Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
<strong>Slane</strong> Zgodbe<br />
Andrej Trefalt
<strong>Slane</strong> Zgodbe<br />
Andrej Trefalt<br />
Ilustriral: Marko Škerlep
<strong>Slane</strong> Zgodbe<br />
Andrej Trefalt<br />
Ilustriral: Marko Škerlep<br />
Kazalo<br />
Uvod<br />
Jadrajte, potujte in si upajte<br />
Obiski<br />
GATE<br />
Megla<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
CIP -<br />
TETA<br />
»Teta«, teta Anika in druge tete<br />
Dva Nemca in en Anglež<br />
Božična zgodba<br />
Depozit do Benetk, avtokarta in Trg<br />
svetega Marka<br />
Zlate pipe in o tem, kako sem dobil<br />
prve pomorske karte<br />
Jakna in helikopter<br />
Termoli – začetek<br />
Termoli – konec poti okoli sveta in nov začetek<br />
Termoli – nova ljubezen, Lucio Dalla<br />
in mafijski večeri<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
JOŠKICA<br />
Novo leto s Kapetanom Draganom<br />
xx<br />
xx<br />
kazalo<br />
5
slane <strong>zgodbe</strong><br />
Drama v Grčiji - morski pes, gumak in pravica<br />
Nevihta v Korintu<br />
Poletje na Porosu – prijazni Grk v piano baru,<br />
zajtrki v restavraciji Hong Kong in posledice<br />
jutranje toalete<br />
Poletje na Porosu – pasji mornar, žena na<br />
pogrebnem vencu in ostali posebneži<br />
Poletje na Porosu – angleške kravice, moja<br />
popoldanska obrt in nekaj o črncih<br />
Poletje na Porosu – tuširanje pri Leonardu doma,<br />
pomarančna marmelada in pametni špar<br />
Sveti angel, varuh moj …<br />
Razgled<br />
Rodos – Bodrum<br />
Leros, otok (golih) norcev<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
USODA<br />
Čile<br />
Zima, zima bela …<br />
Januar na Paxosu in moj prijatelj Babis<br />
Marina v Izoli<br />
Močan jugo<br />
Aljaž in Barbara<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
xx<br />
Inkasanti<br />
xx<br />
Sralske <strong>zgodbe</strong><br />
30 let – zgodba ob tridesetletnici revije Val xx<br />
Slikovna priloga<br />
xx<br />
6
Iz male je zrasla velika …<br />
… in še večja!<br />
0<br />
5<br />
0<br />
2<br />
5<br />
7<br />
0<br />
2<br />
5<br />
7<br />
10<br />
0<br />
2<br />
5<br />
7<br />
10<br />
12<br />
15<br />
0 2 5 7 10 13 17<br />
0 2 5 7 10 13 16 20<br />
Gate Teta Joškica Usoda Usooda Usoooda
Uvod<br />
Sanjariti sem začel že zelo zgodaj. Ko sem bil star šest let, je<br />
name pazila Cilka, mlajša gospa, ki je živela pri nas. Kadar je<br />
nisem ubogal (to je bilo velikokrat, saj je nisem maral), me<br />
je zaprla v stranišče v pritličju, ki je merilo vsega 90 x 120<br />
centimetrov. Okna ni bilo, le zračnik (velik kakih 15 x 15 cm)<br />
je segal od tal v stranišču do izhoda zgoraj na terasi. Cilka je<br />
ugasnila luč in me pustila tam notri, dokler se nisem pomiril.<br />
Včasih, da je imela dlje časa mir pred mano, je tudi »pozabila«<br />
name, v vsakem primeru pa je čas takrat, v temi, tekel precej<br />
počasneje kot običajno.<br />
Ko je zaklenila vrata, sem se usedel na pokrov stranišča, zaprl<br />
oči in si predstavljal vse mogoče; večinoma same lepe stvari, ker<br />
je tako čas hitreje minil, pa še luštno je bilo … Vedel sem, da<br />
me bo Cilka prej ali slej morala spustiti ven, saj bo nekdo prišel<br />
domov, vendar nikoli nisem vedel, kdaj se bodo vrata odprla.<br />
Spomnim se, da sem sčasoma opazil bledo svetlobo v zračniku,<br />
ki se je priplazila po kakih petih metrih cevi gor s terase do tal<br />
v stranišču. Ampak da si to svetlobo opazil, si moral v temi preždeti<br />
kar precej časa, pa še sonce je moralo sijati. In tako sem se<br />
že kot otrok naučil, da na nekatere stvari v življenju pač ne moreš<br />
vplivati, lahko pa si jih narediš kolikor je le mogoče prijetne.<br />
Ta Cilkina lekcija in predvsem spoznanje, ki se je rodilo iz<br />
nje, sta mi potem v življenju prišla še velikokrat prav.<br />
uvod<br />
11
slane <strong>zgodbe</strong><br />
Seveda sem domačim večkrat rekel, da me Cilka zapira v<br />
stranišče, ampak ker sem imel tudi sicer bujno domišljijo, so te<br />
moje obtožbe enostavno preslišali. Dokler se ni mama nekega<br />
dopoldneva nepričakovano prikazala na vhodnih vratih, saj je<br />
nekaj pozabila … In potem se je zaradi mojega vpitja pokazala<br />
še na straniščnih vratih. Cilka je morala oditi, jaz pa sem kar<br />
nekaj časa lahko dobil vse, kar sem si zaželel – od čokolade do<br />
banan in sladoleda!<br />
Naslednje prigode so mi ena za drugo potrjevale, da je življenje<br />
v resnici še bolj zanimivo od tistih avantur, ki sem si jih<br />
zamišljal v temi, sedeč na školjki.<br />
Ker Cilke ni bilo več pri hiši, sem moral pri šestih letih v<br />
vrtec, kjer mi ni bilo všeč. Že po nekaj dneh sem enostavno<br />
splezal čez ograjo in šel k našima sosedoma, Janezu in Nani,<br />
ki sta me imela zelo rada. Tovarišice in moji starši so me iskali<br />
