Domovina 145: Zakaj Slovenija teče počasneje kot druge bivše socialistične države (Predogled)

44
DALMATINO
Kolumna
Od Bruslja ostaja
SAMO ŠE LEPA LUPINA
Bruslja se spominjam še iz časa komunizma. Z mamino sestrično,
evropsko uslužbenko, sem prvič vstopil v poslopje takrat še Evropske
gospodarske skupnosti in ostrmel nad bliščem diplomacije in svetovljanstva.
Bruseljska bogatija nekdanje kolonialne prestolnice, v
kateri še vedno v velikanski palači prestoluje kralj, je bila zame, mulca
iz revne države razpadajočega socializma, kot sanje.
TINO MAMIĆ
Če bi mi takrat kdo rekel, da ne
bom še dosegel Kristusovih let,
ko bo Slovenija neodvisna, demokratična,
bogata in članica
EU skupaj s Francijo in Nemčijo, bi mu
rekel, da je sanjač. Karkoli bi bil pripravljen
staviti, da se to ne bo zgodilo. A se je.
Poldrugo desetletje kasneje sva s soprogo
celo delala za Evropsko komisijo
v Luksemburgu in Bruslju. Ponosno.
Posebej vzhičeno tistega prvomajskega
jutra, ko smo se fotografirali pred velikansko
slovensko trobojnico, ki so jo
dvigali na enega od dveh ducatov jamborov
pred eno od evropskih palač.
Eh, to so bili drugi časi. Z ženo sva
komaj čakala in izrabila prvo priliko, da
sva se lahko vrnila k Jadranu. Pogrešala
sva namreč sonce, slovenščino, slovenstvo
in krščanstvo. In nikakor nisva hotela,
da bi najini otroci pognali korenine
v tujini in postali del Belgije. Dobro, da
takrat (2004) nisva vedela, v kaj se bo
Slovenija predvsem v gospodarskem,
družbenem in političnem smislu spremenila,
saj se ne bi hotela vrniti. Hvala
Bogu pa tega nisva vedela.
IZ IZJEME V PRAVILO
Bruselj je bil takrat razvijajoča se rastoča
metropola. Določene mestne četrti
so sicer bile precej »temne« in eksotične,
a vanje smo zahajali kvečjemu
podnevi. To je bila mestna eksotika,
nenazadnje je bil Bruselj glavno mesto
kolonialne velesile, ki mu to pritiče. Nič
posebnega in ne posebej tujega, saj je
šlo za izjemo.
Dvajset let kasneje je vse drugače.
Mesto je v celoti precej potemnelo,
če tako opišemo spremembo kožnega
pigmenta in prevladujoče barve las
meščanov. Rezerviral sem si sobico v
hotelu v središču mesta, nedaleč od
železniške postaje, na bulvarju, kjer so
pred stoletjem živeli najbogatejši meščani.
Ko sem prijatelju, ki živi v Bruslju,
povedal, kje spim, se je začudil. Rekel
je, da je četrt nevarna zaradi droge in
prostitucije. Ja, res, nisem
preveril, kako se je
ta del mesta spremenil.
Hotel z zvenečim
imenom, Manhattan,
je iz obdobja pozne secesije,
obdobja po prvi
svetovni vojni, iz obdobja
z masivnimi lesenimi
vratnimi podboji,
ki so v glavnih prostorih
umetelno izrezljani in
nakičeni s secesijskimi
okraski. Stare slave pa
v hotelu že dolgo ni več.
Hotel brez tople vode
s pogledom na ozek
notranji atrij me je spominjal
na kak hotel na
Bližnjem vzhodu, ki ga
vodnik Lonely Planet
označuje z oceno »middle
end«. Ni pa bila cena
temu primerna, marveč
primerjalno trikrat
dražja od česa primerljivega
v Sloveniji. Glavni
osrednji vhod v hotel je
Gotska mestna hiša
na glavnem mestnem
trgu (1455), arhitekturni
mojstrovini,
spominja na cerkev.
bil zaprt. V njegovi niši so na jogiju spali
trije brezdomci. Prvo noč Afričani, drugi
dan Arabci. Vhod v hotel je bil skozi
neka stranska vrata, ozka in neugledna.
Samo fasada, lepa secesijska, je kazala
na nekdanjo lepoto in ugled hotela, ki je
bil ob odprtju stilno bolje opremljen od
ljubljanskega Uniona. Ob hotelu je bila
izložba z erotičnim perilom, malo po
22. uri, ko sem prišel pred hotel, pa sta
na drugi strani bulvarja stali mladenki,
verjetno prijateljici noči.
PREDVIDLJIVO
Kaj se je zgodilo, da je ena najuglednejših
ulic postala obrobje rdeče četrti?
145 25. 4. 2024