojasnili. 

Ob tej razlagi velja opozoriti, da nihče 

od naših sogovornikov ni opazil nikakršnih 

oznak, da naj bi na tistem območju 

potekale vojaške vaje. Mar se te 

brez obvestil in napovedi uprizarjajo na 

majhnem slovenskem morju v bližini 

civilnih plovil? Kako naj bi dopustniki 

vedeli, da grožnje s streljanjem niso bile 

namenjen njim? 

 

147 9. 5. 2024

42 AKTUALNO IZVOR PRIIMKA 

TINO MAMIĆ 

Bezjak je prišlek iz Bezjačije 

Gre za enega najpogostejših priimkov v Sloveniji, saj ima precej različic: 

Bizjak, Bezjak, Vizjak, Vezjak ... V starih zapisih, posebej pred letom 1800, 

so pisarji črki B in V zamenjevali. Enako črki W in V. 

Bezjaki so hrvatski kajkavci med 

Dravo in Savo, je v 19. stoletju 

zapisal jezikoslovec Maks Pleteršnik. 

Kasnejši jezikoslovci pa 

so ta pojem razširili na vse prišleke iz 

dežel pod osmansko okupacijo ali begunce 

pred Turki iz balkanskih dežel. 

Dr. Pavle Merku je menil, da nimamo 

enotne razlage priimka. Omenja sivo-bele 

platnene hlače narodne noše, 

ki so jih nosili ponekod v Sloveniji in 

na Hrvaškem ob Sotli, in se imenujejo 

BIZE. Bizjak bi bil torej tisti, ki je nosil 

take hlače. 

KJE JE DEŽELA BIZJAKIJA 

Jezikoslovec dr. Silvo Torkar omenja, 

da je beneški patricij leta 1526 trikrat 

omenil Slavonijo kot Bezjačijo oziroma 

Bizjakijo. »Mogoče je, da je pri etniku 

Bezjak prišlo do sovpada slabšalnega 

apelativa bezjak in etnika Bezjak/Bizjak, 

izpeljanega iz pozabljenega pokrajinskega 

imena Beza/Biza ali Bezina/ 

Bizina,« pojasnjuje in našteva, kako v 

različnih južnoslovanskih jezikih in 

narečjih izraz uporabljajo slabšalno. 

Slabšalno ali ne, Bezjak označuje 

predvsem priseljenca. Lahko bi rekli, da 

je enako nastal priimek Horvat, v nekaterih 

primerih tudi Novak. Prvi Bezjak 

je bil tako bržkone priseljenec iz hrvaških 

dežel, ki je pred pol tisočletja zaradi 

turških napadov pribežal na Štajersko. 

Etimolog dr. Marko Snoj omenja še 

eno možnost nastanka. Lahko, da je bil 

prvi Bezjak tudi prebivalec pokrajine, 

bogate z bezgom. 

Bezjak je 91. najpogostejši priimek v 

Sloveniji, njegovo število pa je zadnjih 

50 let malenkost upadlo le v zadnjih 

petih letih. Trenutno živi v državi 1377 

Bezjakov, samo 300 od tega izven Podravja. 

Gre za slovenski in hrvaški priimek, 

ki se je od tod razširil po vsem svetu. 

Na Hrvaškem je Bezjakov 523, v ZDA 

160, Nemčiji 80, Avstraliji 20, Kanadi 50. 

Tem je treba prišteti še 25 Bezjackov. 

GNEZDI PRLEKIJA 

IN BELA KRAJINA 

Čeprav je njegovo glavno gnezdo Prlekija, 

pa najdemo vsaj še eno gnezdece 

147 9. 5. 2024 

precej južneje. Že leta 1593 najdemo 

v urbarju gospostva Metlika Ivana in 

Franka Bezjaka (Bezyak). Priimek se je 

ob spodnji Savi ohranil vse do danes. 

V Sloveniji živi tudi 3132 Bizjakov, ki 

pa sorodstveno niso povezani z Bezjaki, 

Krstni vpis Janka Bezjaka (Johann Nepomuk 

Wessiack) s pripisom, da se priimek od 2. 

novembra 1932 uradno glasi Bezjak. 

saj so nastali v drugih žariščih. Imajo torej 

enak nastanek, ne pa istega gnezda. 

Za Vezjake pa to ne velja, saj gre 

samo za drugo pisno različico priimka 

Bezjak. Vezjakov je 246, več kot polovica 

v Podravju. Izven Slovenije jih praktično 

ni: le ducat 

na Hrvaškem. 

Število Vezjakov 

v Sloveniji 

je v zadnjega pol 

stoletja naraslo 

za 35. 

Pri nastanku 

priimka Vezjak 

in Vizjak je 

verjetno botrovalo 

pronemško 

razmišljanje, 

ko so 

določeni pisarji 

slovenski priimek 

ponemčili. 

Etnolog Maks 

Goričar tako 

leta 1939 zapiše, 

da »imamo tole 

čudno nedoslednost, 

da priprostemu 

delavcu 

in kmetu 

in zavednemu 

Slovencu pišemo 

ime Bezjak, 

nemški mislečemu 

gospodu 

meščanu, seveda 

slovenskega 

pokolenja, 

pa Wisiack.«

IZVOR PRIIMKA 

43 

Zapis priimka Vezjak iz Gorišnice 

v nemški pisani gotici iz leta 

1816: Wisjak. Indeks mrliške 

knjige hrani Nadškofijski arhiv 

Maribor (M In 1809-1850 Sv. 

Marjeta niže Ptuja, str. 41). 

V preteklosti so slovenski ženski priimki imeli svojo obliko. Prva omemba priimka Bezjak v matičnih 

knjigah župnije Sv. Marjeta niže Ptuja je z 20. avgusta 1682, ko je šla za botrico Marija Bezjakica, 

zapisana kot Maria Wesiakin. Krstno knjigo hrani Nadškofijski arhiv Maribor (K 1682-1713 Sv. Marjeta 

niže Ptuja, zv. 1, str. 3). 

BIZJAK JE BIL NEKOČ BEZJAK 

Ker je priimek precej pogost in ker večina 

Bezjakov živi precej skupaj, je zanimivo 

omeniti tudi najbolj pogosti 

kombinaciji imena in priimka Bezjak. V 

Sloveniji živi 43 Marij Bezjak. 

Na Primorskem, kjer je bilo priseljencev 

več kot v osrednji Sloveniji, je 

danes ogromno Bizjakov. A v primorskih 

srednjeveških urbarjih na najdemo 

niti enega Bizjaka, marveč samo 

kup Bezjakov. Najdemo jih v različnih 

gnezdih, ki so med seboj blizu, pa 

vendarle niso povezana. Zapisi pa so 

bili naslednji: Besiackh, Besiagk, Besiagkh, 

Besiakh in Besyakh. Najdemo 

celo danes izumrlo različico priimka 

Bezjačič: Besyatschicz. 

Kot navaja dr. Silvo Torkar, se 

najstarejši prvič pojavi v virih leta 1433 

v Špetru v Laškem (San Pier d'Isonzo), 

nato med 1482 in 1493 na Turjaku 

(Wtziack, Wesiakh, Besiagkh), 1490 

pa v Ljubljani (Yban Besiack). Med leti 

1498 in 1499 najdemo med Knežakom, 

Brkini in Ajdovščino vsaj 10 kmetov s 

tem priimkom ali vzdevkom (Besyakh, 

Besiackh ipd.). 

V Goriških Brdih najdemo leta 1507 

Steffana Vesiaka, Kristjana Bisiaca pa 

stoletje kasneje. Mihaela Bizjaka (Wesiackh) 

najdemo 1507 v goriškem urbarju 

v Mirnu, kjer so bile njegove dajatve odmerjene 

nekaj manj kot običajno. Možno 

je, da gre za novo domačijo, ki jo je 

dobil prav prišlek in s tem postal Bizjak. 

Istočasno so bili davčni obvezniki Bizjaki 

še v naslednjih naseljih: Bukovica, 

Podturn (Gorica), Šempas, Podgora (Gorica), 

Skrilje in Stomaž, Laze pri Mrcinjah, 

Bilje, Gorica. Zanimivo, da je pisar 

priimek napisal v vseh primerih enako: 

Wesziackh. Le trikrat se je zmotil in izpustil 

črko Z. 

ZNANI BEZJAKI 

Med znanimi Bezjaki slovenski biografski 

leksikon omenja dva, Janka in 

Franca. Učitelj, pedagoški pisec in jezikoslovec 

Janko Bezjak (1862-1935) je bil 

narodni buditelj, ki so ga zato pronemške 

oblasti premestile v Ljubljano. Njegovo 

ime najdemo zapisano tudi kot Johann 

Wesiack. 

Njegov rojak iz Slovenskih goric 

Franc Bezjak (1814-1887) iz Spodnje Voličine 

je bil duhovnik in pisatelj. Njegov 

priimek najdemo tudi kot Wessiag. Bil 

je narodni buditelj v 19. stoletju, ki je 

pomagal ohraniti slovenstvo na severu. 

Izdal je več nabožnih knjig. 

Ni pa to edini Franc Bezjak, saj je 

to najbolj pogosta kombinacija moškega 

imena in priimka Vezjak. Trenutno 

jih v Sloveniji živi kar 32. Najbolj znan 

med temi je gotovo politik, ki je bil župan 

Majšperka v dveh mandatih, Franc 

Bezjak (1953), sicer član Nove Slovenije. 

(www.tinomamic.eu) 

 

147 9. 5. 2024

44 

DALMATINO 

Spomini 

KORENINE Domovine 

Rdeča nit Domovine je upoštevanje novinarskega kodeksa v točki, ki jo 

večina medijev dnevno krši. Vsi novinarski kodeksi namreč velevajo, da 

so komentarji od novic ločeni. Bralec ima namreč pravico, da ve, kaj je 

mnenje novinarja in kaj so dejstva. 

TINO MAMIĆ 

ARHIV DOMOVINE 

Ločevanje komentarjev od poročanja 

je rdeča nit tednika Domovina. 

Ne gre sicer za nič posebnega, 

saj je to osnova, ki se jo učijo 

v prvem letniku študija novinarstva. 

»Novinar mora razlikovati med zagovarjanjem 

in poročanjem. Analiza in 

komentar morata biti označena in ne 

smeta popačiti dejstev in vsebine,« pravi 

mednarodni kodeks poklicnih novinarjev. 

V slovenskem prevodu je objavljen 

pri Združenju novinarjev in publicistov 

(ZNP), v katerega so včlanjeni tudi novinarji 

Domovine. S tem pravilom je tesno 

povezana tudi prepoved objavljanja 

oglaševalskih člankov med drugo vsebino 

medija: »Novinar mora ločiti novico 

od oglaševanja in se izogibati hibridom, 

ki brišejo meje med obema.« 

147 9. 5. 2024 

KOMENTIRANJE 

IN OGLAŠEVANJE 

Poglejmo s primerom. Novica: »Včeraj 

je bilo sončno, Arso je objavil, da je bila 

temperatura v senci 32 stopinj Celzija.« 

Komentar: »Včeraj je bilo tako sončno, 

da ne pomnim take vročine.« Aktivistični 

ali oglaševalski pristop: »Včeraj 

je bilo tako vroče, da se jutri nikakor ne 

smete podati na sonce brez slamnika.« 

Aktivistični in oglaševalski pristop 

je za novinarje prepovedan. Novinarji 

tudi v prostem času ne smejo pisati 

oglaševalskih člankov, sodelovati pri 

svetovanju podjetjem pri prodaji ali sodelovati 

z volilnimi štabi. Oglaševalski 

članki, ki jih podjetje da v objavo mediju 

proti plačilu, pa morajo biti označeni 

in grafično ločeni od drugega besedila. 

Bralec ima namreč pravico pred začetkom 

branja članka vedeti, da bere oglaševalski 

članek. 

Komentiranje pa je novinarjem dovoljeno. 

Celo zaželeno, saj novinar v 

komentarju lahko pove, kaj nekdo prikriva. 

A komentar mora biti jasno označen. 

Bralec ima pravico vedeti, da bere 

subjektivni komentatorski članek. 

