Jesenska številka revije PRO 2023

KOLESARSKO

ROMANJE:

po prelepi Dolenjski

v Belo krajino

GANLJIVA

SREČANJA

s poslušalci

na poplavljenih

območjih

Pogovor

ELDA VILER in

ANA DEŽMAN

LUKA

JEZERŠEK:

»Rad grem v dobro

vaško gostilno«

PETER

TOMAŽIČ:

»Prišel bo trenutek,

ko se ne boš mogel

več zahvaliti

svojim staršem

in jim povedati,

da jih imaš rad«

SPOZNAJMO RADIJSKE TEHNIKE

Marka, Miha, Jakoba, Aleša in Andreja

Jesen v objemu

termalnih vrelcev

TERME 3000 –

MORAVSKE TOPLICE

Obilje Prekmurja odeto v

jesenske barve

Prihaja jesen in z njo čudoviti dnevi za raziskovanje

prelepe Slovenije. Izkoristite jih za odkrivanje

najlepših slovenskih termalnih kotičkov. V Termah

3000 – Moravske Toplice, ki so del največje slovenske

turistične skupine Sava Hotels & Resorts, lahko

lokalne posebnosti spoznavate tudi skozi pristno

lokalno prekmursko kulinariko, wellness program,

obogaten s tretmaji s prekmurskimi zelišči, ter

sprostitvijo v največji naravni danosti Prekmurja,

blagodejnih termalnih vrelcih. Ljubitelji aktivnega

oddiha lahko raziskovanje nadaljujete s kolesom

ali peš po urejenih poteh, ki se vijejo skozi slikovito

okolico, ali pa obiščete turistične kmetije v okolici,

kjer vam bodo z veseljem postregli z domačimi

dobrotami.

V Termah 3000 – Moravske

Toplice lahko izbirate med

raznolikimi namestitvami, in

sicer med elegantnimi hoteli,

ki pripovedujejo prekmurske

zgodbe, udobnimi bungalovi

in apartmaji, ki so nekoliko

odmaknjeni od hotelskega

vrveža.

V naših hotelih so vam pri vseh

obrokih na izbiro kakovostne

in raznolike jedi, pripravljene

iz svežih, sezonskih in

lokalnih sestavin. Ko zadiši

po Prekmurju, se vam obetajo

nepozabni gurmanski užitki,

zato vabljeni za našo mizo,

kjer lahko poskusite več kot 50

različnih prekmurskih jedi.

Prepustite se objemu raznolikih

bazenov na hotelskih kopališčih

ali v vodnem parku, kjer se

lahko sprostite v bazenih, ajdovi

počivalnici ali v raznolikem svetu

savn s prekmursko obarvanimi

savna programi.

OGLASNO SPOROČILO

Kratek oddih

V TERMAH 3000

V mesecu novembru (od 24. 11. do 26. 11. 2023) se bomo v Termah

3000 – Moravske Toplice družili s poslušalci in prijatelji Radia

Ognjišče na že 12. Mini počitnicah. Informacije o posebnih cenah

namestitev so vam na voljo na: 02 512 22 00, info.shr@sava.si in

www.radio.ognjisce.si.

www.sava-hotels-resorts.com

msgr. Franci Trstenjak

direktor

UVODNIK

Drage prijateljice, dragi prijatelji, prisrčno pozdravljeni!

Večer pred praznikom sv. Matere Terezije, ki je tudi

sozavetnica radijske kapele, 4. septembra, je bila na

sporedu že 1.500. oddaja PRO. Ta zelo lepa okrogla

številka hitro pove, da je bila prva oddaja, namenjena

prijateljem Radia Ognjišče, že v letu 1994, na Miklavžev

večer, teden po tem, ko smo začeli 24-urni program v

ljubljanskem studiu. Oddaja PRO je bila do zdaj različno

dolga. Od prvih 30 minut do dveh ur. Že nekaj let je

oddaja enourna, nikoli pa se v tem času ni spremenil

dan predvajanja, saj je na sporedu vsak ponedeljek,

zadnja leta med 20.00 in 21.00.

Namen oddaje je bil iskati podporne člane, ki bi radiu

pomagali s svojimi darovi. Minimalni dar je zdaj 2 evra

in 50 centov na mesec, na leto torej 30 evrov. Višina

daru je v resnici ves čas nespremenjena, od prve oddaje

naprej; vmes smo zamenjali le valuto – iz tolarjev v evre.

Število podpornih članov je v prvih letih zelo hitro raslo

in še zdaj, hvala Bogu, se prijavljajo novi poslušalci,

ki se odločijo, da bodo po svojih močeh podprli Radio

Ognjišče. Ko se na eni strani iskreno zahvaljujem

vsem dobrotnikom, vsem PRO-jevcem, po drugi strani

nagovarjam še vse druge poslušalce, da postanejo naši

podporni člani. Brez darov prijateljev Radia Ognjišče ne

bi mogli obstati in se razvijati. Kot rečeno: srčni HVALA

in hkrati srčni PROSIM.

V tem uvodniku se želim spomniti še srčnosti naših

sodelavk in sodelavcev, ki so jo ponovno izrazili v dneh

po poplavah. V dneh od 11. do 14. avgusta smo pripravili

posebni radijski program in ga naslovili DOBRO DELO

DOBRO DENE - MOSTOVI SOLIDARNOSTI. V štirih

dneh smo v program prinašali zgodbe s terena, kjer je

vodna ujma prizadela mnoge naše državljane. Njene

posledice so katastrofalne. Z našim obiskom zgornje

Savinjske doline, kamniškega konca, Poljanske doline

in Koroške smo želeli pokazati, da hočemo biti blizu

ljudem, ki ob vseh groznih materialnih posledicah

potrebujejo tudi srčen stisk roke, objem in prijazno

besedo. Seveda je bilo ob delu na terenu potrebno tudi

delo v studiu, da ste lahko poslušalci slišali program

tako, kot ga morate slišati. Zato sem celotni ekipi iskreno

hvaležen in hkrati zelo ponosen na sodelavce, od prvega

do zadnjega. To sem povedal tudi Mariji Zvezdi, h kateri

sem poromal 15. avgusta. Zavedam se, da ni nič v naši

moči in v naših rokah. A kljub temu se lahko veliko

dobrega in lepega zgodi, če se damo na voljo Božji volji

in previdnosti. Tudi mi si prizadevamo, da smo le, kot je

rekla sv. Mati Terezija, »majhni svinčniki v Božji roki«.

In srčnost naših sodelavcev se je ponovno pokazala v

dneh našega kolesarskega romanja od Marije k Mariji.

Od 6. do 8. septembra je ekipa zavzetih radijskih

kolesarjev poganjala pedala in se v molitvi obračala

na Božjo Mater Marijo v mnogih potrebah in stiskah.

Hkrati pa so se kolesarji v nekaterih župnijah srečali

z vami, dragi podporni člani, ter s poslušalci Štajerske

in Dolenjske. Osebna srečanja so povedala, kako smo

hvaležni našim dobrotnikom in zvestim poslušalcem,

hkrati pa smo ponovno slišali, kaj pomeni Radio

Ognjišče v našem slovenskem prostoru.

Dragi PRO-jevci! Naj vam nova številka revije PRO

prinese lepo in zanimivo branje o našem delu,

poslanstvu in dogodkih, ki jih pripravljamo za svoje

poslušalce. Hvala vam za vašo podporo in hkrati vas

prosim, da nam ostanete zvesti še naprej. Brez vas ne

moremo!

Vesel bom, če si boste vzeli čas za naš 29. Gala koncert,

ki bo 5. novembra, in za sveto mašo na obletni dan, 28.

novembra, v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah.

Z vdanostjo in hvaležnostjo vas pozdravljam.

Franci, direktor

Radio Ognjišče

Studio Ljubljana

Štula 23, p. p. 4863

1210 Ljubljana Šentvid

Tajništvo

T: 01/512 11 26

od ponedeljka do petka med

7. in 15. uro

E: tajnistvo@ognjisce.si

Radijski program

T: 01/512 10 00

SMS: 051/ 377 377

E: studio@ognjisce.si

Naslovnica:

Dobrodelni koncert s Krpanom

in Policijskim orkestrom

Foto: Rok Mihevc

Urednica PRO

Mirjam Judež

Urednik fotografije

Izidor Šček

Lektoriranje

Marjan Bunič in Tanja Dominko

Oblikovanje

Andrej Jerman

Tisk

Kotis d. o. o., Grobelno

Naklada 17.000

Izdal

Radio Ognjišče d. o. o.

Trg Brolo 11, 6000 Koper

Direktor in glavni urednik

Franci Trstenjak

E: franci.trstenjak@ognjisce.si

Odgovorni urednik

Tadej Sadar

T: 01/292 75 15

E: tadej.sadar@ognjisce.si

Urednik informativnega

programa

Alen Salihović

T: 01/512 15 89

E: desk@ognjisce.si

Oglaševanje

Urša Sešek

T: 01/512 1 512

E: marketing@ognjisce.si

Radio Ognjišče na spletu

radio.ognjisce.si

Avdio arhiv

avdio.ognjisce.si

Domovino berem zato,

da ostanem na pravi

strani poti.

In obrnjen v pravo smer.

Podprite neodvisno

novinarstvo,:

naročite se na

Domovino

• Preverjene informacije za tiste, ki želite vedeti,

kaj se v resnici dogaja doma in po svetu.

• Ekipa, ki ne menja retorike ob menjavi vlade,

ampak ostaja zvesta svojemu poslanstvu:

informiranju bralcev.

• Ekskluzivni članki, intervjuji in oddaje

za naročnike.

• Tedenski pregled in komentarji

aktualnega dogajanja.

Posebna

naročniška

AKCIJA samo

za poslušalce

Radia

Ognjišče!

Gregor Čušin,

igralec in pisatelj

Letna naročnina SAMO 159 € +

BREZPLAČEN IZVOD DOMOVINE PLUS

Pridružite se

širokemu krogu

bralcev,

ki cenijo:

• naš neodvisen način poročanja,

• enaka merila za vse,

• predstavitev navdihujočih zgodb

posameznikov in skupin,

• spoštljivo izmenjavo mnenj,

• naš trud, da predstavimo dejstva,

ustvarjanje mnenja pa prepustimo vam.

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 187,20 € samo 159 €)

želim plačilo na 4 obroke po 39,75 €

Ime in priimek * :

Ulica in hišna št. * :

Poštna št. in kraj * :

Telefon * :

E-mail * :

Podpis * :

Velja

samo do

10. oktobra

Ime podjetja (poslovni naročnik):

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja.

Domovina, d.o.o.

Cesta v Log 11,

1351 Brezovica pri Ljubljani

E: narocnine@domovina.je

T: 059 020 001

NAROČITE

PREK SPLETA

VSEBINA

36

Z ljudmi na poti: Lucy Constante in

Jasna Tuta

38

Ritem srca predramil več kot 1.400

mladih

3

6

12

14

16

18

20

25

26

27

29

34

Direktorjev pozdrav

Kolesarsko romanje po prelepi

Dolenjski v Belo krajino

Dr. Uroš Perko: »Katoliške družine

imajo problem. V njih je veliko

manipulacije.«

Napovednik radijskih dogodkov

Radijske počitnice v Črni gori

Dobrodelni koncert za družine: Hvala

za 31.000 € za šolske potrebščine!

Dobro delo dobro dene: srečanja s

poslušalci na poplavljenih območjih

Romanje k p. Piju z agencijo Aritours

S Kompasom na romanje v Lurd

Veselimo se

Edi Jurjevec: »Dokler smo družina, ki

stopi skupaj in se podpira, in dokler smo

zdravi, bomo že!«

Elda Viler: »Ne moreš, da te ne bi

dvigalo!«

39

41

46

48

53

56

59

62

65

66

Pustna Sobotna iskrica za misijone

zbrala 134.000 €

18. Radijski misijon: »Ko se temelji

reda podirajo«

Večer slovenskih krščanskih izročil na

Brezjah

Luka Jezeršek: »Rad grem v dobro

vaško gostilno«

Peter Tomažič: »Prišel bo trenutek, ko

se ne boš mogel več zahvaliti svojim

staršem in jim povedati, da jih imaš

rad«

Kuhajmo s s. Nikolino

Spoznajmo tehnike Marka, Miha,

Jakoba, Aleša in Andreja Novljana

Dr. Jože Ramovš: »Majhen otrok

potrebuje veliko časa in stari starši mu

ga lahko podarimo«

Dan državnosti s poslušalci znova

praznovali v Arboretumu

Stric, a veš kak vic?

Poslušate nas lahko

tudi preko DAB+ omrežja

in kabelskih ponudnikov.

S pomočjo interneta

nas lahko sprejemate

preko naše spletne strani,

s številnimi aplikacijami

ali namenskimi napravami.

Naš glas lahko seže v vsako slovensko vas!

Zanimivim gostom

in oddajam pa lahko

kadarkoli prisluhnete tudi v

našem avdio arhivu:

avdio.ognjisce.si

Po prelepi

Dolenjski

k Mariji

v Belo krajino

Piše: Izidor Šček | Foto: Rok Mihevc

Tik pred malim šmarnom se promet na radijskih

hodnikih močno razredči. V tistih dneh sodelavci že

trinajsto leto zapored z belimi plameni na rdečih

majicah in velikim žarom v očeh sedemo na kolesa

in grizemo klance do radijskih prijateljev. Z njimi se

spoznavamo, veselimo, obujamo spomine in krepimo

prijateljske vezi. Hkrati spoznavamo Marijina svetišča

in odkrivamo skrite zaklade Slovenije in Slovencev – od

čudovite narave in zgradb do skritih talentov, globoke

vere, neverjetnih zgodb in življenjskih poti ter pristnih

medčloveških odnosov.

Dobra stran kolesarjenja je odkrivanje sveta zunaj

avtocest, stik z domačini in zadovoljstvo nad premaganimi

kilometri. Življenje se upočasni, misli svobodneje

zadihajo, svež zrak prepoji telo in zopet zaslišimo naravo.

To smo spoznali tudi radijski sodelavci, ki smo se tokrat na

pot odpravili v rekordnem številu, kar štirinajst nas je bilo!

Vsak od udeležencev je romanje doživljal na svojevrsten

način.

»V središču našega romanja je

TONE GORJUP Marija, a gre tudi za kolesarsko

romanje od župnije do župnije.

Na njem srečujemo župnike, kaplane, duhovne pomočnike,

redovnike, redovnice; naši prijatelji in poslušalci so del

njihove skupnosti, občestva. Ponosni so na svoje farane,

ki se zbirajo ob ’ognjišču’ našega radia, saj najdemo pot

do tistih, ki bi sicer ostali skriti in osamljeni. Zato sta

medsebojna opora in hvaležnost razumljivi. Na kolesarjenju

to povezanost velikokrat začutimo. Dušni pastirji, pa tudi

sestre, ki uresničujete svojo poklicanost po župnijah, hvala

vam!«

Vsako kolesarsko romanje mora biti dobro pripravljeno,

zato se začne z natančnim načrtovanjem. Edina stvar, na

katero nimamo vpliva, je vreme. Vozili smo že v dežju

in mrazu, pa tudi na primorski vročini. Letos ga ni bilo

človeka, ki bi izrekel žal besedo o vremenu. Hvala Bogu,

se priporočamo!

»Prvi kriterij pri izbiri kolesarske

trase je, da tam še nismo bili, drugi URŠA SEŠEK

pa, da je na njej čim več naših

PRO-jevcev. In ker romamo od Marije k Mariji, moramo

najti tudi začetno in končno Marijino cerkev, kar v Sloveniji

niti ni tako težko. Potem se načrtovanje kolesarskega romanja

lahko začne. Duhovniki župnij, ki jih nameravamo obiskati,

so deležni naših telefonskih klicev, elektronskih sporočil in

prošenj za sodelovanje in pomoč. Verjemite, ti naši slovenski

duhovniki so res zlata vredni! Po izkazani pripravljenosti,

gostoljubnosti in prisrčnosti se o tem prepričamo vsako leto

posebej!«

6

Pot smo začeli na Dolenjskem, na Veliki Dolini, tik ob

hrvaški meji, in jo končali v Treh farah v Beli krajini.

Čudovito vreme se je dotaknilo vseh. Oči so se lahko do

sitega napasle in spočile na zelenih lepotah ob cesti.

»Naše romanje je zaznamovala

BLAŽ LESNIK mehkoba dolenjskih gričev in

pretežno kraška pokrajina na sončni

strani Gorjancev. Ta skrajni jugovzhodni del je zaradi

reliefne zaprtosti proti ostalim slovenskim pokrajinam resda

odmaknjen, a po krivici slabo poznan. Začeli smo v najbolj

južni pokrajini našega panonskega sveta, Krško-Brežiškem

polju, kjer so nas do Novomeške pokrajine spremljali pogledi

na okljuke reke Krke in vinograde na vsakem griču, ves

čas pa je bdelo nad nami planotasto 45 km dolgo mejno

hribovje s Trdinovim vrhom na čelu. Ko smo se drugi dan

pregrizli čez Gorjance preko prelaza Brezovica, se je pod

nami odprla sončna Bela krajina z vsem, kar lahko dobrega

ponudi kolesarjem: neprometne ceste, obdane z ostrnicami,

vinogradi in steljniki, vse skupaj pa začinjeno s širokimi

razgledi v dolino Kolpe. Semič, Črnomelj, Vinica, Adlešiči

ter gostoljubne vasice vmes – sem se še vrnemo!«

Pa ne samo narava, tudi kulturna dediščina in zgodovina

sta zaznamovali naše romanje. Zgledno vzdrževane in

ponekod sveže obnovljene cerkve pričajo o veliki ljubezni

do lepote in presežnosti ter o veri, upanju, spoštovanju in

zvestobi.

»Kraji, ki smo jih obiskali letos,

NATAŠA LIČEN so prežeti s kulturno, naravno in

duhovno dediščino. Že prvi dan

smo v Brežicah blizu gradu občudovali zgledno obnovljeni

vodni stolp, drugi najstarejši objekt te vrste v Sloveniji. Sledi

preteklosti so na vsakem koraku, če le imamo odprte oči za to.

Številne zgledno ohranjene stavbe so privabljale občudujoče

poglede. Brez grobih posegov v krajino so lepo zaokrožile

razglede po mehko oblikovani Dolenjski in v drugem dnevu

kolesarjenja po Beli krajini. Pristen pečat krajem ob Krki

in Kolpi dajejo vrednote, po katerih živijo ljudje. Te so

navezanost na zemljo, ohranjeno znanje domače pridelave,

negovanje tradicije v plesih, pesmih, narečjih, kulinariki

ter v načinu življenja sploh. Še se vrnemo, ker je še veliko

neodkritega.«

Največje bogastvo naših romanj pa so vsako leto znova

ljudje, naši prijatelji in poslušalci. Vsem se želimo

približati, z vsakim poklepetati in mu seči v dlan.

Kolesarsko romanje sodelavcev ni parada zvezd, naša

navzočnost je ples razigranih sončnih žarkov, ki prinašajo

dobro voljo, odganjajo skrbi, utrjujejo vezi in širijo veselo

oznanilo.

»Če zdaj, nekaj dni po letošnjem

JURE SEŠEK kolesarskem romanju, zamižim,

vidim nasmejane obraze. Nekaj

tistih, ki sem jih poznal že pred začetkom poti, nekaj onih,

ki jih poznam celo po imenih, in vrsto doslej neznanih,

ki so nas sprejeli, nagovorili in objeli kot stare prijatelje.

Vsak stisk roke, vsak objem in prijazna beseda, tudi vsaka

dobronamerna pripomba so dokazi prijateljstva. Deluje na

daljavo, zažari ob srečanju. Hvala vam!«

7

Lahko se pohvalimo, da imamo najbolj zveste poslušalce,

mnogi nas poznajo tudi prek socialnih omrežij in najbrž

se na srečanjih še ni zgodilo, da komu ne bi bil poznan

vsaj eden od naših voditeljev. V sproščenem vzdušju se ob

ugibanjih večkrat prav pošteno nasmejimo.

»Obiskovalci naših srečanj so

TANJA DOMINKO prav zabavni, zelo velikokrat

slišimo: »Ahaaaa, vi ste to!«

Jure, Urša in Nataša so med tistimi, ki jih takoj prepoznajo,

za ostale so pa radovedni in komaj čakajo, da izvedo

podrobnosti. Včasih začudeno ugotavljajo, da se glas in

stas ne ujemata :), a večinoma prav dobro vedo, kakšne

vsebine pripravljamo. Z lahkoto naštejejo oddaje, v katerih

nas slišijo, tudi fb prijateljev je med njimi veliko. Skratka,

vsa srečanja so polna objemov, stiskov rok, občudujočih

pogledov in odobravanja našega dela. Priporočam vsakemu

sodelavcu, dobro dene!«

Ko odhajaš na obisk, se spodobi, da se pred gostiteljem

znajdeš s kakšno pozornostjo v roki. Mi smo radio

in delamo z besedami, zato lahko roke hitro ostanejo

prazne. Na srečo imamo tudi mi prijatelje, ki nam v takih

primerih priskočijo na pomoč. Že vrsto let na kolesarjenju

nismo sami.

»Hvaležni, da smo do PRO-jevcev

LIDIJA ZUPANIČ lahko pripeljali vse potrebno,

kličemo hvala našemu Ognjišču,

ki nam je ob kombiju odstopilo tudi izvode revije Ognjišče,

stripa Indijanček in posebno ponudbo za 10 € popusta za

naročila prek spleta. Vse našteto smo z veseljem razdelili

med prisotne PRO-jevce, ki so bili prejetega iskreno veseli.

Hvala tudi Matjažu iz Kolesarskega centra Sevnica in

Krško, ki nam je priskočil na pomoč z izposojo kolesa,

tehnično podporo in fizično dostavo koles na izhodiščno

točko. Lepo je imeti takšne poslovne partnerje, ki so več kot

to, ki so prijatelji.«

Minili so časi, ko so se ljudje na romanje odpravili s culo

na rami. Danes se nekajdnevna odsotnost od doma jemlje

zelo resno, zato so potovalne torbe polne vsega možnega,

največ pa tistega: "če slučajno ...”. In ker hočemo na

srečanjih imeti živo glasbo, deliti darilca, s seboj odpeljati

okusno sadje ali pecivo za sodelavce v studiu, moramo na

pot tudi na štirih kolesih.

8

»Trije "spremljevalci" v dveh

vozilih smo imeli drugačno vlogo MIRJAM JUDEŽ

kot kolesarji. Miha in Jakob sta

poskrbela za ta pravo "štimungo" s kitaro in harmoniko,

jaz pa sem se trudila, da bi čim več tega, kar smo videli in

doživeli, fotografirala ali posnela in objavila na Facebook-u.

Še vedno je tam, če bi si kdo želel pogledati. V "kolesarski

ekipi" (brez kolesa) sem šele dve leti in tako lani kot letos

sem bila navdušena nad odzivom poslušalcev, nad njihovo

darežljivostjo in gostoljubjem. Z nobenim ni težava

spregovoriti besedo ali dve, kot bi se poznali že leta. Tudi

župniki, s katerimi smo se srečali, so prave face. Lepo je bilo!

Hvala vsem, ki ste prišli.«

Glasba nas spremlja od rojstva do smrti, sploh, če imaš v

stanovanju tri radijske sprejemnike in vse naravnane na

Radio Ognjišče. Marsikdo nam je povedal, da je pri njem

res tako in da igrajo noč in dan. Noč in dan bi igrala tudi

naša muzikanta, a se je vedno znova mudilo naprej in ob

zvokih harmonike in kitare smo le še pomahali v slovo in

hiteli k čakajočim prijateljem v naslednjem kraju.

»S pesmijo med ljudi – Kjerkoli

JAKOB ČUK in

smo se ustavili, so nas pričakali

MIHA MOČNIK

dobra volja in gostoljubni

domačini. Polne mize dobrot, množica lepih nasmehov in

prijazne besede. Kaj še manjka? Ja, pesem, seveda! Miha

raztegne meh, Jakob si oprta kitaro in že veselo prepevamo.

Al' me boš kej rada imela, Jutri bo v Celovcu s’menj, Tri planike

in druge … in tako smo dodali prijetnemu vzdušju piko na i.«

Med sodelavci je bilo letos res veliko zanimanja za

kolesarjenje. Mogoče jih je pritegnila mehkoba dolenjskih

in belokranjskih gričev ter obetov skoraj ravninske trase

(kar se je pozneje izkazalo kot komunikacijski šum :) ) ali

je koga celo premamila misel na cviček in metliško črnino,

morda si je kdo zaželel okusiti belokranjsko pogačo,

se ohladiti v Krki ali Kolpi? Kdo ve, kaj je pretehtalo,

zagotovo pa smo svoje dodali večkratni udeleženci, ki smo

med sodelavci goreče oglaševali pristen stik s poslušalci,

njihovo hvaležnost in veselje ob srečevanjih.

»Na radijskem kolesarjenju nisem

bil prvič, sem pa do sedaj kolesarje ROK MIHEVC

vedno spremljal v spremljevalnem

kombiju. Tokrat je napočil čas, da pedala zavrtim tudi sam.

Novo kolo, prigovarjanja sodelavcev in Uršina zagotovila

»samo en klanec bo«, so me spodbudila k drugačni,

aktivni udeležbi. Med kolesarji sem bil najmlajši, a tudi

najpočasnejši. S tem se sicer ni za hvaliti, je bila pa zame

največja pohvala vprašanje enega od kaplanov na poti, če

sem z elektriko. Ne! Na polento!«

Bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo pojavil kakšen

sodelavec z modernim, električnim kolesom, ki bo

prevzelo nase težo klancev. Med starejšimi radijci te

bojazni ni. Morda se bo kdaj treba prilagoditi razmeram,

ko bo čas naredil svoje, a trenutno smo še vedno

pripravljeni trdo garati po klancih navzgor, da le pridemo

do svojih prijateljev. Seveda pa se vsi zavedamo, da ni niti

najmanj pomembno, kaj kdo vozi, ampak, da smo skupaj

in se veselimo prijateljstva.

»Letos sem se opogumila in

S. META POTOČNIK se pridružila kolesarski ekipi,

saj imela na voljo električno

kolo. Na poti me je navdušila pokrajina ob Krki in Kolpi,

potrpežljivost sodelavcev, prijaznost naših prijateljev,

gostoljubje župnikov in njihova vera, da oznanjajo evangelij

v zahtevnih časih. Priznam, pot me je utrudila, a bilo je

vredno!«

9

Vijuganje ob srečanjih med prijatelji in bogato obloženimi

mizami je poseben šport, razvit posebej za radijsko

romanje Od Marije k Mariji. Verjemite, da smo videli in

občudovali vse vaše sončnice, pogače, kolače, rogljičke,

zavitke, narezke, namaze, napitke, piškote, biskvite, krofe,

potice in številne druge dobrote, a tisti dan smo nanje

gledali povsem drugače, kot bi morebiti danes.

Hvaležni smo za vse, kar so nam pripravili, in vemo, da se

nismo izkazali kot dobri jedci, tudi zato, ker smo se večkrat

zapletli v pogovor in se je bilo treba prehitro posloviti.

Smo pa vedno znova občudovali čudovite gostitelje. Iz

srca hvala!

»Letos sem žal kolesaril le prvi

dan. Ekipa je bila številčna in MARKO ZUPAN

podrediti se je bilo treba službi.

Čakala me je oddaja Ob radijskem ognjišču v živo in

delaven četrtkov večer. Mislim pa, da je bila posredi tudi

Božja previdnost. Veljam za zelo ješčega človeka, Dolenjci

in Belokranjci pa za zelo gostoljubne ljudi. To je zmagovita

kombinacija, ki je moj želodec gotovo ne bi zdržal brez

posledic. V litrski kozarec pač ne moreš naliti dveh litrov.«

Letošnje romanje je bilo posebno tudi zato, ker je bil vse

dni z nami na kolesu Luka Zidanšek, župnik iz Semiča.

Vajen dolenjskih in belokranjskih cest nas je varno vodil

in usmerjal na manj znane in prometno neobremenjene

poti ter nas opozarjal na znamenitosti. Njegova prisotnost

je bila pomirjujoča, njegova kondicija pa zavidanja vredna.

»Bilo je zelo lepo spremljati romanje

Luka Zidanšek,

Od Marije k Mariji in biti del

žpk. v Semiču

srečevanj s poslušalci, prijatelji in

sodelavci Radia Ognjišče. Počutil sem se kot del družine.

Sicer smo povezani preko radia vsakodnevno, tukaj pa smo

se lahko videli tudi v živo. To je bila res lepa priprava na

praznik Marijinega rojstva.«

Spust proti Semiču - Bela Krajina kot na dlani

10

Končna postaja našega romanja: Tri fare.

Izidor Šček s poslušalko.

Poslušalci Radia Ognjišče dobro poznate podjetje

SanaAmicus, ki je uveljavljeno podjetje na trgu že od

leta 2011. V osebni izkaznici zvestega oglaševalca na

našem radiu je zapisano: »Naša predanost poštenosti in

korektnosti do naših kupcev je temelj našega poslovanja.

Ponosni smo na veliko število zadovoljnih uporabnikov,

ki nam zaupajo in se redno vračajo k nam.« Pred vami

je kratek pogovor z Andrejem Kokolom, ki je direktor

podjetja in naš sogovornik v komercialnih oddajah.

Krema IgnisCalda lajša bolečine že deset let. Gospod

Kokol, kakšni so bili začetki?

Zelo težki. Od leta 1997 delam z ljudmi, kar me je od

nekdaj veselilo. Priznam, nisem zaupal v izdelek, ki ga je

moj poslovni partner z vso vnemo želel predstaviti ljudem.

Po dveh letih pregovarjanja smo začeli podarjati kremo

in odmev uporabnikov me je prepričal, da zagrizemo

v to jabolko. Razmišljali smo o prodaji od vrat do vrat,

a izkazalo se je, da ta način prodaje ni primeren. Niti za

izdelek, posebej pa ne zame, ki se v tem res nisem znašel.

Nadaljevali smo z radijskim oglaševanjem in vse od te

odločitve je to resnična »zgodba o uspehu«.

Omenili ste resnico, v pogovorih z vami pa je

moč zaslutiti tudi ostale vrednote, ki morda niso

najpogosteje prisotne v krutem »poslovnem« svetu.

Ko sem začel delati z ljudmi, sem si želel, da bi mi zaupali,

da bi verjeli mojim besedam, ki so bile vedno iskrene.

Prisegam na oseben pristop. Težko je doseči, da ljudje ob

prvem stiku navdušeno izberejo tvoj izdelek. V poplavi

podobnih izdelkov je človeka strah, rezultat želi takoj.

Tudi zato prisegamo na garancijo, zagotovilo, da bomo

stali ob strani tudi, če spoznajo, da naš izdelek morda

ni pravi zanje. Ljudem se skušamo iskreno približati in

zagotoviti, da je vsak deležen osebne in iskrene obravnave.

Pomembni sta vztrajnost in volja.

V desetih letih se je gotovo zgodilo marsikaj. Je v

spominih kaj takega, kar bi raje izpustili?

Ne. Vsaka, tudi neprijetna, situacija te nekaj nauči. Prav se

je vedno približati ljudem. Za to resnico stojim in vodi nas

že ves čas. Dobro nas krepi, slábo nas uči.

Gospod Kokol, ste najbolj izpostavljen obraz podjetja.

Gotovo pa pri uspehu niste sami.

Začela sva dva, po sedmih letih dela, ko je bila na trgu

le IgnisCalda, je bilo v podjetju SanaAmicus zaposlenih

pet ljudi, danes daje kruh sedmim. Pokrivamo različna

področja, polica z našimi izdelki je vedno daljša. Trudili se

bomo ostati zvesti našim vodilom, da bodo uporabniki še

naprej lahko deležni naravnih izdelkov. Radi bi ohranjali

in krepili stik z našimi uporabniki in s poslušalci Radia

Ognjišče, brez katerega ne bi bili to, kar smo. Doživljam,

da je res nekaj posebnega v tem našem pisanem svetu.

Hvaležen sem za sodelovanje.

Dr. Uroš Perko:

Katoliške družine

imajo problem:

v njih je veliko

manipulacije

Piše: Mirjam Judež | Foto: Izidor Šček

V oddaji Za življenje smo nedavno prvič gostili dr.

