Domovina 90: Kako nas bo vlada še udarila po žepu (Predogled)

Razkrivamo 

dokument: Golob 

pobira provizijo 

nastavljenim kadrom 

Resnica o 

izbrisanih in 

prebrisanih 

Ali se Kitajska 

pripravlja na 

3. sv. vojno 

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

Kako nas bo vlada 

še udarila po žepu 

90 

3,60 € 

23. 3. 2023

Gregor Čušin: 

KUPI V TRGOVINI 

ISKRENI 

Ilustracije: Agata Pavlovec 

ViTa dolorosa je Žalostna pot. To je ulica 

v Jeruzalemu, ki vodi od Pilatove palače 

do Kalvarije. Pravijo, da je to pot, po kateri 

je Jezus nosil križ. Vita dolorosa pa je 

žalostno življenje. Je naše življenje, naše 

srečevanje s križi in s Križem. Do srečanja 

z Njim. ViTa dolorosa so zato zgodbe naših 

žalosti. Naše poti od Poncija do Pilata. 

Od Pilata do Kalvarije. Od Kalvarije do 

Vstajenja. Naše vsakdanje in vsakodnevne 

poti do Njega. In z Njim. 

"Včeraj pa sem videl človeka, ki je objel drevo 

tako nežno in ljubeče, kot bi objel nevesto. 

Na smrt obsojenemu so na rame položili križ, 

on pa se ga je oklenil, kot se je včasih moja 

žena oklenila mene. Da sem ves vztrepetal. 

In spoznal sem, da ne gre v smrt, ampak v življenje. 

Da je objel križ, da je objel mene. In 

mojo ženo. In mojega otroka. In vse ljudi, ves 

svet. Da je ljubezen." 

T: 064 135 136 E: info@iskreni.net 

www.iskreni.net/trgovina 

CENA: 

12,90 €

90 | 23. MAREC 2023 

MOJA BESEDA 

3 

Požrtna protislovenska tovarišija 

Piše: TINO MAMIĆ, 

odgovorni urednik 

tednika Domovina 

Samo naivnež 

se sprašuje, koga 

bo levičarska vlada 

najbolj obdavčila. 

Sloveniji že dolgo 

vlada leva politična 

opcija: 1945–1990, 

1992–2004, 2008– 

2012, 2013–2020 in 2022– 

do nadaljnjega. V zadnjih 

77 letih je imela Slovenija 

samo eno večinsko 

desnosredinsko vlado s 

polnim štiriletnim mandatom. 

Večini levičarskih 

politikov ne samostojna 

Slovenija ne demokracija nista (bili) intimna 

opcija. To je javno izrekla tudi nesporno najmočnejša 

politična figura slovenske levice: »O 

odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo 

misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša 

opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« 

Čeprav je zgodovina vrednostni sistem Milana 

Kučana postavila v kot, so si njegovi nasledniki 

sredi Ljubljane, v kateri so nedavno ukinili 

osamosvojitveni muzej, zamislili spomenik 

tako imenovanim izbrisanim. Ljudem, ki so 

– eni z gnusom, drugi s ponosom – zavrnili slovensko 

državljanstvo. Seveda je bilo med izbrisanimi 

tudi nekaj krivično izbrisanih. A ti spomenika 

ne potrebujejo, saj so za državljanstvo 

zaprosili in ga dobili že davno. Bil sem izbrisan, 

zato to vem iz prve roke. 

Nadvse sem ponosen, da sem rojen v državi, 

v kateri se lahko podpisujem z izvirnim 

priimkom. Kako veseli bi bili Slovenci v Italiji, 

Avstriji, Argentini ali v Združenih državah 

Amerike, če bi v priimkih lahko ohranili svoje 

č-je, ž-je in š-je. Spomenik meni dragi in ljubi 

črki ć je zato podlo in sramotno dejanje, ki ga 

postavljajo bodisi agresivni 

priseljenci bodisi 

nesamozavestni Slovenci. 

»Kdor zaničuje se sam, 

podlaga je tujčevi peti,« 

so nas učili v osnovni šoli 

v letih nekdanjega komunizma. 

Za slovensko levico je 

slovenstvo nebodigatreba. 

Domoljubi so zato razredni 

sovražniki, enako kot podjetniki, 

kmetje, intelektualci, 

bogati in kristjani. 

Samo naivnež se lahko 

sprašuje, koga bo levičarska 

vlada, ki ji je začelo 

zmanjkovati denarja, najbolj 

obdavčila. Svoje sovražnike, 

kakopak. Srednji 

razred in premožnejše. Pri 

tem jo ovira samo en problem: 

večina levičarske elite 

je ravno med bogatimi. 

Zato so lani že poskusili z 

idejo, kako obdavčiti nepremičnine. 

Luka Mesec 

si je zamislil davek za tiste, 

ki živijo v svojih hišah na 

podeželju. Na srečo takrat 

v parlamentu ni imel večine. Danes Levica ni le v 

vladi, ampak ima v njej, poleg neformalne vojske 

tako imenovanih nevladnih organizacij, ki jih širokogrudno 

financira vlada, izjemno moč. Golob 

se dobro zaveda moči »kolesariata«, ki deluje na 

poziv, zato ima zvezane roke. 

Naša sreča v nesreči pa je, da vlada ogromno 

govori, a malo naredi. Vlada, ki si želi reforme, 

največje spremembe naredi v prvem letu mandata. 

Kmalu bo minilo leto dni od nastopa svobodnjakov, 

a o reformah še vedno samo razmišljajo. 

To je dobro. Naj še naprej razmišljajo in čim manj 

naredijo. Tako bo gospodarske škode najmanj. 

Mogoče pa se bodo strici iz ozadja zamislili. 

Toliko truda, toliko medijskih stampedov, toliko 

denarja so vložili, da so slednjič ustoličili 

opravilno nesposobno vlado, s katero si niti 

sami ne morejo prav veliko pomagati. Plačujejo 

ceno negativne selekcije, ki si jo je zamislila 

tovarišija Milana Kučana za ohranjanje oblasti 

kljub slabemu vladanju. Vse skupaj postaja vse 

bolj podobno sloviti umetnini Francisca Goye: 

mitološki Saturn – tako kot revolucija – žre 

lastne otroke. 

To žretje lastnih otrok 

lahko traja še dolgo. Denar 

in mediji namreč levico 

po tolikih neuspehih še 

vedno ohranjajo na oblasti. 

Vendar je to stranpot 

slovenske socialdemokracije, 

ki je bo prej ali slej 

konec. Dlje kot bo trajala, 

slabše bo za nas. A dlje 

kot bo trajala, hujši bo 

tudi njen propad.

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

VSEBINA 


4 

Moja beseda 

Aktualno 

Razkrivamo 

dokument: Golob 

pobira provizijo 

nastavljenim kadrom 

Resnica o 

izbrisanih in 

prebrisanih 

Ali se Kitajska 

pripravlja na 

3. sv. vojno 

3 Tino Mamić: 

Požrtna protislovenska tovarišija 

38 Vid Sosič: 

Ali se Koman kesa svojih dejanj 

90 

3,60 € 

23. 3. 2023 


še udarila po žepu 

TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 90, LETNIK 3, 23. marec 2023 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 3,60 evra 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 000 

Odgovorni urednik tednika: 

TINO MAMIĆ (tino@domovina.je) 

Izvršni urednik tednika: 

KLEMEN BAN 

Odgovorni urednik portala Domovina.je: 

ROK ČAKŠ 

Odgovorna urednica portala Iskreni.net: 

ANDREJA BARAT 

Uredniški odbor: 

ALEKS BIRSA JOGAN, 

LUKA SVETINA, URBAN ŠIFRAR 

Tehnično in foto uredništvo: 

TOMO STRLE 

Prelom in tisk: 

CITRUS D.O.O. 

Naklada: 7700 izvodov 

Avtor naslovnice: 

BORIS OBLAK 

Naročnine: 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O., CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

Direktor: 

IGOR VOVK 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih v slovenščini. 

6 Med(ijski) sosedi 

8 Pregled tedna 

10 Čivkarija 

Aktualno 

22 Tino Mamić: 

Resnična zgodba izbrisanega 

26 Jani Lovšin: 

Jeffrey Sachs, ki za vojno v Ukrajini 

krivi Zahod, je v Sloveniji 

več kot dobrodošel 

32 Teo Petrovič Presetnik: 

Glavni elektroenergetiki razkrivajo, 

kje bodo gradili elektrarne 

Kolumna 

34 Rok Čakš: Jankovići so en procent, 

vsi drugi pa naj plačajo s „kešem“ 

ali Mastercardom 

Šport 

36 Tomaž Kavčič: 

Če bo finalna tekma v nedeljo, 

je ne bodo igrali 

Aktualno — komentar 

24 Vid Sosič: 

Park izbrisanih: 

jugonostalgija in provokacija 

Svet 


Kitajci pričakujejo konflikt z ZDA 

Aktualno 

46 Luka Svetina: 

Prvi kmečki punt: 

kakodukt C0 obkolili traktorji 

Svet 


Nekdanji agent KGB 

je napovedal razkroj Zahoda 

Beremo, gledamo, poslušamo 

50 Priporočila 

Duhovnost 

50 Andraž Arko: 

Jezusov rodovnik 

Aktualno 

52 Skakalec Žiga Jelar je zložil pesem 

za otroke z Downovim sindromom 

Duhovnostv družini 

53 Sebastijan Martinčič: Vabilo v puščavo 

Požareport 

20 Bojan Požar: 

Ponosni partijski nasledniki, 

ki preprodajajo kokain: afera Kontič


VSEBINA 

5 

Tema tedna 

12 Davek na nepremičnine: 

kaj pripravlja 

Golobova vlada 

14 Luka Svetina: 

Davek na premoženje, 

ki je bilo pridobljeno 

z varčevanjem, bi pomenil 

ropanje državljanov 

18 Matjaž Napast: 

To ni davčna reforma, 

temveč so nove davčne 

obveznosti 

SHUTTERSTOCK 

Priporočila 

54 Namigi za obeleženje 

materinskega dneva 

Vzgojni izzivi 

56 Dušan Poslek: 

Ali je zaradi spora 

na TikToku 

res umrla najstnica 

Kolumna 

58 Jon Kanjir: Kako sem začel peči kruh 

in se naučil dobrodelnosti 

Sladko-slane brbončice 

60 Selma Bizjak: Polenta s tartufato 

62 Razvedrilo 

Slikovito — humor 

64 Gregor Čušin: Lisica na kurjem 

dvorišču – Jean-Baptiste Oudry 

Politična poezija — humor 

65 Janez S. Ušnik: Sušin glas 

Tazadnja — humor 

66 Svit Podgornik: Novi (ne)vladni 

Svet za informacije 

Intervju 

28 Peter Polc, Ravnatelj Gimnazije 

Želimlje: Vzgoja in izobraževanje 

sta nerazdružljiva 

Svet 

42 Rok Frelih: 

Kitajska se oborožuje: Vprašanje časa, 

kdaj bo dosegla ognjeno moč ZDA 

Aktualno 

44 Peter Merše: 

Če ti Svoboda uredi službo, 

ji moraš dati odstotek od svoje plače

MED(IJSKI) SOSEDI 

6 


ZALETAVA NIKA KOVAČ 

Alenka Puhar se je v svoji kolumni tokrat 

posvetila oblekam oziroma posebni 

obleki. Na dan, ko so mladi proti klimatski 

in protikapitalistični protestniki 

korakali skozi Ljubljano, se je pojavil tvit 

o Niki Kovač (30) in njeni dragi obleki; 

katere znamke je in koliko stane. Pa se 

je Nika Kovač ujezila in objavila tole: 

»Računov o svojih oblekah ne rabim 

polagat‘ nikomur. Še najmanj pa Janezu 

Janši in Požarju. Odločila sem se, 

da vseeno spregovorim. Spregovorim, 

ker so njihove objave podlaga širjenja 

sovražnosti, šovinizma in avtoritarne 

družbe.« Ta samozavestna zaletavost, 

tako značilna za generacijo Nike Kovač, 

se je avtorici zdela vredna pozornosti: 

»Res je, bolj pametno bi bilo razgrniti, s 

kakšnim veseljem širijo Leninove, Titove 

in Kardeljeve stavke, ne da bi se zavedali, 

kaj počnejo – Ali pa mogoče se? – ampak 

tudi pogledi na oblačenje so zgovorni.« 

V nadaljevanju sicer Puharjeva piše o tem, 

zakaj trditev Nike Kovač ni resnična vsaj 

v eni potezi. Pripombe o oblačenju na 

račun javnih oseb, moškega ali ženskega 

spola, namreč niso značilne za avtoritarne 

družbe, temveč, nasprotno, za 

demokratične družbe. Kritični pogledi, 

med katere spadajo tudi ocene zunanjosti, 

so zanesljiv znak, da avtoritarnost 

prehaja v demokratičnost, in ne nasprotno, 

trdi kolumnistka. 

»V socialistični družbi nihče ni drznil 

ocenjevati zunanjosti vodilnih tovarišev in 

tovarišic. Nihče ni komentiral očitnega dejstva, 

da se je tovariš Tito začel po prihodu 

na oblast silovito rediti, da je tovarišica 

Jovanka Broz šla po isti poti in iz čedne 

mlade ženske v nekaj letih postala debela 

matrona. V nasprotju s tem, kar si predstavljajo 

gospodične iz Levice in tovarišije, 

so bile neprimerne opombe v socializmu 

kaznive, sezam neprimernosti pa kar 

dolg,« duhovito dodaja Alenka Puhar. 

ŠUŠTERŠIČ: 

GOLOBOV PLANET 

Dr. Janez Šušteršič v zadnji kolumni za 

spletni portal Siol razpravlja o odkritju 

»novega planeta« v osončju, katerega 

največja posebnost je, da na njem 

veljajo posebna logična, matematična in 

fizikalna pravila. Kot posebnost logičnih 

pravil navaja nejasne in spreminjajoče 

se napovedi vlade o obremenitvi dela 

in odločitve o obdavčitvi premoženja, 

napovedi reform brez predhodnega 

izračuna in načrta za njihovo ustrezno izvedbo. 

Pri matematičnih pravilih »planeta 

Golob« navaja večmesečno ignoriranje 

opozoril fiskalnega sveta: »Statistika 

ter osnovno znanje, ki je potrebno za 

primerjavo računov, nam tudi povesta, 

kako zelo se je pri nas na Zemlji hrana 

podražila. Na Planetu Golob pa obstajajo 

V času izkrivljanja vloge matere in očeta je še toliko pomembneje, 

da se zavemo, katera dva poklica sta najstarejša in najlepša na svetu. 

Biti oče in biti mama. 

Obilo veselja Vam želimo ob očetovskem 

in materinskem dnevu! 

trgovine, v katerih se hrana, ki jo tam 

kupujejo, vsak mesec malo poceni.« 

V nadaljevanju kolumne Šušteršič piše, da 

se ne zdi, da bi bili ljudje na istem planetu. 

»Morda se vam je ob mojem opisovanju 

Zemlje kot kraja, kjer ljudje stojijo z nogami 

trdno na tleh in upoštevajo osnovna 

logična in druga pravila, zazdelo, da morda 

ne živimo na istem planetu. To je tudi 

povsem mogoče. Znanstveniki so namreč 

na Planetu Golob ob koncu lanskega aprila 

opazili veliko kolonijo Slovencev, ki so se 

tja preselili zaradi vseh čudes in neskončnih 

možnosti, ki jih planet ponuja. Življenje na 

Zemlji, z bremenom logike, matematike in 

fizikalnih zakonitosti, pač ni preveč enostavno,« 

pravi nekdanji minister za finance v 

času druge vlade Janeza Janše (64). Sicer pa 

dodaja, da se številčnost kolonije v zadnjih 

mesecih vidno zmanjšuje, kar je nekatere 

opazovalce po njegovem neprijetno 

presenetilo. »Za zdaj pa še nihče ne ve 

povedati, ali so se prebivalci kolonije že 

vrnili na Zemljo ali pa še svobodno krožijo 

po osončju v iskanju novega obljubljenega 

planeta,« zaključuje Šušteršič. 

SKRITI PODATKI 

O MIGRANTIH 

V januarju in februarju je policija skupaj 

popisala 5.162 migrantov po vstopu v 

državo, leto prej jih je v istem obdobju 

1.295. Skok je dramatičen, razkriva raziskovalni 

novinar Peter Jančič (57) na svojem 

Spletnem časopisu. Na to kaže tudi očitno 

dejstvo, da vlada v mesečnih poročilih 

o dogajanju ne objavlja več primerjalnih 

grafik in tabel s podatki za vsak mesec, 

kar je bilo v preteklosti običajno. »Na 

dramatičen porast so se odzvali v slogu 

Roberta Goloba, ki na vprašanje, zakaj 

je plačeval 103.000 evrov Vesni Vuković, 

odgovarja, da je to že odgovoril. A nihče 

ne ve, zakaj ji je plačeval. O migrantih zdaj 

ne prikazujejo več primerjalnih podatkov.« 

poroča Peter Jančič.


FOTO TEDNA 

7 

Twitter Vlade republike Poljske 

Mi pomnimo 15. marec 2022 

Obletnice prvega obiska državnikov v obleganem Kijevu, ki je doživel izjemno 

pozitiven odmev v svetovnih medijih, so se Ukrajinci spomnili najprej s spominsko 

ploščo, na dan obletnice pa s plakati zahvale četverici. Idejo je na srečanju 

evropskega vrha v Parizu dal takratni slovenski premier Janez Janša (64). 

Obisk je bil pomemben tudi pri osveščanju zahodnih politikov, da je treba 

Ukrajini pomagati. Češkemu premierju Petru Fiali (58) so v časopisu nadeli naziv 

»češki Churchill«. Obisk je logistično izpeljala Poljska pod vodstvom premierja 

Mateusza Morawieckega (54) in vicepremierja Jaroslawa Kaczynskega (73). 

Četverica je prebila led, zdaj pa si tuji državniki kar podajajo kljuko. 

Na obisk Kijeva se je odpravila celo zunanja ministrica Tanja Fajon (51), 

ki je obisk četvorke ostro kritizirala.

PREGLED TEDNA 

8 


PROFIMEDIA 

Manj kot leto po volitvah sta stranki Goloba (56) in Janše (64) skorajda izenačeni. 

ZADNJA MAŠA 

V BETLEHEMU 

V slovenski katoliški cerkvi v Betlehemu 

v Pensilvaniji je bila zadnja maša. Škofija 

Allentown je namreč sklenila, da skoraj 

110 let staro cerkev svetega Jožefa proda. 

Medtem ko protestantska skupnost prekmurskih 

izseljencev v Betlehemu še živi, 

razpršena slovenska katoliška skupnost 

v mestu razpada. Leta 2008 so župnijo 

svetega Jožefa ukinili v sklopu širšega 

združevanja župnij zaradi pomanjkanja 

duhovnikov in denarja. Vseeno je bila od 

takrat cerkev odprta vsaj za pogrebe in 

maše na Jožefovo. 

SDS SKORAJ UJEL 

SVOBODO 

Z veliko prednostjo vladne stranke Gibanje 

Svoboda v javnomnenjskih anketah je 

očitno konec. Razlika med stranko Roberta 

Goloba (56) in SDS Janeza Janše (64), ki 

jo je za Dnevnik in Večer tokrat namerila 

agencija Ninamedia, je znotraj intervala 

zaupanja. Ne toliko zaradi rasti SDS-a 

kot zaradi nadaljevanja padanja podpore 

Svobodi. Njeni podporniki se očitno selijo 

med neopredeljene. Če rezultate te in 

Delove ankete iz prejšnjega tedna preračunamo 

v sedeže Državnega zbora, bi 

opozicijski stranki glede na lanske volitve 

pridobili štiri mesta, vladajoča koalicija pa 

bi v parlamentu imela zgolj še 49 sedežev. 

Če bi bile volitve minulo nedeljo, bi po 

anketi Ninamedie Gibanje Svoboda 

volila slaba četrtina vprašanih, kar je še 

1,2 odstotka manj kot prejšnjič, SDS pa 

22,9 odstotkov. NSi na tretjem mestu 

bi dobila slabih 7 odstotkov glasov, SD 

6,6 odstotkov in Levica 4,6 odstotkov 

podpore sodelujočih anketirancev. O 

drugih strankah navedena časnika ne 

poročata, temveč jih združujeta v eno 

skupino, katere podpora tokrat znaša 1,6 

odstotkov. S padanjem podpore Svobodi 

narašča delež neopredeljenih, ki je zdaj že 

pri 26 odstotkih. Delo vlade kot uspešno 

ocenjuje 47,6 % vprašanih, 47,3 % pa jih 

meni, da vlada dela neuspešno. 

VEČ V ČLANKU 

NA SPLETU: 

ZA DVE MILIJARDI 

EVROV STRELIVA 

Ministri Evropske unije so podpisali načrt 

za dobavo streliva Ukrajini v vrednosti 

dveh milijard evrov. EU namerava Ukrajini 

v naslednjih dvanajstih mesecih dostaviti 

milijon 155-milimetrskih topniških 

granat in obnoviti zaloge v EU. V skladu 

z načrtom bo milijarda evrov porabljena 

za povračilo stroškov članicam EU, ki 

Ukrajini takoj dobavijo strelivo iz lastnih 

obstoječih zalog. Dodatna milijarda evrov 

bo porabljena za skupno hitro naročilo 

streliva posebej za Ukrajino. 

Namen sporazuma je pospešiti dobave 

zaradi zaskrbljenosti, da Ukrajina uporablja 

več granat, kot jih proizvajajo njeni 

zahodni zavezniki. 

Nebojša Tejić/STA 

RUPARJU GROZIJO 

Novinarsko konferenco iniciative Glas 

upokojencev in Inštituta 1. oktober, 

ki je bila namenjena najavi tretjega 

protestnega shoda, je Pavel Rupar (62) 

začel z informacijo, da je prejel grozilno 

sporočilo s štirimi naboji. Čeprav je 

bilo sprva mogoče razumeti, da je Rupar 

prejel poštno pošiljko, je za N1 naknadno 

pojasnil, da je šlo za videoposnetek, ki 

se širi po družabnih omrežjih. Na njem je 

mogoče videti štiri naboje, na katerih so 

napisana imena prvaka SDS Janeza Janše 

(64), poslanca SDS Branka Grimsa (61), 

nekdanjega notranjega ministra iz vrst 

SDS Aleša Hojsa (62) ter Pavla Ruparja. Na 

posnetku je mogoče slišati moški glas, ki 

omenjenim grozi v srbohrvaščini. 

Tretji vseslovenski shod upokojencev 

Rupar, ki napoveduje tretji shod upokojencev, je na dom po pošti prejel naboje z grožnjo.


PREGLED TEDNA 

9 

je sicer napovedan za 31. marec pred 

Državnim zborom na Trgu republike. 

Organizatorji tako kot na prejšnjih dveh 

protestih pričakujejo več tisoč ljudi. 

PROFIMEDIA 

SODNIKI VZTRAJAJO 

Slovensko sodniško društvo je vlado 

pozvalo, naj nadaljuje s postopkom za 

zagotovitev dodatka v višini 600 evrov k 

plačam sodnikov in tožilcev. Pri tem se sklicujejo 

na študije Inštituta za primerjalno 

pravo pri Pravni fakulteti, ki ugotavljajo, 

da dodatek sodnikom ne bi bil v nasprotju 

z ustavo. 

SHUTTERSTOCK 

SVET NIKE KOVAČ 

Pri predsedniku vlade se je prvič sestal 

strateški svet Nike Kovač proti 

sovražnemu govoru, ki je dejala, da je 

»Brezzobi tiger še vedno tiger«. 


NA SPLETU: 

KITAJSKA IN RUSIJA 

Kitajski predsednik Ši Džingping se je 

Moskvi sestal s predsednikom Vladimirjem 

Putinom. Gre pa za prvi obisk 

kitajskega predsednika v Rusiji od začetka 

ruske invazije na Ukrajino. 


NA SPLETU: 

Predsednik ZDA Joe Biden (80) je ukazal razkrije doslej tajnih 

podatkov glede izvora koronavirusa, tudi glede povezav z 

laboratorijem v Vuhanu. 

tem sporočil Biden, ki meni, da je izvor 

bolezni treba raziskati za uspešnejše 

preprečevanje novih pandemij. Ameriške 

obveščevalne agencije so sicer razdeljene 

glede tega, ali je verjeten vir smrtonosnega 

virusa uhajanje iz laboratorija ali 

prenos z živali na tržnici v Vuhanu. Napoved 

prihaja v luči zaostrovanja odnosov 

med ZDA in Kitajsko. 

REKORD EME KLINEC 

Potem ko je slovenska smučarska 

skakalka Ema Klinec (24) podrla ženski 

svetovni rekord in potrdila zmago v skupnem 

seštevku norveške skakalne turneje 

Raw Air, je v Vikersundu do stopničk 

poletel tudi Anže Lanišek (26). S skokoma, 

dolgima 231 in 220,5 metrov, je bil tretji, s 

čimer je osvojil tretjo mesto tudi v skupnem 

seštevku turneje. Skakalka iz Poljan 

nad Škofjo Loko je bila sicer razred zase. 

V obeh serijah je imela najboljši rezultat 

in konkurenco na koncu prehitela za kar 

41 točk. V finalu ji je uspel še en izvrsten 

polet, saj je pristala pri 223,5 metrih. 

FIS je letos le uslišal željo skakalk po 

letenju na smučeh. Prvo tekmo je organiziral 

v Vikersundu, ki ima v lasti tudi 

moški svetovni rekord. Nastopilo je lahko 

15 deklet, ki so bila najbolje uvrščena 

v seštevku turneje Raw Air. Poznavalci 

ocenjujejo, da so skakalke dokazale, da 

znajo leteti varno in zelo daleč. 

OBVEŠČEVALNI 

PODATKI O KOVIDU 

Ameriški predsednik Joe Biden (80) je 

tri leta po izbruhu pandemije kovida-19 

podpisal zakon, ki vladi nalaga, da razkrije 

čim več doslej tajnih podatkov glede 

izvora SARS-CoV-2, tudi glede povezav z 

laboratorijem v Vuhanu, poroča Reuters. 

Predlog je bil soglasno sprejet tako 

v predstavniškem domu kot v senatu. 

»Priti moramo do dna izvoru kovida-19, 

vključno z morebitnimi povezavami z 

inštitutom za virologijo v Vuhanu,« je ob 

Najdlje na smučeh je doslej poletela Slovenka Ema Klinec (24). 

PROFIMEDIA

ČIVKARIJA 

10 


brutusReloaded @brutus91101394 

Dragi tviteraši, če vas je skrbelo, da bodo uboge 

nevladne organizacije ostale finančno na suhem, 

sporočam, kakšno olajšanje je tole, ker prihajajo 

razpisi. Pa meni je odlično, da ministrica o tem 

obvesti javnost v komentarjih nekih neznanih profilov 

na Facebooku. Zabavno, res, podobno kot iskanje 

pirhov. 

Čivk tedna 

Uroš Urbanija @UrosUrbanija 

Na smučišču me neznanec verbalno napade 

in izreče nekaj groženj. Ko konča, mu prijazno 

odvrnem, da ima srečo, ker če bi tako 

napadel Niko Kovač, bi ga že policija odpeljala. 

Človek se je v hipu zresnil, še več, na 

koncu sva si oba zaželela lepo smuko. 

Metod Logar 

@logarmetod 

Libertarec @Libertarec 

Ko je Mladi forum SD objavil, da "vsak diktator slej 

ko prej uvede verbalni delikt", to ni bila kritika, ampak 

predvolilna obljuba. 

Dejan Steinbuch @steinbuch 

Je kakšen promil možnosti, da bi malce pobarvali 

tudi Tivolsko cesto v Ljubljani pred Putinovo ambasado? 

Aleš Primc @ales_primc 

Dragan Petrovec, član Strateškega sveta za preprečevanje 

sovražnega govora, je tisti pokvarjeni profesor 

na pravni fakulteti, ki je miroljubne, kulturne 

in dostojanstvene protestnike pred sodiščem imenoval 

"zametek drhali". Bolno. Kot bi lisico postavil 

za stražarja kurnika. 

N1 Slovenija @n1slovenija 

Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, za N1: 

"Strinjam se, da lahko prerazdeljujemo premoženje 

in višje plače še bolj obdavčimo, ampak v tem 

trenutku je pri moji bruto plači na Hrvaškem neto 

izplačilo 50 odstotkov višje."


KARIKATURA 

11 

Žiga Turk @ZigaTurk 

Pogrešam zaskrbljenost gospe Fajonove zaradi 

ukvarjanja s preteklostjo. 

PS: V šoli smo se zelo natančno učili o vseh bitkah 

in ofenzivah, ampak tele se takrat še niso spomnili. 


še udarila po žepih 

Tanja Fajon @tfajon 

Od boja na Javorovici mineva 79 let. Morda 

kdo misli, da nam o pomenu boja proti nacizmu 

in fašizmu ni več treba govoriti, ker 

živimo v miru in svobodi. A vsakodnevno 

dogajanje okrog nas in po svetu nas uči: 

zgodovina se ponavlja, mir ni samoumeven 

in svoboda ni trajna. 

Bojan Požar @BojanPozar 

Kliknem tukaj na Tamaro Vonta, gre sicer za 

poslanko Državnega zbora, in kaj vidim? 

BORIS OBLAK 

Igor Omerza @IgorOmerza 

Velikan slovenske osamosvojitve Jože Pučnik 

se prvič znajde na udaru tajne politične policije 

slovenskega komunističnega vrha, alias Udbe, 

junija 1952, zaradi pisanja v dijaškem listu. O tem, 

kljub trudu, nisem našel udbovskega zapisa. "Uzela 

ga magla!" 

Igor Završnik @IgorZavrsnik 

Priporočam vam, da se preimenujete v Društvo 

novinarjev Svobode. Predlog ni sovražen, je 

dobronameren. 

Društvo novinarjev Slovenije @novinarSI 

Tatjana Pirc je odlična novinarka, profesionalka 

z izjemnimi izkušnjami in predsednica 

Novinarskega častnega razsodišča. V 

društvu novinarjev smo jo prav zaradi tega 

predlagali za članico Sveta za preprečevanje 

sovražnega govora kot predstavnico 

nevladnih organizacij.

TEMA TEDNA 

12 


Davek na nepremičnine: 

kaj pripravlja Golobova vlada 

Nepremičnine so za Slovence občutljiva tema – tudi zato, ker je delež 

lastniških stanovanj zelo visok, okoli 90-odstoten, torej mnogo višji od povprečja 

v Evropski uniji. Javnost je obdavčitvi izjemno nenaklonjena. 

UREDNIŠTVO 

Velik del stanovanjskega fonda 

je postal lastniški s t. i. Jazbinškovo 

stanovanjsko reformo. 

Leta 1991 je namreč nastal 

stanovanjski zakon, ki ga je pripravil 

tedanji okoljski minister Miha Jazbinšek 

(81) in na podlagi katerega je bilo 

mogoče ugodno odkupiti oziroma privatizirati 

stanovanja, ki so bila do takrat 

v družbeni lasti. 

Zato je nepremičninski davek tudi 

politično občutljiva tema, ki so se je lotile 

že mnoge vlade. Nekdanji finančni 

minister Andrej Bajuk je v času vlade 

Janeza Janše (64) razmišljal o obdavčitvi 

nepremičnin, in sicer s pomočjo 

določitve kvadrature stanovanja na 

posameznega člana družine in obdavčitve 

vsega, kar bi bilo nad njo. Ideje ni 

izvedel. Največ razburjenja je z napovedjo 

davka na nepremičnine povzročila 

vlada Alenke Bratušek (52). Njeno 

namero je nato ustavilo Ustavno sodišče, 

ki je leta 2018 Zakon o davku na 

nepremičnine, ki ga je sprejela njena 

vlada, soglasno razveljavilo. 

V delu, ki se nanaša na obdavčenje 

nepremičnin, je bil za neustavnega razglašen 

tudi Zakon o množičnem vrednotenju 

nepremičnin, ki ga je sprejela 

že prva Janševa vlada. Do nove ureditve 

obdavčitev nepremičnin se tako uporabljajo 

predpisi, ki so veljali doslej: plačevanje 

nadomestila za uporabo stavbnega 

zemljišča, pristojbine za vzdrževanje 

gozdnih cest in davek od premoženja 

(za nepremičnine, ki niso dom). Vse to 

se steka v občinske proračune. Čez štiri 

leta se je nepremičninskega davka lotila 

še vlada Marjana Šarca (45). Vlada je 

padla, preden je predlog zakona uspela 

poslati v širšo javno razpravo. Tretja 

Janševa vlada pa se v luči boja z epidemijo 

koronavirusa z davkom na nepremičnine 

ni ukvarjala. 

DAVEK NA NEPREMIČNINE 

Javno mnenje je obdavčitvi nepremičnin 

izrazito nenaklonjeno. V nedavni 

anketi Dela se je tako skoraj 87 % 

vprašanih izreklo proti davku na prvo 

nepremičnino, torej nepremičnino, v 

kateri lastnik živi. Javnost pa je naklonjena 

ideji o obdavčitvi lastnikov več 

nepremičnin. Dobra polovica bi obdavčila 

tiste, ki imajo v lasti dve, skoraj 

80 % pa tiste, ki imajo v lasti tri ali 

več nepremičnin. Dr. Maks Tajnikar 

(72) z Ekonomske fakultete v Ljubljani 

in nekdanji minister za gospodarstvo 

Za uvedbo nepremičninskega davka, ki ga 

napoveduje Golob (56), je tehnično vse 

pripravljeno. Levica pa želi davek višjemu in 

srednjemu razredu dodatno zasoliti. 

SHUTTERSTOCK 

Javnost je naklonjena 

ideji o obdavčitvi 

lastnikov več 

nepremičnin. 

je nepremičninski davek komentiral 

tako: »Osebno sem proti večji in vseobsežni 

obdavčitvi nepremičnin, če te 

niso proizvajalna sredstva in s tem ka-


TEMA TEDNA 

13 

Po zadnjih objavljenih statističnih 

podatkih je bilo 1. januarja 2021 v 

Sloveniji 864.300 stanovanj (2018: 

852.200), od tega je bilo 698.700 

naseljenih (2018: 680.000). 60 % 

naseljenih stanovanj se je nahajalo 

v eno- ali dvostanovanjskih 

hišah, v njih pa je prebivalo 66 % 

vseh prebivalcev. Preostalih 40 % 

naseljenih stanovanj je bilo v troali 

večstanovanjskih in drugih 

stavbah, v njih je prebivalo 31 % 

prebivalcev. 3 % so prebivali v skupinskih 

ali drugih oblikah nastanitve. 