A žal se zdi, da velika večina slovenskih 

novinarjev tega ne ve. V Sloveniji 

tudi klasični novičarski mediji, kjer komentatorskih 

prvin načeloma sploh ni, 

kodeks dnevno kršijo. Celo državna nacionalna 

tiskovna agencija STA. 

Te kršitve pa bralec, tudi nepoučen, 

opazi. Ne ve, (za)kaj ga moti, a opazi 

razliko. Nihče namreč ne mara, da 

mu solijo pamet. Bralec si zato vedno 

ustvari svoje mnenje, pa najsi je članek 

še tako enoznačen. Celo v komunizmu 

smo se navadili brati tudi med vrsticami. 

Najboljši novinarski mojstri so 

vedno znali stavke obrniti tako, da so 

javnosti sporočili kaj v prenesenem pomenu. 

Onkraj cenzure. 

PODCENJEVANJE BRALCA 

Bralec od novinarja pričakuje, da mu 

posreduje informacije o pomembnih 

dogodkih z različnih zornih kotov. Včasih 

si zaželi tudi komentar, največkrat 

pa ne. Novinar, ki vedno samo komentira, 

pravzaprav bralca podcenjuje. 

Žal se zdi, da večina 

slovenskih novinarjev 

ne ve, da mora biti komentar 

jasno označen. 

Portal Domovina je leta 2015 prejel 

novinarsko Meškovo priznanje s strani 

ZNP. V obrazložitvi je pisalo: »Dobrodošla 

medijska novost je tudi jasna ločnica 

med komentarjem in novico, kar zahteva 

novinarski kodeks, čeprav mediji 

tega ne jemljejo resno. Bralec si prebere 

novice, na koncu pa je še uokvirjen 

komentar, ki ga bralec lahko prebere 

ali ne, vsekakor pa ve, da gre za mnenje 

avtorja članka. Podobno velja tudi na 

področju povzemanja drugih medijev.« 

Seveda ni vedno tako. Pri tolikšni 

produkciji, tedniku z 68 stranmi, kjer 

vsebino v veliki meri ustvarjajo tudi študentje 

in mladi, se zgodijo zdrsi. Tudi 

v člankih so zato določene komentatorske 

prvine, posebej zato, ker je jasno 

mejo včasih težko določiti. Obenem pa 

ima vsak politični tednik že sam po sebi 

komentatorski značaj in ga bralec bere 

drugače kot novice v dnevnem časopisu. 

KOMENTAR JE KOT SOL 

Komentarjev v mediju ne sme biti preveč. 

Komentar je kot češnja na torti. Kot 

smetana na kavi. Bralci se same komentarje 

namreč naveličajo brati. Druga težava 

za novinarje pa je, da komentarjev 

bralci ne jemljejo tako resno kot poročevalskih 

člankov. Slednjim bolj verjamejo. 

Zato je običajno bolje napisati 

poročilo kot komentar. 

Komentar je kot sol. Z majhno količino 

da okus jedi. Ne sme je biti preveč. 

Solnica na mizi pa je za tiste, ki za razliko 

od slehernika potrebujejo nekoliko 

več soli. Nekoliko. 

Tako ali tako je vsako poročanje subjektivno, 

saj novinar sam izbira, katere 

zorne kote bo bralcu odprl. Zato je s 

strani novinarja do bralca pošteno, da 

poročanju ne dodaja svojega mnenja. 

Medijska novost, za katero je tednik 

Domovina leta 2021 prejel Meškovo 

priznanje, je bila naslednja. Novinar je 

napisal članek, poročilo, na koncu pa 

dodal okvirček s svojim komentarjem. 

Bralec se je tako sam odločil, ali ga zanima 

tudi novinarjevo mnenje. Uvedli 

pa smo tudi sodobna pisma bralcev: za-

DALMATINO 

45 

nimive komentarje bralcev, ki so jih napisali 

pod članke na portalu, smo izbrali 

in objavili še v tedniku. Seveda je tu 

veliko težav. Le redki komentatorji niso 

anonimni, mnogi komentarji so žaljivi 

ali neargumentirani. A vendar je odličnih 

komentarjev bralcev pod članki še 

vedno več kot dovolj. 

ANONIMNOST 

Anonimnost je velika ovira. Novinarski 

kolega iz Italije mi je nekoč dejal: anonimna 

pisma moraš nemudoma vreči 

proč, anonimneži vedno skušajo nekomu 

škoditi. Imel je prav. Seveda anonimna 

pisma običajno prebereš, če seveda 

niso preveč podla in žaljiva in če ti želodec 

ne preprečuje branja, a praviloma 

jih potem tudi vržeš v koš. Nikakor pa 

se tega ne objavlja. 

Seveda so tudi izjeme. Določene vire 

je treba anonimizirati zaradi njihove 

lastne zaščite. Zaradi enega stavka lahko 

danes, ko je Svoboda, ostaneš brez 

službe. A v tem primeru mora novinar 

odgovornega urednika seznaniti z imenom 

vira. To ime ostane skrito, tudi če 

se urednik zaradi članka znajde na sodišču. 

Odgovorni urednik namreč odgovarja 

za vse, kar je napisano, tudi če 

članek ni podpisan. 

Zaradi enega stavka 

lahko danes, ko je Svoboda, 

ostaneš brez službe. 

Nepodpisanih člankov v časnikarstvu 

ni. Oziroma jih ne bi smelo biti. 

Včasih je zaradi vladnih pritiskov na 

novinarje treba tudi tu narediti izjemo. 

Je pa v tem primeru, ko je podpisano 

uredništvo, za vsako besedo povsem 

odgovoren odgovorni urednik. 

SMRT NOVINARSTVA 

V Sloveniji se tega pravila mnogi mediji 

ne drže. Zanimivo, da tega pravila novinarski 

kodeks sploh ne omenja, saj je 

nepodpisan članek v popolnem nasprotju 

s samim časnikarstvom. To ni več 

novinarstvo, zato kodeks anonimnosti 

avtorja sploh ne predvideva. Slovenska 

medijska pohabljenost, ki je kriva za 

nove in nove obraze in politično polomijado, 

pa vključuje še hujšo skrajnost. Nekateri 

mediji objavljajo celo novinarske 

komentarje, ki so nepodpisani. In celo 

brez oznake, da gre za komentar. To ni 

samo v nasprotju z novinarskim kodeksom. 

To je novinarsko dno. Konec novinarstva. 

Smrt resnega medija – v angleščini 

to imenujejo kakovostno poročanje 

(quality press) v nasprotju s tabloidnim 

poročanjem (yellow press). 

Da to razumeš, ni treba delati fakultete 

za novinarstvo in sploh ni treba biti 

izobražen. Vsak bralec to sam opazi in 

neha brati medij, ki je zdrsnil v tabloidno 

poročanje, razen če gre za navijača ali 

strastnega zagovornika istega mnenja, 

kot ga ima novinar, ki je kršil kodeks. 

Zato ni treba naštevati, kateri slovenski 

mediji so navijaški in kateri tabloidni, saj 

razliko opazi tudi slehernik. 

Kaj je objektivno novinarstvo, si 

lahko predstavljamo, ko opazujemo 

športne novinarje. Ali je komentator 

nogometne tekme objektiven ali ne, vidimo 

takoj. In vemo, zakaj to ni dobro. 

Nogometni komentator pač ne more 

biti navijač ene od ekip. Razen če gre 

za medij, ki ima uredniško politiko, da 

navija za enega od nogometnih klubov. 

Če je slovenski komentator tekme med 

Slovenijo in Italijo na slovenski televiziji 

naklonjen slovenski ekipi, je to logično. 

A to tudi vsi gledalci vedo. 

Ljudje namreč niso neumni. Iz tega 

razmišljanja je nastal tednik Domovina. 

To so naše korenine. 

 

Tednik Domovina je dobil 

meškovo priznanje (2022), ki ga 

podeljuje Združenje novinarjev 

in publicistov (ZNP). 

147 9. 5. 2024

46 ŠOLA 

MATEJA PERŠOLJA 

SHUTTERSTOCK 

STARŠI IN UČITELJI smo 

zgled prihodnosti družbe 

V zadnjem času sem imela priložnost srečati nekaj staršev, ki si za svojega otroka 

želijo boljše šole ali imajo željo po vpisu otroka v najboljšo šolo in imajo pomisleke 

o kakovosti javnih šol. 

Komentar 

Vsi starši si želimo najboljše za 

svojega otroka. V pogovorih z 

omenjenimi starši sem slišala 

željo po šoli, okolju, učiteljih, 

ki bodo znali videti njihovega otroka, 

poskrbeti za njegov razvoj in znanje. 

Izrazili so skrb do tega, da otrok ne bo 

imel primernih izzivov pri učenju, ko že 

ob vstopu v šolo zna brati in deliti števila. 

Skrbi jih, da se bo dolgočasil, ko se 

bo po njihovem mnenju na ukaz učitelja 

premikal naprej po časovnici letnega 

delovnega načrta in po principu enako 

za vse. Izražajo tudi skrb do skupnosti 

staršev in sošolcev, s katerimi se bo srečeval 

v šoli. Izražajo skrb do tuje govorečih, 

ker se bo učitelj preveč posvetil 

tem otrokom in bo napredek tistih, ki 

dobro govorijo slovensko manjši. 

Na drugi strani sem imela priložnost 

slišati stisko učiteljev, ko ne vedo, 

kako učiti otroke, ki prihajajo v šolo s 

tako različnim predznanjem (tudi osebne 

nege in higiene, kajti nekateri se še 

ne znajo obuti in obleči ali celo še lulajo 

v hlače, ter sposobnosti izražanja, ker 

še ne govorijo v celih stavkih ali ne uporabljajo 

in razumejo besed) in ne znanjem 

(slovenskega) jezika. Učitelji izražajo 

tudi stisko, ko slišijo pričakovanja 

staršev za izključno njihovega otroka. 

PRETIRANA SKRB 

Vsi, učitelji in starši imamo isto skrb, 

dobrobit otrok. Prepogosto pa starši vidimo 

samo svojega otroka in pozabimo, 

Če vpričo otroka 

kritiziramo šolo ali 

učitelja, ne moremo 

pričakovati, da bo 

otrok rad v šoli in 

da bo imel učitelj 

avtoriteto.

ŠOLA 

47 

da učenje ni linearen proces napredka 

in ni prenos znanja. Učenje je tudi, ko 

bo otrok razložil sošolcu, kako računa. 

Učenje je tudi zgled, kako sošolec poskrbi 

za osebno higieno. Učenje je tudi, 

ko otrok sošolcu, ki mu slovenščina ni 

prvi jezik, prebere pravljico, ki jo ima za 

domače branje. Ob tem doživi večji občutek 

izpolnjenosti kot ob odlični oceni 

ali doseženem cilju. Učenje je tudi osebni 

in socialni razvoj, ne le doseganje ciljev 

učnega načrta. 

Slednjega se morda premalo zavedamo 

tudi učitelji (ali pa si ne vzamemo časa 

za to, ker nas skrbi preobsežnost učnih 

načrtov, ki jih ne uspemo »predelati«). Izobraževanja 

za nič na svetu ne smemo ločiti 

od vzgojnega procesa, od »humanizacije 

življenja« (M. Recalcati, Učna ura). 

S pretirano skrbjo in z zaščitniškim 

odnosom do otroka (tako s strani staršev 

kot tudi učiteljev) otrokom in mladim 

onemogočamo priložnosti za rast. 

Pretirana skrb se kaže, ko starši npr. 

obuvamo in oblačimo otroka, ko zmore 

za to že poskrbeti sam in ko rešujemo 

izzive in konflikte, ki jih ima npr. otrok 

s sošolci v šoli. Na drugi strani je enaka 

skrb učiteljev, da bodo rešili vse učne 

težave in konflikte vseh učencev razreda, 

ker jim je mar za otroke ali v izogib 

pritožbam in inšpekcijskim nadzorom. 

Morda se zato učitelji in starši srečujemo 

s preobremenjenostjo, hkrati pa 

z našimi intervencijami podcenjujemo 

otroke in mladino. S tem ko jim skušamo 

ustreči in jih narediti srečne, onemogočamo 

njihovo rast in razvoj, ki se 

zgodi, ko sami razrešijo izzive, s katerimi 

se soočajo. Zato je zame, kot mamo, 

najtežja naloga opaziti problem otroka 

(tudi njegovo jamranje in pritoževanje) 

in mu omogočiti čas in prostor (ko otrok 

trpi in mu ni udobno), da ga reši. Veliko 

lažje je narediti namesto njega. 