po celi Šiški, jaz pa sem medtem užival pri sosedih! Ko me je<br />
stric Janez popoldne nič hudega sluteč pospremil čez cesto k<br />
nam domov, so si vsi oddahnili in ne spomnim se, da bi dobil<br />
kakšno okoli ušes. No, v vrtec pa mi ni bilo več treba, saj me<br />
tovarišice po tistem popoldanskem iskanju niso več hotele –<br />
menda nisem bil dovolj zrel za vrtec.<br />
Kakšno leto ali dve kasneje sva z očetom popravljala avto<br />
v garaži. Lahko sem sedel na voznikovem sedežu in pritiskal<br />
na plin, medtem ko je oče nekaj »šraufal« po motorju. Kaj pa<br />
vrata v garažo? Ja, priprta. Od nekdaj sem imel rad vonj nafte,<br />
bencina in hlapov, tako da se nisem nič pritoževal, ampak sem<br />
(menda, spomnim se ne) samo padel dol s sedeža in skozi odprta<br />
vrata na tla. Ko me je oče pobiral, je še on skoraj izgubil<br />
zavest in se komaj privlekel do vrat. Hvala bogu naju je prišla<br />
mama klicat za kosilo in tako smo končali na urgenci.<br />
Na vasi, kjer sta oče in mama zgradila hišo, smo imeli<br />
nekaj časa tudi konja, Sokol mu je bilo ime. Enkrat sem tako<br />
sam, star deset let, jahal tega velikega konja pasme Nonius<br />
okoli fazanerije pod našo vasjo, oče pa je čakal v bližini, da<br />
bo prišel še on na vrsto za jahanje. Med drncem na gozdni<br />
poti je Sokola verjetno pičil obad, pobezljal je in na ostrem<br />
ovinku, kjer je dirjal tik ob drevesu, me je odneslo s sedla,<br />
ostal pa sem zataknjen s stopalom v stremenu. Z glavo sem<br />
udarjal po tleh, vmes pa še dobil kakšno s kopitom, in ko me<br />
je oče pobral s tal in me dal ležat pod smreko, sem samo še<br />
slišal, videl pa nič več – moja glava je bila menda kot rdeča<br />
žoga. Hvala bogu, da je takrat prišla mama s stoenko pogledat,<br />
kaj delava – ravno prav, da nas je vse odpeljala v vas in<br />
uvod<br />
12 13
slane <strong>zgodbe</strong><br />
spet sem končal v bolnišnici. Od takrat imam na glavi 37<br />
šivov in prišito levo uho.<br />
Pravzaprav imam levo uho prišito dvakrat. Ko sem se po<br />
približno enem tednu (ne vem več točno, kdaj) vrnil v šolo,<br />
kjer sem sedel v prvi klopi zaradi lumparij, ki sem jih špičil,<br />
sem se že prvi dan v šoli od srca smejal tovarišici, ki je po razredu<br />
lovila mojega sošolca. On je ponavljal četrti razred, ona<br />
pa je imela kakih 80 kil … Ko sta naredila krog ali dva po<br />
razredu, se je tovarišica ustavila pri katedru in sopihala, malo<br />
od napora in precej zaradi besa. Na ves glas se smejoči mulec<br />
v prvi klopi je bil seveda zelo primeren strelovod za njeno<br />
jezo. Segla je čez mizo, me prijela za uho (levo, seveda) in<br />
me dvignila s stola. No, šlo je, dokler niso postale moje noge<br />
prekratke, potem pa se je uho zatrgalo po šivih, ki se še niso<br />
povsem zarasli, in po licu se mi je vlila kri. V razredu je najprej<br />
zavladal čisti mir, za nekaj sekund, potem so se pa sošolci vsuli<br />
iz razreda in vpili: »Uho mu je odtrgala, uho mu je odtrgala!«<br />
Iz bolnišnice sem prišel domov še isti dan in mislil sem, da<br />
bom imel glede na prestano kakšne privilegije. Ampak ni bilo<br />
simpatije, oče mi je samo rekel, da bi lahko vedel, da se ne<br />
smem tovarišici na ves glas smejati, tako rekoč v obraz …<br />
Z očetom sva večkrat veslala po Savi od Kranja do Zbilj, kjer<br />
naju je mama počakala z avtom, da smo se s kanujem na strehi<br />
odpeljali nazaj domov. In potem so neko zimo zaradi nove<br />
elektrarne razstrelili strugo, ne da bi midva za to vedela. Tam,<br />
kjer je bil prej kanjon in je čoln sam tekel po sredini, so bile zdaj<br />
razsejane skale, velike kot jedilna miza. Verjeli ali ne, ampak<br />
naredila sva točno to, kar po navadi vidimo v risankah in filmih<br />
– ko sva zagledala drugačno, s skalami posejano strugo, sva kanu<br />
obrnila proti toku in poskušala hitro, hitro, hitro veslati nazaj<br />
proti Kranju. In tudi konec je bil podoben kot v risankah – leseni<br />
kanu je bočno nasedel na eno veliko skalo sredi struge in<br />
se med hreščanjem in lomljenjem letvic enostavno »ovil« okoli<br />
nje. Izkrcala sva se lahko brez težav! Je pa bila skala sredi struge,<br />
levo in desno kanjon in seveda nikjer žive duše.<br />
Oče je bil odličen plavalec, vaterpolist, in je čez čas, ko sva<br />
videla, da ni druge, zlezel v reko in odplaval s tokom do prve<br />
sipine kakih 70 do 100 metrov nižje. Pred tem mi je rekel, naj<br />
dobro gledam, kje ga bodo vrtinci potegnili noter, da se bom<br />
lahko pripravil, ko bom potem plaval za njim! No, potem ko<br />
sem ga videl, kako je kot plovec na vabi za belice izginjal pod<br />
gladino, sem plavanje odločno odklonil ... Vmes ga je tok še<br />
podrgnil ob skalo, tako da je imel majico na hrbtu razparano<br />
in krvavo. Po steni kanjona je zlezel do ceste, našel dva ali tri<br />