Uroša Perka, sina dr. Andreja in ddr. Verene Perko, ki

sta sicer redna gosta sobotne oddaje. Na spletu je bil

pogovor z njim med najbolj branimi članki. Teme pa:

najstniki, mladi, kakšno škodo jim naredijo preveč

zaščitniške mame, pa tudi to, kar smo izbrali za naslov

in pogosto drži. Nismo vajeni tako neposredne besede,

zato je padla kot dež na presušeno zemljo. Če imate v

družini najstnika (otroka, vnuka, pravnuka), ki vam

kravžlja živčke, ali pa mladega odraslega sina, ki kar

noče iz gnezda, le preberite tale članek! Z dr. Perkom se

je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Nadaljujete delo, ki ga je od dr. Ruglja prevzel vaš oče …

»Sem specializant geštalt terapije, pri očetu sem se učil

mnogo let, nezavedno pa že pri dr. Ruglju, ko sem bil

vključen v terapije. Vodim skupine po socialno andragoški

metodi, delam pa tudi individualno po geštalt terapiji, kar

me razlikuje od očeta. Mnogi bodo rekli, da je enostavno,

ker mi je oče tlakoval pot, in do neke mere to drži, saj je

tako lažje priti do ljudi, so pa čevlji, v katere sem stopil, kar

veliki. Dr. Rugelj je ta program vpeljal, oče ga nadaljuje,

metoda, ki je unikum v današnjem prostoru, pa je enaka.

Težko bi rekel, da je psihoterapevtska. Načeloma je bila

namenjena alkoholikom, izkazalo pa se je, da je učinkovita

tudi za ljudi z drugimi težavami. Bistvo je, da spremenijo

način življenja. Metoda zahteva red, disciplino, delo:

tek, branje, hojo v hribe, sestanke, biblioterapijo … Vse

našteto znanstveno dokazano deluje.«

Mladi radi hodijo na zabave, starše pa skrbi, kje bodo,

s kom, kaj bodo tam pili, … od teh otrok ne dobimo

prav veliko odgovorov …

»Generalni problem je, da se povsod vmešajo odrasli, ki

"uboge" najstnike nadzorujejo na vse načine. Otroci so

projekti odraslih, ki izpolnjujejo visoka merila staršev.

Starši ne zmorejo razumeti, da mora imeti tudi najstnik

svoje skrivnosti. Na to, ali bo otrok pil alkohol ali kadil,

starši nimajo kaj dosti vpliva, morajo pa postaviti jasna

stališča in meje ter se jih držati, česar največkrat ne

zmorejo. Otrok malo "pojokca", starši ob tem trpijo,

imajo kup priročnikov, kaj in kako je treba narediti, da so

samo še bolj zmedeni. Danes se govori samo še o sočutju,

ki je dobro za dojenčke, do najstnika pa ne moreš biti

samo sočuten. Sploh, če dela neumnosti, neumnosti pa

normalno, da dela, saj je najstnik. Ko imaš 25-letnike, ki v

najstništvu ne opravijo separacije (ločitve od staršev), oni

ne vedo, kdo so, kaj so njihove želje, kaj je njihov smisel, in

pride do popolnega nihilizma, ko je vse skupaj samo sebi

namen. Groza je gledati take 25 let stare moške na vrhuncu

svojih moči. Najstnik se mora upreti. Z uporom spoznaš

samega sebe, vidiš, kdo si, da se lahko sam odločaš. To je

neka pot k svobodi, pa tudi k odgovornosti.«

Najstnik potrebuje občutek, da mu zaupaš,

da bo vse v redu. Potem tudi je. Niti približno

ne gredo stvari tako, kot bi si želeli starši,

a otroci običajno zrastejo dobro, čeprav

izberejo precej drugačno pot.

12

Kaj mislite s tem, da se najstnik mora upreti?

»Nočeš najstnika, ki se ne upira, ki je samo priden, to kaže

na večjo patologijo kot upor. Ko pa gre čez rob, se je treba

odzvati. Takemu najstniku na pamet ne pride, da bi karkoli

spremenil, zato mu je treba dati jasne, odločne meje, kar

ni nobena grobost. To se da narediti mirno in odločno.

Problem pa je, ker so starši zmedeni. Kup priročnikov

imajo, ki se krasno berejo, v praksi pa nič ne deluje. Imaš

tri, štiri otroke, vsak je drugačen. Ko se končno oče nekaj

odloči, je pa negotov. To je smrt za otroka. Erik Erikson

je že 50 let nazaj pisal, da je ključno, da kar se oče odloči

in prepove, je ne glede na to, ali je dobro ali ni, najbolj

pomembno, da je globoko telesno prepričan, da je tisto,

kar je naredil v določenem trenutku, najboljše za otroka.«

Za otroka so starši kot bogovi, ne more

sprejeti, da so slabi. Čuti se odgovornega za

ločitev, saj ne more dojeti, da oče dela nekaj

narobe, da je nasilen, grob, butast, karkoli.

Ko gredo najstniki sami ven, potrebujejo občutek,

da jim starši zaupamo.

»Sinovom pri 17, 18 letih pripada, da se zabavajo. Stalno

preverjanje mam, ki so negotove, se bojijo, jim je težko …

ni dobro. Vmešati se mora oče, ker on razumsko to lažje

naredi. Saj oba skrbi, ampak oče dá ta čustva lažje na stran.

S tem daš najstniku veljavo, on potrebuje občutek, da mu

zaupaš, da bo vse v redu. Potem tudi je. Perko starejši bo

znal povedati, da niti približno ne gredo stvari tako, kot

bi si starši želeli, ampak če ni neke res hude patologije

(pa žal velikokrat je – izhaja iz primarnih družin), otroci

vedno zrastejo dobro in so dobro, čeprav izberejo precej

drugačno pot in na precej drugačen način, kot si želimo

starši.«

Danes se veliko ljudi odloča za obisk terapevta. Kako to?

»Danes je moderno, da se vse zdravi, da ima vsak svojega

terapevta, da smo zdravi, ko vsi enako mislimo in enako

čutimo. Velik problem je, ker danes nismo zmožni

prenašati legitimnega trpljenja. Ko nam je malo hudo,

bi takoj zdravili. Ljudje imamo notranje sile, ki nam

omogočajo, da okrevamo po travmatičnih dogodkih,

samo aktivirati jih je treba. Gre za to, da prav živiš, se

izobražuješ, da imaš prostočasne aktivnosti, dober odnos,

ki »dela«, da imaš športne aktivnosti … Če to aktiviraš, se

marsikaj reši samo po sebi brez terapevta.«

Kakšne težave imajo ljudje, ki pridejo k vam?

»Anksioznost, drsenje v panične napade, nezadovoljni so

v odnosih, imajo depresivna stanja, jemljejo mamila, pijejo …

Glavni razlog vseh naštetih stanj je, da so ti ljudje v 99 %

otroci, ki so jih mame zlorabljale za zadovoljevanje svojih

potreb in jih ne spustijo iz svojega krila. Kup žensk danes

je lahko tudi upravičeno nezadovoljnih, razočaranih,

jeznih; moški se od takih žensk umikajo, one pa v tej

nezadovoljnosti, razočaranosti otroke prilepijo nase. Ne

samo sinove, ampak tudi hčere, s katerimi tekmujejo,

jim zavidajo, ko odrastejo in postanejo zanimive in lepe.

Matere zavzamejo vlogo žrtve in hčeram priskutijo ves

moški svet. Ko se hčeram življenje zaplete, so matere ob

tem privoščljive, češ, sem ti rekla, da bo tako. V ozadju je

kup sramu svojega telesa, ne morejo se sprostiti v spolnosti ...«

Kako je s sinovi?

»Mladi moški so na vrhuncu svojih moči, a ti reveži so

mencači, bi rekel Rugelj. Nič ni iz njih, ne morejo se

osamosvojiti, ker jih matere dušijo, ne spustijo. Človek

ne more biti nedejaven, sploh mlad. V sebi ima moč, da

deluje, da bi svet preoblikoval, ima sposobnost, da usmerja

voljo, da doseže cilj. Če zaradi strahu, šibkosti tega ni

sposoben, ne deluje, je impotenten in trpi. Veste, koliko je

primerov depresije! Cele dneve so na telefonih, namesto

njih vse delajo drugi, s tem se uniči njihova ustvarjalnost.

Velikokrat v roke dobiš depresivnega mladega človeka,

ki ga komaj aktiviraš, da končno zbere moč, da se bo

umaknil, se preselil, dobil službo, malo zaživel, pa jim

matere takoj "nabijejo krivdo", da tega pa ne more, da bodo

potem same. Če smo že na katoliškem radiu, naj povem,

da imajo krščanske družine velik problem, v njih je veliko

manipulacije. Matere "nabijajo" ubogim mladim hčerkam

občutke krivde, če hočejo kam za vikend, če imajo fante.

Sklicujejo se na moralo, na Božjo zapoved: Spoštuj očeta

in mater, da boš dolgo živel, Bog vse vidi in vse ve, potem

pa te uboge punce drsijo v panične napade … Težko je

z dekleti, ki so "pridne", ki naredijo vse, kar se jim reče,

potem pa pridejo pri 35 letih na terapijo in je cela "štala".«

Zakaj je v zadnjem obdobju toliko ločitev?

»Ločitve so malo tudi odraz današnjega časa. Nihče

ni navajen kaj potrpeti, kaj dosti narediti, da bi bilo

bolje. Danes se ljudje niti ne poročIjo in je enostavno

iti narazen. Se malo zaljubimo, upamo, da bo z novim

partnerjem bolje, a ko vstopamo v nova razmerja, zaradi

primarnih vzorcev vedno dobimo enakega partnerja in

se enaka situacija samo še hitreje ponovi. Mnogo drugih,

tretjih zakonov gre še prej narazen kot prvi. Če oče pije v

primarni družini, lahko ključno vlogo odigrajo stari starši

in oni prevzamejo ljubečo vlogo, nudijo varnost. Mnogo

posameznikov pove, da so jih prav stari starši rešili, da so

ostali nad vodo.«

Če oče pije, lahko ključno vlogo odigrajo

stari starši in oni prevzamejo ljubečo vlogo,

nudijo varnost. Mnogo posameznikov

pove, da so jih prav stari starši rešili, da so

ostali nad vodo.

Kakšna škoda je za otroka, če gresta starša narazen in

si vsak ustvari drugo družino?

»Za otroka so starši kot bogovi, zanj so oni edino merilo, po

13

katerem se ravna. Otrok ne more sprejeti, da starši lahko

delajo nekaj narobe, da so slabi. Čuti se odgovornega za

ločitev, saj ne more dojeti, da oče dela nekaj narobe, da je

nasilen, grob, butast, karkoli. Ko otroci odrastejo, je prav,

da se kot starš opravičiš, pojasniš, kako je bilo, vzpostaviš

lep odnos dveh odraslih. Treba je narediti vse, da par

ostane skupaj, sploh, ko so v družini še mali otroci.«

Kako pomagati človeku, ki noče pristopiti k

zdravljenju odvisnosti?

»Če nekdo noče na zdravljenje, je treba narediti nekaj,

kar je mnogo težje: obrniti puščico vase in se vprašati, kaj

lahko spremenim pri sebi, da bo drugače. Na to imamo

vpliv. Ponavadi pripelje žena moža alkoholika, starši

otroka, ki kadi marihuano. Ampak ta dva ne čutita, da

imata problem. Kadarkoli je možu težko, malo popije,

otrok si zvije joint in si tako olajša bolečino. Žena ima

problem, starši imajo problem in morajo svoj problem

začeti reševati, spremeniti svoja stališča. Ne otrokovega,

ne moževega. Kaj lahko naredim, da bo drugače? Postavim

pogoje, meje: Imaš vso podporo, smo zraven, zahtevam pa,

da greš na zdravljenje. On izbere, ali bo nekaj naredil, da

bo ostal z ženo, ali ne. Vsak posameznik mora pri sebi

začeti delati spremembe. Če nekdo tega noče, ga ne boš

spremenil.«

14VABIMO VAS

14

V soboto, 7. 10.,

V nedeljo, 5. 11,

V ponedeljek, 13. 11.,

Od petka, 24., do nedelje, 25. 11.

V torek, 28. 11.,

na Dan rožnega venca na Brezje. Ob 18h bomo srečanje začeli z

molitvijo rožnega venca v živo pred Marijo Pomagaj. Ob 19h bo

sveta maša, ki jo bo daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Po

sveti maši bomo praznik Rožnovenske Matere Božje obeležili še

z dvema deloma rožnega venca.

na 29. Gala koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma,

ki bo nosil naslov PRAZNUJMO! Praznovanja se namreč

ponavljajo in ne prestavljajo. Z vami bomo v obliki Gala

koncerta praznovali že devetindvajsetič. Pridružite se!

Vstopnice so na voljo na spletni strani Cankarjevega doma www.

cd-cc.si, na bencinskih servisih Petrol po vsej Sloveniji in na

spletni strani www.mojekarte.si.

ob 20.00 predstavitev 22. počitnic z Radiem Ognjišče v letu

2024.

na 12. Mini počitnice v Terme 3000, v Moravskih Toplicah.

Prijavite se lahko že zdaj na 02 512 22 00 ali na: info.shr@sava.si.

k zahvalni sveti maši ob 29. obletnici delovanja Radia

Ognjišče na Brezje. Sveto mašo ob 12h bo daroval nadškof

Alojzij Cvikl, ob 11.30 pa praznovanje in zahvalo za 29 let

uspešnega oddajanja začnemo z molitvijo rožnega venca.

KOMPAS. RAZKOŠJE SPOMINOV.

KROMPIRJEVE POČITNICE

KOMPASOV DRUŽINSKI KLUB

ZAGOTOVLJENO

1. in 2. otrok do 16 let BREZPLAČNO

Hotel Aurora 4*

Termin: 28. 10.-1. 11. 2023

Zabava s PLANET FORTUNA in

CHORCHYPOM, koncert BEPOP

Storitev: 2 x polpenzion

*Cena na osebo: od 106 €

*Cena je odvisna od tipa sobe. Obvezno doplačilo:

turistična pristojbina in prijava.

1. in 2. otrok do 12 let BREZPLAČNO

Hotel Quercus 4*

Termin: 21. 10.-5. 11. 2023

Storitev: 2 x polpenzion

*Cena na osebo: od 76 €

*Cena je odvisna od tipa sobe. Obvezno doplačilo:

turistična pristojbina in prijava.

LET IZ LJUBLJANE

PIKA NOGAVIČKA V STOCKHOLMU

Odhod: 27. 10. 2023

Čas potovanja: 5 dni / 4 noči

Cena na osebo: od 1.035 €

ZAGOTOVLJENO

ZAGOTOVLJENO

ZAGOTOVLJENO

AKCIJSKA CENA

ODHOD Z REDNO LINIJO IZ BENETK

POVRATEK S ČARTERJEM V LJUBLJANO

IZRAEL IN JORDANIJA

Odhod: 21. 10. 2023



PORTUGALSKA, DEŽELA

HREPENENJA IN VELIKIH

POMORŠČAKOV

Odhod: 27. 10. 2023



PREDVIDEN LET IZ LJUBLJANE

OČARLJIVI JUKATAN, MISTIČNI

MEHIŠKI POLOTOK

Odhod: 29. 10. 2023



ZAGOTOVLJENO

ZAGOTOVLJENO

ZAGOTOVLJENO

MESEČEVA POKRAJINA KAPADOKIJA

Odhod: 27. 10. 2023



AZURNA OBALA IN MONAKO

Odhod: 28. 10. 2023


Cena na osebo: od 279 €

TOSKANA Z ELBO

Odhod: 28. 10. 2023


Cena na osebo: od 269 €

01 2006 111 vednozvami@kompas.si www.kompas.si

1

2

VESELA DRUŽBA

na radijskih počitnicah

ČRNA GORA: 21. - 28. JUNIJ 2023

O radijskih počitnicah bi lahko vsako leto napisali enako: veselo vzdušje,

hvaležni počitnikarji, doživete svete maše, skupni zabavni večeri,

zanimiva destinacija, dober hotel, na svidenje prihodnje leto. (1 in 2)

Turistične zanimivosti krajev, ki smo jih obiskali, lahko v trenutku

najdete na spletu ali ste jih celo že sami obiskali, zato o njih ne bom

pisala. Peljali smo se skozi Jajce, Mostar, ob reki Tari proti Herceg

Novemu v Črni gori. Igalo, naš počitniški cilj, je namreč le tri km

pred bolj znanim Herceg Novem. Domov smo se vračali preko

Hrvaške in imeli sveto mašo v deževnem Sinju.

3

Dovolite mi, da zapišem nekaj svojih osebnih opažanj.

Piše in fotografira: Urša Sešek

Skrbimo drug za drugega

Vožnja ob kanjonu reke Tare je bila ovinkasta in za mnoge, ki jih muči

slabost, zelo naporna. A kljub temu je v avtobusu med počitnikarji vladalo

veselo vzdušje. Trudili smo se drug za drugega in se skušali zamotiti z

zgodbami iz svojega življenja in veselimi prigodami, da je hitreje minilo. Če

kdo težje hodi, počakamo. Če kdo ne zna prižgati klime v sobi, pomagamo. (7)

4

Duhovnost

Ob oltarju je letos družbo Dragu in direktorju Franciju delal župnik Andrej

Mulej iz Sv. Gregorja pri Sodražici. Andrej je prestal težke življenjske

preizkušnje, a je kljub temu navdihoval s svojo dobro voljo. Počitnikarji se

radi sproščeno pogovarjajo in družijo z duhovniki, za mnoge je to redka

priložnost. Andrej je bil hvaležen svojim župljanom za darilo – radijske

počitnice. (4)

16

Imamo podobne vrednote

Jutranje peš romanje k sv. Leopoldu

Mandiču je bilo za vse prijetno

presenečenje. Ob 5.30 (ja, zjutraj!) se

nas je zbrala polovica vseh počitnikarjev

– 100! Duhovna dimenzija počitnic je

najbrž najpomembnejša počitniška vez.

Pri cerkvici, kamor je hodil sv. Leopold,

smo zmolili in zapeli.

Dobronamernost

Vse in drug drugega sprejemamo

dobronamerno. Skoraj ne slišimo

pritoževanja in slabe volje, obraze nam

krasi nasmeh. (7)

Veselje

Radi se smejimo, radi prepevamo.

Pri mašah je ljudsko petje in vedno

cerkev ali dvorana doni v ubranih

glasovih. Kjerkoli smo, se čudijo nad

našim petjem. Večerni dogodki, ki jih

pripravljamo radijci, si želijo smeha. In

ga tudi dobijo. Naš Marjan je vsak večer

pripravil novo epizodo telenovele. (2)

Družimo se in tkemo nova prijateljstva,

tudi ljubezni

Z vsakim lahko poklepetaš ali debatiraš,

ker imamo enake vrednote in podobno

politično prepričanje. Poslušalca Jože

in Nuška sta se spoznala na radijskih

počitnicah in začela pisati novo skupno

zgodbo. (3)

6

7

Matic: »To je bil definitivno moj

najboljši dopust v življenju. Pohvale

počitnikarjem, ki so polni življenja.

Mladi se lahko v družbi malo

starejših zelo zabavamo. Bilo mi je

noro dobro in upam, da pridem še

kdaj na vaše počitnice. Prava mera

zabave, poučnosti, sproščenosti.«

Manuela iz Velikega Otoka pri

Postojni: »Črna gora me že dolgo

privlači, ker je čudovita dežela in

še zaradi enega razloga. Poznate

pesem Adija Smolarja: 'Ohcet si že

zamudila, za britof pa še nisi'? No,

tudi jaz sem si jo prepevala in goreče

molila in prosila tudi sv. Leopolda

Mandiča za moža. Molitve so bile

uslišane, dobila sem moža, ki mu

je ime Leopold. Želela sem si videti

kraje, kjer je svetnik živel. Tudi na

počitnice sva prišla skoraj po čudežu.«

Marija iz Sp. Dupelj: »Z možem

sva prvič na radijskih počitnicah.

Preden sva šla, sva iskala odzive teh,

ki so že bili, in bili so skrivnostni.

Ni bilo samo dobro, bilo je odlično!

Vsak dan me je nagovorila vsebinsko

polna, poučna in življenjska pridiga.

Preostanek dneva smo si lahko

oblikovali po svoje, zvečer pa polna

dvorana smeha, ko so trebušne mišice

delovale 150%.«

Zvone: »To romanje mi je pustilo

sledove. Posebej me je nagovoril večer

pred praznikom naše domovine. Že

danes se prijavim za prihodnje leto!«

Mimi iz Bizovika: »Že par let nisva

bila z vami na počitnicah in mož si je

zaželel, da letos greva. Vedno so bile

počitnice krasne, letos so bile pa še

posebej na dušo pisane. Sploh nisem

vedela, da je v Bosni tako lepo! Zgodil

se nam je incident, da smo sredi noči

ostali v dvigalu, in to kar precej dolgo.

Zvonili smo, pa se nihče ni javil.

Mislim, da smo po čudežu prišli ven

– toliko naključij se je pokrilo, da nas

je nekdo rešil. Želim si, da bi bila v

bodoče z možem tako zdrava, da bi

še lahko šla.«

Prihodnje leto spet nasvidenje!

17

Hvala,

dobri ljudje!

Piše: Urša Sešek | Foto: Rok Mihevc

Srečanje z Martinom

Krpanom in Policijskim

orkestrom - dobrodelni

koncert za nakup šolskih

potrebščin za šolarje s

poplavljenih področij

Po katastrofalnih poplavah, ki so v začetku avgusta pustošile po državi, se je znova

pokazala solidarnost Slovencev v najtežjih trenutkih. Za dobrodelno akcijo, z

mislijo na šolarje s prizadetih območij, smo se odločili tudi na Radiu Ognjišče.

V soboto smo tako v sodelovanju s Karitas, Ognjiščem, Poletnim gledališčem

Studenec in Policijskim orkestrom pripravili prav poseben dobrodelni koncert z

Martinom Krpanom. Prostovoljne prispevke smo zbirali tudi preko telefonskih

linij. Za šolske potrebščine smo skupaj zbrali nekaj več kot 31.000 evrov.

Dragi poslušalci in Prijatelji Radia

Ognjišče, s svojim odzivom in

radodarnostjo nas vedno znova

presenečate. Pravite, da se odzovete tudi

zato, ker nam zaupate, da bo šel denar

zagotovo v prave roke. V to ste lahko

prepričani, saj so sodelavci Karitas srčni,

pošteni in predani ljudje, s katerimi

vedno radi sodelujemo.

Zakaj ravno Krpan? Jure Sešek, idejni

vodja koncerta, ki je bil na odru v vlogah

Martina Krpana, povezovalca, igralca

in pevca, je na to vprašanje odgovoril:

»Ker je Krpan dokaz moči in zaupanja v

to, da dobro premaga slabo. Naj bo tako

tudi v resničnem življenju. Vsepovsod. S

Policijskim orkestrom pa že dolgo dobro

sodelujemo, zato so godbeniki takoj

prikimali. Da o prijateljih iz Poletnega

gledališča Studenec, s Karitas in Ognjišča

sploh ne govorim. Sodelovati z njimi

je krasno in užitek je med občinstvom

opazovati toliko radovednih obrazov

malčkov, nasmejanih šolarjev in

zadovoljnih staršev ter starih staršev.«

Predsednik Karitas in mariborski

nadškof Alojzij Cvikl je povedal: »Hvala

vsem. Bil sem presenečen nad tem, koliko

se je zbralo za otroke na poplavljenih

območjih, pa tudi drugod po Sloveniji.

Karitas je zbirala pomoč tudi za otroke od

drugod. Tu se pokaže, da znamo stopiti

skupaj, da znamo biti drug drugemu

bližnji, da znamo biti opora drug

drugemu, tudi ko je najtežje.«

Veseli in ponosni

smo na vas, hvala!

Z leve: Mojca Kepic s Karitas in Neža (hči naše Lidije)

ter radijke: Lidija, Mirjam, Manca in Marjana.

18

Dirigent Policijskega orkestra

Tomaž Kmetič je imel pomočnika.

Za šolske torbice in druge šolske potrebščine za otroke

s poplavljenih območij smo zbrali preko 31.000 €.

MERCATORJEVA

VELIKA

HUMANITARNA

AKCIJA

10 % od prodaje

izbranih izdelkov bomo donirali za prizadete v poplavah.

Poiščite označene izdelke na policah in pomagajte tudi vi.

Aktivnost velja v vsej mreži

in franšizah ter v spletni trgovini.

Več na mercator.si.

Mercator, Dunajska 107, 1000 Ljubljana

Dobro delo dobro dene

MOSTOVI SOLIDARNOSTI

S sodelavci Karitas smo se med prvimi zapeljali čez novozgrajeni zasilni most v Mežici

Od četrtega avgustovskega jutra, ko je našo domovino prizadelo obilno deževje in sprožilo hudourniške poplave,

smo se trudili z aktualnim poročanjem poslušalke in poslušalce seznanjati s stanjem v prizadetih krajih in jih

vabiti k dejavni pomoči vsem prizadetim. Del radijske ekipe se je odpravil tudi na teren, da bi bil blizu ljudem in

bi ponesli njihove nemalokrat tragične zgodbe v svet. Z močjo narave smo se soočili v Lučah v Zgornji Savinjski

dolini, v kamniškem in na škofjeloškem koncu Slovenije ter na Koroškem.

Piše: Maja Morela | Foto: Rok Mihevc

1. dan: Luče v Zgornji Savinjski dolini

Pot radijske ekipe se je začela v Ljubljani, od koder smo se

odpravili v zbirni center Slovenske karitas, naložili pomoč

v obliki paketov in jo odpeljali na prizadeta območja, ki

smo jih obiskali. Na poti v Savinjsko dolino smo tako

prvo postajo naredili v Vrbju, kjer smo kombi napolnili s

hrano, higienskimi pripomočki pa tudi orodjem, ki je na

poplavljenih območjih prišlo še kako prav.

Med potjo smo se oglašali v ljubljanski studio in poslušalce

seznanjali z vsem, kar smo videli. Sodelavka Mateja

je spregovorila o lepih zgodbah, ki jih je rodila ujma, o

ljudeh, ki pomagajo, o pokrajini, ki se s potjo spreminja in

vedno bolj kaže obraz katastrofe. Če smo odmaknjeni od

posledic ujme, se nam morda ne zdi, da gre za katastrofo, a

ko slišimo zgodbe ljudi, nas lahko pretrese. Mene so najbolj

presunili prizori moči narave, ki so mi vzeli sapo. Človek

se zave, kakšno moč ima voda, ko ob obrežju Savinje

zagleda izmaličeno tovorno vozilo, ko vidi spremenjeno

pokrajino, ki je še pred tednom dni kazala povsem

drugačen obraz. Nagovorila me je tudi hvaležnost, katere

izraz sem opazila na mozirskem krožišču, na katerem so

se domačini z velikim zapisom zahvaljevali vsem, ki so v

tiste kraje prihajali pomagat.

V Lučah nas je sprejela družina Podlesnik, pri kateri smo

se zbrali opoldne in skupaj molili. V spodnji etaži njihove

hiše domuje knjižnica, ki jo je poplavilo. Ena izmed

prvih knjig, ki so žalostno priplavale na površje, je nosila

naslov "Pod gladino". Kako zgovorno. Pripovedovali so

o stresnih razmerah, o tem, kaj taka katastrofa vnese v

človeka, kako se mora vsak sam boriti z dvomi, vprašanji,

pa tudi s fizičnim delom. »Neurje nas bo vse spremenilo!

Ne le hiš in pokrajine, spreminja tudi ljudi,« je povedala

Mateja Podlesnik. Oče je pripovedoval o tem, kako je bilo

v tisti grozni noči, kako so skušali rešiti nekaj avtomobilov

v vasi, prebujali so vaščane in jim pomagali na suho. Ko

je voda nekoliko upadla, je bilo težko gledati opustošenje,

ki je ostalo za ujmo. Hvaležnost so izkazali gasilcem,

prostovoljcem, vsem, ki so prišli na pomoč.

Vodja župnijske Karitas Luče Anka Kumer je, hvaležna

za pomoč, naši ekipi na terenu povedala, da so na njeni

kmetiji, ki je malo više, nekaj časa gostili kar nekaj ljudi,

20

▶

V Lučah nas je sprejela družina Podlesnik, pri

kateri smo se zbrali opoldne in skupaj molili.

ki so jih rešili pred hudournikom. Zelo je zadovoljna

z odzivom vseh krajanov, saj so vsi pomagali po svojih

močeh. S pomočjo Karitas so uspeli priti marsikam, toda

do vseh prizadetih jim tedaj še ni uspelo. Za družine, ki

jim je odneslo hiše, zalilo gospodarska poslopja ali uničilo

kmetije, je res negotov čas.

▶

Pomoč Slovenske karitas smo odpeljali na prizadeta območja

2. dan: Kamniški konec

Drugi dan naše posebne akcije smo bili na Kamniškem. V

sodelovanju s Slovensko karitas smo tudi na to prizadeto

območje peljali nekaj nujnih dobrin, vsem vam, ki ste

z nami povezani prek radijskih valov, pa smo poskušali

prinašati zgodbe s tega preizkušanega dela naše domovine.

Pri naši poslušalki in PRO-jevki Miri Kočar je voda

uničila vse spodnje in kletne prostore, popokala so okna,

vrata, na dvorišče je naneslo vse mogoče, odneslo avto

in dva uničilo. Z upanjem so pospravljali vso nesnago iz

domače hiše in se hvaležni ozirali na drevo ob potoku, ki

jih je obvarovalo, da ni odneslo hiše.

▶

Prostovoljci so prihajali na pomoč iz celotne Slovenije.

3. dan: Škofjeloški konec

Nemogoče je ostati ravnodušen ob pričevanjih, ki so jih

naši sodelavci prinašali iz najbolj prizadetih območij.

Tretji dan je naša radijska ekipa v sestavi Mateja Feltrin

Novljan, Marko Zupan, Alen Salihovič in Lidija Zupanič

obiskala škofjeloški konec, na terenu pa se jim je pridružila

tudi sodelavka Slovenske karitas Mojca Kepic. Lidija je ob

srečevanju z ljudmi povedala, da ohranjajo iskrenost in

hvaležnost za vsako ponujeno roko. »Takšna tragedija je

tudi dobra, sploh za medsebojne odnose v prihodnosti – za še

večje potrpljenje, za še več dobrote med ljudmi.« Mojca se je

zahvalila vsem za darove in izpostavila, da se prostovoljci

zavedajo, kako pomembno, je da prizadetim ponudijo

svojo ramo, na katero se lahko naslonijo in zaupajo svoje

stiske, morda potočijo tudi kakšno solzo.

Sodelavka Mateja je pred mikrofon povabila župnika

župnije Poljane nad Škofjo Loko Jožeta Pluta, ki je

poudaril, da je dolžnost kristjana v takšnih okoliščinah

▶

Nemogoče je ostati ravnodušen ob pripovedovanjih zgodb ljudi

Obiskali smo prijatelja, našega zvestega poslušalca, ki je po

dolgem času spet v roke vzel harmoniko. Ganilo nas je, ko je

glas harmonike zvenel, tudi ko smo se že poslovili.

▶

21

▶

Veriga dobrih ljudi v zbirnem centru Slovenske karitas v Prevaljah

▶

Radijske poslušalce in mimoidoče smo razveselili z

vitamini, za kar so bili iskreno hvaležni.

pomagati najprej ljudem. Izpostavil je primer zasute gospe,

ki se je rešila z Božjo pomočjo. V stiski je dejala: »Gospod

Bog, ni še čas za nebesa, imam še štiri otroke.« Presenečen

nad takšno vero občuduje odnose med farani, ki si

pomagajo, cerkev so prišli čistit tudi tisti, ki se bogoslužij

običajno ne udeležujejo. Čistili so tudi polja. Meni, da je

treba pomagati kmetom, da bodo lahko pripravili vsaj

nekaj hrane za živino, saj jim je odneslo zaloge krme.

Mateja Tušek nam je nato tudi sama zaupala, kako jo je

odnesel plaz. Začelo se je v petek zgodaj zjutraj, ko so jo

zbudile sirene. Okrog hiše je voda nanesla že sosedove

tlakovce, nekaj časa za tem se je v hišo vdrl plaz. Z

mehanizacijo je njen partner na eni strani doma reševal,

kar se je reševati dalo, Mateja pa je z lopato odmetavala

material na drugi strani hiše. Pomagala sta jima še brat

in nečakinja. Nakar je zaslišala klic: »Mateja, beži!« Ozrla

se je, videla, da se gmota zemlje in kamenja premika

proti njej. Mislila je, da ji bo uspelo uiti, ampak jo je plaz

odnesel s sabo. Krilila je z rokami, da bi se obdržala na

površju. Čez nekaj časa se je ustavila v kupu drv, od koder

so jo rešili njeni domači.