S pretirano skrbjo in z 

zaščitniškim odnosom 

otrokom in mladim 

onemogočamo 

priložnosti za rast. 

PRITOŽEVANJE 

V pogovorih s starši in otroki ter med 

učitelji je pogosto prisotna kritika in 

nespoštovanje. Starši se pritožujejo 

nad učitelji, ki ne znajo razlagati, učiti 

ali reševati vzgojnih problemov otrok v 

šoli, učitelji pa nad starši, ki ne znamo(- 

jo) vzgajati svojih otrok. S tem učitelji 

staršem in starši učiteljem znižujemo 

avtoriteto in spoštovanje. Če vpričo 

otroka kritiziramo šolo ali učitelja, ne 

moremo pričakovati, da bo otrok rad v 

šoli in da bo imel učitelj avtoriteto. Posledice 

nosimo vsi in se danes kažejo v 

preobremenjenosti, stresu in nemoči. 

Otroci in mladi pa spretno manevrirajo 

med učitelji in starši. 

Nič ni narobe niti z učitelji niti s 

starši niti z otroki. Kar deluje, je spoštovanje, 

povezovanje in zaupanje. Kjer je 

spoštovanje in zaupanje, so priložnosti 

za komunikacijo in povezovanje, je problemov 

manj in se izzivi rešujejo hitro 

in učinkovito, z vzajemno vzgojo in izobraževanjem 

učiteljev in staršev. Kjer 

je tega manj, se je bolj kot zapiranje vrat 

in omejevanje komunikacije obneslo 

povezovanje in sodelovanje. Pa ne zato, 

da bi iskali napake drug pri drugem in 

se kritizirali, temveč zato, da se bomo 

drug od drugega učili, se bomo znali ceniti 

in spoštovati drug drugega. 

Šole postajajo prostor podpore, kjer 

se vsi učimo, kako bolje živeti drug z 

drugim. Skupaj se lahko učimo, kar 

deluje, ali dobimo podporo pri vzgoji 

in izobraževanju mladih. Z medsebojnim 

povezovanjem smo zgled delovanja 

in prihodnosti družbe. 

Večinoma berem na 

internetu, kjer sam iščem 

informacije iz različnih 

virov, tednik Domovina 

pa mi informiranje olajša, 

saj mi nudi strnjen in 

kakovosten pregled 

aktualnega dogajanja. 

Zanimivo tedensko branje 

od prve do zadnje strani, 

ki ga sicer ne bi našel. 

Žiga Turk, profesor in publicist 

147 9. 5. 2024

48 

DRUŽBA 

Moja pot v TAIZÉ 

Kolumna 

Taizé je morda bolj svet od samega Vatikana, saj v njem živi množica svetniških patrov. Taizé že na zunaj 

izžareva nekaj posebnega, če pa še malo odpreš srce, lahko doživiš nekaj edinstvenega. Vanj se takoj zaljubiš 

in se želiš še vrniti. To se je zgodilo tudi meni. 

Ko sem zaključil srednješolsko 

izobraževanje, sem odrinil v 

francosko vasico Taizé, ki se 

nahaja v Burgundiji, in tam ostal 

kot prostovoljec vse leto. 

Taizéjska skupnost je sestavljena iz 

bratov, ki prihajajo z vsega sveta in tudi 

iz različnih vej krščanstva. Taizé je ekumenska 

skupnost, ki jo je ustanovil brat 

Roger leta 1940 v istoimenski vasici. Iz 

skromnih začetkov se je razvila precej 

velika skupnost, ki danes šteje okoli sto 

bratov. Večina se jih nahaja prav v Taizéju, 

nekaj preostalih pa živi v različnih 

bratstvih po svetu, kjer prinašajo upanje 

tistim, ki ga spričo takšnih in drugačnih 

okoliščin najbolj potrebujejo. 

»Glava« skupnosti se nahaja v Taizéju, 

nekaj bratstev pa je drugod. Da 

nima »podružnic« po vsem svetu, je fenomen 

te skupnosti. Kdor želi doživeti 

taizéjsko izkušnjo, mora tja poromati. 

CLUNYJSKI SAMOSTAN 

Ko v Mâconu zavijemo proti Taizéju, 

smo že blizu. Pa vendar nas pot vodi 

še mimo Clunyja, v katerem je svoj čas 

stal samostan, ki je bil tako vpliven, da 

so iz njega izšle številne tradicije, ki so 

se potem razširile po vesoljni Cerkvi. 

V njem je stala tudi največja cerkev na 

planetu, od katere pa so danes žal ostale 

samo ruševine. 

Clunyjski samostan je bil tako vpliven 

in priznan, da so iz njega prišli v 

Vatikan kar štirje papeži: Gregor VII., 

Urban II., Paskal II. in Urban V. Tako bi 

lahko z gotovostjo trdili, da je bil Cluny 

v svojem času središče krščanske vere 

in tradicije, kot bi danes poleg Vatikana 

lahko trdili za Taizé. Morda je šel Taizé 

še korak naprej, saj je to ekumenska 

LUKA ŠKVORC 

ANDREJ DOLINAR/KATOLIŠKA MLADINA 

skupnost bratov, ki prihajajo, kot smo 

že omenili, s celega sveta, kar še dodatno 

poudarja vesoljnost Cerkve. 

Danes je Cluny pravo malo mestece, 

ki se razprostira okoli ostankov nekoč 

veličastne cerkve. Nahaja se v rodovitni 

dolini, ki je obdana z drevesi poraslimi 

griči. Malo naprej je vasica Massilly in 

še malo in smo v Taizéju. Ko sem leta 

2010 prvič prišel v Taizé, mislim, da me 

je pot vodila točno po tej trasi. 

Na poti je, malo iz Mâcona, še hrib 

Solutré, ki se mogočno boči nad tvojo 

potjo v Taizé in potniku sporoča, da je 

na pravi poti in da ga bo Bog na njegovi 

poti varoval, kot hrib Solutré na nek 

način varuje prebivalce Mâcona in doline, 

ki se razprostira za njim. Pot proti 

Taizéju je nekakšna pot skozi puščavo. 

EDINSTVENO DOŽIVETJE 

Tako zakotnega kraja (v pozitivnem 

smislu) v Sloveniji ne najdemo tako 

zlahka. Na poti tja lahko opazujmo, 

Clunyjski samostan je bil 

tako vpliven in priznan, da 

so iz njega prišli kar štirje 

papeži: Gregor VII., Urban II., 

Paskal II. in Urban V. 

kako se je ustavil čas. Mogoče zaradi 

vseh teh dejstev (Cluny je na nek način 

odsotnost civilizacije), mogoče zaradi 

česa drugega se romarju v Taizéju 

odprejo nova obzorja. 

Ta kraj je verjetno bolj svet od samega 

Vatikana, saj v njem živi množica svetnikov 

– bratov. Taizé že na zunaj izžareva 

nekaj posebnega, če pa še malo odpreš 

srce, lahko doživiš nekaj edinstvenega. 

Vanj se takoj zaljubiš in se želiš še vrniti. 

To se je zgodilo tudi meni. 

Taizé že na zunaj izžareva 

nekaj posebnega, če pa še 

malo odpreš srce, lahko 

doživiš nekaj edinstvenega. 

147 9. 5. 2024

Priporočila BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO ... 49 

»Nimam feminističnih popadkov 

KOT SODOBNE GOSPE!« 

Varuhi spomina soorganizirajo dan spomina na žrtve komunizma, ki ga ja vlada lani ukinila. 

UREDNIŠTVO 

POSNETEK ZASLONA TV SLO1 

Gostja voditelja Jožeta Možine v nedeljskem večernem 

intervjuju na TV Slovenija je bila Romana Bider, 

ustanoviteljica pobude Vseposvojitev in soorganizatorka 

dneva spomina na žrtve komunizma. Vseposvojitev 

deluje na spletni platformi – izmed 100.000 žrtev 

druge svetovne vojne na ozemlju Slovenije lahko prostovoljci 

simbolično posvojijo katerokoli žrtev ene ali druge strani ter 

tako ohranjajo spomin na osebo in jo varujejo pred pozabo. 

Vsakdo, ki obišče spletno stran pobude, lahko prižge virtualno 

svečko kateri od žrtev. 

SOČUTJE 

Romana Bider poudarja, da želijo varuhi spomina s to pobudo 

prispevati k razvijanju sočutja do mrtvih in živih, kar je nujno 

za narodovo spravo. Velika želja je celjenje ran preteklosti, 

kar je hkrati naložba za današnji čas in za prihodnost. 

Vseposvojitev bo tudi letos še s tremi organizacijami sodelovala 

na pietetnem dogodku na predvečer ukinjenega 

dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja 16. maja na 

Trgu republike pred slovenskim parlamentom, kjer se bodo 

poklonili vsem žrtvam, posebej zamolčanim, in tistim, ki jim 

oblast še vedno ni zagotovila pravice do groba, niti mrliških 

listov. Vlada, ki je prav med pietetno komemoracijo lani ukinila 

ta dan spomina, pobudo ignorira. Letošnja komemoracija 

se bo začela s petjem slovenskih zvonov v čast zamolčanim, 

izpostavlja gospa Bider, ki močan motiv za to tematiko črpa iz 

lastnih družinskih travm. 

»ZARADI MAŠE SEM SREČNO BITJE« 

Posebno občutljivost je tokratna gostja intervjuja gradila ob 

hčerki Maši, ki kot otrok s posebnimi potrebami potrebuje 

stalno pomoč. Romana Bider ob tem pravi: »Če bi mi nekdo v 

mladosti rekel, da bom imela hčerko s posebnimi potrebami, 

ki ne bo ne hodila, ne govorila, ne jedla sama in bom srečno 

bitje, bi rekla, da to ni možno, ampak jaz se počutim kot srečno 

bitje.« Zaradi odnosa do življenja, ki sta ga z možem zgradila 

ob Maši, je Bidrova zelo zaskrbljena ob zakonskih pobudah za 

evtanazijo, zanjo je to zdrs družbe, ki gre v napačno smer. 

Bidrovo je življenje preizkusilo, a se čuti povsem izpolnjena. 

Izpostavlja, da je »izven feminističnih popadkov, ki jih 

imajo sodobne gospe«: »Gibljem se znotraj zloglasnih nemških 

k-jev Kinder, Küche, Kirche (otroci, kuhinja, cerkev), ampak 

sem srečno bitje. To je okolje, ki mi omogoča ustvarjalnost, 

sprejetost in povezovanje z ljudmi.« 

 

Varuhi spomina 

želimo s to pobudo 

prispevati k 

razvijanju sočutja 

do mrtvih in živih, 

kar je nujno za 

narodovo spravo. 

147 9. 5. 2024

50 

MED(IJSKI) SOSEDI 

PODROBNOSTI 

MIROVNEGA SPORAZUMA 

N1info poroča o podrobnem osnutku 

mirovnega sporazuma, ki bi lahko 

končal vojno med Ukrajino in Rusijo. 

Dokument je prvi objavil nemški Die 

Welt. Sprti strani naj bi se strinjali o 

skoraj vseh točkah sporazuma, nekaj 

podrobnosti pa bi morala osebno doreči 

voditelja Vladimir Putin in Volodimir 

Zelenski. A do srečanja nikoli ni prišlo, 

sporazum, ki bi ga morala podpisati 

spomladi 2022, pa je padel v vodo. 

Po obetavnih pogajanjih v Istanbulu je 

Moskva postavila določene zahteve, 

na katere pa Kijev ni mogel pristati. 

Ruska stran je med drugim zahtevala, 

da postane ruščina drugi uradni jezik v 

Ukrajini in da se odpravijo medsebojne 

sankcije in umaknejo tožbe na mednarodnih 

sodiščih. 

Rusija naj bi dala med pogajanji vedeti, 

da se je pripravljena umakniti iz Ukrajine, 

ne pa tudi s Krima in dela Donbasa. 

Poleg tega je Moskva zavrnila ukrajinsko 

zahtevo, da bi lahko države pogodbenice 

v primeru napada vzpostavile 

območje prepovedi letenja nad Ukrajino. 