Povprečna uporabna površina 

stanovanja na osebo je znašala 

29,6 m2 (2018: 29,0 m2). Po podatkih 

Ministrstva za finance znaša 

skupna vrednost vseh nepremičnin 

v Sloveniji 250 milijard evrov. 

54 % vseh nepremičnin je stanovanjskih, 

12 % je poslovnih, 7 % 

je kmetijskih, 4 % so industrijski, 

ostalo pa so preostala zemljišča. 

pital. Obdavčitev nepremičnin, ki niso 

kapital, namreč skoraj sistematično 

vodi do nevzdržnega razkoraka med 

vrednostjo nepremičnin in dohodki 

davčnih zavezancev – lastnikov, ki bi 

morali davek na nepremičnine plačevati 

iz dohodkov, ki ne nastajajo z 

lastnino nepremičnin in ki niso povezani 

z vrednostjo nepremičnine.« 

VSE JE PRIPRAVLJENO 

Za uvedbo nepremičninskega davka, ki 

ga napoveduje koalicija Roberta Goloba 

(56), je tehnično že vse pripravljeno. Po 

prenovi državnih prostorskih dokumentov 

in informacij, ki je stala 21 milijonov 

evrov, je stanje evidenc zdaj namreč 

primerno za uvedbo davka na nepremičnine. 

Na Geodetski upravi Republike 

Slovenije (Gurs) so lani prenovili ter s 

strokovno javnostjo in občinami uskladili 

sedemnajst modelov vrednotenja, da 

bi posplošene tržne vrednosti bolje izražale 

gibanja na trgu nepremičnin. Vlada 

mora zdaj pripraviti novelo Zakona o 

množičnem vrednotenju nepremičnin, 

ki bo z na novo ocenjenimi vrednostmi 

temelj za davek. Koalicija pa se mora odločiti, 

kateri način obdavčitve bo izbrala. 

Ministrstvo za finance, ki ga vodi Klemen 

Boštjančič (50) (Gibanje Svoboda) je naklonjeno 

ideji, da bi vsi lastniki plačevali 

enak davek glede na ocenjeno vrednost 

nepremičnine, in ne progresivni obdavčitvi 

na drugo, tretjo … nepremičnino. 

V koaliciji ima pomisleke o tem 

Levica. Vodja poslanske skupine Levice 

Matej T. Vatovec (39) je v intervjuju za 

Delo povedal, da je pri obdavčitvi treba 

upoštevati tudi materialni status posameznika. 

Zakaj, je skušal karikirati na 

Twitterju. Dr. Matej Lahovnik (51), profesor 

na ljubljanski Ekonomski fakulteti 

in nekdanji minister za gospodarstvo, se 

je na Twitterju odzval z vprašanjem, ali 

Levico skrbi, da bo Slovenija nepremičnine 

obdavčila glede na vrednost – »kot 

v normalnih državah« – in pristavil: 

»Osnova za obdavčitev nepremičnin 

je lahko le posplošena tržna vrednost, 

GURS naj evidence temeljito ažurira, pri 

nepremičnini za osebno rabo je smiselna 

fiksna olajšava, ampak povprečni lastnik 

v Ljubljani seveda mora plačati več 

davka kot povprečni lastnik v Halozah. 

Tako je v svetu.« 

KAKO JE DRUGOD 

Obdavčitev nepremičnin v članicah 

EU je precej neenotna. Vsaka od članic 

ima lastna pravila in izjeme, zato jih 

je med seboj težko primerjati oziroma 

določiti natančno višino obdavčitve. 

Italijani nimajo davka na prvo hišo: če 

v njej prebivajo in ni »luksuzna«, plačajo 

le davek na dodano vrednost ob 

nakupu. V Nemčiji uporabljajo sistem 

obdavčitve, pri katerem je poleg tržne 

vrednosti pomembna tudi občinska 

določitev vrednosti na podlagi zgodovinske 

vrednosti nepremičnine, ki je 

ponavadi bistveno nižja od tržne. Ta 

zapleten sistem tako omogoča različne 

obdavčitve glede na občino. 

Estonija po navedbah organizacije 

Tax Foundation velja za državo z 

najučinkovitejšim sistemom davka na 

nepremičnine med državami OECD. 

Davek na nepremičnine v Estoniji velja 

le za vrednost zemljišča, zaradi česar 

je Estonija ena od le treh držav OECD 

(poleg Avstralije in Nove Zelandije), 

ki iz davčne osnove izključujejo vrednost 

stavb ali objektov na zemljišču. 

Estonija ne zaračunava nobene druge 

vrste davka na nepremičnine. 

NEPREMIČNINSKI 

DAVEK KOT NOVA 

(PROGRESIVNA?) 

OBDAVČITEV DOHODKOV 

Vlada Roberta Goloba vztrajno napoveduje 

davčno reformo. Toda kaj 

dosti se ne premakne. Ko smo končno 

pričakovali, da bodo predstavili razdelane 

predloge, smo dobili samo 

okvirno usmeritev in kopico idej, ki 

bodo ali pa ne bodo udejanjene. Na 

eni strani naj bi znižali obdavčitev 

dela, na drugi pa povišali obdavčitev 

premoženja oziroma nepremičnin. 

Za to sta se finančni in gospodarski 

minister zavzela že ob nastopu funkcije, 

od tedaj pa bo kmalu minilo eno 

leto. Vse ostalo je še v oblakih. 

KOMENTAR LAHKO 

V CELOTI PREBERETE 

NA SPLETU

TEMA TEDNA 

14 


Davek na premoženje, 

ki je bilo pridobljeno z varčevanjem, 

bi pomenil ropanje državljanov 

LUKA SVETINA 

Potrebe po financiranju javnega servisa so velike, saj je slovenski 

proračun v skokovitem porastu, ocenjeni izdatki pa so že presegli višino 

15 milijard evrov. – Ta vlada veliko napoveduje, govori o časovnicah in o 

reformah, ampak te reforme so na koncu prazne. – S prispevki dražimo 

faktor delovne sile, ki se pojavi v bilancah uspeha podjetij, ideja pa je, 

da se delovna sila obdavči manj, bolj pa se obdavči kapital. 

V 

oddaji Vroča tema sta gostovala 

ekonomista dr. Maks Tajnikar 

z Ekonomske fakultete 

v Ljubljani in dr. Mitja Steinbacher 

s Fakultete za pravo in poslovne 

vede Katoliškega inštituta v Ljubljani, 

ki sta komentirala prednosti in slabosti 

osnutka napovedane davčne reforme, ki 

buri duhove v slovenski javnosti. 

Maks Tajnikar je doktor ekonomije in podjetništva ter redni profesor Ekonomske 

fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je minister za malo gospodarstvo 

(1992–1993) in minister za gospodarstvo (1993-1996) v kvoti LDS. V obdobju 

med letoma 2001 in 2007 je bil dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. 

Objavil je več kot 500 znanstvenih in strokovnih člankov v različnih 

domačih in tujih časopisih, sodeloval na več kot 80 mednarodnih konferencah 

in izdelal več kot 95 svetovalnih del. 

Tomo Strle/CITRUS 

ODDAJA JE NA 

OGLED NA SPLETU


TEMA TEDNA 

15 

Davčna reforma je samo ena 

izmed mnogih, ki jo je aktualna 

vlada napovedala v zadnjih tednih. 

Zdravstvena in pokojninska 

reforma, reforma sistema plač v 

javnem sektorju … Ampak zdi se, 

da vse ostaja pri osnutkih, ni pa 

jasnih številk, koliko nas bodo 

te reforme stale. Tudi minister 

pravi, da to še računajo … 

Mitja Steinbacher: Ko govorimo o 

davkih, moramo morebitno reformo 

gledati z dveh vidikov, kot to sam rad 

izpostavim. Gre za to, koliko je potrebe 

po financiranju javnega servisa. 

Kar se tiče slovenskega proračuna, 

je ta trenutno v skokovitem porastu, 

ocenjeni izdatki so že presegli višino 

15 milijard evrov, kar je seveda veliko 

in financiranje je treba zagotoviti 

z viri. Ne moremo govoriti o nečem, 

kar je nujno, brez razprave o vsebini 

te državne potrošnje, o razlogih, zakaj 

je proračun takšen, kot je. Diktat 

oziroma proračunski nastavki terjajo 

od vlade, da poskrbi za financiranje, v 

tem kontekstu pa je zvišanje davčnih 

prihodkov nujno. Drugo vprašanje je, 

v koliki meri je to vzdržno za gospodarstvo. 

Višji davki nekako lahko inhibirajo 

oziroma do neke mere zavrejo 

to, kar je pravzaprav potencial nekega 

gospodarskega okolja po ustvarjanju 

dodane vrednosti. Dejstvo je, da je v 

Sloveniji potrebno zagotoviti novo 

proračunsko financiranje, če ne z davki 

pa z dolgom, ob tem pa se je vedno 

potrebno pogovarjati tudi o izdatkih. 

V luči napovedanih reform, tudi 

zdravstvene in plačne, ki nas 

bosta največ stali, je verjetno 

davčna reforma tako ali drugače 

neizogibna … 

Maks Tajnikar: Rad rečem, da ta vlada 

veliko napoveduje, govori o časovnicah 

in o reformah, ampak te reforme 

so na koncu po navadi prazne. Ne 

vemo torej, kakšne bodo te reforme, 

najsi bo davčna reforma ali o zdravstvena 

reforma. Nedavno sem s kolegico 

dr. Petro Došenović Bonča izdal 

knjigo, učbenik Ekonomika zdravstva. 

Malce za šalo malce za res sem dejal, 

da bi vsi tisti, ki veliko govorijo o zdravstveni 

reformi, in teh ni malo, morali 

to knjigo znati na pamet, tako kot 

moji študenti. Gre za zelo specifične 

zadeve, ki jih v osnovi ne razume niti 

ekonomist niti zdravnik. Midva sva s 

kolegico to poskušala poenostaviti in 

zbrati na enem mestu za vse tiste ambiciozne 

ljudi, ki govorijo o reformah. 

Kako razumete potezo vlade, 

da je odpravila davčno reformo 

prejšnje vlade? Gospodarstveniki 

tega niso najbolje sprejeli, 

saj si želijo čim nižje stopnje 

obdavčitve … 

Mitja Steinbacher: Veseli me, da je 

bilo načeto vprašanje države oz. izdatkov, 

ki jih nekako želimo servisirati kot 

skupnost. Če so gospodarstveniki nakazali 

več naklonjenosti ureditvi, ki je 

bila vzpostavljena pred temi zadnjimi 

spremembami, potem bodo tukaj že 

prisotne neke jasne utemeljitve, saj svoje 

poslovanje sami dovolj dobro poznajo. 

Vedo, kako bo nov davek vplival na 

njihovo delo. Rečem lahko, da so predlogi 

v manj tržno konformni, ampak 

to še ni zakon, ni še sprejet, gre samo 

za predloge, ki smo jih slišali na koalicijskem 

vrhu. Davki, kakršnikoli že 

so, morajo biti pobrani na učinkovit in 

prijazen način. Na takšen način, ki ne 

povzroča škode. Kar se jedra davčnega 

sistema tiče, mora predvsem razbremeniti 

ustvarjanje in čim bolj obdavčiti 

potrošnjo, kar je nekako v konfliktu s 

središčem kolektivne potrošnje, ki gre 

pravzaprav proti ustvarjanju. Davčni 

sistem, ki spodbuja ustvarjanje, je iz 

gospodarskega vidika sprejemljivejši in 

Minister 

obljublja razpravo. 

Res upam, da bo to zdaj 

držalo, ker do zdaj niti 

dobršen del strokovne 

javnosti ni bil vključen v 

to razpravo, ne samo na 

področju davkov, ampak 

tudi drugje, npr. na 

področju zdravstva. 

prijaznejši. Počakajmo na končni tekst, 

torej na predlog zakona, ki bo dejansko 

prišel v Državni zbor oz. bo predlog 

javne razprave, pa bomo potem lahko 

bolj natančno analizirali spremembe, 

ki se napovedujejo. 

Lahko rečemo, da ljudi najbolj 

zanima, koliko jim bo po pobranih 

davkih ostalo v žepu. Vlada 

napoveduje razbremenitev dela, 

po drugi strani pa bi med obdavčeni 

dohodek štela tudi božičnica, 

regres, malica in celo stroški prevoza 

na delo. Kako to razumeti? 

Maks Tajnikar: Gre po mojem mnenju 

za manj pomembno vprašanje, ker je 

tehnične narave. Ko želite pobirati davke, 

želite biti pri tem učinkoviti, takrat 

govorimo o učinkovitem davčnem sistemu. 

Pri tem mislim na to, koliko davkov 

nekdo pobere in koliko nas pri tem 

ogoljufa. Obstajata dva različna načina 

pobiranja davkov: da imate odbitke, ki 

jih zdaj poskušajo uvesti, ali pa da imate 

olajšave, kar obstaja že zdaj. Vedno 

se moramo vprašati, komu kaj tehnično 

ustreza: nam, ki moramo plačevati 

te davke, ali državi, ki mora pobirati te 

davke. Mislim, da smo šele na začetku 

neke resne razprave okrog tega. Mislim 

pa čisto resno, da tam, kjer nastajajo 

stroški, tako za podjetja kot za delovno 

silo, ne bi smelo biti davka. Če je davek 

strošek za podjetje, to draži proizvodnjo 

v podjetju in potem hitro pridemo do 

vprašanja konkurenčnosti podjetij na 

trgu. Če pa je to strošek za nas, delovno 

silo, potem se dvigne cena delovne sile. 

Višja cena delovne sile pa je za podjetje

TEMA TEDNA 

16 


strošek in spet je to v nasprotju s konkurenčnostjo 

slovenskih podjetij. Škoda pa 

je, če bi kot družba preveč časa zapravili 

okrog tega vprašanja. Jaz sem vedno za 

davčni sistem, ki je prijazen do ljudi, ne 

do države, ker država je plačana za to, da 

pobira davke, mi pa nismo plačani za to, 

da goljufamo, ampak da imamo z davki 

čim manj opravka. 

Mitja Steinbacher: Se strinjam, da 

naj bodo davki čim bolj učinkoviti in 

pobrani na karseda poceni način, s 

čim manj možnostmi za izogib plačila. 

V sled tega bo davčna baza, število 

vplačnikov, karseda velik, stopnja na 

posameznega vplačnika pa v povprečju 

karseda nizka. Človek bi tak sistem želel 

videti. Vaše vprašanje sicer tangira 

pomembno ozadje vsega skupaj, ko govorimo 

o učinkovitosti davčnega sistema, 

lahko gre za alternativni način 

pobiranja, v kolikor se davčna stopnja 

res zviša pa potem aplicirajo olajšave, 

oziroma se uvede sistem odbitkov. V 

resnici gre za tehnična vprašanja, ali 

želimo učinkovito pobiranje davkov in 

poceni državni aparat, ki bo učinkovito 

deloval. Zdravstveni sistem je eden 

izmed primerov, kjer to neučinkovitost 

vidimo pravzaprav na vsakem koraku. 

Če bomo to reformirali, potem bo 

državni aparat cenejši in tudi stopnja 

davkov nižja. 

V javnosti je bilo v zadnjih dneh 

večkrat prikazano, da država z 

davkom na socialne transferje 

pobere za približno 17 odstotkov 

BDP, davek na nepremičnine, ki 

ga zdaj poznamo kot nadomestilo 

za uporabo stavbnega zemljišča, 

pa predstavlja zgolj 0,5 odstotka 

BDP-ja. Če bi davek na transferje 

znižali, davek na nepremičnine 

pa petkrat zvišali, se to še vedno 

matematično težko izide … 

Maks Tajnikar: V središču je eno 

težko vprašanje, ki smo ga prav tako 

načeli že v 80. letih prejšnjega stoletja, 

in sicer zakaj imamo prispevke. 

Ljudje pogosto ne razumejo, da od 

vseh davkov, ki jih imamo, od dohodninskih 

davkov, DDV-ja, davka na 

dohodek pravnih oseb, profitnih davkov 

do prispevkov, so samo prispevki 

t. i. stroškovni davek. To pomeni, da 

vplivajo na stroške v podjetju, noben 

drug davek namreč ne vpliva na njih. 

Prispevki pa povečujejo ceno delovne 

sile. Če boste pogledali bilanco uspeha 

podjetja, boste notri vedno našli prispevke. 

Ostali davki pa se nanašajo na 

profit, ki pa ni strošek, ampak je ostanek 

v procesu gospodarjenja. Ima drugačno 

funkcijo. Mislim, da se je treba 

zavedati, da eno temeljnih vprašanj je, 

ali potrebujemo znižanje prispevnih 

stopenj zato, da pocenimo delovno 

silo in da zaradi tega lahko zaposlimo 

več delovne sile, ki je cenejša, ampak 

da to seveda kompenziramo z nekimi 

drugimi viri. Jaz sem za začetek predlagal, 

da se prispevki znižajo za 300 

milijonov evrov, kar sploh ni veliko, da 

Če je davek strošek 

za podjetje, to draži 

proizvodnjo v 

podjetju in potem 

pridemo do vprašanja 

konkurenčnosti na trgu. 

Če pa je to strošek za 

delovno silo, potem se 

dvigne cena delovne sile, 

ta višja cena delovne sile 

pa je za podjetje 

spet strošek. 

se razumemo. Ampak teh 300 milijonov 

evrov bi potem morali najti nekje 

drugje in tukaj je vprašanje: Kje drugje? 

Nepremičninski davki imajo dva 

učinka. Najprej se je potrebno zavedati, 

kaj nepremičninski davek je. Bom 

zelo preprost: Imate npr. stanovanje v 

Kranjski Gori, ki ga uporabljate samo 

za vikend, potem pa vam to stanovanje 

nekdo obdavči, in to resno obdavči, 

kot ste prej sami rekli. In kaj to v 

praksi pomeni zame, ki s tem stanovanjem 

ne zaslužim nič in tam samo 

uživam svoj prosti čas, svoje življenje? 

In če hočem plačati ta davek na stanovanje, 

moram denar za plačilo vzeti 

iz nekega drugega dohodka, npr. Plače. 

Jaz jo na primer dobim na fakulteti. 

Če sem penzionist, pa iz svoje penzije. 

To stanovanje meni ne daje nobenega 

dohodka. Sem proti takšnemu načinu 

obdavčevanja. Poglejte, takšnih velikih 

hiš imamo po Sloveniji ogromno, 

ljudje so jih gradili, danes pa so v 

pokoju z nizkimi pokojninami. In če 

sorazmerno daste davek na takšno nepremičnino, 

ljudje tega davka ne bodo 

mogli plačati. In potem bo kdo rekel, 

saj lahko pa tudi prodajo to nepremičnino, 

če ne želijo plačevati davka. 

Ampak te stvari niso tako preproste, 

ljudje si ne želijo kar seliti se naokrog. 

Takšen način obdavčevanja se mi torej 

zdi skrajno politično sporen. Ni toliko 

ekonomsko sporen, kot je politično 

sporen. Tukaj je možno obdavčiti zelo 

draga stanovanja in nepremičnine, 

ampak denar za plačilo davka bo potrebno 

vzeti od nekod drugod. Ampak, 

če končam svojo misel, če pa vi oddajate 

stanovanje v Kranjski Gori, je pa to 

čisto druga zadeva, saj je potem to stanovanje 

produkcijsko sredstvo. Po domače 

povedano, je to vaš vir kapitala. 

Sem pa za to, da se od nečesa, s čimer 

ste zaslužili, plača davek. Mi smo tukaj 

s temi napovedmi prestrašili celoten 

narod. Ljudje imajo stanovanja, hiše, 

polja in kakšen gozd, zdaj pa se bojijo, 

da bodo za to morali plačevati ne vem 

kakšen davek, živijo pa s pokojninami, 

nižjimi od 900 evrov. Takšne reforme 

ne potrebujemo, takšne reforme so 

nepremišljene in niso prilagojene današnjim 

razmeram. Če pa imate produkcijska 

sredstva, s katerimi ustvarjate 

dohodek, to so lahko tudi gozdovi, 

polja in stanovanja, ki jih oddajate pre-


TEMA TEDNA 

17 

Mi smo tukaj s temi 

napovedmi prestrašili 

celoten narod. 

Ljudje imajo 

stanovanja, hiše, 

polja in kakšen gozd, 

zdaj pa se bojijo, da 

bodo za to morali 

plačevati ne vem 

kakšen davek, živijo 

pa s pokojninami, 

nižjimi od 900 evrov. 

Takšne reforme ne 

potrebujemo. 


Doc. dr. Mitja Steinbacher je magister matematične ekonomije in doktor ekonomije. 

Doktoriral je leta 2016 z disertacijo Likvidnostna past in domena 

stabilnosti bančnega sistema. Ukvarja se s področji numerične ekonomije, 

teorijo iger in dinamiko strategij, z analizo ekonomsko-političnih ukrepov 

in z ekonomiko pravil. Svojo znanstveno-pedagoško kariero posveča razvoju 

Fakultete za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu v Katoliški univerzi. 

Je tudi gostujoči profesor na Fakulteti za poslovanje, ekonomijo in družbene 

vede Univerze Christiana Albrechta v Kielu v Nemčiji. 

ko kakšne platforme, je to smiselno 

obdavčiti. In tu je seveda glavna dilema 

te velike reforme, ki se napoveduje: 

Katere nepremičnine obdavčiti? Iz 

tega lahko potegnemo jasen sklep, naj 

država obdavči kapital, ne pa tisto, kar 

je moja potrošnja. Davek na stanovanje, 

ki ga ima nekdo za užitek, bi bilj po 

učinku podoben dohodninskemu davku. 

S tem da je pri dohodninskem davku 

je davek vezan na velikost dohodka, 

ki ga imate, pri stanovanju pa ne. 

Kako razumete to, kar smo mediji 

poimenovali za dvojni davek? 

Država naj bi namreč poleg 

davka na nepremičnine pobirala 

davek na premoženje. In spet se 

sprašujemo, kaj bi bilo zajeto v 

premoženje … 

Mitja Steinbacher: Davek na premoženje 

pomeni preteklo potrošnjo, kjer je 

bila ena kopica davkov že plačanih, ko 

je to premoženje nastajalo. Razumem, 

da minister pravi, da ne bodo obdavčili 

depozitov. Ampak tudi depoziti so na 

nek način premoženje, ki je nastalo z 

varčevanjem. Če smo striktni, je treba 

tudi to obdavčiti. Potem pa boste videli, 

kakšen bo revolt med ljudmi, ki bi bil 

upravičen. Nosilci politične odgovornosti 

morajo postaviti neko arbitrarno 

mejo. Vlada skrbi za implementacijo 

davčnega sistema. Kako postaviti mejo 

med depozitom, ki je likvidno premoženje, 

in premoženjem, ki je morda nekoliko 

manj likvidno, ki ga je potrebno 

pretvoriti v bolj likvidnega, denimo 

s prodajo. Ali gre za davek na nepremičnine 

ali pa gre za davek na premoženje, 

tukaj gre za ustvarjanje umetne 

dileme, ker gre v sami osnovi za isto 

stvar. Kje postaviti mejo, ki jo izvzamemo 

iz davčne baze. V sami osnovi 

pa bi moralo biti premoženje, ki je bilo 

iz likvidnega stanja pretvorjeno v neko 

vidnejšo obliko in je nastalo na podlagi 

preteklega varčevanja, izvzeto iz 

vsakršne obdavčitve. Težko se človek 

drugače sicer izogne misli, da gre pri 

uvajanju takšnega davka za ropanje 

tistih, ki so pridno varčevali. Varčevali 

so na način, da so nekaj kupili. Ob tem, 

ko so nekaj kupili, pa so že plačali vse 

potrebne davke. Nastala je neka vidna 

oblika premoženja, ki niti ne služi za 

pridobivanje novih kapitalnih virov. 

Torej ni v funkciji kapitala, kot je že 

prej povedal gospod Tajnikar.

TEMA TEDNA 

18 

Komentar 


To ni davčna reforma, 

temveč so nove davčne obveznosti 

Že zdavnaj je bilo dokazano, da je najbolj učinkovit sistem 

pobiranja davkov enostaven, s čim manj razredi, 

brez izjem in s čim nižjimi obremenitvami. 

MATJAŽ NAPAST 

Po prvem, pompozno in preroško 

najavljenem koalicijskem vrhu 

na Brdu pri Kranju januarja smo 

se spraševali, ali si reform glede 

na trenutne koncepte in sestavo same 

koalicije ter diktat socialističnega tipa 

s strani najmanjše koalicijske partnerice 

sploh želimo. 

Dva meseca kasneje, po novem vrhu 

posvečenem davčni reformi in nastopih 

najvišjih predstavnikov vlade, konstituiranju 

razširjene vladne ekipe z 

dodatnimi ministrstvi (in stroški), poslabšanju 

gospodarske klime, predvsem 

pa splošnemu vtisu, ki ga celotna vladna 

ekipa daje, je odgovor: niti slučajno. 

Poleg najave zdravstvene reforme, 

katere rezultat so prazne ambulante 

za neopredeljene, popolnoma neuporabni 

klicni centri ter meglena obljuba 

o nekih dodatnih rešitvah v nedoločeni 

prihodnosti, ter ob ugotovitvah, da 

se reforma šolstva očitno začenja pri 

nezdravi (mesni) malici, smo dočakali 

tudi napoved reševanja davčnih zagat 

oz. reformo, vezano na dohodnino in 

premoženje. In medtem ko gre pri zdravstvu 

in šolstvu za sicer zelo pomembni 

področji, ki dolgoročno vplivata na razvoj 

in kvalitetno življenje nacije, je prav 

davčna politika tista, ki neposredno, takoj 

in zelo nazorno vpliva na individualno 

blagostanje posameznika. In spet 

se žal zdi, da je edini cilj predmetnih 

sprememb iskanje dodatnih finančnih 

virov, ki bodo omogočali državi vse večje 

in še bolj neracionalno trošenje. 

BIROKRACIJA 

IN INFORMATIZACIJA 

Zmanjšanje davčnega bremena lahko 

namreč dosežemo zgolj z manjšim oziroma 

bolj racionalnim trošenjem države. Z 

manj zadolževanja, več informatizacije 

in drastičnim zmanjševanjem birokracije 

v glavah in pisarnah. Samo tako lahko 

dosežemo to, da bo posameznik plačeval 

manj in da bo vsem ostalo več. 

Storitve, ki jih zagotavlja država, 

pa bodo kvalitetne in 

pravočasne. Vse ostalo 

je zgolj »matematičarjenje« 

in obračanje številk. 

Z dodatnimi (nepotrebnimi) 

ministrstvi, 

raznoraznimi strateškimi 

sveti (zadnji za sovražni 

govor?!), bohotenjem birokracije, 

sesuvanjem 

javnega plačnega 

sistema, z 

nekontroliranim 

i n 

nekr 

i - 

tičnim 

razmetavanjem denarja za t. i. 

civilno družbo ter nepreglednim 

sistemom socialnih transferjev 

tega ne bomo dosegli. 

Več bomo spet plačali 

tisti, ki že tako 

prispevamo največ: 

srednji razred. Taisti 

razred, ki je najbolj 

produktiven, a 

ima od blagostanja 

in gospodarskega 

uspeha Slovenije še 

najmanj. Priskrbljeni 

so vsi drugi: tisti, ki


TEMA TEDNA 

Komentar 

19 

skoraj ne prispevajo v javno blagajno, 

in tisti, ki so obogateli na račun neučinkovitega 

sodstva, svoje premoženje 

pa varno skrivajo v davčnih oazah in na 

tujih računih. Mi, ki nam plačo obdavčijo, 

odtegnejo prispevke in vzamejo 

veliko več kot v drugih razvitih državah, 

ki jih lahko primerjamo s Slovenijo, 

pa smo tiho. 

Že zdavnaj je dokazano, da je najbolj 

učinkovit sistem pobiranja davkov 

enostaven, s čim manj razredi, nobenimi 

izjemami in čim nižjimi obremenitvami. 

Na ta način se krog zavezancev 

maksimalno razširi (ni izjem, izogibanj, 

odbitkov in odpustkov), hkrati pa 

širok nabor zavezancev omogoči, da vsi 

plačujemo manj, in ne zgolj nekateri veliko 

več. Namesto da bi končno nehali 

z neučinkovitimi progresivnimi ter v 

svojem bistvu zelo krivičnimi »pravičnimi« 

prerazporeditvami, vsakič na 

novo izumljajo rešitve, ki jih razume 

zgolj Ministrstvo za finance in ki vedno 

spodbujajo k še večjemu izogibanju 

plačil, goljufijam, birokraciji ter večjim 

davčnim obremenitvam za najbolj produktivno 

in izpostavljeno skupino. 

UDARITI PO 

USTVARJALCIH 

In tudi premoženje bi vedno znova obdavčili 

tistim, ki so v življenju nekaj 

dodatno ustvarili, ki imajo poleg hiše 

ali stanovanja še kakšen vikend ali pa 

stanovanje kot naložbo, da bodo lahko 

na stara leta dostojno živeli. In vedno, 

ampak res vedno, se začne razglabljati 

o tistih najbogatejših, ki naj bi plačali 

veliko premalo, na koncu pa vzamejo 

tistim, katerim najlažje vzamejo: 

srednjemu sloju. In ko tega ne bo več, 

bodo zgolj še reveži in tajkuni – Rusija 

skratka, Slovencem tako simpatična. 

Nova obdavčitev premoženja je tako 

zgolj ohranitev že obstoječega davka 

(Nadomestilo za uporabo stavbnega 

zemljišča), »pravično«, seveda, pa se 

nalaga še dodaten. A to še zdaleč ni reforma, 

pač pa zgolj nalaganje dodatnih 

davčnih obveznosti. In to zelo počez, 

na vse nerezidenčne nepremičnine, 

kapitalske dobičke, prihranke, nagrade 

ipd. Skratka na vse, kar zagotavlja 

zdrav podjetniški trg in je bistvo tega, 

da produciramo več, kot potrebujemo. 

Mesec in kompanija nas bodo počasi, a 

zelo zanesljivo pripeljali v 

sistem, kjer ima elita vse, 

velika večina pa je zgolj v 

strahu, da bo izgubila še 

tisto malo, s čimer trenutno 

razpolaga. A, saj veste, 

vedno je lahko še slabše. 

DEPOSITPHOTOS 

Mesec in kompanija nas bodo počasi, 

a zelo zanesljivo pripeljali v sistem, kjer 

ima elita vse, velika večina pa je zgolj 

v strahu, da bo izgubila še tisto malo, s 

čimer trenutno razpolaga. A, saj veste, 

vedno je lahko še slabše. 

ČLOVEK IZ 

GOSPODARSTVA 

In pomenljivo pri vsem 

skupaj je to, da nam take 

rešitve ponuja človek iz 

gospodarstva, manager, 

podjetnik, gospodarstvenik. 

Skratka nekdo, ki je 

obljubljal vse kaj drugega 

in nam zagotavlja, da 

je delo potrebno davčno 

razbremeniti, a v isti sapi 

ponuja rešitve, ki zahtevajo 

še malo več »pravičnih« 

davkov. A tega 

smo v bistvu že vajeni. 

Veliko obljub in čisto nič 

proaktivnih rešitev, ki bi 

zagotovile živahno, konkurenčno, 

zadovoljno in 

Več bomo spet 

plačali tisti, 

ki že tako prispevamo 

največ: srednji razred. 

bogato državo. Veliko je bilo že napisanega, 

a očitno nič ne pomaga. Dokler 

ne bomo vsi skupaj jedli trave in bodo 

še zadnjega podjetnika z vilami »sterali« 

v morje, bodo taisti vpili o kvazireformah, 

pravičnih obdavčitvah in 

spomenikih socializmu in titoizmu. In 

ko bomo tudi dejansko po vsebini in 

standardu »banana« republika diktatorskega 

tipa, bo verjetno veliko iskrenega 

začudenja, kako je vendar do 

tega prišlo. In to od tistih, ki so za to 

pravzaprav zaslužni. Saj vemo, kaj se 

vpije na teh balkaniziranih prostorih: 

Narod ni kriv, kriva je politika. To, da 

politiko oziroma politike nastavljajo 

ljudje, seveda odmislijo. Vmes pa ples, 

kvazipravičnost in socializem. 

In dokler bo slovenska pamet ujetnica 

indoktriniranih osrednjih medijev, 

»novih« obrazov in nekritičnega slavljenja 

prejšnjega sistema, države in diktatorjev, 

ne moremo pričakovati resnično 

vsebinskih in k državljanu usmerjenih 

reform. Tudi davčne razbremenitve ne 

more biti, dokler bodo obstajale ovce 

in dovolj materiala za striženje. Ko bo 

zmanjkalo ovc, materiala ali obojega, 

pa bo tudi plesanja in besedičenja o reformah 

dokončno konec. Enostavno ne 

bo več česa reformirati. 

 

Komentarji bralcev 

Ta vlada je razsipna. Varčnost je zanjo 

bau-bau. 

Kraševka 

Golob je tipičen socialist, ki hoče 

jemati tistemu, ki ustvarja in tistemu, 

ki kaj ima in to hoče dati lenuhom ter 

parazitom. Da pa bi pripravil predlog 

varčevanja v vsem javnem sektorju – 

to pa za živo glavo ne. 

Andrej Muren

POŽAREPORT 

20 

Komentar 


Ponosni partijski nasledniki, 

ki preprodajajo kokain: 

afera Kontič 

BOJAN POŽAR 

Se je Mitja Kontič (35), oborožen s pištolo, ukvarjal tudi 

z distribucijo mamil med slovensko (politično) elito in ali gre 

pri njegovi nedavni aretaciji sredi BiH tudi za »slučajno« razkrito 

sprego med delom naše politike in trgovine z mamili … To so vprašanja, 

ki se zastavljajo glede aktivnosti mladih slovenskih politikov, povezanih 

z mamili. Spomin na »afero Snegec«, v katero so bili pred šestimi leti 

vpleteni člani podmladka SDS, še ni pozabljen. 

