Domovina 143: Za koliko nam je Golob zmanjšal plače (Predogled)

MEDIJI
41
v enakem, skupnem izvoru – v Stvarniku.
Je posledica enake narave vseh ljudi
(ustvarjene iz duše in telesa), enakega
cilja (biti deležen Božjega življenja),
enakega bivališča (ta svet) in odkupnine,
ki jo je za vse plačal Kristus, kot piše
Katekizem. To je edina enotnost, za
katero si upravičeno lahko prizadevamo:
to je prvotna pravičnost, kakršna
je vladala v raju, harmonija med razumom
in strastmi v človeku, harmonija
med možem in ženo, harmonija med
človekom in stvarstvom.
Težava Črničeve metode in pluralistične
podlage sodobne družbe pa je
v tem, da si ne prizna, da tudi sama ni
»nevtralna«, da so tudi njene predpostavke
o legitimnosti vseh religij in prepričanj
neke vrste dogmatizem, ki naj bi
ga morali sprejemati vsi, če nočemo biti
označeni za rušilni element.
DVE OBLIKI VEROVANJA
V vsakem primeru pa je intervju prinesel
tudi obilico zanimivih razmislekov.
Mnogi so temeljili na eni izmed ugotovitev,
ki jih je Črnič najprej predstavil:
da sta danes še posebej razširjeni dve
obliki verovanja, to sta verovanje brez
pripadanja (religije) in pripadanje (religija)
brez verovanja. Mnogi so, denimo,
tudi v Sloveniji, ki se imajo za kristjane,
čeprav ne verujejo v temeljne dogme krščanstva,
in mnogi drugi, ki verujejo v
najrazličnejše stvari, vendar se nimajo
za pripadnike nobene religije.
Tako dobršen delež tistih, ki so bili
pri blagoslovu velikonočnih jedi in jedli
velikonočni zajtrk, ne verjame niti v
Kristusovo vstajenje (veruje pa morda v
npr. reinkarnacijo), čeprav je brez tega
»naša vera prazna«, kot je Črnič lepo
spomnil na besede sv. Pavla.
Kot pravijo religiologi, naj bi danes
živeli v času postsekularnosti, ko se
poleg nadaljevanja procesa sekularizacije
dogaja, da religijo najdemo tam,
kjer je ne bi pričakovali, ko nekdanjo
vlogo religijskih institucij prevzema
popularna kultura in je pogosto ona
tista, ki najmočneje vpliva na izoblikovanje
etičnih načel ljudi. Mislim, da
gre, s strokovnim teološkim izrazom
rečeno – za malikovanje.
Nisem pa prepričan glede dveh
možnosti, med katerimi naj bi morala
Cerkev (oz. vsaka religijska institucija)
danes po Črničevem mnenju izbrati –
ali bo izrinjena na rob modernih družb
ali pa se bo prisiljena »notranje sekularizirati«,
prilagoditi novim časom, izprazniti
dogem, ki naj bi bile sodobniku
preveč oddaljene.
VIŠJI CILJ
Vendarle se namreč zdi, da se diktatura
relativizma počasi ruši, vse več je
znamenj, ki kažejo obujanje drugačnih,
v tem smislu pred- ali celo antimodernih
pogledov na svet, ki nad navidezno
enotnostjo tosvetne družbe vidijo višji
cilj. V Franciji, denimo, v zadnjih letih
spremljajo skokovit porast katoliških
katehumenov, spreobrnjencev (zelo velik
delež teh je tradicionalnih katoličanov).
Prav tako raziskava, ki jo je opravil
Le Figaro, kaže poživljeno zanimanje za
asketske prakse in uporabo tradicionalno
katoliškega besedišča. »Zdi se, da
so (mladi, op. a.) bolj radikalni kot njihovi
starejši pripadniki karizmatične
generacije iz osemdesetih let prejšnjega
stoletja. Realno gledano so dvakrat v
manjšini: v postkrščanski družbi, kjer
Dr. Aleš Črnič gleda na vse strogo objektivno.
Gre namreč za profesorja na strogo znanstveni
stolici za religiologijo, katere utemeljitelj je
bil dr. Zdenko Roter. (Ta je znan po tem, da je
religiozni pojav spoznaval, ko je bil kot najožji
sodelavec Ivana Mačka zadolžen za kler.)