Nerešeno je ostalo tudi vprašanje 

velikosti ukrajinske vojske. 

Interes za sklenitev pogodbe naj bi bil 

147 9. 5. 2024 

spomladi leta 2022 velik, podpis pa naj 

bi se zgodil aprila istega leta. Po eni od 

teorij se voditelja nikoli nista srečala, 

ker je devetega aprila v Kijev prispel 

britanski premier Boris Johnson. Dejal 

naj bi, da London s Putinom ne bo »ničesar 

podpisal« in da se mora Ukrajina 

še naprej boriti. Johnson je po poročanju 

Die Welta to teorijo zavrnil. 

NJEGOVE PRAVE BARVE 

Bojan Požar na portalu Požareport 

ugotavlja, da se Vladimir Prebilič, nosilec 

kandidatne liste stranke Vesna za 

prihajajoče volitve v Evropski parlament 

ter nepoklicni in nestrankarski župan 

Kočevja, pri nas predstavlja za zelenega, 

v tujini pa ne. V Bruslju je namreč Prebilič 

nadomestni predstavnik Slovenije v 

European Committee of Regions (CoR), 

kjer se je opredelil kot predstavnik politične 

skupine socialistov (PES). Ne pa 

kot predstavnik Zelenih (Green), kot sta 

to storila župana Škofje Loke in Medvod, 

Tina Radinja in Nejc Smole. 

»Skratka, postavlja se vprašanje, kje Vladimir 

Prebilič dejansko kaže svoje prave 

politične barve: pri nas v Sloveniji, kjer 

se kaže kot nestrankarski oziroma zeleni, 

ali v Bruslju, kjer se uradno deklarira za 

socialista?!,« se sprašuje Požar. 

Ko bereš Domovino, 

smeš biti tudi veren, 

pa nimaš občutka, 

da je s teboj nekaj 

"narobe". 

Ivo Ban, filmski in dramski igralec 

SVOBODA 

MEDIJEV SE SLABŠA 

V Združenju novinarjev in publicistov 

(ZNP) ob svetovnem dnevu svobode 

medijev, ki je bil 3. maja, ocenjujejo, da 

se svoboda medijev v Sloveniji slabša. 

Kot so zapisali, se politika vse bolj meša 

v delo medijev in ga skuša nadzorovati, 

slednje pa je še posebej izrazito v zadnjih 

dveh letih. 

Med drugim opozarjajo na to, da je 

aktualna vlada preko svojih nadzornikov 

v Telekomu Slovenije zamenjala 

odgovornega urednika portala Siol.net 

in ga nadomestila z urednikom, ki je 

že takoj po prevzemu funkcije izbrisal 

nekatere prispevke, ki so bili kritični do 

aktualne vlade in predsednika vlade. 

»Nadaljevalo se je s spremembami zakona 

o RTV Slovenija, kjer je vlada pod 

krinko civilne družbe prevzela nadzor 

nad upravljanjem javne RTVS. Novo 

vodstvo, imenovano po meri vlade, 

je takoj zamenjalo vse ključne direktorje 

in urednike in se zneslo tudi nad 

novinarji, za katere je menilo, da niso 

naklonjeni aktualni oblasti.« 

Ob tem v združenju opozarjajo, da se 

je vladajoča oblast spravila nad medije, 

ki skušajo v že tako enostransko 

prevladujoče levo orientiranem medijskem 

prostoru predstavljati drugo 

plat medalje. »Na slednje se je vlada 

spravila s preiskovalno komisijo, ki se 

je mimo pooblastil, ki ji jih daje zakon, 

dokopala celo do seznama naročnikov 

enega od opozicijskih medijev in ki 

skuša z različnimi vzvodi ustrahovati 

njegove oglaševalce.« Vse večja težava 

slovenskega medijskega prostora je po 

prepričanju ZNP tudi vse večji monopol 

na področju tiskanih in drugih medijev, 

ki ga ob izigravanju protimonopolne 

zakonodaje v Sloveniji vzpostavlja 

Martin Odlazek.

Priporočilo 

ANDRAŽ 

ARKO 

IMDB.COM 

MOLOKAI 

FILMSKO LETO SVETNIKOV 

Jožef de Veuster se je rodil 3. januarja 1840 v belgijski vasi Tremelo. Devetnajstleten je prejel 

redovno ime Damijan. Kot misijonar je leta 1864 odšel na Havaje in na otoku Molokai skrbel 

za gobave bolnike. Tam je po trinajstih letih tudi sam zbolel in čez štiri leta, 15. aprila 1889, 

umrl. Za svetnika ga je leta 2009 razglasil papež Benedikt XVI. Goduje 10. maja. 

51 

Redovnik in duhovnik 

Damijan 

deluje kot 

misijonar med 

havajskimi domačini, 

ko se oblastniki zaradi 

varnosti prebivalcev 

odločijo, da bodo vse 

gobave bolnike izolirali 

na otok Molokai. 

Ker so bolniki tam 

brez duhovne oskrbe, 

škof Maigret prosi 

svoje duhovnike, če bi 

bil kdo pripravljen iti 

med gobavce. Javi se 

Damijan in takoj po 

prihodu prične skrbeti 

za gobavce ... 

Navdihujoča biografija prikaže misijonarja 

Damijana de Veusterja kot človeka, 

ki ga prežema poseben občutek 

dolžnosti in obveznosti, ki ne misli na 

nič drugega kot na duhovno in tudi telesno 

dobro tistih, ki so mu zaupani ter 

na dobro lastne duše. Pri cerkvenih in 

državnih voditeljih se nenehno zavzema 

za več sredstev in zdravil, za redovnice, 

ki bi pomagale pri oskrbi bolnikov, 

pa tudi za svojo duhovno rast, vključno 

z redno spovedjo. Pri svojem delu si goreče 

prizadeva, da bi tiste, ki jim služi, 

uvedel v katoliško 

vero in zakramente. 

Pri tem pa ni vedno 

uspešen. 

Tako se v eni 

najmočnejših 

zgodb filma srečuje 

s hudomušnim anglikanskim 

bolnikom, 

ki se simpatično 

upira njegovim 

prizadevanjem, da 

bi mu podelil zakramente. 

Okoliščine 

niso črno-bele, 

tudi ne v odnosu do 

cerkvenih in političnih 

oblasti, pri 

čemer je Damijanov 

prvi škof prikazan kot izredno pozitiven 

in prisrčen lik, kar še posebej pride 

do izraza, ko obišče svojega misijonarja, 

a mu kapitan ne dovoli, da bi zapustil 

ladjo, zato kar s krova podeli odvezo 

Damijanu, ki se je na čolnu vpričo vseh 

spovedal v francoščini. 

Damjan mora iti tudi skozi preizkušnje 

in se spopasti s skušnjavami. 

Prav zato pa je do vseh človeški in jim 

služi v moči Kristusove ljubezni, kar je 

povzeto tudi v njegovi pridigi: »Vsi ljudje 

poznajo osamljenost, ločenost, obup. 

Vsi ljudje imajo v srcu ali na telesu rane, 

zaradi katerih so izobčeni. Jezus je v 

svojem življenju na zemlji ozdravljal 

slepe, ozdravljal gobavce, ne zato, da 

bi nam povedal, da ljudje ne bodo slepi 

ali da ne bodo gobavi, ampak zato, da bi 

nam povedal, da v njegovih očeh slepi 

ljudje lahko vidijo, gobavi pa so čisti. In 

ljubil jih je, kot ljubi vse ljudi.« V moči 

te podarjajoče se ljubezni izzveni tudi 

Damijanova smrt, pospremljena z »Ave 

verum corpus« v jeziku domačinov. 

O FILMU: 

• naslov: Molokai: zgodba o 

očetu Damijanu (Molokai: The 

Story of Father Damien), 

• čas trajanja: 122 minut, 

• država in leto: Belgija, Nizozemska, 

Avstralija, 1999, 

• režija: Paul Cox, 

• igralska zasedba: David Wenham, 

Peter O‘Toole, Sam Neill, 

Tom Wilkinson. 

ZANIMIVOSTI: 

Film se lahko pohvali z vrhunsko 

igralsko zasedbo: David Wenham, 

Peter O‘Toole, Sam Neill, Kris 

Kristofferson, Tom Wilkinson in 

Alice Krige kot s. Marianne. V film 

nastopata kar dva svetnika: poleg sv. 

Damijana nastopi tudi predstojnica 

sester s. Marianne Cope, ki jo je papež 

Benedikt XVI. razglasil za svetnico 

2012, goduje pa 23. januarja. 

OCENA PRIMERNOSTI: 

PG – zaradi prikazov gobavosti 

in nekaterih prizorov nasilja je 

bolje, da si otroci ogledajo film v 

spremstvu staršev. 

YOUTUBE 

DOSTOPNOST: 

Molokai: The Story of Father Damien 

(1999) (youtube.com) 

147 9. 5. 2024

52 

NARODNO-ZABAVNO 

IVAN SIVEC 

ARHIV IVANA SIVCA 

FRANC KOMPARE 

– skoraj 60 let z glasbo 

Glasba 

Verjetno ni Slovenca, ki Franca Kompareta ne bi poznal. Kot enega od najbolj 

navdušenih glasbenikov, kot enega najstarejših godbenikov, kot izvrstnega trobentarja, 

kot vodjo ansambla Marela. Pa tudi kot zaljubljenca v Avsenikove napeve in kot 

ponosnega Slovenca. Pa še ena posebnost se bo v zvezi z njim zgodila to nedeljo: 

drugič se bo cerkveno poročil. 

Vsestranskost Franca Kompareta 

se je začela seveda z godbo 

na pihala in s spremljanjem 

glasbe bratov Avsenik. Kdor 

nima te osnove, se težko dobro spozna 

na glasbo. Na srečo Franc izhaja iz družine 

z globokimi glasbenimi koreninami. 

AVSENIKI SO SVETO PISMO 

Z novodobno narodnozabavno glasbo 

se seveda vse začenja prav z brati izpod 

Robleka. Franc meni: »Osnova te glasbe 

je v tem, da so bili vsi izvajalci Avsenikove 

glasbe pravi Slovenci. In da so imeli to 

deželo radi. Imeli pa so tudi neizmerno 

srečo, da je bil njihov strateg genij Vilko 

Ovsenik. Pomembno se mi tudi zdi, da 

so vsi izhajali iz vernih družin. Če imaš 

duha v sebi, ta deluje. Če pa ga ne priznaš, 

gre tudi tvoje življenje lahko povsem 

mimo. Avsenikova glasba je v bistvu 

za vse glasbenike Sveto pismo. Njihova 

pojava ni bila nikoli presežena, še danes 

velja kot idealna kombinacija izvajalcev 

in lepe glasbe. Avseniki so ponos dežele, 

147 9. 5. 2024 

ki pa jim naši vrli kulturniki, obsenčeni 

z bivšim komunističnim režimom, niso 

nikoli podelili Prešernove nagrade. Žalostno 

za njih.« 

FRANČEVI ZAČETKI 

Franc je začel seveda z igranjem v 

godbi na pihala. Igranje pri Komparetovih 

je imelo že tedaj globoke rodbinske 

korenine. 

»Stari ata Tone Kompare je bil 

soustanovitelj Mengeške godbe. Geni 

pa se vlečejo naprej od očetovega 

strica Antona Šublja, akademskega 

glasbenika, tenorista, ki je študiral v 

Berlinu in Clevelandu ter imel tam svoj 

orkester in zbor, nastopal pa je med 

drugim tudi v Metropolitanski operi. 

Sam sem začel z igranjem pri godbi s 

šestnajstimi leti. Rad bi se sicer naučil 

igranja na harmoniko, a sem izhajal iz 

revne družine – bilo nas je osem otrok– 

pa so me določili za trobentarja. Dobil 

sem táko trobento, da je bila povezana 

še z žico. Tedaj smo se šolali tako, da 

Franc je od 16. leta naprej igral pri godbi. 

Pri Mareli je pustil velik košček svojega srca. 

si moral biti član godbe, potem pa si se 

lahko šolal v glasbeni šoli.« 

Najprej je igral pri Mengeški godbi, 

nato pri Mladinski godbi Domžale-Mengeš, 

zatem štirideset let v Mengeški godbi, 

nato pa še dvajset v veteranski. 