Alen se je pogovarjal z Jernejem Omovškom. Na njegovi

kmetiji so plazovi zasuli vsa poslopja. »Plazovi so zalili

novo in staro hišo, hlev, garaže, praktično vsa poslopja na

naši kmetiji.« Zasuti so bili z blatom, nekje z metrsko ali

pol metrsko plastjo. Gibanje okoli objektov ni bilo več

varno, zato se je morala njegova družina izseliti, na varno

so umaknili tudi živino. Bili so deležni veliko pomoči

domačih, sosedov in župnika. Jerneja je najbolj skrbela

sanacija plazov, a vseeno optimistično zre na prihodnje

dni obnove.

4. dan: Koroška

▶

Klicu na pomoč smo se odzvali tudi radijski sodelavci.

▶

Tudi politiki so priskočili na pomoč.

Naša ekipa je na poti proti Koroški srečevala mnoge

prostovoljce, gasilska in druga vozila, ki so se odpravljala

na pomoč na prizadeta območja. Na bencinskem servisu

so srečali skupino prostovoljcev, med katerimi je bil tudi

Matej Markovič, ustanovitelj humanitarnega društva

Never give up, skupaj s 14 prostovoljci. Podali so se v

Nazarje in bili pripravljeni na različna dela, ki so jih

čakala. Zavedali so se, da je zaradi pomoči sočloveku svet

lahko lepši.

Naša ekipa je dospela na Koroško in med prostovoljci, ki

so pomagali pri delu na Prevaljah, srečala tudi poslanca

Državnega zbora Republike Slovenije Janeza Ciglerja

Kralja. »Tu sem pognal svoje korenine, Koroška je v

posebnem kotičku mojega srca. Priznam, da sem v šoku,

razmere res niso preproste.« Povedal je, da se domačini

bojijo, da bodo po prvem valu pomoči odgovorni pozabili

nanje. »Res, država in mediji, tudi Radio Ognjišče, ki se

trudi na tem področju, vsi bomo morali skrbeti za to, da

ne pozabimo na te kraje. Ponekod so brez vode, veliko moči

bo potrebnih prav za vzpostavitev različne infrastrukture,«

22

▶

Nad mladim Patrikom so bili navdušeni vsi.

Lahko si je celo od blizu ogledal nemški transportni helikopter.

je dejal nekdanji minister in svojo pot prostovoljca opisal

takole: »Odzvali smo se pobudi za pomoč, se prijavili na štab

Civilne zaščite in pomagali pri posameznikih, čistili, urejali.

Gospe so pomivale prostore, moški smo odvažali material.

Vidim, da ljudje res z odprtimi rokami sprejemajo pomoč.

Delali bomo tam, kamor nas bodo razporedili odgovorni.«

Predani sodelavci Karitas so bili v dneh naše akcije tisti, ki

so nam pomagali pri načrtovanju naših poti. Na Prevaljah

smo se srečali z gospo Terezijo Vivod, ki nas je peljala

do nekaterih prijateljev Radia Ognjišče in nam opisala

grozote tedna: »Naši ljudje so po nekaj dneh uničeni. Vsa

groza katastrofe v teh dneh prihaja za njimi. Prihajajo

po pomoč in ne vedo, po kaj so pravzaprav prišli. Veliko

je bolečih zgodb, prvi šok je bil hud, a to, kar doživljamo

zdaj, je morda hujše. Ljudje so popolnoma zmedeni. Težko

je poslušati ljudi, ki upajo, da bo njihova hiša ostala,

odgovorni pa odkimavajo in vedo, da jo je zaradi varnosti

treba podreti.« Velika težava je bila motena oskrba s pitno

vodo. »Veliko je okužb, mnogi imajo trebušne težave, veliko

jih je obnemoglo od izčrpanosti ali psihičnega uničenja.

Težko je!« V centralno skladišče na Prevaljah je Karitas

dostavila dovolj pitne vode za prve potrebe. Prostovoljci

so hvaležni za zaloge vsega potrebnega. Sprejemali so ljudi

v evakuacijskem centru in jim skušali nuditi oporo.

Zgodbe, ki smo jih beležili na terenu, so boleče, pogosto

prav neverjetne, včasih, se zdi, s čudežnim koncem. Miro

Urnaut nam je zaupal zgodbo o tašči Mariji Sonjak: »V

petek ob šestih zjutraj je Meža hitro začela naraščati. Taščo

so gasilci iz Prevalj prenesli skozi spodnje stanovanje. Voda

jim je segala vse do ramen, mama se je komaj prebila do

spodnjega stanovanja, od koder so jo nato gasilci skozi okno

spravili na varno.« Prav sorodstvene vezi so bile v tistih

dneh najtrdnejše in mnogi so pri sorodnikih našli začasno

zavetje.

V Črni na Koroškem smo v transportnem helikopterju

posneli tudi neverjetno srčnega enajstletnega Patrika

Pirša, ki je zbiral humanitarno pomoč za vse prizadete na

Koroškem. To ni bila njegova prva zbiralna akcija, saj je

sredstva zbiral že za Ukrajino.

▶

V Strugah smo srečali Janeza Janšo in Boruta Pahorja, ki sta se ravno

odpravljala domov. Pomagala sta v vasi, ki jo je neurje najbolj prizadelo.

▶

Naši fantje Jakob, Miha in Jože so imeli posebno nalogo: pobirali so

les ob cesti in po travnikih, ki ga je nanesla Savinja.

▶

V vsem prizadetih krajih smo pogosto srečevali velike napise

zahvale gasilcem, prostovoljcem in vsem, ki so pomagali.

Gospod Janko nam je pripovedoval, kako je skoraj izgubil življenje.

Objem Maje, Mateje in Urše je bil spontan, iskren in iz srca.

▶

Osmi avgust je bil za radijce poseben dan, saj smo se na lastne oči

prepričali, kakšno razdejanje lahko povzroči voda. Zvečer smo bili

utrujeni in umazani, a veseli, da smo lahko po svojih močeh pomagali.

▶

23

Vodna ujma tudi nas ni

pustila ravnodušnih

Poletje je čas, ko v našem podjetju

prevladuje misel na hlajenje in kupci

posegajo po klimatskih napravah,

ki so bogato zastopane v našem

prodajnem programu. Letošnje

poletje pa je postreglo z drugačnimi

zgodbami.

Vodna ujma, ki je pustošila po naši

deželi, tudi nas v Veto Group ni

pustila ravnodušnih. Sodelavci in

naši zvesti kupci - obrtniki, so kot

člani prostovoljnih gasilskih društev

nesebično priskočili na pomoč

prizadetim v poplavah in namesto

vsakdanjega dela bili bitko z vodo

in muljem. Voda ni obšla niti domov

naših sodelavcev. Tudi poslovalnica

Meža Center s Prevalj, ki je članica

naše skupine Veto Group, je bila

na udaru podivjane reke Meže.

Zaposleni v skupini so dokazali, da

nas vodi srčnost, saj so že v prvih

dneh po razdejanju priskočili na

pomoč Korošcem. In tovrstnih

zgodb, ki se prepletajo zadnji

mesec, je še veliko.

Slovenske družine so se znašle v

veliki stiski. V eni noči se jim je obrnil

svet na glavo. V Veto Group smo

se odločili, da pomagamo in 20-im

od njih doniramo 10 peči na lesno

biomaso in 10 toplotnih črpalk ter s

tem vsaj malo pripomoremo k temu,

da njihovo žalost in mraz zamenjata

toplina srca in toplota doma.

Donacija poteka v sodelovanju z

našimi zvestimi kupci – obrtniki,

poslovnimi partnerji ter Slovensko

Karitas. Prva gospodinjstva lahko

začetek mrzlih dni že pričakujejo

pomirjena in hvaležni smo, da lahko

pomagamo. Drugi upravičenci do

donacije bodo svojo ogrevalno

napravo prejeli še pred zimo

oziroma takrat, ko bo njihov dom

pripravljen na namestitev nove

opreme v kotlovnico.

Veseli nas, da smo tudi mi prispevali

košček v mozaik solidarnosti. Naš

moto je »Življenje je lepo«. Želimo si

to udejanjati vsak dan.

Ekipa Veto Group (www.veto.si)

V DOBRI DRUŽBI SE SRCE SPOČIJE

Piše in fotografira: s. Meta Potočnik

Letošnje majsko romanje z Radiem Ognjišče od 11. do

14. maja v sosednjo Italijo in k p. Piju je bilo moje prvo

romanje kot sodelavke radia. Imeli smo se zares dobro!

Na poti v sam škorenj Italije se je zgodilo veliko lepega

in v tem prispevku vam poklanjam nekaj biserov.

Z Alenom Salihovićem sva uživala med dobrovoljnimi

romarji na drugem avtobusu. Z našo Aritoursovo vodnico

Melito Verlič in duhovnikom Simonom Fortuno smo bili

odličen prijateljski tim, kar se je vse dni romanja poznalo

pri prijetnem vzdušju med nami. V prvem avtobusu je za

vse podrobnosti skrbel Damir Lenart, neizčrpen vodnjak

zgodovine je bil Tadej Jakopič, duhovni voditelj pa naš

direktor Franci Trstenjak.

Naj povem, da smo bili kar pisana druščina, in sicer od

85-letnih romaric do osnovnošolca. Vmes pa vsakega

malo. To, kar sem v svoje veselje najprej opazila, je bilo

romarsko vzdušje molitve, zbranosti in odprtosti za

spoznavanje novih krajev in sporočil svetnikov, ki smo

jih obiskali. Prva jutranja postaja je bila Padova. Na poti

do tja smo poslušali vnaprej posnet in odlično pripravljen

življenjepis in sporočilo sv. Leopolda Mandića ter sv.

Antona Padovanskega.

Misel Leopolda Mandića, ki mi ostaja za vsakdanje

življenje, je tale: »Naj bo človek ves iz blata, lahko najdeš v

njem zrno zlata.«

P. Pij, prosi za nas!

V njegovi cerkvi smo bili pri prvi skupni sveti maši. Ker je

na romanju potrebna tudi pokora, je za to poskrbelo kar

nebo samo, saj je precej deževalo, ko smo hiteli po ulicah

Padove. A je bilo vredno, kajti za vsakim dežjem posije

sonce, ki nas je potem spremljalo skoraj vse dni romanja.

Sledila je dolga pot do San Giovanni Rotonda na polotoku

Gargano, ki se skriva za mnogimi griči in ovinki.

Nekoč majhna in revna vasica se je povečala na skoraj

20.000 prebivalcev in zelo spominja na skromno naravo

Medžugorja, le da tukaj pod hribom kraljujejo številne

stavbe bolnišnic, klinik in doma za ostarele. Najbolj

neumorni so se že prvi večer povzpeli do cerkve in se

pridružili molitvenemu programu, ki se tam odvija skoraj

vsak večer. Ves naslednji dan smo posvetili p. Piju, ki nas

je nagovoril s svojo ljubeznijo do Jezusa, potrpežljivim

prenašanjem nasprotovanja in z veliko sposobnostjo

navezovanja prijateljstev.

S prijatelji je p. Pij zmogel nemogoče - ustanoviti

bolnišnico lajšanja trpljenja, kjer še danes brezplačno

zdravijo vsakogar, ki nima dovolj denarja. In seveda

številne molitvene skupine, ki živijo iz njegovega zgleda

molitve. Morda bo kdaj kakšna nastala tudi v Sloveniji.

Naslednji dan smo se peljali na grob sv. Nikolaja oz. našega

Miklavža v Bari. Ali ste vedeli, da je kripta sv. Miklavža

po bogoslužni opremi pol pravoslavna in pol katoliška?

Seveda, saj je zavetnik Rusije. Ustavili smo se še na gori

sv. nadangela Mihaela (Monte Sant'Angelo), kjer je prvo

podzemno svetišče stalo že v 5. stol., ko se je nadangel

Mihael prikazal krajevnemu škofu. Manjkal ni niti obisk

čarobnega mesta Alberobello v osrčju čudovite Apulije, v

slikoviti pokrajini Trulli, kjer smo si ogledali istoimenska

nenavadna stožčasta bivališča.

Na poti domov se smo se zaustavili še v Marijinem svetišču

v Loretu in se z njenim materinskim blagoslovom vrnili

domov, okrepljeni v veri za nove izzive življenja. Če so

jih premagali naši prijatelji svetniki, zakaj jih ne bi mogli

tudi mi? Z Božjo pomočjo je vse mogoče. Na svidenje

naslednje leto!

25

Naša skupina v Bariju.

Bernardka je

umrla 16. aprila

1879, ko je bila

stara 35 let. Njena

pričevanja so

bila tudi uradno

razglašena

kot resnična,

Bernardko pa so

leta 1933 razglasili

za svetnico.

»MOJA

NALOGA

NI, DA VAS

PREPRIČAM,

MOJA NALOGA

JE, DA VAM

POVEM«

To so besede 14-letne deklice Bernardke, ki jih je izrekla

policijskemu komisarju, ko jo je zasliševal in želel

prepričati, da je vse laž in naj to tudi tako pove.

»Bernardka je bila 14-letno nepismeno dekle, ki ni

dobro razumelo niti francoskega jezika, saj so se takrat

pogovarjali v narečju, v katerem jo je nagovorila tudi

»lepa gospa«, zato so te besede zares preroške. In še danes

veljajo, mogoče bolj, kot kadarkoli prej. Če bi stopali v

odnose ljudi, v pogovore z njimi z zavedanjem, da ne

bomo prepričevali, ampak le povedali svoje mnenje, ne bi

bilo konfliktov. Prepričevanje pripelje do želje po zmagi.

Takšni pogovori razdvajajo.

Enako je z oznanjevanjem evangelija. Če bi ga sprejemali

zgolj kot nalogo, da povemo in ne prepričujemo, dajemo

ljudem na voljo ali sprejmejo ali ne. Odločitev je na

njih. Naše oznanjevanje bi bilo veliko lažje in nič več ne

bomo zmagovalci in ne poraženci, ampak bomo učenci

Jezusa Kristusa, ki pošilja dež pravičnim in krivičnim.

Jezusov učenec moli za svoje preganjalce. Mi kot ljudje

to težko naredimo, če pa Jezusovo mišljenje postane naše

mišljenje, je to mogoče. Tako dobimo pravo podobo,

pravo jedro samega sebe. Ta podoba zna odpuščati, zna

moliti, zna ljubiti svoje sovražnike. Poslani smo v ta naš

svet, vsak s svojo nalogo. Tako kot je bila Bernardka

poslana, da je povedala, kar je doživela, kar ji je povedala

Gospa.«

(Iz pridige nadškofa metropolita Stanislava Zoreta na

drugo postno nedeljo, 12. 3. 2023)

Leta 1858 se je v francoskem mestu Lurd, ki leži pod

Pireneji, prikazala Marija revni pastirici Bernardki

Soubirous, ki je 11. februarja s sestro in prijateljico nabirala

drva. Takrat se je, od 11. februarja do 16. julija, Marija

kar osemnajstkrat prikazala 14-letni Bernardki in se ji

predstavila šele v enem zadnjih prikazovanj z besedami,

da je ’Brezmadežno spočetje’.

S posebnim letalom je 180 poslušalcev Radia Ognjišče

v organizaciji agencije Kompas 10. marca poletelo proti

Lurdu, kjer smo ob bogatem duhovnem vodenju nadškofa

metropolita Stanislava Zoreta, lurškega kaplana Karla

Bolčine in direktorja Radia Ognjišče Francija Trstenjaka

doživeli dva lepa romarska dneva.

Lurd (francosko Lourdes) je Marijino romarsko središče,

ki se nahaja pod Pireneji v Franciji in velja za največje

romarsko središče na svetu, saj ga vsako leto obišče več

milijonov romarjev z vsega sveta.

26

Pred oltarjem so se pridružili še nadškofov tajnik Boštjan

Prevc, župnik v Smledniku David Jensterle, župnik župnije

Kranj Zlato polje Erik Švigelj in prelat Vinko Vegelj.

Na križevem potu smo ob pričujočih postajah razmišljali o

Njegovem trpljenju in svoje preizkušnje izročali v Njegove roke.

VESELIMO SE …

• z našo sodelavko Heleno Križnik, ki je povila

sina in nas razveselila s sporočilom: »Ljubezen se

je pomnožila. 9. marca ob 23.13 je našo družino

razsvetlil še en čudež življenja - korenjak Matija,

težak 3.820 gramov in dolg 53 centimetrov. Fantič

pridno raste in osvaja razvojne mejnike. Je velik

dobrovoljček. Še posebej rad se nasmeji sestrici

Dominiki, ko ga zabava z glasnim petjem in

izraznim plesom.«

• da smo bolje slišni tudi na območju Idrije (98.0 MHz), Spodnje Idrije (101.6

MHz), Kočevja (102.5 MHz), Nove Gorice (95.9 MHz) in Izole (88.9 MHz).

Gre za oddajnike manjših moči, ki pomagajo izboljšati slišnost le na manjšem

območju. Kljub temu smo veseli, da lahko z zemljevida brišemo sive lise, kjer nas

ni mogoče sprejemati preko zemeljskih oddajnikov. Vedno znova pa ponavljamo,

da so v Sloveniji le redki kraji, kjer nas ne bi mogli kakovostno poslušati. Na voljo

je namreč tudi DAB+ omrežje ter kabelski operaterji in seveda internetni radio

preko naše spletne strani, raznih aplikacij ali namenskih naprav. Naš dober glas

lahko seže v vsako slovensko vas!

• vsakega novega Prijatelja Radia Ognjišče. Od letošnjega februarja smo med

Prijatelji Radia Ognjišče pozdravili 223 novih PRO. Številke smo veseli in je zelo

vzpodbudna, a žal se naši prijatelji v podobni meri tudi poslavljajo in odhajajo v

večnost. Novi PRO, dobrodošli v naši veliki družini!

27

SKUPAJ

ZMOREMO

Pristopno izjavo lahko izpolniš tudi

preko spleta na www.PRIDRUZI.SE

Osebni podatki

* Ime:

* Priimek:

* Datum rojstva:

* Državljanstvo:

Stalno bivališče

* Ulica/kraj:

Pošta (številka in ime):

* Občina:

Telefon doma:

* Mobilni telefon:

* E-pošta:

Začasno bivališče

Ulica/kraj:

Država:

Pošto želim na stalni naslov začasni naslov

Izobrazba:

Poklic:

Študent: Da Ne Kje:

Zaposlen(a) pri:

Delovno mesto:

*Podatek je obvezen

Seznanjen sem, da se bodo moji osebni podatki v zvezi s

članstvom obdelovali za vodenja evidence članstva SDS

skladno s 6. členom Zakona o političnih strankah in 5.

členom Statuta SDS

Več o obdelavi vaših osebnih podatkov in vaših pravicah v zvezi s tem

lahko preberete https://www.sds.si/osebnipodatki

Obkrožite ustrezno številko pred forumi,

v katerih želite sodelovati:

Podpisan(a) pristopam . . .

1.

2.

3.

4.

5.

Izpolnjeno pristopno izjavo pošljite na naslov

Slovenska demokratska stranka,

Trstenjakova ulica 8, 1000 Ljubljana.

V(na):

*

Podpis:

h Krščanskemu forumu

h Kulturnemu forumu

h Športnemu forumu

k Forumu za kmetijstvo in podeželje

h Gospodarsko - podjetniškemuforumu

Z izpolnitvijo prijavnice in njenim podpisom sprejemam

program in statut stranke SDS.

Letna članarina znaša 15 EUR

Moj socialni položaj (obkrožite številko):

1. mi omogoča plačevanje članarine

2. mi trenutno ne omogoča plačevanje članarine

3. mi trajno ne omogoča plačevanje članarine

(upokojenci)

Dne:

EDI JURJEVEC:

»Dokler smo družina,

ki stopi skupaj

in se podpira,

in dokler smo zdravi,

bomo že!«

Piše: Lidija Zupanič | Foto: osebni arhiv

Edi Jurjevec je Človek, pisano z veliko začetnico. Z

Radiem Ognjišče je povezan od samega začetka. V letih,

kar se poznamo in prijateljujemo, ga še nisem srečala

mrkega obraza. Edi je skromen kmečki fant, ki ve, kaj

je trdo delo. Rad ustvarja, se veseli vsega nastalega ter

s hvaležnostjo deli med druge. Kljub katastrofalnim

poplavam, ki so mu pred očmi odnašale več desetletni

trud, ohranja neomajno vero Vanj in se Mu zahvaljuje,

da ni bilo še hujše. Ediju je človek vrednota od spočetja

do naravne smrti, krščanske vrednote temelj našega

preživetja, beseda Slovenec pa brezmejni ponos na vse,

kar smo in kar imamo.

Edi, kakšen je tvoj spomin na otroštvo?

»Imel sem lepo mladost, odraščal sem na majhni kmetiji,

kjer je bilo treba delati. Starši so bili strogi, a vsi otroci smo

čutili čisto ljubezen, ki je vsebovala brezpogojno zaupanje.

Staršev ni več, a nanju še vedno ohranjam spoštljiv spomin

in sem jima neizmerno hvaležen. Marsikdo mi še danes

reče, da je bila moja mama zgornjesavinjska Mati Terezija.

Bila je res dobra, pripravljena pomagati vsem. Veliko tega

je prenesla tudi na otroke. Mama pusti največji pečat v

življenju. Dobro se spomnim, kako me je objela, ko mi

je pred rojstvom brata in sestre razložila, odkod spočetje

otroka. Tako sem že takrat vzljubil nerojenega otroka.

Vedno sem jo objel, ko sem izvedel, da je noseča, pa sem

bil še sam otrok. Imel sem dobro vzgojo, tudi sam sem

iskal nekaj več, hodil na duhovne vaje. V lepem spominu

mi je ostal Vinko Kobal. On je bil taka duša! Ko si med

takšnimi ljudmi, te to oblikuje v človeka.«

Delo in šport sta bila del mojega življenja. Če ne bi bilo

treba toliko delati, bi bil verjetno dober športnik. Imeli

smo tekmovalno ekipo v raftu. Nismo imeli izkušenj ne

tradicije, a smo nekajkrat premagali šestkratne svetovne

prvake. Na tekmovanjih nismo imeli toliko znanja, a

smo garali in dobro delali ter veliko dosegli. Vedno sem

razmišljal s svojo glavo. Bil sem trener, tekmovalec,

konstruktor čolnov. Izdelovalci čolnov so mi rekli, da ne

delam prav. Z »mojimi« čolni smo zmagovali, dokazali

smo, da smo na pravi poti. Pozneje so nas posnemali.«

Edija smo radijci presenetili ob njegovi 60-letnici, žena Fanika pa

je pomagala, da je presenečenje uspelo in da sta pravočasno prišla z

morja na slovesno sv. mašo pri sestrah Klarisah

Poznamo te kot iznajdljivega in trmastega. Ko vsi

ostali rečejo ne, Edi reče ja.

»Pri meni ni besede ne, kar se dela tiče. To je izziv. V

osnovni šoli so mi učitelji rekli: Iz tega ne bo nič. Hotel

sem se dokazati. Diplomiral sem veliko pred ostalimi. Nič

mi ni bilo težko. Ves čas šolanja sem veliko delal. Že v

srednji šoli sem bil vedno med vikendi na žagi, za dodaten

zaslužek. Iz tega so rasli hlevi, kupovali smo živino. Morali

smo res delati, podnevi in ponoči.

29

Martin in Jurij nosita svetniški imeni. Vedno jim govorim,

da se morajo truditi, da bodo vredni teh imen. Moj vnuk

je Florjan Martin, nosi dve veliki svetniški imeni in vsi

bomo morali prispevati, da ga bomo lepo vzgojili. Ker

imam naslednike, imam veselje delati. Prepričan sem, da

bo šlo vse ustvarjeno v dobre roke. Učim jih, da je treba

delati, a ne samo zase, treba je tudi deliti.«

Edi z ženo Faniko in tremi otroki: Martinom, Jurijem in Klaro

Prišla je ljubezen, z njo družina …

»Nisem se prav zgodaj poročil, pri 31 se poročiš s

pametjo. A mora biti tudi sreča. Moja žena je več kot le

sreča. Moja Fanika je Božji dar. Je zlata ženska, zlata

mama, zlata gospodinja, dobra voditeljica. Je skromna,

ni ji pomembno, v kakšnem avtu se vozi. Tudi sinova

sledita in se trudita živeti po mojih nasvetih, da je treba

živeti skromno. Skromnost je k hiši prinesla moja mama.

Otrokom sem večkrat rekel: Če ne boste skromni, ne boste

nikoli zadovoljni. Mislim, da mi to kar dobro uspeva.

Zadovoljni smo s tem, kar imamo. Delo je prvo. Pa tudi

na Boga ne pozabljamo. Kolikor se da, gremo k maši. Jaz

vsako nedeljo.«

Kaj je bil razlog, da si šel na svoje? Od pridnega kmeta,

brihtnega študenta, iznajdljivega voznika tovornjaka

do lastnika Šport centra Prodnik?

»Ker nas je bilo na majhni kmetiji pet otrok, smo se

zavedali, da je treba čim prej na svoje. Že med študijem

sem trgoval s kavbojkami, z lesom, karkoli mi je prišlo pod

roke, in seveda delal na kmetiji. Nisem imel štipendije,

moral sem se znajti. Ko sem šel vpisat absolventski staž,

sem si brez štipendije kupil golfa, po študiju pa majhen

tovornjak in odprl majhno lesno obrt, da smo trgovali z

lesom. Odraščal sem ob Savinji, ljubezen do vode mi je

bila položena v zibelko. Po svoja prva dva čolna sem šel v

Nemčijo, k Slovencu Toniju Prijonu, svetovnemu prvaku

v kajaku. Razmišljal sem, kakšno dopolnilno dejavnost bi

odprl. Smejali so se mi in rekli, da so čolni za na morje,

ne za po reki. S svojo trmo sem začel s čolnarno in šel po

novih sedem čolnov. Ker ni bilo časa, da bi sam učil na

Savinji, delal sem namreč na kmetiji in posloval z lesom,

sem našel vrhunske strokovnjake s Češke, iz svetovnega

pokala, ki so učili. Tako sem začel s čolnarno. Ker ni bilo

sanitarij, tušev in ker so ljudje hodili jest drugam, sem pri

27. letih začel razmišljati o svoji gostilni. Za moj 30. rojstni

dan smo odprli kar veliko gostilno.«

Ponosni stari ata v rokah drži svojega prvega vnuka Florjana Martina

Bolj kot ustvarjanje kapitala mi je

pomembno uresničiti svoje želje in ideje.

Pomagal bom, dokler bom živel, delal bom,

dokler bom lahko.

Tako ponosnega očeta, kot si ti, človek redko sreča.

Otroci nosijo lepa slovenska imena. Vašo družinsko

povezanost je čutiti na vsakem koraku.

»Vedno, ko sva izvedela, da bova dobila otroka, sem dal

za dve sveti maši. Eno za zdravje, eno pa na čast Sv. Duhu

za razsvetljenje, za zdravo pamet. To je že prej delala tudi

moja mama. Letos sem dobil prvega vnuka, in ko sem

izvedel, da je hčerka noseča, sem najprej dal za dve maši.

Vsa družina je zelo navezana na sestre klarise v Nazarjah

in v Turnišču, z njimi imamo lep odnos, kot da so del naše

družine. Tudi naša hčerka je dobila ime po sv. Klari, sinova

30

Otrokom sem večkrat rekel: Če ne boste

skromni, ne boste nikoli zadovoljni.

Zadovoljni smo s tem, kar imamo. Delo je

prvo. Pa tudi na Boga ne pozabljamo.

Doživel si požar prve čolnarne, doživel si poplave.

Zadnje so ti odnesle čolnarno z več kot 70 čolni, 34

električnimi kolesi, vso opremo za raft, kajak in kanu,

uničena je okolica gostišča … Škoda je ogromna, več

kot milijon evrov. Kaj so bile prve tvoje misli?

»Že dlje časa sem napovedoval, da se bo v Sloveniji nekaj

zgodilo. Strah me je bilo, da bi se vojna v Ukrajini razširila.

Imam občutek, da to še ni konec. Vsa Evropa je skrenila s

poti. Način življenja, »podivjani liberalizem«, ki je še hujši

od komunizma ... Zdaj je vse dovoljeno, v komunizmu ni

bilo vse dovoljeno. Bolje živijo tisti, ki ne delajo; odlično

živijo tisti, ki živijo lahkotno. In tisti, ki ne delajo in lahko

živijo, zaničujejo tiste, ki živijo z vestjo in trdo delajo.

Tukaj se ne smemo jeziti na Boga, tega smo krivi ljudje.

Posamezniki. Čisto vsak, tudi jaz sem česa kriv. Če nekaj

ustvarjaš, gotovo puščaš posledice na okolju. V življenju

nekaj časa gradiš, pa se ti vmes nekaj podre. Glavno je,

da smo ostali mi, družina. Naprej bomo delali s tem, kar

nam je ostalo, in zraven še obnavljali. Dokler smo družina,

ki stopi skupaj in se podpira, in dokler smo zdravi, bomo

že. Upam, da bo država kaj pomagala, se pa bojim, da se

bo izpolnilo manj kot polovico obljub. Smo v škripcih in

prav bi bilo, da bi dobili pomoč, saj smo kar nekaj let dajali

državi. Bo pa treba precej trdo delati.

Zahvaljujem se Bogu, da ni bilo še huje, lahko bi izgubili

čisto vse. In seveda, zahvaljujem se vsem, čisto vsem, ki

ste prišli in nam pomagali. Ne želim izpostavljati nikogar

posebej, ker vas je preveč, in vsak je lahko dal in pomagal,

kolikor je lahko. Zato res hvala, hvala ... Skromno, a

iskreno - hvala lepa!«

Živi smo, bomo pa še enkrat na novo začeli, so bile

tvoje prve besede. Kje si našel moč zanje?

»Energija in moč sta dani od Boga. Se pa trudim, da ju

usmerjam v pravo smer. Potrebno je moliti, da ostaneš na

pravi strani. Če moliš, zapiraš vrata hudiču. Če ne molimo,

če se ne trudimo pošteno živeti po Božjih zapovedih, je

več prostora za hudiča. Če pa molimo, dobivamo moč za

zapiranje vrat v srce in dušo slabemu. Ponoči težko spim,

so skrbi, bila je korona, zdaj so poplave. Z molitvijo se

pomirim, lažje zaspim. Dva, tri dni po poplavah me je

tiščalo v prsih. Nisem vedel, kam, kaj prijeti. Potem pa

pridete v nedeljo prostovoljci, pripravljeni na pomoč! To

mi je dalo moči, energije, volje za naprej. In ko sem videl,

koliko ljudi prihaja k meni, sem jih začel pošiljati naprej.

Sosed ti je lahko več kot brat, treba je graditi odnose,

jih negovati, držati skupaj, se ob takšnih preizkušnjah

podpirati, si pomagati. To mora biti obojestransko, kot v

družini. Potrebno je imeti rad ljudi, ne samo sebe. Spoštuj

sebe in imej rad druge, to je moj moto. Po poplavah so

hude posledice. Še vedno odkrivamo, koliko je škode.

Veliko bo treba odmisliti. Sčasoma bo lažje, ob podpori

dobrih ljudi, ki ti vlivajo upanje in so pripravljeni prijeti

za lopato. Od njih dobivamo nov zagon. Z leti se bo vse

zgradilo nazaj.«

Kljub preizkušnjam vztrajaš, si optimističen …

»Hudo je, taka stvar, kot so poplave ali požar, te zelo

prizadene, a če želiš iz tega ven, ne smeš obupati. Imam

nemirno trgovsko kri in rad delam. Vesel sem, da smo

nekaj ustvarili, ampak sem na realnih tleh. Ne napihujem

se s tem, kar imamo, še vedno smo skromni, delavni.

Materialne dobrine mi ne pomenijo veliko, čeprav mi

marsikdo ne bo verjel. Preprosto rad delam. Tudi vsa

družina; moja žena ni nič manj delavna, tudi moja sinova.