Če je Andrej Čuš (33), kasneje 

poslanec SDS, danes pa predsednik 

stranke Zelenih Slovenije, 

zagotavljal, da sam ni povezan 

z drogami in da se je na posnetku 

znašel zgolj naključno, je tokrat, ob aretaciji 

Mitje Kontiča v Istočnem (Vzhodnem) 

Sarajevu, sploh prvič zgodilo, da 

so organi pregona mladega pripadnika 

slovenske politične elite prijeli med 

trgovino z mamili, pri čemer je imel 

ob sebi najmanj kilogram kokaina in 

še pištolo. Za Kontičevo aretacijo se je 

na tej strani Alp izvedelo v četrtek 16. 

marca zvečer, ko je avtor teh vrstic na 

Twitterju prvi povzel poročanje medijev 

iz BiH. Toda v nasprotju z medijsko 

močno razbobnano afero Snegec so 

nekateri večinski mediji spektakularno 

aretacijo Mitje Kontiča celo načrtno 

zamolčali in zavajajoče poročali samo o 

tem, da so v BiH prijeli »Slovenca M.K.«, 

na primer 24ur.com, spletni portal največje 

zasebne televizije Pop TV, kjer so 

sicer na aferi Snegec pred leti skoraj 

doktorirali?! Razlogi za to so seveda 

znani in politično motivirani: pri aferi 

Snegec je šlo za SDS, pri Mitji Kontiču 

pa gre za Socialne demokrate. 

SIN DOLGOLETNEGA 

ŽUPANA 

Aretirani Mitja Kontič namreč ni 

kdorsigabodi, gre za sina zdaj že pokojnega 

velenjskega župana in poslanca 

Bojana Kontiča, nekdanjega podpredsednika 

SD, vodjo vplivnega 

šaleškega lobija znotraj SD, ki je dolga 

leta veljal za eno od najmočnejših frakcije 

te stranke. Če so bili Socialni demokrati 

na oblasti, in praviloma itak 

so, je velenjski lobi pod vodstvom Kontiča 

vedno dobil svojega ministra. Vsaj 

do aktualne vlade Roberta Goloba (56), 

ki med svojo ministrsko ekipo ni hotel 

Andreje Katič (53). No, taista stranka 

SD se je ob aretaciji Mitje Kontiča 

zavila v pomenljivi molk. 

Če so res vsi vedeli, s čim se Mitja 

Kontič (35) ukvarja, potem so to seveda 

še posebno dobro vedeli tudi njegovi 

domači, lokalni politično-poslovni 

krog SD, ki med drugim tradicionalno 

obvladujejo velenjsko občino. 

Tožilstvo BIH 

Mitja Kontič pa ni samo navaden 

sin Bojana Kontiča, ampak tudi tipičen 

»ponosni politični naslednik« (prosto 

po Marku Koprivcu, nekem drugem 

mladem politiku SD), pripadnik »zlatne 

mladeži« tranzicijske levice, podobno 

kot Nika Kovač (30), politična naslednica 

ljubljansko-mariborske dinastije 

Kovač-Šebart. Mitja Kontič je bil, tako 

kot Koprivc ali Kovačeva, rojen z zlato 

žlico v rokah in ustih, večno privilegi-

90 | 23. MAREC 2023 POŽAREPORT 

Komentar 

21 

Avtokamp Jezero in lokal pred njim ob Velenjskem jezeru 

imata novega najemnika. Na podlagi izbora na razpisu ju 

bo upravljal Mitja Kontič, predsednik Mladega foruma 

SD Šaleške doline in sin dolgoletnega poslanca ter sedanjega 

župana Velenja Bojana Kontiča. Kamp je v lasti 

Premogovnika Velenje, ki z občino na papirju nima nič. 

Ta v njem nima lastniškega deleža, a sta vseeno v soodvisnosti. 

Rudnik je namreč največje podjetje v dolini in ker 

sodeluje z občino, mu ta namenja podporo. Mitja Kontič je 

po poročanju Reporterja končal srednjo gostinsko in turistično 

šolo, vendar na teh dveh področjih še ni poklicno 

deloval. Da je prepričal komisijo premogovnika, je moral 

ponuditi najvišjo najemnino in predlagati najboljši program. 

Koliko je znašala njegova ponudba, v premogovniku 

ne povedo, a bila naj bi dovolj visoka, da je premagal 

šest drugih kandidatov. 

Najemnina naj bi bila tudi višja od zneska, ki ga je plačeval 

dosedanji najemnik. S pravnega vidika naj bi bila razpis 

in izbor izpeljana korektno, vendar je pri politikih pomemben 

tudi vtis. In vtis, ki ga vzbuja izbira županovega sina, 

je seveda nepotističen. Oče župan je do leta 1991 delal v rudniku, 

sin Mitja naj bi delal v rudniškem avtoparku, oba sta 

člana SD, oče je njen podpredsednik. SD je poleg tega podprla 

predsednika uprave premogovnika Milana Medveda pri 

kandidaturi za državnega svetnika, velenjski župan pa je bil 

letos častni skakalec na rudarski prireditvi Skok čez kožo, 

saj je »zaslužen za razvoj lokalne skupnosti in velik podpornik 

premogovniške dejavnosti«. (Mladina, 27. 7. 2013) 

ran, in to tako zelo, da je včasih sprožal 

zgražanje celo pri najbolj levih medijih. 

ŠALEŠKI LOBI 

Bil pa je tudi predsednik Mladega foruma 

SD za Šaleško dolino, skratka, 

po naravnem pravu se je mlademu 

Kontiču obetala huda kariera. No, kdaj 

(in zakaj) je Mitja Kontič prestopil na 

temno stran, med dilerje s kokainom, 

uradno še ni znano, se pa iz Velenja, 

tako naši lokalni viri, sliši začudenje 

in postavljajo vprašanja, zakaj ga že 

prej ni prijela (obravnavala) slovenska 

(oziroma velenjska) policija, »saj so vsi 

vedeli, s čim se Mitja Kontič ukvarja«. 

Vse to pa ob aretaciji Mitje Kontiča 

sproža ne samo celo vrsto legitimnih 

vprašanj, ampak odpira tudi najsrhljivejše 

možne razsežnosti primera Kontič. 

Če so res vsi vedeli, s čim se Mitja 

Kontič ukvarja, potem so to seveda še 

posebno dobro vedeli tudi njegovi domači, 

lokalni politično-poslovni krog 

SD, ki med drugim tradicionalno obvladujejo 

velenjsko občino, in državno 

vodstvo SD ali pa vsaj bolje obveščeni 

del tega vodstva? 

Potemtakem je vse to vedela 

tudi nekdanja ministrica za pravosodje 

Andreja Katič (SD), dolgoletna sodelavka 

in (p)osebna zaupnica Bojana 

Kontiča? Saj bi bil skoraj čudež, če tudi 

ona ne bi vedela tega. Se je mladi Kontič, 

oborožen s pištolo, ukvarjal tudi z 

distribucijo mamil med slovensko (politično) 

elito? Je torej možno oziroma 

povsem realno, če so vsi vedeli, s čim 

se mladi Kontič ukvarja, da je mladi 

Kontič - zaradi vseh teh družinsko-političnih 

povezav - pred organi pregona 

užival imuniteto oziroma, povedano 

drugače, da je bil pri nas, za slovensko 

policijo in pravosodje, Mitja Kontič 

tako rekoč nedotakljiv?! In da gre 

pri aretaciji mladega Kontiča sredi BiH 

tudi za »slučajno« razkrito sprego med 

delom slovenske politike in trgovine z 

mamili ...? 

ALI SE BO IZVLEKEL 

Bo pa tudi zanimivo opazovati še nekaj: 

kaj se bo z aretiranim Mitjo Kontičem 

dogajalo naprej, ga bodo poskušali »izvleči«? 

Glede na to, da so ga prijeli v 

Istočnem Sarajevu, ki sodi pod Republiko 

Srbsko, del slovenske levice, zlasti 

krog Milana Kučana in Zorana Jankovića, 

pa ima izvrstne poslovne in politične 

odnose z Miloradom Dodikom. 

Če so bili Socialni 

demokrati na oblasti, 

in praviloma itak so, 

je velenjski lobi pod 

vodstvom Kontiča vedno 

dobil svojega ministra. 

Vsaj do aktualne 

vlade Roberta Goloba. 

Čeprav ima, tako pravijo dobro obveščeni, 

pri vseh večjih aretacijah dilerjev 

z drogo na Balkanu zraven prste tudi 

ameriška DEA ... 

POLICIJA MOLČI 

Smo pa med pripravami na ta članek 

med drugim na velenjsko policijo naslovili 

dvoje vprašanj, ki pa, vsaj zaenkrat, 

ostajajo brez odgovora. 

Zanimalo nas je, ali je bila aretacija 

Mitje Kontiča v BiH izvedena/ 

usklajena na podlagi sodelovanja s 

slovensko policijo? Kako komentirajo 

lokalne govorice iz Velenja, češ, 

zakaj velenjska policija ni ukrepala 

že prej (doslej), saj da so »vsi vedeli, s 

čim se Mitja Kontič ukvarja«? 

S kakšno trdo roko so Kontičevi 

vodili velenjsko občino, potrjujejo tudi 

moje osebne izkušnje. Ko sem pred leti 

raziskoval neke sporne javne razpise 

velenjske občine, so se bili lokalni viri 

iz Velenja pripravljeni z menoj dobiti 

samo zunaj Velenja. Ker da ima Bojan 

Kontič, tako so mi vidno preplašeni 

govorili, me prepričevali in svarili, 

povsod svoje ovaduhe in je tudi izjemno 

maščevalen. Zato smo se potem 

dobili v Mozirju.

AKTUALNO 90 | 23. MAREC 2023 

22 

Kolumna 

Resnična zgodba izbrisanega 

TINO MAMIĆ 

Leta 1992 sem čez noč izgubil stalno bivališče in s tem tudi slovensko 

državljanstvo. To sem ugotovil šele nekaj mesecev kasneje, poleti 1992, 

ko sem zaprosil za neki dokument na upravni enoti v Ajdovščini. 

Pa so mi pojasnili, da doma nimam več stalnega bivališča. 

Takrat se mi je sesul svet. 

Nedržavljan sem postal dobro 

leto po tistem, ko sem 

na referendumu glasoval 

za neodvisno in samostojno 

Slovenijo. Takrat sem prvič v življenju 

imel glasovalno pravico in ko 

sem hodil po volišču, sem imel občutek, 

da lebdim nad tlemi. Na prvih 

svobodnih volitvah še nisem imel 

osemnajst let, na drugih parlamentarnih 

pa ne državljanstva. Dovoljeno 

mi je bilo le glasovati za neodvisnost, 

sedaj me pa ne potrebujejo več, sem 

zlobno pripominjal. 

NESPORAZUMI 

OD 1972 NAPREJ 

Naj se vrnem v leto 1972, ko sem bil 

rojen. Takrat me je oče, rojen na Hrvaškem, 

na domačem ajdovskem 

matičnem uradu zapisal za Hrvata. 

Mislil je, da gre pri tem za narodno 

pripadnost. Matičar pa mu tudi ni 

pojasnil, da to ni mogoče, saj je bilo 

opredeljevanje po narodnosti z ustavo 

prepovedano. Ni mu razložil, da 

so v Jugoslaviji matični uradi poleg 

državljanstva države vodili tudi evidenco 

republiških državljanstev. 

Oče je leta 1991 zase pravočasno 

vložil vlogo in na matičnem uradu 

povprašal, ali mora kaj storiti tudi za 

sinova, ki ju je ob rojstvu vpisal kot Hrvata. 

Matičarka ga je vprašala, kje sva 

se rodila. »V Šempetru,« je odgovoril. 

»Torej imata slovensko državljanstvo,« 

je bila odločna matičarka. 

Ko sem odkril vse te nesporazume, 

sem takoj stopil do odvetnika, ki mi je 

pojasnil, da bi lahko tožil matičarko, 

vendar bi to trajalo veliko dlje kot postopek 

za pridobitev državljanstva. Še 

isti dan sem začel zbirati dokumente 

in se zanimati, kako bi najhitreje pridobil 

državljanstvo. 

Med dokumenti sem potreboval 

tudi potrdilo o stalnem bivališču. 

Doma sem s starši moral skleniti najemno 

pogodbo, kar je mamo spravilo 

v neutolažljiv jok. Zadnji manjkajoči 

dokument je bil izpisnica iz aktualnega 

državljanstva. Tu se je zapletlo, 

saj je bila zabeležka o državljanstvu 

Socialistične republike Hrvaške samo 

na ajdovskem matičnem uradu. Na 

Hrvaškem z menoj niso imeli ničesar. 

Ne le da nisem imel slovenskega državljanstva, 

nobenega državljanstva 

nisem imel! Če bi me takrat, ko sem bil 

brez državljanstva, slučajno dobili med 

mejnima prehodoma na Dragonji, bi se 

lahko preselil samo k Jošku Jorasu (72). 

Obrnil sem se tudi na politike in časopise. 

Ne spominjam se več točno, komu 

vse sem pisal, dobro vem le to, da mi takratni 

predsednik države Milan Kučan 

(82) sploh ni odgovoril. Kot vemo, je Kučan 

v začetku trdil, da izbrisanih sploh 

ni. V dnevniku Slovenec so moje pisanje 

objavili v pismih bralcev, v Slovenskih 

novicah pa so zgodbo objavili kot članek 

z naslovom Tujec v svojem domu. Kmalu 

zatem sem kot študent nedržavljan izgubil 

še republiško štipendijo. 

Sreča v nesreči je bila, da mi veljavnost 

dokumentov v obdobju večmesečnega 

čakanja na državljanstvo ni potekla 

in sem lahko potoval. Brez denarja 

sem laže preživel kot brez potovanj ... 

NISO BILI VSI NEDOLŽNI 

V vseh letih sem srečal kar precej zgodb 

izbrisanih. Številne so žalostne in pretresljive. 

Vendar to ne velja za izbrisanega 

poveljnika JLA, ki je kriv za civilne 

žrtve na Dolenjskem v osamosvojitveni 

vojni leta 1991. Preproste ženice, ki je 

Jugoslovanski potni list, ki je na srečo 

veljal še v času izbrisa.


AKTUALNO 

Kolumna 

23 

bila ob državljanstvo zaradi nevednosti 

in napačnih informacij »pametnejšega« 

soseda, ne moremo trpati v isti koš 

z agresorji. 

Za razliko od tožeče večine izbirsanih, 

ki so svoj status začeli urejati šele 

po nekej letih, ko so postali prebrisani, 

sva si z bratom svoj status uredila že 

v nekaj mesecih. Brat, ki še ni bil polnoleten, 

je dobil državljanstvo že v nekaj 

tednih z dvema obiskoma upravne 

enote. Če pa so nekateri ugotovili, da 

bi radi postali slovenski državljani šele 

po nekaj letih prostovoljnega življenja 

v matičnih republikah, to ne more biti 

problem vse države. 

Gonjo, ki smo ji priča zadnja leta, 

vodijo politiki, ki skušajo tako nabirati 

politične točke. Todorović in njegovi 

pa se nadejajo mastnih odškodnin od 

države, ki so jo v vseh zadnjih dvajsetih 

letih pljuvali. 

Človekove pravice so svetinja, zato 

se država mora oddolžiti oškodovancem, 

ki so jim bile pravice kršene. Vsak 

primer pa je treba proučiti posebej, sicer 

bo ogromno novih nepravičnosti. 

ODŠKODNINA 

Po odločitvi strasbourškega sodišča se 

je pojavilo vprašanje odškodnine. Sam 

Potni list: dobil sem ga že 

marca 1993 in tako prenehal 

biti izbrisan. 

sem izgubil štipendijo, več stroškov 

sem imel tudi zaradi drugih birokratskih 

nevšečnosti. Seveda ni denarja, 

ki bi lahko poplačal mamin 

jok in ure zbiranja dokumentov. 

Hkrati pa: sirota s Petrička je 

dobila 8000 evrov odškodnine, 

zapornik z Golega otoka pa je za 

poldrugo leto koncentracijskega 

taborišča prejel dobrih šest tisočakov. 

Koliko je torej vredna moja 

odškodnina za leto brez državljanskih 

pravic, dve leti brez štipendije 

in stroške za birokracijo? 

Gre predvsem za simbolno dejanje. 

Odškodnina bi seveda morala 

iti mojima staršema, ki sta me takrat 

financirala. S tem bi država priznala, 

da nam je naredila krivico. Prav 

je, da država da odškodnino vsem 

po krivici izbrisanim. Prebrisanim 

med izbrisanimi pa ni treba dati nič 

več kot običajnim izbrisanim. 

Besedilo je večinoma sestavljeno iz objav 

v dnevniku Primorske novice leta 2007 

in iz blogovskih zapisov. V vseh letih me 

sicer ni še noben medij vprašal za kakršnokoli 

izjavo ali mnenje na to temo. Tudi na 

pismo, ki sem ga poslal Todorovićevemu 

društvu, nisem dobil nobenega odgovora. 

IZBRISANI, 

ODPISANI IN PREBRISANI 

Velika večina tako imenovanih izbrisanih 

prebivalcev Slovenije ob osamosvojitvi 

ni hotela sprejeti slovenskega državljanstva, 

kar je ključ do razumevanja 

tega problema. 

Pravzaprav niti ne gre več za izbrisane. 

Ti so si namreč zelo hitro po tem, 

ko so ugotovili, da jih je birokracija novorojene 

države izbrisala, uredili svoj 

položaj. Gre za odškodnine, ki bi jih 

radi izterjali od Slovenije. Pri tem nihče 

ne želi zanikati krivice, ki so se zgodile 

nekaterim prebivalcem Slovenije, ko so 

čez noč ostali brez pravice do stalnega 

bivališča. Pravično bi bilo, da bi oškodovanci 

prejeli tudi odškodnino, če jih 

je izbris oškodoval. 

Velik del izbrisanih predstavljajo odpisani. 

To so ljudje, ki so zavračali novo 

državo in so se raje vrnili v svoje matične 

republike, kot da bi ostali v novi slovenski 

državi. Z odselitvijo so se pravzaprav sami 

izbrisali, država pa jih je, ko niso odgovarjali 

na uradne dopise, odpisala. Nekaterim 

odpisanim je postalo kasneje žal in so se 

vrnili. Odpisanim seveda nihče ne zameri, 

da so se vrnili. Posebej ne otrokom, ki 

so leta 1991 bili premajhni, da bi vedeli, o 

čem se odločajo njihovi starši. V vseh teh 

letih pa so si prav vsi, ki so to želeli, lahko 

status uredili. Posebej po letu 1999 je bilo 

z novim zakonom še laže. 

Izbrisanih zato sploh ni več (razen 

pokojnih in odseljenih). Še več, med 

novimi državljani iz kategorije izbrisanih 

najdemo tudi poveljnike enot jugoslovanske 

armade, ki so se borili proti 

slovenski vojski in danes prejemajo slovensko 

državno pokojnino. 18.305 (številka 

je v zadnjih desetih letih narasla 

na 25.671) izbrisanih pomeni prav toliko 

različnih zgodb: pretresljivih, zanimivih, 

a tudi preračunljivih in političnih. Društvo 

izbrisanih ima zelo jasno politično 

strategijo. Prav nič čudno ne bi bilo, 

če bi prav to društvo postalo zametek 

nove politične stranke (ne smemo pozabiti, 

da je na prvih volitvah podobno 

usmerjena Stranka za enakopravnost 

občanov za las zgrešila vstop v parlament). 

Po letu 1999 bi težko rekli, da 

imajo izbrisani še kakšen problem razen 

zahtev po odškodnini.

AKTUALNO 90 | 23. MAREC 2023 

24 

Komentar 

Park izbrisanih: 

jugonostalgija in provokacija 

VID SOSIČ 

Kontroverzna tema izbrisanih je v Sloveniji prisotna, 

odkar se je Slovenija osamosvojila, zato ni bilo presenečenje, da je 

projekt, ki deluje ob spodbudi Amnesty International Slovenija in Civilne 

iniciative izbrisanih aktivistov, povzročil burne odzive. Park izbrisanih 

s spomenikom mehkemu Ć bo stal v novemu Centru Rog v Ljubljani. 

Odzivi so v zvezi z razhajanji 

pri vprašanju obravnave problema 

ter tudi v zvezi z estetsko 

podobo parka. Osrednji 

element parka bo namreč zgornji del 

betonske črke ć, ki je v slovenski abecedi 

nimamo. Kaj si misli o parku, 

smo vprašali državljana bošnjaške narodnosti, 

ki si je status v začetku devetdesetih 

uredil pravočasno. 

Avtorji projekta, arhitekt in scenograf 

Aleksander Vujović (37), internetni 

umetnik Vuk Ćosić (56) ter oblikovalka 

in ekoaktivistka Irena Woelle, želijo z 

izpostavitvijo črke ć opozoriti, da lahko 

črke v priimkih vplivajo na človekovo 

življenje. Črka ima sicer svoj izvor v 

poljščini, a jo pri nas poznamo skoraj 

izključno iz latinske abecede srbščine 

in hrvaščine, kamor jo je v 19. stoletju 

Postavitev črke ć, 

ki jo sam nosi 

v priimku, ni pa je 

v slovenski abecedi, 

Suad Muslimović vidi 

kot poskus ohranjanja 

Jugoslavije. 

uvedel oče hrvaške abecede, Ljudevit 

Gaj. Dobro je znana končnica -ić, ki zaključuje 

večino priimkov prebivalcev 

štirih od šestih republik bivše Jugoslavije 

(Hrvaška, Bosna in Hercegovina, 

Črna gora, Srbija) in še vedno velja za 

očiten indikator porekla številnih priseljencev 

iz omenjenih držav. Še danes 

pa je končnica -ić v priimku kdaj 

razlog za diskriminacijo, bolj pogosto 

pa razlog za predsodke in verbalno 

nestrpnost. Pri izbrisanih, ki so izgubili 

vsakršen pravni položaj in nanj 

vezane ekonomske, socialne ter zdravstvene 

pravice, gre ravno za priseljence 

iz prej omenjenih republik nekdanje 

skupne države. 

VSA SODIŠČA JASNA 

Ustavno sodišče je že leta 1999 odločilo, 

da je bila izbrisanim storjena krivica 

oziroma so jim bile celo kršene človekove 

pravice. Z odločitvijo se strinja predvsem 

levi politični pol pri nas. Na drugi 

strani je desnosredinski pol – ki je bil večinoma 

del razpadajoče Demosove vla- 

Nekdanje dvorišče tovarne Rog 

na Trubarjevi ulici bo sočasno 

s prenovo v Center Rog preurejeno 

v nov park, Park izbrisanih. 

Računalniški prikaz: arhiv avtorjev


AKTUALNO 

Komentar 

25 

de v času izbrisa, Ministrstvo za notranje 

zadeve pa je vodil Igor Bavčar – bolj 

zadržan do splošne obsodbe slovenske 

države. Desna sredina pogosto navaja, 

da so vsi državljani ostalih petih jugoslovanskih 

republik imeli dovolj časa (6 

mesecev), da se na upravni enoti prijavijo 

ter zaprosijo bodisi za državljanstvo 

bodisi za status tujca v državi. 

V času prve vlade Janeza Janše (64) 

v letih 2004–2008 je desna sredina 

dvakrat predlagala, da se vsak primer 

izbrisa sodno obravnava posebej. Med 

izbrisanimi so namreč po izkušnji in 

prepričanju mnogih predvsem tisti, 

ki jim samostojna Slovenija in slovenski 

narod nista bila pomembna ter so 

vzvišeno pričakovali, da bo jugoslovanska 

vojska Slovenijo ohranila pod 

beograjskim režimom, ali pa tisti, ki so 

ob napadu JLA na Slovenijo iz države 

celo pobegnili. Tovrstno stališče je bilo 

pravno poraženo še drugič leta 2012, 

ko je Evropsko sodišče za človekove 

pravice v zadevi Kurić in drugi proti 

Sloveniji razsodilo proti Republiki Sloveniji 

zaradi kršitve pravic izbrisanih 

oseb iz 8. člena (pravica do varstva zasebnega 

in družinskega življenja), 13. 

člena (pravica do učinkovitega pravnega 

sredstva) in 14. člena (prepoved 

diskriminacije) Evropske konvencije o 

človekovih pravicah. Sodišče je Sloveniji 

naložilo vzpostavitev posebnega 

odškodninskega mehanizma za izbrisane 

prebivalce v roku enega leta. Sodba 

je pravnomočna in se zoper njo ni 

mogoče pritožiti. Zahtevek za odškodnino 

so lahko izbrisani oddali med 18. 

junijem 2014 in 18. junijem 2017. 

A primer za marsikoga še vedno ni 

zaključen. Pojavljajo se kritike na račun 

višine odškodnin, problematično naj bi 

bilo tudi samostojno urejanje statusa, 

ki ga država nalaga izbrisanim. Drugi 

domnevni problemi vključujejo zahtevo 

po največ 10-letni odsotnosti iz 

Slovenije, da je status lahko urejen, ter 

urejanje nastanitve tistih, ki stalnega 

prebivališča v državi nimajo. 

OBTOŽUJOČ KAZALEC 

Izbris se redno uporablja kot prikaz 

ksenofobije v slovenskem narodu. 

Včasih se uporabi celo beseda rasizem, 

čeprav so tako Južni Slovani kot 

Slovenci iste, evropejske bele rase. Kot 

smo delno že omenili, nov park z namerno 

provokativno estetsko obliko 

očita Slovencem, da so nestrpen narod, 

ki diskriminira večne žrtve, ljudi z drugačnim 

poreklom. Celo v filmu Izbrisana 

Mihe Mazzinija, ki naj bi predstavil 

zamolčano zgodbo izbrisanih, lik bosanskega 

porekla izjavi: »Izbrisali so 

nas iz vseh registrov, če se pišemo na ić 

in če smo bili rojeni v drugih republikah 

Jugoslavije«. 

Ob samih številkah sicer ta očitek 

težko obstoji. Po najvišji oceni je bilo 

izbrisanih nekaj manj kot 25.000 ljudi, 

po drugih ocenah pa se številka 

spusti tudi pod 20.000. To je od okoli 

200.000 državljanov bivših republik, 

ki so v času slovenske osamosvojitve 

stalno bivali v Sloveniji, največ dobrih 

10 %. To pomeni, da si je okoli 90 % 

»ić-ev« status brez težav uredilo. Velika 

večina si je uredila državljanstvo, 

nekaj odstotkov pa se jih je odločilo za 

status tujca. 

Če primerjamo delež državljanov, 

ki imajo poreklo v preostalih bivših 

federalnih republikah, v Sloveniji z istimi 

deleži v drugih državah bivše Jugoslavije, 

lahko ugotovimo, da je bil ta 

delež že v devetdesetih kot tudi danes 

z naskokom največji ravno pri nas. Kot 

v dobršni meri že takrat, so tovrstni 

slovenski državljani pretežno integriran 

del slovenske družbe z enakimi 

pravicami kot ostali in zasedajo tudi 

številne visoke položaje, kot je nenazadnje 

mesto župana prestolnice, kjer 

bo postavljen park. 

SPOMINSKI PARK 

Zakaj so torej izbrisani bili izbrisani? Njihove 

zgodbe so različne, nekatere tudi 

resnično tragične in upravičeno vredne 

obsodbe. Najpogosteje se pojavlja pojasnilo 

ali izgovor, da s potrebo po ureditvi 

statusa (za razliko od 90 % ostalih) niso 

bili seznanjeni. Omenjen je tudi strah 

pred revanšističnimi ukrepi Jugoslavije 

nad njimi, v kolikor bi bila osamosvojitev 

neuspešna. Nekateri so imeli tudi težave 

s konkretnim stalnim prebivališčem, v 

posameznih primerih pa je obstajala še 

vrsta drugih izgovorov. Zgodbe teh desetih 

odstotkov ljudi so bile v veliki meri 

objavljene in so dostopne vsem, ki jih zadeva 

zanima. 

Nas pa je zanimala tudi stran 90 odstotkov, 

o katerih je bistveno manj 

govora. Pred kratkim javno izpostavljenega 

»ić-a« bošnjaškega (v Jugoslaviji 

muslimanskega) porekla Suada 

Muslimovića smo vprašali o njegovih 

osebnih pogledih na težavo izbrisanih, 

ki jih sam imenuje »prebrisani«, 

pa tudi o ideji novega parka. 

Sam je bil rojen v Bosni in Hercegovini, 

v Slovenijo je prišel v otroških 

letih. Slovenske zavesti sprva ni razvil. 

Družil se je z enako govorečimi in 

izkazalo se je, da so slaba družba, saj 

si je, kot nam je zaupal, pridobil nekaj 

deset prekrškov in kaznivih dejanj zoper 

javni red in mir. Zaradi tega je imel 

težave s pridobitvijo državljanstva, 

na katerega je čakal leto in pol, a ga je 

dobil. O potrebi po ureditvi statusa je 

izvedel v medijih. Sam trdi, da se je s 

kasneje »izbrisanimi« družil ves čas 

pred osamosvojitvijo. O njih je lahko 

povedal, da je šlo za arogantne osebe, 

ki so na Slovenijo gledali zviška in jim 

ni bilo mar za integracijo, še manj pa 

za osamosvojitev. Osebno preprosto 

ne zmore razumeti, zakaj so Slovenci 

tako nastrojeni proti samim sebi. Sam 

se je včlanil v teritorialno obrambo in 

se boril za slovensko samostojnost, 

spominjal pa se je posmeha Neslovencev, 

ko so Slovenci v Novem mestu ob 

sirenah bežali v zaklonišča. 

Temo pogovora je povezal z osamosvojitvijo, 

ker je tudi aktualna tema 

Parka izbrisanih povezana s tem. Postavitev 

velikega spomenika črke ć, ki 

jo sam nosi v priimku, ni pa je v slovenski 

abecedi, vidi kot poskus ohranjanja 

Jugoslavije v Sloveniji in razvrednotenja 

slovenske osamosvojitve. Do tega 

zaključka ga je napeljala tudi ukinitev 

Muzeja osamosvojitve ter ideja o ponovni 

postavitvi kipa komunističnega 

diktatorja Josipa Broza – Tita na Gradu 

Brdo. Po njegovem je drugi od glavnih 

namenov teh početij zgolj provokacija 

in moraliziranje slovenskemu narodu, 

s katerim sam ni imel generalno 

slabih izkušenj. Priznal je, da so mu 

posamezniki sicer že izrekali žaljivke, 

a hkrati poudaril, da to ne more 

biti reprezentativni vzorec Slovencev. 

»Nastrojenost proti lastnemu narodu 

je nekaj, česar sam preprosto ne morem 

razumeti«, je poudaril večkrat.

AKTUALNO 

26 

Komentar 


Jeffrey Sachs, 

ki za vojno v Ukrajini krivi Zahod, 

je v Sloveniji več kot dobrodošel 

JANI LOVŠIN 

V teh dneh se je v Sloveniji mudil svetovno znani ekonomist Jeffrey 

Sachs (68), ki pri nas ni neznano ime, saj je – kot pravijo na slovenski 

levici – sodeloval pri snovanju privatizacije družbenega premoženja v 

devetdesetih letih. Ob tem ne pozabijo dodati, da nas je pred njegovo 

neoliberalno šok terapijo rešil Jože Mencinger. 

V 

zadnjem letu se Sachs, čigar 

kariera je polna kontradikcij, 

posveča predvsem vojni v 

Ukrajini. Natančneje rečeno, 

posveča se konstruiranju dokazov, s 

katerimi bi lahko krivdo za nastalo situacijo 

zvalil na ZDA. Pri tem se zateka 

k teorijam, ki bi se jih – ali pa tudi ne – 

sramovali celo Kučanovi intelektualci. 

ZA ČLOVEKA GRE 

Ameriški ekonomist je prišel v Slovenijo 

na povabilo mariborskega visokošolskega 

zavoda Alma Mater Europaea, 

ki v teh dneh gosti mednarodno znanstveno 

konferenco z naslovom Za človeka 

gre: Družbeni in tehnološki napredek 

za varnost in dostojanstvo. Na 

konferenci, katere častna pokroviteljica 

je predsednica države Nataša Pirc 

Musar (54), so Sachsu podelili častni 

doktorat. Organizatorji očitno nimajo 

prav dobro izdelanih kriterijev, komu 

Vprašanje torej ostaja, 

ali je bilo uredništvo 

Sobotne priloge že 

vnaprej dogovorjeno, 

da intervju ponatisnejo 

ali pa se jim je zdel tako 

izjemen in so se za to 

odločili naknadno. 

je v dani situaciji primerno izrekati 

čast in komu ne. Pri tem pa brez pomislekov 

asistira tudi politični vrh. Sachs 

je seveda dogodek dobro izkoristil. V 

svojem predavanju se je posvetil temu, 

čemur se v zadnjem času pač posveča 

– vojni v Ukrajini. Skratka, novopečeni 

častni doktor je predaval akademikom 

in političnemu vrhu. Legitimacija njegovih 

stališč bi bila težko očitnejša. 

STRMOGLAVLJENJE 

JANUKOVIČA 

Preden se posvetimo dvema intervjujema, 

ki sta ob tej priložnosti nastala v 

osrednjih medijih, si poglejmo, kaj Sachs 

sploh zagovarja. Njegovo kolumno 

z naslovom Deveta obletnica ukrajinske 

vojne lahko preberemo na Portalu 

Plus. Nanjo se je dan po objavi polemično 

odzval nekdanji urednik portala Dejan 

Steinbuch. Sachsova osrednja teza 

je, da je prišlo do ruske invazije zaradi 

zahodnega »neusmiljenega prizadevanja 

za širitev Nata« in da se je vojna 

začela že leta 2014, in sicer »z nasilnim 

strmoglavljenjem ukrajinskega predsednika 

Viktorja Janukoviča (72) februarja 

2014, z državnim udarom, ki ga je 

odkrito in prikrito podprla vlada ZDA«. 