možake z vrvjo in vsi skupaj so me komaj potegnili na suho.<br />
Seveda proti toku, tako da me je vrv okoli prsi skoraj zadušila.<br />
Do mame v Zbiljah, ki je bila takrat ravno noseča z mojo<br />
tretjo sestro Jero, so naju pripeljali z avtom in že od daleč sva<br />
ji vpila: »Vse je v redu, vse je v redu!« Ja, seveda, midva pa vsa<br />
popraskana, krvava in brez čolna …<br />
Mama je bila štirikrat noseča in moje tri sestre so precej<br />
mlajše – prva za mano, Neža, je devet let mlajša od mene. Še<br />
dobro, saj je tako oče lahko že na meni preizkusil raznorazne<br />
življenjsko nevarne situacije in sestre so se temu povečini izognile.<br />
Življenje z očetom je bilo razburljivo na več načinov,<br />
ampak da sem ostal živ, je bila pa mamina zasluga!<br />
A kot predpriprava na življenje so bile vse te dogodivščine<br />
neprecenljive.<br />
V najstniških letih sem se precej ukvarjal s športom – od<br />
teka na smučeh do namiznega tenisa. Bil sem tudi eden najmlajših<br />
planincev, ki so do takrat prišli na vrh Toubkala, najvišje<br />
gore severne Afrike, visoke 4.167 metrov. Zato je bilo<br />
zame še toliko hujše, ko mi je pri šestnajstih letih zdravnik<br />
povedal, da imam mišično distrofijo in bom verjetno v treh<br />
uvod<br />
14 15
slane <strong>zgodbe</strong><br />
do petih letih pristal na invalidskem vozičku. Taisti zdravnik,<br />
kirurg ortoped, mi je pred tem operiral obe Ahilovi tetivi, tako<br />
da sem imel nogi več kot en mesec v mavcu in po tem nisem<br />
nikoli več tekel – še hodil sem bolj težko. Menda je mislil, da<br />
sta se mi tetivi skrajšali zaradi napornih treningov ali napačne<br />
hoje, meni pa se zdi, da je nasploh takrat bolj malo mislil …<br />
Šele med operacijo tetiv je namreč vzel vzorec mišice in na<br />
podlagi analize slednjega so po operaciji ugotovili, kaj je narobe<br />
z mano. Vzorec mišice bi mi morali vzeti pred operacijo,<br />
rezanje tetiv in noge v mavcu pa so bile najslabše možne okoliščine<br />
za distrofijo.<br />
Spoznanje, da lahko tudi zelo izobražen človek, specialist<br />
na svojem področju, ki je šel skozi leta in leta izobraževanja,<br />
na koncu naredi takšno napako, mi je precej zamajalo zaupanje<br />
v šole in šolanje nasploh! <br />
Torej, če povzamem:<br />
• Cilkina lekcija: na svoje stanje nisem mogel kaj dosti vplivati.<br />
• Zdravnikova lekcija: ni nujno, da te leta šolanja naredijo<br />
pametnega.<br />
• Očetova lekcija: včasih stvari izgledajo brezupne, pa niso.<br />
Tak je bil moj zaključek po dobrih šestnajstih letih življenja.<br />
In kako naprej? Hotel sem čim bolje izkoristiti tistih nekaj<br />
let, preden bi pristal na vozičku, čeprav se je tudi za to trditev<br />
izkazalo, da se je zdravnik zmotil. Še deset let kasneje sem<br />
ocvrl tudi po 100 jajc na dan in pripravljal angleške zajtrke v<br />
Grčiji, prvi električni skuter pa sem kupil šele 15 let kasneje.<br />
Ampak kot že rečeno – v šolah te ne naučijo vsega. Odločil<br />
sem se, da normalno življenje ni zame, šola pa tudi ne – moj<br />
rok trajanja se mi je zdel prekratek.<br />
Še pred letom dni je bil svet normalen in pot za naslednja<br />
leta vsaj okvirno začrtana. Potem pa se mi je vse skupaj obrnilo<br />
na glavo. Čutil sem, da potrebujem čas zase, čas s samim<br />
seboj, da bom lahko »prebavil«, kar se mi je zgodilo, in da bom<br />
lahko zatem življenje živel na polno, tako kot je treba.<br />
V tistih časih sem imel doma nekaj nemških navtičnih revij,<br />
prebral sem pa tudi vse, kar je kjerkoli pisalo o barkah.<br />
Doma smo imeli pet metrov dolgo pasaro in nekaj izkušenj z<br />
morjem sem že imel. Tudi prve slane <strong>zgodbe</strong> so se mi zgodile<br />
na »Gatah«, tako je bilo tej prvi barki namreč ime. Odločitev,<br />
da zgradim jadrnico in grem na morje je bila tako relativno<br />
lahka. Izvedba pa malo težja …<br />
A kjer je volja, tam je pot in s pomočjo sošolcev iz gimnazije,<br />
prijateljev, stare tete, babice, mame in očeta sem v enem letu<br />
zgradil mojo prvo pravo, sedem metrov dolgo jadrnico. Razprl<br />
sem krila in z njo odjadral v življenje.<br />
In tako so se začele nizati <strong>Slane</strong> <strong>zgodbe</strong> …<br />
Andrej Trefalt<br />
uvod<br />
16 17
Jadrajte, potujte<br />
in si upajte<br />
Ko smo trije fantje, Uroš, Matic in jaz, začeli z revijo Val, si<br />
nisem mislil, da bom 23 let kasneje pisal članek za dvestoto<br />
številko revije na 17 metrov dolgem katamaranu, opremljenim<br />
z mikrovalovko in pralnim strojem.<br />
Svoj del revije sem že davno tega predal Urošu in Maticu,<br />
začel sem se ukvarjati z »resnimi« posli, ostala pa je ljubezen<br />
do bark, jadranja, vetra v laseh (ki jih je sicer vedno manj ),<br />
neverjetnih sončnih zahodov, novih dežel in zanimivih ljudi.<br />
Kot najstnik sem zbolel za mišično distrofijo in takrat se je<br />
