Biobrazda I Letnik 3 I številka 9 I Januar 2015
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
TISKANO NA 100% RECIKLIRANEM PAPIRJU
REVIJA ZA SONARAVNO VRTNARJENJE IN DOMAČO SAMOOSKRBO
Čista narava sožitje zdrav človek
Biobrazda
| Letnik 3 | številka 9 | januar–marec 2015
Cepljenje
sadnega drevja
RECIKLIRAN
PAPIR
Vermikultura in inovacije
Vrtni stolp
Kako zasadimo šparglje
Študentje se učijo vrtnariti z
Mišo Pušenjak
Kako reševati vrt po poplavah
Kako pripravljamo sadike
Permakultura
Zeliščna spiralna greda
Intervju
Metka in Tina Ternjak:
Hvaležni naravi za vse podarjeno
20 let
Uporaba zeolita v vrtnarstvu
proizvodi BIOBRAZDA
dovoljeni v ekološki pridelavi
VERMIKOMPOST
• eko prehrana
• bogat darilni program
• semenarna
• kako do nas
• spletna naročilnica na revijo
Pridelan s pomočjo rdečih deževnikov
iz govejega gnoja. Bogat z minerali
in mikroorganizmi. Gnojimo
neposredno h korenini, semenu ali
gomolju (ne požge sadike).
pakiranje: 10 l in 50 l
VERMIHUMUS
več na www.biobrazda.si
(presejan vermikompost 0–2 mm)
Povečini same glistine so najkvalitetnejši
vir koristnih bakterij in
zato izredno primerne za pripravo
vermikompostnega čaja.
pakiranje: 5 l
PRST
Za sajenje in presajanje okrasnih
rastlin, gojenje zelenjave
oz. pridelavo rastlin, namenjenih
prehrani ljudi.
pakiranje: 5, 10, 20 in 50 l
HLEVSKI GNOJ
Mešanica uležanega gnoja rahlja
zemljo in pospešuje nastajanje
humusa kot osnovnega dejavnika
rodovitnosti.
pakiranje: 50 l
ŠOTA
Za pripravo lastnih substratov,
zasaditev rastlin, ki zahtevajo
kisla tla, in izboljševanje
peščenih ali glinenih tal.
pakiranje: 20 in 50 l
Ali ste vedeli?
Zanimivosti
Vas brez pesticidov
Bo ptic nekoč
zmanjkalo?
Po ocenah britanskih strokovnjakov
živi v Evropi 421 milijonov ptic manj
kot pred 30 leti. Glavna razloga sta
sodoben način kmetovanja in uničevanje
ekosistemov. Manj je vrabcev,
škorcev in škrjancev, v prihodnosti pa so lahko ogrožene tudi
druge vrste, saj se trend (še) ne obrača. Dobra novica pa je, da
se je povečala populacija nekaterih redkih vrst, predvsem zaradi
načrtnih prizadevanj za njihovo ohranitev.
V vasi Mals na Južnem Tirolskem so prebivalci izvedli referendum
in izglasovali prepoved uporabe pesticidov na vseh
površinah. Morda majhen korak, a pomemben v spreminjanju
miselnosti o nujnosti uporabe le-teh. Problema uporabe
pesticidov se zavedajo številne države, najbolj resna
na tem področju je Francija, ki pripravlja zakon, s katerim
bi prepovedali uporabo pesticidov na mestnih vrtičkih in v
parkih. V nekaterih evropskih mestih so uporabo pesticidov
prostovoljno že zmanjšali ali celo ukinili, celo več, mesta, ki
se bodo potegovala za zeleno prestolnico Evrope leta 2017,
bodo morala predložiti tudi podatke o ukrepih na področju
izboljševanja kakovovsti vode in uporabe pesticidov na javnih
površinah in zaščitenih območjih. V Kopenhagnu so na
primer uporabo pesticidov prepovedali že leta 1997.
Hrana je (tudi) denar
Slovenci zavržemo več kot 80 kg hrane
na prebivalca na leto ali približno
en obrok na dan. Seveda ni realno
pričakovati, da ne bi zavrgli čisto nič
hrane, ampak vseeno poskušajmo to
količino zmanjšati. Kupujmo le to, kar
potrebujemo, ali pa porabimo hrano,
ki jo že imamo. Kdor še ni, lahko obrne običajni vrstni red: namesto
recepta in nakupovanja najprej poglejmo, kaj imamo na zalogi
oz. pred rokom uporabe in nato poiščimo recept za ta živila. Ali
pa si namesto pokvarjene salame, ki jo ravnokar odlagate v koš,
predstavljajte, da mečete stran bankovec za 5 evrov. Ni govora,
kajne? Največ hrane sicer zavržemo ob sami pripravi, nato sledijo
pokvarjena hrana, ostanki s krožnikov in hrana s pretečenim rokom.
Na odlagališču se znajde največ zelenjave in sadja, sledijo
kruh in mlečni izdelki. Na srečo se ljudje zavedajo tudi pomena
kompostiranja in vedno več odpadkov postane koristno gnojilo.