V Kijevu naj bi tako prišla na oblast 

»zunajustavna, desničarska, protiruska 

in ultranacionalistična vlada. Po 

državnem udaru je Rusija po hitrem 

referendumu ponovno zavzela Krim, 

v Donbasu pa je izbruhnila vojna, ko 

so Rusi v ukrajinski vojski zamenjali 

stran, da bi nasprotovali novi vladi po 

državnem udaru v Kijevu«. Svojo teorijo 

o vpletenosti ZDA pri »državnem 

udaru« podpre kar z dokumentarnim 

filmom Ukrajina v ognju (2016) ameriškega 

režiserja Oliverja Stona (76). 

Gre za ustvarjalca, ki je pred desetletji 

posnel nekaj dobrih filmov, danes 

pa se posveča predvsem družbenemu 

aktivizmu, usmerjenemu proti 

ZDA. Leta 2017 je denimo televizija 

Showtime prikazala njegov štiridelni 

Osrednja teza Jeffreyja Sachsa (68) je, 

da je prišlo do ruske invazije zaradi 

zahodnega »neusmiljenega prizadevanja 

za širitev Nata« in da se je vojna 

začela že leta 2014, in sicer »z nasilnim 

strmoglavljenjem ukrajinskega predsednika 

Viktorja Janukoviča (72) februarja 

2014, z državnim udarom, ki ga je odkrito 

in prikrito podprla vlada ZDA«.


AKTUALNO 

Komentar 

27 

intervju z Vladimirjem Putinom (70). 

Ruski predsednik, ki je nad Stonovim 

prikazom dogodkov leta 2014 gotovo 

navdušen, je očitno ocenil, da bi bil 

takšen intervju dobra piarovska poteza. 

In ni se motil. 

INTERVJUJA 

Ob Sachsovem obisku v Sloveniji sta 

bila v osrednjih medijih objavljena dva 

intervjuja. S tem samo po sebi seveda 

ni nič narobe. Sachs je namreč svetovno 

znana osebnost, ravno intervju 

pa omogoča, da se novinar zoperstavi 

spornim stališčem gosta. Toda Edvardu 

Žitniku na Televiziji Slovenija 

in Urošu Lipuščku (75) v Sobotni 

prilogi to – milo rečeno – ni uspelo. 

Še posebej problematičen je intervju 

iz Sobotne priloge. Lipušček, sicer 

podpisnik pisma levih intelektualcev, 

seveda ni novinar Dela. Intervju s Sachsom 

je bil prvotno objavljen na murskosoboški 

Televiziji AS. Vprašanje 

Facebook: Alma Mater Europaea - ECM 

torej ostaja, ali je bilo uredništvo Sobotne 

priloge že vnaprej dogovorjeno, 

da intervju ponatisnejo ali pa se jim je 

zdel tako izjemen in so se za to odločili 

naknadno. 

Ob Sachsovih trhlih teorijah o vzrokih 

za rusko invazijo Lipušček ne izrazi 

nikakršnega pomisleka. Zdi se celo, da 

vprašanj ne postavlja, da bi kot novinar 

izvedel kaj novega, ampak da bi stališča, 

s katerimi se sam strinja, Sachs 

predstavil še nam, bralcem. Prvo vprašanje 

se tako glasi: »Kdo je odgovoren 

za tragično vojno v Ukrajini? Putin? 

Širjenje Nata?« Že drugo vprašanje pa 

je samo iztočnica: »Nedavno ste dejali, 

da se vojna ni začela pred enim letom, 

ampak pred devetimi leti z državnim 

udarom v Kijevu.« 

IMPERIALNE AMBICIJE 

Kot je opozoril Sašo Dolenc (50), je intervju 

vredno primerjati z nedavnim 

intervjujem, ki ga je dal Sachs za revijo 

New Yorker. V njem se malodane 

osmeši, za kar pa se novinarju sploh 

ni treba posebej potruditi. Sachsa denimo 

vpraša, kako si razlaga Putinove 

besede o imperialnih ambicijah (da je 

novi Peter Veliki in da je Ukrajina del 

Velike Rusije), ki jih kar sam predstavlja 

kot enega od vzrokov oziroma gonilnih 

sil vojne. Sachs se sprva neposrečeno 

izmika, na koncu pa reče: »Mislim, da 

gre pri tem za igro zahodnih medijev.« 

»Citiranje Putina je igra?« nadaljuje novinar. 

Za slovenske medije je to očitno 

pretežko. Ali pa pač ni interesa. 


Facebook: Alma Mater Europaea - ECM 

Častna pokroviteljica konference »Za 

človeka gre: Družbeni in tehnološki 

napredek za varnost in dostojanstvo« je 

bila predsednica Nataša Pirc Musar (54). 

Ob njej dr. Jurij Toplak (44, levo) 

in dr. Ludvik Toplak (80, desno). 

Sachs ne pozna razmer v Ukrajini, 

zato pavšalno govori o vojni med 

ZDA in Rusijo, kar je posledica ruske 

propagande. Podobno je bilo slišati, da 

je vojna med Srbijo in Slovenijo nastala 

zaradi ameriških interesov, ali pa vojna 

med Srbijo in Hrvaško, ki naj bi jo 

zanetila CIA. 

APMMB2 

Sachs ima prav. V Ukrajini bi bil pravi 

božji mir, če se Ukrajinci ne bi drznili 

nasprotovati Janukoviču, ampak bi 

pohlevno služili oblasti, kakršna že pač 

je. Ali pa se vdali v usodo, ki bi jim jo 

namenil veliki brat v Kremlju. 

Peter Klepec

INTERVJU 


28 

PETER POLC, RAVNATELJ GIMNAZIJE ŽELIMLJE 

Vzgoja in izobraževanje 

sta nerazdružljiva 

Vsak devetošolec se mora najprej zavedati, da se odloča za svojo pot skozi življenje. – 

Sam skušam na vzgojo gledati nekako kot na vzgojo v družini. Bolj kot s »pridigami« 

starši vzgajajo v okviru vsakdanjega življenja. – Naši dijaki so mnogokrat tudi zelo 

aktivni animatorji na duhovnih vajah in oratorijih, so zborovodje, sodelujejo pri projektih 

Karitasa, Rdečega križa. Seveda pa na katoliških gimnazijah niso vsi katoličani. 

ANDREJA BARAT 

URŠKA PETAČ


INTERVJU 

29 

Otroci se v teh dneh odločajo tako 

o izbiri srednje šole kot študija. 

Med starši in otroki nekako velja, 

da je najboljša izbira, če to dopuščajo 

ocene, gimnazija. Najstniška 

leta marsikaterega otroka 

pa potem minejo v velikem stresu. 

Je gimnazija res najboljša izbira 

in za koga? 

Vsak devetošolec se mora najprej zavedati, 

da se odloča za svojo pot skozi 

življenje. Tudi če ima morda zelo dober 

uspeh ob koncu devetega razreda, to ni 

nujno razlog za izbiro gimnazije. Če nekoga 

veseli poklic, ki ga lahko pridobi 

že v srednji šoli, je šola, ki vodi do tega 

poklica, zanj gotovo najboljša izbira. 

Gimnazija seveda tudi ni šola, ki bi bila 

zgolj za najboljše devetošolce. Če devetošolec 

ve, kaj hoče v življenju, in pot 

do tega cilja pelje skozi gimnazijo, če 

si želi čim širše izobrazbe, bo znal osmisliti 

trdo delo, ki ga zahteva šolanje 

na gimnaziji. Ravno mi je pisal dijak iz 

negimnazijskega programa, ki razmišlja 

o prepisu. Ugotovil je namreč, da 

bo ob zaključku šolanja na sedanji šoli 

imel precej omejene možnosti za vpis 

na univerzo. Rad pa bi si pustil čim več 

možnosti izbire. Zdi se mi, da modro 

razmišlja. Naše izkušnje z dijaki, ki se 

prepišejo k nam iz drugih programov, 

so dobre. Ti dijaki marsikdaj dobro 

vedo, zakaj se prepišejo k nam. Tako se 

morda celo lažje soočajo z zahtevnostjo 

gimnazijskega programa. 

Napor je del vsakega življenja. V 

srednjem šolstvu je gimnazijski program 

najzahtevnejši. Na univerzi pa 

obstaja vrsta programov, ki so še neprimerljivo 

zahtevnejši. Torej je gimnazija 

nek prehod. 

Fantje, ki ob zaključku 

osnovne šole nekoliko 

težje sedijo za knjigo, 

so res zapostavljeni. 

To je težava vpisnega 

postopka. 

Se pogosto dogaja, da se otroci prepišejo 

iz srednjih šol na gimnazijo? 

Nekateri odidejo, drugi pridejo. Število 

teh menjav je odvisno tudi od generacije. 

Pri generacijah, ki ob vpisu nimajo 

omejitve, jih odide nekaj več. 

Nekateri otroci, še posebej fantje, 

ki razvojno nekoliko kasneje 

dozorijo in v času, ko se odločajo 

o vpisu, niso tako ciljno usmerjeni, 

pa bi jim kljub temu kasneje 

ležala akademska pot, si morda 

zapravijo to možnost s tem, 

ko v devetem ali osmem razredu 

niso tako učno uspešni. 

To je res težava vpisnega postopka. 

Fantje, ki ob zaključku osnovne šole 

nekoliko težje sedijo za knjigo, so res 

zapostavljeni. Na žalost pa boljšega sistema 

zaenkrat ne vidim. Morda bi bila 

neka pot v tem, da bi zunanja preverjanja 

v osnovni šoli spet dobila večjo 

veljavo. A tudi to ni neproblematično. 

Ta kriterij lahko tudi odvrača od vpisa 

na šole, ki imajo večkrat omejitve vpisa. 

Devetošolci, ki gredo na take šole, se 

morajo namreč na ta preverjanja pripravljati 

in to pomeni dodaten napor. 

Govori se, da imate na vaši gimnaziji 

moške kvote. To drži? 

Ne drži. Pri vpisu v dva ali tri oddelke, 

kolikor jih pri nas vpisujemo, se držimo 

točk. Zgodilo se je že, da je kakšen od 

staršev kdaj ob vpisu v to podvomil. Zato 

smo skupaj pregledali vse točke in ugotovili, 

da je vse v najlepšem redu. V zadnjih 

letih – in tega se veselimo – število fantov 

na naši šoli narašča. Na gimnaziji je 

trenutno 112 fantov in 171 deklet, kar je 

boljše razmerje, kot je bilo pred leti. To je 

dobro tako za fante kot tudi za dekleta. 

Razlog, da imamo v 

Sloveniji v katoliškem 

šolstvu samo gimnazije, 

je predvsem finančni. 

Kaj bi svetovali staršem, katerih 

otroci so bili na informativnih 

dnevih in imajo v ožjem izboru 

dve, tri šole. Kako naj pomagajo 

svojim otrokom izbrati pravo? 

Sam sem se pri štirinajstih odločal 

po svoji glavi in nekako verjamem, da 

marsikateri štirinajstletnik še vedno 

zelo dobro ve, kaj hoče v življenju. Zdi 

se mi modro, da gre devetošolec na nekaj 

šol, jih pogleda in skuša začutiti, kje 

bi se bolje počutil. Na informativnih 

dnevih je običajno vse lepo predstavljeno. 

Tistih grenkih plati, ki jih tudi 

prinaša srednja šola, takrat ne vidiš. 

Vedno znova kandidatom rečem, da je 

dobro, da po informacijah povprašajo 

tudi sedanje in bivše dijake določene 

šole in tam dobijo boljši vpogled. Med 

našimi letošnjimi 90 prvošolci je 30 

bratov in sester sedanjih ali nekdanjih 

dijakov. Ti kandidati že precej dobro 

vedo, kako poteka življenje na tej šoli, 

kako je zahtevna, kaj vse ponuja. Odločitve 

na podlagi takšnih informacij so 

treznejše, bolj pretehtane. Dobro je, da 

devetošolci glede odločitve prisluhnejo 

tudi svojim staršem. Koristno je slišati 

opozorila drugih. A odločitev za šolo, 

za pot skozi življenje, mora biti stvar 

devetošolca. Za njegovo življenje gre. 

Kaj so največje pasti, kje se največkrat 

zalomi, ko pridejo mladi 

v srednje šole? 

Ko prihajaš iz osnovne šole na gimnazijo, 

veš, da je gimnazija zahtevnejša 

od osnovne šole. Vendar si v resnici ne 

predstavljaš, kaj konkretno to pomeni 

za tvoj vsakdan: da bo treba ne samo 

sedeti za knjigo, ampak se tudi intenzivno 

učiti. Včasih traja tedne, celo 

mesece, da novopečeni dijak to ponotranji. 

Imamo primere, ko je kdo ponavljal 

letnik in padel v generacijo, ki je 

imela ob vpisu visoko omejitev. A kljub 

prehodu v »genialni« razred potem ni 

imel več večjih težav z nabiranjem in 

dokazovanjem znanja. Našel je namreč 

način učenja, ki mu je odgovarjal. 

Največkrat se jim torej zalomi 

učno. Kaj pa vzgojno? Vseeno 

gre za veliko spremembo, imajo 

več svobode. 

Seveda imajo več svobode. Srednješolec 

se osamosvaja, vedno bolj razmišlja 

s svojo glavo. Po navadi je tako, da so 

prvošolci še malo izgubljeni, drugošolci 

niso več najmlajši in jim zrastejo

INTERVJU 

30 


krila. Imajo svoje muhe. Tretješolci se 

že ukvarjajo s pogledom na fakulteto. 

Maturanti se še bolj ukvarjajo z vprašanjem 

poklicne izbire in drugimi življenjskimi 

vprašanji. Vsak letnik ima 

svoje poudarke. V štirih gimnazijskih 

letih se pojavljajo tudi vzgojni problemi, 

ki jih včasih reši mladostnik sam, 

drugič najde pomoč med prijatelji, pri 

vzgojitelju, razredniku, svetovalni delavki 

… Močno pa dijaki v tem času zablestijo 

tudi na tisti dobri, lepi strani. 

Kje vidite največji problem 

slovenskega šolstva? 

Zdi se mi, da nas čakajo hude težave na 

kadrovski strani. V tujini je ta problem 

znan že precej časa, pri nas se intenzivneje 

pojavlja v zadnjih letih. Pogosto 

se zgodi, da na razpisu ni nobene prijave. 

Če hočeš dobro delati v šoli, v dijaškem 

domu, moraš v to veliko vlagati. S 

Salezijanski duhovnik Peter Polc je dolgoletni 

ravnatelj katoliške Gimnazije Želimlje, ki 

je znana po tem, da poleg izobraževanja veliko 

pozornosti posveča tudi vzgoji dijakov. 

Velik delež dijakov biva v dijaškem domu 

Janeza Boska. Sicer se vzgoja, kot pravi 

gospod Polc, odvija povsem naravno, preko 

pristnih odnosov med dijaki in profesorji 

ter vzgojitelji. 

Ob vpisu pogosto rečem, da je izbira šole 

kot izbira dekleta, fanta. 

Vsako skupno bivanje, 

sodelovanje, tudi šolska 

ura, če hočete, je vzgoja. 

takšnim vložkom bi bil finančni izplen 

na koncu meseca marsikje izven šolstva 

mnogo boljši. Delo pedagoga je delo za 

človeka, ki mu je bilo pedagoško poslanstvo 

položeno v zibelko. Težko pa ni 

dobiti samo pedagoških delavcev, težave 

so tudi pri iskanju kuharic, čistilk … 

Sicer pa se mi zdi, da imamo v Sloveniji 

dobro šolstvo. Sam sem bil nekaj 

časa v tujini, še sedaj imam stike s šolami 

iz drugih evropskih držav, zato menim, 

da lahko trditev o dobrem slovenskem 

šolstvu tudi utemeljim. Vedno pa 

bo ostala neka dilema glede tega, koliko 

podatkov si morajo učenci zapomniti, 

kje so tiste meje med premalo, dobro 

in preveč. Te meje niso jasno zarisane 

in o tem bomo vedno znova razmišljali. 

Omenili ste, da primanjkuje 

kadrov. Katoliško šolstvo 

je v Sloveniji usmerjeno predvsem 

na gimnazije. Zakaj se ne usmerjate 

tudi v poklicno izobraževanje? 

Če pogledamo v tujino, katoliške 

šole v veliki meri ponujajo 

obrtna znanja. 

Mislim, da je razlog predvsem finančni. 

Gimnazija je eden od najcenejših programov. 

Ob tem gimnazijski program 

zajame največji delež srednješolske populacije 

in tako najlažje napolniš tako 

šolo. Na tehničnih smereh moraš imeti 

zelo drago opremo, ki jo moraš tudi 

vzdrževati. Takšen finančni zalogaj si 

zasebna šola težko privošči. V tujini v 

takih primerih marsikdaj na pomoč 

priskočijo država, pokrajina, občina. 

Ste se pa z dijaškim domom vsaj 

delno dotaknili populacije mladih 

s poklicnih šol … 

Res je. Ko smo razmišljali o srednješolcih, 

ki niso gimnazijci, smo rekli, 

da jim lahko ponudimo vsaj nekaj »želimeljskega 

duha« v obliki dijaškega 

doma. Del našega dijaškega doma smo 

tako odprli na Rakovniku v Ljubljani in 

veseli smo, da je nabito poln. 

Ste ena od redkih šol, ki daje velik 

pomen tudi vzgojnemu vidiku. 

Na večini srednjih šol ta ni prisoten, 

če je kje v osnovni šoli 

morda še bil … 

Da večina šol ne vzgaja, se ne bi strinjal. 

Imam pa na vzgojo malo drugačen 

pogled. Včasih se mi je zdelo čudno, 

ko sem slišal, da imajo v kakšni 

vzgojni ustanovi vzgojne ure v obliki 

šolskih ur, predavanj. To se mi je 

zdelo preveč šolsko, nenaravno. Sam 

skušam na vzgojo gledati nekako kot 

na vzgojo v družini. Bolj kot s »pridigami« 

starši tam vzgajajo v okviru 

vsakdanjega življenja. Vsako skupno 

bivanje, sodelovanje, tudi šolska ura, 

če hočete, je vzgoja. Na šolah imamo 

tudi bogato obšolsko dejavnost. Pri 

vzgoji je zelo pomemben tudi čas neformalnega 

druženja. Kot v družini je 

tudi v šolstvu včasih treba udariti po 

mizi in reči, da tako ne gre več naprej. 

In se pogovoriti. Mislim, da sta vzgoja 

in izobraževanje nerazdružljiva. 

Katere so glavne prednosti 

katoliške gimnazije? 

Tu lahko govorim samo o naši šoli, 

druge preslabo poznam. Najprej lahko 

rečem, da je vsaka šola, tudi vsaka gimnazija, 

nekoliko drugačna. Zato mi 

je tudi jasno, zakaj se k nam vpisujejo 

kandidati iz Lendave, Kopra, Kranjske 

Gore, Črnomlja … Vsi našteti imajo morda 

kakšno drugo gimnazijo, tudi katoliško, 

bližje svojemu domu. Ob vpisu pogosto 

rečem, da je izbira šole kot izbira 

dekleta, fanta. Nek fant lahko pred sabo 

vidi tri lepa dekleta, a srce mu bije le za 

eno od teh. In svojo izbiro bo racionalno 

težko utemeljil. Verjamem, da je tudi pri 

izbiri šole pomembno, da najdeš šolo, ki 

ti je najbolj pri srcu. 

V primerjavi z drugimi šolami imamo 

katoliške gimnazije gotovo nekoliko 

drugačne vrednote. Kot salezijanska 

ustanova imamo v Želimljem še 

kakšne tipične salezijanske poudarke. 

Trudimo se za domačnost, optimizem, 

skupnost, za socialno dimenzijo. Dijaki 

prizadevno zbirajo sredstva za svoje 

sošolce, ki se znajdejo v socialni stiski, 

ali pa za pomoč ob dogodkih, kot je bil 

nedavni potres v Turčiji in Siriji. Omenil 

bi še verski vidik. Pri nas, še posebej


INTERVJU 

31 

Verjamem, da naši 

nekdanji dijaki v 

najrazličnejših službah 

delajo ta svet boljši. 

V zadnjih letih – in tega se veselimo – število fantov na naši šoli narašča. 

Na gimnaziji je trenutno 112 fantov in 171 deklet, kar je boljše razmerje, kot je bilo pred leti. 

v dijaškem domu, je kar nekaj duhovne 

ponudbe. Veseli smo, da ta ponudba, ki 

je seveda prilagojena mladim, med njimi 

najde lep odziv. Naši dijaki so mnogokrat 

tudi zelo aktivni animatorji na 

duhovnih vajah in oratorijih, so zborovodje, 

sodelujejo pri projektih Karitasa, 

Rdečega križa … Seveda na katoliških 

gimnazijah niso vsi katoličani. A če se 

vpišeš na takšno šolo, to verjetno pomeni, 

da ti te vrednote niso tuje, da jih 

spoštuješ. Tu smo že pri spoštovanju in 

sprejemanju drugačnosti, kar je v naši 

družbi, ki je marsikdaj polna polresnic 

in sovraštva, tudi zelo pomembno. 

Za kakšne študije se odločajo vaši 

dijaki, imate kakšno evidenco o tem? 

Vsako leto, ko maturanti odidejo, si 

zabeležimo, kam so odšli. V letu 2022 

smo imeli 82 maturantov, izbrali so več 

kot 20 različnih fakultet po vsej Sloveniji. 

Upam, da so našli svojo smer in da 

bodo vztrajali. Veseli smo tudi letošnje 

generacije maturantov, ki v teh dneh 

izpolnjuje svoje prijavnice. Svetovalna 

delavka mi je potožila, da je skoraj brez 

dela, saj naj bi večina maturantov že 

kar dolgo vedela, kam želijo iti po gimnaziji. 

Tudi ti se bodo razpršili po najrazličnejših 

študijskih smereh. 

Kako je na vaši šoli z domovinsko 

vzgojo? Delate kaj posebnega 

razen predpisanega programa? 

Je ta tema na katoliški gimnaziji 

bolj izpostavljena kot 

na drugih šolah? 

Marsikaj, kar bi lahko opredelil kot 

domovinsko vzgojo, je predpisano 

že s samim programom. Tu zopet ne 

pomislim najprej na neke prireditve, 

temveč na čisto vsakdanje delo. Profesor, 

ki govori o slovenskem literatu, 

ki govori o naši državi in njeni zgodovini, 

lahko tukaj veliko naredi. Seveda 

so pomembne tudi kulturne prireditve, 

obiski gledališča, muzejev … Pomembno 

se mi zdi, da našo domovino 

dobro poznamo. Da spoznavamo njene 

geografske lepote. Z dijaki veliko 

potujemo tudi po tujini, a vesel sem, 

da znamo ob vseh čudesih, ki jih vidimo 

tam, ceniti tudi našo domovino in 

njene bisere. Morda jih po takih potovanjih 

cenimo še bolj. 

Tu so še Erasmus+ izmenjave. Tudi 

z njimi spoznavamo različne kulture, 

se primerjamo, da tako raste naša 

nacionalna samozavest. Pri obšolskih 

dejavnostih in raznih evropskih projektih 

se odpirajo vprašanja aktivnega 

državljanstva. Ne zdi pa se mi smiselno 

v srednješolske programe vpeljevati 

nekih novih predmetov, ki bi bili posvečeni 

domovinski vzgoji. Za to ne vidim 

potrebe, bojim pa se tudi, da bi na nek 

način vsebino predmeta krojila politika. 

Je pozneje v življenju maturant 

katoliške gimnazije v Želimljem 

pokončen kristjan, ki zagovarja 

krščanske vrednote? Vzgajate 

mlade tudi za to, da se znajo 

postaviti v družbi? 

Vsaka šola želi, da bi bili njihovi dijaki 

ob zaključku šolanja pokončni, da bi 

imeli jasno definirane vrednote. A na 

žalost to ni tako preprosto. 

Ob stikih z bivšimi dijaki pa vseeno 

vidim, da veliko naših dijakov v svojem 

poklicu dobro dela, da so jim naše vrednote 

tudi po odhodu iz naše šole še vedno 

blizu. Kar precejšen delež naših zaposlenih 

je naših nekdanjih dijakov, zato so tovrstni 

pogovori v hiši pogosti. Seveda pa 

so tudi naši dijaki samo ljudje s svojimi 

dobrimi in slabimi lastnostmi. Kakšnega 

tudi kam zanese. Včasih rečem, da sem 

vesel, ko delajo majhne neumnosti, ob 

katerih se malo nasmejimo, si popestrimo 

življenje. Upam pa, da so v naši ustanovi 

nekako v sebi utrdili čut, ki razlikuje 

med prav in narobe, in da bodo tudi v 

primeru, če jih bo življenje zapeljalo na 

kakšno stranpot, znali najti pot nazaj. 

Če se vrnem nazaj k vašemu vprašanju. 

Verjamem, da naši nekdanji dijaki v najrazličnejših 

službah delajo ta svet boljši. 

Torej ne živijo v nekem 

katoliškem mehurčku? 

Vsaka skupnost je nekakšen mehurček. 

A zdi se mi, da so naši dijaki sedaj in 

tudi potem, ko se po maturi poslovijo iz 

Želimelj, del tega sveta. Vidim pa tudi, 

da se veliko prijateljstev, ki jih dijaki 

stkejo v Želimljem, ohrani skozi življenje. 

Življenjska pot je lažja, če imaš ob 

sebi prijatelja, ki te pozna in razmišlja 

podobno kot ti.

AKTUALNO 

32 

Komentar 


Glavni elektroenergetiki razkrivajo, 

kje bodo gradili elektrarne 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

Tako Evropi kot Sloveniji se mudi na elektriko, poraja pa se vprašanje, 

kako izvesti prehod, da bi bil za ljudi in javne finance čim bolj znosen 

oziroma čim manj boleč. O tem so razpravljali na srečanju z naslovom 

Slovenska elektroenergetika včeraj, danes in jutri, ambiciozne načrte 

pa so predstavili direktor Elesa Aleksander Mervar, šef GEN Energije 

Dejan Paravan (56) in šef družbe HSE Tomaž Štokelj (46). 

Kot je v uvodu poudaril Aleksander 

Mervar, Slovenija 

potrebuje energetsko samozadostnost. 

Višja kot bo uvozna 

odvisnost, bolj kot bodo veleprodajne 

cene električne energije v korelaciji s 

cenami na evropskih borzah, povečanih 

za stroške čezmejnih kapacitet, 

večje bo tveganje Republike Slovenije 

glede zadostnosti električne energije 

v primeru kriznih stanj v EU in Evropi. 

Stopicanje na mestu, kot ga poznamo 

sedaj, nasprotovanje skoraj vsaki novi, 

večji enoti za proizvodnjo električne 

energije, je za našo državo izjemno 

slabo. Investicije so nujne, brez njih 

bo stanje leta 2033 glede na projekcije 

katastrofalno. Za slovenske odjemalce 

ne bo ne zanesljive ne konkurenčne 

oskrbe. Do leta 2050 se bo poraba glede 

na projekcije skoraj podvojila. Največ 

investicij se pričakuje na področju 

sončnih in vetrnih elektrarn, saj gre za 

najhitreje izvedljive investicije. 

UMEŠČANJE V PROSTOR 

Največji problem v Sloveniji je po besedah 

Mervarja umeščanje v prostor. Če 

bo ena skupina proti enemu tipu elektrarn, 

druga proti drugemu, ne bomo 

nič rešili, je poudaril. Treba je spremeniti 

miselnost. Številni župani posavske 

regije so namreč že izrazili skrb 

glede umestitve elektrarn v prostor 

ter da bi nas morala bolj skrbeti usoda 

našega prostora kot nacionalno energetsko 

vprašanje. Svet regije Posavje 

je v ponedeljek sprejel sklep, s katerim 

zahteva stalen dialog ne le s podjetjem 

GEN energija, ampak tudi z resornimi 

ministrstvi oz. vlado. »Tako velik projekt 

ima številne pozitivne in negativne 

učinke na okolje, v katerem se gradi. 

Ne bo vplival zgolj na energetskem 

področju, ampak tudi na družbenem, 

prometnem in ostalih področjih,« je 

dejal župan Sevnice Srečko Ocvirk. 

ZELENA PREOBRAZBA 

Kot je povedal prvi mož Holdinga Slovenske 

elektrarne Tomaž Štokelj, se 

HSE pripravlja na zeleno preobrazbo 

ter nove vire energije. Njihova strateška 

usmeritev so predvsem sončne elektrarne, 

večje od 1 MW, na lastnih energetskih 

infrastrukturah, kot so kanali 

hidroelektrarn, degradirane površine 

premogovnikov, kamnolomi … Dva projekta 

sta že realizirana: sončna elektrarna 

Praprotno, ki je trenutno največja v 

obratovanju, in sončna elektrarna Zlatoličje. 

Pregledali in ekonomsko ovrednotili 

so več kot 50 lokacij skupne moči 

več kot 400 MW sončnih elektrarn. 

Najhitreje izvedljive so sončne elektrar- 

Pod pogojem, da bodo potrebni postopki tekli neprekinjeno, je cilj GEN energije, da bi leta 2030 

dobili pravnomočno gradbeno dovoljenje in da bi NEK 2 začel delovati leta 2035. 

Na sliki Nuklearna elektrarna Krško na levi in upodobitev NEK 2 na desni. 

Z leve: direktor Elesa Aleksander Mervar, šef GEN Energije Dejan Paravan (56) 

in šef družbe HSE Tomaž Štokelj (46). 

gen-energija.si

90 | 23. MAREC 2023 AKTUALNO 

Komentar 

33 

ne Praprotno 2 in 3, ki že imata podporo 

lokalne skupnosti, ter plavajoči sončni 

elektrarni na Družmirskem jezeru in na 

Velenjskem jezeru. 

Eden večjih projektov je na srednji 

Savi, kjer se načrtuje tri nove hidroelektrarne, 

in sicer Suhadol, Trbovlje 

in Renke. Pregledali in ekonomsko 

ovrednotili so tudi več lokacij vetrnih 

elektrarn. Večji projekti so vetrna 

elektrarna Ojstrica, Paški Kozjak in 

Logatec, gradnja naj bi se začela naslednje 

leto. Prav tako se je začel pilotni 

projekt geotermalne energije, gre za 

vrtino PG-8, da se ugotovi geotermalni 

potencial v Sloveniji. 

VODIK IN BIOMASA 

V HSE kot potencialno zelo zanimivo 

vidijo energijo iz vodika. Pričakujejo, 

da naj bi vodik po letu 2030 prevzel pomembnejšo 

vlogo, tako z vidika shranjevanja 

energije kot tudi v prometu, 

predvsem tovornem. HSE je vodilni 

partner v projektu Severnojadranska 

vodikova dolina s 34 partnerji iz Italije, 

Slovenije in Hrvaške. Cilj projekta 

je proizvesti 5000 ton zelenega vodika 

(pridobljenega iz obnovljivih virov) 

letno. Dobili so že 25 milijonov evrov 

evropskih sredstev. Projekt bo trajal 6 

let, potrebnih pa bo še več sredstev in 

dela. Testirajo tudi povečano porabo 

biomase v Šoštanju, predvsem v bloku 

6, in preučujejo nadgradnjo bloka. Z župani 

se že pogovarjajo o izgradnji nove 

enote na biomaso, ki bo ogrevala dolino 

in proizvajala energijo. HSE na poti 

v zeleno preobrazbo pričakuje podporo 

bank in ostalih deležnikov. Razvijajo 

modele, kako vključiti odjemalce in ostale 

deležnike v samo izvedbo oziroma 

financiranje investicij. A vse to brez 

širše podpore ne bo izvedljivo. 

JEDRSKA ENERGIJA 

Dejan Paravan z GEN energije je poudaril, 

da je s pridobitvijo okoljskega 

soglasja življenjska doba NEK podaljšana 

za 20 let, do 2043. Druge investicije 

so bile vezane na termoelektrarno 

Brestanica. Tudi oni vlagajo v nove 

vire, zagnali so več novih sončnih 

elektrarn, čakajo na razsodbo sodišča 

glede hidroelektrarne Mokrice, da 

se začne gradnja. Prav tako delajo na 

pripravah za začetek dela na NEK 2. 

Gre za osrednji razvojni projekt njihove 

skupine, a projekt je šele na začetku. 

Na vprašanje o nujnosti uporabe jedrske 

energije je Paravan odgovoril, da je 

kombinacija obnovljivih virov in jedrske 

energije za Slovenijo optimalna, ni 

pa edini scenarij. 

Slovenija bi morala brez NEK 2 in 

dodatnih proizvodnih zmogljivosti leta 

2035 ob pričakovanih okrepljenih potrebah 

po električni energiji približno 

60 odstotkov električne energije uvoziti, 

z drugim blokom pa bi zmanjšali 

energetsko odvisnost od tujine, je na 

ponedeljkovi seji sveta regije Posavje 

dejal poslovni direktor družbe GEN 

energija Danijel Levičar. Glede poteka 

projekta je dodal, da še letos pričakujejo 

objavo pobude za začetek priprave 

državnega prostorskega načrta. Pod 

pogojem, da bodo potrebni postopki 

tekli neprekinjeno, pa je cilj GEN energije, 

da bi leta 2030 dobili pravnomočno 

gradbeno dovoljenje in da bi NEK 2 

začel delovati leta 2035. 

O tem vprašanju bomo državljani 

odločali na referendumu. Na ministra 

za okolje, podnebje in energijo Bojana 

Kumra so se že usuli očitki, da zavlačuje 

s postopki za gradnjo drugega 

bloka jedrske elektrarne. A kot je minister 

povedal v intervjuju za N1, bi sam 

z odločitvijo o drugem bloku počakal, 

ker da lahko v naslednjih letih morda 

pridemo do boljše alternative. Kot je 

dejal, je v zadnjih dveh letih tehnologija 

malih jedrskih reaktorjev (SMR) zelo 

hitro napredovala. Če bo ohranila tako 

dinamiko, lahko v dveh letih nadomesti 

zrelo tehnologijo, torej klasične jedrske 

reaktorje. 

KAKO SE BO FINANCIRALO 

Vir financiranja so tri skupine investicij. 

