Biobrazda I Letnik 3 I številka 9 I Januar 2015

Sparglji
Špargljev nasad
V prejšnji številki smo vam predstavili nasad ameriških borovnic, ki se nahaja v Češči vasi pri Novem mestu. Na
robu idilične Zaloške kotline nastaja Orehov kotiček, ki bo v prihodnosti poleg borovnic ponujal tudi orehe in
šparglje. Na teh straneh vam bomo predstavili nastajanje manjšega špargljišča. Posebnost špargljišča je v tem,
da je obdelovan ročno in v skladu z biološko pridelavo, torej brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Pri Orehovem
kotičku se trudimo, da sodelujemo z naravo, saj se zavedamo, da sta naše zdravje in prihodnost odvisna od
nas samih in od našega odnosa do nje.
Kaj pravzaprav je špargelj?
Beluš ali špargelj (Asparagus officinalis) je ena prvih vrst pomladne
zelenjave in velja za pravo kulinarično poslastico. Poznamo
bele, zelene in vijolične beluše. Razred zase so seveda divji beluši,
ki pri nas rastejo na Primorskem in ki po vsebnosti hranilinih
snovi daleč presegajo vse gojene vrste belušev. Razlika med barvami
belušev je načeloma le v njihovi vzgoji. Beljeni špargelj ne
pogleda na površje, posledično ne pride do fotosinteze in špargelj
ostane bele barve. Pri pridelavi belih šparglejv jih tako zasujemo
z grebeni zemlje ali pa pokrijemo s folijo. Zeleni in vijolični
beluši pa pokukajo na prosto in se zaradi fotosinteze obarvajo.
Vijolični špargelj velja za pravo poslastico in zdravilno bombo, saj
ima zaradi visoke vsebnosti antociana (ki je tudi odgovoren za vijolično
barvo) visoko antioksidativno moč in celice obvaruje pred
prostimi radikali. Vijolična barva predvsem izstopa pri mladem poganjku,
kasneje pa le-ta ozeleni.
Šparglji dobro denejo mehurju in ledvicam, saj so naravni diuretik.
Vsebujejo ogromno vitaminov in mineralov. Čistijo kri in krepijo
imunski sistem. Poleg tega slovijo kot naravni afrodiziak ... Ali bo
spomladi tudi v vaši kuhinji zadišalo po špargljih? Zaradi odvajalnega
učinka in termične razgradnje nekaterih snovi in spojin velja
poudariti, da bo po špargljih lepo zadišalo le v kuhinji, v stranišču
pa nekoliko manj.
Nastanek špargljišča
Špargljišče je nastalo lani spomladi. Velikost nasada je okoli 500
m2 in predstavlja dopolnilno dejavnost ob vzgoji ameriških borovnic.
Šparglje se sadi spomladi v kanale. Sami smo se odločili
za sajenje enoletnih sadik. Nasad je šele v povojih, prvi pridelek
bomo pobirali šele čez dve leti. Šparglje moramo namreč pustiti,
da razvijejo dober koreninski sistem. To pomeni, da jih prve dve
leti ne režemo in pobiramo spomladi. Šele tretje leto lahko šparglje
pobiramo, in še to samo prvi teden. Četrto leto lahko šparglje
pobiramo prve tri tedne. Po četrtem letu šparglji razvijejo dober
koreninski sistem in so primerni za rezanje celo pomlad.
Nasvet: ob špargljih zelo dobro uspevajo tudi stročnice, zato lahko
prvi dve leti ob šparglje posadimo npr. nizki fižol, saj ta preko
listov veže dušik iz zraka in ga sprošča v zemljo. To špargljem zelo
koristi, mi pa ubijemo dve muhi na en mah in imamo od gredic
koristi tudi prvi dve leti.
Ker je večina špargljišč v Sloveniji večjih od pol hektarja in namenjenih
integrirani pridelavi, smo se odločili, da se projekta lotimo
malce drugače. Po pogovoru s strokovnjakom s področja pridelave
zelenjave in po opravljeni analizi tal smo posadili nasad, katerega
posebnost je, da je dokaj majhen in da ga obdelujemo ročno
in v skladu z ekološko proizvodnjo, torej brez uporabe pesticidov,
herbicidov in umetnih gnojil. Ponavadi špargljišča sodijo v integrirano
pridelavo, torej jih obdelujejo strojno in s povečano uporabo
fitofarmacevtskih sredstev. Naš nasad je sestavljen iz štirih sort
špargljev, treh zelenih in ene vijolične, ki je bolj nova na tržiču in
še ne tako uveljavljena kot ostale.
Postopek sajenja
Za sajenje sadik zelenih in vijoličastih špargljev se izkoplje 40–50
cm širok in 25–30 cm globok kanal, medvrstna razdalja pa naj bo
Založno gnojenje s hlevskim gnojem.
36 Biobrazda