Biobrazda I Letnik 3 I številka 9 I Januar 2015

Nasi zgledi
Vrtnari z dušo in srcem
Trajče Nikoloski je izredno zanimiv človek. Po poreklu Makedonec je v Slovenijo prišel kot študent, se poročil
s Slovenko, ustvaril družino in našel službo. Kot agronom je 23 let delal v Ljubljanskih mlekarnah, zadnjih 15
let delovne dobe pa kot učitelj praktičnega pouka na Srednji vrtnarski šoli v Celju (danes Šola za hortikulturo
in vizualne umetnosti Celje). »Vesel sem, da lahko rečem, da je bila moja služba hobi, za katerega sem bil
tudi plačan. Redkokdo lahko to trdi.« Zaradi drugačnega pogleda na delovne obveznosti, velike vneme in
želje po boljših rezultatih njegovih učencev in delovnega entuziazma, ki je presegel obvezne ure delovnega
urnika, med mnogimi učiteljskimi kolegi ni bil prav dobro sprejet in ti so mu velikokrat hudomušno nagajali.
»Učenci pa so me klicali kar 'očka',« pove. »Še danes jim pomagam, po spletu mi pošljejo kakšno študijsko
gradivo, da ga pregledam ter jim svetujem.« Ob poučevanju se je izobraževal na lastne stroške, končal Biotehniško
fakulteto, magistriral na Fakulteti za management in svojo kariero končal z nazivom svetnik: »Nikoli
mi ni bilo težko dati denarja za izobraževanje. Moje vodilo je bilo vedno: če želiš druge učiti, se moraš vseskozi
tudi sam izobraževati.« Za aktivne upokojenske čase pa dela doktorat iz agronomije.
Trajče Nikoloski, priznani strokovnjak, dolgoletni
pedagog, vrtnar s srcem in dušo ter
veliko znanja. Na področju vrtnarjenja je
napisal ogromno strokovnih prispevkov za
domače in tuje revije, njegovi učbeniki pa
so tudi obvezno gradivo za učence srednje
strokovne šole. Njegov moto se glasi: kdor
podari seme, podari ljubezen. In še nekaj
vam izdamo – obožuje repincelj. Na fotografiji
listi tobaka.
Na njegovih zelenjavnih gredicah najdemo
precej nenavadne rastline – med
njimi jedilni oslez ali bamijo, zemeljski
orešček ali kikiriki, sezam, bombaž,
čičeriko, črni koren in tobak. »V Makedoniji,
kjer sem končal srednjo in višjo
vrtnarsko šolo, je bil velik poudarek na
praktičnem načinu izobraževanja. A že
kot otroci smo nabirali tobak, saj smo
bili majhni in smo tako lažje hodili med
32 Biobrazda
vrstami in nismo lomili listov. Treba je
bilo vstati ob treh zjutraj in začeti nabirati.
Tako zgodaj zato, ker takrat rastlina
izloča najmanj katrana, ki ti sicer čisto
počrni in zlepi roke,« pojasni, zakaj so
mu delovne navade ostale.
Ko je pričel delati kot učitelj v Celju, je
kontaktiral svoje sošolce v Makedoniji,
ki so mu iz semenske banke poslali
ogromno semen, in tako je v Slovenijo
vnesel veliko novih kultur. »Ko je prvič
zrasel kikiriki, sem povabil medije, da so
posneli oddajo, saj je bila to v Sloveniji
na področju vrtičkarstva prava mala senzacija.
Tako se je začelo sodelovanje z
RTV Slovenija in v naslednjih letih smo
posneli več kot sto prispevkov,« pripoveduje.
Še danes o svojih izsledkih in
vrtnarskih izkušnjah občasno poroča na
televizijskih in radijskih oddajah o vrtu.
V svoji karieri se je Trajče veliko ukvarjal
tudi s cepljenjem rastlin iz družine razhudnikov.
Na podlage tobaka, krompirja
in bele buče je cepil paradižnike, paprike,
kumare, lubenice in melone. En tak
poskus je bilo cepljenje paradižnika na
tobak, v dobljenih plodovih pa so analizirali
vsebnost nikotina. »Plod tega
'združka' bi vseboval nikotin in kadilec,
ki bi želel prenehati kaditi, bi tako namesto
nikotinskih obližev zaužil paradižnik.
Sicer pa je bilo bistvo cepljenja rastlina
z eno korenino in dvema različnima
plodovoma. Na primer: spodaj krompir,
zgoraj paradižnik ali pa v tleh topinambur,
zgoraj pa sončnica.«
Trajče zna ogromno povedati tudi o
čebelah, saj že od leta 2000 čebelari.
»Začel sem v šoli, kjer sem skrbel za
šolski čebelnjak in čebelarski krožek,
danes pa imam kar 30 čebeljih družin,«
ponosno pove. Tudi na tem področju je
še danes aktiven, saj hodi po osnovnih
šolah in učencem predstavlja čebelarstvo
v Sloveniji. Pravijo, da zna redkokdo
tako motivirati učence, da zbrano
poslušajo.