»Godba je ponos kraja in dežele. 

Ob stoletnici godbe smo začeli prirejati 

veliko glasbeno-zabavno prireditev 

Pod mengeško marelo, kjer sem 

soustanovitelj.« 

EVROPSKO 

GLASBENO SREDIŠČE 

Na Komparetovem dvorišču je zakopan 

pomnik, na katerem piše EGS. Nekdaj 

je to pomenilo Evropska gospodarska 

skupnost, v Mengšu pa – Evropsko glasbeno 

središče. »Idejo za to je dal novinar 

Matjaž Brojan, izvedli pa smo jo skupaj, 

uradno, z geodetom na čelu. Seveda mnogo 

let pred vstopom Slovenije v Evropo. 

Nekaj časa sem imel na avtu tudi tablico 

s tem napisom, pa bi me kmalu zaprli ...«

NARODNO-ZABAVNO 

53 

Kot trobentar je najprej nastopal pri 

Ansamblu Vita Muženiča, s katerim so 

prevandrali velik del Evrope, gostovali 

so tudi v Kanadi in ZDA. »Še posebej 

zanimiv je bil nastop leta 1984 na olimpijadi 

v Sarajevu. Tam je bilo tako rekoč 

vse slovensko, z glasbo vred. Spomnim 

se tudi, kako smo po gostilnah iskali 

našega izjemnega Jureta, ki je dobil medaljo, 

da so mu jo sploh lahko podelili. 

Fant je bil tako družaben, dobrovoljen 

in prisrčen, da se ni mogel izogniti nobenemu 

objemu. Našli pa smo ga šele 

mi, ki smo ga pač dobro poznali.« 

USTANOVITELJ 

ANSAMBLA MARELA 

Franc Kompare si je po dvanajstletnem 

igranju pri Muženičih omislil svoj ansambel, 

ki je bil v vseh pogledih korak 

pred drugimi. »Takšno ime smo si 

izbrali s pomočjo dr. Janeza Marolta 

zato, ker je marela razpoznavni znak 

slovenske narodne noše. Glasbo za nas 

sta ustvarjala Primož Kosec in Franci 

Lipičnik. Imeli smo povsem svojski slog. 

Skupaj smo zdržali šest let.« 

Svoj vrhunec so doživeli ob padcu 

berlinskega zidu. Tedaj so v Dresdnu na 

Marijinem trgu igrali pred sto šestdeset 

tisoč glavo množico! »V slovenski narodni 

noši smo igrali svojo in Avsenikovo 

glasbo. Ves čas smo skupaj z Nemci 

spremljali glasovanje, ali naj se Nemčiji 

združita ali ne. Na koncu je izpadlo približno 

60 : 40. Ob padcu komunizma je 

zavladalo nepopisno veselje.« 

SOLO TROBENTAR 

Po končani karieri pri Mareli je začel 

Franc Kompare nastopati kot solo izvajalec, 

in to ne samo z narodnozabavno 

glasbo. »Kot trobentar sem si zastavil 

cilj, da lahko dokažem, da tudi glasbenik 

solist lahko igra na več načinov in 

več zvrsti glasbe. Prepričan sem, da mi 

je pri tem pomagal sam Bog. Brez Boga 

ne gre nikjer. To vem že od osemnajstega 

leta naprej, ko sem ustanovil mladinski 

pevski zbor. To delam še zdaj v 

cerkvene namene z vokalno-instrumentalnim 

zborom.« 

Kot trobentar solist je posnel trinajst 

zgoščenk, s sodelavci so v zabavno 

verzijo priredili več skladb Borisa Kovačiča 

in Braneta Klavžarja, posnel je veliko 

svetovnih uspešnic, velik poudarek 

je dal tudi cerkveni glasbi. 

»Za to je treba imeti poseben pogum 

in Božjo pomoč. Zdi se mi, da mi je uspelo. 

Vrhunec tovrstnega mojega izvajanja 

je bil na Grand Prix v Švici, kjer 

sem igral v spomin 226 ponesrečencev 

v steni Matterhorna posebno skladbo, 

ki jo je ustvaril Slavko Avsenik ml. Dobil 

bi prvo nagrado, a so jo lahko prejeli 

le domačini.« 

Ob 80-letnici Družine so k tedniku 

priložili zgoščenko, na kateri je bil tudi 

del Frančevega srca. Šel je po celem svetu. 

DRUGIČ PRED OLTAR 

Franc je lani prejel nagrado za najlepše 

urejeno hišo. In kaj to pomeni? »Nič 

drugega, kot da je hiša tako lepo urejena 

in da je ne more potopiti nobena ›fovšarija‹. 

A hiša ni dom, če ni v njej ljubeče 

žene in če v njej ne vlada božji duh.« 

Slišalo se bo nenavadno, a vendar je 

resnično. V nedeljo, 12. maja, bo Franca 

Kompareta in njegovo švicarsko izbranko 

Esther Frančev brat msg. Janez Kompare 

v Logatcu cerkveno poročil. Pa 

Franc Kompare je izvrsten trobentar 

in zaveden Slovenec. 

čeprav je bil Franc že prej poročen tako 

civilno kot cerkveno. 

»Treba je bilo dokazati, da je bil moj 

prejšnji zakon ničen. Za to sem se boril 

celih šestnajst let. Čakal pa sem tudi, da 

bo moj zadnji otrok – v prvem zakonu 

imam štiri – postal polnoleten. Po neuspelem 

zakonu bi se lahko podal v alkohol 

in postal vaški revček. A sem imel 

trdna načela, na srečo pa sem pred leti 

spoznal tudi čudovito Švicarko, ki me 

razume, me ima rada, je navdušena nad 

našo glasbo, se pridno uči slovenščine, 

bere slovenske knjige in je nasploh gospa 

z veliko začetnico.« 

Franc Kompare je daleč naokrog 

znan tudi kot zaveden Slovenec. In 

kako gleda na zdajšnje stanje pri nas? 

»Trenutno pri nas vlada ena sama velika 

laž. Tam pa, kjer vlada laž, seveda 

resnica nima veljave. A na koncu vedno 

zmaga resnica. Druge poti ni. Pri nas 

se pač še vedno vlečejo sence komunističnega 

režima. Deluje pa tako, da 

nekdanji komunisti veliko govorijo, ne 

povedo pa nič. In za narod se ne brigajo. 

A sem vseeno optimist. Slovenci smo 

dobri in v osnovi pošteni ljudje, kar so 

v Mengšu pokazali tudi ob lanskih poplavah. 

Prej ko slej bomo splavali tudi 

iz te komunistične mlakuže.« 

Marela je ob padcu 

berlinskega zidu 

v Dresdnu igrala pred 

160.000-glavo množico! 

147 9. 5. 2024

54 

AKTUALNO SLADKO-SLANE BRBONČICE 

ČOKOLADNI MUS 

s svežim sadjem 

SELMA BIZJAK 

www.sladkoslanebrboncice.si 

6–8 OSEB PREPROSTO 30 MINUT + 6 UR OHLAJANJA V HLADILNIKU 

SESTAVINE 

• 200 g jedilne čokolade 

• 6 svežih jajc 

• ščepec soli 

• sveže jagode 

• sveže borovnice 

• drobno mleta pistacija 

• dehidrirane jagode 

1. Za boljši okus čokoladnega musa 

izberemo kakovostno čokolado, ki jo 

raztopimo nad vodno kopeljo oziroma 

po navodilih proizvajalca v mikrovalovki. 

Raztopljeno ohladimo. 

2. Medtem jajca ločimo na beljake in 

rumenjake. Beljake skupaj s ščepcem 

soli stepemo v trd sneg. Nato v ohlajeno 

čokolado postopoma z ročno metlico 

vmešamo po dva rumenjaka, torej 

vmešamo trikrat. Ta postopek opravimo 

energično, da se sestavini med seboj 

lepo povežeta. S kuhinjsko lopatko nato 

po delih vmešamo še sneg iz beljakov. Z 

lopatko previdno vmešavamo od spodaj 

navzgor. Ko je masa enakomerno premešana 

in lepo zračno puhasta, posodo 

pokrijemo s pvc folijo in za vsaj 6 ur 

postavimo v hladilnik na ohlajanje. 

3. Ko želimo čokoladni mus 

postreči, z dvema jušnima žlicama 

oblikujemo podolgovate 

kepice in jih položimo na izbran 

krožnik. Sladico zaključimo s 

svežimi jagodami in borovnicami. 

Krožnik posujemo z drobno 

mleto pistacijo. V kolikor imamo 

doma dehidrirane jagode, 

jih uporabimo pri dekoraciji. 

4. Če niste vešči oblikovanja 

kepic z žlicami, lahko čokoladni 

mus takoj po pripravi razdelimo 

v več manjših kozarčkov, v katerih 

sladico nato postrežemo. 

BOG ŽEGNAJ! 

147 9. 5. 2024

EDVARD KADIČ, 

STROKOVNJAK 

ZA KOMUNIKACIJO 

BOR SLANA/STA 

GOVORICA TELESA 55 

TUDI OBLAČILA sporočajo 

Zagata komunikacije je, da ne moremo ne komunicirati. Ves čas komuniciramo. 

Če ne z besedami, pa z oblačili. 

Nekateri se omenjene sporočilnosti zavedajo bolj, drugi 

manj. Pri Inštitutu 8. marec se je očitno zavedajo še kako 

dobro. Si predstavljate Niko Kovač v temnem dvodelnem 

kostimu, s petkami, najlonkami in z usnjeno mapo ali torbico 

pod roko? Podobno, kot se oblačijo ženske v poslovnem 

svetu, npr. pravnice? 

MAJHNA PUNČKA 

Verjetno se lahko strinjamo, da bi bila sporočilnost njenega 

aktivizma na tiskovni konferenci drugačna. Njen stil oblačenja 

jasno komunicira levičarski progresivistični aktivizem, ki 

je oblečen, zanimivo, zelo podobno po vsem svetu. Frizure 

kričečih barv (vijolične, modre, živo rdeče …), razvlečene majice 

z aktivističnimi napisi ali pestmi na prsih, prevelike jakne, 

mahedrave hlače, nogavice različnih barv na levi in desni nogi 

ter nizke superge uglednih blagovnih znamk, po možnosti 

»adidaske«, »vanske« ali »allstarke«. Če v poslovni opravi 

dekle staro 20 let deluje staro 30 let, v opisani aktivistični 

opravi 30-letnica kar naenkrat deluje kot 20-letnica. Deluje, 

kot da jo še vedno doma oblačijo starši ali pa da se oblači v 

trgovinah iz druge roke. Posledica je, da se javnost do nje obnaša 

prizanesljivo. Javnost se npr. agresivno ne vtika v njeno 

vsebino oz. je veliko bolj prizanesljiva, kot bi bila v primeru 

pravniške oprave. Majhnih punčk se pa ja ne napada, tudi če 

govorijo neumnosti, kajne? Tako kot ima Slovenija urejeno 

problematiko splava, je v svetu redkost, pa Nika Kovač to 

vseeno problematizira, javnost pa to mirno požira. Glede 

neverbalne komunikacije gre torej lahko za načrtno uporabo 

za to, da sporočilo preseže odbojne filtre javnosti, se zato 

dotakne več ljudi in ima zato na javnost večji učinek. 

Novinarska konferenca Inštituta 8. marec ob začetku zbiranja podpisov za evropsko 

kampanjo My Voice, My Choice za varen in dostopen splav v Evropi na Trgu republike 

v Ljubljani. V sredini direktorica Inštituta Nika Kovač (30). (24. april) 

147 9. 5. 2024

56 

AKTUALNO FILMSKI KAŽIPOT 

Izgubljena med valovi, 

pustol. film, ZDA 2018 

ČET, 9. 5., 11.25, CineStar TV 

Ko sta se navdušena jadralca odpravita na pot 

čez ocean, nista mogla predvidevati, da bosta 

plula neposredno v enega najbolj katastrofalnih 

orkanov v zgodovini. Po neurju se Tami 

zbudi in ugotovi, da je Richard hudo poškodovan, 

njuna ladja pa prav tako. Zgodba govori 

o nepozabni odpornosti človeškega duha in 

presežni moči ljubezni. 