Poleg tega, da je znanstvenik in profesor, je dr.
Črnič znan tudi po tem, da je bil leta 2006 med
ustanovitelji Cerkve svete preproščine, ki jo je
hotel registrirati kot versko skupnost. Tako kot
so leta 2014 registrirali Upasano – sanjavo
prostost duha, katere ustanovitelj je znani
mirovnik Marko Hren, in Čezvesoljsko zombi
cerkev blaženega zvonjenja.
Popolnoma jasno je, da so vse te »verske skupnosti«
nastale kot protiverska propaganda,
ki s parodijo žalijo verujoče, predvsem katoličane.
Z izrazi »sveta preproščina«, »sanjava
svetost duha«, »blaženo zvonjenje« namreč
v slovenski javni prostor lansirajo sporočila,
da smo katoličani vsaj nekakšni čudaki, če že
ne ljudje za luno, umsko zaostali, slengovsko
rečeno »debili«.
In potem se leta 2024 na največji krščanski
praznik na državni televiziji pojavi dr. Črnič,
utemeljitelj ene teh »cerkva«, kot objektivni
raziskovalec religije in skupaj z gospodom, ki
pravi, da je bil na velikonočnem zajtrku, modrujeta
o religioznem pojavu. Zelo primerno
in spoštljivo do vernih katoličanov! Da bomo
ti ljudje »svete preproščine« vedeli in videli,
kaj je prava znanost, pravi pogled na svet
in religijo.
Jože Kurinčič
KOMENTARJI BRALCEV
katolištvo sicer ne vzbuja brezbrižnosti,
vendar po spolnih škandalih vzbuja
prezir in gnus; in v sekularni družbi, ki
jo napada islam, ki zlasti z javnim praznovanjem
ramadana izziva brezbožno
kulturo,« je komentiral eden od urednikov
omenjenega časnika.
V Sloveniji lahko prepoznamo nekaj
podobnega: če ne drugega, je dokaz za
nepričakovane trende oživljanje javnih
izrazov vere, tisti, ki so seznanjeni z
dogajanjem znotraj cerkvenega »mehurčka«,
pa vidijo tudi vse več mladih,
ki sledijo tradicionalnim praksam, tako
pri molitvi in duhovnem življenju kot
pri stališčih do družbenih vprašanj.
Naš velikonočni odgovor vsem televizijam,
religiologom, profesorjem in
vsem temeljem moderne družbe je zato
preprost: Kristus je vam v spotiko in
norost, nam pa je Modrost sama. Zato
ga bomo oznanjali in Njegove milosti
opevali na veke.
Pogovor s Črničem ni bil tako slab. Moti pa
njegovo aprioristično načelno zagovarjanje
islama. Lahko bi se poučil o zelo problematičnih
zadevah, ki jih islam nosi v svojem
jedru in ki jih tudi »dobri muslimani« ne
morejo kar odmisliti.
A. Novak
Oholi protikrščanski marksisti s FDV.
Realist
Zanimivo je dejstvo, da ima Slovenija kot
zaprisežena ateistična država več profesorjev
religiologije kot (univerzitetnih) profesorjev mehanske
tehnologije, da ne navajam še katere
bolj moderne znanosti. Ali se naša socialistična
oblast res tako boji religije?
Andrej Muren
Pozorno sem prebral prispevek Urbana
Šifrarja in opažam, da se z večjim delom
Črničevih ugotovitev strinja, zameri mu le to,
da ne sprejema nauka RKC kot edine resnice,
in očita mu relativizem. No, to me sicer malo
spominja na čase srednjega veka in prisilnega
pokristjanjevanja. Kolikor sam razumem
Črniča, ne šteje svetopisemske zgodbe kot ene
od možnih resnic, temveč sploh ne verjame
vanjo, prav tako kot jaz ne verjamem vanjo. Kje
je torej tu relativizem? Nekateri pač absolutno
ne verjamemo. In nič nimam proti tistim, ki
verjamejo, vendar pričakujem, da bodo tudi
oni strpni do mojega ateizma.
Jonsky
143 11. 4. 2024