vse skupaj začelo. Potreboval sem čas zase, za soočenje z usodo<br />
in jadrnica na morju se mi je zdela prava rešitev. V naši ulici na<br />
Verovškovi v Ljubljani so se takrat gradile tri jadrnice – ena železna<br />
pri Terlepu, ena betonska in ena plastična tam čez progo. Pri<br />
teh »vzornikih« sem dobil idejo in v enem letu tako naredil sedem<br />
metrov dolgo jadrnico z imenom »Teta« in izginil na morje.<br />
Pri gradnji so mi pomagali prijatelji in prijateljice iz gimnazije.<br />
Nekaj materiala sem kupil, nekaj »nafehtal«, sem in tja<br />
pa sem si kakšno stvari tudi »izposodil;« zdaj si to že upam<br />
priznati. Jadrnica je imela železne zvarjene bitve, 1 prav tako<br />
1 Štrleči del barke ali obale, kamor se priveže privezna vrv jadrnice ali ladje. Bitve so lahko<br />
lesene ali kovinske, na pomolih tudi kamnite<br />
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE<br />
19
slane <strong>zgodbe</strong><br />
ograjo, jambor iz namakalne cevi premera 12,5 cm, jadra so<br />
bila narejena doma, trup pa smo s prijatelji laminirali na babičinem<br />
dvorišču na Verovškovi. Notri je imela posteljo in kuhalnik,<br />
puščala in rjavela je, da je bilo veselje oziroma obup, a<br />
imel sem jo rad – bila je moja leteča preproga …<br />
Ker so bili to časi depozitov za prehod meje, sem se prijavil<br />
na regato v Trstu (udeleženci športnih dogodkov so bili namreč<br />
oproščeni plačila depozita) in s sabo vzel še tri prijatelje<br />
in eno prijateljico, ki so mi prej pomagali graditi barko. Bili<br />
smo skoraj brez bencina za Tomosa in ker ni bilo vetra, smo<br />
se nekje na sredi poti med Piranom in Benetkami zasidrali in<br />
šli spat. Kot sidrno luč smo pustili zunaj petrolejko, ki je čez<br />
nekaj ur ugasnila. Zbudili smo se ob petih; bil je še mrak, ko je<br />
za las mimo nas plula tovorna ladja. Hrup motorjev smo slišali<br />
nekaj minut prej, ladjo smo zagledali pol minute prej, njen val<br />
nas je zadel pa takoj, ko je bila mimo … Vse na naši barki –<br />
nahrbtniki, ljudje, hrana in pijača – se je dobro premešalo v<br />
tisti eni minuti, ko jo je nekajkrat zanihalo skoraj do križev.<br />
S »Teto« (svoje ime je dobila po očetovi teti Aniki, saj je bila<br />
ona tista, ki mi je dala denar za nakup izvenkrmnega motorja<br />
Tomos 10) sem nameraval obpluti svet ali pa priti vsaj do Gibraltarja,<br />
vmes spoznati samega sebe in ugotoviti, kaj naj počnem<br />
v življenju. S 60 tisoč lirami (danes bi bilo to približno 100 evrov,<br />
ampak takrat se mi je zdelo to veliko denarja) se je dogodivščina<br />
hitro sprevrgla v stisko, lakoto in pomanjkanje. Ampak namen<br />
je bil spoznati samega sebe in najbolj se spoznaš, ko si v škripcih.<br />
Še danes se spomnim pogledov prodajalk v italijanskih trgovinah,<br />
kjer sem kar v trgovini pojedel kakšen hlebček kruha ali pa<br />
dve žemlji, spil pol litra mleka in potem na blagajni pokazal še<br />
en kruh in en liter mleka. Vedno sem cincal in premišljeval, kaj<br />
se bo zgodilo, če bom odprl še kakšno zapakirano salamo, saj<br />
bi mi ob svežem kruhu in mleku dobro »sedla«, vendar sem si<br />
to privoščil samo enkrat. Nekaj med pomilovanjem, sramom in<br />
nelagodnostjo je bilo v tistih pogledih, ampak trgovke me nikoli<br />
niso pregnale ali pa poklicale policije. Hvala!<br />
Oktobra je bilo na barki že hladno, zato sem večkrat zavil<br />
v kakšno cerkev in bral. V cerkvah ni bilo ravno toplo, je<br />
bilo pa topleje in bolj suho kot na barki. V Pescari je tako do<br />
mene prišel menih in mi rekel, da cerkev ni namenjena branju<br />
kriminalk. Italijansko še nisem znal, zato sem se delal malo<br />
neumnega, ampak prav dolgo ni šlo – človek je govoril tudi<br />
hrvaško in angleško in tako se ni imelo več smisla pretvarjati.<br />
Povedal sem mu, da me zebe, da živim na sedem metrov dolgi<br />
jadrnici in imam za kurjavo dve sveči v loncu pod mizo. Tako<br />
sva se zapletla v pogovor in izvedel sem, da imajo v vseh večjih<br />
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE<br />
20 21
slane <strong>zgodbe</strong><br />
cerkvah v Italiji nekoga (meniha, pomožnega župnika ali pa<br />
tudi civilne osebe), ki je tam na voljo za pogovor in posvet<br />
tistim, ki so v stiski. Pogovarjala sva se o Jugoslaviji, Italiji,<br />
mafiji pri njih in pri nas in o tem, kako je njihova blagovna<br />
znamka bolj znana od naše. Prav prijetno je bilo. Očitno<br />
obema, saj ga je okoli poldneva prišel kolega spomnit, da imajo<br />
kosilo. Pater me je na dolgo pogledal in potem vprašal, ali<br />
grem z njim na kosilo. Jupi! Odracal sem za njim do jedilnice,<br />
kjer me je na kratko predstavil in dobil sem svoje mesto za<br />
mizo. Zmolili smo in potem pojedli dobro, toplo kosilo.<br />
Velikokrat se spomnim na tisto cerkev in kosilo, ko gledam<br />