SLIKA (ostane v ležečem položaju): 

Larry Crowne, 

rom. komedija, ZDA 2011 

SOB, 11. 5., 16.45, TV1000 

Igrajo: Tom Hanks, Julia Roberts 

Dobrosrčnega Larryja Crowna, veterana ameriške 

vojne mornarice, po več letih dela v trgovini 

odpustijo. Čeprav je bil večkrat uslužbenec meseca, 

ni bil dovolj usposobljen za svoje delo. Ker 

ne ve, kaj naj stori in ima hišo pod hipoteko, se 

odloči vpisati na fakulteto, kjer spozna pisano 

druščino mladih študentov. Njegova profesorica 

ustvarjalnega pisanja ga očara ... 

147 9. 5. 2024 

Radioaktivna, 

biog. film, VB 2019 

SOB, 11. 5., 18.10, CineStar TV 

Na Poljskem rojena Marie Curie je bila 

znanstvenica v Parizu, ki je ob soprogu 

odkrila radioaktivnost. Noč in dan je delala z 

nevarnimi elementi v skromnem laboratoriju. 

Njuno odkritje je bilo tako revolucionarno, 

da je Marie dobila dve Nobelovi nagradi. Med 

prvo svetovno vojno je z novimi dognanji in izboljšavami 

na področju medicine rešila mnoga 

življenja. Njena dognanja so utrla pot zdravljenju 

rakavih bolnikov s pomočjo radiologije. 

Feri Novak, dok. film, SLO 

NED, 12. 5., 11.50, TVS2 

Prekmurski arhitekt Feri Novak, študent pri 

znamenitem Le Corbusieru, je Mursko Soboto 

spremenil v moderno mesto. Corbusier in izpopolnjevanje 

v pariškem ateljeju sta vplivala 

na nadaljnje delovanje mladega prekmurskega 

arhitekta. Pred prihodom v Pariz je Novak v 

Murski Soboti zasnoval različne vile in se udeležil 

nekaterih natečajev. V pariškem obdobju 

je načrtoval hišo dr. Šerbca v Murski Soboti, 

kar dokazujejo ohranjena pisma. »Hiša na kolih«, 

kot so jo poimenovali, ima vse značilnosti 

Le Corbusierove arhitekture. 

Čudo, drama, ZDA 2017 

NED, 12. 5., 15.55, CineStar TV 

Igrajo: Julia Roberts, Owen Wilson 

Auggie se je rodil s sindromom Treacher Collins, 

ki mu je spremenil videz obraza. Vse, kar 

si je Auggie vedno želel, je, da bi bil čisto običajen 

otrok. A kot mu nenehno govori njegova 

sestra Via, človek ne more biti običajen, če se 

je rodil, da izstopa. Doslej se je lahko vedno 

zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, 

zdaj pa se mora iznenada soočiti s celotnim 

vesoljem otrok, ki buljijo vanj in niti ne vedo, 

kako naj se sami soočijo z njim. 

Pričevalci: Jože Jereb, 

SLO, 2024 

TOR, 14. 5., 23.00, TVS1 

Režija: Jože Možina 

Jože Jereb (1930) iz Zavratca pri Rovtah sodi 

v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji 

rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, 

kjer je cvetel kontrabant, tihotapstvo. 

Jereb se spominja, kako so jugoslovanski 

graničarji ubili italijanskega vojaka še pred 

napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje je 

močno prizadela vojna in zlasti revolucija. 

Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po 

prihodu partizanov pa so začele padati žrtve in 

to med domačini. Jereb je bil kot otrok priča 

uboju dekleta Frančiške Mravlje. Partizani 

so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim 

vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori 

so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so 

se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali 

strahotno ceno ... 

Sto let od koroškega 

plebiscita, dok. film, SLO 2020 

SRE, 15. 5., 23.20, TVS2 

Koroški plebiscit je 10. oktobra 1920 odrezal 

Koroško od matične Slovenije. Slovenski politiki 

so se junija 1919 sicer sestali z najvplivnejšim 

človekom na svetu, ameriškim predsednikom 

Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, 

da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. 

Film razkrije tudi manj znane podrobnosti o 

delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra 

v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti 

delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, 

zadolžene za izvedbo plebiscita v coni 

A. Odločitve Britanca Sydneya Capela Pecka, 

predsednika komisije in njenih članov, so 

pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale 

usodo koroških Slovencev. 

PRIPRAVIL: LUKA MAMIĆ

Koledar dogodkov MAJ 

DOGODKI 

57 

15 

SRE 

cd-cc.si 

Beethovnov 

orkester iz 

Bonna 

20.00 

Cankarjev dom, 

Prešernova cesta 

10, Ljubljana 

Koncert 

Dirigent: Dirk Kaftan Solist: Daniel Lozakovich, violina Program: Jörg Widmann, Con brio, koncertna uvertura / Felix Mendelssohn, 

Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64 / Ludwig van Beethoven, Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92 

9 

ČET 

Te note čarobne: 

MePZ Leo Fortis z gosti 

MePZ Kres, Čatež 

19.45 

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, 

Rimska cesta 7A, Trebnje 

Koncert 

9 

ČET 

10 

PET 

FKK 5: Za radožive, 

Wayne Marshall, klavir 

19.30 

Cankarjev dom, 

Prešernova cesta 10, Ljubljana 

Koncert 

10 

Pomladni koncert: 

Prifarski muzikanti 

10 

Klavirski koncert: 

Sam Rotman 

PET 

19.30 

PET 

19.30 

Dom kulture Braslovče, Braslovče 2a 

Koncert 

Minoritski samostan, 

Minoritski trg 1, Ptuj 

Koncert 

11 

Penn State University Concert 

Choir in Vox Medicorum 

16 

Pogovorni večer 

z dr. Žigo Turkom 

SOB 

19.00 

ČET 

20.00 

Uršulinska cerkev, 

Slovenska cesta 21, Ljubljana 

Dom Marije in Marte, 

Šolska pot 1, Logatec 

Koncert sakralne glasbe 

Pogovorni večer 

Želite povabiti na svoj dogodek? Pišite nam na dogodki@domovina.je. 

147 9. 5. 2024

58 

SUDOKUJA, VSOTNICI 

VSOTNICA (angleško sumplete) je tabela, v kateri je treba prečrtati števila 

tako, da je vsota neprečrtanih števil po vrsticah in stolpcih ustrezna (enaka 

številom desno od tabele in pod tabelo). 

4 4 5 1 2 9 8 20 

1 1 5 9 2 3 9 6 

1 2 1 6 4 2 2 14 

3 4 6 8 7 7 4 17 

7 5 2 7 1 6 3 22 

3 3 9 9 7 4 7 29 

1 5 3 4 9 4 5 7 

10 1 14 23 22 35 10 

8 9 5 8 8 4 6 28 

7 8 7 7 1 2 3 25 

3 7 7 8 2 8 2 22 

9 1 6 3 3 2 6 18 

7 9 3 8 1 5 6 32 

4 1 7 3 3 9 3 24 

2 3 7 5 4 6 4 18 

37 27 36 26 4 24 13 

4 4 5 1 2 9 8 

1 1 5 9 2 3 9 

1 2 1 6 4 2 2 

3 4 6 8 7 7 4 

7 5 2 7 1 6 3 

3 3 9 9 7 4 7 

1 5 3 4 9 4 5 

8 9 5 8 8 4 6 

7 8 7 7 1 2 3 

3 7 7 8 2 8 2 

9 1 6 3 3 2 6 

7 9 3 8 1 5 6 

4 1 7 3 3 9 3 

2 3 7 5 4 6 4 

147 9. 5. 2024

Kolumna 

IGOR GOŠTE 

OSEBNI ARHIV IGORJA GOŠTETA 

Od otroštva sem zapisan športu. 

Za tedanje čase sem se 

precej zgodaj podal na pot 

nogometaša. Ob koncu četrtega 

razreda osnovne šole se je namreč 

v mojem domačem Kisovcu ustanovila 

nogometna pionirska ekipa. Tako se je 

takrat reklo. Najprej sem bil nogometni 

vratar in prilezel celo do pionirske reprezentance. 

Ker pa sem sočasno za dve leti starejše 

kadete igral desno krilo, sem se 

odpovedal svoji vratarski karieri in tudi 

reprezentanci, bil zato v klubu malček 

tudi kaznovan, a to me ni ustavilo, da 

ne bi z manjšimi presledki igral velikega 

nogometa v mojem prvem in edinem 

klubu NK Svoboda Kisovec vse do svojega 

47. leta. 

TEŽAVE S POŠKODBAMI 

Ves čas športne kariere sem imel težave 

oziroma bolečine v ledvenem delu hrbtenice. 

Poleg vseh ostalih nogometnih 

poškodb. Nabralo se je nekaj zvinov 

gležnja, izpah rame, kakšne natrgane 

mišice, bolečine v kolenu itd. Enkrat 

vmes sem imel celo sedem let dolgo nogometno 

pavzo. Pri 37 letih sem zaradi 

poškodbe odigral poslovilno tekmo, a 

se potem po sedmih letih spet vrnil na 

zelene površine. 

AKTUALNO 59 

Zakaj še vedno TEČEM 

Ta kolumna je še kako povezana s fotografijo, ki kolumno obogati. 

Potem ko sem se športno upokojil, torej ne igram več ligaških nogometnih 

tekem, sem ljubezen našel v humanitarnih tekih. Zato, ker imam 

tek rad že, odkar pomnim in ker imam še bolj rad ljudi, sploh tiste, 

ki se soočajo s kakšno invalidnostjo oziroma s težavami v telesnem 

in duševnem razvoju. 

V času pavze sem bil napoten na 

operativni poseg na hrbtenici, ker pa 

se mi je ravno takrat stanje nekoliko 

izboljšalo, sem operacijo odklonil, šel v 

zdravilišče in se »vzel v roke«. Dvajset 

let kasneje mi ni žal, da se takrat nisem 

odločil za operativni poseg. 

PRVI MARATON 

Ko se je moja zgodba pri nogometu zaključila, 

sem nekaj časa igral še mali nogomet, 

kjer so poškodbe še bolj pogoste. 

Ne treniraš, le igraš, asfaltna površina 

pa tudi ni najbolj prijazna starim kostem. 

Zato sem ljubezen našel v teku. 

Najprej sem premagal prvi polmaraton 

in mislil, da sem pripravljen za maraton. 

Star sem bil 50 let in v čast tej 

prelomnici sem soorganiziral svoj prvi 

»Zasavski humanitarni tek«. Tek 50 kilometrov 

za devet zasavskih družin na 

socialnem dnu. 

Verjemite, preskok z 21 na 50 odtečenih 

kilometrov ni mačji kašelj. Krči 

za znoret, pa izguba devetih nohtov, 

ker sem imel seveda med tekom obute 

tekaške čevlje, ki so bile velikosti mojega 

stopala, in posledice so bile vidne že 

med tekom. Krvavi prsti in v dveh mesecih 

devet novih nohtov. Izkušnja, ki mi je 

povedala, da je treba imeti vsaj številko 

ali dve večje čevlje. A tista sreča, ko se 

po končanem teku, v mojem primeru po 

petdesetki, objameš s tistimi, za katere si 

s tekom zbiral denar, je nepopisna. Krči 

in nohti so le kolateralna škoda. 

MOJI PRIJATELJI 

V desetih letih se je nabralo 

12 takih tekov. Skupaj s soorganizatorji 

sem kmalu po petdesetki 

odtekel dva maratona 

skupaj, potem 108 km, pa 100 

km, 90 km in še nekaj krajših 

razdalj. Letos bom ob svojem 

60. rojstnem dnevu poskušal 

premagati razdaljo 60 km. Če 

bo šlo. Kajti lani avgusta sem si 

pri nerodnem skoku poškodoval 

koleno, ob že tako obeh malce načetih. 

Preiskava MRI je pokazala manjšo 

razpoko na notranjem meniskusu. Spet 

sem se odločil za neoperativni poseg. 

Ker je vse drugo v kolenu precej OK, 

pač letom primerno, sem kmalu po poškodbi 

vzljubil kolo, ki mi sedaj omogoča 

šport vsak dan, veseli pa me, da po mesecih 

kolesarjenja že zmorem dvakrat 

tedensko znova brez bolečin, a s povezanim 

kolenom, odteči deset ali celo 20 km. 