Prva skupina so sistemske investicije, 

vir je omrežnina, pa tudi nepovratna 

sredstva, kot je razvojni sklad EU. Druga 

skupina so proizvodnji objekti, bodoči 

hranilniki električne energije in 

bodoči sistemi elektrolize. Gre za tržne 

dejavnosti, razliko bo treba zaslužiti na 

trgu. Evropska energetika se bo morala 

po besedah Mervarja dolgoročno zadolžiti. 

Potrebne so investicije ranga 

skoraj dveh milijard. Banke so pripravljene 

financirati zeleni prehod in obnovljive 

vire. Obstajajo pa tudi možnosti 

zelenih obveznic in podobnih ukrepov. 

Eden večjih projektov 

je na srednji Savi, 

kjer se načrtuje tri nove 

hidroelektrarne, 

in sicer Suhadol, 

Trbovlje in Renke. 

Številni slovenski odjemalci, tako gospodinjstva 

kot industrija, si želijo 

postaviti svoje obnovljive vire energije, 

a nimajo možnosti lokacije. Razviti 

je treba modele in mehanizme, kako te 

odjemalce vključiti v razvojne projekte, 

v investicije, tako da investirajo in 

dobivajo električno energijo po fiksni, 

garantirani ceni iz teh virov. 

Na vprašanje, kaj bo s polnilnicami 

električnih avtomobilov, glede na 

pričakovano prepoved prodaje bencinskih 

avtomobilov po letu 2035, je 

Mervar odgovoril, da naj bi se letos 

sprejel zakon o alternativnih gorivih 

v prometu. Eles bo tako dobil novo gospodarsko 

službo, in sicer skrb za izgradnjo 

polnilnic ultrahitrih moči 300 

kW in naprej. Polnilnice se sicer trenutno 

postavljajo bolj ali manj stihijsko. 

Na vprašanje, kje te polnilnice bodo, 

pa Mervar ne zna odgovoriti: »Karkoli 

bi rekel, bi se zlagal.« 

 

Komentar avtorja 

Za energetsko preskrbljeno Slovenijo 

v prihodnosti bodo potrebne 

velike investicije. A kar je morda še 

bolj pomembno, ter se tiče nas vseh 

kot prebivalcev, je skupna podpora 

energetskim projektom. Raznoliki viri 

energije so najboljša popotnica za prihodnost, 

a ti viri poleg denarja potrebujejo 

tudi prostor. Dokler bo ena skupina 

ljudi proti enemu tipu elektrarn, druga 

proti drugemu, situacije ne bomo rešili. 

Elektriko potrebujemo in uporabljamo 

vsi. Kot je poudaril Aleksander Mervar, 

se morda premalo zavedamo, kaj vse je 

potrebno, da imamo elektriko na voljo 

24 ur na dan sedem dni v letu ...

KOLUMNA 

34 


Jankovići so en procent, 

vsi drugi pa naj plačajo 

s „kešem“ ali Mastercardom 

ROK ČAKŠ 

Minuli teden je, bolj kot ne mimobežno, javnost izvedela, kakšnega 

poplačila se lahko nadejajo upniki starejšega sina ljubljanskega župana 

Zorana Jankovića (70), ki je v osebnem stečaju. Bankrot Damijana 

Jankovića (48) je zgolj eden od manevrov zapletenega in nepreglednega 

reševanja propadlih poslov družine Janković, katerih namen je očitno 

vse kaj drugega kot to, da se iz preostanka premoženja, kolikor se da, 

odplača dolgove oziroma upnike, ki so pri Jankovićih nasedli. 

Že pred leti smo lahko prebirali 

naslove kot »Družini Janković 

odpisali skoraj 29 milijonov 

evrov dolga«, zato nas sveži v 

smislu »Jankovićevi upniki ne dobijo 

nazaj niti odstotka dolga« ali pa dejstvo, 

da bo iz tega še največ iztržil njihov 

poslovni operativec Bec, ne bi več 

smeli presenetiti. Če bi se, ob očetu 

Zoranu, vendarle še našel kdo, ki bi do 

fantov Janković terjal več razumevanja, 

češ da se vsakemu lahko zalomi, pa 

se je dovolj zavedati, da Damijan s svojo 

partnerko Ursulo Gawish (29) tudi v 

Štrancar in njemu 

podobni so pač ljudje 

drugačnega kova 

kot privilegiranci, rojeni 

in vzgojeni na seskih 

družbene lastnine, 

ki jo znajo zgolj 

molsti, ne pa iz nje kaj 

koristnega ustvariti. 

Če prvi doprinašajo, 

so drugi breme 

skupnega dobrega. 

osebnem stečaju najbrž ne živi ravno 

ob makaronih in vodi. 

ODNOS LJUDI 

Od tovrstnih tičev se obrnimo k branži 

podjetnikov, ki v meritvah zaupanja 

Slovencev v institucije uživajo najvišjo 

ljudsko podporo. Visoko stopnjo zaupanja 

imajo, ker so svoje podjetje ustvarili 

iz nič, pri tem pa ohranili moralo, vest 

in družbeno odgovornost tudi, ko je 

bilo težko. Potem ko so naprimer pred 

leti mahinacije avstrijskih solastnikov 

podjetje BIA Separations skoraj pahnile 

v stečaj, ga je ajdovski podjetnik dr. 

Aleš Štrancar (60) rešil preko prisilne 

poravnave, v kateri so bili prednostni 

in ločitveni upniki poplačani 100%, in 

sicer z 1% obrestno mero, navadni pa 

80%. Danes je BIA Separations pojem v 

svoji branži in v Ajdovščini zagotavlja 

250 visoko tehnoloških in odlično plačanih 

delovnih mest. 

Štrancar in njemu podobni so pač 

ljudje drugačnega kova kot privilegiranci, 

rojeni in vzgojeni na seskih družbene 

lastnine, ki jo znajo zgolj molsti, 

ne pa iz nje kaj koristnega ustvariti. Če 

prvi doprinašajo, so drugi breme skupnega 

dobrega. Ironično pa se sedanja 

oblast pajdaši ravno s slednjimi ali pa 

je celo del njih. V raznih Štrancarjih 

in Boscarolih pa prepoznava razredne 

sovražnike, ki bi jih najraje z bajoneti 

pahnili v morje, njihovo pridelano 

premoženje pa vsaj visoko obdavčili, če 

ga že ne morejo olastniniti, kot so to v 

času revolucije počeli njihovi dedje. 

1 


2 

Tomo Strle/CITRUS


KOLUMNA 

35 

Mediaspeed.net 

Za parolo »bogati 

morajo prispevati več« 

se v resnici skriva 

povišanje obdavčitve 

srednjega sloja; leva 

vlada namreč potrebuje 

denar, pravih bogatašev 

pa je v Sloveniji premalo. 

GRDI KAPITALISTI 

Bralcem, ki bi me obtožili pretiravanja 

ali celo demonizacije leve oblasti, odgovarjam, 

da tovrstna miselnost sije 

iz vsega, kar razmišljajo, govorijo in 

počnejo. Navedimo nekaj konkretnih 

primerov: »Združenje delodajalcev 

nima pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko 

gospodarstvo, in želi, 

da ostanemo narod hlapcev.« (predsednik 

vlade Golob) »Upam, da bodo 

Joc Pečečnik (52) in njemu podobni 

začeli razmišljati manj kapitalistično.« 

(predsednica Državnega zbora Urška 

Klokočar Zupančič). »Ivo Boscarol (66) 

bogastvo izkorišča, da si kupuje javno 

podobo svetnika, preko katere lobira, 

nasprotuje pravični obdavčitvi bogatih 

Vlada RS 

4 

3 

1. Aleš Štrancar (60) je podjetje 

BIA Separations rešil stečaja 

in ga naredil za uspešnico. 

2. Poslanec Levice Iva Boscarola (66) 

obtožuje, da si z bogastvom 

kupuje javno podobo svetnika. 

3. Damijan Janković (48) s svojo partnerko 

Ursulo Gawish (29) tudi v osebnem stečaju 

najbrž ne živi ravno ob makaronih in vodi. 

4. Zoranu Jankoviću (70), tesnemu zavezniku 

premierja Roberta Goloba in prijatelju 

nekdanjega predsednika Milana Kučana, 

nobena afera ne more do živega. 

in kapitala.« (koalicijski poslanec 

Miha Kordiš). »Kapitalske dobičke 

bi po novem obdavčili progresivno,« 

pa pravi predsednica 

koalicijske SD, Tanja Fajon (52). 

In tako naprej. 

KDO SO BOGATI 

V to smer gre tudi napovedujoča se davčna 

reforma, pri kateri se, predvsem ko 

gre za dodatne bremenitve premoženja 

(beri: nepremičnin) za parolo »bogati 

morajo prispevati več« v resnici skriva 

povišanje obdavčitve srednjega sloja. 

Leva vlada namreč potrebuje denar, 

pravih bogatašev pa je v Sloveniji premalo, 

da bi se, tudi če jim davke nabijejo 

v nebo, v proračunu kaj poznalo. 

Zato še kako držijo besede ekonomista 

dr. Janeza Šušteršiča (56) izpred mesecev, 

da bo za koalicijo zelo težek trenutek, 

ko bodo ljudje spoznali, koga vse 

imajo za bogate in za koga vse mislijo, 

da mu lahko še kaj poberejo. Ker ob 

razsipavanju z obljubami v nebo letijo 

tudi proračunski stroški – Slovenija pa 

ima že zdaj s pet odstotki BDP enega 

največjih javnofinančnih primanjkljajev 

v EU, so časi spoznanja, o katerem 

govori ugledni ekonomist, pred vrati. 

JANKOVIĆI 

ALI ŠTRANCARJI 

Od ironije k tragediji. V resnici je 

ljudstvo nazadnje izvolilo ravno to: 

višje davke za vse, razen za peščico, 

če parafraziramo slogan koalicijske 

Levice. Peščico tistih, ki jim tudi v 

času rekordno nizke brezposelnosti 

delo ne diši preveč, pa morda raje posedajo, 

pijejo kavo, nemara kolesarijo 

oziroma v njihovem jeziku – intelektualno 

ustvarjajo. Da jim pri intelektualnih 

naporih ne bo prehudo, pa 

bo koalicija namenila kakšen evro 

na račune njihovih civilnodružbenih 

inštitutov ter jim zgradila neprofitna 

stanovanja v prestolnici. 

Takšnih je v resnici zgolj en procent. 

Če bi bilo drugače, bi Slovenija, 

ki je še vedno razmeroma uspešna 

država, namreč že davno kolapsirala. 

Kot je, po eni strani na srečo, po drugi 

pa tudi na žalost, v Sloveniji en procent 

raznih Jankovićev, ki svoje upnike 

poplačajo 0,75-odstotno, če sploh. 

Skrajni čas je, da Slovenci spregledajo 

medijske spine o janšizmih in fašizmih, 

na volitvah ravnajo manj samomazohistično 

in s svojim glasom 

podprejo resnične skrbnike njihovih 

interesov. Če poenostavimo: koga bi 

izbrali med Damijanom Jankovićem in 

Alešem Štrancarjem? Vsakokratna volilna 

dilema ni bistveno drugačna.

ŠPORT 


36 Komentar 

Če bo finalna tekma v nedeljo, 

je ne bodo igrali 

TOMAŽ KAVČIČ 

Nizozemski amaterski klub SV Spakenburg je pripravil izjemno 

senzacijo in se uvrstil v nogometni polfinale pokalnega tekmovanja 

Nizozemske. Gre za presenečenje, ki se v nogometu dogajajo ves čas. 

Zanimivo pa je, da nogometni palček iz kraja z 20.000 prebivalci 

v finalu ne bo nastopil, tudi če bo še enkrat presenetil in se 

senzacionalno uvrstil v finale, če bo obveljalo, da se bo 

finalna tekma odigrala v nedeljo. 

V najbolj gledani in 

najmočnejši nogometni 

ligi v Angliji je bila 

prva nedeljska tekma 

v prvi ligi odigrana 27. 

januarja 1974. Stoke City 

je v svojem starem domu 

premagal Chelsea z 1 : 0. 

Gre namreč za klub, ki močno 

sloni na krščanskih vrednotah, 

zato tekem ne želi igrati 

ob nedeljah. Zaradi zelo zanimivega 

primera smo pogledali tudi 

po drugih ligah in odkrivali, kako je z 

igranjem ob nedeljah. 

Z zmago 4 : 1 nad prvoligašem 

Utrechtom je SV Spakenburg dosegel 

največji uspeh v zgodovini, gre pa šele za 

tretji primer v zgodovini nizozemskega 

pokala, ko je katera od amaterskih ekip 

prišla v polfinale. Pred tem je podvig uspel 

le še Ijsselmeervoglesu leta 1975 in 

2016. Spakenburg se je tako znašel med 

smetano nizozemskega nogometa, saj 

so v polfinalu pokalnega tekmovanja še 

Ajax, PSV in Feyenoord. SV Spakenburg 

bo polfinale igral v soboto, 4. aprila, proti 

PSV-ju iz Eindhovna. 

A že zdaj je jasno, da v velikem finalu 

ne bo igral, razlog pa je versko obarvan. 

Govorimo o klubu, ki se močno 

naslanja na tradicionalne katoliške in 

biblijske vrednote, zato svojih tekem 

nikoli ne igra v nedeljo. Težava nastane, 

ker se finale nizozemskega pokala 

že po tradiciji igra prav v nedeljo. Na 

nizozemski nogometni zvezi razmišljajo, 

da bi v tem primeru skušali finale 

vseeno prestaviti na soboto, iz kluba 

pa so že sporočili, da v nedeljo v nobenem 

primeru ne bodo igrali. To pravilo 

je zapisano celo v statutu omenjenega 

kluba: »Namen društva je vadba in promocija 

športa nasploh, še posebej nogometa, 

vse dni v tednu razen nedelje.« 

TEKME OB NEDELJAH 

Amaterska liga, ki je na Nizozemskem 

zelo močna in tudi zelo gledana, ima že 

vse od svojega nastanka deljeno ligo na 

klube, ki tekme zaradi svoje veroizpovedi 

igrajo ob sobotah (po večini so to 

katoliški klubi), in tiste, ki igrajo ob nedeljah 

(protestantski klubi). Tako oblikovana 

ligaška pravila ostajajo v veljavi 

tudi danes. Vse skupaj pa že dolgo ni 

pravilo v drugih ligah. Zanimivo je namreč, 

da je na Severnem Irskem praksa 

popolnoma drugačna. Britanci oziroma 

anglikanci niso želeli igrati ob nedeljah, 

Irci, ki so katoličani, pa so imeli za tradicijo 

to, da se nogomet igra v nedeljo. 

Obhajanje nedelje kot sobote (dneva 

počitka) anglikanske večine na Severnem 

Irskem je bil prav tako pomemben 

dejavnik, ki je pomenil nadaljevanje 

spoštovanja tradicije veliko dlje kot v 

ostalih delih Združenega kraljestva. 

To, da tekem ob nedeljah ni, je bila še 

ena izmed stvari, s katero je želela britanska 

oblast izničiti vse navade katoličanov 

– Ircev. Od odprave prepovedi po 

podpisu velikonočnega sporazuma 1998 

lahko ekipe igrajo tekme v nedeljo, če se 

o tem medsebojno dogovorijo, čeprav 

imajo nekatera moštva, kot je Linfield, 

v klubskih pravilih zapisano, da tega ne 

želijo početi. V najbolj gledani in najmočnejši 

nogometni ligi v Angliji je bila 

prva nedeljska tekma v prvi ligi odigrana 

27. januarja 1974. Stoke City je v svojem 

starem domu premagal Chelsea z 1 : 

0. A še ta tekma se je v nedeljo igrala po 

sili razmer, ker se je sicer ni dalo uvrstiti 

v razpored. Od tega leta do 1992 je bilo 

še nekaj tekem ob nedeljah, vendar je šlo 

vedno bolj kot ne za izjeme. Leta 1992 pa 

se je nogomet v tej državi za vedno spremenil. 

Vkorakal je v vsako dnevno sobo 

prek različnih zaslonov, rodila se je namreč 

Premier League. SkyTV od takrat 

skoraj vsako nedeljo v živo prenaša številne 

tekme. 

Facebook SV Spakenburg


Komentar 

ŠPORT 

37 

KRISTUS JE VSTAL 

A tekem ob nedeljah ne bojkotirajo samo 

klubi in nogometaši, ampak tudi navijači. 

Verjetno svetovno najbolj znan primer 

takšnega početja so navijači Crvene 

Zvezde iz Beograda. Delije Sever, kot se 

imenuje skupina, ki je poznana kot ena 

od najrazvpitejših in najzvestejših ultras 

skupin, je večkrat poskrbela za bojkot 

tekem, ki so se igrale na veliko soboto ali 

veliko noč. Tako so bili večkrat bojkotirani 

tudi večni derbiji s Partizanom, na 

katerih je na prazni severni tribuni, na 

kateri ponavadi grmi od navijaških pesmi 

in pirotehnike, na to, da je praznik, 

opozarjal le velik transparent v barvah 

omenjene navijaške skupine z besedami: 

»Hristos vaskrse!« – »Kristus je vstal!« 

Pred nekaj leti pa so sprožili celo akcijo, 

v kateri so vse navijaške skupine v 

Srbiji pozvali k bojkotu tekem, načrtovanih 

med velikonočnimi prazniki, do 

dokončne spremembe koledarja. Akcijo 

so podprle tudi druge organizirane navijaške 

skupine v Srbiji. »Ideja je nastala 

v trenutku, ko smo želeli ozaveščati o 

srbstvu in to izražali na naši tribuni. Vsi 

vemo, da Srbija brez pravoslavja nima 

teže, ki bi jo morala imeti. Prvi naslednji 

korak je bil, da dosežemo, da se vsaj 

dvakrat letno, ko so veliki prazniki, ne 

igrajo tekme, ampak smo s svojimi družinami,« 

je glede navijaške akcije dejal 

legendarni šef Delij Vladimir Šavija. 

Za konec dodamo še informacijo, 

katere lige se igrajo na letošnjo 

veliko noč, 9. aprila. Tekme igrajo 

skorajda vse najmočnejše lige (nemška, 

španska, francoska in angleška), 

obračuni so na sporedu še v prvi 

češki in nizozemski ligi. Prvenstva 

ne igrajo v Italiji, na Poljskem, na Hrvaškem 

in tudi v Sloveniji. 

PROFIMEDIA 

Vse več težav Čeferina na mednarodnem 

parketu. Zamerijo mu, da 

asistira šejkom in ne zmore iskrenega 

opravičila za lanski fiasko. 

PREBERITE KOMENTAR 

TOMAŽA KAVČIČA NA TO 

TEMO NA SPLETU: 

Z zmago 4 : 1 nad prvoligašem Utrechtom je SV Spakenburg 

dosegel največji uspeh v zgodovini, gre pa šele za tretji primer v 

zgodovini nizozemskega pokala, ko je katera od amaterskih ekip 

prišla v polfinale.

AKTUALNO 

38 

Komentar 


Ali se Koman kesa svojih dejanj 

VID SOSIČ 

Pisali smo že o psiholoških pritiskih in drugih spornih praksah 

ravnanja ter plačevanja delavcev v Vili Koman na Jezerskem. 

Razkritja so po naših informacijah sprožila večje premike tako 

glede ureditve položaja delavcev v Vili Koman kot tudi v odnosih 

med Alenom Komanom (33) in tradicionalistično skupnostjo. 

Alen Koman, znani slovenski 

youtuber in javni zagovornik 

skrajno tradicionalističnega 

pogleda na katolištvo in 

Cerkev, na naša vprašanja, v katerih 

bi lahko pojasnil svojo plat zgodbe, ni 

želel odgovarjati. Se pa je nanje in kasneje 

na članek javno odzval sovražno 

in nas je še isti večer po objavi Youtube 

Q&A obtožil, da širimo laži, pri čemer 

pa ni bil konkreten oziroma se je izognil 

najbolj obremenjujočim trditvam 

iz članka. Nekatere, denimo grožnje z 

zažigom hiše, pa je v svojem youtube 

izvajanju celo potrdil. Hkrati je Koman 

sprožil diskreditacijski napad na dekle, 

ki je zbralo pogum, da za naš medij izpove 

svojo negativno izkušnjo, in katere 

pričevanje je z lastno izkušnjo podprla 

še ena bivša delavka v Vili Koman. 

POPRAVLJANJE NAPAK 

V tokratnem članku pišemo o vsem tem 

in o premikih, ki se dogajajo v ozadju javno 

ustvarjene podobe o Alenu Komanu 

Našo sogovornico, 

bivšo zaposleno, je 

diskreditiral z razkritjem 

njene identitete, 

jo označil za psihično 

neuravnovešeno 

zaradi nekaj obiskov 

pri psihiatru ter s tem 

namigoval na njeno 

neverodostojnost. 

TWITTER Alen Koman 

Po Komanovem 

javnem napadu 

na našo sogovornico 

so se druge pričevalke 

umaknile in nobena 

ni bila pripravljena 

svoje zgodbe opisati 

tako podrobno 

kot naš prvi vir. 

in njegovem »križarskem poslanstvu«. 

Komanova dejanja neposredno pred in 

po objavi članka Temne skrivnosti Vile 

Koman pričajo, da se Alen Koman svojih 

napak zaveda. Po naših virih je stran od 

oči javnosti začel sanirati posledice svojih 

dejanj s ponujanjem neizplačanega 

denarja. Razkritja pa so tudi povzročila 

razkol med njim in tradicionalistično 

skupnostjo, kar je bilo delno vidno v javnosti, 

delno pa smo odkrili sami. Naše 

pisanje o njegovih spornih praksah je 

interno označil kot »napad na edino javno 

delujočo skupnost katoliških vernikov« 

in napad na njegovo družino. Našo 

sogovornico, bivšo zaposleno, je diskreditiral 

z razkritjem njene identitete, jo 

označil za psihično neuravnovešeno zaradi 

nekaj obiskov pri psihiatru ter s tem 

namigoval na njeno neverodostojnost. 

V resnici gre za prištevno osebo, ki pri 

psihiatru ni bila zaradi kakšnih resnejših 

težav in ni nikoli imela predpisanih 

psihiatričnih zdravil, kar je sicer Koman 

vedel, a namigoval na nasprotno. V odzivu 

na njegov youtube napad nam je 

naša sogovornica povedala, da se je o 

tem, da je nekajkrat obiskala psihiatra, 

večkrat celo šalil, naj se ne vrže z njegove 

vile, saj njenega trupla ne bo pobiral. 

V splošnem je afero poskušal prikazati 

kot njeno nehvaležno maščevanje 

za vse dobro, kar ji je storil, naš članek 

pa povezoval z zaroto škofov, kar seveda 

zanikamo in vidimo kot plod njegove 

domišljije, s katerim želi preusmeriti 

pozornost in sanirati škodo. Zaposlitev 

na črno je olepšal z besedno zvezo »pomoč 

po ustnem dogovoru«. Opis ustreza 

zaposlitvam na črno. 

PRIČEVANJA ZAPOSLENIH 

Izkušnjo naše sogovornice delijo tudi 

nekatere druge (bivše) delavke pri Komanu, 

katerih prijatelji so nas kontaktirali 

po tem, ko je bil objavljen prvi članek, 

in po Komanovem odzivu nanj. Po 

Komanovem javnem napadu na našo 

sogovornico so se umaknile in nobena 

ni bila pripravljena svoje zgodbe opi-


AKTUALNO 

Komentar 

39 

FACEBOOK Alen Koman 

INSTSAGRAM Alen Koman 

Komana je obtožil 

hinavščine tudi nekdanji 

tradicionalistični sopotnik, 

izobčeni duhovnik 

Vidko Podržaj. 

sat i 

t a k o 

podrobno 

kot naš prvi vir. Od dveh smo 

zgolj posredno lahko izvedeli o podobnih 

zgodbah, ki so se v Vili Koman dogajale 

že pred časom. Poleg konstantno 

prisotnega psihološkega pritiska 

je bilo vedno prisotno moraliziranje, 

na primer o nošenju hlač pri dekletih, 

kar je po Komanovem razumevanju 

katoliškega nauka v nasprotju s samim 

katoliškim načinom življenja. 

Eni od deklet je, tako kot naši sogovornici, 

odrekel zajeten del plačila. Na 

neki točki je ob nevzdržnih razmerah 

odšla »po opravkih« in ostala »v dolini«, 

a se je po prigovarjanju za nekaj 

časa vrnila, nakar se je podoben dogodek 

ponovil. Zaradi 

svojega odnosa do (na 

črno) zaposlenih se 

je v konfliktu očitno 

znašel večkrat. Iz več 

zanesljivih virov smo 

izvedeli, da je svoje 

pretekle konflikte, katerih 

odgovornosti se 

očitno vsaj objektivno 

zaveda, po objavi našega 

članka poskušal zgladiti. 

S tem se je postavljal v omenjenem 

videu, kjer je trdil, da 

se je z določenimi vpletenimi v 

našo prvo zgodbo »po moško« dogovoril. 

To se je po naših informacijah 

začelo dogajati že po tem, ko smo mu 

poslali že drugo elektronsko sporočilo 

z vprašanji, in še pred objavo članka. 

Vsaj nekaterim bivšim delavkam se je 

opravičeval in obljubil izplačilo neplačanega 

honorarja. Naši sogovornici 

sicer svojega dolga na koncu ni izplačal, 

saj je »podkupnino za molk«, kot je 

ponudbo razumela, zavrnila. Z njenim 

umikom je najbrž poskušal doseči, da 

članek ne bi bil objavljen. 

NEKDANJI SOPOTNIKI 

Da so navedbe v članku tehtne potrjuje 

tudi odziv nekaterih ljudi, ki so bili Komanu 

nekoč blizu, zlasti v njegovi tradicionalistični 

skupnosti. Eden prvih, 

ki se je na naša razkritja odzval javno, 

je Vidko Podržaj, slovenski tradicionalistični 

duhovnik, ki je zaradi svoje 

nepokorščine Cerkvi že leta izobčen, 

po naših informacijah pa naj bi ga Koman 

še pred kratkim globoko cenil, a 

se je njun odnos že pred objavo našega 

članka močno poslabšal. Z družino je 

bil Koman do pred kratkim reden obiskovalec 

tridentinskih maš v nekanonični 

kapeli svete Družine na Verdu v 

občini Vrhnika, kjer se zbira trda linija 

slovenskih tradicionalistov, ki ne zavrača 

zgolj nove liturgije, ampak tudi velik 

del samega katoliškega nauka, ki naj 

bi po njihovem z Drugim vatikanskim 

koncilom postal heretičen. 

Podržaj je v svojem, sicer kasneje 

izbrisanem blog zapisu na podlagi naših 

razkritij Komana obtožil hinavščine 

in mu prepovedal vstop v njihovo 

kapelo, torej ga je »de facto« izobčil 

iz svoje skupnosti. Njegova dejanja je 

označil tudi kot »kriminalna in vredna 

kriminalne preiskave«. Sporočil je tudi, 

da je Koman njihovo skupnost obtožil 

sektaštva in njega pozval k opravičilu. 

Koman je sicer po naših zanesljivih 

informacijah s sporom končal odnose 

z najmanj sedmimi osebami tradicionalistične 

skupnosti ter večjim delom 

skupnosti kapele sv. Družine. 


Premik v pravo in 

napačno smer hkrati 

Za objavo drugega članka smo se 

odločili, ker je nas je Koman označil za 

lažnivce in neverodostojne. Namigoval 

je celo na zaroto škofov. Prav tako je 

žalil in izpostavljal našo sogovornico, 

za kar se ji ni opravičil, pač pa jo je po 

objavi članka še dodatno poniževal. 

Po zanesljivih virih vemo, da se svojih 

prestopkov v resnici zaveda in je o njih 

spregovoril z nemalo ljudmi. Opazili 

smo tudi, da se je odločil poslej ljudi 

najemati legalno, saj v opisu ponudbe 

za delo v njegovi vili po novem navaja 

pogoj s. p. ali študentsko napotnico. 

Upamo, da so njegova nova prizadevanja 

iskrena, čeprav je arogantno 

nastopil proti nam ter tudi interno 

razglašal naše pisanje za laži, napad 

nase pa označil kot napad na skupnost 

tradicionalistov.

SVET 

40 


Kitajci pričakujejo konflikt z ZDA 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

Kitajski parlament je sklenil letno zasedanje, na katerem je bil 

Xi Jinping (69) potrjen za predsednika, in sicer za tretji mandat, 

kar je prekinilo obstoječi precedens. S tem je zaključil vzpon, v katerem 

je postal najvplivnejši voditelj Kitajske v zadnjih generacijah in je na 

številne najvišje položaje v državi postavil svoje zaveznike. 

Kitajska, ki jo je zaznamovala 

diktatorska vladavina Mao 

Zedonga, se je desetletja izogibala 

vladavini enega človeka v 

prid soglasnejšemu, a še vedno avtokratskemu 

vodstvu. Ta model je uvedel 

omejitve mandata za – večinoma ceremonialno 

– vlogo predsednika, pri 

čemer sta se Xijeva predhodnika Jiang 

Zemin in Hu Jintao (80) po 10 letih na 

položaju odpovedala oblasti. Xi Jinping 

je ta pravilnik raztrgal in leta 2018 

odpravil omejitve mandatov. Na skrbno 

koreografirani slovesnosti v Pekingu 

je Xi dvignil desno pest in položil levo 

roko na rdečo usnjeno kopijo kitajske 

ustave. V prisegi, ki jo je v živo predvajala 

državna televizija po vsej Kitajski, 

se je zaobljubil, da bo »zgradil uspešno, 

močno, demokratično, civilizirano, 

harmonično in veliko moderno socialistično 

državo«. 

XIJEVI ZAVEZNIKI 

Na začetku novega kitajskega političnega 

mandata je bil nekdanji podpredsednik 

vlade Han Zheng (68) izvoljen 

za podpredsednika, Zhao Leji (66), 

nekdanji vodja najvišje protikorupcijske 

komisije stranke, pa za predsednika 

parlamenta. Oba sta člana najvišjega 

kitajskega organa političnega 

odločanja, stalnega odbora politbiroja. 

Li Čiang, tesen zaveznik kitajskega 

voditelja Xi Jinpinga, je bil potrjen 

za premierja Kitajske z glasovanjem 

(kot običajno skoraj soglasno) v državnem 

parlamentu. Li Keqiang (67), prejšnji 

premier, se je po dveh mandatih 

upokojil, kot bi v običajnih časih storil 

tudi Xi. Novi premier je med svojim 

medijskim nastopom poskušal pomiriti 

zasebni sektor v državi. Zavzel je 

poslovno prijazen ton, obljubil enako 

obravnavo zasebnih in državnih podjetij 

ter to, da se bo okolje za podjetništvo 

izboljšalo. Kitajski zasebni sektor 

je namreč v zadnjih letih pretresla 

obsežna regulativna poostritev nadzora, 

ki je bila usmerjena na nekatere najživahnejše 

industrije, vključno z internetom 

in zasebnim izobraževanjem. 

KOSERVATIVNI POGLED 

Zakonodajalci so podprli razmeroma 

konservativen letni cilj okoli petodstotne 

rasti letos, kar je nižje od šestih 

odstotkov, kot so pričakovali številni 

analitiki. Tu je pomemben zlasti 

barometer gospodarskega zaupanja 

Kitajske, saj se država sooča s številnimi 

ovirami, od poslabšanja odnosov 

z Združenimi državami in njihovimi 

Xi Jinping (69) je tretjič prisegel kot 

predsednik: na skrbno koreografirani 

slovesnosti v Pekingu je dvignil desno 

pest in položil levo roko na rdečo usnjeno 

kopijo kitajske ustave. 

PROFIMEDIA 

zavezniki do neenakomernega domačega 

gospodarskega okrevanja. Kitajski 

bruto domači proizvod (BDP) je lani 

zrasel le za tri odstotke, kar je eden od 

najslabših rezultatov v zadnjih desetletjih, 

ki so ga povzročila tri leta omejitev 

zaradi covida-19. 

OPOZORILO ZDA 

Xi je v ponedeljkovem govoru obljubil, 

da bo posodobil kitajsko vojsko, da bo 

postala »jekleni zid«, državo pa pozval, 

naj okrepi prizadevanja za obrambo 

nacionalne varnosti sredi naraščajočih 

napetosti z ZDA. Dejal je tudi, da 

mora Kitajska doseči večjo samozavest 

in moč v znanosti in tehnologiji. Poziv


SVET 

41 

kevinrudd.com 

Nekdanji avstralski premier Kevin Rudd (65) je dejal, da hitra militarizacija Kitajske zahteva, 

da Avstralija in ZDA ter druge regionalne sile pregledajo svoje vojaške zmogljivosti, zlasti kot 

odgovor na širitev kitajske mornarice. 

prihaja, ko ZDA blokirajo dostop Kitajske 

do opreme za izdelavo čipov in 

drugih najsodobnejših tehnologij. Na 

srečanju z vladnimi svetovalci za zaprtimi 

vrati kmalu po začetku zasedanj 

je Xi dejal, da je Zahod pod vodstvom 

Novi kitajski 

premier je med 

svojim medijskim 

nastopom poskušal 

pomiriti zasebni 

sektor v državi. 

Zavzel je poslovno 

prijazen ton, obljubil 

enako obravnavo 

zasebnih in 

državnih podjetij 

ter to, da se bo okolje 

za podjetništvo 

izboljšalo. 

Združenih držav »uvedel vsestransko 

zadrževanje, da bi zatrl Kitajsko«, poročajo 

državni mediji. 

NEVARNOST KONFLIKTA 

Novi kitajski zunanji minister Qin 

Gang (57) je na svoji prvi tiskovni konferenci 

opozoril, da ameriška politika 

do Kitajske potiska obe državi v potencialni 

konflikt. Qin je skoraj dvourni 

govor izkoristil za obsojanje vsega, 

od indo-pacifiške strategije Bidnove 

administracije in prodaje orožja Tajvanu 

do, kot je dejal, vloge ZDA pri podaljševanju 

ruske agresije na Ukrajino. 

Bidnovo administracijo je obtožil politik, 

namenjenih »zadrževanju in zatiranju 

Kitajske v vseh pogledih«, ki jih 

vodi »histerični neomakartizem«, ki 

resno škoduje dvostranskim odnosom. 