ameriške filme, kjer pred večerjo molijo in se zahvaljujejo Bogu<br />
za vse, kar imajo na mizi. Če je nimaš, je polna miza vredna<br />
več kot zlato. Lahko si mislite, da sem odtlej malo pred enajsto<br />
redno obiskoval cerkve in s pogledom iskal nekoga za pogovor.<br />
Sicer se ni vedno srečno izteklo, a četudi je bilo dva- ali trikrat na<br />
teden, je bil to zame praznik. Včasih sem dobil še kaj za s sabo!<br />
Novembra sem s »Teto« prijadral do Termolija v srednji<br />
Italiji in tam ostal leto in pol. Dva prijazna možaka, Pardo in<br />
Enrico, bivša kapitana dolge plovbe, sta me tako rekoč posvojila<br />
in mi dovolila, da sem v njunem baru igral klavir ter tako<br />
zaslužil kar precej denarja za takratne jugoslovanske razmere.<br />
Jureta Šterka sem prosil, da mi je »Teto« spomladi peljal domov,<br />
sam pa sem se vrnil leto kasneje.<br />
Na Verovškovi so bile še vedno v gradnji tri barke – železna,<br />
betonska in plastična.<br />
Po dveh letih igranja klavirja in pisanja člankov za domače<br />
in tuje revije se je pojavila priložnost in v Radgoni sem kupil<br />
železen trup jadrnice Stil 34. Preko zime sem izdelal notranjost<br />
in večkrat se je zgodilo, da me je oče zvečer dobesedno<br />
odnesel do hiše, saj sem bil od sedenja v mrzli barki ves zakrnel,<br />
distrofija pa tudi ne pomaga pri takih stvareh …<br />
Spomladi sva s takratno punco Beni odjadrala in dve leti živela<br />
na »Joškici«. Tokrat je bila za ime »kriva« punca oziroma<br />
del nje … V Grčiji sem pekel angleške zajtrke v kitajski restavraciji,<br />
Beni pa jih je stregla. 2 Popoldne je Beni šla v opuščene<br />
nasade pomaranč in jih nabrala po dve vreči, tako da sva vsakih<br />
nekaj dni skuhala po šest ali sedem kg marmelade, ki sva jo<br />
potem še pol leta menjala za vse sorte druge hrane. Sladkor za<br />
marmelado je »prispevala« kitajska restavracija, idejo pa sva dobila<br />
pri nekem Nemcu, ki je v Maroku nabavil za celo sprednjo<br />
kabino sardin v konzervah in si z njimi plačeval vse, kar je lahko.<br />
Edina težava je bila, da so bile ene pikantne, druge pa ne, na<br />
konzervah pa ni pisalo, katere so take ali drugačne.<br />
No, po dveh letih sva z Beni prijadrala nazaj v Slovenijo in<br />
izračunala, da sva na poti povprečno porabila okoli 300 mark<br />
(danes je to približno 150 evrov) na mesec za vse tri – naju<br />
dva in barko.<br />
In na Verovškovi so bile še vedno v gradnji tri barke …<br />
Nauk <strong>zgodbe</strong><br />
Nekateri radi jadrajo in potujejo, drugi pa barke raje gradijo in<br />
brkljajo po njih. Oboje je lepo in dela ljudi zadovoljne. Če radi<br />
sanjarite o daljnih deželah, ko pozimi ob kaloriferju vgrajujete<br />
vrata omarice v barki, s tem ni prav nič narobe.<br />
A če bi radi imeli jadrnico in z njo spoznavali svet in ljudi,<br />
potem izgovorov ni. Če si to res želite, lahko to tudi storite.<br />
Samo odločiti se je treba in si upati.<br />
2 Leta 2014, 27 let kasneje, sem v isti lokal peljal nečake in prijatelje, ki so prišli na obisk<br />
na Poros – zajtrke so še stregli, samo pol manjši so! Ni več klobase, namesto treh rezin<br />
debele slanine je samo še nekaj zveriženega na robu krožnika in tudi ocvrtega paradižnika<br />
in toasta ni več.<br />
JADRAJTE, POTUJTE IN SI UPAJTE<br />
22 23
Obiski<br />
Obiski so neke vrste začimba na poletnih plovbah. Prijatelji,<br />
sorodniki, znanci ali naključni mimoidoči, taki, ki pridejo na<br />
barko po uradni dolžnosti ali pa celo po nesreči. Vsak prinese<br />
na barko nekaj svojega in s tem tako ali drugače popestri<br />
dneve.<br />
Tatjana in pralni stroj<br />
Naj začnem z Rusinjo Tatjano. Spomladi leta 2011 je hotela<br />
priti na barko in prepluti 500 milj, ki so bile pogoj za opravljanje<br />
jadralnega izpita v Angliji.<br />
Že sam začetek ni bil najbolj obetaven. Z avtom sem jo šel<br />
iskat na železniško postajo v Ljubljani, potem pa smo šli kar<br />
takoj naprej do marine v Izoli. Ko je na parkirišču v marini za<br />
sabo zaprla vrata avtomobila, je imela eno dlan še vedno na<br />
avtu, tako da si je zaloputnila vrata na lastno roko in si priprla<br />
palec! Očitno se ji je to večkrat dogajalo ali pa je šlo samo za<br />
prislovično rusko odpornost – dekle je samo malo zastokalo<br />
in potegnilo za kljuko, da so se vrata spet odprla in sprostila<br />
palec. Resda je imela nekam velike oči, tudi malo vlažne, ampak<br />
jamrala pa ni. Še več – vso svojo prtljago je sama nesla do<br />
barke! In na barki ni hotela ledu, saj je bil njen palec menda<br />
obiski<br />
25
slane <strong>zgodbe</strong><br />
čisto OK. To sicer ni bilo res, saj se je videlo, kako je pazila, da<br />
se ne bi z njim še kam zataknila.<br />
Bilo je še zgodaj spomladi in Tatjana je imela zvečer na nogah<br />
volnene nogavice – super za »glancanje« poda, malo manj<br />