Moji starši so veliko pomagali; finančno sicer ne, a vedno

sem vedel, da imam podporo. Vesel sem, da je rezultat

vsega tega tudi nekaj ustvarjenega, a to meni ne pomeni

veliko - sreča je drugje. Sreča je v družini in da ti to, kar si

si zamislil, uspe. Veliko ljudi ima ideje, a uresničiti jih je

včasih umetnost. Vesel sem, da mi uspeva, zavedam pa se,

da je to predvsem Božje delo.«

Kar dobiš, daš naprej, prepričan, da kdo drug

potrebuje bolj. Si velik človek, kar je potrdilo

tudi dejstvo, da so ti v pomoč priskočili številni

prostovoljci. Celo iz tujih držav so prišli.

»Na Češkem imam prijatelje, prvi kajakaški učitelji na

Savinji so bili in res smo povezani. Pri njih na televiziji

so poročali, kaj se je zgodilo v Sloveniji. Takoj sem prejel

telefonski klic, da preverijo, kakšno je stanje pri meni. To

je bilo ob 18h, 15 minut pred šesto zjutraj so bili že pri

meni in pomagali čistiti tri dni. Slovenci smo hvaležni

za pomoč. Pri meni je hrvaška vojska, iz mnogih držav

so tukaj in trudim se, da jim dam, kar je v moji moči,

iz hvaležnosti za vse, kar so nam pomagali. Globoko v

sebi smo vsi ljudje dobri, kar se je pokazalo tudi ob teh

poplavah. Veliko mi je pomenilo, da so mi želeli pomagati

ljudje, ki imajo doma neozdravljivo bolezen. Nisem mogel

vzeti denarja, veliko bolj ga potrebujejo, kot jaz.«

Dokler se bo razmišljalo o nerojenih otrocih

tako brez občutka, dokler bo evtanazija

starejših in bolnih veljala za nekaj

normalnega, nimamo prihodnosti.

Nov avtokamp Prodnik si odprl prav na svoj rojstni

dan. A nedavne poplave so marsikaj spremenile.

»Nov avtokamp trenutno sameva, zaradi poplav ni turistov,

Savinjska in Logarska dolina sta zaprti, neprehodni.

Z vojsko se dogovarjam, da bi v avtokampu postavili

kontejnerje, saj je uporaben v vseh vremenskih razmerah,

v vseh letnih časih. Vsaka parcela ima vodo, kanalizacijo,

31

Ker imam naslednike, imam

veselje delati. Prepričan sem,

da bo šlo vse ustvarjeno v

dobre roke. Učim jih, da je

treba delati, a ne samo zase,

treba je tudi deliti.

elektriko. Avtokamp bi lahko koristil za

obnovo Savinjske doline. Večina idej

ob načrtovanju avtokampa je mojih,

več let sem se pripravljal. Če jih ne bi

imel, verjetno ne bi šel v to. Dvajset

let sem gojil rastline, ki lepo krasijo

avtokamp in že dajejo senco. Tudi sam

sem nabiral kamne iz Savinje, ki krasijo

protihrupno ograjo. Ni se zgodilo z

danes na jutri. Težko me je ustaviti, če

si nekaj zamislim. Tudi arhitekturno

so vse zamisli moje; profesionalci jih

sicer dokončajo, a vse se rojeva v moji

glavi. Bolj kot ustvarjanje kapitala mi

je pomembno uresničiti svoje želje in

ideje. Pomagal bom, dokler bom živel,

delal bom, dokler bom lahko. Večkrat

rečem, da bi rad premoženje počasi

predal, delo bom pa zadržal.«

Si velik domoljub, ponosen Slovenec,

ki ceni vse, kar je domače. Slovenske

zastave plapolajo po novo nastalem

avtokampu, del katerega je tudi

kapelica z Marijinim kipom …

»Na odprtju avtokampa sem povedal,

da se v Sloveniji najbolj preklinja Boga,

Jezusa, Mater Božjo in Janeza Janšo, ki

je naredil ogromno za slovenski narod.

Tudi duhovnike želijo prikazati v slabi

luči, veliko je zlaganega. Vse, kar je proti

cerkvi, slovenstvu, tradiciji, je danes

dovoljeno. In zato me zares skrbi, kaj bo

z nami.«

Kaj bi sporočil našim bralcem,

poslušalcem?

»Začnimo pred rojstvom, sprejemajmo

še nerojene otroke. Živimo pošteno,

po desetih Božjih zapovedih, čeprav je

včasih težko. Seveda je treba delati ter

spoštovati našo slovensko kulturo, ki

je krščanska, zato sem v nov avtokamp

postavil na eno skalo cerkvico v čast

Sv. Duhu za zdravo pamet, na drugo pa

Triglav – slovenski nacionalni ponos. To

je naše. 400 cerkva je posvečenih Materi

Božji. Koliko je še drugih cerkva po

32

Sloveniji! Kakšen trud, kakšne žrtve so

bile potrebne, da so zrasle, sedanja oblast

pa želi to uničiti. To je res pokvarjeno.

Če bomo hoteli še kaj rešiti, bo treba

nazaj k slovenskim in evropskim

vrednotam, ki so krščanske. Dokler

se bo razmišljalo o nerojenih otrocih

tako brez občutka, dokler bo evtanazija

starejših in bolnih veljala za nekaj

normalnega, nimamo prihodnosti. To

pelje v pogubo. Ne bo napredka, ne bo

zadovoljstva, ne bo blaginje. Mi imamo

že leta tretjo svetovno vojno na domačih

tleh. Koliko nerojenih, nemočnih, nič

krivih, zakonsko nezaščitenih otrok se

splavi! Če bi imeli več rojstev, bi bilo več

Slovencev, imeli bi večjo narodno zavest,

ne bi bilo potrebno uvažati delovne

sile. Preprosto ne dovolimo, da se rodi

človek, ki bi rad rekel ’mama’, ki bi rekel

’Slovenec sem’, ki bi delal in prispeval k

domovini, Sloveniji in Evropi.«

Trma te bo pripeljala do novih ciljev

in zmag.

»Nimam ciljev. Bolj imam želje. Teh je

pa veliko. A ker jih štejem že šestdeset,

je treba začeti moliti za srečno zadnjo

uro. Nekoč se je v ta namen veliko

molilo, danes ne več. Hodim v cerkev,

na to sem ponosen, trudim se živeti po

desetih Božjih zapovedih. Materialne

stvari se lahko nadomestijo, življenja

in odnos drug do drugega, tradicija

in zavedanje svojih korenin pa so

nepogrešljivi. Najbolj od vsega si želim,

da bi se Slovenci imeli radi.«

Bližnji potoček, se je spremenil v mogočen

hudournik, ki je premikal, podiral, razbijal,

odnašal vse ... tudi asfaltirano prometno cesto.

Od polnoopremljene čolnarne ni ostalo nič, le

en od zidov priča, da je tukaj nekaj nekoč stalo.

Savinja je odnesla vse.

Savinja je za seboj pustila pravo opustošenje, tudi

polna cisterna s plinom ji ni bila kos.

Od urejenega nabrežja, masivne ograje in plaže ob

Savinji je ostalo popolno razdejanje.

Več kot je bilo počiščenega, bolj veseli smo bili.

dr. Milan ZVER

POSLANEC EVROPSKEGA PARLAMANETA

OGLAS

###

Neodvisni in svobodni mediji so temelj zdrave demokracije

Zdi se, da se v vseh državah članicah Evropske unije na tak ali drugačen način ukvarjamo

z vprašanjem svobode in pluralnosti medijev. Predvsem obstaja velika zaskrbljenost

povsod po Evropi zaradi vse večje politizacije medijev ter pomanjkanja preglednosti

lastništva medijev in dodeljevanja državnih oglaševalskih sredstev ponudnikom medijskih

storitev. Slovenija je pri tem še posebej problematična, zaradi ideološko skorajda

povsem enostranske (leve) medijske krajine, ki se izkazuje predvsem v vsakodnevnih

informativnih oddajah.

Vsaj nek odgovor na naraščajočo zaskrbljenost glede stanja na medijskem področju

ponuja evropski akt o svobodi medijev (EMFA), ki vzpostavlja skupni okvir za medijske

storitve na notranjem trgu EU ter uvaja ukrepe za zaščito novinarjev in ponudnikov

medijskih storitev pred političnim vmešavanjem.

Sam si močno želim, da bo predlagan akt prispeval k izboljšanju pluralnosti in svobode

medijev, ne samo v EU, ampak tudi v Sloveniji. Obenem pa moram ostro obsoditi dvojna

merila, ki jih ima EU v primeru Slovenije, kjer brez težav spregledajo probleme s pluralnostjo

medijev in popolno politično podreditvijo RTV Slovenija, pri kateri je tovarišijsko

sodelovala celo evropska komisarka za transparentnost Vera Jourova, ko je obiskala

ustavno sodišče ravno v času odločanja o ustavnosti novele zakona o RTV.

Komisarka, zadolžena za transparentnost, se tudi že več kot neverjetnih pet mesecev z

različnimi birokratskimi manevri izogiba objavi podrobnosti o svojem obisku v Sloveniji,

za katerega dobršen del javnosti meni, da je šlo za nedopustni intervencionizem v

proces odločanja ustavnega sodišča, ki je pripeljal do popolnega političnega prevzema

RTV Slovenija. Za to, da se dokončno razjasni vloga komisarke, pa tudi, da pridemo do

odgovorov na vrsto vprašanj, ki so pomembna navsezadnje tudi za ustrezno delovanje

EU, se nameravam obrniti tako na evropskega ombudsmana kot tudi na evropsko

sodišče.

Ta borba za resnico in pravico je prav na področju medijev še kako potrebna, saj si

želimo Evrope, ki ne ogroža suverenosti držav, predvsem pa ne posega v posamične procese

v državah članicah na podlagi dvojnih meril, politične pripadnosti in/ali všečnosti.

Elda

Viler

Ne moreš,

da te ne bi

dvigalo!

Pišeta: Tadej Sadar in Mirjam Judež

Foto: Tatjana Splichal

Elda Viler je ime, ki se ga držijo presežniki, kot so:

slovenska pevka tisočletja, ena velikih dam slovenske

zabavne glasbe, pevka, za katero so se potegovali

najboljši skladatelji. Odraščala je v Koštaboni pri Kopru.

Že kot mlado dekle je nastopila na prireditvi Pokaži, kaj

znaš in opozorila nase. Kmalu so jo povabili v Ljubljano.

Že s prvimi nastopi so prišle tudi nagrade. Prepevala je

skladbe najbolj cenjenih skladateljev zabavne glasbe,

kot so Mojmir Sepe, Ati Soss, Jure Robežnik in Jože

Privšek, za katere so besedila pisali najboljši pesniki in

avtorji, predvsem Elza Budau, Gregor Strniša in Branko

Šömen. Med njenimi največjimi uspešnicami so: Ti si

moja ljubezen, Zlati prah imaš v očeh in Lastovka, po

kateri je verjetno najbolj znana.

Njene nepozabne interpretacije še vedno občudujejo

in se od njih učijo tudi mlajše generacije poslušalcev,

kritikov in glasbenikov. Pevka Alenka Pinterič je v svoji

avtobiografiji zapisala, da je bila Elda Viler slovenska

pevka tisočletja. Najboljši skladatelji tistih časov so

radi rekli, da če si napisal veliko pesem, si jo napisal

za Eldo. Dogajalo se je, da so jo avtorji za festivale

rezervirali tudi za leto dni in več vnaprej. V tistih letih

je nekaj pomenilo biti najboljši med najboljšimi. Pela

je najtežje, najzahtevnejše pesmi in ob poslušanju

njenih interpretacij je postajalo jasno, da lahko poje

vse. Največjo priljubljenost je dosegla v 60. in 70. letih,

v času razcveta slovenske popevke. Gostovala je po

Evropi in posnela več kot 300 pesmi.

Po osamosvojitvi Slovenije se je razočarana umaknila

z glasbenih odrov, saj ji je Ministrstvo za kulturo

odvzelo status svobodnega umetnika s pojasnilom, da

ne ustvarja sodobne glasbe. Šele po prigovarjanju in

spodbudi hčerke Ane Dežman, tudi odlične pevke, se je

vrnila in zdaj kljub častitljivim letom še vedno odlično

odpoje marsikatero pesem. V studio smo jo povabili

v družbi hčerke Ane. Razlog vabila je bil koncert ob

60. obletnici prvega nastopa v Ljubljani, v Slovenski

filharmoniji. Zato je obletnico proslavila kar tam. Kako

se je začela njena glasbena pot in kaj čuti ob prepevanju

zdaj? Z Eldo Viler, legendo slovenske popevke, in Ano

Dežman se je pogovarjal Marjan Bunič.

Kako se spominjate svojega prvega nastopa? Takrat ste

bili zelo mladi …

»Mladostni časi … Imela sem velika pričakovanja,

vedno sem sanjala, da bi bila pevka. Odkrili so me na

prireditvi Pokaži, kaj znaš v Šmarjah, v bližnji vasi pri

Kopru. Po nastopu so me povabili na avdicijo v Koper,

na katero se sama nisem upala prijaviti, pa me je tja

"porinil" nekdanji predsednik. Bila sem takoj sprejeta,

čeprav sem tako nekultivirano kričala. Potem sem šla na

snemanje na Radio Koper, tam pa je bil obalni orkester

Vinka Horvata, v katerem je igral tudi moj bodoči fant

in mož, oboist. Perfektno je igral tudi klavir in mnogo

drugih inštrumentov. Že kot 15-letni fant je s kolesom s

harmoniko hodil v Radence igrat in služit denar. Imela sem

srečo, da sem ga srečala. Najina ljubezen mi je dragocena.

Vsi spomini ob moji 60. obletnici prvega nastopa me

vežejo tudi nanj …«

Vaš mož Anton Dežman je bil vaš življenjski in tudi

zelo močan glasbeni spremljevalec.

»On je bil moj profesor, o vsem me je poučeval.

Marsikatera pevka je rekla: Lahko je tebi, ko imaš moža

glasbenika. Karkoli so mi dali peti, so vedeli, da bo

kakovostno narejeno, ker sem imela njegovo pomoč in

svoj glas. Potem sem bila sprejeta v glasbeno šolo v Koper.

Ko sem z Obalnim orkestrom posnela skladbo, je kar

dolgo trajalo, da so me poklicali iz Ljubljane in povabili

na moj prvi nastop v Slovensko filharmonijo. Koncert

smo oblikovali najboljši pevci iz vseh slovenskih regij,

34

vsak je zapel dve pesmi. Ta koncert je bil zame odskočna

deska in pomemben dogodek. Na njem so bili zbrani vsi

kompetentni, »pravi« ljudje, ki delujejo na najvišji ravni,

spremljal nas je plesni orkester … Takoj po vaji se je prišel

Ati Soss predstavit z nasmehom in me vprašal, če bi lahko

zapela kakšno njegovo pesem.«

Ana, ti si rasla v tem razkošju glasbe. Če česa, glasbe

pri vas verjetno ni manjkalo.

»Glasbe je bilo poln kufer (smeh) … Ko so mami odrezali

peruti, ji odvzeli status svobodne umetnice, se je v njeno

srce naselila grenkoba. Tudi oče je bil zelo razočaran.

Zaradi zamere mama ni več poslušala svojih pesmi, tudi

pesmi drugih ne, zavladalo je zatišje. Takrat se je podala

tudi v narodno-zabavne vode. Treba se je bilo znajti.«

Ana, tudi ti si stopila na glasbeno pot. Poješ več zvrsti,

tvoje primarno delo je v Operi, delaš pa tudi izlete v

jazz, v pop …

»V glasbeni družini se to naseli v otroka, še bolj se hočeš

sam dokazati, pokazati kaj drugega … Nas je glasba vedno

povezovala. Zaradi očeta je bila bolj prisotna simfonična

glasba, Brahmsove simfonije … Klasična vzgoja se mi je

naselila v srce. Oče me je usmerjal predvsem v klasično

glasbo: "Če že moraš biti pevka, bodi operna. To je nekaj

vredno, ne boš stradala kot mama." Pol mojega srca je v

klasični glasbi, drugo polovico pa mi zapolnjuje popevka,

popularna glasba, jazz, improvizacija ...«

Elda, ste doma veliko peli?

»Mama je lepo pela, moja teta, nono in nona … Ko smo

se učili šivati, smo vsi peli, tudi oče je pel, igral harmoniko

… Ko sem bila majhna, sem prišla k sosedi, ki me je

spodbujala, naj kaj zapojem, da mi bo namazala dober

svež kruh s smetano. Naš župnik Alojz Kocjančič je rekel

naši mami: Naj pride Elda na kor. A nisem prenašala,

da so me starejše "glavne" pevke porivale v zadnje vrste.

Mama je rekla: Kaj si je ta otrok izmislil, da hoče biti pevka?

Pusti ji, je rekel oče, naj gre v svet, jaz ji zaupam. On je

bil zelo veren človek. Doma sem jim zagrozila: Če me ne

pustite, moje življenje nima več smisla, se ubijem! Pa je oče

rekel: Potem pa pojdi, samo ne hodi domov tarnat, kaj je

bilo hudega.«

Ana, petje ni zgolj prepevanje po notah, človek sebe

vloži v glasbo …

»Človeški glas je odraz notranjega stanja, duha, duše,

sploh v interpretaciji prihaja iz tebe vse, kar doživljaš,

psihologija, razumevanje sveta … Od izkušenj je odvisno,

kako bo nekdo podal neko delo, partituro. Ni samo talent.«

Elda, eminentni avtorji so pisali za vas, odlični

besedilopisci, pesniki. Niso vas »šparali«. Mnoge

pesmi so izredno zahtevne.

»Na televiziji so predlagali, da bi jaz zapela Marjanino

pesem, ona pa mojo. Pa je rekla: Jaz tega ne bom zmogla,

to je pesem samo za Eldo. Zelo sem vesela, ko slišim druge

Elda: Petje zdravi, daje moč. Vsa besedila,

ki imajo nekaj povedati, so kot molitev.

Ana: Oče me je usmerjal predvsem v klasično

glasbo: Če že moraš biti pevka, bodi operna.

To je nekaj vredno, ne boš stradala kot mama.

peti moje pesmi in da ljudje primerjajo. Ljudje imajo radi

originale. Če že posnemaš, moraš vsaj nadgraditi, zapeti

malo drugače … Tudi jaz sem na začetku zelo posnemala

druge. Ko ti dajo novo pesem, pa iz te nekaj naredi, poišči

svoj slog.«

Ana, je v tebi tudi kaj primorske trme?

»Sem kar trmasta, vztrajna. Mama mi je preprečevala,

da bi bila pevka. Duete sva začeli prepevati, ko sem bila

stara 16 let. Zahtevala je, da sem popolna. Ko je prišel

Jure Robežnik na vajo za duet Čez sedem rek, sem morala

nevemkolikokrat ponoviti samo eno frazo … Želela me je

obvarovati, hkrati pa je absolutno podpirala moj talent. To

je strast.«

Elda, glasbeno so bili nekoč precej drugačni časi.

Festivalov je bilo zelo veliko, sploh na področju

nekdanje Jugoslavije.

»Tam sem dobila zelo veliko prijateljev. V rajnki Jugi so

me bolj cenili kot v svoji domovini. To je vedno tako,

nihče ni prerok doma. Še preden sem zapela v Slovenski

filharmoniji, je bil koncert v Domu sindikatov v Beogradu,

za katerega sem si sešila zelo lepo obleko. To so bile

ovacije … Komponisti so takoj pristopili, imela sem veliko

simpatijo in podporo pri njih, vedno so glasovali zame, ko

me je bilo treba sprejeti na kakšen koncert. Povsod so me

vabili, poleti sem bila po dva meseca po Dalmaciji, pela na

terasah. Vsi so me imeli zelo radi. Doma nisi imel takih

priložnosti. To je bilo prelepo zlato obdobje.«

Nekaj festivalov pri nas vendarle še imamo. Ana, ti si

sodelovala na skoraj vseh.

»Javnost me je prvič spoznala po duetu z mamo pred 24

leti, skupaj sva zapeli Čez sedem rek. Na predlog Maria

Galuniča se je "zgodila" Nora misel in potem so začeli

skladatelji Jure Robežnik, Patrik Greblo … pisati prve

pesmi zame. Nastopila sem na Slovenski popevki, Orionu,

Narečni popevki. Nabrala sem si izkušnje, ki jih začetnik

potrebuje.«

60 let glasbe je šlo skozi vas, Elda. Kako vpliva glasba

na vas?

»Ne vem, kdaj je minilo 60 let, še danes sem otročja.

Glasba je v tebi, mi smo rojeni za odrske deske, uživamo v

tem. Tudi če ne moremo več, dobimo z neba moč. Ko sem

prišla na Poletno noč, sem zaradi bolečin komaj hodila.

Najprej sem se morala uleči za 30 sekund na pločnik,

potem sem počasi vstala, zelo počasi šla do odra, da je

orkester gledal, kaj je z mano. Rekla sem: Ne vem, če bom

zvečer lahko pela. Robežnik pa je odvrnil: Poznam te, ti

boš zvečer pela. Ko sem odpela na vaji, sem čutila, kako

je začela bolečina popuščati, zvečer sem zapela lahkotna,

kot bi poletela. Petje zdravi, daje moč. Vsa besedila, ki

imajo nekaj povedati, so kot molitev. Ne moreš, da te ne

bi dvigalo.«

35

Z ljudmi na poti

Piše: Andrej Šinko | Foto: Osebni arhiv sogovornic

Življenje piše različne zgodbe, ki so včasih povezane s selitvijo v tujino. Lahko zaradi zaposlitve, ljubezni ali zgolj

želje po novi izkušnji. V oddaji ’Z ljudmi na poti’, ki je na valovih Radia Ognjišče na sporedu drugo in peto nedeljo

v mesecu ob 18.30, gostimo Slovence, ki živijo v tujini, in tujce, ki so si življenje ustvarili pri nas.

V oddaji spregovorijo o tem, kako so bili sprejeti, kako doživljajo državo in prebivalce, pa tudi o učenju jezika,

zaposlovanju, socialnih pravicah in drugih zanimivih tematikah. Tako na eni strani predstavljamo določene

posebnosti držav in narodov, na drugi strani pa spodbujamo tudi zavedanje o danostih Slovenije in ponujamo

vpogled v to, kaj številne Slovence spodbudi, da si prihodnost ustvarijo v tujini.

S Kube v Slovenijo, nato v ZDA

V eni od preteklih oddaj smo tako gostili Lucy Constante,

ki se je zaradi ljubezni s Kube preselila v Slovenijo, pri nas

živela šestnajst let, pot pa jo je nato vodila v Las Vegas v

Združene države Amerike. Dejala je, da zanjo nobena pot

v tujino ni bila lahka, saj je potrebnega precej prilagajanja,

in tako je bilo tudi z njenim odhodom v ZDA.

Zaradi dolgoletnega življenja pri nas se je ob kubanski

mentaliteti navzela tudi evropske, slovenske. Ob prihodu

v ZDA je bilo bistveno drugačno tudi okolje. »Ko sem

prišla v Ameriko, je bilo vse veliko, veliko ljudi, brezdomcev

na ulici. Težko je bilo, ampak sem se prilagodila. Tam imam

tudi starše, in to me je veselilo,« je dejala sogovornica, ki je

pojasnila, da se je iz Slovenije preselila zlasti zato, ker je

pogrešala družino.

Lucy Constante trenutno živi približno petnajst minut iz

centra Las Vegasa, v umirjeni soseski, kjer ima večina hiš

tudi bazene. »To je bil zame luksuz, tega nisem bila vajena,

ampak narave pa ni, samo puščava.« Ob tem je pojasnila,

da je zadovoljna, da ima službo zgolj petnajst minut stran

z avtomobilom, kar je v ZDA precejšnja redkost.

Velik je tudi prepad med bogatimi in revnimi. ZDA

privabljajo številne priseljence, nekateri so za normalno

življenje primorani opravljati tudi dve službi. Obljubljena

dežela tako pogosto piše tudi nekoliko bolj bridke zgodbe.

A naša sogovornica meni, da je pomembno, kako zelo si

predan cilju. »Če si priden in osredotočen, ti bo uspelo. Res

je veliko priložnosti,« pravi in dodaja, da je treba delati, če

si želiš kaj ustvariti. »Če greš v ZDA z drugimi nameni, se

pa lahko zelo hitro tudi izgubiš.«

V primerjavi z evropskimi državami so precejšnje razlike

zlasti v socialnih pravicah. S tem sta povezana tako

izobraževalni kot zdravstveni sistem. Sogovornica ju je

imela priložnost spoznati v treh različnih državah. Na

Kubi, v Sloveniji in v Združenih državah Amerike.

Kljub temu, da smo pri nas do zdravstvenega sistema

velikokrat kritični, pravi, da njej ni povzročal skrbi, saj

je bila ne glede na bolezensko stanje deležna oskrbe. »V

Sloveniji sem se glede tega počutila bolj varna in brez stresa,

sploh nisem razmišljala o zdravstvenem zavarovanju.«

Na drugi strani je v Ameriki v zvezi s tem prisotne

nekaj skrbi. Nekatera podjetja za zaposlene plačujejo

zdravstveno zavarovanje, ne pa vsa. Slabo je po besedah

sogovornice poskrbljeno zlasti za vse brez rednih

zaposlitev in posledično zavarovanj. Pojasnila je, da lahko

zgolj krajši obisk pri zdravniku stane 1000 dolarjev ali celo

več.

36

Lucy Constante pravi, da je tudi pri iskanju službe

njena izkušnja pozitivna, čeprav se ob prihodu v ZDA

ni zaposlila na področju, na katerem se je izobraževala.

Povpraševanje je poslala v prodajalno avtomobilov in dve

trgovini, na koncu pa povsod dobila pozitiven odgovor,

čeprav ni imela konkretnih izkušenj dela na teh področjih.

Kljub temu je po njenih besedah konkurenca na trgu dela

izjemna.

Sogovornica Slovenijo zelo pogreša, zlasti zaradi številnih

prijateljev in kakovosti življenja. Zato ne izključuje

možnosti, da bi se nekoč vrnila, čeprav se na drugi strani

Atlantika počuti dobro. »V ZDA sem bolj sproščena zaradi

tega, ker je več različnih kultur. Če se želim pogovarjati

samo v španščini, se lahko pogovarjam v španščini, saj so

tam ljudje z vsega sveta.«

Sogovornica veliko razmišlja o prihodnosti, a kje jo bo

preživljala, še ne ve. »Moje srce je vsepovsod, na Kubi, v

Sloveniji, družina pa je v Ameriki. Moj načrt je ustvarjati v

ZDA in pozneje od tega živeti, morda pol leta na Kubi, pol

pa v Ljubljani.«

Jadranje jo je poneslo v svet

Gostja ene od oddaj ’Z ljudmi na poti’ je bila tudi jadralka

Jasna Tuta, ljubiteljica morja, popotnica in predvsem

jadralka, ki se je pred leti odločila povsem spremeniti

način življenja. Odšla je v svet, svoje delo pa povezala z

najljubšo dejavnostjo, jadranjem.

O odločitvi je povedala, da ni bila nenadna. »Kar nekaj let

se je nabirala želja, da bi odšla. Brala sem zgodbe ljudi, ki

so to naredili, in sem jim zelo zavidala,« je dejala in dodala,

da se je odločila, da mora to poskusiti, ker bi ji bilo sicer

žal. Tako si je vzela leto premora in odšla v svet. Nato so

se po njenih besedah stvari začele dogajati same od sebe.

Jasna Tuta je prepotovala velik del sveta, pritegnili pa

so jo zelo različni kotički. »V vsaki državi je bilo nekaj,

kar mi je ostalo. Avstralija ima čudovito naravo, je nekaj

posebnega, se pa z ljudmi nisem povezala. Medtem ko je

bilo v Mehiki obratno. Tam sem navezala zelo pristne stike z

ljudmi, ljudje so res zelo srčni.« Sogovornica je sicer najbolj

poznana po Polineziji, o kateri je napisala knjigo, pogosto

pa o njej tudi predava. Zaradi tega je to zanjo tudi eden

bolj priljubljenih kotičkov.

Posameznika ob obisku druge države pogosto presenetijo

razlike. »To je glavna stvar potovanja, zaradi česar sem

prepričana, da bi moral iti vsak mlad človek na pot, preden

začne delati. Res se ti odpre drugačen pogled in se zaveš, da

tako, kot je pri nas, ni po vsem svetu in da tam ni vedno

nujno najboljše.« Sogovornica je spomnila na pripetljaj

iz Avstralije, ko njena angleščina še ni bila najboljša in je

nekoga povprašala o določenih glagolih v pretekliku, pa so

jo začudeno pogledovali. Na koncu ji je nekdo pojasnil, da

tam, kjer je bila, v šoli nimajo slovnice. Takšne stvari so za

nas pogosto nepredstavljive.

Sogovornica je poudarila še, da tudi vrnitev v domače

okolje, ko daljše obdobje živiš v tujini, ni enostavna.

Navadiš se drugačnega načina življenja in hitro opaziš

razlike, tudi v razmišljanju ljudi. »Ko greš prvič na pot, se

bojiš vsega. Ko se ti na poti dogajajo lepe stvari, pa začneš

zaupati. Ugotoviš, da je svet lep in dober in da karkoli se

ti zgodi, ti bodo pomagali tudi neznanci. Postaneš dosti

bolj odprt in se osvobodiš strahu,« je dejala sogovornica,

ki opaža, da smo Slovenci bistveno bolj navezani na svojo

lastnino.

Jasna Tuta precej časa preživi na morju. Zaradi življenja

na jadrnici je morala zmanjšati število stvari, se nekaterim

odpovedati. »To se mi ne zdi nekaj slabega, prej obratno.

Z manj stvarmi v nahrbtniku sem se počutila lažje, za

manj stvari me je skrbelo,« je poudarila in dodala, da je

na jadrnici tako, da ko kupi kaj novega, se mora kakšni

zadevi, ki dalj časa ni bila uporabljena, odpovedati. »Tega

se skušam držati na vseh področjih življenja. Na primer, da

imaš malo ljudi okoli sebe, ampak prave, malo opravkov,

ampak takšne, ki te osrečujejo.«

Dobrodelni koncert

ob pomoči evropske poslanke Ljudmile Novak (ELS)

na gradu Tuštanj v Moravčah

za družino, ki je v poplavah izgubila vse.

V najobsežnejših poplavah v

zgodovini naše domovine je

uničenje več deset tisoč

domov pustilo za sabo

obup in žalost.

Vseevropski protipoplavni

ukrepi politične skupine

Evropske ljudske stranke

(ELS) in pomoč evropskih

institucij pa imajo

jasno sporočilo:

niste in ne boste ostali sami.

37

RITEM SRCA 2023

Utripala so srca,

širili sta se dobra volja in ljubezen

Pišeta: Manca Hribar in Rok Mihevc

25. maj je bil za naš radio in za več kot 1.400 obiskovalcev pravi praznik! Na

forumu pred Zavodom sv. Stanislava se je odvil jubilejni, dvajseti festival

sodobne krščanske glasbe, ki zadnjih devet let nosi ime Ritem srca. Utripala

so srca, sklepala so se nova prijateljstva, širili sta se dobra volja in ljubezen,

roke mladih pa so se dvigovale v molitvi.

Raznolike vsebine stojnic

Vreme nam je bilo tudi letos

naklonjeno, malo po 17. uri popoldne

se je prizorišče začelo polniti. Stojnice

so ponujale raznolike vsebine, ki so

privabljale staro in mlado. Pogled na

prizorišče okoli 7. ure zvečer pa je že

naznanjal: čaka nas še en nepozaben

večer. In res bi ga lahko opisovali v

samih presežnikih.

Podcenjujemo glasbo v živo

Vodja festivala Andrej Jerman se je

po končanem večeru na zadnje tedne

intenzivnega dela ozrl s hvaležnostjo.

In česa si za Ritem srca želi? »Ko

sam obiščem kakšen dober koncert,

sem ponavadi vedno presenečen nad

močjo glasbe v živo. Se mi zdi, da jo

podcenjujemo. Lahko poslušaš nekega

izvajalca v avtu, na CD-ju, kakorkoli

... Ampak, ko to doživiš na koncertu,

ko je dobro izvedeno, te odnese nekam

čisto drugam. Želim si, da bi ljudje tudi

z Ritma srca odhajali z občutkom, da

se jih je dotaknilo, in z neko željo, da se

sem vrnejo; da je bilo to pa res dobro!«

pesmi lahko predstavilo pred več kot

1400-glavo množico obiskovalcev.