»Če Združene države ne bodo pritisnile 

na zavoro, ampak bodo še naprej pospeševale 

po napačni poti, bo zagotovo 

prišlo do konflikta in konfrontacije. 

Kdo bo nosil katastrofalne posledice?« 

je dejal Qin. 

SLABŠI ODNOSI 

Nekdanji avstralski premier in sinolog 

Kevin Rudd (65) je pred nastopom 

položaja avstralskega veleposlanika v 

Washingtonu opozoril na nevarnosti 

napetih odnosov med ZDA in Kitajsko. 

»Bilo je nenavadno in odkrito,« je o Xijevi 

kritiki ZDA dejal Rudd: »Pravzaprav 

sem se zadnjih 24 ur trudil najti čas, ko 

je kitajski vrhovni voditelj kadarkoli 

poimensko napadel ZDA.« Dejal je, da 

je del razlage za izjave to, da je premier 

nagovarjal domače občinstvo in skušal 

preusmeriti krivdo za gospodarske in 

druge težave Kitajske. »Vendar to nakazuje 

utrjevanje kitajske splošne strateške 

drže do ZDA,« je dodal. Nekdanji 

avstralski premier Kevin Rudd (65) je 

dejal, da hitra militarizacija Kitajske 

zahteva, da Avstralija in ZDA ter druge 

regionalne sile pregledajo svoje vojaške 

zmogljivosti, zlasti kot odgovor na širitev 

kitajske mornarice. 

Glede na poročilo Pentagona o kitajski 

vojaški moči iz novembra 2022 

je kitajska mornarica trenutno največja 

na svetu in ima zdaj okoli 340 vojaških 

ladij in podmornic, od tega 12 podmornic 

na jedrski pogon. Ta flota naj bi v 

naslednjih dveh letih narasla na 400 

ladij. Rudd je lansko leto izdal knjigo z 

naslovom The Avoidable War (Izogibljiva 

vojna) o nevarnosti katastrofalnega 

konflikta med ZDA in Kitajsko. Dejal 

je, da je del vloge Avstralije, da sodeluje 

s Kitajsko, da bi to državo odvrnila od 

»vnaprej premišljene vojaške akcije 

proti Tajvanu, ki bi pomenila temeljno 

destabilizacijo ›statusa quo‹«. 


Sodček smodnika 

Konflikt med Kitajsko in ZDA je 

eden od največjih potencialnih perečih 

problemov našega časa. Vojno v Ukrajini 

bi kljub vsem njenim posledicam 

popolnoma zasenčil. Gre namreč za 

gospodarski in vojaški velesili, katerih 

konflikt bi dejansko pomenil začetek 

tretje svetovne vojne z neslutenimi gospodarskimi 

posledicami. V tej situaciji 

je Tajvan sodček smodnika, podobno 

kot je bil Balkan pred prvo svetovno 

vojno. Le upamo lahko, da bosta velesili 

(ena v zatonu, druga v vzponu) uspeli 

rešiti svoja nesoglasja, ne da bi svet 

pahnili v brezno.

SVET 

42 


Kitajska se oborožuje: 

Vprašanje časa, kdaj bo dosegla 

ognjeno moč ZDA 

ROK FRELIH 

V boju za globalno prevlado prvi konkurent ZDA že dolgo ni več Rusija, 

temveč Kitajska. Odnosi med velesilama se zaostrujejo, s tem pa vsaj na 

videz narašča možnost oboroženega spopada, iz katerega bi izšel novi 

ali stari hegemon. Kopja se večinoma lomijo v zvezi s Tajvanom, 

zato se kot potencialno prizorišče vojne največkrat omenja območje 

Tihega oceana s težiščem na Južnokitajskem morju. 

Kljub nedavnim spravljivim pozivom 

kitajskega premierja Li 

Čianga (67) k sodelovanju med 

državama se obe vojaško krepita, 

še posebej to velja za Kitajsko, ki ima 

jasen načrt, da do leta 2047 postane prva 

vojaška sila sveta, do leta 2027 pa želi s 

posodobitvami postati konkurenčna 

ZDA. Da se je z ekonomskega področja 

rivalstvo razširilo na vojaško področje, 

ne skriva več niti politika, saj strateška 

dokumentacija obeh konkurentk jasno 

omenja drugo stran kot nasprotnika, razvojni 

cilji obeh vojsk pa so v veliki meri 

podrejeni spopadu med njima. 

V prejšnjem prispevku smo pisali o 

tem, zakaj Kitajci pričakujejo konflikt 

in konfrontacijo z ZDA. Tokrat obravnavamo 

trende na področjih konvencionalnega 

bojevanja, ki bi se v morebitnem 

spopadu najverjetneje izkazali 

za odločilne. Razvoj je seveda odvisen 

od investicij. Po obsegu obrambnega 

proračuna še vedno prednjačijo ZDA 

z uradno okoli 773 milijardami za leto 

2023, v naslednjem letu pa se bo proračun 

po predvidevanjih še nekoliko 

povečal. V letošnjem letu je Kitajska za 

vojaški proračun namenila rekorden 

znesek, skoraj 225 milijard dolarjev. A 

zahodni poznavalci menijo, da Kitajci v 

oborožene sile vlagajo večje zneske, kot 

jih prikazujejo uradni podatki. 

GLAVNA JE MORNARICA 

Kolikšne zneske vlagajo, je težko oceniti, 

a kot izpostavlja Drew Thompson 

z Nacionalne univerze v Singapurju, 

se Kitajska že od leta 2000 drži dolgoročnega 

načrta. Tajvanski poznavalec 

Cu-Jun Su pojasnjuje, da je težišče načrta 

krepitev mornarice, ki bi Kitajcem 

poleg prevlade na morju omogočala 

tudi prekomorske operacije. Gre za 

pristop, ki ga trenutno izvajajo Američani, 

katerih mornarica vsebuje tudi 

lastne zračne in kopenske sile in s tem 

predstavlja samostojno ekspedicijsko 

silo, predvsem v primerih hitrega posredovanja. 

Temelj za takšno delovanje 

predstavljajo letalonosilke. Kitajci 

sicer že imajo največjo mornarico na 

svetu, ne pa tudi najučinkovitejše. Trenutno 

razpolagajo z okoli 360 ladjami, 

medtem ko jih imajo ZDA nekaj manj 

kot 300. Res pa je, da gre večinoma za 

manjša plovila, namenjena delovanju 

v bližini obale in opremljena s protiladijskimi 

in protiletalskimi sistemi, 

medtem ko imajo Američani deset aktivnih 

jedrskih letalonosilk razreda Nimitz 

ter eno novejšo razreda Gerald R. 

Ford, v prihodu pa so še tri take. 

Kitajci sicer 

že imajo največjo 

mornarico na svetu, ne 

pa tudi najučinkovitejše. 

Trenutno razpolagajo 

z okoli 360 ladjami, 

medtem ko jih imajo ZDA 

nekaj manj kot 300. 

PROFIMEDIA


SVET 

43 

Na tem področju Američani trenutno 

nimajo konkurence, a Kitajska želi 

razdreti njihov monopol. Trenutno sicer 

razpolaga s tremi letalonosilkami. Liaoning 

je bila v 80. letih v lasti Sovjetske 

zveze, njen približek Šandong je 

kitajske izdelave in je v uporabi od leta 

2019, Fudžijan (tip 003) iz lanskega leta 

pa že predstavlja tehnološki preskok. 

Gre za letalonosilko z elektromagnetnim 

izstreljevalnikom letal. Poznavalec 

Robert Farley jo opisuje kot »največjo in 

najnaprednejšo letalonosilko, izdelano 

izven ZDA«. Za primerjavo: razred Nimitz 

lahko nosi do 60 letal, kapaciteta 

letalonosilk sovjetskega tipa znaša 36 

letal, Fudžijan pa lahko nosi 40 bojnih 

letal skupaj s propelerskimi, ki služijo 

v podporne namene. Pentagon sicer 

ocenjuje, da naj bi Kitajci do leta 2040 

razpolagali s šestimi ladjami tipa 003, a 

po dostopnih podatkih Kitajci trenutno 

gradijo letalonosilko tipa 004, ki bo sposobna 

prevažati okoli sto letal. 

Sicer pa naj bi se Mornarica ljudske 

osvobodilne armade po kratkoročnih 

načrtih do leta 2025 povečala na 400 

ladij, a mnogi poznavalci ocenjujejo 

(inštitut IISS), da je že pred desetletjem 

presegla 500 plovil, trenutno pa portal 

Global Firepower ocenjuje, da jih šteje 

nad 700. A do razlik verjetno prihaja 

zaradi različne klasifikacije plovil. Prenekateri 

strokovnjak meni, da je Kitajska 

v fazi »norije« vojaškega ladjedelništva. 

V manj kot desetih letih jim je 

uspelo proizvesti 60 korvet, RAND pa 

je že pred šestimi leti 70 % mornarice 

ocenil kot moderne. Zgodba pa se ne 

konča z omenjenimi korvetami, saj Kitajci 

povečujejo kapacitete za izgradnjo 

rušilcev, križark in jedrskih podmornic. 

Samo leta 2019 je bilo splavljenih 

24 večjih bojnih ladij. 

Njihovo predvideno število je trenutno 

nemogoče oceniti, saj pekinške 

oblasti o načrtih molčijo, dinamiko 

proizvodnje pa glede na pretekle vzorce 

težko napovedujejo tudi zahodni 

strokovnjaki. Ameriška mornarica sicer 

predvideva, da se bo med letoma 

2020 in 2040 kitajska mornarica povečala 

za 40 % in glede na trende (modernizacija 

in večanje obsega) bodo po 

mnenju mnogih zahodnih analitikov 

Kitajci dobili prvo mornarico sveta, saj 

bodo tehnološko ujeli Američane, obenem 

pa jih bodo številčno prekosili, saj 

DEPOSITPHOTOS 

obseg ameriške mornarice že desetletja 

ostaja skorajda nespremenjen. 

KOPIČENJE IZSTRELKOV 

Modernizacije pa so deležni tudi drugi 

deli oboroženih sil. Dr. Zeno Leoni s 

King’s Collega v Londonu pojasnjuje, da 

se Kitajci zavedajo, da so v preteklosti 

kljub številčnosti tehnološko zaostali, 

zato skušajo z razvojem preskočiti konkurenčne 

sile. Kot za Wall Street Journal 

ugotavlja Alastair Gale, sedaj razpolagajo 

s hipersoničnimi raketami, ki 

se lahko izognejo večini protizračnih 

obramb tega sveta, Američani pa tovrstno 

tehnologijo še razvijajo (glede 

na karakteristike bi lahko potegnili 

vzporednice z ruskimi Cirkoni). Ob 

tem Peking zagotavlja, da so ti izstrelki 

zmožni uničiti ameriške letalonosilke. 

Obenem Kitajci kopičijo jedrski 

arzenal. Trendi so zastrašujoči. Pred 

dvanajstimi leti so razpolagali z 206 

jedrskimi konicami, pred dvema letoma 

pa po ocenah inštituta SIPRI z okoli 

350. Ameriške oblasti ocenjujejo, da jih 

bodo do leta 2027 imeli že 1.000. ZDA 

trenutno razpolagajo skupno s 5.800 

primerki. Kitajci imajo po uradnih podatkih 

prednost na področju balističnih 

raket srednjega dosega, ki lahko 

nosijo klasične ali jedrske glave, saj so 

se jim ZDA odrekle že leta 1987 v sporazumu 

s Sovjetsko zvezo. Kitajska tako 

razpolaga z balističnimi raketami Dongfeng. 

Gre za nadgradnjo razvoja še iz 

hladnovojnih časov, inštitut IISS pa 

navaja, da se je v obdobju med letoma 

Kitajci kopičijo jedrski arzenal. Trendi so 

zastrašujoči. Pred 12 leti so razpolagali 

z 206 jedrskimi konicami, pred dvema 

letoma pa po ocenah inštituta SIPRI z okoli 

350. Američani ocenjujejo, da jih bodo do 

leta 2027 imeli že 1.000. 

2015 in 2020 število lanserjev za DF-26 

z dometom do 5.000 km povečalo z nič 

na 72. Poleg tega so Kitajci razvili medcelinski 

raketi DF-31 in DF-41 z dometom 

do 8.000 oziroma do 12.000 km, 

ki so po dostopnih podatkih v uporabi 

od leta 2017. Gre za jedrsko orožje, s 

katerim bi, kot so povedali, »z lahkoto 

dosegli Los Angeles«. 

Medtem ko je ameriško letalstvo največje 

in najsodobnejše na svetu, se Kitajci 

tudi na tem področju vse bolj zanašajo na 

lastno znanje. Kot konkurenco ameriškemu 

F-22 so razvili svoj J-20, ki je v uporabi 

od leta 2017, načrtujejo pa tudi nezaznavni 

strateški bombnik H-20. Mnogi 

analitiki sicer menijo, da Kitajska vojaško 

še dolgo ne bo mogla konkurirati ZDA, 

predvsem zaradi pomanjkanja bojnih 

izkušenj, zaostanka na obveščevalnem 

področju in slabše globalne povezanosti 

z manjšimi partnerji po svetu. A glede na 

smer delovanja lahko zaključimo, da bo 

Kitajska storila vse, da postane prva sila 

sveta, tudi v vojaškem smislu. 

Preberite analizo svetovne trgovine 

z orožjem Roka Freliha: Skozi 

orožarske dobave se odraža globalni 

boj med ZDA in Kitajsko. 

CELOTEN ČLANEK 

JE NA SPLETU:

AKTUALNO 

44 

Komentar 


Če ti Svoboda uredi službo, 

ji moraš dati odstotek od svoje plače 

PETER 

MERŠE 

Po kadrovskem čiščenju javne uprave ob nastopu vlade je premier 

Robert Golob (56) nedavno v državno službo povabil gospodarstvenike, 

ki bi utegnili na podjetniški poti nasesti. Pri tem pa ni povedal, da vse, 

ki bi se podali na takšno karierno pot, čaka tudi dolžnost do njegove 

stranke: mesečni prispevek, ki so ga dolžni plačevati tudi nečlani 

stranke, če jim je službo priskrbel njihov funkcionar v javni upravi. 

Plačevanje mesečnega prispevka 

od plače je sicer redna praksa 

političnih strank za voljene 

funkcionarje, a Gibanje Svoboda 

je to prakso bistveno razširilo, in 

sicer do razsežnosti, ki – kot ugotavljajo 

naši sogovorniki – sicer niso nujno 

nezakonite, so pa »moralno nizke in 

kažejo na nizek nivo politične kulture 

v Sloveniji«. Kot ugotavljamo v komentarju, 

gre za prijeme, ki že nekoliko 

spominjajo na mafijski pristop. 

KADROVSKI CUNAMI 

Ko je mandat nastopila aktualna vlada, 

se je zgodil kadrovski cunami. Števec 

menjave zaposlitev se je vrtel hitreje 

kot pri vseh treh predhodnih vladah. 

Pri tem je bila ena izmed vlad Janševa. 

Mediji so ji očitali brutalno kadrovanje. 

Do jeseni so bile vodstvene 

strukture javnih institucij in podjetij 

že dodobra zamenjane, z novim letom 

pa je vlada začela napovedovati tudi 

reforme. Marca so napovedali davčno. 

Ta predvidoma ne bo prinesla razbremenitve 

pretirano obdavčenih plač, v 

obdavčitev pa bo vključila tudi do sedaj 

neobdavčene prejemke, kot so regres, 

nadomestilo za prevoz in malico ter 

božičnico. Višji davki pa se obetajo tudi 

Števec menjave 

zaposlitev se je vrtel 

hitreje kot pri vseh treh 

predhodnih vladah. 

Plačevanje prispevka stranki je sicer 

stalna praksa političnih strank 

v Sloveniji. Nekatere stranke imajo 

predviden tudi višji delež plače, ki 

lahko sega tudi preko 10 %, vendar 

pa so plačila obvezani le izvoljeni in 

nekateri najvišji funkcionarji stranke 

(poslanci v Državnem zboru, župani, 

občinski svetniki, ministri, 

državni sekretarji). Tako izvoljeni 

funkcionarji običajno povrnejo del 

stroškov volilne kampanje. 

za kapital. Že lani so bili odpravljeni 

tudi dvigi dohodninske olajšave. 

Tik pred vrhom, na katerem so 

predstavili izhodišča za pripravo davčne 

reforme, pa je premier Robert Golob 

na podelitvi priznanj Gospodarske 

zbornice nagovoril najuspešnejše slovenske 

gospodarstvenike in jim položil 

na srce: »Če se komu od vas ne izide, se 

spomnite na nas, pridite k meni, v javni 

upravi nam krvavo primanjkuje ljudi, 

ki imajo izkušnje iz gospodarstva. Gotovo 

bomo našli službo tudi za vas.« 

PROSTOVOLJNI 

PRISPEVEK 

Takšno iskanje službe gospodarstvenikom, 

ki ne bodo zmogli novih davčnih 

bremen, in drugim, ki se jim je nasmehnil 

kadrovski vrtiljak, pa prinaša tudi 

neposredne finančne koristi za Gibanje 

Svoboda. Že avgusta so po naših informacijah 

sprejeli Pravilnik o plačevanju 

članarine in drugih prispevkov, ki predvideva 

tudi plačilo mesečnega prispevka 

stranki, in sicer 1,5 odstotka od bruto 

mesečne plače. Nabor »zavezancev« za 

plačilo pa je izjemno širok in zajema tudi 

nečlane stranke. 

Gibanje Svoboda ima bistveno širši 

nabor plačnikov. Kot je razvidno iz 

dopisa, ki ga je stranka poslala predvidenim 

plačnikom prispevka, strankin 

pravilnik navaja, da mesečni prispevek 

praviloma plačujejo tudi člani in 

nečlani stranke, »ki so na funkcije/ 

položaje/delovna mesta predlagani/ 

imenovani/zaposleni od stranke ali na 

predlog stranke, so zaposleni v stranki 

oz. so zaposleni na podlagi zaupa- 

Vir osnovnih slik: Gibanje Svoboda, Encyclopedia Britanica


AKTUALNO 

Komentar 

45 

nja funkcionarja v javni upravi«. Pravilnik 

še določa, da lahko zaposleni, ki 

so uvrščeni v 45. plačni razred ali nižje 

oz. imajo izven javnega sektorja plačo 

enako ali nižjo, kot jo prejemajo zaposleni 

v 45. plačnem razredu, zaprosijo 

za oprostitev plačila prispevka. O 

razlogih za oprostitev morajo obvestiti 

izvršni odbor stranke. 

NI NEZAKONITO 

Kot opozarja pravni strokovnjak, s katerim 

smo se pogovarjali, strankam pobiranja 

takšnih prispevkov zakonodaja 

ne prepoveduje, saj Zakon o političnih 

strankah dovoljuje prispevke fizičnih 

oseb, ki so omejeni z višino desetkratnika 

povprečne bruto plače v Sloveniji. 

Prispevke lahko tako stranki plačujejo 

tako člani in nečlani, prav tako 

zakonodaja ne preprečuje sprejemanja 

takšnih pravilnikov. Ob tem pa dodaja, 

da gre na tem področju za neke vrste 

pravno praznino, zato bi dokončno 

presojo o tem, ali je pravilnik stranke 

zakonit, lahko podalo šele sodišče. Eksplicitne 

zakonodaje, ki bi takšne prakse 

prepovedovala, ni. 

Določbe pravilnika pa so vsaj problematične 

z več vidikov, opozarja v 

nadaljevanju. Pri javnih uslužbencih, 

na tak način finančno povezanih s 

stranko, se pojavi vprašanje nepristranskosti 

in neodvisnosti pri opravljanju 

funkcije, kar bi lahko posegalo 

v ustavno zagotovljena načela enake 

obravnave pred državnimi organi ter 

opravljanja funkcije v javno korist. 

»Čeprav ni prepovedano, pa je moralno 

nizko, saj pogojevanje zaposlitve s 

prispevkom stranki kaže na izjemno 

nizek nivo politične kulture,« pravi in 

dodaja: »Stranke bi pri kadrovanju morale 

delovati v javnem interesu, tako da 

bi na mesta v javni upravi prišli najboljši 

ljudje, ne pa tisti, ki so se pripravljeni 

podrediti in prispevati finance stranki. 

Takšno ravnanje je v nasprotju z orientacijo 

demokratične kulture.« 

SVOBODA NE KOMENTIRA 

Pravilnik stranke sicer ni javno objavljen, 

zato tisti, ki bi zahtevo za plačilo 

prejeli naknadno, ko so že zaposleni, 

predhodno pa s tem niso soglašali, niso 

dolžni plačevati ničesar, še opozori 

Prispevke lahko tako 

stranki plačujejo tako 

člani in nečlani, prav 

tako zakonodaja ne 

preprečuje sprejemanja 

takšnih pravilnikov. 

Gre pa na tem 

področju za neke vrste 

pravno praznino. 

pravni strokovnjak za delovno pravo, 

ki zaradi funkcije v državni upravi ne 

želi biti imenovan. V Gibanju Svoboda 

pravilnika ne komentirajo, ker je interne 

narave. Dodajajo pa, da je »članstvo 

v vsaki politični stranki prostovoljno, 

prav tako pa tudi morebitni prispevki 

fizičnih oseb, kar ureja 21. člen Zakona 

o političnih strankah«. Prav tako nam 

niso želeli sporočiti, koliko zaposlenih 

v javni upravi so pozvali k plačilu, 

koliko (predvsem nečlanov) je poziv k 

»prostovoljnemu prispevku« stranki 

zavrnilo ter kdo je vključen v definicijo 

»na funkcije/položaje/delovna mesta 

predlagani/imenovani/zaposleni od 

stranke ali na predlog stranke«. 

Kot nas je opozorilo več sogovornikov, 

je namreč meja, kdo je zaposlen 

na predlog stranke oz. funkcionarja in 

katera delovna mesta sodijo v ta krog, 

torej so zaposleni pozvani k plačevanju 

prispevka, precej nejasna, prav 

tako pa tudi posledice, ki jih to ima. Z 

besedami pravnika: »Tu se kreše debata, 

ker se gibamo v območju pravnega 

somraka.« Ocenjuje, da bi bilo dobro 

zakonodajo spremeniti tako, da pogojevanje 

imenovanja na funkcijo oz. delovno 

mesto s plačevanjem prispevka 

stranki ne bi bilo več dovoljeno. 


Vsaka svinjarija 

ni kazniva 

Poziv, ki so ga prejeli nekateri državni 

uslužbenci od Gibanja Svoboda, 

je vsekakor nenavaden in z marsikaterega 

vidika sporen, ni pa nezakonit. 

Kljub temu da ni zakonsko prepovedan, 

pa spominja na princip delovanja mafijskih 

struktur, ki od tistih, ki jim urejajo 

službe in posle, pobirajo odstotke, kot 

pa na demokratično ureditev, s sklicevanjem 

na katero so v Gibanju Svoboda 

zmagali na volitvah. Zadeva je še posebej 

sporna, ker gre za svojevrstno 

»privatizacijo« zaslug za razdeljevanje 

državnih služb –ne voljenih, ampak 

tudi/predvsem drugih. Postavljanje 

javnih funkcij na nivo trgovine bi lahko 

uvrstili v kategorijo, ki jo je postavila 

že pokojna državna tožilka Zdenka 

Cerar, ko je rekla, da vsaka svinjarija še 

ni kaznivo dejanje.

AKTUALNO 

46 


Prvi kmečki punt: 

kakodukt C0 obkolili traktorji 

LUKA 

SVETINA 

Kot so lastniki zemljišč tudi napovedali, so tokrat na protest proti 

»črni gradnji« povabili tudi druge ljudi. Shoda se je na zemljiščih, 

kjer je varovalna služba, ki jo je najela Mestna občina Ljubljana, 

postavila ograjo – in to kar čez parcele, kjer ni urejene ne služnosti 

poti ne gradbenega dovoljenja – udeležilo okrog 100 ljudi, ki so s seboj 

prinesli slovenske zastave in druge transparente v podporo 

zaščite pitne vode. Najbolj impresiven je bil prizor traktoristov; 

okoli 80 jih je varovalno ograjo obdalo z obeh strani. 

Kot je povedal eden izmed kmetov, 

Filip Čemažar, kateremu 

so z ograjo onemogočili kmetovanje 

na površini kar šestih 

metrov širine in več stotih metrov dolžine, 

so jim na pomoč priskoči traktoristi 

z Gorenjske, Dobrove in Polhovega 

Gradca. Shod so poimenovali za »prvi 

kmečki punt« in napovedali, da se ne 

bodo kar vdali v svojo usodo, čeprav se 

zavedajo, da se tudi Zoran Janković ne 

bo ustavil. »Naslednji teden bomo spet 

prišli in še glasnejši bomo,« je jasen Čemažar. 

Po naših informacijah so imeli 

kmetje sicer sprva cilj varovalno ograjo 

s traktorji potegniti proč z obeh strani, 

a ker se je med njimi tik pred zdajci 

razširila informacija, da bi morebitno 

poškodovanje ograje, do katere bi ob 

tovrstni akciji zagotovo prišlo, pomenilo 

kazen in plačilo odškodnine občini, 

so si premislili. Je pa manjša skupina 

kmetov poskušala ograjo fizično 

odstraniti z rokami, del so jo tudi podrli, 

a so jih nato ustavili varnostniki, 

ki so ograjo postavili nazaj. V glasnem 

verbalnem prepiru je posredovala tudi 

policija: Policisti so kmete opozorili, 

naj z rušenjem ograje prenehajo, sicer 

bodo prisiljeni uporabiti t. i. prisilna 

sredstva. Strasti so se na to umirile, 

kmetje pa so v znak protesta simultano 

prižgali motorje traktorjev in povzročili 

glasen hrup. 

NASLEDNJIČ 

VSESLOVENSKI UPOR 

Sicer pa so zbrano množico poleg nekaterih 

javnosti bolj poznanih aktivistov in 

lastnikov zemljišč v teh koncih, kot sta 

Blaž Škerl in Brane Grad, nagovorili tudi 

nekateri politiki. Da se znova vidijo na 

shodu pred magistratom, ki poteka vsak 

ponedeljek, je ljudi opozoril opozicijski 

mestni svetnik iz stranke Glas za otroke 

in družine Aleš Primc, tam sta bila tudi 

predsednik Slovenske ljudske stranke 

Marko Balažic in nekdanja poslanka iz 

vrst SDS, zdaj mestna svetnica Mojca 

Škrinjar. »Ta punt danes je samo začetek, 

kmetje imajo dovolj drugorazrednosti. 

To je sporočilo Zoranu Jankoviću, da je 

dovolj nespoštovanja zasebne lastnine 

in da je dovolj nespoštovanja kmečkega 

stanu. Čas je, da v Sloveniji začnemo 

delati drugače,« je povedal Balažic, ki 

namiguje, da bo prihajajoči petek shod 

traktoristov vseslovenski, potekal naj bi 

simultano po večjih krajih, s čimer bodo 

opozorili na zgrešeno kmetijsko politiko 

in vedno nova omejevanja kmetovanja 

na lastni zemlji. Eden izmed povodov je 

bila tudi napoved države, da bo še dodatno 

omejila kmetovanje na območju 

Nature 2000, ki v Sloveniji pokriva kar 37 

odstotkov ozemlja.


AKTUALNO 

47 

»Slovenski kmetje 

imamo vse več pritiskov 

na kmetijska zemljišča, 

na omejitev kmetovanja. 

Opozorila prihajajo s 

terena. Ker so kmetje to 

od nas zahtevali, smo 

se odločili, da bomo 

slovensko politiko 

opozorili na težave. 

Ob 18.30 bomo s traktorji 

na težave opozorili 

na nadvozih.« 

Predstavniki Sindikata kmetov Slovenije 

so sicer ravno na dan protesta na 

občnem zboru razpravljali o aktualnih 

problemih, med katerimi so pritiski 

na kmetijska zemljišča, vse večje okoljevarstvene 

zahteve, novi davki, neustrezno 

urejena problematika divjadi 

in zveri. Ker menijo, da niso slišani, se 

bodo pridružili opozorilnemu protestu 

s traktorji po vsej Sloveniji. »Slovenski 

kmetje imamo vse več pritiskov na 

kmetijska zemljišča, na omejitev kmetovanja. 

Opozorila prihajajo s terena. 

Ker so kmetje to od nas zahtevali, smo 

se odločili, da bomo v petek ob 11. uri 

sklicali novinarsko konferenco, kjer 

bomo slovensko politiko opozorili na 

težave. Ob 18.30 pa bomo s traktorji na 

težave opozorili na nadvozih,« je bilo 

sporočilo za javnost predsednik Sindikata 

kmetov Antona Medveda. 

PISMO EVROPSKI KOMISIJI 

»Vsepovsod po tem polju so črpališča 

pitne vode, jaz se tega spomnim še iz 

časov, ko je bila moja babica živa in ko 

smo se kot otroci igrali na tem območju, 

ko so postavili nove črpalke. Nam 

otrokom so govorili, da je to območje 

polno vode, da se tukaj pod nami nahaja 

najboljša pitna voda v Sloveniji,« nam 

je razlagala starejša gospa, ki je na shod 

prišla s transparentom, na katerem je 

bilo zapisano »Stran s Kanalom C0 nad 

našo pitno vodo«. Glasno je ploskala 

Škrinjarjevi, ki je množico obvestila, 

da sta dva evropska poslanca iz vrst 

PROTEST V LJUBLJANI 

UPOR MEŠČANOV 

PROTI JANKOVIĆU 

Čez tisoč protestnikov za pitno vodo 

in za zdravnike se je zbralo pred ljubljansko 

mestno hišo. Med njimi pa 

ponovno ni bilo vidnejših predstavnikov 

ljubljanske aktivistične civilne 

družbe in strank, ki so se za »čisto 

SDS, dr. Milan Zver in Romana Tomc, 

o kršenju ustave v ljubljanski mestni 

občini na Evropsko komisijo in njeno 

predsednico Ursulo von der Layen naslovila 

tudi pismo. »Če bo treba, bomo 

sem na Kleče hodili toliko časa, dokler 

se pristojne institucije ne zganejo,« 

je še opozorila Škrinjarjeva. 

pitno vodo« zavzeto borili ob referendumu 

o Zakonu o vodah. V neposrednem 

prenosu je shod predvajala 

RTV Slovenija. 

CELOTEN ČLANEK 

JE NA SPLETU:

SVET 

48 


Nekdanji agent KGB 

je napovedal razkroj Zahoda 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

Jurij Aleksandrovič Bezmenov je bil sovjetski novinar pri tiskovni 

agenciji Novosti in nekdanji obveščevalec obveščevalne službe KGB. 

Kasneje je prebegnil v Kanado. Leta 1984 je v intervjuju trdil, 

da je dolgoročni cilj Rusije ideološka subverzija ZDA. 

Proces je opisal kot veliko pranje 

možganov, ki ima štiri osnovne 

stopnje. Prva stopnja se po njegovih 

besedah imenuje demoralizacija; 

da se uresniči, bi potrebovali 

20 let. Ob ogledu njegovega intervjuja 

ter predavanj (pod vzdevkom Tomas 

D. Schuman) se je težko znebiti občutka, 

da gre za preroške uvide, za nekaj, 

česar posledice lahko trenutno spremljamo 

v živo v zahodnem svetu, predvsem 

v ZDA in Veliki Britaniji ter tudi 

pri nas. Odločitev, ali gre za resničnost, 

naključje ali morda celo teorijo zarote, 

prepuščamo bralcem, izpostavljamo pa 

nekatere njegove trditve in svarila. 

TEK NA DOLGE PROGE 

Leta 1954, na začetku hladne vojne, je 

Sovjetska zveza ustanovila Odbor za 

državno varnost, na Zahodu bolj znan 

kot KGB. Skupina je nadzorovala notranjo 

varnost Sovjetske zveze, tajno policijo 

ter domače in tuje obveščevalne 

operacije. Financirala in oboroževala 

naj bi levičarske skupine, zlasti v državah 

v razvoju. Prav tako naj bi uspešno 

vzpostavila »krte« (notranje agente) v 

ameriških obveščevalnih agencijah, 

čeprav natančno število še vedno ni – 

in morda nikoli ne bo – znano. 

Nejasni so bili tudi dolgoročni načrti 

skupine, ki vključujejo ZDA. Jurij 

Aleksandrovič Bezmenov, ki je leta 1970 

prebegnil v Kanado, je trdil, da pozna 

podrobnosti sovjetskega načrta za spodkopavanje 

ZDA, in sicer ne na bojišču, 

ampak v psihi ameriške javnosti. Leta 

1984 je G. Edward Griffin z Bezmenovim 

naredil intervju, iz katerega se lahko 

danes veliko naučimo. Njegova najsrhljivejša 

trditev je bila, da obstaja dolgoročni 

načrt Rusije, da Ameriko premaga s psihološko 

vojno in demoralizacijo. Gre za 

igro na dolgi rok, za katero so potrebna 

desetletja, vendar je morda že obrodila 

sadove. Bezmenov je izpostavil, da delo 

KGB-ja v glavnem ne vključuje vohunjenja, 

kljub temu da nam to lahko pripoveduje 

naša popularna kultura. Večina 

dela (85 %) je bil »počasen proces, ki ga 

imenujemo ideološka subverzija, aktivni 

ukrepi ali psihološka vojna«. 

Kaj to pomeni? Bezmenov je pojasnil, 

da je pri ideološki subverziji 

najpresenetljivejše to, da se dogaja na 

prostem kot legitimen proces. »To lahko 

vidite na lastne oči,« je dejal. 

»To v bistvu pomeni: spremeniti 

dojemanje resničnosti vsakega Američana 

do te mere, da kljub obilici informacij 

nihče ne more priti do razumnih 

zaključkov v interesu obrambe sebe, 

svoje družine, svoje skupnosti in svoje 

države,« je opisal ideološko subverzijo. 

Takšna demoralizacija naj bi trajala od 

15 do 20 let. Po besedah Bezmenova je 

to minimalno število let, ki je potrebno 

za prevzgojo ene generacije študentov. 

Jurij Aleksandrovič 

Bezmenov (umrl 1993 

star 53) je v intervjuju 

leta 1984 izpostavil, da 

delo KGB-ja v glavnem 

ne vključuje vohunjenja, 

ampak je večina 

njegove dejavnosti 

»počasen proces, 

ki ga imenujemo 

ideološka subverzija, 

aktivni ukrepi ali 

psihološka vojna«. 