Ni vrag, da 10. septembra, ko bom star 

60 let, ne bi zmogel odteči 60 km. Tokrat 

bom denar zbiral za zasavski Varstveno-delovni 

center (VDC), ki ga obiskujejo 

ali v njem živijo moji prijatelji, ki imajo 

različne telesne ali duševne motnje. Med 

njimi so nekateri s cerebralno paralizo, 

z Downovim sindromom, s težavami po 

kapi ... Tekel, ozaveščal in zbiral denar pa 

bom tudi za Društvo ASPI, v katerega so 

vključene osebe z Aspergerjevim sindromom 

(avtisti). Med njimi je tudi moj prijatelj 

Nejc Pogačar, ki bo z mano poskušal 

odteči 60 km. In upam, da tudi prvi 

zasavski udeleženec zimskih OI Domen 

Pociecha, ki je častni pokrovitelj teka, zaposlen 

pa je ravno v zasavskem VDC, katerega 

dolgoletna uporabnica je bila tudi 

moja prijateljica s fotografije Teja Repovž. 

Ne uspe mi zbrati ravno veliko denarja, 

po navadi okrog 3 tisočake, a več 

kot to mi pomenijo iskrice v očeh in objem 

tistih, za katere se trudim. Morebiti 

me tudi koleno zato zdaj manj boli. Kdo 

ve? In še odgovor na vprašanje, ki ga v teh 

mesecih pogosto slišim od koga, zakaj kljub 

poškodbi še vedno tečem? Zato. 

S Tejo Repovž na 

enem od humanitarnih 

tekov. 

147 9. 5. 2024

60 AKTUALNO RAZVEDRILO Humor 

Stranka Levica se je v podporo 

Palestini odločila zamenjati svoj znak 

iz zvezde v polmesec. Spremembo je za 

medije potrdil zdaj že bivši koordinator 

stranke, ki je iz istega razloga svoj 

priimek spremenil v Polmesec. 

Statistike so pokazale, da lahko 

povprečna slovenska družina od zalog, 

ki so jih nakupili pred dvodnevnim 

zaprtjem trgovin, živi 73 dni. 

SINNY BOY 

@SINNYBOY2 

SINNY BOY 

@SINNYBOY2 

Rojena sem kot lisica, 

ampak se počutim kot kokoš. 

To je moja nova identiteta. 

Spustite me v kokošnjak! 

Majica Puma, original 

Inglorious Basko @BournelikeK 

Ko sem se rodil, je bilo prepovedano biti gej. 

Kasneje je bilo dovoljeno v tajnosti. 

Po tem je postalo sprejemljivo za javnost. 

Danes je to ponos. 

Upam, da ne dočakam, da postane obvezno. 

147 9. 5. 2024

KRIŽANKA 

61 

SHUTTERSTOCK 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

SLED 

STOPALA 

V MIVKI 

POZDRAV 

PRI 

ODHODU 

NASELJE 

SZ. OD 

ČRNEGA 

KALA 

PTICA 

PEVKA 

Z MOČNIM 

KLJUNOM 

1 

ZMERNO 

VISOKA 

TEMPE- 

RATURA 

SLIKAR 

IN GRAFIK 

ŠUBIC 

OSNOVNA 

ZAČIMBA 

12 

DOMOVINA 

GEOMET- 

RIJSKI LIK, 

KI IMA ŠTI- 

RI KOTE 

NASELJE 

V. OD 

IVANČNE 

GORICE 

FINSKI 

VOZNIK 

RELIJA 

VATANEN 

MERSKA 

ENOTA 

ZA TLAK 

SKANDIJ 

SNEG, 

STISNJEN 

V KROGLO 

MOJZE- 

SOV BRAT 

DOMOVINA 

ORODJE 

ZA 

DELANJE 

LUKENJ 

POČASEN 

JUŽNO- 

AMERIŠKI 

SESALEC 

AGATA 

ZUPIN 

POKRAJI- 

NA V JZ. 

NEMČIJI 

IZDELO- 

VALEC 

TERACNIH 

PLOŠČ 

PREBI- 

VALEC 

ILIRIKA 

RAFKO 

IRGOLIČ 

OLIVER 

TWIST 

UDELEŽ. 

10 

NATEČAJA 

TRDA KO- 

VINA (V) 

TROPSKI 

KUŠČAR 

SMISEL 

PRAVO- 

SLAVNA 

NABOŽNA 

PODOBA 

9 

ŠVEDSKA 

GLAS- 

BENA 

SKUPINA 

16 

NEODLO- 

ČEN, BO- 

JAZLJIV 

ČLOVEK 

POŽE- 

LENJE 

GLASBILO 

S ŠESTIMI 

STRUNAMI 

ŠIRINA 

OLGA 

GRACELJ 

PETERO- 

KNJIŽJE 

PLOŠČA Z 

NAPISOM 

ZNAN- 

STVENA 

USTA- 

NOVA 

SNOV, 

KI OSTANE 

PRI 

GORENJU 

ŠPANSKI 

NOGOMET- 

NI TRENER 

(ALBERT) 

STANKO 

LORGER 

ABREVIA- 

TURA 

5 OSREDNJI 

POJEM 

TAOIZMA 

STARA 

OBLIKA 

IMENA 

SIMON 

Ž. IME, 

3 

ALENKA 

SKLADBA 

ZA VAJO 

PODOLG. 

KOS LESA 

GREN- 

KOBA 

DANSKA 

KRALJICA 

VEZIVNO 

TKIVO 

KRAVJA 

4 

ANTILOPA 

CIRIL 

CVETKO 

KRAJŠA 

14 

OBLIKA 

IMENA 

EDVARD 

SLOV. 

ROKO- 

METAŠ 

(BLAŽ) 

13 

7 

UMET- 

NOST 

VELIKA 

REKA 

V EGIPTU 

ALMA 

KARLIN 

NAZIV 

SREDNJE- 

VEŠKO 

IME ZA 

ARABCA 

8 

POKRA- 

JINA V 

SREDNJI 

ITALIJI 

15 

GLAVNO GESLO 

2 1 2 3 4 

TIBE- 

TANSKO 

GOVEDO 

6 

OSKAR 

KOGOJ 

5 6 7 8 

11 9 10 11 12 

13 14 15 16 

Mr Conformista @cnfrmstA 

- Tako dišiš, da bi te lahko primerjal 

s ptico. 

- Aja, s katero pa? 

- Znojem. 

O B R A M B A 

B L E R I O T 

R E D A R K E 

A R A G N A N 

M I R N O S T 

B O K A S S A 

A T E N T A T 

Rešitev križanke (vodoravno): odtis, slovo, pepel, SL, 

širokost, štirikotnik, tao, Veliki Gaber, ars, Ari, OT, Tora, 

AK, bar, natečajnica, Sc, varan, Šimen, kepa, Abba, Alena, 

Aron, letev, Margareta, sveder, gnu, lenivec, Edo, 

AZ, Janc, jak. Glavno geslo: Dravinjska dolina. 

REŠITVE: 

Skriti aforizem: 

TOLIKO ČASA SE JE UČIL NA NAPAKAH, 

DA JE IZ NJIH DIPLOMIRAL. 

147 9. 5. 2024

62 

JU3 2052 

Molči, da se ne boš 

komu zameril 

Kolumna 

Življenje na podeželju, kjer se vsi poznajo med seboj, ima posebne 

zakonitosti. Ne pravijo zaman: »Če si o sebi kaj pozabil ali če česa 

ne veš, stopi do soseda, ti bo vse povedal.« 

MILENA MIKLAVČIČ 

Prav tako velja, da se je lažje zameriti 

sorodniku, ker ga redkeje 

srečaš, kot sosedu. S tistimi, s 

katerimi se družiš na vrtu, cesti, 

pri mesarju, na roditeljskih sestankih, 

pri maši, v kinu ali za šankom, je treba 

imeti dobre odnose. Ne nazadnje tudi 

zato, ker lokalna skupnost zlepa ničesar 

ne pozabi. Zmeraj se najde kdo, ki zna iz 

rokava stresti vse tvoje grehe, stranpoti 

in butaste napake, ki si jih kdaj koli v življenju 

zagrešil. 

Bližnja soseda Mima mi je še pri 

dobrih petdesetih, če ji kaj ni bilo prav, 

očitala, da sem v »osmem razredu, sredi 

zime, kidala sneg s cestišča na njeno 

parcelo«. Pozabila pa je dodati, da je bila 

skidana pot koristna tudi zanjo. 

MOLK JE ZLATO 

V majhnem kraju se kot pijanec plota 

držimo pregovorov, kot so »molk je 

zlato«, »kdor molči, desetim odgovori«. 

Spominjam se, da so me že doma učili, 

da dolg jezik ne prinaša nič dobrega. 

Domače pridige so se izkazale za resnične 

že v četrtem (!) razredu osnovne 

šole, ko je skoraj tričetrt razreda imelo 

oceno iz vedenja štiri. Razlog: preveč 

smo klepetali, pa je to šlo učiteljici Katarini 

na živce. 

147 9. 5. 2024 

»Ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo!« 

je pa že tako in tako znana stvar. 

Če je imel kdo smolo in ga je usoda 

tepla po glavi, so mu, namesto da bi z njim 

sočustvovali, dejali: »Ko bi manj stopal 

na lasten jezik, se ne bi spotaknil obenj.« 

Molk in posodobljeni svetopisemski 

izrek, »če te udarijo po enem licu, nastavi 

še drugega«, sta krojila marsikatero 

odraščanje. Tudi moje. 

Malo težje je bilo razumeti odrasle, 

ko so trdili: »Bodi tiho in potrpi!« Češ, 

če ti je namenjeno, da bo nekoč bolje, 

bo, če ti ni, pa ne bo. 

Številni sogovorniki so mi postregli 

tudi s preverjenimi življenjskimi modrostmi. 

Denimo: vsak človek ima 

v omari nešteto mask. S prvo se 

pogovarja znotraj družine, z drugo, ko 

je med prijatelji, s tretjo, ko se ponižno 

sklanja pred nadrejenimi, s četrto, ko si 

česa zaželi, s peto, ko zahteva tisto, kar 

mu po njegovem pripada … 

Prepričali so me tudi, da Slovenci 

prav zaradi molka odnesemo večino 

najtemnejših in najglobljih skrivnosti s 

seboj v grob. 

Molči, da ti ne bodo nevoščljivi. 

Molči, da ti ne bodo privoščili. Molči, 

če imaš denar, da te ne bodo fehtali 

zanj. Molči, če ga nimaš, da se ne bodo 

iz tebe norčevali. 

Zelo pomembno, malodane življenjsko 

nujno, je bilo, da so ženske molčale 

o številu partnerjev, ki so jih imele. 

Tudi za dobro sobivanje med sosedi 

so bili najbolj zaslužni tisti, ki so molčali 

in s kepo v grlu prenašali naduteže. 

V GENIH 

Ta prekleti molk, ki ga uporabljamo ob 

nepravem času in na nepravih mestih, 

imamo že v genih. Spominjam se otroštva, 

ko so nam z besedami »molči, da 

se ne boš komu zameril«, malodane 

vsak dan prali možgane. Nekoč sem šla 

k mesarju po nekaj deset dekagramov 

mesa za juho. Ker je imel mesar »nerodno 

roko«, je zmeraj odtehtal manj, 

kot mu je stranka potem molče plačala. 

Ta prekleti molk, ki ga 

uporabljamo ob nepravem 

času in na nepravih mestih, 

imamo že v genih. 

In kaj se je zgodilo, ko sem mesarjevih 

petdeset dekagramov prinesla domov, 

mama pa jih je natehtala petnajst manj? 

Dala me je čez koleno, kot da sem jaz 

kriva za manko, namesto da bi šla do 

barabina in mu povedala svoje. 

Željko N. je twitnil: »Ne boste verjeli, 

kaj se je zgodilo, ko je moja pokojna 

mama prvič šla k frizerki na trajno … Pod 

havbo ji je bilo tako vroče, da je imela na 

koncu opekline po vratu, ni se pa upala 

reči frizerki, da naj da gretje na manj.« 

Špela (29 let) pravi: »Ja, tudi mene 

so učili, da je treba potrpeti. Ne se izpostavljati. 