Tudi aktualni zmagovalec Masterchefa

Luka Novak, ki je skrbel za kulinariko,

presenečenja nad množico ni skrival:

»Noro, presenetili so me. Nisem verjel,

da bo toliko ljudi. Mi ’švicamo’, od

začetka se še nismo ustavili.«

Blagoslov in pesem

Večer je sklenil krajši nagovor in

blagoslov Matevža Mehleta s Katoliške

mladine, nato pa so grla spet zapela v

en glas. Še prej sta nastopila tudi naš

sodelavec Marjan Bunič in p. Janez

Ferlež. Bogu hvaležni za letošnji

festival se z mislimi že oziramo proti

naslednjemu letu, ko se spet zberemo.

Vabljeni, da si v vašem koledarju

označite 21. maj 2024, ko bo oder

Ritma srca znova zaživel.

1400 obiskovalcev

Veseli in hvaležni smo, da je šest

izvajalcev – Petra Stopar, Lea Boršič

in Brigita Pintar, Denis Trap,

Damjan in Neža Pančur, Matej

Šoklič in Miha Novak – svoje nove

38

»Oblivajo me solze

hvaležnosti!«

Na pustno soboto, 18. februarja, smo sodelavci Radia Ognjišče napolnili naše

pisarne, sedli za telefone in zbirali sredstva, ki ste jih poslušalci namenili

misijonom. S hvaležnostjo nas je navdala že enaindvajseta izvedba pustnega

programa z dobrim namenom.

Piše: Jure Sešek

V Centru za podhranjene otroke ni veliko smeha.

Hvala za pomoč. Pogled v prihodnost je lepši.

V Centru za podhranjene ne morejo pomagati

vsem, ki prosijo za pomoč.

V hvaležnosti za darove, zbrani za eno skledo.

Svet je poln čudnih novic, negativnih,

bolečih, zaskrbljujočih vesti,

komentarjev, v katerih se avtorji

sprašujejo, kdaj in kam smo zašli, kam

pelje naša pot nerazumevanja, večnih

zamer, egoizma ... Zato smo še toliko

bolj veseli resnice, da ste za lačne otroke

v Afriki in na Arktiki darovali več kot

134.000 evrov. Akcija, ki vzbuja upanje,

pričuje, da je v ljudeh še vedno živo

sočutje; govori, kako trdne so vezi med

domovino in misijonarji, med Slovenijo

in misijonskimi deželami.

Hvala! Za vsak klic, za vsak darovani

evro, za vsak klik. Iskrena hvala.

S. Zorica Blagotinšek, ki deluje v

Senegalu, je ob uspehu pisala: »Brez

besed sem, tako toplo je v srcu, ki

čuti povezanost z misijonskimi srci v

Sloveniji. Kako otipljiva je Gospodova

beseda: »Lačen sem bil in ste mi dali

jesti.« Oblivajo me solze hvaležnosti ob

taki obdarovanosti.«

S. Mojca Karničnik, ki v Kongu s

sosestrami skrbi za podhranjene otroke,

je razmišljala: »Koliko slabih novic kroži

po svetu vsak dan. Povzročajo hladen

občutek, celo prepričanje, da je svet slab

in pokvarjen. Ob spremljanju poročil se

zdi, da ljudje mislijo le na svoje koristi.

Pa ni res. Poglejte, kaj se je na pustno

soboto dogajalo v Sloveniji! Doživljali

smo Evangelij v živo. O, da bi tudi take

novice čim pogosteje krožile po svetu.

Pripomogle bi k večjemu optimizmu

ljudi. Prisrčna hvala vsem, ki mislite na

uboge in delite z njimi. Prepričana sem,

da so bile z nami tudi mnoge »uboge

vdove« iz Evangelija.«

In kako prav je imela s. Mojca. Vse

Pustne Sobotne iskrice doslej so zrasle

iz skromnih darov. Vsa velika dejanja,

ki so jih v misijonih lahko izpeljali v

minulih letih, so zrasla na odrekanjih

naših poslušalcev.

Misijonarka s. Dorica Sever se je

oglasila z Arktike, ki ji je bila namenjena

tretjina zbranih sredstev: »Iskrena

hvala! V srcih ljudi je veliko dobrote

in plemenitosti. Vem, da ne gre le za

splošno humani čut za sočloveka v stiski.

Ne. Ljudje, ki so darovali, čutijo Božji

dotik, ker živijo iz Duha in Resnice. Ob

stiski drugega je njihova velikodušnost

izraz duhovnega bogastva, ki jim je

popolnoma zastonj podarjeno.«

Sestre v zahvalah, ki so jih poslale

po dobrodelni akciji, in v oglašanjih

po njej vedno znova poudarjajo

hvaležnost in sporočajo, da se

dobrotnikov spominjajo v molitvi.

Vrnimo jim z enako mero, bodimo

povezani s slovenskimi misijonarkami

in misijonarji. Ponosni nanje se jim

zahvaljujemo za vse zglede, ko ostajamo

odprtih ust ob spoznavanju njihovega

poslanstva, žrtvovanja in oznanjevanja.

Čutimo, da je Pustna Sobotna iskrica

obogatila vse, z radostjo je napolnila

obe strani. Hvala!

Meritev. Priprave na

gradnjo nove obednice.

Obrok je osrednji dogodek dneva v

šoli, za katero skrbijo misijonarke.

39

Visoke

zavarovalne

vsote

40

Težo letošnjih misijonskih nagovorov je prevzel nadškof Marjan Turnšek, ki je odgovarjal na vprašanja današnjega

časa. »Ko se temelji reda podirajo, Kaj more storiti pravični, Izgubljeni in osamljeni, Skupaj smo močni – gorje

samemu, Družina – kraj sprave in odpuščanja, Kaj nam je storiti« – to je sedem naslovov sedmih dni, na katere

se je v razmišljanjih naslonil nadškof. V kratkih nagovorih smo gostili tudi različne pričevalce, od poslanke do

športnika. Zbrali smo nekaj njihovih misli.

Piše in fotografira: Rok Mihevc

Marjan Turnšek, nadškof

Ta svet bo propadel! To je gotovo. Vendar

nam Božja Beseda daje upanje, saj je to

samo en del psalma, že naslednji njegov del

pa govori o zaupanju Bogu, da bo tudi v tem

času ali pa v tem stanju, ko se vse podira, posegel

vmes, da bo tukaj z nami, da bo vse naredil novo.

Konec koncev On nosi zgodovino v svojih rokah.

Iva Dimic, poslanka

Vem, da Bog je, da je živ. In vsak dan Ga

prosim, da pride tudi v mojo družino, v

moj vsakdan. Vsak dan želim posvetiti tudi

Njemu in se mu izročam. Vsa moja dejanja naj

izžarevajo Njegovo ljubezen do mene in jaz želim

to Njegovo ljubezen deliti tudi z drugimi. V politiki

je to včasih težko. Težko, ker je občutek egoizma in

vsemogočnosti vedno bolj prisoten in močan. Težko

je včasih tudi ostalim mojim kolegom, težko je, ko

razumeš in čutiš, da zadeve ne gredo v pravo smer,

pa vendarle, iz krščanskih vrednot izhajajoč, dovoliš

drugemu drugače misliti, drugače čutiti in ga v tem

sprejmeš. Enostavno ga je potrebno sprejeti.

Snežna Večko, redovnica

Vzrok za podiranje reda vidim v odvzemu

trdnega temelja, ki ga nujno potrebujemo.

Vsak od nas je verjetno doživel potres in

takrat je grozen občutek. Niti se ne zavedamo, da

stojimo na trdnem temelju in kako potrebno je, da

imamo trdna tla pod nogami. Ko potres to zamaje,

se počutimo resnično izgubljeni in nas je strah.

To je storil ta nesrečni relativizem, ki je zaupanje

v vero, v temelj, ki nam je že dan, t. j. Bog, obrnil

na glavo. Zdaj postavlja vsak svoj temelj, ti se med

sabo ne ujemajo, se podirajo in prišli smo v res

zelo nevarno obdobje, ko se temelji reda podirajo

z vsemi modernimi teorijami spola … Če se ne

bomo potrudili v večjem številu vzpostaviti nazaj teh

temeljev, bosta osamljenost in izgubljenost vse večja.

Darja Ovsenik, žena, mati in podjetnica

Družina je kraj sprave in odpuščanja. Sliši se

tako lepo, sliši se tako sladko. Pa vemo, da je

lahko tudi zelo grenko, da je lahko tudi grdo

in predvsem, da lahko tako zelo traja, da kar boli.

In podeliti ta, kot mu rečem, krožni proces, ki živi

svojo dinamiko ves čas mojega življenja, je najbolj

intimno, tudi najbolj ranljivo, pa hkrati tudi najbolj

pomembno za moje življenje in za življenje mojih

najbližjih.

Dominik Križnik, dijak

Poleg miru, prisotnost Boga v meni živi tudi

v mojih zahvalah, prošnjah, skrbeh, daje mi

upanje za naprej. Ko se pojavi nezaupanje in

mislim, da bo šlo vse v »franže«, se zazrem vase,

v svojo vero v Boga, da bi se naslednjič ob podobnih

razmerah odzval z večjim zaupanjem in vero, da

me, ko nekaj spet ne bo šlo, to ne bo vrglo iz tira.

Janja Kolenc, pričuje o splavu

Vera v Boga mi vedno znova daje upanje in

moč. Vsakič, ko se spomnim, kakšen greh mi

je bil odpuščen, se spomnim, kako velik je Bog.

Kako se vedno lahko naslonim Nanj. Včasih

sem bila, kot mnogi, mnenja, da je vera nekaj, kar

omejuje. Živiš po nekih arbitrarnih navodilih, ki ne

služijo ničemur. Toda ko spoznaš Jezusa, spoznaš

tudi namen teh "pravil". Bog nam je dal osnovni

moralni okvir, ki vedno drži. Brez izjem.

Cene Prevc, športnik

Družina je vse! Kaj nam je vsem štirim, ki

skačemo, skupnega? Starša. Upam si reči,

da sta imela strogo vzgojo. Med vrednotami,

v katerih sta nas vzgajala, je bilo mnogo

krščanskih, ki so zelo življenjske. Prigarala sta

nam modra spoznanja. Samoumevno se nam zdi,

da delovni človek zgodaj vstaja in od šeste zjutraj

do devetih zvečer niti ni deležen počitka. O tem

nam nista govorila, to sta živela. Na ta način je v

naša življenja vgrajena delavnost. V življenja, ne le

v šport. Seveda pa tam pride zelo prav.

41

Misijonske Svetovalnice

Piše: Mirjam Judež

V času Radijskega misijona smo v petih misijonskih Svetovalnicah gostili sedem zares zanimivih gostov. V prvo

misijonsko Svetovalnico smo pisatelja, duhovnika, urednika in predavatelja mag. Branka Cestnika povabili

zato, ker je izkušen misijonar. Naslednji dan sta v pogovoru sodelovala biblicistka dr. Snežna Večko, uršulinka

in frančiškan p. Pavle Jakop. Tretjo misijonsko Svetovalnico je oblikoval frančiškan in klinični psiholog p.

dr. Christian Gostečnik, v četrto smo povabili zakonca Zrnec z več kot 30-letnimi izkušnjami zakona, v zadnji

misijonski Svetovalnici pa je bil naš gost zakonski in družinski terapevt, teolog, filozof, psihoanalitik in profesor

na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Tomaž Erzar. Za vas smo zbrali nekaj njihovih najbolj navdihujočih misli – v

razmislek in morda tudi za poglabljanje vaše osebne vere.

Branko Cestnik: »Večina kristjanov

ima svojo krščansko identiteto na

standby. V njih gori lučka, a ne

deluje.«

»Precej hodim po naših župnijah, kdaj

tudi na Avstrijsko Koroško in v Italijo. V

osnovi ljudski misijon izhaja iz potrebe, da se dežela,

ki je že krščanska, spet zbudi v svoji veri. Vera počasi

začne pešati, pade, pridejo tudi zmedena obdobja, čudne

ideologije, vernik se izgublja. Zato so že pred sto leti

nastali ljudski misijoni, ki so imeli namen obuditi vero.

Ljudje so imeli svoje župnike, a teh so bili vajeni, zato

so klicali druge duhovnike. Nastali so redovi, ki so bili

namenjeni prav ljudskim misijonom, med njimi je tudi

moj red klaretincev. Še po 2. svetovni vojni je bilo po vsej

Evropi videti velike ljudske misijone, ljudje so poslušali

misijonarske pridige, se na veliko spovedovali, potem je

metoda ljudskih misijonov šla v pozabo. Naš red zdaj na

novo študira pristope, prilagoditi se moramo obdobju,

v katerem smo. Marsikje se ljudski misijon opušča, saj

imamo duhovniki v glavi ljudske misijone kot množične

dogodke. Če množičnost ni zagotovljena, si ga skoraj ne

upamo organizirati. Ko se odpovemo visokim številkam

obiska, se sprostimo in lahko naredimo čudovit misijon.«

»Ko sem imel prvič ljudski misijon leta 1999 v Komnu

na Krasu, sem toliko spovedoval, da sem skoraj pozabil

dati odvezo, tako sem bil utrujen. Kazala se je velika

potreba po misijonski spovedi, ki gre bolj v globino, več se

spomniš za nazaj. Jaz v spovednici povprašam, če je kakšna

zamera, bolečina iz otroštva, da se to zbudi in položi pred

Gospoda. Potreba po spovedi je sčasoma začela upadati,

zato smo začeli nuditi pogovorno obliko spovedi v neki

za to namenjeni sobici. Še zdaj imamo možnost pogovora

z misijonarjem ali obisk misijonarja na domu. Ta obisk

ne sme biti preveč ritualen kot blagoslov hiše, temveč bolj

klepet. S tem smo odgovorili na potrebe današnjega časa.«

»Večina kristjanov ima svojo krščansko identiteto na

standby (v mirovanju). V njih gori ena lučka, a ne deluje. Je

kot mrtev, ampak je živ. V Sloveniji ima večina kristjanov

tako vero. Je kristjan, ampak kot da ni, ne deluje. Je pralni

stroj, ampak ne pere, je mikrovalovka, ampak ne greje.

Zdaj je treba pritisniti ta standby gumb. Lahko daš več od

sebe! V sebi imaš elektriko, Sv. Duha, bil si krščen, to je v

tebi!«

»Ko greš naokrog po našem katoliškem podeželju, opaziš,

da je »krščanskega humusa«: poštenosti, delavnosti,

solidarnosti, dovolj. Po župnijah vidiš, da četudi verniki

niso tako redni pri mašah, vendarle niso čisto izgubili

tistega primarnega: ljubezni do bližnjega, spomina na

Boga. V njih živi zavest, da mora otrok k obhajilu, k

sv. birmi, hočemo biti cerkveno pokopani. Kristjani v

mirovanju so tam, da jih dvigneš in potem te znajo res

navdušiti. Število vernikov pri bogoslužju je pomemben

kriterij, ni pa edini. Tu so še kriteriji sožitja, prijateljstva,

solidarnosti, ki se še niso povsem izgubili.«

»Misijon, misijonske pridige te peljejo v globino. Ena teh

globin je želja po Bogu. Ena od nalog misijona je, da ljudje

v sebi začutijo, na novo odkrijejo željo po Bogu in se ji

prepustijo. Bog ni tujec v tvoji duši, ni izmišljotina nekih

sistemov. Želja po Bogu prihaja iz tvoje notranjosti. »Idi«

noter in Ga boš našel.«

P. Pavle Jakop: »Zakaj smo kristjani

»putke«, ki se takoj umaknemo, potem

pa se smilimo sami sebi?«

»Individualizem je sovražna drža do

človeka. Človek, ki živi zasebno, izolirano

življenje, živi sovražno do sebe. Kristjani

bi morali biti po svoji veri in odločitvi na nek način

obvarovani pred osamljenostjo, saj si vere ne moremo

zamišljati brez občestva. Če si v pravem krščanskem

občestvu, težko govorimo o individualizmu.«

»Strah nam spodnaša tla pod nogami in takrat bežiš,

iščeš nekaj stalnega, trdnega. Odpraviti moramo strah

pred človekom, kar je bistven problem. Ljudje se ne upajo

poročiti, se odločati za nekaj stalnega, vse je začasno,

relativno, podpisujejo stvari na kratek rok, na nič se ne

zanesejo.«

42

»Množičnost krščanstva ni bila Jezusova zamisel. Vloga

kristjana je biti sol, kvas. Spomnim se, ko je moja mama

mesila kruh, je dala samo ščepec soli. Oče jo je v testo

stresel več, pa ni bil več tako okusen.«

»Kristjani radi tarnamo, kako smo izrinjeni. Tam smo,

kamor smo se pustili izriniti. Morali bi se znati postaviti

zase. Zakaj smo kristjani take »putke«, ki se takoj

umaknemo, se damo utišati, potem pa jamramo in se

sami sebi smilimo? Nimamo samospoštovanja, kar rodi

občutek večvrednosti pri drugih. Včasih moramo tudi

udariti po mizi, ne v smislu agresije, ampak v smislu

samozavesti, odločnosti, samospoštovanja. Če se mi sami

ne bomo spoštovali, kdo nas bo? Danes je družba narejena

tako, da če se ne postaviš zase, te izrine ali te uporabi za

predpražnik.«

P. dr. Christian Gostečnik: »Grozno

je vedno znova upati, da te bo mama

sprejela, globoko razumela, pa tega ne

zmore.«

»Vsak potrebuje nekoga, na katerega se

lahko nasloni v težkih časih, je tvoj svetilnik,

pristanišče, kamor lahko vedno prideš in si tam doma. Če

tega človeka nimaš, je lahko res hudo. Pozitivne skupnosti

so velikokrat takšna pribežališča, kjer so ljudje dobrodošli,

da sodelujejo, služijo Bogu, molijo, skušajo uresničiti svoje

globoke želje in potrebe, se družijo. Druženje je izrednega

pomena. Na ta način ustvarjamo vezi, prijateljstva, in ko

ti je hudo, lahko nekoga pokličeš.«

»Najbolj globoka skupnost je družina, v kateri se zarežejo

najbolj globoke brazde prihodnosti, v kateri lahko vedno

delujemo, vemo, da smo ljubljeni, zaželeni, vemo, da nas

nekdo potrebuje, nas ima rad in nas pogreša. To nam daje

osnovo za vse, kar pozneje gradimo v življenju.«

»Dolžnost staršev je otroka naučiti, kako se v življenju

soočati s stresom, zmagami, porazi, v katere odnose je

vredno vstopati. Le tako bo zgradil iz sebe odgovorno, zrelo

osebnost, za kar pa potrebuje starše, da ga strukturirajo,

disciplinirajo, mu postavijo omejitve in so v težjih

življenjskih situacijah njegovi sopotniki. Otroku ne moreš

pustiti, da se sam odloča. Starši morajo usmerjati otroka,

prepoznati njegove želje, potrebe in jih uresničevati tako,

da je za otroka dobro. To pomeni, da si tam: konsistenten,

predvidljiv, čustveno vedno na voljo.«

»Če otroku prepustimo, da se sam odloča, ga zanemarjamo

in ga ne moremo prav razumeti v jedru njega samega.

Otrok rabi nekoga, ki ga bo sočutno vodil skozi življenje.

Kako naj se otrok sam odloči za zakramente? Otrok se ne

more odločiti za nobene vrednote, vrednote mu je treba

dati in vzgojiti, potem se bo pa že sam odločil, čemu bo

sledil.«

»Vrednote, ki jih imajo starši, so dolžni predati svojim

otrokom iz skrbi in ljubezni do njih. Če sem človek, ki

spoštuje, je sočuten, prijazen, razumevajoč, bom skušal

dati te vrednote tudi ljudem v svoji okolici. S tem, ko jih

živiš, jih daš ostalim. Če jih ne daš, jih bo dala ulica in

otrok bo sprejel, kar bo dobil.«

»Če živiš z nekom, ki je razklan v sebi, aroganten, ima

vedno prav, je dobro vedeti, da je ta človek v sebi strahovito

negotov in ima obupen kompleks manjvrednosti, a tega

ne pokaže, to prenese na nas. Sebe lahko rešiš tako, da

prepoznaš njegovo rano in se zavedaš, da on drugače

ne zmore. Ljubezen do sebe je, da se notranje umiriš,

zmoliš in si rečeš, da imaš svoje življenje. Živeti s tako

osebo je grozno, a moraš priti do spoznanja, da se ne

bo spremenila. Ti ljudje so drugačni, te ne razumejo,

ne čutijo in nikoli ne bodo. Starši se ne spreminjajo,

tudi zakonci ne, ljudje okrog nas se ne bodo spremenili.

Lahko pa se spremenimo mi, prenehamo računati na

njih, nehamo gojiti pričakovanja. Grozno je iti k mami,

vedno znova upati, da te bo razumela in sočustvovala, te

globoko sprejela, pa tega ne zmore. Dokler ne sprejmeš,

da ima omejene kapacitete, je težko živeti, saj te vsakokrat

rani. Kot bi reševal škorpijona iz vode. Kadarkoli ga rešiš,

te piči. Škorpijonu bi rad pomagal. Pa te bo vedno pičil,

ker je to v njegovi naravi. Tudi nekateri ljudje so taki, da

vedno pičijo.«

Barbara Zrnec: »Namen odpuščanja

je, da obnovi, ozdravlja, obnavlja

odnose.«

Barbara: »Vedno sva se zelo dobro

razumela, nisva bila pa brez problemov.

Dolgo sva mislila, da obstaja v zakonu

samo en prav, da morava vedno imeti enako mnenje o

pomembnih stvareh in ker to ni mogoče, ker smo različni,

sva se večkrat pregovarjala, kdo ima prav. Velikokrat se

mi je zdelo, da so Markove rešitve, predlogi boljši, bolj

racionalni, ker jih je znal bolje predstaviti, zato sem se

včasih počutila malo zapostavljena. Na tečaju Ljubezen

in spoštovanje sva se naučila, da smo moški in ženske

ustvarjeni drugače, da stvari vidimo, doživljamo drugače

in da če si drugačen, nisi napačen.«

Marko: »Ko je Barbara prišla na idejo, da bi šla na tečaj

Ljubezen in spoštovanje, v sebi nisem čutil želje, da bi se

ga udeležil. Ker sva bila že v letih, si nisem predstavljal,

da bi tam lahko izvedel kaj novega. Ampak sem se

motil. Na tečaju sem hitro spoznal, da v najinem odnosu

lahko izboljšava spoštovanje. Prihajam iz družine,

kjer spoštovanje ni bila pomembna vrednota, in niti

nisem vedel, da ga potrebujem. Po drugi strani ženske

potrebujejo ljubezen.«

43

Barbara: »Vsi potrebujemo oboje, ljubezen in spoštovanje,

potrebujemo pa ene snovi več. Ženske več romantike,

pogovora, ljubeznivosti, moški več spoštovanja. Na tečajih

večkrat slišiva, kako je ljubezen brezpogojna, spoštovanje

si moramo pa zaslužiti. To ni res. To sta dve enakovredni

vrednoti, ki sta brezpogojni.«

Barbara: »V Svetem pismu piše, da naj možje ljubijo svoje

žene, žene pa naj spoštujejo svoje može. Ko so konflikti, je

to težko narediti, a ker gre za Božje naročilo, ukaz, naj bi

to izpolnili zaradi Boga. Si ranjen, prizadet, nimaš nobene

želje, da bi se spoštljivo obnašal, a kot kristjani to lahko

naredimo zaradi Boga.«

Barbara: »Midva se nikoli nisva veliko kregala, dokler

se ni rodila najina hčerka. Takrat so prišle globlje,

pomembne odločitve glede vzgoje, šele takrat so se

pokazale pomembne razlike. V življenju ne moreš biti

vedno istega mnenja. Prednost krščanstva je odpuščanje,

da znaš reči oprosti in znaš odpustiti. Namen odpuščanja

je, da obnovi, ozdravlja, obnavlja odnose. To je zelo

pomembna vrednota.«

Marko: »Če ne odpustiš, greš izpod Božje zaščite in se

nastaviš hudiču. Kaj se ti dogaja, ko si prizadet? Po glavi se

podi misel: Kako dela z mano. Če tako razmišljaš več let, je

to uničujoče za odnos. Neodpuščanje rodi zagrenjenost, ta

pa bo vsak odnos ubila. Protistrup je globoko odpuščanje.

Ozavestiti moraš, kakšna rana ti je bila prizadejana. Midva

drug drugega nisva veliko ranila, so pa pri naju največji

vzrok trenj druge rane iz otroštva. Takrat se začneva

vrteti. Ko se tega zaveva, vrtenje ustaviva.«

Barbara: »Veliko žena poznam, ki molijo za svoje može,

da bi se spreobrnili. Večkrat dobijo obljubo, da se bo

spremenil, da je treba nadaljevati. Molitev je rešitev.

Samo Bog lahko reši. Če smo vsiljivi, se lahko sozakoncu

zamerimo in dobi še večji odpor. Bog spreminja ljudi, Ga

pa moramo povabiti v to. Moliti, Ga prositi, naj naredi to

za nas.«

Barbara: »Veliko ljudi prizna, da so verni, a to nima

nobenega vpliva na njihovo življenje. Ti predaš svoje

življenje Bogu in mu prepustiš, da je gospodar tvojega

življenja. S tem nisi več sam »glavni«. Vse, kar delaš,

prepuščaš, da On vodi. To povsem spremeni način

življenja, razmišljanja, odločitve, kaj boš naredil v

določeni situaciji.«

Dr. Tomaž Erzar: »Čas celi rane, a pri

velikih krivicah poglablja bolečino.«

»V družini se zaradi besa, sovraštva,

ogroženosti stiki prekinejo za 20, 25 let.

Njeni člani stalno obnavljajo krivico, ki se

jim je zgodila glede dediščine ali česa drugega,

to se prenaša naprej v naslednje generacije … To zaceliti

je dolga pot. Radi rečemo, da čas celi rane, a pri velikih

krivicah, zamerah se s časom bolečina, razočaranje

poglabljata. Do tistega, ki je žrtev krivice, sovraštva,

zamere, je težko stopiti in ga povabiti: Dajva narediti

nekaj novega. V krivico ljudje ne želimo vsak dan stopati

in se vanjo poglabljati. Naša glava gre rada čim prej mimo

tega, češ, jaz sem to pozabil, to je staro, grem naprej. Brez

bolečine ne bo sprave in pravega odpuščanja.«

»Če ne bi imeli zgleda krščanstva, vprašanje, kako bi

civilizacija živela po tistem, ko so hoteli zob za zob, oko za

oko. Veliko krivico je moč odpustiti, če človeka lahko vidiš

kot šibkega. Glavni problem odpuščanja je, ker se ljudi, ki

so nas prizadeli, nam naredili krivico, še vedno bojimo.

Dokler čutimo, da so to storili zato, ker so bili močni,

ker bi lahko naredili drugače, pa niso, toliko časa bomo

jezni nanje. Šele čez 10, 20 let spoznamo, da je ta človek še

vedno tak, kot je bil, da je tudi svoje otroke pustil na cedilu,

da je to njegov pekel … Zlasti v družbenem prostoru

vidimo ljudi, ki imajo vpliv, medije, moč, močnejše, kot

so v resnici. Naš pomemben korak pa je, da jih vidiš kot

šibke, kot tiste, do katerih bi bil v boljših razmerah lahko

sočuten. Ko to spoznaš, odpuščanje ni več daleč.«

»Raziskave kažejo, da jeza in zagrenjenost nista dobri ne

v zdravstvenem ne v čustvenem pogledu. Zagrenjenost

sproža alarmni odziv v našem telesu, lahko pokvari

imunski sistem, spanje, odzivanje in to se lahko nadaljuje

v kronične bolezni. Nelson Mandela pravi: »Neodpuščanje

je, da spiješ strup sam, potem pa čakaš, da bo ubil tvojega

sovražnika.« Ubil bo tebe. Z zamerami in s tem, da stalno

tuhtaš, kaj se je zgodilo, ali se tuhtanju izogibaš … S tem ne

moremo živeti. Vsi si želimo živeti sproščeno, suvereno v

svetu, kjer smo lahko ljudem naklonjeni, jih imamo radi in

oni nas, kadar zmorejo. Jeza je breme. V nas stalno sproža

odziv, nam jemlje energijo, sposobnost veselja. Videti

dobroto je težko, če se mi zdi, da se mi nenehno dogaja

krivica. Če poskušaš neprijetno misel potisniti stran, se ta

okrepi. Če je v središču našega doživljanja in našega srca

močna zamera, črn strup, se vse vrti okoli tega.«

»Dosti lažje bomo odpustili, če bomo vedeli, da smo

tudi mi kdaj naredili krivico, koga prizadeli, ker smo bili

šibki, ker nismo znali drugače. In potem smo bili deležni

odpuščanja in je nekdo rekel: V redu je. Nič hudega nisi

hotel. Spomni se, da si tudi ti grešnik. Potem ti ne bo težko

razumeti drugih grešnikov, ne bo ti težko odpustiti, ker

je bilo tudi tebi odpuščeno. Spomni se, da si lagal, nisi

bil iskren, koga ogoljufal, pa ti je to nekdo odpustil in ti

rekel, da greš lahko naprej in si še vedno dober človek.

Odpuščanje nam je stalno dano.«

Vsem misijonskim vsebinam

lahko v celoti prisluhnete

v našem Avdio arhivu.

44

VSE ZA SANACIJO PO POPLAVAH

JARŠE | KAMNIK | DOMŽALE | MENGEŠ | LJUBLJANA

LATKOVA VAS | NAZARJE | TRBOVLJE | ORMOŽ

MSGR. STANISLAV ZORE:

»Krščanstvo je dalo pečat

našemu narodu«

Piše: dr. Andreja Eržen Firšt | Foto: Rok Mihevc

Na predvečer praznika Marije Pomagaj smo se v Njeni baziliki na Brezjah

zbrali ob večeru slovenskih krščanskih izročil. Slovesno somaševanje je

vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

46

Marijino sliko so s svečkami pospremili

številni romarji, s petjem litanij pa

spremljali naši radijski sodelavci

Po sveti maši je sledila procesija s podobo

Marije Pomagaj po vasi.

Na predvečer praznika Marije Pomagaj se Slovenci

v domovini in po svetu povezujejo v molitvi in pri

sveti maši že 47 let.

23. maja 1977 so naši rojaki v ZDA

prvič obhajali večer krščanskih izročil.

Za to se je odločila slovenska narodna

skupina, ki se je avgusta 1976 zbrala na

evharističnem kongresu v Filadelfiji.

Tam so sklenili, da bodo vsako leto na

predvečer praznika Marije Pomagaj,

ki varuje slovenski narod in slovenska

izročila v svetu, v svojih domovih

prižgali sveče. Večer bodo preživeli v

molitvi in pogovoru o tem, kar nas je

v verskem, kulturnem in narodnem

smislu oblikovalo skozi stoletja.

Povabili so Slovence v domovini in

vse rojake slovenskega izročila v svetu,

da se jim pridružijo. Večer slovenskih

krščanskih izročil je povezan tudi z

vsakoletnim romanjem sodelavcev,

prijateljev in poslušalcev Radia

Ognjišče k zavetnici Radia, Mariji

Pomagaj, ki so napolnili baziliko.

Že 47 let se Slovenci v domovini in

po svetu tako na predvečer praznika

Marije Pomočnice oziroma Marije

Pomagaj povežemo v molitvi in sveti

maši. Na ta večer se priporočamo

Kraljici Slovencev, ki jo prosimo, da

varuje slovenski narod in slovensko

narodno izročilo. V nemirnih časih,

ki smo jim priče, je potrebno še toliko

bolj moliti za utrditev krščanskih

korenin našega naroda.

Večer slovenskih krščanskih izročil

smo ob 19.30 začeli z molitvijo

rožnega venca pred milostno podobo

Marije Pomagaj. Sledila je sveta maša,

somaševanje je vodil ljubljanski

nadškof metropolit msgr. Stanislav

Zore.

Ljubljanski nadškof metropilit msgr.

Stanislav Zore je v pridigi spregovoril

o pomenu prenosa krščanskih izročil

iz roda v rod. »Hvaležni smo za

vse, s čimer je krščanstvo dalo pečat

našemu narodu in naši pokrajini.

Smo dediči čudovitih lepot, posejanih

tako na gosto, kakor redkokje drugje

po svetu. Te lepote so nam zaupane,

da se jih veselimo, da jih občudujemo

in da skrbimo zanje,« je uvodoma

dejal nadškof Zore in nadaljeval:

»ko nocoj obhajamo večer krščanskih

izročil, se torej Bogu zahvaljujemo

za to, kar so nam predniki izročili in

zaupali v varstvo. Ta večer pa je še

bolj namenjen iskreni prošnji, da bi

nam različna znamenja pomagala

poglobiti in okrepiti našo vero.« V

nadaljevanju nam je nadškof Zore

postavil vprašanje v razmislek: »Kaj

bomo mi kot kristjani izročili naprej?