Fotomontaža: GnosticWarrior.com

90 | 23. MAREC 2023 SVET 

49 

NAČINI SUBVERZIJE 

Na področju religije: uničiti, zasmehovati, 

nadomestiti z raznimi 

sektami, in sicer z namenom spodkopavanja 

splošno sprejetih verskih 

prepričanj in vrednot. 

Na področju izobraževanja: namesto 

učenja o pragmatičnih, učinkovitih 

in konstruktivnih temah, kot 

so matematika, tuji jeziki …, poučevati 

o naravni hrani, zgodovini urbanega 

vojskovanja … 

Na področju družbenega življenja: 

nadomestiti tradicionalne institucije 

in organizacije z lažnimi organizacijami, 

in sicer z namenom odvzeti 

ljudstvu iniciativo in odgovornost. 

Naravne odnose med posamezniki in 

skupinami nadomestiti z umetnimi, 

birokratično nadzorovanimi telesi, 

Z drugimi besedami: to je čas, potreben 

za spremembo mišljenja ljudi. 

DRUŽBENA KRIZA 

Bezmenov je v drugem predavanju izpostavil, 

da ni nujno, da je problematično 

družbeno dogajanje posledica vpliva 

Sovjetske zveze. Agenti pa so aktivno 

delali na tem, da so takšno dogajanje 

podpirali ter usmerjali, in sicer z namenom 

ustvarjanja družbene krize v 

ciljani državi. Subverzija je potekala na 

šestih področjih: religija, izobraževanje, 

družbeno življenje, strukture moči, delovni 

odnosi in organi pregona. 

kot so centri za socialno delo. 

Na področju struktur moči: tradicionalna, 

demokratično izvoljena 

telesa nadomestiti z neizvoljenimi, 

umetnimi, kot so mediji, ki določajo, 

kaj je pomembno in pravilno, ter 

imajo izjemen vpliv, čeprav ljudstvu 

ne odgovarjajo. 

Na področju kazenskega pregona: 

spodkopavati zaupanje in spoštovanje 

do institucij, kot sta policija in 

vojska, ter humanizirati kriminalce s 

pomočjo popularne kulture, in sicer z 

namenom ustvarjanja nezaupanja do 

institucij, ki naj bi nas varovale. 

Na področju delovnih odnosov: 

namesto pogajanj med delodajalcem 

in delojemalcem ustvarjati vmesnike, 

kot so sindikati, ki svojega poslanstva 

že dolgo ne opravljajo več, ampak delujejo 

v imenu ideologije. 

KORISTNI IDIOTI 

Področij demoralizacije torej niso 

ustvarjali sovjetski agenti, ampak so jo 

le aktivno podpihovali. Demoralizacija 

namreč prihaja od dobronamernih idealistov, 

ki jih Bezmenov poimenuje koristni 

idioti. Ti pa naj bi bili prvi v vrsti 

za odstrel, ko krasni novi svet končno 

nastopi. Psihološki šok, ki naj bi se zgodil, 

ko bodo v praksi videli, kakšna je 

idealizirana družba enakosti in pravičnosti, 

naj bi jih namreč pognal v upor, 

ki pa v marksistični družbi ni sprejemljiv, 

a na tej točki bo že prepozno. 

»Kot sem že omenil, izpostavljenost 

resničnim informacijam ni več pomembna,« 

je dejal Bezmenov. »Človek, 

ki je bil demoraliziran, ne more oceniti 

resničnih informacij. Dejstva mu 

nič ne povedo. Tudi če ga zasipam z 

informacijami, z verodostojnimi dokazi, 

z dokumenti, s slikami, tudi če 

ga na silo odpeljem v Sovjetsko zvezo 

in mu pokažem koncentracijsko taborišče, 

ne bo verjel, dokler ne prejme 

brce v zadnjico. Ko ga bo vojaški 

škorenj udaril po jajcih, bo razumel. 

Ampak ne pred tem. To je tragedija 

demoralizacije,« še pravi Bezmenov. 

Zaključi, da bi, tudi če bi se proti vplivom 

subverzije začeli upirati tukaj in 

zdaj (to je bilo leta 1984), potrebovali 

vsaj 15–20 let, da bi odpravili vplive 

ideološkega dojemanja resničnosti. 

Je morda že prepozno? 

Njegova najsrhljivejša 

trditev je bila, da obstaja 

dolgoročni načrt Rusije, 

da Ameriko premaga 

s psihološko vojno in 

demoralizacijo. 


Teorija zarote ali 

realnost, ki jo živimo? 

Ob poslušanju Bezmenova je težko ne 

vleči vzporednic s trenutnim družbenim 

dogajanjem v ZDA: z družbo, v kateri so se 

iz šol začele širiti vse mogoče družbeno 

škodljive teorije in prakse, od mikroagresij 

in kulture izbrisa do nasprotovanj temeljnim 

biološkim dejstvom in spodkopavanja 

temeljev zgodovine in kulture. Bezmenov 

je govoril o ZDA, a mnoge povezave lahko 

vlečemo tudi z dogajanjem v Sloveniji. 

Živimo v času, ko se je treba zgodovinskih 

likov, kot sta Lincoln in Churchill, 

sramovati. Ko se skuša na novo definirati 

nastanek ameriškega naroda ter mu vcepiti 

izvirni greh. Ko se neizvoljeni evropski 

komisarji vmešavajo v delovanje demokratično 

izvoljenih vlad. Ko se pojavljajo 

vprašljivi novi univerzitetni programi, kot 

so ženske študije in kritična rasna teorija. 

Ko se besedna zveza družbena pravičnost 

pojavlja dnevno. Ko imamo novodobne 

preroke, kot sta Greta Thunberg in 

Andrew Tate, ter spremljajoče kulte. Vse 

to v družbi ustvarja dodatne delitve, seje 

dvome o lastni identiteti in vrednosti ter 

pogosto napada same temelje zahodne 

civilizacije. V preteklosti se je te pojave 

povezovalo z idejo kulturnega marksizma, 

a akademiki, oboroženi s svojimi definicijami 

takšne teorije, jo pogosto zasmehujejo 

in skušajo diskreditirati. 

Kakšno ime damo trenutnemu dogajanju, 

je v bistvu vseeno. Da je zahodna družba 

v globoki krizi, je dejstvo. Da to krizo 

dodatno poglablja delovanje mnogih 

izobraževalnih institucij, medijev in nevladnih 

organizacij, tudi ni za lase privlečeno. 

Bezmenov je govoril o ZDA, a mnoge povezave 

lahko vlečemo tudi z dogajanjem v 

Sloveniji. Živimo v državi, v kateri samostojnost 

ni vrednota V kateri se nam skuša 

vcepiti izvirni greh izbrisanih. V kateri 

nevladne organizacije, na tak ali drugačen 

način povezane s politiko, sebe predstavljajo 

kot civilno družbo in predstavnike 

naroda ter se skušajo vsiliti kot vmesniki 

med ljudstvom in politiko. V kateri so sindikati 

orodje v rokah politike, medtem ko 

se delovne razmere neprestano slabšajo. 

V kateri del akademske in kulturne sfere s 

svojim političnim vmešavanjem ljudstvo 

aktivno zavaja. V kateri mediji ustvarjajo 

pripovedi, ki niso skladne z resničnostjo. V 

kateri so na čelu takšnih gibanj osebe, ki bi 

jih težko opisali kot tuje agente, z lahkoto 

pa kot idealistične, koristne idiote.

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 

50 


Priporočila 

MILAN 

HRASTAR 

STAŠA LEPEJ BAŠELJ, CAMINO: 

MOJA SAMOTNA POT ALI ČIŠČENJE 

DUŠE IN TELESA PO ŽENSKO 

Priljubljenost romarske, Jakobove poti v Kompostelo se je v naši 

deželi povečala po letu 2000. V svetovnem merilu je pravi pospešek 

dobila po izidu romana Magov dnevnik Paula Coelha. V 

Sloveniji sta zakonca Rigler s knjigo Blagor vama, uboga reveža 

ravno tako nagovorila marsikoga, da se je podal na to težko, a 

čudovito pot k svetemu Jakobu v Kompostelo. Motivi za to pot 

so zelo različni. Nekateri jo razumejo kot športni izziv. Trudijo 

se najhitreje prehoditi ali prekolesariti razdaljo približno 800 

km. Svojevrsten vzrok, da se človek odpravi na to romanje, je: 

ker je njegov znanec to že opravil. Veliko ljudi pa začne pot zaradi 

osebne rasti ali pa zaradi verskega motiva. Staša Lepej Bašelj 

je notarka v Zagorju. Na romanje v Španijo je odšla praktično 

iz fotelja. Brez kondicije in izkušenj pešačenja na dolge razdalje. 

Vrnila se je drugačen človek. Ceni malenkosti, ki razveseljujejo 

srce. Pravi, da človek šele kasneje spozna, kako velike so bile te 

»malenkosti«. Na pot lahko odideš sam, če preneseš samoto in 

srečanje s samim seboj. V dvoje pa le, če sta povezana v ljubezni 

brez ampak, torej brezpogojno. Nekdo, ki je tudi prehodil Jakobovo pot, je izjavil: »Na tej poti iz človeka 

butnejo med hojo vse svinjarije, ki jih je potrebno z vsakim bolečim korakom poteptati.« V slovenskem 

jeziku je že več knjig o romanju v Kompostelo, vendar je ta Staše Lepej zelo tehtna in povedna. Ne skriva 

se za bežnimi srečanji in pripetljaji med potjo. Govori o strahovih, čustvovanju, smiselnosti pomembnih 

odločitev. Razgali svoje srce in brez sramu pove, da jo je Jakobova pot pretresla.. 

ALENKA 

PUHAR 

UREDILA ALENKA VELER IN ANDREJ ILC, 

DRAGA KRISTINA 

Delo skupine, ki ji je na čelu pesnik in literarni zgodovinar Peter 

Svetina, je posvečeno Kristini Brenk, znameniti urednici mladinske 

literature. V skladu z značajem zbirke Album gre za kolaž 

besedil, fotografij, faksimilov in drobiža, ki je tu dodatno slikovit, 

saj vključuje veliko ilustracij za otroke. Besedila o vlogi Brenkove 

v razvoju povojne mladinske književnosti so nekatera čustveno 

obarvana, druga bolj strokovno distancirana, nekaj je tudi pripovedi 

same Brenkove. Osvetlijo marsikaj o Piki Nogavički in Kosovirjih, 

dovolj zgovorno in pričakovano. Bralca pa čaka tudi nekaj 

presenečenj. Recimo to, kako vljudna in zadržana zna biti Svetlana 

Makarovič. Pravi šok pa je na koncu, ko pravljični svet prestopi 

v realnost, na nekakšno stopnišče. Po njem hodi avtorica z »dušo 

čisto raztrgano«. Piše se leto 1945, vojna je minila, toda nastopil je 

»začetek novih strahov, čisto drugačnih, kot so bili medvojni, in ti 

novi strahovi so ostudnejši …« Kako je to mogoče?!? Izkaže se, da 

gre Brenkova z možem na obisk, bolj obvezen kot prostovoljen, k 

staremu znancu, ki bo s pomočjo vina poskusil iz moža čim več 

izvleči. Ta moški ovaja. Ozni poroča, kaj govori mož, in kako se 

vsemu izogiba ona … »Prokleta takale zmaga, jo je obšlo.« Kako strašen stavek! Toliko bolj strašljiv, ker prihaja 

iz ust vdane, politično lojalne Kristine Brenk. Kot kaže, je bilo to zapisano na starost, skrivaj, za predal. 

Nastala je celo zbirka kratkih zgodb, ki ostajajo že 40 let skrite. Do kdaj še?

90 | 23. MAREC 2023 DUHOVNOST 

51 

Jezusov rodovnik 

ANDRAŽ 

ARKO 

800 let jaslic 

Če se ob 800-letnici postavitve prvih jaslic podajamo v pripoved 

o Jezusovem rojstvu in otroštvu, potem je prav, da si pogledamo 

tudi Jezusov rodovnik. Ja, to je tisti evangelij, ob katerem se pri maši 

v božični devetdnevnici vsak vernik sprašuje, zakaj je treba poslušati 

seznam teh – po večini čudnih – imen. 

Rodovniki v Svetem pismu pokrivajo 

različna družbena 

področja življenja. V prvi vrsti 

za prikaz družinskih odnosov. 

Poleg ugotavljanja pripadnosti rodu 

in same identitete se svetopisemski 

rodovniki včasih uporabljajo tudi za 

utemeljitev statusa, zlasti za kralja in 

duhovnika, pri katerih je pomembno 

poreklo. Pri vsem tem pa je zanimivo 

to, da le redko in v omejenem obsegu, 

starodavni semitski rodovniki navajajo 

seznam strogo bioloških prednikov. 

To seveda ne pomeni, da niso točni, 

saj namen tistih, ki so jih zapisali, ni 

bil strogo biološki. V tem smislu je tudi 

Matej sestavil Jezusov rodovnik. 

Pri Izraelcih je bilo zelo pomembno 

rodovno poreklo, saj je rod 

skrbel za svoje člane. Poleg tega je v 

družbi, kjer človek dobi samo eno 

ime in je seveda tudi brez priimka, 

treba omeniti očeta ali dedka, da 

bi razlikovali med istimi imeni. V 

Palestini se je Jezus lahko razlikoval 

od svojih soimenjakov tako, da 

je bil označen kot Jezus iz Nazareta. 

V Nazaretu so ga lahko razlikovali 

od drugih prebivalcev z imenom 

Jezus tako, da so ga označili 

kot – Jezus, Jožefov sin. 

STAROZAVEZNI 

RODOVNIKI 

Najbližje vzporednice z Jezusovim 

rodovnikom najdemo v starozaveznih 

rodovnikih vseh petih Mojzesovih 

knjig in obeh Kroniških knjig. 

Njihov glavni namen je strukturirati 

zgodovino po obdobjih in potrditi 

linijo političnih ali verskih nosilcev 

funkcij. Drug vidik rodovnikov je 

lahko povezan s svetopisemskim 

konceptom kolektivne osebnosti: če 

naj bi se nekaj od prednika ponovno 

pojavilo pri potomcu, potem lahko rodovnik 

odraža človekov značaj, osebnost 

ali lastnosti. Zgodbe o slavnih 

prednikih ali potomcih se pripovedujejo 

v okviru rodovnika, tako da zgodovina 

postane razširitev rodovnika (za 

primer glej rodovnik Noetovih sinov v 

1 Mz 10). 

RAZDELITEV 

JEZUSOVEGA RODOVNIKA 

Glede na vse to bi bilo res presenetljivo, 

če nam Nova zaveza ne bi podala 

Jezusovega rodovnika kot del poskusa 

razlage njegovega pomena. Zato Matej 

začne rodovnik z besedami: »Rodovnik 

Jezusa Kristusa, Davidovega sina, 

Abrahamovega sina,« s čimer bralca 

takoj seznani s tremi dejstvi: da bo govora 

o Jezusu Kristusu, ki je Davidov 

Jezusov rodovnik na srednjeveški podobi iz leta 1180. 

Matej začne rodovnik 

z besedami: »Rodovnik 

Jezusa Kristusa, 

Davidovega sina, 

Abrahamovega sina.« 

in Abrahamov potomec, s čimer pritegne 

bralca v temeljne teme pripovedi 

o Jezusovem otroštvu. Matej rodovnik 

razdeli na tri dele po štirinajst generacij. 

V prvem ali predmonarhičnem razdelku 

od Abrahama do Davida nam je 

prikazano, kako je božji proces izbire 

ustvaril Davidovo linijo. Jezus ni Abrahamov 

potomec prek Abrahamovega 

starejšega sina Izmaela, ampak 

prek Izaka; niti ni Izakov potomec 

prek prvorojenca Ezava, ampak 

prek Jakoba. Rod gre nato naprej po 

četrtorojenem sinu Judu, ki mu je 

obljubljeno vladarsko žezlo. Vendar 

Matej ne pozabi Judovih bratov, saj 

je Jezus povezan s celotnim Izraelom, 

z vsemi dvanajstimi rodovi in 

bo poklical k sebi dvanajst učencev, 

ki bodo to simbolizirali. Slednjič 

se prvi del Jezusovih prednikov 

zmagoslavno zaključi s kraljem 

Davidom. V drugem delu rodovnika 

Matej našteje kralje Davidove 

linije, ki so vladali v Jeruzalemu. 

Ta monarhični del se zaključi z Jojahínom, 

ki je kljub babilonskemu 

izgnanstvu spočel naslednika in 

tako omogočil preživetje Davidove 

linije. Zadnji del štirinajstih generacij 

povezuje konec monarhije z 

nastopom zadnjega maziljenega 

kralja, ki je Jezus Kristus.

AKTUALNO 

52 

| 90 | 23. MAREC 2023 

Skakalec Žiga Jelar je zložil pesem 

za otroke z Downovim sindromom 

Eden od najboljših slovenskih smučarskih skakalcev, Žiga Jelar (25), 

ki je na ekipni tekmi v Planici skupaj z Lovrom Kosom (23), Timijem Zajcem (20) 

in Anžetom Laniškom (26) postal svetovni prvak, je predan glasbenik. 

Eno izmed pesmi s svojega albuma je posvetil osebam z Downovim sindromom. 

Žiga Jelar je svoj prvi album Brez 

pravil izdal februarja, tik pred 

svetovnim prvenstvom v Planici. 

V njem je tudi pesem Ko 

gorijo solze, za katero je Žiga napisal 

tako glasbo kot besedilo. Navdih zanjo 

je dobil pri svoji sedem let starejši sestri 

Sari, ki se je zaradi zapletov pri porodu 

rodila s poškodbo možganov, zaradi 

česar ima posebne potrebe. Žiga je 

nanjo zelo navezan, med odraščanjem 

z njo pa se je zavedel, s koliko predsodki in ovirami se mora 

soočati. Pesem je na koncu posvetil družinski prijateljici Sari 

Horvat, ki je umrla decembra lani. 

UREDNIŠTVO ISKRENI.NET 

Zakaj gorijo solze, 

zakaj gori srce? 

A gledamo drugače 

na dobro, vero, upanje? 

V pesmi se Žiga sprašuje: »Zakaj 

gorijo solze, zakaj gori srce? A 

gledamo drugače na dobro, vero, 

upanje?« V simpatičnem videospotu 

nastopa več oseb z Downovim 

sindromom, od malčkov in otrok do 

odraslih. Žiga pravi, da je vsem želel 

približati njihovo ljubeznivost, 

iskrenost in empatijo. To mu je brez 

dvoma uspelo. Posnetek je poln širokih 

nasmehov, objemov in pristnega 

veselja, ki ga osebe z Downovim sindromom ne le živijo, 

ampak prinašajo tudi vsem okrog sebe. 

 

FACEBOOK 

FACEBOOK 

INSTAGRAM 

FACEBOOK

| 90 | 23. MAREC 2023 DUHOVNOST V DRUŽINI 

Vabilo v puščavo 

SEBASTIJAN 

MARTINČIČ 

A 

sledi 

V postnemu časa evangeljski odlomki vabijo, da bi molili 

in dajali miloščino, da bi si vsak dan naložili in nosili svoj križ, 

se med seboj ljubili in grešnike vodili na pravo pot. Čeprav to 

morda zveni abstraktno in splošno, si uspemo hitro odgovoriti, 

da vse to na nek način že počnemo. 

Božje povabilo, naj sledim 

Jezusu v puščavo, kjer se 

bom postili štirideset dni in 

se tudi izpostavil skušnjavcu. 

Ta hudič, povsod navzoč, pa na 

drugi strani skuša vse, da me iz puščave 

iztrga ter ponovno popelje v udobje 

in ugodje. 

POT K SVOBODI 

Letošnji razmislek o puščavi me 

vznemirja ob ugotovitvi, da me vanjo 

v resnici povabi Bog sam. Za štirideset 

dni, da bi se odločil in očistil vsega, 

kar sejem vase in ne obrodi sadu. 

Da, gre za post, za odpoved, a ne za 

odpoved tistemu, kar imam rad, temveč 

za odpoved tistemu, kar me zasužnjuje, 

zasvaja, naredi sebičnega in 

egocentričnega. Ni težko napisati seznama 

ravnanj, ki me puščajo nerodovitnega. 

Težje se je ravnanjem odreči, 

še posebej, ko hudič prišepetava, 

da je vse v redu. Pot do resnične svobode 

v resnici čutim v odločitvi, da se 

posvetim samo nekaterim razvadam, 

morda zgolj eni, a v jasni odločitvi, da 

to svojo neurejeno navezanost odpravljam. 

Sv. Ignacij v Duhovnih vajah 

predlaga prav to in spodbuja k vsakodnevnemu 

preverjanju. To poimenuje 

posebni eksamen. V njem sem 

pozoren, kako je Bog navzoč v mojem 

življenju, v katerih dogodkih dneva 

mi je bil še posebej blizu in kako se 

uglašujem na Njegov načrt. 

Odkrivajmo Božje 

delovanje v našem 

življenju in sodelujmo 

z Njegovim načrtom. 

VSAK DAN IN VZTRAJNO 

V postnem času me torej Bog pošilja v 

puščavo in me vsakodnevno spodbuja, 

da z vajo krepim svoj odnos, da v askezi 

vztrajam vse do notranje spremenitve, 

ki se je zgodila v moji svobodni privolitvi. 

Pošilja me v šolo rodovitnosti, da v 

sebi spoznam razne navezanosti, razvade, 

morda celo odvisnosti. Da bi jih 

odpravil, pa moram opraviti domačo 

nalogo. Dan za dnem, vztrajno, redno 

in disciplinirano ter kljub padcem in 

slabim dnem prositi za moč in pogum, 

se obračati Nanj in iskati zglede v bratih 

in sestrah. Zahvaljevati se je treba 

za prehojeno pot in milost Njegove 

navzočnosti. Ozavestiti, kje me je Bog 

nosil in kaj mi je uspelo Zanj ali zaradi 

Njega uresničiti. Nikoli na zalogo, 

temveč vsak dan sledim svoji jasni in 

uresničljivi odločitvi. 

SHUTTERSTOCK 

53 

PREVERIMO SKLEPE 

Postni čas se v resnici nikoli ne konča. 

Ko se Jezus vrne iz puščave, v 

svojem srečevanju in delovanju živi 

prav odločitev, da bo ljubil do konca 

ne glede na vse. Svoboden v svoji 

odločitvi se ne obrača ves tehtajoč in 

tuhtajoč nazaj, tudi za ceno neodobravanja, 

zavračanja in celo sovraštva. 

Tako kliče tudi mene k odločitvi in 

zvestobi. Pozna me, pozna mojo nepopolnost. 

Vidi tudi moj greh in mojo 

ranjenost, a me vabi, da greva preko 

tega. Preverimo torej danes svoje 

sklepe in postne odločitve. Odkrivajmo 

Božje delovanje v našem življenju 

in sodelujmo z Njegovim načrtom. 

Ostanimo v šoli postnega časa z vsakodnevno 

domačo nalogo iskanja 

Božjega v konkretnih življenjskih situacijah. 

Kjer koli bo navzoč, tam bo 

tudi vstal. Resnično vstal.

PRIPOROČILA 

54 

Knjige 


Namigi za obeleženje 

materinskega dneva 

ANDREJA BARAT 

Seveda smo svojim materam hvaležni vsak dan, 

toda na ta dan se jih spomnimo še prav posebej. 

Najlepše in najboljše bi bilo, da bi ob materinskem dnevu 

svojo mamo peljali na kosilo, večerjo, kavo, izlet … 

in ji pričarali lepo doživetje in ljubeč skupno preživet čas. 

Možje naj se spomnijo tudi svoje žene – matere svojih otrok. 

Morda s svojo mamo nismo 

v najboljših odnosih 

iz kakršnihkoli razlogov. 

Morda nam zna pritisniti 

na najbolj boleč živec in nam s tonom 

glasu pokvariti dan. Morda ni vedela, 

znala bolje in je ujeta v svojih vzorcih, 

ki smo jih sami presegli. Kakorkoli, 

dejstvo je, da ne glede na to, kakšna 

je, nihče ni nikoli za nas storil več kot 

ona. Dala nam je življenje. Lahko počastimo 

to in se ji zahvalimo. Tudi če 

ji druge stvari morda niso uspele najbolj 

optimalno. 

Najlepše in najboljše bi bilo, da bi ob 

materinskem dnevu svojo mamo peljali 

na kosilo, večerjo, kavo, izlet … in ji 

pričarali lepo doživetje in ljubeč skupno 

preživet čas. Se odločimo in tri ure 

svojega časa ljubeče poslušamo svojo 

mamo in smo ji na razpolago. Da se bo 

čutila ljubljeno in posebno. Druga možnost 

je darilo, izbrano s pozornostjo in 

ljubeznijo, ki se s prvo možnostjo nikakor 

ne izključuje. 

Darilo, ki ne mine, je vsekakor knjiga. 

Ni vedno lahko izbrati prave, ki ne 

bo neprebrana obležala na knjižni polici. 

Zbrali smo nekaj predlogov, ki bodo 

polepšali in obogatili življenje obdarovanke. 

So od številnih žensk prebrane, 

preverjene in priporočane knjige, ki jih 

bo zelo verjetno večkrat vzela v roke! 

JOHN IN STASI ELDREDGE: 

OČARLJIVA 

Gre za knjigo, ki nagovarja žensko srce 

v njenem najglobljem hrepenenju. Biti 

očarljiva. Biti kraljica svoje zgodbe, 

biti iskana in ljubljena … Brez filozofiranja 

in visokoletečih duhovnih 

puhlic. Iskreno, pristno in globoko. 

Kakšna, že pred desetletji požrta, solza 

zagotovljena. 

BRENÉ BROWN: 

DAROVI NEPOPOLNOSTI 

Knjiga, ki je nagovorila številne 

ženske, ki so živele v prepričanju, da je 

samo popolno dovolj dobro. Lahko se 

sprostimo in uživamo v svojem življenju 

in tudi v svoji nepopolnosti. Ta je 

pravzaprav naš dar. Knjiga, ki nas vodi 

od »Kaj neki si bodo ljudje mislili?« do 

»Zadosti sem!«. 

CAL NEWPORT: 

DIGITALNI MINIMALIZEM 

Ne, sploh ne gre za knjigo, ki bi jo kupili 

mami, ki jo pogosto vidite s telefonom 

v roki, kot neko hudomušno 

darilo. Gre za knjigo, ki ji bo pomaga-

| 90 | 23. MAREC 2023 PRIPOROČILA 

Knjige 

55 

la prepoznati in izbrati tisto, kar je v 

digitalnem svetu vredno njenega časa 

in pozornosti. Kar jo bogati, veseli in 

poživlja. In reči »Ne!« tistemu, kar ji 

krade čas, pozornost in mir. Pomagala 

ji bo razmisliti o njenem prostem času 

in njeni vrednosti. 

CLAIRE DE FÉLIGONDE: 

MAMA MOLI 

Gre za knjigo, ki je namenjena predvsem 

mamam v letih aktivnega materinstva, 

da na novo osmislijo svoj 

odnos do molitve. Da nanjo pogledajo 

kot na svojo oporo in ne le kot na še eno 

od številnih obveznosti, ki jih je treba 

odkljukati. Zbrane so ideje za neobičajno, 

živo in konkretno molitev, ki postane 

sestavni del napornega vsakdana. 

Ker gre družini, v kateri mama 

moli, dobro. 

ANDREA LARSON 

IN LINDA JAROSCH: 

VIDIM SE V TEBI 

Čudovita knjiga, posvečena odnosu 

mame in hčere. Tudi napisana s 

strani mame in hčere. Prikazuje vse 

bogastvo ljubečega odnosa in brez 

olepševanja tudi vso kompleksnost in 

stisko odnosa mati-hči, ki ne deluje 

dobro. Ter ljubeče nakaže pot v nove, 

bolj zrele odnose … 

LJUBEZENSKI 

ROMANI TESSE AFSHAR 

Za ženske, ki si za razvedrilo in sprostitev 

rade privoščijo ljubezenski roman, pa so 

počasi že site klasičnih cenenih »ljubičev«. 

Tessa Afshar gre malo globlje in v svoje 

zgodbe vplete še drugačne vloge žensk, ne 

le ljubezenske. Dobrodošla komponenta 

je tudi ta, da se strastna ljubezen in duhovnost 

nikakor ne izključujeta. 

MILENA MIKLAVČIČ: 

OGENJ, RIT IN KAČE 

NISO ZA IGRAČE 

Zgodbe, ki pretresejo vsako žensko. Nekatere 

zato, ker so morda v njih še živele, 

mlajše pa, ker so to zgodbe njihovih 

mater in babic. Knjiga, po kateri na novo 

ovrednotimo odnos do svojih prednic, 

do njihovega življenja in trpljenja. Morda 

knjiga, ki nam bo pomagala videti 

naše mame in babice v novi luči in pojasnila 

njihova dejanja in razmišljanja, ki 

so se nam zdela nepojmljiva. 

HVALEŽNOST MOŽA 

Kakšno pozornost namenite tudi materi 

svojih otrok, še posebno če so ti še 

majhni in bo od njih dobila kvečjemu 

kakšno zmečkano papirnato rožico iz 

vrtca. Čeprav je tudi res, da verjetno 

zanjo na svetu ni lepše. Ampak tudi 

vaša gesta hvaležnosti bo dobrodošla. 

Hvala, da si mati mojih otrok. Cenim 

tvoje delo, tvojo ljubezen, tvojo vzgojo 

in skrb … Bog me je blagoslovil z zelo 

veliko milostjo, ko mi je poslal tebe. 

MAMA, ČESTITAJ SI 

Mame, tudi za nas je čas, da vzamemo 

stvari v svoje roke in nehamo ponižno 

in cankarjansko čakati, da se nas 

kdo spomni. Si mama, v tvojem telesu 

so zrasla nova človeška bitja in iz 

njega tudi prišla na dan. Ure, dneve, 

mesece in leta si jim posvetila in jim 

posvečaš. Uspevajo in cvetijo. Daj priznanje 

sama sebi in si čestitaj. Odpri 

si šampanjec ali/in najljubšo slaščico 

ter si nazdravi. Privošči si novo knjigo 

ali nov kos oblačila, novo frizuro ali 

karkoli pač napolni tvoje srce. Počasti 

sebe in svoje delo. Ni samoumevno, ni 

nevidno, ni nepomembno. 

Pravzaprav je delo mater najpomembnejše 

delo za obstoj človeštva!

VZGOJNI IZZIVI 

56 

Komentar 


Ali je zaradi spora na TikToku 

res umrla najstnica 

DUŠAN POSLEK 

Nemčijo je pretresla novica, da so v bližini mesta Freudenberg 

našli mrtvo dvanajstletno deklico, ki bi naj bila žrtev svojih sovrstnic. 

Truplo deklice so našli v gozdu, vzrok za smrt pa naj bi bile številne 

vbodne rane. Kmalu po odkritju trupla so se pojavile informacije, 

da sta za umor osumljeni dve najstnici, stari dvanajst oz. trinajst let, 

o motivu za dejanje pa sta nemška policija in javnost sprva lahko le ugibali. 

SOCIALNO 

OMREŽJE TIK TOK 

Po poročanju nemških medijev se vedno 

več informacij in dokazov nagiba 

k temu, da sta osumljeni dejanje izvršili 

zaradi spora z umorjeno. Spor, ki 

je vrhunec doživel na TikToku, se je 

sprevrgel v okrutno dejanje. Čeprav 

o ozadju spora policija še zbira informacije, 

se pojavljajo različne verzije 

Lani so v Utahu (ZDA) 

aretirali tri mladostnike, 

ki so se na tem omrežju 

šalili, da bodo v šolo 

prinesli strelno orožje. 

Znan je tudi primer 

mladostnikov, 

ki so ukradli vozila, 

se z njimi vozili naokoli 

in povzročali škodo. 

dogodkov, ki so pripeljali do smrti deklice. 

Večini teorij poteka dogodkov je 

skupno, da so vpletene deklice očitno 

bile v medsebojnem sporu, po nekaterih 

informacijah pa naj bi bila umorjena 

tudi žrtev ustrahovanja storilk. 

Ob tem so družabna omrežja v 

Nemčiji preplavili pozivi k pravični 

kazni za storilke, vse skupaj je šlo 

tako daleč, da je policija naročila izbris 

TikToka in Instagrama obeh domnevnih 

storilk, saj so javni pozivi (tudi k 

usmrtitvi storilk) preprosto presegli 

vse meje. K temu je izdatno prispevala 

tudi informacija, da osumljenki zaradi 

svoje starosti po veljavni zakonodaji ne 

moreta odgovarjati za dejanja, tudi če 

jima bodo dokazana. 

Ob vsem navedenem se je ponovno 

izkazalo, da lahko družabna omrežja s 

svojim neomejenim vplivom privedejo 

otroke in mladostnike do neverjetnih 

in nepredstavljivih dejanj. 

Tudi če upoštevamo, da motiv 

umora še ni povsem razjasnjen 

in da spor na TikToku med 

vpletenimi še ni potrjen, pa je 

neizpodbitno dejstvo, da (tudi) 

družabna omrežja izdatno 

vplivajo na pojavnost kaznivih 

ravnanj med otroki. 

SHUTTERSTOCK 

TEKMA ZA KLIKE 

V enem izmed člankov smo že 

pisali o najnevarnejših TikTok 

izzivih, ki imajo hude posledice, 

primer umora nemške dvanajstletnice 

pa kaže tudi, da se 

spori na družabnih omrežjih 

lahko preselijo v resnično življenje. 

Opisani primer pa še 

zdaleč ni edini. Splet je poln 

člankov o TikTok izzivih, s 

katerimi so mladi medsebojno 

tekmovali za klike in prepoznavnost 

in so se nanašali 

npr. na kraje predmetov iz šolskih 

prostorov. Lani so v Utahu 

aretirali tri mladostnike, 

ki so se na tem omrežju šalili, 

da bodo v šolo prinesli strelno 

orožje. Znan je tudi primer

CERKEV 

28 

Komentar 


VZGOJNI IZZIVI 

69 | 27. OKTOBER 2022 

Komentar 57 

mladostnikov, ki so ukradli vozila, se z 

njimi vozili naokoli in povzročali škodo. 