“Ekološki” hrček
V Sloveniji so po 34 letih ponovno potrdili
prisotnost hrčka v Sloveniji. Ne tistega,
ki ga ima marsikdo v kletki doma,
ampak tistega, ki živi v naravi. Da ne gre
zgolj za hrčka, ki se ga je nekdo naveličal
in spustil na prostost, pričajo sledovi,
sveži vhodi v podzemne rove in odgriznjeni poganjki rastlin. Hrčke
so potrdili študentje Fakultete za naravoslovje in matematiko
Univerze v Mariboru, in sicer v okolici Središča ob Dravi, kjer se
je ohranila takšna raba kmetijskih površin, ki ustreza ekološkim
zahtevam hrčka. Območje je sicer na robu njegovega območja
razširjenosti in edino znano v Sloveniji.
GSO
V medijih smo zasledili študijo, ki jo
je objavilo Kraljevsko vseučilišče v
Londonu. V študiji naj bi podgane, ki
so jih hranili z gensko spremenjenimi
semeni in hrano, dobile kancerogene
tumorje in hude poškodbe jeter in
ledvic. Zanimiva je razlika med samci in samicami, saj so samci
dobili tumorje že po štirih mesecih hranjenja, samice pa po sedmih.
Samci so kljub temu živeli dlje, vendar so oboji poginili prej
kot v dveh letih oziroma veliko prej kot podgane, ki so jih hranili s
klasično hrano.
Boštjan in Marta Kristan
Biobrazda
3
Na obisku pri Metki in Tini Ternjak
»Narava včasih pokaže tudi zobe. Zares
sem bila šokirana pred nekaj leti, ko je
naš vrt sredi avgusta presenetila toča. V
nekaj minutah je iz zares bujnega vrta ostal
velik nič. Moj moto je, da za dežjem vedno
posije sonce, in vrt smo hitro zasadili.«
4 Biobrazda
Hvaležni naravi
za vse podarjeno
Metka in Tina Ternjak, mama in hči. Mariborčanki, ki sta se javnosti predstavili kot
voditeljici oddaje Vrtičkanje. Seveda ju v ekipo niso izbrali kar tako, temveč ker sta
vrtnarski navdušenki, odlični vrtičkarici ter pravi zakladnici zdravih in zanimivih idej. In
seveda, ker sta obe zelo simpatični.
Na obisku pri Metki in Tini Ternjak
Kaj je pravzaprav vajin osnovni poklic?
Metka: Po poklicu sem inženirka kemije,
a na tem področju že dolgo ne delam. Zadnja
leta se posvečam naravi, vrtnarjenju,
pripravi zdrave hrane, naravne kozmetike.
Na teh področjih vodim tudi delavnice.
Rada ustvarjam na različnih področjih,
se učim, skratka, zelo težko sem pri miru
(smeh).
Tina: Po poklicu sem diplomirana inženirka
kmetijstva. V času študija in pisanja
diplome me je zelo zanimala genetika, v
zadnjih letih pa sem se prek dela in izobraževanja
posvetila semenarjenju in vrtnarjenju
oz. naravi prijaznemu pridelovanju.
Tudi mene zanima predvsem zdrav in aktiven
način življenja, od mame pa se učim
skrivnosti priprave domače kozmetike in ji
pomagam pri izobraževalnih delavnicah.
Ali vrtnarita na skupnem vrtičku? Kaj vse
raste na njem?
Metka: Ob hiši imamo zelenjavni vrt, nekaj
sadnega drevja, sadnih grmičkov in seveda
tudi rožic. Pa še eno njivico obdelujemo.
Raste nam skoraj vse, Tina pa vedno
poskrbi za kaj eksotičnega in tudi meni
neznanega.
Tina: Zaenkrat še nimam svojega vrtička,
tako da pomagam doma, kjer pa je vedno
dovolj dela. Si pa želim, da bi nekega dne
imela svoj košček zemlje, kjer bi si lahko
dala duška in naredila vrtiček in sadovnjak
po svojem okusu.
Od kod teoretične izkušnje z vrtnarjenjem?
Metka: Eden mojih hobijev je branje – prebiram
tudi knjige in revije o vrtnarjenju. Pa
tudi Tina je vir določenega znanja.
Tina: Nekaj sem se seveda naučila v času
študija, največ pa potem skozi delo. Rada
preberem kakšno knjigo, iščem informacije
na spletu in pogledam kakšen dokumentarni
film. Sicer pa se učimo celo življenje
in veliko je še za raziskati (smeh).
Kako, kje in kdaj se je začelo vajino praktično
vrtnarjenje?
Metka: Vrtnarim že 35 let in praktične izkušnje
se kar nabirajo. Ker sem otroštvo
preživljala ob babici in dedku, ki sta z veliko
ljubeznijo vrtičkala, so navezanost na
naravo, občudovanje in uživanje ob drobnih
stvareh in samoumevnost imeti vrt in
pridelke rasli z mano.
Tina: Že od malih nog sem pomagala
mami na vrtu in se skozi igro učila vrtičkanja,
tako da imam nekatere stvari že kar v
krvi (smeh). Veliko izkušenj sem pridobila
na praktičnem usposabljanju v Angliji in
Avstriji, veliko pa tudi odnesem od popotovanj.