pa za hojo po lesenih stopnicah. Že prvi večer ji je na precej<br />
strmih stopnicah v levi trup spodrsnilo. Po dveh odbojih – v<br />
steno in omaro – se je s telesom zaletela v pralni stroj. Z ramo<br />
je zlomila plastični ščitnik steklenega pokrova, medtem ko je<br />
sam pokrov zdržal. Zvok ob padcu – treskanje kolen, rok in<br />
glave ob les, plastiko in steklo, ki je trajalo kake dve do tri sekunde<br />
– je bil tako grozen, da so bili vsi ostali prisotni takoj<br />
pokonci in pri stopnicah, jaz pa sem že videl, kako bom moral<br />
najti novo posadko in pralni stroj. Vendar dekletu spet ni bilo<br />
nič! Bila bi idealna igralka za akcijske filme – če bi jo vrgli iz<br />
tretjega nadstropja, bi bila edina škoda luknja v asfaltu!<br />
V naslednjih dveh dneh je Tatjana večkrat pomila posodo.<br />
Vsakič sem bil živčen, ker je po koritih ropotalo in žvenketalo,<br />
kot da ima punca klešče namesto prstov. Najprej je podlegel<br />
en kozarec, potem pa še krožnik iz porcelana, ki je pred tem<br />
preživel že vsaj deset tisoč milj na dveh barkah. Ni šlo drugače,<br />
moral sem ji povedati, da je na barko ne morem vzeti. Bila je<br />
precej nesrečna in žalostna, pa tudi meni ni bilo ravno lahko.<br />
Kljub temu da je bila neverjetno nerodna, se je namreč javila<br />
za vsako opravilo in prav nič ji ni bilo težko. Ampak enostavno<br />
je bila nevarna sebi in drugim, zato sem jo tretji dan odpeljal<br />
v Trst na vlak za Benetke, kamor je odšla v upanju, da bo<br />
našla primerno barko.<br />
Uganite, kaj se je zgodilo, ko smo pakirali njene stvari v<br />
avto na parkirišču v Marini Izola? Ja, še enkrat si je priprla<br />
lastni prst z vrati! Prisežem!<br />
Ni ga čez >>komot
slane <strong>zgodbe</strong><br />
… Hm, ali pač? Kdor pozna take majhne »zlate prinašalce« (to<br />
je priljubljen izraz mladih mam pri nas v službi, saj so otroci<br />
pri teh letih res zlati, hkrati pa iz vrtcev in šole prinesejo cel<br />
kup bolezni), ta ve, da tišina še ne pomeni, da je vse v redu. Pri<br />
fantih je to prej obratno, bi rekel. Sicer sem ju skozi salonska<br />
okna videl spredaj na trampolinu, ampak zdela sta se mi nekam<br />
zelo pri miru. Zavpil sem: »Kaj pa delata, fanta?« vendar<br />
nista odgovorila. Še glasneje sem zavpil, tako da se nista mogla<br />
več pretvarjati, da ne slišita, in sta zato morala v odgovor<br />
nekaj zamrmrati. Nekaj nerazumljivega. Takšna zavzetost se<br />
mi je zdela sumljiva in prosil sem Janeza, sestrinega moža, da<br />
je šel pogledat, kaj počneta njegova sinova. Takoj, ko sem slišal<br />
dvignjen glas, sem vedel, da je nekaj narobe. In za kaj je šlo?<br />
Janez je fanta naučil, da sta lulala tako, da sta spredaj na<br />
mreži legla na trebuh in dala lulčka skozi špranje med mrežo<br />
in trupom. Tako sta lahko lulala leže in hkrati gledala, kako<br />
špricata po morju. Varno – ležita na trebuhu sredi barke in<br />
zato ne moreta nikamor pasti – in zabavno, saj sta lahko celo<br />
med plovbo v miru gledala, kako jima curek riše črte po morju<br />
in šprica iz enega metra in pol višine na gladino. Super, a ne?<br />
Problem je bil samo v tem, da je bilo med palubo in mrežo<br />
kakih 15 cm višinske razlike in je bilo tam precej neudobno<br />
ležati. Zato sta fanta vzela škarje in si naredila lepo, pet centimetrov<br />
veliko luknjo kar sredi mreže …<br />
Naslednji dan me je Janez štuporamo nesel na trampolin,<br />
da sem luknjo zašil, fanta pa sta morala biti ves ta čas zraven<br />
in pri miru. Kar huda kazen! <br />
Pralni stroj – drugič<br />
Oba protagonista prejšnje <strong>zgodbe</strong> pa sta nam tistega poletja<br />
zagodla še eno.<br />
Kot vsi otroci njunih let sta cele dneve preživela z mrežo<br />
v eni roki in vedrom v drugi. S pomolov sta strgala školjke,<br />
lovila rake in meduze ter seveda iskala lepe kamne, prazne rakove<br />
klešče in vse ostale zaklade, ki jih skrivajo prvi trije metri<br />
obale. Zvečer sta vse ujeto in nabrano razporedila po pomolu<br />
ali palubi, sprala s sladko vodo in šla spat.<br />
Spet je bilo po kosilu, v tisti poletni popoldanski tišini, ki<br />
jo prekinjata le občasno odpiranje in zapiranje vrat hladilnika<br />
in zvok odpiranja pločevink. Na katamaranu so bila stranišča<br />
električna, neka super tiha varianta. Kljub temu sem lahko<br />
zjutraj več ali manj za vsakega na barki povedal, kolikokrat je<br />
šel na stranišče in tudi, ali je stranišče po tem splaknil tako, kot<br />
vsakemu gostu razložim ob prihodu – napolni školjko do treh<br />
četrtin in izčrpaj do konca. Ponovi dvakrat za malo potrebo in<br />
trikrat za veliko, da ostanejo cevi čiste.<br />
obiski<br />
28 29
slane <strong>zgodbe</strong><br />
No, niso bile frnikole. Fanta sta prišla na genialno idejo, da<br />
bi umazane kamne in školjke lahko najbolje oprala v stranišču,<br />