Potem pa vidiš, kako butci – arogantni 

in z debelo kožo – rinejo (in pririnejo) 

naprej, ti pa se po slovensko lepo 

obnašaš. Potlej pa si rečeš – Zakaj že?!« 

OSTRO IN BREZ MILOSTI 

Pred dnevi sva se pogovarjali s prijateljico, 

učiteljico, ki je tik pred upokojitvijo. 

»Kam usmerjate učence, da 

bodo dobili najboljšo izobrazbo?« sem 

jo vprašala. Brez razmisleka mi je odgovorila: 

»Na tisto srednjo šolo, kjer je 

najmanj verjetnosti, da jim bodo v nulo 

zatrli zdravo pamet in oprali možgane!« 

Smo res tako daleč? »Še dlje, kot si misliš, 

a o tem pranju možganov nihče ne 

govori, ker se dogaja po tiho, legalno, v 

rokavicah, vsem na očeh!« 

Pred dnevi sem brskala po Instagramu, 

priznam, malo mi je šlo na smeh. Ko 

sem naletela na nek zvezdniški par, sem 

že mislila komentirati: »Je potemtakem 

res le še vprašanja časa, kdaj bosta dotična 

posnemala Johna Lennona in Yoko 

Ono?« Zadnji hip sem se premislila. Ker 

toliko se imam pa še rada, da nočem, da 

bi me kdor koli ostro prijel za vrat.

Razvedrilo 

LLLLL+ 

63 

SKRIT AFORIZEM 

STOLI KOČNA SAKS VEJE LUČI 

LUNA ANAPA KRAH DANJE NIZ 

NOJ PIH DŽIP LOMIČ RALO 

V vsaki gornji besedi prečrtajte pravo črko, ostale pa po vrsti 

prepišite v spodnja polja. Tu boste prebrali zanimiv aforizem. (jp) 

, 

X @BojanPozar 

LAŽJI MAGIČNI 

KVADRAT 7X7 

Vodoravno in navpično: 

1 napad je najboljša _ _ _ _ _ _ _ 

2 francoski letalski pionir, 

ki je leta 1909 prvi preletel Rokavski preliv 

med Francijo in Anglijo (Louis) 

3 ženske, ki skrbijo za red na športnih 

in podobnih množičnih prireditvah 

4 francoska vinska sorta (iz črk NANGARA) 

5 stoičnost, umirjenost, spokojnost 

6 nekdanji predsednik Centralnoafriške 

republike, ki se je proglasil za cesarja, 

potem pa še za trinajstega apostola (Jean Bedel) 

7 oborožen napad na politično osebnost (jp) 

147 9. 5. 2024

64 SLIKOVITO 

DVA STARCA IN PES 

– Norman Rockwell 

GREGOR ČUŠIN 

WIKIART 

Satira 

pasje življenje!« je 

siknil in pljunil po tleh. 

Resnici na ljubo je potrebno 

priznati, da ni re- 

»Presneto 

kel presneto, ampak je uporabil besedo, 

ki vsebuje tri četrtine enakih črk kot 

tale omledna kastrirana kletvica in dá 

človeku ob glasnem izrekanju vsaj dve 

tretjini več zadoščenja, morda celo zadovoljstva; 

a tiste besede se ne da izreči, 

kaj šele zapisati, ne da bi pri tem tvegal, 

da se kakšen poslušalec oziroma v 

našem primeru bralec, še hitreje in silneje 

pa kaka poslušalka oziroma v našem 

primeru bralka, ne bi razburil oziroma 

razburila do te mere, da bi mi čez 

nekaj dni poštni uslužbenec na vratih 

mojega doma pod nos ne molil v podpis 

priporočenega pisma s pritožbami čez 

moje pisanje. 

Zaklel je torej in pljunil po tleh. 

Krepko in mastno. 

Slika težko opiše in beseda težko 

oriše vse barvne odtenke tega pljunka. 

Bodi povedano le to, da je kvantitativno 

presegal meje povprečja in spodobnosti 

in da bi na njem lahko spodrsnilo vsem 

pritlehnim, se pravi otrokom in ljudem 

manjše rasti. Nevarno početje tole pljuvanje. 

Nemarno. Z eno besedo oziroma 

z dvema: Onesnaževanje okolja. Da o 

onesnaževanju medijske krajine sploh 

ne izgubljam besed. 

»O čem pa govoriš?« sem ga pobaral 

in se obenem trudil, da bi pogled odtrgal 

stran od sončnih žarkov, ki so se lomili 

v novonastali lužici na tleh. 

»Govorim o svojem pasjem življenju,« 

je klel in mlel dalje, »o tem, da nikomur 

ni mar zame, da me še pes ne povoha 

kaj šele oblaja!« 

»No, vidiš, zdaj si pa samega sebe 

ujel na laži!« sem rekel in mu, še preden 

je utegnil karkoli zabevskati nazaj, 

pojasnil: 

»Ko bi zares živel pasje življenje, bi 

bil še kako oblajan, predvsem pa obvohan, 

saj je to prvo kar pes stori z vsakim 

živim ali neživim bitjem, ki mu prekriža 

pot. Obvoha. In potem oblaja, če se 

mu tako zdi prav in primerno. Nato pa 

še tisto, kar pač pes stori s tremi tacami 

na tleh in eno v zraku. Ravno to, da 

te nihče – niti pes – ne povoha in ne 

oblaja, je dokaz, da nikakor ne živiš 

pasjega življenja.« 

»No, veš kaj …« je zarenčal. 

»Vem, vem. In vem tudi, da midva, 

stari moj, nimava pasjega življenja. 

Saj vendar praviš, da se nihče ne zmeni 

zate!« 

»Točno!« 

»Točno: za pse pa se menijo. 

Za pse skrbijo in poskrbijo. 

Bolj, kot za ljudi. 

Predvsem veliko bolj, 

kot za stare ljudi. Penzionisti 

sicer imamo posebne 

nakupovalne dneve 

in točke in popuste, 

ampak povej mi: a imamo 

svoje oddelke v trgovinah? 

Še posebne 

police nimamo, 

kaj šele, da 

bi imeli posebne 

izdelke, če seveda 

odštejem razkužila 

za proteze, ni res? 

Pri tem pa ni več trgovine, 

ki bi ne imela 

nekaj kvadratnih 

metrov polic bogato 

založenih s pasjo 

hrano in opremo. Še 

na televiziji je precej 

več reklam za pasje 

brikete, kot pa za 

tablete za prostato in 

inkontinenco.« 

Spet je zaklel. 

Krepkeje in bolj 

mastno kot prej. 

»In pse sprehajajo. 

Redno, vsak dan. 

Ti pa mi kar povej, 

kdaj te je kdo nazadnje obiskal, a? In 

skakljajo za njimi z vrečkami v rokah, ti 

pa bodi vesel, da se lahko še sam očediš, 

ker ne vem, kdo bo pospravljal za tabo, 

ko ti bo začelo uhajati! 

»Pa je res bolje biti pes, kot 

penzionist!« 

147 9. 5. 2024

»O, ne skrbi, še malo počakaj, pa 

bodo tudi tebe začeli obravnavati kot 

psa. Saj veš: ko pes omaga in se postara, 

ga dajo uspavati. Da se revček ne matra!« 

Zaklel je, kot ga še nisem slišal zakleti 

in vprašal: 

»Tega ne bom kar tako gledal. Kaj 

lahko naredim?!« 

Rekel sem: 

»Vzemi v roke osebno in svinčnik in 

hajd na pasji referendum! In obkroži – 

proti! Sicer ne boš več dolgo tlačil trave: 

ali ti jo bodo skadili ali pa tebe spravili 

pod rušo!« 

 

Norman Rockwell, 

Dva starca in pes. 

Fanya Jon 

UVRŠČENA 

Se razglašala je za pošteno, 

ambasadorko miru po svetu, 

kakršne ni zlepa na planetu, 

če pove se karseda iskreno. 

Bom vezi krepila, utrdila, 

vsakič svoj nagovor je končala, 

in pri tem ostala ter obstala, 

ni utemeljitev več sledila. 

Zaskrbljena sem in to izjemno, 

je povedala takoj v uvodu, 

vsakič, ko ji ni bilo po godu, 

ko bilo ji je preveč ekstremno. 

Bi bila lahko Indira Gandhi, 

slišali za hrbtom so smehljati 

tiste se, ki znajo prav trepljati, 

ali pa namestnica v Ruandi. 

POLITIČNA POEZIJA 65 

Bi za ježo jo po Palestini 

vzel Husein Sadam iz Iraka, 

pa že v vrsti nanjo drugi čaka, 

muzali so se, sam Homeini. 

Fanya je za svet neuvrščenih 

kakor naročena, so dejali, 

tja bi vsakič jo lahko poslali, 

tam je domovanje takšnih, njenih. 

Počutila se je počaščena, 

da tako o njej so govorili, 

da so jo večkratno počastili 

z epiteto to – neuvrščena. 

Diplomatsko znali so zadeti, 

kajti zrela ni za svet zahodni, 

sprejemljiva niti za blok vzhodni, 

Fanya uvrščena je v svet tretji. 

Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si 

Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve 

147 9. 5. 2024

TRESK! 

KAKŠEN 

NAIVNEŽ! 

POZABI, TI BEDAK! 

NE BOM TI ODPRL 

VRAT! KAR OSTANI 

ZUNAJ CELO NOČ! 

O, ME PRAV 

ZANIMA, KAK- 

ŠEN IZGOVOR 

BO IMEL 

TOKRAT. 

DOMA SEM!

Všeč mi je to, da ni tem, 

ki bi se jih uredništvo 

Domovine izogibalo. 

Rado Pezdir 

• neodvisen način poročanja, 

• enaka merila za vse, 

• predstavitev navdihujočih zgodb 

posameznikov in skupin, 

• spoštljivo izmenjavo mnenj, 

159 

175 € 

205,40 € 

Pridružite 

se širokemu 

krogu bralcev, 

ki cenijo: 

• naš trud, da predstavimo dejstva, 

ustvarjanje mnenja pa prepustimo vam. 

Podprite neodvisno 

novinarstvo,: 

naročite se na 

Domovino 

DA, računajte name, naročam tednik Domovina. 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 205,40 € samo 175 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 43,75 € 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 102,70 € samo 95 €) 

Ime in priimek * : 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

• Preverjene informacije za tiste, ki želijo vedeti, 

kaj se v resnici dogaja doma in po svetu. 

• Ekipa, ki ne menja retorike ob menjavi vlade, ampak 

ostaja zvesta svojemu poslanstvu: informiranju bralcev. 

• Ekskluzivni članki, intervjuji in oddaje za naročnike. 

• Tedenski pregled in komentarji aktualnega dogajanja. 

• Znani kolumnisti: Žiga Turk, Ivan Sivec, Milena Miklavčič, 

Gregor Čušin, Aljuš Pertinač, Bojan Požar, Peter Merše ... 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni 

na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/. 





T: 059 020 001 

NAROČITE 

PREK SPLETA

Mi vemo, da je Domovina 

VREDNA svojega denarja. 

Prepričajte se TUDI VI! 

Naročite 3 brezplačne: 

ogledne izvode 

tednika Domovina 

Domovino berem zato, 

da ostanem na pravi strani poti. 

In obrnjen v pravo smer. 

Gregor Čušin, igralec in pisatelj 

• Preverjene informacije, kaj se v resnici 

dogaja doma in po svetu. 

• Dostop do člankov novinarske ekipe, 

ki ne menja retorike ob menjavi vlade, ampak ostaja 

zvesta svojemu poslanstvu: informiranju bralcev. 

• Dostop do ekskluzivnih člankov, intervjujev in oddaj, 

ki so na voljo samo naročnikom. 

• Tedenski pregled in komentarji aktualnega dogajanja. 

Pridružite se 

ŠIROKEMU 

krogu bralcev, 

KI CENIJO: 

• neodvisen način poročanja, 

• enaka merila za vse, 

• predstavitev navdihujočih zgodb 

posameznikov in skupin, 

• spoštljivo izmenjavo mnenj, 

• naš trud, da predstavimo dejstva, 

ustvarjanje mnenja pa prepustimo vam. 





T: 059 020 001 

NAROČITE 

PREK SPLETA

Domovina 147: Dan zmage in podobe svobode (Predogled)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?