Biobrazda I Letnik 3 I številka 9 I Januar 2015

Vzgoja sadik
Skupina študentov se je odločila, da bodo poskusili sami vzgojiti čim več sadik. Sama sem prepričana, da so se pravilno
odločili. Dokazano je namreč, da je vzgoja vrtnin iz sadik najprimernejša. Na tak način zagotovimo rastlinam dobre pogoje v
času, ko so najranljivejše. Tako ohranijo veliko energije za boj z boleznimi in škodljivci. Prav posebej pa so sadike primerne
za pridelavo vrtnin na težjih, manj primernih zemljiščih, kjer so setve manj uspešne. Z zgodnjo pridelavo začnemo izključno
prek sadik, izjema so le bob, graj in mesečna redkvica, pa še pri prvih dveh je po mojih izkušnjah vzgoja sadik uspešna. Prav
tako so sadike primernejši način pridelava v zelo vlažnih razmerah, kot so vladale lani, in seveda tudi v vročem vremenu, kot
smo mu bili priča pred dvema letoma. Sama bi si želela, da bi se prav vsi, posebej pa še zelo zaposleni slovenski vrtičkarji,
pogosteje odločali za sadike kot za direktne setve.
Katere rastline so primerne?
Za vzgojo vrtnin iz sadik so primerne skoraj vse vrtnine. Izjema
so korenček, korenasti peteršilj, redkev, mesečna redkvica, podzemna
koleraba in repa, pa še slednji dve bi kot sadiki s koreninsko
grudo verjetno šli. Pri korenčku in korenastemu peteršilju
(tudi pastinaku) ne bo šlo zaradi specifičnega načina mladostnega
razvoja. Takoj po prvem pravem listu se namreč korenina
razvije kot tanka nitka do končne globine oz. dolžine. V majhni
posodici bo torej končni izplen povsem zavit ali pa zelo kratek
koren. Seveda moramo vedeti, koliko časa rastlina potrebuje
od setve do sadike, primerne za presajanje, poznati pa moramo
tudi pogoje, ki jih rastline potrebujejo. Zelo dobro bi bilo, če bi
sadike vzgajalo več družin. Tako bi lahko študentje, pa tudi drugi
vrtičkarji, izbrali tudi profesionalnejše sorte (hibride), ki se včasih
dobijo samo v večjih pakiranjih.
Danes lahko vzgojimo sadike praktično vseh vrtnin.
Res je, da se danes veliko govori o domačih
sortah, a meni se zdi, vse pozitivne lastnosti le-
-teh veljajo samo za resnično slovenske vrtnine,
kot so solata, zelje, fižol, bob, korenček in
peteršilj, ne pa za novejše, kot so paradižnik,
kumare, cvetača in brokoli – pri teh je seveda
smiselno posegati tudi po novejših sortah, hibridih,
ki so veliko odpornejši.
Motovilec, očitno vzgojen iz sadik.
Deljeno pridelovanje sadik se mi zdi smiselno tudi zato, ker
različne vrtnine pridelujemo pri različnih temperaturah – nekatere
sadike vzgojimo v toplih prostorih, tukaj so predvsem
plodovke, cvetlice in nekatera zelišča, druge pridelujemo
v povsem neogrevanih prostorih, to so čebula, por, česen,
drobnjak, večina zelišč, pa tudi peteršilj in zelena v zadnji fazi
rasti, v srednje ogretih prostorih (do 15 °C) pa pridelujemo sadike
kapusnic in solatnic. Če se tega držimo, bodo sadike res
takšne, kot si želimo – zdrave, krepke in odporne, pri presajanju
pa ne bo večjih težav. Za vzgojo sadik niso prav vedno
potrebni rastlinjaki, čeprav lahko samo v njih pridelamo res
kvalitetne sadike. Kljub temu pa bo temperaturo treba uravnavati,
saj na primer kvalitetne, dobro ukoreninjene sadike
čebule ali pora ne moremo vzgojiti na toplem.
Ker predvidevam, da študentje rastlinjaka nimajo, bom v tem
članku govorila in opisovala samo rastline, ki jih kasneje pridelujemo
na prostem. Pa si poglejmo, katere rastline lahko
brez vejih težav vzgojimo kar na okenskih policah.
Kako vzgojimo sadike
Sadik samih ni težko vzgojiti, težje jim je zagotoviti res dobre
pogoje. Predvsem začetnikom je zelo težko omejiti zalivanje
na ravno pravo mero.
Samo na hitro nekaj najpomembnejših zapovedi pri vzgoji
sadik.
Biobrazda
17