kjer pritisneš na gumb in pride voda noter, potem pa pritisneš<br />
še drug gumb in vrtinec kamne opere, umazanija gre ven in<br />
potem vse skupaj ponoviš. Kot je rekel stric Andrej: trikrat do<br />
tri četrt in potem izčrpaš. Uspelo jima je samo enkrat, ker se je<br />
potem eden od kamnov zataknil v macerator … Sledilo je razstavljanje<br />
stranišča ter popravilo črpalke in maceratorja – še<br />
dobro, da so bili noter samo kamni in da sta pred tem stranišče<br />
že dodobra sprala!<br />
Torej, bilo je mirno in vroče popoldne. Žiga in Luka sta bila<br />
spodaj v kabini, ostali pa za mizo v kokpitu. Vsake toliko sem<br />
slišal, da sta splaknila stranišče, ampak kaj dosti se nisem sekiral<br />
– spiranje je na morsko vodo in bolj ko bosta spirala, bolj bodo<br />
cevi čiste … Ja, načelno je tako. Ko sem stranišče poslušal že kakih<br />
pet minut, sem jima zavpil, da bo dovolj. Stranišče je utihnilo,<br />
očitno sta ubogala. Čez kakih pet minut pa se je spet oglasila<br />
črpalka, vendar z nekam čudnim zvokom in vibracijami. Če<br />
vsako leto šest mesecev preživiš na eni in isti barki, poznaš ne le<br />
vsak zvok, temveč tudi vse nianse v frekvencah črpalk, vinčev 4 ,<br />
motorja, skratka zvoke vseh vrtečih se stvari. Zvok, ki je prihajal<br />
iz spodnjega stranišča je bil tokrat definitivno drugačen – in potem<br />
ga ni bilo več. Macerator se je ustavil v hipu in ne tako kot<br />
po navadi, zato sem vedel, da je nekaj narobe. Pa še tisti zvok<br />
prej je bil čuden, kot da bi nekdo nasul frnikole v stranišče …<br />
4 Vitel, ki lahko služi za dviganje sidra ali pa za zategovanje vrvi.<br />
Solata<br />
Pred dolgimi leti in štiri barke nazaj so me na Porosu v Grčiji<br />
obiskali trije prijatelji in ena prijateljica. Ne spomnim se, kam<br />
smo šli s fanti, ampak ker sem šel peš, prav daleč gotovo ne …<br />
Vem pa, da je prijateljica Snežka ostala na barki, da bi pripravila<br />
dve veliki skledi domače zelene solate, ki so jo prinesli s sabo<br />
kot darilo, saj se v Grčiji normalne zelene solate ni dobilo.<br />
Punca je bila temeljita in je solato oprala tako, kot se to dela<br />
doma – vsak list posebej in z veliko vode. Barka je bila dolga<br />
deset metrov in dva 150-litrska rezervoarja sta bila prazna, še<br />
preden smo se fantje vrnili. Res pa je, da je bila solata dobro<br />
oprana. In odlična!<br />
Druga solatna prigoda pa je iz zaliva na španskem otoku<br />
Menorka. Z Deniso, mojo takratno partnerko, in njeno hčerko<br />
Nikito smo v družbi še dveh jadrnic jadrali proti Gibraltarju.<br />
Posadki na drugih dveh jadrnicah sta bili francoski in preteklo<br />
zimo smo skupaj preživeli v tunizijski marini El Kantaoui.<br />
Nismo jadrali v gosjem redu, smo se pa praktično vsak dan<br />
(ali vsaj vsakih nekaj dni) nekje dobili. Predvsem smo pazili,<br />
obiski<br />
30 31
slane <strong>zgodbe</strong><br />
da smo se srečali s Patrickovo barko, saj je bil na njej Nikitin<br />
prijatelj, šestletni Noel. Kadar smo bili v istem zalivu ali<br />
pristanišču, sta se otroka držala skupaj kot rit in srajca in če<br />
je le bilo mogoče, sta se zavlekla v kabino na »Usodi« ali na<br />
Patrickovi barki in se igrala.<br />
Na Menorki smo se ustavili v lepem, dolgem zalivu Fornells<br />
in vrgli sidro kakih 300 metrov vsaksebi, saj ni bilo dovolj<br />
prostora, da bi se zasidrali skupaj. Po dolgem času sem se<br />
spravil v pomožni čoln in z Deniso sva šla naprej po zalivu,<br />
obiskat ostale barke. Najprej pa sva šla do Patrickove barke in<br />
odpeljala Noela na »Usodo«, da sta se lahko z Nikito igrala.<br />
Preden sva šla, sva jima še rekla, naj opereta solato za večerjo,<br />
potem pa sva s čolnom odplula naprej do francoske »Crysalide«,<br />
tretje jadrnice iz našega malega konvoja. Malo smo se<br />
zaklepetali, malo popili in po kakšni uri in pol je bilo treba<br />
nazaj, kuhat večerjo.<br />
Še preden sta me Denisa in Nikita z vinčem (skupaj s čolnom)<br />
dvignili na palubo, sem že slišal zvok črpalke, ki se je<br />
vrtela v prazno. »Usoda« je bila dolga skoraj 16 metrov in je<br />
imela integralne tanke za pitno vodo, kamor je šlo dobrih<br />
1500 litrov vode. Vendar je tudi tokrat med pranjem solate<br />
vode zmanjkalo!<br />
Nauk <strong>zgodbe</strong><br />
Več kot imaš vode na barki, več je porabiš. In pa: zeleno solato<br />
operi sam!<br />
Nudizem<br />
Z Joži se poznava že dolgo časa. Ko je bila še poročena, smo<br />
bili večkrat na barki skupaj z njenim možem, po ločitvi pa<br />
je kdaj pa kdaj prišla na počitnice tudi sama. Za zapriseženo<br />
nudistko in vegetarijanko je bilo poletje na barki idealna kombinacija<br />
– sonce, morje in veliko sveže zelenjave na tržnicah!<br />
Sama je prvič prišla na obisk na katamaran v Grčijo. Na<br />
barki je uspela ostati le slab teden, ker je moja takratna partnerka<br />
