Biobrazda I Letnik 3 I številka 9 I Januar 2015

Predstavljamo ekoloske kmetije
Zabojčki iz Vipavske doline
Tina Gajšek in Peter Studen v Šmarju na Vipavskem nista domačina. Tja sta se preselila pred tremi leti, potem
ko sta nekaj časa iskala kraj, kjer bosta imela čim boljše pogoje za življenje in delo, ki sta si ga izbrala. »V ta kraj
naju je pripeljal splet naključij. Imela sva še nekaj drugih opcij v Goriških Brdih, vendar sva se odločila za Šmarje
zaradi bližine Ljubljane, pa tudi zato, ker tukaj lahko sodelujeva še z drugimi kmetijami, kar se nama zdi ključnega
pomena.« Njuna mikrokmetija šteje skupaj 1,5 hektara obdelovalnih površin. Peter kmetuje že od malega, po
stroki je sicer elektronik, a izhaja iz kmečke ljubljanske družine, ki je bila 1997 oz. 1998 ena prvih s svojo stojnico
ekoloških pridelkov, ko se je ta način pridelave pri nas začel uveljavljati. Tina prihaja iz Celja, končala je študij
kmetijstva, vendar priznava, da ti teorija niti slučajno ne more dati tega, kar ti da praksa.
Kaj vse pridelate, ali morda bolje, česa se še niste lotili?
Tina: Pridelava praktično vso zelenjavo, tudi manj znane zelenjadnice,
recimo sladkorni grah, bob, okro, sladki krompir,
topinambur … Jeseni imamo vse kapusnice, tudi manj znane,
kot sta pak-choi in tat-soi. Imava tudi nekaj zelišč, le sadnega
drevja zaenkrat še nimava, na tem področju zabojčke dopolnjuje
kmetija Ipavec.
Peter: Pridelava toliko, kolikor lahko prodava. In pridelujeva
vse, kar lahko prodava. Če bo povpraševanje po čem novem,
se bova lotila tudi tistega.
Kako izgleda vajin povprečen delovni dan?
Peter: Prilagajamo se vremenu. Če je lepo, delava, kolikor lahko,
če je dež, delava kaj drugega, v rastlinjaku na primer ali v
kleti, če je vroče, čez dan počivava in potem delava do sončnega
zahoda ... Če je dež, je oteženo delo s stroji, vendar pri
nas tako ali tako delamo večinoma ročno.
Pot od pridelovalca do odjemalca naj bi bila čim krajša. Kako
dolga je ta pot pri vas?
Tina: V našem primeru je to pot od tukaj do Ljubljane oz. do
Nove Gorice. Zjutraj ali dan prej so pridelki pobrani, nato jih
spakirava in najkasneje popoldne dostaviva.
Kako sta prišla od ideje za ekološko kmetovanje do ideje za
partnersko kmetijstvo?
Tina: V tistem času, ko sem se preselila k Petru v Ljubljano na
njihovo kmetijo, je Boris Fras, predsednik ekološke zveze Slovenije,
organiziral okroglo mizo na temo partnerskega kmetijstva
in povabil francoska predstavnika. Tako smo iz prve roke
izvedeli, kako potekajo takšni sistemi, ki imajo pri njih bistveno
več socialne note. Porodila se nama je ideja, da bi se začela s
tem ukvarjati za preživetje in poleg naju se je za ta sistem odločilo
še nekaj ljudi. Tako sva začela. Dve leti sva živela in pridelovala
v Ljubljani na kmetiji Studen, zdaj teče že tretjo leto,
odkar sva »na svojem«, in skupaj peto leto od pričetka dela z
zabojčki.
Lahko bralcem predstavita, kako izgledajo zabojčki z zelenjavo?
Tina: Zabojčke pripraviva enkrat na teden. So treh velikosti:
mali, srednji in veliki. Midva določiva, kaj bo notri in koliko česa.
Pripraviva jih glede na povpraševanje, vendar povprečno nekje
50–60 zabojčkov na teden. Čez poletje moda nekoliko
manj, jeseni in na zimo pa toliko. Ob dogovorjenem času jih
dostaviva na kmetijo Studen v Obrije pri Ljubljani, kamor jih
pridejo ljudje iskat.
Kako je pozimi z zabojčki?
Peter: Obdelujeva 1,5 hektara na več mikrolokacijah, ki imajo
tudi različne lege in so zaradi tega primerne za gojenje različnih
vrtnin ob različnih časih, saj so temperature zelo različne.
Pride do odstopanj tudi do 10 stopinj na primer. Pri nas ni toliko
snega, tako da imamo do božiča zabojčke vsak teden, nato pa
30 Biobrazda