Naše krščansko izročanje ne more biti

samo posredništvo med preteklimi in

prihodnjimi rodovi na naši zemlji.

Tudi naše krščanstvo, tudi moja vera

mora zaznamovati izročilo, ki ga bomo

posredovali naprej. V resnici bomo

mogli izročiti naprej samo to, kar bomo

iskreno in dosledno živeli. Naj bo naše

izročilo prihodnjemu rodu Slovencev

naše služenje Gospodu v ugodnih

in neugodnih okoliščinah. Pri tej

odločenosti naj nas spremlja mogočna

priprošnja Marije Pomagaj.«

Po sveti maši je sledila procesija s

podobo Marije Pomagaj po vasi. S

svečkami so jo pospremili številni

romarji, s petjem litanij pa spremljali

sodelavci Radia Ognjišče. Ob koncu

procesije je nadškof Zore podelil

blagoslov, sledilo je celonočno

češčenje pred milostno podobo

Marije Pomagaj.

ŠE NEKAJ MISLI IZ

PRIDIGE NADŠKOFA

MSGR. STANISLAVA

ZORETA:

»Hvaležni smo za vse, s čimer je

krščanstvo dalo pečat našemu

narodu in naši pokrajini.

Smo dediči čudovitih lepot,

posejanih tako na gosto, kakor redkokje drugje po

svetu. Te lepote so nam zaupane, da se jih veselimo, jih

občudujemo in skrbimo zanje. Vso to lepoto so naši

predniki pokristjanili, če smemo tako reči. Vem, da komu

ta misel ne bi bila všeč. Pa vendar se mi zdi primerno, da

smo pozorni, hvaležni in ponosni na cerkve, cerkvice in

kapele, ki so jih naši predniki gradili iz svoje vere in iz

spoznanja, da v vsakdanjem življenju potrebujejo Božjo

pomoč. Zdelo se jim je pomembno, da ima Bog svoj

dom med njihovimi domovi, da vidi, kako živijo. Da

sliši njihovo dihanje, da lahko posluša njihove pogovore,

predvsem pa, da je blizu njihovim prošnjam, da Mu

morejo vsak trenutek odkrivati svoje potrebe. In seveda,

da se Mu morejo zahvaljevati. Naši predniki so našo

pokrajino zaznamovali z znamenji Božje navzočnosti iz

svoje globoke vere. Zato moramo tudi mi ob vseh cerkvah

in znamenjih, ki nas nagovarjajo skorajda na vsakem

koraku, vedno znova živeti svojo vero. Ob pogledu na

cerkev se misel ne more ustaviti pri arhitekturi, ampak

mora srce počastiti Njega, ki prebiva med nami.

Kako mimo cerkva, križev ob potih in drugih znamenj

hodimo mi? Vem, da se največkrat mimo znamenj vere

vozimo in jih pogosto niti ne opazimo. Pa tudi kadar

hodimo, smo pogosto tako globoko potopljeni v svoje

misli, pogreznjeni v svoje skrbi, da spregledamo, da s križa

na nas gleda Jezus, da bi nam navdihnil misel spodbude ali

tolažbe, da je v kapelici Marijina podoba, da bi bila uteha

na naši poti.

Posebno vprašanje bi zaslužila znamenja vere v naših

domovih in stanovanjih. Ne umetnine, na katere smo

ponosni, ampak v resnici znamenja vere, ki nam pomagajo,

da se vsak dan znova zavemo, da verujemo in zato svoje

življenje zavestno sprejemamo in živimo pred obličjem

Očeta in Sina in Svetega Duha.

Dragi starši. Vem, da imajo danes po večini naših družin

otroci vsak svojo sobo. Hvala Bogu, da je lahko tako. Vem

tudi, da otroci to sobo opremijo po svojem okusu. Ali je

med vsemi plakati, podobami in raznimi predmeti nekje

na steni, morda celo v nekem kotu tudi križ? Da more

Jezus temu doraščajočemu najstniku govoriti: Ko boš

vse te prerasel ali pa ko boš doživel, da se nihče izmed

teh ne meni zate, ko se boš ob vseh teh podobah čutil

osamljen, zapuščen, razočaran in nemočen, sem jaz tukaj,

da te spremljam v tvoji preizkušnji in te ujamem v tvojem

padcu – da bi tudi ti imel življenje in ga imel v obilju. Naj

bo v vsaki sobi vašega doma križ.

Naročnik prispevka: Politična Skupina Evropske ljudske stranke (ELS/EPP Group) v Evropskem parlamentu

Nujna je hitrejša gradnja ustrezne protipoplavne zaščite v Sloveniji

Nedavne katastrofalne poplave, ki so prizadele Slovenijo, so nas pretresle. Ko so se reke in hudourniki

umaknili v svoje struge, smo bili v marsikaterih krajih priča pravemu opustošenju – popolnoma

zalite kleti, stanovanjski in poslovni prostori, uničene hiše, ceste in druga vitalna infrastruktura.

Sam sem bil dvakrat na terenu v Zgornjesavinjski dolini, kot dolgoletni član lokalnega gasilskega

društva PGD Veliki Kamen, kjer smo skupaj z drugimi gasilci, civilno zaščito, prostovoljci in policisti

ter vojaki pomagali pri odpravljanju posledic poplav, črpanju vode iz objektov, čiščenju mulja in

drugih naplavin.

Usposobljeni reševalci, gasilci, policisti in vojaki ter prostovoljci so igrali ključno vlogo pri evakuaciji

ljudi v najbolj ogroženih območjih, za kar jim gre velika zahvala. Še enkrat več je Slovenija dokazala,

da ima vrhunsko organizirano in usposobljeno civilno zaščito.

Zdaj - je nujna hitra ocena škode in hitro ukrepanje z obnovo infrastrukture, kot so ceste, mostovi in komunikacijske poti,

kar je ključno za normalno osnovno delovanje družbe.

Slovenijo poplave niso presenetile prvič, so pa bile tokratne ene izmed najbolj uničujočih. Dale so nam vedeti, da kakorkoli

se trudimo, je narava še vselej močnejša od nas. V luči dejstva, da imamo v Sloveniji zelo raznolik teren in pestre vremenske

pogoje, moramo, tako kot v preteklosti tudi v prihodnje računati, da se nam takšne poplave še bodo pojavljale. Zato je nujno

treba s strokovnjaki ponovno oceniti vsa pričakovana in potencialna poplavna območja v Sloveniji ter v prihodnje izvajati bolj

odločne protipoplavne ukrepe z gradnjo ustrezne protipoplavne zaščite.

Ker smo Posavju v preteklosti ob gradnji verige hidroelektrarn (HE) na Spodnji Savi, ki proizvajajo električno energijo iz

obnovljivih virov, hkrati z njimi zgradili tudi protipoplavno zaščito in dali možnosti za namakalne sisteme v kmetijstvu, nas je

tokrat v Krškem in Sevnici zaščitila pred razlivanjem Save, čeprav nas je pred tem v naših krajih redno poplavljala. Na podoben

način je treba zaščititi tudi vsa ostala poplavno ogrožena območja v Sloveniji.

Ob letošnjih katastrofalnih poplav je najpomembnejša izjemno velika solidarnost, ki smo jo izkazali prebivalci Slovenije.

Mnogo prizadetim ljudem smo prinesli žarek upanja, da v stiski niso sami. Pomembno je, da ta solidarnost v prihodnjih dneh,

tednih in mesecih ne pojenja. Pričakujemo tudi pomoč iz Evropskega solidarnostnega sklada. Nikakor ne smemo pozabiti

tudi na kmete - živinorejce s poplavljenih območij, in moramo ostati maksimalno solidarni z vsemi, ki jim je deroča voda

odnesla vso krmo, bale sena, pri čemer slovenske kmetijske organizacije že aktivno pomagajo.

Franc Bogovič,

poslanec v Evropskem parlamentu (SLS/EPP)

47

Chef Luka

Jezeršek: »Rad

grem v dobro

vaško gostilno!«

Piše: Mirjam Judež | Foto: Osebni arhiv gosta

Če slišimo ime in priimek Luka Jezeršek, pri nekaterih

zadiši, pri drugih se prižge TV sprejemnik, pri tretjih

se obudi spomin na kakšno dobro jedačo … V zadnji

avgustovski oddaji Naš gost smo pred mikrofon

povabili kuharskega mojstra Luko Jezerška, ki izhaja iz

družinskega podjetja s 40-letno tradicijo na področju

gostinstva in organiziranja pogostitev na raznovrstnih

dogodkih. Ljubitelj lepega in dobrega je govoril o

pogumu staršev, podjetju, ki ga z vso predanostjo

danes vodijo štirje bratje in si ne želijo Michelinove

zvezdice. Pogledali smo v zakulisje kuharskega šova

MasterChef, v katerem je že deseto leto eden od

sodnikov. Z znanim chefom se je pogovarjal Jure Sešek.

Luka, Slovenija vas je spoznala predvsem zaradi

MasterChefa. Je televizija res tako močna?

»Ne morem verjeti, kako veliko moč ima televizija. Del

MasterChefa sem, ker imam rad ljudi, ki so s srcem in

glavo pri kuhariji. Jezerški smo v kuhariji predvsem

zaradi posla.«

Povsod je brati, da ste živeli nad kuhinjo. Da drugače

ni šlo. To ni bila običajna gostilna, v katero bi lahko

zjutraj prišel na kavo.

»Oče se je v Soro preselil iz Poljanske doline, mama iz

Logatca, dom sta si zgradila na sredini, v Sori in sčasoma

je v družinski hiši nastal družinski posel, kuharija, vse

to, kar danes štirje bratje peljemo naprej. Vzgojen sem

bil v cateringu: doma skuhamo, naložimo v kombi in se

peljemo v Ljubljano, na Obalo, tam oddelamo dogodek in

se vrnemo. Moraš biti malo cigan, da to počneš. Pred 18.

leti smo odprli prvi lokal a la carte, to je bil naš Dvor, jaz

pa sem bil postavljen, da ga bom vodil. Tam smo kupili

staro kmetijo, jo prenovili in povabili ljudi, da lahko

pridejo na kosilo in kavo. Po nekaj letih sem ugotovil,

da to ni zame. Bil sem tesnoben, vsak dan sem odklenil

isto ključavnico, prižgal iste luči, bil v isti kuhinji … Vse

življenje pa sem bil vzgajan v tem, da se nam je nenehno

48

nekaj dogajalo, da se ves čas selimo. Pri svojih dobrih 40.

letih ugotavljam, da je to moj svet. Ciganski.«

Kako ste »padli« v svet kulinarike?

»Po osamosvojitvi ni bilo ponudnika catering storitev.

Prišla so tuja predstavništva, tuje ambasade. Ko so se

začeli odvijati različni dogodki, ni bilo ponudbe. Po

osamosvojitvi smo izgubili družbeno prehrano, ko smo

vozili malice v »fabrike«. Tako smo padli v ta svet. Oče

je znal poslušati naročnike, znali smo delati in tako smo

prišli do posla. Oče je v garaži položil ploščice in smo

začeli. Da sta oče in mama uspela z majhnim kolektivom

iz nič postaviti nekaj takega … Še sedaj mi grejo dlake

pokonci. Živimo v izobilju, karkoli naročiš, si izmisliš,

dobiš. V tistem obdobju pa se ni dalo dobiti živil, pijače,

materiala za velike piknike, danes se zdi to neverjetno.

Spomnim se, kako smo odprli Hišo kulinarike. Oče

ni imel denarja, da bi prenesel telefon, pa smo otroci

dežurali, dvigovali slušalko, da nismo izgubili posla.

Vesel, ponosen sem, da smo mi trije z njim prehodili to

Opažam, da izgubljamo dobro vaško

gostilno, kamor si šel, našel prijatelja,

spil kozarec piva ali vina in nekaj

pojedel. To malo ugaša. Vaške gostilne

so slovenska posebnost.

pot, da nam ni bilo le dano, ampak smo zgodbo ustvarili

skupaj. Ko smo pred 10. leti prevzeli podjetje v svoje

roke, smo imeli jasne cilje, kaj moramo doseči. Danes

imamo vsi štirje otroke, počasi jih že malo zanima naš

posel, nočemo pa nobenega siliti v to, naj se vsak sam

odloči.«

Danes bratje vodite veliko družinsko podjetje.

»Zdaj nas je približno 120 rednih sodelavcev. Na eni

strani imamo catering dejavnosti, na drugi pa štiri a la

cart restavracije. Naš posel je zelo sezonski. V sezoni

imamo še približno od 150 do 200 honorarnih sodelavcev.

Velik kolektiv smo. Kar nekaj ljudi je šlo pri nas v pokoj,

nekateri so pri nas že iz dijaških dni. Ljudje, ki so danes

na zelo odgovornih položajih, so bili študentje, dijaki pri

nas in s svojim delom, znanjem in entuziazmom so prišli

do te funkcije. Nihče je ni dobil na lepe oči.«

V zadnjih desetih letih je bila ekonomska kriza,

soočili smo se s covidom, poplavami, ki so prizadele

tudi vas … To je bilo kar viharnih 10 let.

»Res sem ponosen, da smo z brati ustvarili dober odnos.

Veliko kolegov, ki imajo brate, s katerimi so skupaj v

podjetjih, se nam čudi in nas hodi spraševat, kako nam to

uspeva. Verjetno zaradi vzgoje. Moj najmlajši brat Martin

vedno pravi, da smo družinsko podjetje, po drugi strani

pa delujemo kot zelo veliko podjetje. Imamo skupščino

lastnikov, to smo mi štirje, počasi spuščamo zraven

še sodelavce na odgovornih mestih. Skupaj izvolimo

direktorja. To je zelo resna stvar. Imamo družinsko

ustavo. V obdobju, ko se vsi razumemo in smejimo,

želimo urediti odnose na papirju za čase, ko se mogoče

ne bomo razumeli. Brat pravi, da je naša prednost ta, da

se znamo naglas skregati in tudi opravičiti ter sesti za

isto mizo. Zdaj se bolj organizirano kregamo, včasih pa

je tudi kaj letelo po zraku (smeh).«

Kako se bratje razumete?

»Fenomen je, da smo cele dneve skupaj, na koncu

pa gremo trije bratje (eden res noče jadrati) še za en

teden na jadrnico. Ko popoldne nimamo kaj početi, se

dogovorimo za kolesarjenje … Ko sem v službi in me

pokliče brat Martin kot direktor, brat Jure iz prodaje ali

Luka je obraz podjetja Jezeršek, saj je medijsko najbolj izpostavljen

kdo drug od sodelavcev, se znam postaviti v podrejeni

položaj. Vem, kaj je moja naloga, znam pa tudi povedati

svoje mnenje. Najbolj brani člen družinske ustave je, da

dekleta oz. žene teoretično ne smejo delati v družinskem

podjetju, hkrati pa jih želimo vključevati, ker je dobro,

da vedo, kakšen je npr. moj delež v podjetju. O tem se v

družini zelo odkrito pogovarjamo. Na žalost se v Sloveniji

o tem ne znamo pogovarjati, zato gredo kmetije na pol,

mnoga podjetja po prvi ali drugi generaciji propadejo.

Tukaj smo zeleni.«

Sta starša ponosna na svojo družino, ki je vedno

večja? Zdaj imata že devet vnukov …

»Oče in mama sta nas vzgajala v skromnosti, oba prihajata

s kmetij. Poznamo veliko gostiln, ki so bile v zlatih letih,

pa niso več. Včasih ju starejši kolegi sprašujejo, kako

jima je to uspelo. Nimata napisanega recepta, nista imela

družinske ustave, imela pa sta dober odnos. Mislim, da sta

zelo ponosna. Ravno včeraj so otroci prišli s tridnevnega

kampa v Žlebeh nad Medvodami, kjer živita. Vsi so bili

tam, mama jih vzame, vse delajo skupaj. Skrbimo, da se

bratranci in sestrične med sabo poznajo, da vedo, kdo

kaj počne, kdo bo kaj delal. Najstarejša nečakinja Jera

razmišlja o srednji šoli. Mislim, da se stvari pravilno

odvijajo, nikoli pa ne veš, kako bo.«

Neverjetno in nenavadno je, da ste vsi štirje sinovi

ostali v gostinskem poslu. Koliko je zgodb, ki so bile

sila uspešne, pa z naslednjim rodom ni šlo naprej.

»Pri nas je podjetje usmerjeno v rast. Če bi bili vsi štirje v

eni gostilni, npr. dva v kuhinji, dva v strežbi, je vprašanje,

če bi danes še skupaj funkcionirali. Vedeli smo, da če

smo štirje, moramo ustvariti štiri enote. Ključna je bila

vzgoja in to, da se je najmlajši brat Martin odločil za šolo

v Švici. To je bilo investicijsko zahtevno, vsak od bratov

bi rajši rekel: »Pridi domov in delaj«, ampak v tujini je

dobil širino, globalnost, drugačen pogled na posel, ki

ga zdaj vnaša v sistem. Res smo veseli in ponosni, da ga

imamo. Ker nas je danes dobrih 100 redno zaposlenih,

lahko tudi jaz izrazim željo, kaj bi počel. Ko si v majhnem

kolektivu, so te želje manj uslišane. Meni MasterChef

pobere ogromno časa na leto, zato je nepošteno do

49

sodelavcev, do podjetja, do samega sebe, da bi nosil zelo

odgovorno funkcijo, zato sem v preteklem letu sestopil.

Prišel je sodelavec, ki je odličen vodja, moja naloga pa je

biti obraz podjetja, kar tudi vzame precej časa.«

Vrnimo se v mladost, ko je Luka razmišljal, kaj bo,

ko bo velik. Je bila gostinska pot začrtana v vas že ves

čas?

»Dva brata pred mano sta že naredila gostinsko šolo,

jaz pa sem razmišljal, da bi šel za peka ali slaščičarja. Iz

uporništva, da ne bomo šli vsi v isto smer (smeh). No,

vseeno sem šel po njunih stopinjah. Vesel sem, da smo

vsi naredili gostinsko šolo. Nisem razmišljal o ničemer

drugem.«

Po osamosvojitvi smo izgubili

družbeno prehrano, ko smo vozili

malice v »fabrike«. Tako smo padli v

svet cateringa. Oče je znal poslušati

naročnike, v garaži je položil ploščice

in smo začeli.

Vesel sem bil vašega izreka: Moja filozofija v

kulinariki je, da ne filozofiram.

»Naša kulinarika sloni na dobrih živilih, enostavnih

tehnikah, se pa svet v kulinariki vrti s svetlobno hitrostjo,

temu je treba slediti, a vseeno peljati svojo smer. Zelo

iskreno povemo, da si ne želimo Michelinove zvezdice.

Ta je rezervirana za nekoga z imenom in priimkom.

Zgodba se v veliki večini konča, ko on sestopi. Že če

zamenja lokacijo, je težava. Ljudje pričakujejo to osebo

v restavraciji. Mi zelo veliko delamo na priimku in na

ta način se nismo zavezali, da bi mene pričakovali v

kuhinji, enega od bratov v strežbi, ampak to prenašamo

na sodelavce. To nam na dolgi rok prinaša rast.«

Lahko rečemo, da je Slovenija v kulinariki malo

zadaj, da se ves čas zgledujemo po tujini?

»Absolutno, a imamo veliko svoje identitete, na katero

smo lahko ponosni. S to generacijo chefov in restavracij

jo znamo lepo interpretirati. Velik korak se je naredil s

tem, ko je v Slovenijo prišel Michelin, ker smo vstopili

v mednarodno okolje, kjer smo se postavili ob bok

restavracijam po vsem svetu. Tako v Slovenijo prihajajo

ljudje, ki sledijo Michelinovemu kulinaričnemu vodniku.

Ob tem ne smemo pozabiti na domačega gosta, ki morda

še ni prišel do točke, da bi šel v visoke restavracije.

Opažam, da izgubljamo dobro vaško gostilno, kamor

si šel, našel prijatelja, spil kozarec piva ali vina in nekaj

pojedel. To malo ugaša, kar po eni strani razumem, ker

je to zahteven posel, vseeno pa so marsikje uspeli to

obdržati in peljati naprej. Vaške gostilne so slovenska

posebnost. Zelo rad grem v dobro vaško gostilno.«

Pa se preseliva še v zakulisje zelo priljubljenega

MasterChefa. Je to, kar vidimo, res odraz tistega, kar

se dogaja v oddaji?

»Ogromno ljudi me sprašuje podobno. To je zelo

kompleksna stvar. Ustvarjamo že 10. sezono. Ne morem

verjeti, da smo že toliko časa na televiziji. Hecamo se, da

smo prehiteli celo Maria Galuniča in Stojana Auerja. Zadaj

je zelo velika produkcija. Pomembna je vsaka podrobnost,

ker imamo na drugi strani gledalca z daljincem, ki hitro

lahko zamenja kanal. Razmišljamo, kako razmišlja

gledalec doma. Vesel in ponosen sem, da ne izpuščamo

strokovnosti, še vedno ostajamo kulinarični. Všeč mi

je, da pripravljamo tudi preprostejše izzive. Delali smo

ocvrt krompirček, pomfri, vsa Slovenija se je pogovarjala,

zakaj se ga dá dvakrat v olje. Želimo biti tudi poučni.

To, kar danes kuhamo, si želimo, da bi naslednji dan

vsa Slovenija kuhala in objavljala na socialnih omrežjih,

kjer je neverjeten odmev. Ljudje se čustveno povežejo

z nekim tekmovalcem, ko gre ta domov, je vse narobe.

Pozabljamo, da nismo na kuharskem tečaju, ampak na

kuharskem tekmovanju. Na koncu iščemo zmagovalca.«

Kaj vam je najlepše pri ustvarjanju oddaj

MasterChef?

»V času šova je opazen neverjeten napredek pri

tekmovalcih. Ljudje, ki prihajajo v tekmovanje, se veliko

naučijo. Lanska, 9. sezona, je bila meni nepojmljiva v

znanju, kreativnosti, v razmišljanju, v napredku Zale

in Anje. Vsi skupaj so dobro funkcionirali, držali so

skupaj, se spodbujali. Super je bilo delati, za vse skupaj

je bil to lep izlet.«

50

MasterChefa snemajo od oktobra do aprila, oddaja na male zaslone

pride februarja 2024. Snemanje mu vzame kar veliko časa.

A si pogledate oddaje skupaj z družino?

»Z veseljem jih pogledamo. Mi ustvarjamo to oddajo

pol leta. Sestanki, priprave, vsebina … Snemati začnemo

oktobra in jo delamo do aprila. Oktobra bomo posneli

prvo oddajo, na televizijo pride februarja. Jaz že pozabim,

kaj se je tam dogajalo. Otroci me sprašujejo: Kaj pa bo

zdaj, ati? In jim povem, da ne vem (smeh). Zmagovalca

ne izdamo in informacija ne pride ven, čeprav dela

oddajo od 70 do 100 ljudi. Niti ženi ne povem, kdo je

zmagal, niti ne želi vedeti, saj bi bila prikrajšana za užitek

ob gledanju. Zame je MasterChef projekt: grem tja,

oddelam svoje, ko je konec, grem po svoje.«

Brat pravi, da je naša prednost ta,

da se znamo naglas skregati in tudi

opravičiti ter sesti za isto mizo. Zdaj

se bolj organizirano kregamo, včasih

pa je tudi kaj letelo po zraku.

Ali med šovom opazujete, kdo ima dobro roko in

dobro kuharsko srce za Jezerškov posel?

»Imamo Karmen iz prve sezone, ki dela pri nas, delamo

z Zalo in z Anjo, z Darkom smo delali Akademijo. Na

Dvoru imamo kuharske delavnice, kamor povabimo

ljudi, ki jih neka tema zanima. Ravno včeraj sem imel

delavnico o peki na žaru. Ljudem poskušam razložiti,

kako naj se lotijo organizacije piknika doma malo

drugače, da je kakšna jed zanimiva, da vsega ne stavimo

na eno jed. Letos sem odvodil vsaj 20 delavnic. Opažam,

da imajo ljudje doma težave z omakami za k mesu ali

zelenjavi. Zanimivo je, da se dá toliko stvari danes naučiti

preko videov, vlogov, pa še vedno ljudje radi pridejo na

delavnico v živo. Gre za dobro doživetje, izkušnjo, za nov

način druženja, ko se nekaj prijateljev, deklet ali parov

dobi skupaj. Vsi mediji stavijo na kulinariko, po drugi

strani pa postajamo v kuhinji vse večji invalidi, doma

kuhamo vse manj, nimamo časa, se ne zavzamemo …«

Sloveniji nam je lepo, nimamo se kaj pritoževati, seveda

bi bilo lahko še bolje, po drugi strani pa veliko slabše.

Ravno včeraj sem imel goste s Finske. Ne morejo verjeti,

da imamo eno uro do morja in uro do gora. Smo kar

razvajeni. Če bi šli večkrat v tujino, bi znali bolje ceniti

to, kar imamo.«

Ob nedavnem koncertu Avsenikov sem vas videl,

kako ste prepevali z njimi. Imate Avsenike radi?

»Avsenike imam zelo rad, neverjetni so. Ko v Cankarjevem

domu postavijo narodnozabavno glasbo na tak nivo …

Kar kurjo polt dobim. Z otroki jih poslušamo v avtu.

Če bi šel vsak Slovenec na njihov koncert, pol leta ne

potrebuje zdravnika. Ker ti tak dogodek odpre oči, dušo,

poboža te … Sploh ne vemo, kaj vse nam ta glasba daje.«

Kaj počnete, kadar niste na televiziji ali v službi?

»Rad grem na električno kolo, saj tako zmorem tudi

klance, ki jih sicer ne bi. Všeč mi je, da me je žena

okužila z jadranjem. Ogromno jadramo, letos sva bila z

ženo v Grčiji. Tudi brate sva okužila, razen enega, ki mu

ni do vode. Smo ljubitelji lepega in dobrega. Vse bolj se

navdušujem nad gledališči, opero. Zelo rad imam pa tudi

eno dobro pivo pri sosedu v garaži.«

Če pogledava naprej v kak osebni načrt.

Česa si želite?

»Da podjetje peljemo v pravo smer, da se z brati

razumemo, da našim otrokom omogočimo, da ustvarjajo

in peljejo to, kar smo začeli, naprej. Želim si, da bi z ženo

otroke dobro vzgojila, da bi hodili po pravi poti, midva

pa greva na jadrnico in nekam odplujeva …«

Luka, ste večkrat dobre volje kot v skrbeh?

»Ja, sem dobre volje. Včasih mi ljudje pravijo, da imam

neverjeten čut, da ljudi povezujem med seboj. Dobro se

razumem s sosedi. Z ženo sva bila 14 dni na morju, v tem

času sva imela 25 ljudi na obisku. Rad sem gostitelj in v

dobri družbi, tudi žena je taka. Takrat rad kaj dobrega

skuham, spijemo dober kozarec vina, se imamo dobro.

Vesel sem, če se ljudje okrog mene dobro počutijo.«

Žena je povezana s turizmom, z lepotami Slovenije, s

tem, kako jih pokažemo tujcem. Kulinarika je del teh

lepot.

»Rada imava Slovenjo, po drugi strani pa greva rada tudi v

tujino. Aleksandra dela za Slovensko turistično agencijo,

širi dober glas o Sloveniji. Veliko novih produktov se

rojeva, ne samo kulinaričnih. Všeč mi je, da sva oba v

svetu turizma, da oba delava z ljudmi, a vsak po svoje. V

Luka in Aleksandra Jezeršek imata tri otroke:

Urha, Sofijo in Japca. V avtu radi poslušajo Avsenike.

51

Sveče EcoSija - dolgogoreče sveče lepega videza

na tekoči vosek, elektronske in solarne

VISOKA ELEGANCA IN LEP VIDEZ

SVEČE NA TEKOČI VOSEK

najbolj priljubljene!

gorijo od 14 do 20 dni

živ plamen po ugodni ceni

možnost menjave plastenke 1,0L s tekočim voskom

ali vložka 1,4L

ELEKTRONSKE SVEČE

SOLARNE SVEČE

gorijo 75, 90 ali 180 dni

različnih oblik - novost ANGELČEK

plameni vidni tudi pri sončni svetlobi

možnost menjave baterij

gorijo 3 leta

nove oblike in barve (svetlikajoča, biserna)

neopazni pokrovčki

Svojim najdražjim prižgite lepe, dolgogoreče sveče EcoSija

52

v

Na voljo v vseh trgovinah Spar, Interspar, Mercator,

Tuš, Jager, Vrtni centri Kalie, Kompas Shop, ...

Prižgite svojim najdražjim izredno lepe, dolgogoreče sveče EcoSija,

ki so danes v visokem trendu.

Srcno izdelane, s srcem prižgane svece EcoSija.

v

PETER

TOMAŽIČ:

Prišel bo trenutek,

ko se ne boš mogel

več zahvaliti

svojim staršem in

jim povedati, da jih

imaš rad

Piše: Marjana Debevec

Kdaj je življenje še vredno življenja? Imamo pravico, da ga prekinemo? Ta in še mnoga druga vprašanja odpira

predlog zakona, ki uvaja samomor z medicinsko pomočjo. Pred mikrofon smo povabili generalnega tajnika

Slovenske karitas Petra Tomažiča.

Pri Karitas odločno zavračate zakon, ki bi omogočal

samomor s pomočjo. Zakaj?

»Zagotovo preobrača temeljne vrednote v družbi. Tako

Karitas kot družba nasploh smo naravnani k temu, da

s solidarnostjo dvigamo kakovost, ne pa da ponujamo

nasilen izhod iz življenja, kadar je hudo. Globoko v sebi

ter iz svojega dela in izkušenj vemo, da to ni prava pot.

Prava pot je, da odgovorimo na stisko človeka in mu

pomagamo, da se ta stiska reši. Prepričan sem, da večina

ljudi, ki želi končati življenje, kliče po pomoči. Če na ta

klic odgovorimo, je zelo malo tistih, ki bi se odločili za tak

način končanja življenja. Zakon je sestavljen tako, da ne

upošteva vseh zlorab, ki so se zgodile v preteklih 20 letih

v državah, kjer so podobne zakone že sprejeli. Na Karitas

se oglašamo v imenu 35.000 starejših, s katerimi smo v

stiku in so vsi potencialni kandidati za tak zakon. Ob tem

te spreleti groza. Včasih človek potrebuje samo nasmeh,

ki mu lahko reši življenje. Res je tudi, da so določene

okoliščine lahko zelo težke, predvsem na področju

duševnega zdravja. In takrat je treba narediti veliko, da

se človek stabilizira. Po drugi strani pa ima vsak od nas

kakšno izkušnjo stiske, ki je predvsem priložnost za rast.«

Na katere nevarnosti v omenjenem zakonu opozarjate?

»Poglejmo v prihodnost, mogoče čez deset let.

Predstavljajte si, da ste oče ali mama 18-letnika, ki ima

hudo sladkorno bolezen, kar mu močno otežuje življenje.

To je že sama po sebi zahtevna starost, pomemben je vpliv

vrstnikov in lahko se zgodi, da bi se odločil za evtanazijo

oziroma asistirani samomor. Danes se to zdi nemogoče,

čez deset let pa bo to zelo mogoče. In vi kot starši ne boste

mogli nič pri tem. Predstavljajte si, da bi se vaš dedek

ali babica odločila za nekaj takega. Koliko vprašanj bi se

porajalo v vas: Kaj je bilo narobe? Sem jaz kriv? Skratka, te

stvari bodo realno vplivale na vse nas in tudi na naš pogled

na življenje. Vsako življenje, ki ga nasilno iztrgamo, pusti

za seboj posledice. Niti predstavljati si ne moremo, koliko

korenin v življenjih ljudi to pretrga in koliko ljudi rani

vsak samomor. Strokovnjaki že leta govorijo, da ima eno

takšno dejanje vpliv vsaj na 20 ljudi. Čemu torej trud, da

bi prišli na manj kot 50 samomorov letno pri nas, če potem

to možnost celo uzakonimo?«

Kakšen vpliv pa bo imela takšna miselnost na starejše

ljudi, ki bi se lahko odločili za prostovoljno končanje

življenja?