KAJ LAHKO NAREDIMO 

Najpreprosteje bi bilo reči, da ne moremo 

narediti nič in da morajo velike 

korporacije same poskrbeti, da se njihovi 

produkti (omrežija) ne bodo uporabljali 

na sporen način oz. za širjenje 

spornih ali nezakonitih praks. Toda 

to ni povsem res. V Avstraliji se je kot 

odgovor na vedno več problematičnih 

in h kriminalu nagnjenih objav pojavila 

TikTok kampanja (profil) »Ay! What 

Now«, s katero s pomočjo objav na tem 

družbenem omrežju mlade poučujejo o 

kaznivih dejanjih, o njihovih posledicah 

in tudi o njihovih pravicah. Prvi rezultati 

kažejo, da gre za odličen pristop 

do mladih, saj jim na način, ki jim je 

blizu (kratke video vsebine), približajo 

bistvene posledice kaznivih dejanj. 

Tudi takšna kampanja je dokaz, da 

lahko z nekaj domišljije družabno omrežje 

uporabimo za veliko plemenitejše cilje, 

kot so tisti iz začetka tega prispevka. 

Neizpodbitno dejstvo 

je, da (tudi) družabna 

omrežja izdatno vplivajo 

na pojavnost kaznivih 

ravnanj med otroki. 

STARŠI IN TIKTOK 

Moderne tehnologije starše prehitevajo. 

Ko že mislimo, da smo končno osvojili 

eno omrežje, se pojavi novo in naši 

otroci so na njem, še preden se tega zavemo. 

Zato je naša odgovornost, da ne 

opustimo skrbi za to, kaj otrok počne s 

svojim pametnim telefonom, tablico ali 

računalnikom toliko večja. Konkreten 

predlog je na primer pogovor o pasteh 

družabnih omrežij. Vprašajmo otroke, 

kaj spremljajo, kaj se jim zdi zanimivo 

in zabavno, česa jih je strah. Odgovor, 

da jih ni strah ničesar, nam takoj ponudi 

novo iztočnico za pogovor. Pogovarjati 

se je treba se o konkretnih primerih, 

pri katerih je uporaba družabnih 

omrežij pripeljala do tragičnih posledic. 

Takšne novice bodo otroke mogoče 

vznemirile, a obenem jim bodo dale več 

spoznanj kot katera koli »pridiga«. Treba 

je preveriti nastavitve zasebnosti na 

omrežjih, na katera je otrok prijavljen. 

Večja, kot je določena stopnja zasebnosti, 

lažje je nadzorovati, kaj otrok 

spremlja in predvsem kakšne vsebine 

se pojavljajo na njegovem profilu. 

Starši naj tudi spremljajo, kakšne 

fotografije in posnetke otrok objavlja. 

Smiseln je tudi dogovor z otrokom, da 

lahko uporablja družabna omrežja le v 

primeru, da starše doda za prijatelja oz. 

sledilca. Ob tem mu starši pojasnijo, da 

lahko le tako vidijo, kaj se z njim dogaja 

na spletu. Namestite lahko tudi aplikacije, 

ki spremljajo otrokove aktivnosti 

na spletu in družabnih omrežjih (npr. 

Qustodio). Če pa imajo starši občutek, 

da je njihov otrok že preveč zabredel v 

pasti družabnih omrežij, je treba poiskati 

pomoč (Safe.si, Logout itd.). 

AKTUALNO — KOMENTAR 

CENA: 29,95 € 

T: 064 135 136 

E: info@iskreni.net 

www.iskreni.net/trgovina/ 

digitalni-minimalizem 

KUPI V TRGOVINI 

ISKRENI

KOLUMNA 

58 


Kako sem začel peči kruh 

in se naučil dobrodelnosti 

JON KANJIR 

Približno leto pred izbruhom pandemije je peka kruha 

postala stalnica v mnogih domovih. Tudi sam sem se odločil, 

da bom spekel svoj prvi kruh. Kruh je kar dobro uspel, 

v meni pa je vzplamenela ljubezen do peke. 

Kako se speče 

kruh?« se je zaslišalo 

iz mojih ust, na drugi 

»Mami! 

strani pa so se hitro 

začela navodila za peko. Moj prvi kruh 

je bil ajdov z orehi. Ko sem zares osvojil 

njegovo pripravo, sem se lotil tudi peke 

belega, mešanega, temnega in pirinega 

kruha. Nekdo mi je rekel, da je ajdov 

kruh z orehi najzahtevnejši za pripravo, 

kar mi je dalo veliko zagona, saj 

bom, če sem znal speči tega, znal pripraviti 

tudi kateregakoli drugega. Peka 

kruha me je hitro zasvojila, včasih smo 

komaj pojedli enega, ko je bil pečen 

že drugi. Nato pa sem na spletu čisto 

slučajno naletel na recept za pripravo 

fermentiranega kruha. Za njegovo pripravo 

potrebujemo manj kvasa. V tistem 

obdobju je bil kvas zelo iskan in ga 

je bilo v trgovini redko mogoče kupiti, 

zato je bil to recept, ki je bil več kot dobrodošel. 

Med pripravo testa sem ugotovil, 

da ta kruh zahteva precej manj 

časa, ker ga za razliko od običajnega ni 

treba gnesti. Sestavine se le premeša in 

pusti. To sem storil zvečer, testo pustil 

čez noč, da vzhaja, in si mislil: »Uau, to 

pa je enostavno! Bo tako dober, kot so 

bili prejšnji?« 

Naslednje jutro se, še preden bi si 

uspel umiti zobe ali zajtrkovati, odpravim 

v kuhinjo, prižgem pečico in testo 

previdno postavim vanjo. Zaradi hitenja 

sem se na pečici (skoraj pričakovano) 

opekel. Nič zato, navdušenje in 

pričakovanje je odtehtalo bolečino. Po 

nekaj manj kot uri čakanja kruh vzamem 

iz pečice. »Je to sploh mogoče?« 

si rečem, ko zagledam kruh, kakršen 

ni bil še nobeden doslej. Napeta skorja, 

omamen vonj in šumenje, ki ga je 

povzročila fermentacija testa. Prerezan 

kruh pa je bil še več kot to, ker 

so mu luknjice dale zares rustikalen 

Ne vem, katere besede 

bi lahko uporabil, 

da bi opisale nasmeh, 

presenečenje 

in hvaležnost, 

ki sem jih bil deležen, 

ko sem ljudem podaril 

doma pečen kruh.

| 90 | 23. MAREC 2023 KOLUMNA 

59 

RECEPT ZA PRIPRAVO 

FERMENTIRANEGA 

KRUHA 

Potrebujemo: 

• 500 g moke, 

• ¼ kocke svežega kvasa 

ali vrečka suhega kvasa, 

• žlico soli, 

• mlačno vodo, 

• plastično posodo, 

• plastično vrečko, 

• posodo s pokrovom, primerno 

za pečico, 

• kuhalnico. 

pridih. Takrat sem si obljubil, da bom 

pekel samo še fermentiran kruh. In res 

sem ga. Vsak dan vsaj enega. 

PRESENEČENJE 

Naša štiričlanska družina ni uspela 

toliko jesti, kot sem jaz pekel, zato sem 

pričel sveže, velikokrat še vroče hlebce, 

poklanjati starejšim osamljenim sosedom. 

No, pa tudi drugim prijateljem. 

Odlično se je obnesel tudi kot skromno 

darilo ob obisku kakšne družine. Ne 

vem, katere besede bi lahko uporabil, 

da bi opisale nasmeh, presenečenje in 

hvaležnost, ki sem jih bil deležen. Mnogi 

ljudje so kruha veseli, ker je domač. 

Vedo, da je bil narejen s srcem in nenazadnje 

vsakemu pride zelo prav. 

Najprej veselje ob pripravi kruha, 

nato pa še ob občutku, da sem storil 

dobro delo, me je vsak dan znova navdajalo 

z motivacijo, da ne preneham s 

peko. Ta je sedaj stalnica v mojem življenju 

že nekaj let. Ne več vsak dan, kadar 

le uspem, pa se z veseljem lotim peke. 

Običajno en kruh ostane doma, drugega 

pa podarim in upam, da s tem nekomu 

polepšam dan. Ko razmišljam o tem, 

ugotavljam, da me je kruh zares naučil 

dobrodelnosti in smisla v dajanju. Ni 

treba dati veliko, včasih več kot darilo 

pomeni že dejstvo, da smo se na nekoga 

spomnili. Zato ni važno, ali poklonimo 

kruh, šopek rožic ali svojo bližino, 

pomembno je le, da iskreno izkažemo 

svojo pozornost in tako skrbimo, da je v 

naši družbi prijetno sobivati. 

POSTOPEK 

Najprej moko stresemo v dovolj veliko 

plastično posodo (testo bo naraslo 

za približno dvakrat do trikrat), ob rob 

damo žlico soli, ki jo malo pomešamo z 

moko, nato pa kvas nadrobimo v moko. 

Počasi dodajamo mlačno vodo in zmes 

mešamo. Količina vode je odvisna od 

moke, nastati pa mora rahlo, tekoče in 

lepljivo testo. Nastalega testa ni treba 

gnesti, pomembno je le, da se sestavine 

zmešajo. Posodo pokrijemo s plastično 

vrečko in jo pustimo dvanajst ur. Brez 

skrbi, ure niso obvezujoče, če se nam 

mudi, dodamo malo več kvasa in testo 

bo za peko pripravljeno že v približno 

petih urah, lahko pa ga pustimo vzhajati 

tudi nekoliko več kot dvanajst ur. 

Preden gre testo v pečico, jo moramo 

skupaj s posodo in pokrovom segreti na 

220 stopinj Celzija, medtem pa dobro 

pomokamo pult, desko ali kakšno drugo 

površino, na katero nato zvrnemo testo. 

Testo mora biti rahlo in mehko, deloma 

tekoče. Izgleda kot da je sestavljeno iz 

nitk in mehurčkov. Prepognemo ga iz 

vsake strani, torej primemo levi vogal 

in ga nekoliko prepognemo proti desni 

strani do približno sredine, nato pa še 

od desne proti levi, od zgoraj navzdol in 

od spodaj navzgor. Morda se sliši nekoliko 

komplicirano, ampak obljubim, da 

je enostavno. Posodo in pokrov vzamemo 

iz pečice, hlebček še nekoliko pomokamo 

in ga brez peki papirja ali olja 

zvrnemo v pekač, pokrijemo in postavimo 

v pečico. Pečemo 20 minut na 220 

stopinj Celzija, po 20 minutah pokrov 

odstranimo in temperaturo zmanjšamo 

na 200 stopinj Celzija ter pustimo 

v pečici še 20 minut. Kruh nato vzamemo 

iz pečice in ga pustimo, da se ohladi. 

Najbolje je, da na kakšni rešetki, da 

se hladi iz vseh strani. 

 


Tudi pri nas je bilo zelo podobno in 

zdaj že več kot leto nismo kupili kruha 

in jemo le domačega. Jaz ga sicer delam 

malce drugače, pa mi je tale vaš v 

izziv. Zadnje čase delam izključno 

s suhim kvasom (odkar mi potica 

s svežim kvasom ni vzhajala!). 

Simona 

Moja draga tudi redno peče kruh. 

To je privilegij. Kakovost življenja je 

tako večja. Nekaj fantastičnega je, 

ko hiša zadiši. 

Josip

SLADKO-SLANE BRBONČICE 90 | 23. MAREC 2023 

60 

Polenta s tartufato 

Gre za zelo enostavno in hitro pripravljeno jed. Še največ časa porabimo 

za mešanje polente. Tartufata da jedi poseben vonj in okus, ki nam je lahko 

všeč ali pa tudi ne. Zato je tokratni recept namenjen le tistim, ki vam je 

okus in vonj tartufov všeč. 

SELMA BIZJAK 

Polenta nam je vsem poznana jed, jemo jo z mesnim 

golažem, s kislim mlekom, z ocvirki … Običajno jo 

sicer skuhamo bolj »na gosto«, v tem receptu pa jo 

skuhamo bolj redko oziroma tekočo, zato je razmerje 

med polento in vodo večje od običajnega. 

 

SESTAVINE 

Za 2 osebi potrebujemo: 

• 250 g polente, 

• 1 l vode, 

• sol, 

• 1 jušno žlico oljčnega olja, 

• 1 jušno žlico tartufate (količino lahko prilagodite 

svojemu okusu), 

• pest orehov, 

• parmezan, 

• šopek svežega peteršilja.


SLADKO-SLANE BRBONČICE 

61 

PRIPRAVA: 

1. V loncu zavremo vodo. 

2. Dodamo sol in oljčno olje. 

3. Ko voda zavre, med nenehnim 

mešanjem vanjo stresamo 

polento in jo kuhamo po 

navodilih proizvajalca. Čas 

kuhanja je odvisen od tega, ali 

ste izbrali instant ali klasično 

polento, in se lahko giblje od 

nekaj minut do tri četrt ure. 

4. Medtem grobo stremo orehe in 

sesekljamo svež peteršilj. 

5. Tik preden je polenta kuhana, 

dodamo tartufato in še enkrat 

dobro premešamo. 

6. Polento s tartufato serviramo 

na krožnika. 

7. Posujemo z grobo strtimi 

orehi, grobo ribanim 

parmezanom ter s sesekljanim 

peteršiljem. 

8. Postrežemo takoj kot 

samostojno vegetarijansko 

jed ali kot prilogo izbrani 

mesni jedi. 

Dober tek! 

Selma Bizjak, kulinarični blog Sladko Slane 

Brbončice www.sladkoslanebrboncice.si 

REŠITVE str. 62-63: 

Rešitev dopolnjevanke: 

USTAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE. 

Rešitev magičnega kvadrata: OTROŠTVO, TRIKTRAK, RISARI- 

JA, OKARINE, ŠTRIGOVA, TRINOŽEC, VAJEVEC, OKA, AC. 

Rešitev križanke (vodoravno): zmajevka, vodohran, eden, loj, zel, 

Pisa, Dragan, ON, imago, zgodbe, AK, Jelsa, Čile, kare, umetnjakar, 

obod, god, enok, Rubikon, lož, SU, AJ, nosorog, uvid, razkol, Oceanija, 

mapa, jerbasar, Kne, Evgen, Rosario, ČŽ, najlon, Marinetti, 

arest, Eol. Glavno geslo: Zdravilo za jugonostalgijo.

RAZVEDRILO 

62 


DOPOLNJEVANKA 

H R _ _ _ _ _ K A 

T R I P A _ _ _ _ M 

S K L A _ _ _ _ _ N J E 

P _ _ _ _ S T N O S T 

P R E O _ _ _ _ O V A N J E 

Č R _ _ _ _ V I N A 

D E L I N K _ _ _ T 

G U M _ _ _ V K A 

MAGIČNI KVADRAT 

VAJEVEC TRINOŽEC ŠTRIGOVA 

TRIKTRAK 

RISARIJA 

OKARINE OKA AC 

Vsako gornjo besedo vpišite v lik dvakrat, 

vodoravno in navpično, tako da se bodo med seboj ujemale. 

Ko boste vpisali vse, se bo prikazala beseda, ki je končna 

rešitev. V polju, kjer se ta beseda križa s seboj, 

le še dodajte pravo črko. V liku je pet črnih polj. (jp) 

Na črtice vpišite prave črke, 

da dobite znane samostalnike. Vpisane črke, brane po vrsti, 

dajo končno rešitev iz štirih besed. (jp) 

_ _ _ _ _ _ _ 

_ _ _ _ _ _ _ _ _ 

_ _ _ _ _ _ _ 

_ _ _ _ _ _ _ _ _ 

Dopolnjevanki in sudoku je sestavil Jože Petelin.

90 | 23. MAREC 2023 KRIŽANKA 

63 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

ZMAJEVA 

ŽENA 

V PRAV- 

LJICAH 

VODNI 

ZBIRALNIK 

ASTRO- 

NOM 

SODOB- 

NOST 

2 

TELO- 

VADKA 

ŠAJN 

AMERIŠKI 

FILMSKI 

IGRALEC 

VOIGHT 

ERNEST 

HEMING- 

WAY 

POZITIVNA 

LASTNOST 

OSEBE 

5 

VELIK 

NERED, 

ZMEDA 

POSLAN- 

KA BAH 

ŽIBERT 

DOMOVINA 

TELEČJI 

ALI SVINJ- 

SKI HRBET 

S KOSTMI 

LESENO 

OGRODJE 

PRI SITU 

REKA, KI 

JO JE PRE- 

KORAČIL 

CEZAR 

ALENKA 

JERAJ 

RAZDVO- 

JENOST, 

RAZKLA- 

NOST 

KANONIK 

(STAR.) 

DOMOVINA GOSTILNA 

SLOV. 

PESNICA 

(MAJDA) 

VELIKO 

3 

MESTO 

V ARGEN- 

TINI 

4. IN 25. 

ČRKA 

ABECEDE 

IT. KNJI- 

ŽEVNIK 

(FILIPPO 

TOMMASO) 

ZAPOR 

GLAVNO 

MESTO 

NIGERIJE 

ZGORNJI 

DEL 

KOZARCA 

HČI, KI 

NIMA NE 

BRATA NE 

SESTRE 

NASELJE 

NA SEVER- 

NI OBALI 

HVARA 

UMETNIK 

(SLABŠ.) 

8 

OSEBNI 

PRAZNIK 

POSLOVNI 

SODELAV. 

RAJ, 

PARADIŽ 

ZELIŠČE, 

ZELIKA 

MATE- 

MATIK 

MARUŠIČ 

OSCAR 

NIEMEYER 

NASELJE 

PRI VIPAVI 

1 

MESTO 

ZAHODNO 

OD FIRENC 

14 

DRŽAJ IZ 

LOKASTO 

UKRIVLJE- 

NE PALICE 

12 

LEŽIŠČE 

VAS S. OD 

ŠENT- 

JERNEJA 

KARTON. 

PLATNICE 

IZDELOV. 

NOŽEV 

VELIKA 

AFR. ŽIVAL 

SNOV IZ 

VEČ SNOVI 

OTOŠKO 

9 

OBMOČJE 

V TIHEM 

OCEANU 

UMETNO 

TEKSTIL. 

VLAKNO 

RENIJ 

19 

IZDELOV. 

JERBASOV 

FILOZOF 

BAVČAR 

JANEŽEVO 

ŽGANJE 

MOZIRSKE 

PLANINE 

23 

PEVEC 

PESTNER 

ODRASLA 

ŽUŽELKA 

DEL 

TEDNA 

MIG 

17 

DRŽAVA V 

J. AMERIKI 

RAKUNJI 

PES 

PREBIVAL. 

OGRSKE 

ŽIVAL Z 

BODICAMI 

11 

MAŠČOB- 

NO TKIVO 

PREBIVAL. 

PAMEČ 

7 

REKA NA 

SEVERO- 

ZAHODU 

BOSNE 

13 VPOGLED 

ANDREJ 

BAJUK 

4 

15 

ANŽE 

KOPITAR 

PLESALEC 

OTRIN 

22 

SIGRID 

UNDSET 

OTOK JZ. 

OD HVARA 

16 

OSVETJE 

21 

GLAVNO GESLO 

VELIKA 1 2 3 4 5 6 

REKA 

V EGIPTU 

20 7 8 9 10 11 12 

6 13 14 15 16 17 18 

18 GRŠKI 

BOG 

VETROV 

24 19 20 21 22 23 24 

10 

RUMENO 

RJAVA 

BARVA 

HITER, 

SILOVIT 

VOJAŠKI 

NAPAD

SLIKOVITO 

64 

Satira 


Lisica na kurjem dvorišču 

– Jean-Baptiste Oudry 

GREGOR ČUŠIN 

NOVINAR/KA 1: Pozdravljeni, spoštovane 

gledalke in cenjeni gledalci. Nahajamo 

se pred hlevom na dvorišču naše 

prve in največje kmetije. Vse je pripravljeno 

za tiskovno konferenco na kateri 

bo naš prvi in največji kmet gospod 

Kmet odgovarjal na novinarska vprašanja. 

Po sinočnjih dogodkih v kurniku, ki 

so vznemirili našo javnost, seveda želimo 

izvedeti, kaj se je pravzaprav dogajalo. 

Gospod Kmet je zato sklical tiskovno 

konferenco in prepričan sem, da bomo 

kmalu dobili odgovore na vsa vprašanja, 

ki nas tarejo in zanimajo. 

NOVINAR/KA 2: Zdravo, sovaščani in 

sovaščanke. Evo mene tukaj pred štalo. 

Kot gotovo že veste, je včeraj v kurniku 

letelo perje, slišalo pa se je tudi precej 

kokodakanja. Po informacijah, ki smo jih 

zbrali do sedaj, naj bi perutnino obiskala 

lisica, a zaenkrat nam nobeden od hlapcev 

in dekel tega še ni potrdil, člani kmetove 

družine pa so se zavili v molk. Zdaj 

čakamo, da bo Kmet stopil pred naše mikrofone 

in pojasnil dogajanje. 

NOVINAR/KA 3: Uf, kako smrdi tukaj. 

Kako lahko ljudje sploh živijo v takem?! 

A? Kaj? A smo že v živo? Šit! Torej 

… (Izpljune čigumi.) Dober dan! Sinočnje 

dogajanje je vznemirilo velik del naše 

javnosti. Resnici na ljubo je treba povedati, 

da trenutno sploh še ni jasno, v čigavem 

kurniku je prišlo do pokola in čigave 

so bile kokoši, s katerimi naj bi storilec 

domnevno obračunal. Ker se trudimo 

poročati v skladu z novinarskim kodeksom 

in po najvišjih etičnih načelih, moram 

dodati, da se storilec/ka zaenkrat še 

ni izjasnil/a o svojem statusu in zatorej 

ne vemo, ali gre za lisico ali lisjaka, za katero 

tretjo žival ali celo za do sedaj popolnoma 

neznano živalsko vrsto. 

NOVINAR/KA 4: Za izjavo smo seveda 

poprosili tudi gospoda Kmetiča, 

do nedavnega seveda največjega kmeta 

naše vasi, ki je s prstom seveda pokazal 

na gospoda Kmeta, ki je pred letom 

dni dokupil nekaj hektarov gozda 

in poljskih površin od vikendašev in 

Kmetiču seveda tako za bora dva hektara 

odnesel naziv največjega. Zdaj pa 

… se bo očitno seveda začelo. K mikrofonu 

je pristopila seveda Kmetova 

predstavnica za stike z javnostmi na 

drugi strani ograje, gospa Grabljica. 

Prisluhnimo. Seveda. 

GOSPA GRABLJICA: Prosim, da se 

umirite. Tisti, ki sedite, ste naprošeni, 

da vstanete, zato da boste meli vsi 

enake delovne pogoje in da pozdravite 

gospoda Kmeta, ki se nam je ta trenutek 

pridružil. Gospod Kmet, prosim, 

beseda je vaša. 

WIKIART 

Jean-Baptiste Oudry, Lisica na kurjem dvorišču (1748), The Wallace Collection, London, Velika Britanija.

90 | 23. MAREC 2023 POLITIČNA POEZIJA 

Humor 

65 

KMET: Kot vam je verjetno že znano, 

je včeraj v poznih večernih urah 

prišlo do manjšega incidenta. Nekaj 

kokoši se je v znak protesta odločilo za 

gladovno stavko … 

NOVINAR/KA 2: Oprostite, smem 

vprašati, zakaj so kokoši protestirale? 

NOVINAR/KA 3: Je res, kar se govori, 

da zato, ker je bil njihov kandidat za 

vodjo Perutninskega direktorata Petelin 

na razpisu zavrnjen kot neprimeren, namesto 

njega pa ste mimo razpisa za v. d. 

vodje kurnika nastavil Lisico? 

KMET: Gre za podle insinuacije in 

napačna sklepanja. Gospa Lisica ima 

dolgoletne izkušnje iz poznavanja vseh 

vrst perutnine. 

NOVINAR/KA 1: Naši viri trdijo, da 

je Lisica zavila vrat svojemu nesojenemu 

protikandidatu in še nekaj kokošjim 

protestnicam. Drži? 

KMET: Da in ne. Kokoši so se odločile 

za gladovno stavko v nameri, da izsilijo 

uresničitev svojih zahtev. Po krajšem 

posvetu z vsemi deležniki v kuhinji smo 

se odločili, da pod nobenimi pogoji ne 

bomo popustili njihovim zahtevam. Ker 

so v svoji gladovni stavki vztrajale, smo 

se odločili, da skrajšamo proces, ki jih 

je neizogibno vodil k bridkemu koncu v 

loncu ali pečici. Lahko bi torej rekli, da 

smo delovali v njihovo dobrobit. Obenem 

pa moram poudariti, da je bil Petelin 

v kurnik nastavljen še v času mandata 

gospoda Kmetiča in da gre tako za preostanek 

konzervativnih struktur. 

NOVINAR/KA 2: Je Lisica torej dobila 

torej službo petelina? Je pobila kokoši? 

Da ali ne? 

KMET: Rad bi se vam zahvalil za dobro 

postavljeno vprašanje. Obenem pa bi 

se rad zahvalil vsem tistim, ki razumejo, 

da so vprašanja, ki terjajo jasne, točne in 

natančne odgovore neprimerna. Zakaj 

bi razburjali javnost? Ali pa gospo Lisico, 

če smo že ravno pri tem. In ko smo 

že ravno pri tem, bi vas rad opozoril, 

da je Lisica sedaj zunaj na dvorišču. Ko 

boste odhajali, vzdržujte enakomeren 

korak, ne pospešujte in ne upočasnjujte 

hitrosti, nobenih sunkovitih gibov, nobenih 

sprememb smeri gibanja, glejte v 

tla, če je mogoče, zadržite dih do varne 

razdalje dvajsetih metrov. Na drugi strani 

ograje pa vas čakajo darilne vrečke s 

pohančki. Pojejte, dokler je še toplo. In 

dokler vam še kaj damo. Na svidenje. 

Suša se oglaša spet v deželi, 

je pomlad, obilno je deževje, 

toda suša nam suši vejevje, 

kot da že poletje bi imeli. 

Suša se oglaša silno jezno, 

v tej deželi vidi zgolj sovraga, 

cilj je sušin, njega da premaga, 

ni ravnanje njeno najbolj trezno. 

Jezna je, odprto se oglaša, 

motijo ljudje jo skupaj zbrani, 

bi udarila brž po Ljubljani, 

koga že ta suša oponaša? 

Suša ta benti čez penzioniste, 

spravila se je na silo nanje 

in iznašla je oznako zanje, 

da spominjajo jo na naciste. 

JANEZ S. UŠNIK 

SUŠIN GLAS 

Suša v žepu njihova ne briga 

naše suše, to pač skrb ni njena, 

malo mar ji je visoka cena, 

penzionist je zanjo konjska figa. 

Kar počenja, vse počne 

sovražno, 

govor sušo vedno bolj izdaja, 

vsak hip bolj histerična postaja, 

je na dlani, ni dovolj ji vlažno. 

Potrpljenje suša preizkuša, 

s presušenim se oglaša glasom 

in benti s hreščečim vse bolj 

basom, 

veš takoj, da spet je v grlu suša. 

Bor Slana/STA 

Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si

TAZADNJA 

66 

Humor 


Novi (ne)vladni Svet za informacije 

V zadnji številki smo poročali, da se je vlada reorganizirala v nevladno 

organizacijo, ta prehod pa je zaokrožila z ustanovitvijo Strateškega sveta 

za preprečevanje sovražnega govora. Člani sveta so na prvem zasedanju postavili 

smernice za njegovo delovanje ter ga preimenovali v »Svet za informacije«. 

SVIT PODGORNIK 

je sovražni govor 

tako široko področje, 

se dotika praktično 

vseh informacij. »Dandanes 

Zato smo se odločili problema lotiti pri 

koreninah, tako da bomo sortirali informacije, 

ki bi lahko sprožile sovražni 

govor,« je pisalo v obrazložitvi, ki smo 

jo novinarji skrbno pregledano prejeli 

ob koncu zasedanja. 

PRAVILO 60 

Od sedaj naprej bo tako novi strateški 

svet skrbno pregledoval, katere novice 

so neustrezne, saj bi lahko koga užalile 

ali pa povzročile povišan srčni utrip. 

Merila nam je zaupal N. Ežni, novi tajnik 

Sveta za informacije: »Zavedati se moramo, 

da lahko stres in vznejevoljenje 

močno vplivata na zdravje posameznika. 

Zato se bomo pri odločanju, katere 

teme morajo biti pregledane, držali ›pravila 

60‹. To pomeni, da bo pregledano 

vsako področje, kjer bi se glasnost pogovora 

lahko dvignila nad 60 decibelov 

ali srčni utrip dvignil nad 60 udarcev na 

minuto. Ne smemo pozabiti, da glasnost 

vodi v povišan srčni utrip, ta pa lahko 

V Svetu za informacije poudarjajo, da ne gre za cenzuro, ampak za zaščito ljudi pred sovražnim govorom. 

Fotomontaža CITRUS 

vodi v srčno kap, tako da se bomo ravnali 

po najobčutljivejših.« 

Tako bo delovanje sveta obravnavalo 

dve poglavji za omejevanje informacij. 

V prvem poglavju bodo pregledane 

teme, v drugem pa dejavnosti, ki ne 

ustrezajo pravilu 60. »Na splošno opažamo, 

da so ljudje strašno vznejevoljeni 

ob razpravljanju o politiki. Tako da bo 

to gotovo prva točka na seznamu, kjer 

je potrebno pregledati informacije, ki so 

ljudem dostopne. Ostalih tem še ne bi izpostavljali, 

vendar pa se bo na seznamu 

omejevanja razprav gotovo znašla tudi 

prehrana, saj opažamo, da so nekateri 

ljudje strašno vznemirjeni ob razpravah 

o uživanju mesa,« je pojasnil N. Ežni. 

PRIZNANJA ZA UDELEŽBO 

Med dejavnostmi, ki bodo na seznamu, 

je na prvem mestu šport: »Tako razpravljanje 

o športu, kot tudi sama športna 

dejavnost sta problematični, saj kršita 

pravilo 60. Posebej problematični so rezultati 

in tekmovanja, saj v bistvu predstavljajo 

sovražni govor do poražencev. 

Eden prvih ukrepov bo zato podeljevanje 

priznanj za udeležbo vsem – namesto 

podeljevanja medalj zmagovalcem. 

Posebne nagrade bodo podeljene samo 

športnikom, ki ciljajo na levi gol ali koš, 

ne glede na ekipo, za katero igrajo.« Med 

ostalimi dejavnostmi lahko najdemo 

tudi obisk družine, hojo v službo ali 

šolo, srečanje s prijatelji ter še ostale dejavnosti, 

ki lahko kršijo pravilo 60. 

Pri Tazadnji vedno podpiramo 

zmernost in prijaznost v govoru, vendar 

nas vseeno skrbi, da bi lahko dobili 

kakšno pismo od slovenske ali ruske 

vlade zaradi norčevanja iz njihovih voditeljev. 

Dokler pa nas ne zaprejo eni ali 

drugi, pa vam želimo še en teden humorja, 

pri katerem pa vseeno pazite, da niste 

preveč strupeni do posameznikov.

Podprite neodvisno 

novinarstvo. 

Pridružite se naročnikom 

tiskanega tednika Domovina. 

Sklenite letno naročnino 

in prihranite: namesto 

187,20 € samo 159 € 

-15 % 

Ne splača se vam odlašati, 

saj si z naročilom DANES 

lahko zagotovite fiksno 

ceno za eno leto! 

Domovina 

DA, računajte name, naročam tednik Domovina. 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 187,20 € samo 159 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 39,75 € 

Domovina je 

ta hip najboljši 

slovenski 

družbenopolitični 

tednik. 

dr. Žiga Turk, profesor in publicist 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 93,60 € samo 86,50 €) 

Ime in priimek * : 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

Kako postanete naročnik? 

Izberite način, ki vam je najlažji. 

POKLIČITE 

059 020 001 

(vsak dan od 9.00 do 15.00) 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

Podatki za plačilo naročnine: Cesta v Log 11, 1351 Brezovica pri Ljubljani 

Številka TRR: SI56 0284 3026 4323 628 

Namen: Naročnina na tednik Domovina 

Sklic: 00 2023-2145 • Koda: SUBS • Koda banke: LJBASI2X 

SKENIRAJTE 

QR KODO 

in izpolnite 

elektronsko 

naročilnico 

PIŠITE 

narocnine@domovina.je 

POŠLJITE 

Domovina d.o.o. 

Cesta v Log 11, 1351 

Brezovica pri Ljubljani 

OBIŠČITE 

www.domovina.je 

Všeč mi je to, 

da ni tem, ki bi 

se jih uredništvo 

Domovine 

izogibalo. 

Rado Pezdir, ekonomist in publicist 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

TERAPEVTSKI CENTER ISKRENI 

Varno okolje za reševanje stisk, opolnomočenje 

pri spopadanju z izzivi ter osebnostno rast. 

PSIHOTERAPIJA 

• individualna 

• družinska 

• zakonska/partnerska 

• za otroke in mladostnike 

BRAINSPOTTING 

• psihoterapevtska metoda 

za globinsko predelavo travm, 

razvoj notranjih potencialov in kreativnosti 

TRE 

• vaje za sproščanje napetosti, 

stresa in travm 

SVETOVANJE 

• psihosocialno 

• vzgojno 

SKUPINE 

• skupina za žalujoče 

• skupina za starše otrok z značilnostmi motnje avtističnega spektra 

• skupina za najstniška dekleta 

• skupina za mamice z dojenčki 

• skupina za očete 

OBIŠČITE NAS TER POSKRBITE ZA SVOJE ZDRAVJE, 

DOBRO POČUTJE IN OSEBNOSTNO RAST. 

VEČ INFORMACIJ 

IN PRIJAVA 

Termine za skupine najdete na naši spletni strani. 

Termini za terapije in svetovanja po dogovoru. 

Cesta v Log 11, 1351 Brezovica pri Ljubljani 

T: 064 135 136 | E: terapije@iskreni.net | https://terapije.net/

Domovina 90: Kako nas bo vlada še udarila po žepu (Predogled)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?