Bonny rekla, da bo šla Joži ali pa ona. Problem je bil v<br />
tem, da se je Joži rada sončila spredaj na mreži, na sebi pa je<br />
imela samo make-up. In še dodatno v tem, da si je šla sem in<br />
tja iskat v hladilnik vodo ali sok, saj je bilo zelo vroče. Včasih<br />
je okoli sebe ovila brisačo, včasih pa tudi ne. Slednje je Bonny<br />
metalo iz tira in zato sem Joži prosil, naj si obleče majico, vsaj<br />
kadar je v salonu ali za mizo. Sodu je izbilo dno, ko se je Joži<br />
ponudila, da bo skuhala t. i. kočerjo – tako smo rekli obroku<br />
med kosilom in večerjo okoli petih ali šestih popoldne. »Oblekla«<br />
si je velik predpasnik, to pa je bilo tudi vse. No, pa make-<br />
-up, seveda. Zvečer je v spalnici sledil pogovor z Bonny in dan<br />
ali dva kasneje je Joži odšla domov.<br />
Naslednjič je prišla na barko istočasno z družino mojega prijatelja<br />
Marka. Marko je moj prijatelj še iz gimnazije in njemu se<br />
lahko zahvalite za vse te igrive ilustracije mojih prigod …<br />
Marko ima dva sina, Mateja in Domna. Matej je bil ravno<br />
v tistih letih, ko je na primer na maminem fotoaparatu zasedel<br />
celo spominsko kartico s fotografijami deklet na motorni<br />
jahti kakih 100 metrov proč od nas – fotoaparat je imel res<br />
odličen teleobjektiv. No, Joži se je še vedno rada sončila<br />
spredaj na mreži in fanta sta imela vsak dan daljše vratove.<br />
Sedeži v salonu in kokpitu so namreč prenizki, da bi otroci<br />
obiski<br />
32 33
slane <strong>zgodbe</strong><br />
lahko videli, kaj se dogaja spredaj na mreži, vstajati jima je<br />
bilo pa nerodno …<br />
Potem pa je prišel dan, ko sta prišla na svoj račun. Na otoku<br />
Meganisi smo se namenili zasidrati v zalivu in krmne vrvi<br />
privezati na obalo. Joži rada in dobro plava, zato sem ji rekel,<br />
naj odplava z vrvjo do obale in vrv zaveže okoli drevesa. Čisto<br />
ob obali je tekla makadamska cesta oziroma bolj pot, na kateri<br />
pa ni bilo kaj dosti prometa. Joži je kot po navadi skočila<br />
v morje samo z vodoodpornim make-upom na sebi, saj se je<br />
takšna tudi sicer kopala. Marko ji je vrgel privezno vrv in z njo<br />
je plavala do precej velikega drevesa tik pod cesto.<br />
Pihalo je z boka in imel sem kar precej dela z motorjema, da<br />
sem barko lahko držal na mestu, in da je Joži naga, sem opazil<br />
šele, ko je lezla iz morja z vrvjo v roki. Na veliko veselje vseh<br />
prisotnih jo je ravno takrat opazil tudi pes, ki je z lastnikom<br />
prišel po obalni poti. Bil je kar velik kosmatinec (pes mislim,<br />
čeprav je bil tudi gospod bolj kosmate sorte), neke vrste ovčar<br />
in očitno razigran in družaben pes, saj se je takoj pognal do<br />
Joži in jo začel ovohavati.<br />
Predstavljajte si sledeče:<br />
• Standardno popoldansko poletno vročino v Grčiji;<br />
• Precej veliko oljko na ozkem pasu med morjem in cesto<br />
na obali;<br />
• Joži s psom, ki skače okoli nje, ona pa ga odganja z vrvjo<br />
v roki;<br />
• Lastnika psa, ki je obstal kot vkopan na cesti kakih 20<br />
metrov stran od drevesa, z odprtimi usti ter očmi kot<br />
ping pong žogici;<br />
• Enega najstnika in njegovega mlajšega brata (s podobno<br />
velikimi očmi kot slučajno mimoidoči pasji sprehajalec);<br />
• Dva starša na barki (komentarja o velikosti in obliki njunih<br />
oči se bom vzdržal);<br />
• Mojo partnerko Ireno (imela je sončna očala, zato o njenih<br />
očeh ne morem pisati);<br />
• 15–20 vozlov vetra z boka in še kakih pet drugih bark v<br />
zalivu, ki so že bile varno privezane, tako da so njihove<br />
posadke lahko nemoteno uživale v spektaklu.<br />
S psom za ritjo in pred občinstvom v zalivu je Joži dobila tremo<br />
in pozabila, kako se naredi pašnjak 5 , zato sem ji zavpil, naj<br />
vrv kar nekajkrat ovije okoli drevesa in naredi navaden vozel,<br />
da smo bili končno le pripeti na obalo in kolikor toliko varni.<br />
Ja, to je bil zagotovo eden bolj zanimivih priveznih manevrov,<br />
pri katerem so sodelovali gostje na barki … <br />
5 Staro slovensko ime tega vozla je »mrtvi vozel«, ker se zanka ne premakne niti, če<br />
ga hudo zategujemo. Je eden od treh ali štirih najbolj pogosto uporabljenih vozlov na<br />
morju.<br />
obiski<br />
34 35
slane <strong>zgodbe</strong><br />
Irena in Markova žena Snežka sta se strinjali, da tako ne<br />
gre več naprej in da Joži na otroka deluje pohujševalno. Naju<br />
z Markom sicer nista omenjali, sva pa iz tona glasu in njunih<br />
pogledov razumela, da sva pravzaprav v istem košu s fantoma.<br />
In Joži je morala spet dol z barke …<br />
Ja, moram povedati, da je Joži osebna trenerka kar lepega<br />
števila pripadnikov in pripadnic ljubljanske »smetane«, s pripadajočo<br />
postavo. A je morda to motilo vse ostale ženske na<br />
barki? Kaj pa vem, mogoče je bil pa make-up …<br />
36