»Moramo vedeti, da vse več ljudi živi samih, mogoče nimajo

nikogar ali pa so sprti z vsemi. Nekateri po zdravljenju v

bolnišnici nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje. Tako bodo

pod pritiskom, da bi zaprosili za samomor s pomočjo. V

tujini vidimo, da se ostareli in bolni zanj odločajo pred

počitnicami, da ne bi bili v breme svojcem. Naj navedem

primer iz Avstrije, kjer je polovica tistih, ki so v zadnjem

letu naredili asistirani samomor, osamljenih žensk nad

65. letom starosti. Gre torej za povsem drug dejavnik od

neke terminalne bolezni. Mislim, da je civilizirana družba

tista, v kateri je človeško življenje zaščiteno, ne da se ga

jemlje, ampak da se ga ščiti in se človeku pomaga, da živi

na nekem dostojnem nivoju.«

Kaj se bo zgodilo, če bo takšen zakon sprejet?

»Pomislimo na nekega človeka v domu za ostarele, ki je

mogoče malo na meji depresije in gre vsak dan mimo vrat,

kjer opravljajo evtanazijo. In za tistimi vrati bo slišal glas:

Pridi, Janez, tukaj je rešitev za tvoje težave. Ne bo slišal

drugega glasu, ki pravi: Pridi, vključi se, pomagaj, poveži se.

53

Način, kako ponujajo omenjeni predlog zakona, je

dobesedno promocijski, zato bo imelo to velik vpliv na

odločitve za samomor in tudi resne posledice. Mogoče

jih ne bomo videli zdaj, ampak se bomo kot žabe počasi

skuhali in se tako zbudili v neki družbi, ki bo popolnoma

drugačna od vrednostnega okolja, v katerem živimo zdaj.

Vse sodobne vrednote, kot so mir, strpnost, solidarnost,

nenasilje, se nam pogosto zdijo samoumevne. Pa ni tako.

Pomislimo samo na vojno v Ukrajini ali pa v Bosni in

Hercegovini. Sočutje do človeka smo si privzgojili. Če

bomo šli v nasprotno smer, vse to ne bo več samoumevno.«

Kako pa sprejeti staranje in pešanje moči?

»Zagotovo starost prinaša veliko vprašanj in težko se

je soočiti s pešanjem telesa. Pridobivamo pa druge

sposobnosti. Če si se prej veselil svojih uspehov, se zdaj

veseliš uspehov vnukov. Če si bil prej vesel, ker ti je

uspelo zgraditi hišo, si zdaj vesel, ker ti uspe skuhati

kosilo. Pomembno je usmerjati pogled naprej in ohranjati

upanje. Nekoč sem se pogovarjal s starejšim gospodom

blizu osemdesetih, ki je preživel že pet ponovitev raka.

Rekel mi je, da vsakič, ko je v bolnici, pomisli, kako bo

šel v svoj vinograd. To je bilo njegovo veselje. Včasih se

starejši bojijo, da bodo v breme svojcem, ampak takšno

razmišljanje je napačno. Tudi svojci jih potrebujejo kot

dokaz, da je življenje lepo. Svojim otrokom in vnukom

lahko sporočaš, da želiš živeti in vztrajati tudi, ko si star.

Obenem pa otrokom omogočimo, da poskrbijo za nas

in nekako zaključijo ta odnos. Včasih šele v zadnjem

dnevu življenja razrešimo in prekinemo tok slabih stvari v

naslednjo generacijo.

Koliko lahko stari starši dajo vnukom! Kaj vse so dali

mojim otrokom, česar jim jaz niti pod razno nikoli ne bi

mogel dati! Poleg mnogih vrednot jim dajo tudi duhovno

razsežnost in jim pokažejo, kaj zmore molitev. Povezani

smo kot vrt ali kot gozd. Drug drugemu smo hrana,

smo veselje, smo senca, smo sonce in rastemo skupaj.

Mi, kristjani, imamo še drug vidik, da v vsakem človeku

prepoznamo Božje.«

Kaj pa argument, da bi z zakonom radi pomagali

ljudem, ki neznosno trpijo?

»Danes medicina zmore mnogo več kot pred 20. leti, ko

se je začela evtanazija. Praktično lahko odgovori na vsako

bolečino in tudi na druge težave, ki se pojavljajo. Danes

imamo res veliko pripomočkov, tudi komunikacijskih.

Problem pa je, da stvari ne delujejo, ker je pomanjkanje

na vseh ravneh oskrbe. Rad bi poudaril, da morajo svojci

najprej sami poskrbeti za svoje domače in ne čakati

na državo. Na nas pa je, da jih podpremo, saj se mnogi

darujejo vse do izgorelosti. Karitas ima pomembno vlogo,

da svojcem omogoči izobraževanje o tem, kako negovati

bolnega in umirajočega. Na nas se s prošnjo za zdravstvene

pripomočke vsako leto obrne približno 300 gospodinjstev

in veseli smo, da lahko vsaj delno odgovorimo na to.«

Kaj lahko storimo ta trenutek, da bi bilo v naši družbi

lepše?

»Kako pomembno je, da se človek ustavi ali spregovori s

starejšimi! In to tudi zaradi sebe, da ne bo pomote. Prišel bo

trenutek, ko se ne boš mogel več zahvaliti svojim staršem

in jim povedati, da jih imaš rad. Mogoče je današnji dan

primeren, da gremo k starim staršem ali staršem in jim kaj

iskrenega povemo.«

Čas, ko se zgodijo največje

stvari

Potrebujemo čas, da se

poslovimo, je prepričana Ana

Durič, upokojena medicinska

sestra, ki je delala tudi v

paliativnem timu na Onkološkem

oddelku. Prepričana je, da je evtanazija ali samomor

s pomočjo velika zabloda našega časa.

Ana Durič je v večnost poleg bolnikov, ki jih je

negovala, ali ljudi, ki jih je duhovno spremljala,

pospremila tudi svojega moža, brata, mamo, očeta,

taščo, svaka in sestrično. V julijski oddaji Srečanja

nam je zaupala zadnje trenutke življenja moža:

»Moj mož si je silno želel iti z motorjem na Ohrid,

ko je bil že v zelo slabi koži. Dvajset dni pred smrtjo

je padla odločitev, da greva. Sama sem vedela, da

ni več zmožen te dolge poti, a sem čutila, da je to

njegova zadnja želja.« Zadnji dan ob dveh ponoči

mu je dala zadnjo injekcijo proti bolečinam, ki mu

prej niso nič pomagale. Tokrat je protibolečinsko

sredstvo prijelo in domov sta se vrnila brez težav.

Dvajset minut po prihodu domov so se ponovno

začele težave in se čez en teden končale s smrtjo.

»Ta izkušnja me je utrdila za sprejem Božje volje.

Bog naju je oba pripravljal na ta trenutek, utrjeval je

najino vero in zaupanje.«

Na dan pridejo največje zamere in odpuščanja

Ana Durič je prepričana, da je čas umiranja sveti

čas. »To je čas, ko vsi čutimo, da gre zares, ko vsi

vstopimo v to resničnost, ko smo vsi bolj odprti,

čuteči, nastopi potreba, da bi še komu kaj rekel. To

je čas velike hvaležnosti in tudi čas, ko se zgodijo

največje stvari v odnosih, na dan pridejo največje

zamere, iskrena opravičila in odpuščanja.« Ta čas po

njenem prepričanju potrebuje tisti, ki se poslavlja,

in tisti, ki ostajajo. »Vsi moramo priti do miru, tisti,

ki odhaja, in mi, da bomo lahko živeli naprej. V tem

obdobju se prečistijo vezi ljubezni, ki ostajajo vse

življenje. To je trenutek, ko človek resnično spusti in

odpusti, ko začutiš, da nič ni v tvoji moči, takrat je

Bog človeku najbližje.«

Jezusa mi je prinesel!

Zelo pomembno pa je, da človek v tem obdobju

ni sam, da čuti, da ga ima nekdo rad, da mu

54

pomaga nositi to breme, poudarja Duričeva. »Trpljenja

ni moč odvzeti, a lažje ga je nositi skupaj, še lažje pa je, če

dovolimo Bogu vstopiti vanj. On je tisti, ki daje moč, da

trpljenje počasi postaja odrešenje. Ja, s križa prihaja pravo

odrešenje.« Za oddajo Srečanja je pojasnila, da danes

obstaja veliko sredstev za lajšanje fizičnih bolečin, k čemur

prispeva paliativna medicina. »To je tisto, kar smo dolžni v

tem obdobju storiti, pomagati lajšati.« Duhovno trpljenje

je včasih še večje kot telesno, človek pa tega ne zmore

ubesediti. »Spomnim se Gospoda, ki je bil sicer veren, a ni

hodil v cerkev. Na koncu ga je obiskal duhovnik, ki je vzel

s seboj tudi Najsvetejše. Gospod je oživel 'Veste, Jezusa mi

je prinesel,' mi je povedal. Čez dva dni je umrl popolnoma

miren.«

Bili bi oropani

Vsega tega bi bili po mnenju Ane Durič oropani, če bi

življenje predčasno prekinili. »Pravkar spremljam deklico,

katere dementna babica se poslavlja in je sama rekla, da

je niti slučajno ne bi dala evtanazirati, s tem ne bi mogla

živeti. Obe potrebujeta ta čas, da se poslovita, da prideta

do miru, da ena spusti in druga odide.« O evtanaziji po

njenem govorijo tisti, ki so zdravi, ali pa še ne tako bolni,

da bi se jim bližala smrt. Ko pa sam stopiš v to situacijo,

hrepeniš po življenju. »V službi sem bila večkrat del tima

onkološkega konzilija. Ne spomnim se nobenega pacienta,

ki bi si želel smrti ali narediti samomor, vsi iščejo upanje

in rešitev. Življenje je močnejše od smrti.«

Ostanimo ljudje

»Svoboda ni, ko je vse dovoljeno in delaš, kar te je volja.

Svoboda je varen prostor, kjer si spoštovan in ljubljen.

Ljubezen je tista, ki postavlja norme, in v končni fazi je

Bog Ljubezen. To manjka naši družbi. Poleg tega pa

dobra paliativna oskrba v tem zadnjem obdobju.« Zato

je prepričana, da bi se morali več pogovarjati o smrti,

smislu življenja, deliti svoje zgodbe, odpirati prostor

sočutja, sprejetosti, slišanosti v bolečini in izgubi. »Cerkev

bi morala odpirati varen in sočuten prostor, opolnomočiti

bi morala ljudi za take situacije. Tako se pa mnogi raje

izognejo človeku, ki je v stiski, ker se ne znajdejo in ne vedo,

kaj bi rekli … Takrat ne potrebuješ drugega, kot da je nekdo

ob tebi. Ostanimo ljudje, spoštljivi in sočutni, skrbimo za

življenje in ne posegajmo v tisto, kar ni v naši domeni.«

Brez kančka slabe vesti po mamini

smrti

Anica Horvat iz Lenarta v

Slovenskih goricah je pred dobrimi

30. leti spremljala mamo, ki je po

težki mladosti kmalu ostala vdova

s štirimi otroki. Nikoli niti za hip ni

obupala, ohranila je svoj optimizem,

sproščenost, veselje in neomajno vero v Božjo pomoč. To

jo je skozi vse težke preizkušnje hrabrilo in ji dajalo moč.

»Dovolj je dnevu njegova teža,« je večkrat dejala in se ni

utapljala v skrbi, kako bo šlo naprej. Želela je samo, da bi

tako dolgo živela, da bi bili otroci pri kruhu. Dano ji je bilo

videti še vnuke, sin pa je postal duhovnik.

Pri 68. letih pa šok: rak na maternici. »Tudi takrat je ohranila

izredno voljo do življenja. Huje je bilo po obsevanjih. Ostala

je v Ljubljani, a je vsak teden eden od nas šel ponjo, da je

bila za vikend doma. Bili smo z njo, jo vozili na obiske, na

krajše izlete in ji tako lajšali težke mesece.« Po enem letu se

je bolezen bistveno poslabšala. Zopet na onkološki. Rak se

je že toliko razširil, da ni bilo več kaj upati.

Opravičevala se je za vsako malenkost

Mama je sprejela stanje, kakršno je bilo. Želela je

duhovnika in bolniško maziljenje. »Ko sem bila nekoč

pri njej vse popoldne, se je želela pogovarjati o svojem

življenju in smrti. Pri vsakem od otrok se je ustavila in

si glasno izpraševala vest, če je pri katerem naredila kaj

narobe. Opravičevala se je za vsako malenkost in izražala

svojo bolečino za napačen korak. Sveti trenutki so bili to.

Naročala je, kako naj bo oblečena za v krsto, kako naj

molimo zanjo in naj se imamo radi. Bogu sem hvaležna,

da mi je dal toliko moči za poslušanje, da je lahko povedala

vse, kar jo je težilo, česa se je bala. In da sem bila ob njej, ne

da bi jokala.« Ko ni bilo več pomoči, je želela oditi domov.

Doma so pripravili udobno sobo, poklicali zdravnika, da je

intravenozno dobivala sredstva za lajšanje bolečin.

»Molite, ker odhajam!«

»S sestro sva bili nenehno ob njej. Na sobotni večer je še

želela prejeti obhajilo, v nedeljo zjutraj je prosila: Molite, ker

odhajam. Zaradi močnega morfija se je že izgubljala, a ko

se je ozavestila, je še želela opoldan zmoliti Angel Gospodov.

Bilo je ob 13.55, ko je še vprašala, koliko je ura. 'No, končno,'

je rekla in smeje odšla v Božje naročje. Zaprla sem njene

ljubeče, utrujene oči in rekla Bogu: Hvala, sprejmi jo v svoje

Srce. V sebi sem začutila veliko olajšanje: Da smo bili ob

njej, da smo jo slišali, da smo jo lahko držali za roko, da smo

naredili vse, kar smo lahko, da je bilo njeno umiranje med

nami pomirjujoče.«

Anica Horvat pravi, da je bil to čas zorenja za vse. »Kakšen

blagoslov je bilo vse to, smo spoznavali dneve za tem: bili

smo brez kančka slabe vesti ob vsej njeni bolezni. Med

seboj smo se povezali bolj kot kadar koli prej, njeno sobo

smo preuredili za kraj naših srečanj in spominjanj. Tako

blizu smo se čutili pri vsaki maši, ki se je darovala zanjo.

Tudi žalovanje je bilo lažje, saj smo dopustili naravni tok

odhajanja. Zanjo in za nas so bili ti meseci čas zorenja.«

In še: »Čeprav sem se poslovila že od toliko dragih mi ljudi,

moja duša ni žalostna ali zagrenjena, nasprotno, v njej je

veselje in hvaležnost, da mi je bilo dano ob njih in z njimi

trpeti, jih spremljati pri njihovem slovesu in dopustiti, da jih

je Bog, začetnik življenja, sam poklical domov. Iz tega raste

sedaj tudi moje dojemanje življenja in smrti, sprejemanje in

dragocenost vsega, kar mi bo še dano.«

55

Ko imaš idejo,

je pol kosila že

skuhanega

Piše: Matjaž Merljak

Kaj bomo danes jedli? Oziroma, kaj bomo danes kuhali? Mnogi gospodinje in

gospodinjci vsak dan iščejo odgovore na tovrstna vprašanja. Najdejo jih tudi v našem

programu, med našimi podkasti in na posebni spletni strani Kuhajmo s sestro Nikolino.

Od tam smo izluščili nekaj najbolj odmevnih nasvetov zadnje sezone ...

Kosilo za začetnika

V naše uredništvo je poklical

poslušalec, ki je postal vdovec. Ne

le, da žaluje za ženo, znašel se je

pred doslej nepoznanim področjem:

kuhanjem. Zato je sestro Nikolino

prosil za nasvet za kosilo za začetnika.

Naša sogovornica je njemu in vsem v

podobni situaciji z veseljem pomagala.

Za glavno jed lahko pripravimo jed

iz piščančjega mesa. Potrebujemo

ga 15-20 dag. Meso narežemo na

2-3 cm velike kose. Posebej drobno

narežemo čebulo, ki jo damo pražit

v kozico na dobro segreto olje in jo

seveda tudi solimo. Po minuti ali

dveh dodamo narezano meso in vse

skupaj večkrat pomešamo. Pri tem

nekoliko zmanjšamo plin oz. stopnjo

na kuhalni plošči. Med tem bo meso

spremenilo barvo. Če se lepi na dno

posode, je potrebno doliti žlico vode.

Vse skupaj dobro prepražimo, nato

solimo, dodamo lovorjev list, narezan

česen in pokrijemo ... Pripravljeno

meso lahko uporabimo za rižoto

ali makaronovo meso. Za rižoto

za eno osebo potrebujemo kavno

skodelico riža in dve skodelici vode

56

ali juhe. Riž stresemo v vrelo vodo,

posodo pokrijemo s pokrovko in

pri zmerni temperaturi kuhamo pol

ure. Testenine skuhamo posebej in

jih dodamo k pripravljenemu mesu.

Lahko pripravimo tudi večjo količino

mesa in ga imamo za več kosil v tednu,

hranimo pa ga seveda v hladilniku.

Enostavna zelenjavna juha

Drugi nasvet sestre Nikoline istemu

poslušalcu pa je bil, naj skuha juho.

Načina priprave sta dva. Po prvem

damo narezano zelenjavo (korenček,

fižol, cvetačo, papriko, grah, por ...)

kuhat v vrelo vodo. Vse skupaj

solimo in zabelimo s kocko. V juho

lahko zakuhamo malo makaronov

ali dodamo riž od rižote. Po drugem

načinu damo na hladno maščobo

narezano čebulo. Ko se začenja

pražiti, dodamo narezano zelenjavo.

Lahko potresemo s pol žličke moke, v

vsakem primeru pa zalijemo z vročo

vodo, solimo in dodamo lovorjev list,

vejico timijana, vejico peteršilja ... in

kavno žličko vina ali kisa.

Vlaganje in zamrzovanje fižola

Fižol očistimo in skuhamo v vodi

(nekaj minut). Ohlajenega naložimo

v kozarce ter zalijemo z raztopino

vode in kisa za vlaganje, ki ji dodamo

sol, poper in lovorjev list. Kozarce

zapremo in pasteriziramo 20 minut.

Lahko pa že na koncu kuhanja fižola

dodamo kis in sol ter takoj naložimo

v kozarce, dobro zapremo in kozarce

obrnemo na pokrovčke. V obeh

primerih ohladimo in šele nato

preložimo v shrambo. Še najbolje je,

če fižol samo blanširamo (v vodi z

dodatkom sladkorja). Ko se začnejo

pojavljati mehurčki, ga premešamo in

po eni do dveh minutah poberemo iz

vode na prt. Počakamo, da se ohladi,

ter ga nato zamrznemo.

Telečja obara

Potrebujemo meso (pleče, vratovino,

kos stegna, obreznine), korenček,

rezine zelene, čebulo, peteršilj,

olje, žličko moke ... Na maščobi

pražimo sesekljano čebulo (solimo

in dolijemo 4 žlice vode) in dodamo

narezano meso. Pustimo, da se praži.

Vmes večkrat premešamo. Ko lepo

zadiši, dodamo zelenjavo, malo

rožmarina, lovorjev list in poprašimo

z moko ter zalijemo s tekočino. Do

vrenja večkrat pomešamo. Na koncu

dodamo malo kisline (žlica vina,

kisa ali limone). Za prilogo so lahko

rezanci ali krpice. Na isti način lahko

naredimo tudi piščančjo obaro. V

oddajo se je oglasila tudi poslušalka

in dodala, da obare ne zgosti z moko,

ampak z drobtinami, ki jih praži na

maslu.

Prosena kaša

Čeprav je v zadnjih desetletjih proso

postopoma izginjalo z jedilnikov,

pa zdaj lahko beremo, da gre za

super živilo. Generalna skupščina

Organizacije Združenih narodov je

letošnje leto razglasila za mednarodno

leto prosa. Proseno kašo moramo

najprej temeljito oprati. Nekako velja

pravilo, da za en obrok na osebo

zadoščajo 4 jedilne žlice kaše, kar je

približno 1 dcl, ki jo kuhamo v 2 dcl

vode, v pokriti posodi. Ko začne vreti

in se gostiti, lahko dodajamo mleko.

Kaša je skuhana v pol ure, vmes

pogosto pomešamo. Solimo šele na

koncu. Dodamo lahko tudi suhe

slive. Iz kuhane kaše lahko naredimo

narastek: dodamo rumenjak,

maščobo, sladkor, sok limone, sneg.

To naložimo v skledo, pokrijemo in

spečemo v vroči pečici. Sprva pečemo

pokrito, čez 10-15 minut odkrijemo

in pečemo naprej. Proseno kašo

lahko uporabimo tudi za solate ...

Nadev za pehtranovo potico

Naredimo dobro, lepo zabeljeno,

zelo mehko kvašeno testo (recept

in postopek sta v knjigi in na naši

spletni strani). Ko ga razvaljamo, ga

potresemo s suhim svežim narezanim

pehtranom ter z rozinami, ki so bile

namočene v rumu. Lahko pa še prej

namažemo s skuto (z dodatkom

sladkorja, jajca, vanilin sladkorja,

limonine lupine). Zavijemo,

preložimo v modele in počakamo, da

znova vzhaja. Namažemo z beljakom

ter pečemo pri 180 stopinjah Celzija

do 45 minut.

Rolada se prime pekača

Sestra Nikolina je poslušalki

svetovala, naj na peki papir kane

nekaj kapelj olja in razmaže ali naj

pekač namaže z mastjo (sálom) in

nežno potrese z ostro moko. Ko na

pekač vlijemo maso, ga damo takoj

v vročo pečico (200 stopinj Celzija)

in pečemo le 10 minut. Vroč biskvit

z dolgo paleto ločimo od sten in dna

pekača in počakamo nekaj minut. Če

smo uporabljali peki papir, biskvit

takoj obrnemo na desko, odstranimo

papir ter pustimo, naj se pokrito

ohladi (lahko ga pokrijemo tudi z

mokro ožeto krpo).

Venci pri krofih

Poslušalko je zanimalo, zakaj imajo

njeni krofi včasih venček, včasih pa

ne. Sestra Nikolina je odgovorila,

da je najbolj pomembna priprava

testa, in sicer ne sme biti pretežko

oz. preveč maščobe v njem. Biti mora

bolj mehko kot za potico in v njem

naj bo dovolj kvasa. Biti mora tudi

dobro pregneteno.

Krompirjevi polpeti

Lahko jih naredimo iz kuhanega ali

sveže naribanega krompirja. Kuhan

krompir stisnemo, dodamo maščobo

(maslo in olje), jajce, sol, drobtine.

Maso zajemamo z žlico in oblikujemo

polpete, v ponvi na olju jih opečemo z

obeh strani, da dobijo lepo barvo. Na

drug način pa sveži krompir olupimo

in naribamo. Dodamo jajce, drobtine

in sol, zajemamo z žlico, oblikujemo

in položimo na olje ter spečemo. To

je odlična priloga k solati in jed, pri

kateri lahko uporabimo krompir, ki je

ostal prejšnji dan.

Šolska sestra svetega Frančiška Kristusa Kralja,

sestra Nikolina, je dvakrat na mesec gostja

jutranje oddaje Svetovalnica, kjer odgovarja na

vaša vprašanja. Recepti in posnetki iz preteklih

let so na voljo na posebni spletni strani.

Nasvete sestre Nikoline lahko

spremljate tudi v našem Avdio arhivu,

ter tudi v obliki podcasta. Storitev je

na voljo brezplačno.

57

Mikroenkapsuliran

koencim Q10 s selenom

- inovativen in patentiran postopek

mikroenkapsulacije pri nizkih temperaturah

- tarčna dostava

- večja biorazpoložljivost

- večja stabilnost

- klinično testiran*

- z dodanimi vitamini A, C in E

- primerno za vegane

*S KLINIČNIMI ŠTUDIJAMI SMO POTRDILI, DA JE BMT® Q10, NAJBOLJŠI Q10 NA EVROPSKEM TRŽIŠČU, Z

OD 2 X DO 5 X VEČJO ABSORPCIJO OD FARMACEVTSKEGA STANDARDA Q10.

[ClinicalTrials.gov Identifier: NCT05272228G]

080 88 44 / www.biostile.si

Biostile d.o.o., Komen 129a, 6223 Komen

Tehniki,

vedno polni idej

in pripravljeni

na akcijo

Foto: Rok Mihevc

Foto: Rok Mihevc

Piše: Tanja Dominko

Zakaj se nekdo odloči za poklic radijskega tehnika?

Morda je glasba tista, ki ga pritegne, morda se navdušuje

nad potovanjem radijskega glasu od hiše do hiše, od

enega do drugega avtomobila, morda mu je všeč, da ima

pred seboj mešalno mizo in s tem oblast nad radijskim

etrom, morda je pestrost dela tisto, kar ga pritegne.

V današnji številki boste izvedeli, kako je na to pot

pripeljalo Marka Zupana, Aleša Karbo, Miha Močnika,

Jakoba Čuka in Andreja Novljana. Tehnike Mateja,

Andreja Jermana, Izidorja in Boštjana ste spoznali že

v prejšnji številki in jih občudovali celo na naslovnici

revije.

MARKO ZUPAN je nekdo, ki ga že celo vrsto let

povezujemo z oddajniško mrežo. Vedno so ga pritegnile

skrivnosti oddajanja signala, sčasoma pa je to postala

njegova najpomembnejša skrb. »Le nekaj let sem imel,

ko sem se čudil, da lahko doma vidimo Tomaža Terčka na

televiziji. Oče mi je rekel, da vidimo sliko s Krvavca. Kako

pa pride gor, če je sneg?!«

Marko se je z radijskim delom najprej srečal leta 1993 na

Radiu Hit, pol leta je nato delal tudi na Poslovnem valu, a

ker je kot 18-letni »mulc« več delal zastonj kot za plačilo,

je jeseni 1994 začel na Radiu Ognjišče. »Zame je dobro

besedo zastavil duhovnik in profesor Marijan Smolik, saj

sem pri njem ministriral.« Naši ekipi je tako zvest že skoraj

30 let, časa in volje do dela pa je imel toliko, da se je vmes

izpopolnjeval in nabiral izkušnje še na Radiu Slovenija,

kjer je kot tonski mojster honorarno delal med letoma

1996 in 2005.

Marka zanimajo tudi stare vinilne plošče, predano bdi nad

dediščino našega pokojnega sodelavca iz koprskega studia

Alberta Pucerja. »Vinilke smo imeli doma, že od otroštva

sem užival, ko sem jih lahko "zarolal". Za birmo sem nato

dobil glasbeni stolp s CD predvajalnikom in prvo zgoščenko

Tine Turner, nato sem kupil še ABBA Gold Greatest Hits in

moja pot je bila zapečatena.«

Marko je znan po svoji energičnosti, včasih ga kdo

označi za kolerika, a njegova zelo dobra lastnost je, da ni

zamerljiv. Kakor se mu čelo hitro pooblači, se mu hitro

tudi razjasni. Hkrati pa je treba dodati, da brez kakšnih

Tehnična ekipa Radia Ognjišče (od leve proti desni):

Miha Močnik, Matej Kržišnik, Marko Zupan, Boštjan Smole, Izidor

Šček, Andrej Novljan, Jakob Čuk, Andrej Jerman in Aleš Karba.

njegovih spodbud ne bi bilo premikov. Sam je ponosen, da

mu je uspelo po dolgih letih prepričati direktorja Franca

Boleta, da ni potrebno, da skrb za oddajnike opravlja

nekdo zunaj hiše. »Ker je bil TV3 zanj grenka izkušnja,

je bilo njegovo zaupanje težje pridobiti, a leta 2007 sem

vendarle dobil priložnost in mislim, da ga nisem razočaral.«

Zdaj ga je najti tako pri plezanju po oddajnikih kot pri delu

za mešalno mizo. Prav menjava slednje, ki jo je v lanskem

letu izpeljal skupaj z ostalimi tehniki, je ena od stvari, na

katero je najbolj ponosen. Kdaj je najtežje, kaj mu najbolj

dvigne pritisk? »Najtežje je obdobje zadnjih nekaj let, ko se

z Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS)

ni dalo več sodelovati in so za vsako rešitev našli novo

težavo. Upanje nam daje razumni novi direktor.« Marko je

zadovoljen, da ima Radio Ognjišče vsebino, to se mu zdi

pomembno tudi za prihodnost. »Glasbo si lahko vsak, ki

ima pametni telefon, tablico ali karkoli drugega, izbira sam.

Seveda si želim, da bi mi glasbo malo bolj tehtno izbirali,

da ne bi vrteli vsega povprek, pač pa bi bolj prisegali na

kakovost. Želim si tudi več starejših skladb, takoimenovane

»oldies goldies« glasbe. Hkrati je pomembno ustvarjanje

dobre vsebine, povečati je treba ponudbo na zahtevo, arhiv,

podkaste, oblikovati tudi kratke zanimive vsebine, tudi v

video obliki, skratka, najti poti do ljudi. Mnogi imajo žal

o nas še vedno predsodke, da smo farški, nazadnjaški, da

samo molimo …«

MIHA MOČNIK je človek mnogih talentov in

poklicev. Njegov moto bi lahko bil: vedno pripravljen.

Če je treba prijeti za harmoniko in iz nje izvabiti nešteto

blagozvenečih viž, ali če je treba prijeti za žago in izdelati

omarice za radijsko kuhinjo, bodisi sesti na traktor in

kmetovati, odpeljati avto na servis ali pa zapeti v Gallusovi

dvorani. Seveda se tudi ob mešalni mizi dobro znajde, le

če ga pocukamo za rokav za kakšen računalniški problem,

nas prijazno preusmeri h kolegom. Še nekaj je treba dodati:

ko radijske prostore napolni vonj po odličnih domačih

mesninah, ni nobene dileme, da prihajajo z Močnikove

domačije.

ALEŠ KARBA sodi med bolj molčeče ljudi. Radijske

prostore obiskuje večinoma ob sobotah dopoldne, v

tem terminu je prisoten že več kot desetletje. Zanesljiv,

odgovoren, predan radiu že vse od študentskih let, vztrajen

pa je tudi, ko premaguje tekaške kilometre. Če le utegne,

se pridruži našim različnim projektom, za kar smo mu

zelo hvaležni. In hvaležni smo tudi za malico, ki jo vselej

prinese ob svojem godu.

Kot nam je zaupal, ga je tehnika vedno zanimala, »zadnje

čase še bolj, ko se vedno hitreje razvija in je vedno več

novosti. Če se ne motim, sem tehnik že 26 let. To pot mi je

predlagal nekdanji tehnik Peter Bertoncelj.« Najtežje mu je

v trenutkih, ko se pri prenosu s terena povezava nikakor

noče vzpostaviti, takrat tudi njemu »dvigne pritisk«.

Sicer pa pride v službo z veseljem, še posebej, »ker je to

radio s krščansko vsebino in vrednotami in ker smo drug

drugemu v podporo«. Podobno usmeritev želi radiu

tudi naprej. »Pot je prava, graditi in delati na vrednotah,

pomagati, kar je Radio Ognjišče dokazal, pokazal tudi ob

nedavnih poplavah.«

»Na radiu sem začel leta 2001, začelo se je s civilnim

služenjem vojaškega roka, ko sem dobil nalogo presneti

ogromno količino vatikanskih trakov in urediti arhive z

glasbo in drugimi posnetki.

V tem času sem se priučil dela za mešalno mizo. Moj mentor

je bil eden in edini Marko Zupan, ki je imel tudi prste pri

tem, da sem prišel na radio. Po končanem služenju so me

zaposlili, "ker sem bil tako priden" :).« Ob vseh teh letih je

najbolj ponosen na to, da je poleg službe na radiu dobil

tudi ženo, ki ga »podpira pri vseh projektih ... v službi in

doma.« Sam pravi, da je delo zelo pestro, dinamično, »ko

se kaj zatakne na programu, pa to pomeni »švicanje« na

kvadrat.«

Pri željah za prihodnost je Miha kratek in jedrnat:

»Radijskemu vodstvu želim čim več zdrave kmečke pameti,

ki jo v teh "čudnih" časih še kako potrebuje.«

JAKOB ČUK je med tehniki naša najmlajša pridobitev.

Čeprav je njegov bratranec Matej Kržišnik že lep čas del

radijske ekipe, se na radiu nismo srečali, dokler ga ni sem

pripeljala praksa.

60

»Moja radijska pot se je začela jeseni leta 2017, ko sem

iskal prakso za študij multimedije. Ker sem izbral smer

avdioprodukcija, je bil radio ena od možnosti. Moj prvi

vtis po obisku radia se je izkazal za napačnega, saj se mi je

zdelo, da to delo ne bo zame, a kmalu se je izkazalo, da mi

je služba pravzaprav pisana na kožo.«

A Jakobu radijsko delo še zdaleč ni dovolj. Ves čas namreč

razmišlja, kaj bi se še dalo umestiti v delovni dan. Bodisi si

da opraviti z ozvočenjem bodisi s kitaro, saj je tudi njemu

glasba odlično zavetje. »Zaradi sodelavcev so se v teh nekaj

letih tudi zame pojavile mnoge priložnosti za glasbena

sodelovanja, za katera si nikoli nisem mislil, da se bodo

uresničila. Hvaležen sem za take priložnosti, najbolj pa sem

ponosen na nastop na Gala koncertu Radia Ognjišče, kjer

sem imel priložnost peti in igrati z izjemnimi glasbeniki.

Zame je bila to velika in pomembna izkušnja. Potem

so tukaj še Ritem srca in drugi dogodki, kjer vsako leto

sodelujem …« Ne slišimo ga zgolj na radijskih dogodkih,

pač pa tudi na kakšni poročni slovesnosti. S svojim glasom

namreč očara marsikatero dekle.

In kdaj je bilo njemu najtežje? »Na začetku, saj je vsak nov

začetek zahteven. Množica vseh informacij, ki jih moraš

obvladati, je velika in za to potrebuješ čas. Kmalu stvari

pridejo v kri in delo začneš opravljati brez večjih pretresov,

stres pa se zmanjša. Na začetku ta res ni bil majhen, saj

vsako napako lahko sliši več tisoč poslušalcev.« Jakob o

radijski prihodnosti takole razmišlja: »Želim, da radio

ostane v koraku s časom in se še naprej razvija tako kot do

sedaj. Časi se spreminjajo, zato se moramo tudi mi, hkrati pa

je pomembno, da ostanemo zvesti osnovnemu poslanstvu,

ki tudi po treh desetletjih delovanja ostaja nespremenjeno.«

ANDREJ NOVLJAN je učitelj matematike in

pomočnik ravnatelja, ki ga veseli tudi delo na radiu. »Leta

2006 mi je žena Mateja, ki je že bila del radijske ekipe,

omenila, da na radiu iščejo kandidati za tehnike. Ker so me

od nekdaj zanimali tehnika, zvok in slika, sem se odločil, da

poizkusim. Po dvomesečnem izobraževanju in uvajanju sem

v mesecu avgustu začel samostojno delati na programu.«

Andrej je natančen, stvari rad načrtuje, toda prav

radijsko delo mu vsakokrat daje vedeti, da je treba

tudi improvizirati in se znajti. Kaj mu najbolj ostaja v

spominu, je šlo kdaj posebej za nohte? Pravi, da se najbolj

spominja radijskih počitnic v Primoštenu. »V programu

je bil namreč izlet v Medžugorje. Takrat sem bil edini od

tehnikov v ekipi, Francijeva želja pa je bila, da ob 12. uri

prenašamo mašo iz cerkve v Medžugorju. Ker do takrat na

teren nisem šel nikoli sam, ampak sem bil le v oporo komu

drugemu, je bila ta izkušnja zelo zelo stresna. Povezavo

z Ljubljano mi je uspelo vzpostaviti le nekaj sekund pred

poldnevom s pomočjo Izidorja na telefonski zvezi in prenos

je uspel.« Ponosen je tudi na ostalo terensko delo, ki ga v

teh letih ni bilo malo, večkrat je bil del tehnične ekipe, ko

so poskrbeli za ozvočenje dogodka ali pa tudi za prenos,

pri tem pa našteje Ritem duha, MarijaFest na Ptujski

gori in program s Kredarice. Tudi delo na programu ni

mačji kašelj, še zlasti, če oddajo, ki gre v eter čez nekaj

minut, še pripravljajo. Takrat Andreju srce bije močneje, a

njegov izraz na obrazu tega ne izda, saj se zna obvladati in

zadržati morebiten izbruh. Ko pa govorimo o kolesarstvu,

teku in plavanju ter njegovem priljubljenem triatlonu,

se prav nič ne zadržuje, pač pa lovi minute in sekunde.

Tudi na Štulo kdaj priteče, iz Škofje Loke je to zanj mala

malica. Zato je z veseljem pristopil tudi k dogodkom, kjer

sta bili potrebni vzdržljivost in kondicija. V spominu mu

ostajata zlasti dva: »Srebrna diagonala, ko smo v sklopu

praznovanja 25-letnice radia prekolesarili Slovenijo po

diagonali, in pa projekt Z morja na Triglav, ko smo se ob

robu dneva državnosti oziroma ob 30-letnici samostojne

Slovenije s kolesi podali iz Kopra proti Gorenjski in v dolini

Krme zamenjali opremo. "Razjahali” smo kolesa in si nadeli

planinske čevlje ter se odpravili proti Triglavu.« Ali je šlo

za čisti užitek ali tudi križev pot, Andrej ne izda. Njegova

želja za naprej pa: »Radiu želim, da še naprej sledi svojemu

poslanstvu, da pripravlja oddaje za poslušalce vseh generacij

in interesov.«

61

Foto: Christian Bowen / Unsplash

DR. JOŽE

RAMOVŠ:

»Majhen otrok

potrebuje veliko

časa in stari starši

mu ga lahko

podarimo«

Piše: Mirjam Judež

Kakšno mesto imajo v naši družbi starejši in kako živeti,

da bomo s starostjo dosegli tudi zrelost? O tem in še o

marsičem se je z antropologom dr. Jožetom Ramovšem

pogovarjala Marjana Debevec.

Starejši so v naši družbi postavljeni na rob. Kako vi

vidite njihovo vlogo danes?

»Sem del te družbe in družba 21. stoletja ne ve, kaj početi

s starostjo, kakšen je smisel tega dela življenja. Moj

učitelj dr. Anton Trstenjak je vedno rekel, da je en konec

življenja ponavadi pometen pod preprogo. V preteklosti

je bilo to rojstvo in vse, kar je povezano z njim: spolnost,

porod, štorklje so prinašale otroke … Po vojni v času

spolne revolucije pa je začetek življenja zelo razgaljen,

celo preveč. Spolnost se uporablja za vse mogoče oglase

(za milo, avtomobile … ). Največje število beguncev, ki jih

imamo pri nas, so domači stari ljudje, ki morajo iz svojega

rodnega kraja v daljni neznani kraj v nek dom za starejše,

na odlagališče. 20. stoletje je raziskalo, da je začetek

življenja pomemben: od spočetja, nosečnosti, poroda,

zgodnjega otroštva … Pred dobrimi 100 leti je umrl vsak

drugi otrok, preden je odrasel, umrlo je veliko porodnic,

danes pa skoraj ni umiranja dojenčkov in mamic ob

porodu. Starost je trenutno na obrobju, ampak verjamem,

da bo v nekaj desetletjih dobila mesto, ki si ga zasluži,

mesto, kot ga imata mladost in srednja leta.«

V preteklosti je bilo staranje povezano z modrostjo,

danes ni več tako.

»Stari so bili modreci, a če pokukamo v pravljice,

pregovore, reke, ljudske pesmi …, so bili stari ljudje v

večini čarovnice in hudobni. Ljudje smo eno in drugo:

modri in neumni, dobri in hudobni. Danes se raziskuje

starostna modrost. Starost je čas, ko je treba dozoreti.

Erikson, nemško-ameriški razvojni psiholog, je zelo

raziskoval obdobje po upokojitvi do konca življenja. Kot

mora otrok v prvem letu shoditi, v drugem spregovoriti,

tako mora človek po upokojitvi v zadnji tretjini življenja

integrirati življenje, povezati vse znanje in izkušnje v

celoto. Če se to ne zgodi, če otrok ne spregovori, bo nem,

če ne shodi, bo hrom, če človek v tretjem življenjskem

obdobju ne integrira vseh izkušenj in znanja v eno celoto,

če ne zori, če ne gre v smeri modrosti, je nasprotje tega

gnus in obup. Veliko starih ljudi ne mara starosti.«

Prizadevate si za medgeneracijski dialog. Kako bi ga

lahko bilo v družbi več?

»Dialog je pripovedovanje nečesa, kar drugega zanima, in

poslušanje tistega, kar drug pripoveduje, ki ima izkušnje.

Dialog je ploden, je elipsa, ki se dviga razvojno v spiralo.

Vedno se rodi nekaj novega. Podobno je z dialogom med

generacijami. Vnuki poslušajo dedke, babice, se z njimi

igrajo. S starši vnukov, ki so zelo zaposleni, dialoga ni

veliko, a vseeno pride do njega, ko otroci zbolijo in prosijo

starše za varstvo vnukov. Dialog se vzpostavi tudi ob

izkušnjah. Tisti, ki smo stari 75 let, smo preživeli marsikaj

stresnega in lepega, kar doživljajo 30, 40 let mlajši od

nas. Stari starši samo jamrajo nad vzgojo svojih otrok in

usodo vnukov, v tem pa ne zaznajo nič dobrega. Dokler

na drugem ne zaznam nečesa, kar me navdušuje, dialog ni

možen. Bog ima z ljudmi in svetom dialog, ker je bil takoj

62

Bil sem mentor pri doktoratih, magisterijih, študentom sem

pomagal, da so dobili diplomo. To je mimogrede pozabljeno.

Če sem kot starček pri pešanju, ki me zdaj čaka, dober,

hvaležen učitelj tistim, ki mi pomagajo, me oskrbujejo, ki mi

bodo menjali plenice, me hranili, potem sem mentor, učitelj

v pomembnejših lastnostih človeštva. To so empatičnost,

solidarnost in srčna dobrota.

Foto: ARO

na začetku navdušen. Rekel je: To je dobro. Pri človeku, ki

ga je ustvaril, je rekel: To je pa res dobro. Dialog se začne,

kadar pri drugem zavestno usmerim pozornost na tisto,

kar me vsaj malo navdušuje.«

Zakaj je tako dragocen odnos med starimi starši in vnuki?

»Biološka genetika preskakuje eno generacijo. Pri vnukih

se pojavijo lastnosti starih staršev. Ta zgodba ni samo

biološka. Biološko, duševno in duhovno, vse je med seboj

povezano, vse je en svet, ki je bil ustvarjen in se skupaj

razvija. Med vnuki in starimi starši je nekaj pomembnega

za človeško zorenje obeh. Eni in drugi imajo nekaj, kar

lahko drugim dajejo. Stari starši, če normalno živimo,

imamo ogromno časa. Ena glavnih zablod tretje generacije

je, da nima časa. Imamo čas. Več kot pol budnega časa smo

prej dali službi, ko službe ni več, s tem časom razpolagamo

sami. Majhen otrok potrebuje veliko časa. Star človek čas

ima in ga mora nekam smiselno dati, sicer gnije. Srednja

generacija je prezaposlena, nima časa, vnukom pa ga stari

starši lahko podarimo, si zanje vzamemo čas – v miru.

V starosti zorijo čustva. Pamet ne toliko, saj ne sledimo

informacijam, pozabljamo … Večja notranja doživljajska

stabilnost je, če star človek zori. Otrok stabilnost zelo

potrebuje. Otrok v prvem letu potrebuje trdna tla, da

bo shodil, potem pa vse bolj potrebuje zrela čustva. Če

se človek integrira v celoto, da je preteklost imela svoj

smisel z dobrim in hudim, se vse počasi harmonizira,

uglašuje, dopolnjuje, kar doživljamo v starosti. Otrok,

mladostnik, pubertetnik potrebuje, čeprav od daleč, trden

svetilnik, da je življenje brezpogojno smiselno. Če začne

človek doživljati, da se življenje počasi uglašuje, otrok,

mladostnik to čuti, vidi, čeprav o tem ne govori.«

S starostjo je neizogibno povezano tudi trpljenje,

ki ga ljudje v zadnjem življenjskem obdobju težko

sprejemamo.

»Brez trenja, brez upora ni nič. Pri človeku je na

psihosocialni in duhovni ravni to trpljenje. Trenje pri

razvoju, pri gibanju ... je potrebno in nepotrebno. Nikoli

niso ljudje z veseljem sprejemali toliko trpljenja, kot ga

danes. Vsak trening: šport, fitnes, kolesarjenje … To je

»matranje«, sploh, ko gre za poklicne športnike. Trpljenje

tam, kjer vidimo smisel dogajanja, razvoja, sprejemamo z

lahkoto. Trpljenje nam pomaga dosegati cilje. S starostjo

pridejo bolezni, bolezen pa je trpljenje. Kakšen je smisel,

kaj dosežeš s tem trpljenjem, ko pešaš? Kaj dosežeš, ko

spremljaš umirajoče? Tega odgovora naša kultura nima.

Tudi verska, duhovna kultura, ki ima konstanten odgovor,

skozi tisočletja enak, da je to pač Božja volja, nima vtičnice

v sodobni svet. Drugi vatikanski koncil je zapisal, da je

tako velik prepad med verovanjem, ki ga izpovedujemo,

in med vsakdanjim življenjem v družini, službi, družbi,

največje krivoverstvo današnjega časa. Če hočemo dojeti

smisel trpljenja ob starostnem pešanju, moramo dojeti

današnjega človeka. Tam, kjer vidimo smisel, z veseljem

brez napora trpljenje sprejemamo, kjer smisla ne vidimo, pa

ne. Treba je najti človeški antropološki smisel starostnega

pešanja in smisel medsebojne solidarne pomoči, oskrbe.

Če srednja in mlada generacija ne oskrbuje otrok, bolnih

in ostarelih, onemoglih, ne razvija empatije, solidarnosti,

ljubezni, pomoči, dobrote, ker se ta ne razvija kognitivno

s pridiganjem, predavanjem, branjem, pisanjem,

poslušanjem, gledanjem TV, ampak samo v praksi: pri

pomoči otroku, ki potrebuje veliko pomoči, pri pomoči

bolnemu, ostarelemu.

Otrok, mladostnik, pubertetnik potrebuje,

čeprav od daleč, trden svetilnik, da je

življenje brezpogojno smiselno. To čuti,

vidi, čeprav o tem ne govori.

Zakaj gre danes toliko zakonov narazen?

Ker ne razvijamo empatičnosti, solidarnosti v praksi. Ne

pri otrocih, ki jih je dvakrat manj kot nekoč, ne pri starih,

ker sami ne sprejemamo starih ljudi in svojega pešanja

kot smiselnega, zato tudi mladi in srednja generacija

ne vidi tega smisla. Bolje je človeka evtanazirati. To je

rešitev, ko ne vidimo naravnega, antropološkega smisla.

Tudi trpljenje mora iti vzporedno z vsem drugim

tehnološkim razvojem. Če ne, je človek glede pogleda

na staranje v srednjem veku, na področju gospodinjstva,

gospodarstva je pa z elektronsko tehnologijo v letu 2023.

Gre za prepad. Tu nas čaka v prihodnje veliko dela. Bil

sem mentor pri doktoratih, magisterijih, študentom sem

pomagal pri nečem, kar je pomembno v življenju, da so

dobili diplomo. Vendar je to mimogrede pozabljeno.

Če sem kot starček pri pešanju, ki me zdaj čaka, dober,

hvaležen učitelj tistim, ki mi pomagajo, me oskrbujejo, ki

mi bodo menjali plenice, me hranili, potem sem mentor,

učitelj v najbolj pomembnih lastnostih, ki jih človeštvo

ima. To so empatičnost, solidarnost in srčna dobrota. Ta

odloča o kakovosti sožitja v zakonu, družini, o uspešnosti

sodelovanja v službi.«

63

NA POTI K NARODNI SPRAVI

Optimistično naprej,

a le, če bomo bolj enotni o naši preteklosti

Našo prihodnost

moramo začeti

pisati skupaj.

Ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih

in avtoritarnih režimov je vodstvo NSi pred Spomenikom

žrtvam vseh vojn položilo venec, predsednik NSi Matej

Tonin pa je izrazil upanje, da se Slovenci bolj poenotimo

glede naše preteklosti in osnovnih civilizacijskih norm. V

izjavi za javnost je predsednik NSi spomnil na znano misel,

da so srečni narodi soglasni glede preteklosti, imajo pa

različne poglede na prihodnost. »Morda ravno to manjka

slovenskemu narodu - da bi bili usklajeni in soglasni glede

preteklosti in bi se strinjali o osnovnih civilizacijskih normah.

Totalitarni režimi so na našem ozemlju pustili številne žrtve,

dolžnost naše generacije pa je, da vse te mrtve pokopljemo,«

je svoje prepričanje izrazil Tonin.

Po mnenju predsednika NSi je tudi pomembno, da se

slovenski narod poveže in poenoti: »Ob ujmah se je pokazalo,

kako močni smo lahko, če smo povezani in enotni. Tega bi

si želel tudi na področju odnosa in pokopa vseh mrtvih. Ta

list naše zgodovino je potrebno obrniti, našo prihodnost pa

moramo začeti pisati skupaj, z dobrimi željami in smelimi

načrti za prihodnost.«

Ob robu spominskega dneva je Inštitut dr. Janeza Evangelista

Kreka v Ljubljani priredil tudi okroglo mizo z naslovom Na

poti k spravi. Gostje dogodka so bili nekdanji predsednik

republike Borut Pahor, zgodovinar in član vladne komisije

za prikrita grobišča dr. Mitja Ferenc ter zgodovinar in član

sveta Študijskega centra za narodno spravo dr. Aleš Maver.

Moderatorka dogodka Katja Berk Bevc je v jedro razprave

postavila znano izjavo SAZU, da smo Slovenci razvili dva

različna pogleda na dogodke v času druge svetovne vojne

in po njej. Posledično imamo kot narod razklan zgodovinski

spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi

negativnimi posledicami.

Gostje so v razpravi izpostavili, da Slovenci v primerjavi

z drugimi narodi v Vzhodni in Srednji Evropi nekoliko

izstopamo po tem, da smo v 30 letih svoje državnosti

postavili nekatere spravne mejnike, a smo še daleč od tega,

da bi bili enotni o dogodkih naše polpretekle zgodovine.

Dr. Mitja Ferenc je ob tem dejal je bilo v treh desetletjih

porabljene veliko preveč energije za prepričevanje oblasti,

naj omogoči delo in postopke za odpravo pietetnega,

humanitarnega in civilizacijskega dolga iz preteklosti. Ko

so po šokantnem odkritju Hude jame dela z iskanjem

in raziskovanjem prikritih grobišč zastala, je dr. Ferenc

spomnil na pomemben zakon o prikritih grobiščih in

pokopu žrtev iz leta 2015, ki je nastal na pobudo NSi in

takratne predsednice stranke Ljudmile Novak in je omogočil

nadaljevanje dela komisije. Zgodovinar dr. Aleš Maver je

izpostavil dejstvo, da se slovenska zgodovinska stroka o

vseh zgodovinskih dogodkih ni poenotila. Kot je dejal, se mu

zdi celo nasprotno – razvoj razumevanja preteklih dogodkov

je šel v nasprotno smer, saj je bilo skupnega pogleda na te

teme v prvem desetletju slovenske samostojnosti več, kot ga

je danes. V zadnjih desetih letih pa se je število tistih področij,

ki so spet sporna, celo povečalo. Tako se po njegovi oceni

paradoksalno spet vračamo k osnovnemu vprašanju, in

sicer, kdo je kriv za izbruh narodne tragedije oz. državljanske

vojne na Slovenskem?

Naročnik: NSi

Tudi letos

smo dan

državnosti

praznovali s

poslušalci v

Arboretumu

Piše: Tanja Dominko | Foto: Rok Mihevc

»Slovenija, vse najboljše za te!« smo zapeli 25. junija letos v Arboretumu in državo ter našo domovino počastili

v prekrasnem okolju med vrtnicami, drugim cvetjem in zelenjem. Razveselili smo se tudi vseh Prijateljev Radia

Ognjišče in drugih zvestih poslušalcev, ki so se odločili praznovati skupaj z nami. Pred mašo je pomožni škof

Anton Jamnik najprej blagoslovil kip sv. Terezije Deteta Jezusa v naravni velikosti v vrtu vrtnic, ki nosijo imena po

svetnikih in papežih.

V čudovitem vremenu in pod senco košatih dreves se

je v odličnem vzdušju zbralo približno 1500 ponosnih

državljanov in državljank Slovenije. Videli smo lahko

družine, ki so si svoj prostorček uredile na tleh, in tekajoče

otroke, ki so upanje za prihodnost naše domovine. Škof

Jamnik je v začetku svete maše najprej obudil svoje

spomine na težke tedne pred 32. leti. »Že prej je prišel

predsednik parlamenta France Bučar k nadškofu. Bila

sta sošolca in mu je rekel: 'Naredite vse, kar je mogoče.

Naslednji dan bo namreč bombni napad na Ljubljano in

na nekatera druga mesta v Sloveniji.' Potem smo pošiljali

telegrame na vse konce sveta, od papeža Janeza Pavla II., ki

je bil velik prijatelj nadškofa Alojzija Šuštarja, švicarskemu

predsedniku, nemškemu kanclerju, potem v Avstrijo, drugod

po svetu, v Argentino, Avstralijo … «

Škof Jamnik je dejal, da se takratni nadškof Alojzij Šuštar

ni bal, pač pa je izražal veliko zaupanje v Boga: »Predvsem

misel, ki je bila tudi danes zapisana v evangeliju, ne bojmo

se. Če zaupamo v Boga, stvarnika zgodovine, potem se

resnično nimamo česa bati, na nas pa je, da Jezusa povabimo

v svoje življenje. Da molimo, prejemamo zakramente, smo

pri sveti maši.«

Vse navzoče je povabil, da se ponovno ponosno zavedo

svojih krščanskih korenin, iz katerih je zrasla zamisel

Evropske unije: »Krščanstvo je dalo vzgonskega vetra

evropskemu duhu, ustvarjalnosti, sožitju, solidarnosti,

dostojanstvu človeškega življenja, od spočetja do takrat, ko

nas Stvarnik življenja pokliče k sebi, ne da nas nekdo drug

zbriše s tega sveta oziroma se nas želi znebiti.«

Po maši je sledil odličen koncert Godbe Domžale pod

vodstvom dirigenta Gregorja Vidmarja, akademskega

glasbenika in profesorja klarineta, ki je sicer zaposlen

v Orkestru Slovenske vojske. V zadnjih 20 letih so

domžalski godbeniki nastopili na številnih tekmovanjih,

se z odličnimi rezultati postavili ob bok najboljšim

slovenskim pihalnim orkestrom in dokazali, da poleg

izjemne popularnosti sodijo med pet najboljših godb v

Sloveniji. Slišali smo nekaj »poskočnic«, pa tudi motivov

iz filmske glasbe in pop uspešnic, ki jih je v lep šopek

povezal voditelj Robert Božič. Godba bo prihodnje leto

praznovala že 140 let obstoja in prav veseli smo, da smo

ji lahko prisluhnili v tako lepem ambientu Arboretuma

Volčji Potok.

Pomožni škof dr. Jamnik

je blagoslovil kip sv.

Terezije Deteta Jezusa v

naravni velikosti v vrtu

vrtnic blizu vhoda v park.

Sv. mašo je škof Jamnik

daroval v senci krošenj

dreves. Ljudsko petje

je vodila naša Manca

Hribar.

65

Foto: Aurelie Luylier / Pixabay.com

Smeh je pol zdravja! Priljubljena rubrika je v radijskem programu vsak dan ob 5.45, ponovimo pa jo ob 12.55 in

okrog 16.15. Možgančke krepite in ljudi okrog sebe razveselite, če vsaj kakšno od spodnjih šal komu poveste naglas.

Konec je blizu

Župnik in mežnar stojita ob vaški

cesti in zabijata v tla tablo z napisom:

Konec je blizu! Obrnite se, dokler še

ni prepozno!

Mimo pridrvi avto, voznik skozi

okno zavpije: »Pustita ljudi pri miru,

vidva, verska fanatika!«

Čez nekaj trenutkov se zasliši

cviljenje zavor in nato glasen pljusk.

Mežnar se obrne k župniku: »Mislim,

da bi bilo bolje, če bi preprosto

napisala: Most je podrt.«

Omejitev hitrosti

Policist ustavi avto, ki pridrvi 200

km/h, omejitev pa je 40:

»Ali niste videli table z omejitvijo

hitrosti?«

Voznik: »Kako neki! Pri tej brzini?«

Izgubljeni

Jezus se je sprehajal po Sloveniji in

zašel na Gorenjsko. Med potjo je

srečal Janeza in ga vprašal:

»Mi lahko poveste, kako pridem do

Kranjske Gore?«

»Lahko, samo plačajte mi stotaka za

informacijo!«

»Janez, Janez, ti nikoli ne boš prišel v

nebesa!«

»Ti pa ne v Kranjsko Goro,« mu je

vrnil Janez.

66

Dobro kuha

Župnik: »Janezek, ali pri vas doma

molite pred kosilom?«

»Ne, moja mama dobro kuha.«

Klepetava žena

Voznika je zaustavil policist in mu

rekel: »Ali niste opazili, da je omejitev

hitrosti na 30 km/h, vi pa vozite 50

km/h?«

»Ne, ne bo držalo, jaz sem peljal 40

km/h!« je rekel voznik.

»Ne, ne, ti si peljal 60 km/h!« se je

oglasila njegova žena, ki je sedela

poleg njega.

»Prav tako vas bom kaznoval, ker

vam ne dela zadnja luč,« je nadaljeval

policist.

»Oprostite, toda jaz nisem vedel, da mi

zadnja luč ne dela,« pristavi voznik.

»Kako da ne?« se je oglasila njegova

žena. »Že teden dni te opozarjam, da

zamenjaj žarnico, ti pa nič!«

»Prav tako boste plačali kazen, ker

niste pripeti z varnostnim pasom!« je

spet rekel policist.

»Saj sem ga vendar odpel takrat, ko ste

me zaustavili,« je protestiral voznik.

»Ni res!« se je spet oglasila njegova

žena. »Ti se nikoli ne pripenjaš!«

»Zdaj pa že utihni!« se je mož zadrl na

svojo ženo.

»Ali vaš mož vedno tako vpije na vas?«

je policist vprašal voznikovo ženo.

»Ne, ne, samo takrat, ko je pijan!«

Traja dlje

Gost v restavraciji se pritoži: »Gospod

natakar, že desetkrat sem naročil

dunajski zrezek!«

Natakar: »Veste, pri večjih količinah

traja nekoliko dlje.«

Predavanje

Policist zaustavi pijanca ob 4. uri

zjutraj.

»Kam pa vi greste?«

»Na predavanje,« odgovori pijanec.

»Ne delajte se norca iz mene. Kdo ima

predavanje ob taki uri?«

»Moja žena.«

Diplomatski odgovor

»Dragi, ali sem še vedno tako čedna kot

pred dvajsetimi leti?«

»Seveda si, ljubica. Samo da danes

potrebuješ za to več časa!«

Od nekje ga poznam

Dva policista se sprehajata po cesti. En

zagleda na tleh ogledalo, ga pobere, se

pogleda vanj in reče: »Poglej, poglej,

tega človeka pa že od nekod poznam.«

Ogledalo vzame še drugi in odgovori:

»Tudi meni se zdi znan! Najbolje, da

neseva to sliko komandirju.«

Komandir vzame ogledalo in vzklikne:

»Seveda poznam tega človeka! Pri

frizerju vedno sedi nasproti mene!«

VABLJENI V SPECIALIZIRANO PRODAJALNO Z

MEDICINSKIMI PRIPOMOČKI LL VIVA

LL Viva je sodobna specializirana

prodajalna z medicinskimi pripomočki,

zdravili brez recepta ter drugimi

izdelki za ohranjanje zdravja in

dobrega počutja, ki so namenjeni vsem

starostnim skupinam:

EN PRAVI

NASVET JE

DOVOLJ

• pripomočki za pomoč starejšim

pri vsakdanjih opravilih,

• pripomočki za gibalno ovirane osebe,

• ortopedska obutev,

• opornice,

• diagnostični testi,

• izdelki za oskrbo poškodb in ran,

• kozmetični izdelki in izdelki za

osebno nego,

• izdelki za odpravljanje oziroma lajšanje težav,

povezanih z boleznimi sodobnega časa.

• brezplačne meritve in svetovanja:

analiza stopal, pregled lasišča in kože

na obrazu, merjenje venskega pretoka in

mineralne kostne gostote, idr.

Pripomočki na naročilnico

10% popust za upokojence

vsak 1. in 2. delovni dan v mesecu.

Več na www.llviva.si

Zavod za zdravstveno

zavarovanje Slovenije

www.zzzs.si

Zdaj tudi kot spletna trgovina

www.llviva.si

LL VIVA PRISOJNA

Prisojna ulica 7, Ljubljana

T: 01 230 61 54

LL VIVA POSTOJNA

Tržaška cesta 59, Postojna

T: 05 630 18 41

LL VIVA IDRIJA

Lapajnetova ulica 61, Idrija

T: 05 374 38 24

LL VIVA LITIJA

Ljubljanska cesta 3, Litija

T: 01 723 36 89

LL VIVA KRANJ

Kidričeva cesta 2, Kranj

T: 04 201 48 50

Zdravil brez recepta ni na voljo.

LL VIVA BREZOVICA

Tržaška cesta 495,

Brezovica pri Ljubljani

T: 01 230 62 00

Območja pokrivanja naših odkupovalcev:

Območna

enota Bled

(Bohinj in

Pokljuka)

Tomaž Markelj

041 718 990

tomaz.markelj@ggbled.si

Zanesljivi in

zvesti partnerji

slovenskega

gozdnega

posestnika pri

odkupu lesa

Z odkupom

lesa pokrivamo

celotno

Slovenijo

Redna

plačila

Naši odkupovalci

lesa vam bodo

odgovorili na vsa vprašanja

v zvezi z optimalno prodajo

vašega lesa. Vabimo vas, da se

glede na lokacijo, kjer imate

razpoložljiv les za prodajo,

obrnete na naše

odkupovalce lesa.

Območna

enota Bled

(Jesenice)

Območna

enota Bled

in Kranj

Območna

enota Bled

in Kranj

Območna

enota Nazarje

(Tuhinjska

in Zadrečka

dolina)

Območna

enota Nazarje

(Savinjska

dolina)

Območna

enota Nazarje

(Zgornje

Savinjska

dolina)

Blaž Klinar

051 305 347

blaz.klinar@ggbled.si

Bojan Novak

041 950 292

bojan.novak@ggbled.si

Matej Kordež,

dipl. inž. gozd.

041 397 428

matej.kordez@ggbled.si

Gregor Zamernik,

dipl. ekon.

031 464 742

gregor.zamernik@ggbled.si

Branko Brunet

051 678 093

branko.brunet@ggbled.si

Urban Kopušar,

dipl. inž. gozd.

070 744 517

urban.kopusar@ggbled.si

Območna

enota Slovenj

Gradec

Območna

enota Ljubljana

(Ljubljana,

Vrhnika,

Domžale in

Škofljica)

Območna

enota Ljubljana

(Litija in

Zagorje)

Območna

enota Tolmin

in Sežana

Območna

enota

Postojna

Območna

enota Maribor,

Celje in Murska

sobota

Robert Uršej, dipl. inž. log.

030 322 338

robert.ursej@ggbled.si

Blaž Mihovec

070 897 817

blaz.mihovec@ggbled.si

Matej Hafner,

dipl. inž. gozd.

040413 120

matej.hafner@ggbled.si

Blaž Carli

041 535 677

blaz.carli@ggbled.si

Aljaž Kresevič

040 870 029

aljaz.kresevic@ggbled.si

Florijan Drofenik

070 753 053

florijan.drofenik@ggbled.si

Območna

enota

Maribor

(Podvelka,

Ruše,

Slovenska

Bistrica)

Območna

enota

Novo

mesto

Matic Detiček

041 389 113

matic.deticek@ggbled.si

Zdravko Vidic,

univ. dipl. inž. gozd.

051 303 981

zdravko.vidic@ggbled.si

Franci Repar

051 212 173

franci.repar@ggbled.si

Robert Zajc,

dipl. inž. gozd.

041 900 775

robert.zajc@ggbled.si

Rok Mušič

040 265 056

rok.mušič@ggbled.si

Gozdno gospodarstvo Bled d.o.o., Ljubljanska cesta 19, 4260 Bled

Tel: 04 575 00 00 E-pošta: ggbled@ggbled.si www.ggbled.si

Jesenska številka revije PRO 2023

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?