Sem človek, ki vedno rad poskusi
kaj novega in se uči iz napak. Tako pač je
pri vrtnarjenju – veliko je poti in načinov,
da nekaj vzgojiš, in veliko možnosti za eksperimentiranje.
Kolobarita? Upoštevata setveni koledar?
Metka: Če je le mogoče, kolobariva, upoštevava
dobre in slabe sosede in upoštevava
setveni koledar. Nisva pa s tem obsedeni.
Metod vrtnarjenja je veliko: biodinamika,
tradicionalno, permakultura, visoke gre-
de … Katera je vajina in kaj se je do zdaj
najbolj obneslo?
Tina: Mislim, da ima vsaka metoda svoje
pluse, ki jih s pridom uporabljava na našem
vrtičku. Je pa res, da vse ne deluje
za vsakega, in najboljše je, da si vsak zase
poišče način, ki mu najbolj odgovarja. Pri
nas doma ne gre brez zastirke, čim manj
poskušava prekopavati in motiti zemljo,
mešani posevki, dobri in slabi sosedi, naravni
pripravki za odpornost in škodljivce
in še bi lahko naštevala …
Metka: Pravzaprav vsega po malo, bolj po
občutku, vsekakor pa brez kemije.
Kaj je vajino največje zadovoljstvo pri vrtnarjenju?
Metka: Zares veliko je stvari. Vedno znova
se čudim, ko gledam, kako iz drobnega
semena, praktično iz nič, zraste nova rastlina;
neskončno sem srečna, ko pobiram
pridelke in jih skrbno pripravim. Naravi
sem zelo hvaležna za vse podarjeno in ničesar
ne zavržem.
Tina: Tudi meni je zanimiv sam proces
rasti, ko seme začne kaliti in ko rastlina
raste, različni cvetovi in potem uživanje v
domačem pridelku in semenih.
Vama je kdaj zagodla narava, ko ni šlo
vse po načrtih? Ali vaju je po drugi strani
kdaj pozitivno presenetilo kaj drugega?
Metka: Narava včasih pokaže tudi zobe.
Zares sem bila šokirana pred nekaj leti, ko
je naš vrt sredi avgusta presenetila toča. V
nekaj minutah je iz zares bujnega vrta ostal
velik nič. Moj moto je, da za dežjem vedno
posije sonce, in vrt smo hitro zasadili.
Biobrazda
5
Na obisku pri Metki in Tini Ternjak
Tina: Pravzaprav sva bili pozitivno presenečeni
letos. Kljub slabemu poletju je skorajda
vse zares obilno obrodilo in vrt je še
zdaj, v prvih dneh decembra, precej zelen
in poln.
Sta dovzetni za novosti, ki prihajajo, jih
preizkusita ali ostajata pri tradicionalnem?
Nove oblike gnojil, nove sorte rastlin,
nove metode vrtnarjenja, nova orodja
…
Metka: Jaz sem kar tradicionalna, kar se
tiče metod in orodij. Poleg starih, tradicionalnih
sort pa zelo rada preizkusim kaj bolj
eksotičnega. Tina poskrbi in prinese kakšno
novo znanje, ki ga je pridobila v tujini.
Je pa res, da tudi jaz povsod, kamor grem,
obiščem prodajalne s semeni, sadikami
… Tam imam zares velike oči in potem po
navadi domov prinesem tudi polno vrečko
(smeh).
Bi lahko rekli, da se pri vrtnarjenju dopolnjujeta?
Metka: Se dopolnjujeva, jaz imam izkušnje,
Tina nova znanja – in deluje.
Tina, izobraževali ste se tudi v tujini. Kje je
to bilo in kakšne izkušnje vam je prineslo
tamkajšnje življenje, znanja, prakse … Kje
smo Slovenci na tem področju?
Tina: V času študija sem preživela eno leto
na Portugalskem, potem kasneje pa po
končanem študiju še v Angliji in Avstriji. Sicer
pa tudi zasebno veliko potujem in del
mojih potovanj sta raziskovanje in iskanje
novih znanj. Moram reči, da me je resnično
navdušilo, kako napredni so v Avstriji in
Angliji na področju odgovornega ravnanja
z naravo – tako v kmetijstvu kot tudi pri vrtnarjenju.
Veliko sem se naučila o pridelavi
semen in ohranjanju starih sort, kar se pri
nas zanemarja. Ampak mislim, da se tudi
Slovenci trudimo in napredujemo na tem
področju. Vedno več ljudi se zaveda lastne
pridelave, sezonske hrane in pridelovanja v
sožitju z naravo.
Vam je študij kmetijstva dal konkretno
znanje za vrtnarjenje, kmetovanje? Verjetno
se strinjate, da je tako kot drugje
najpomembnejša volja posameznika. Jo
vi imate, kaj si še želite v življenju doseči
na tem področju?
Tina: Med študijem sem dobila nekaj znanja
in novih informacij in vesela sem, da
sem ga končala. A če nimaš želje in volje,
da pridobljeno znanje preizkusiš in ga uporabiš
v praksi, potem ni ravno veliko vredno.
Je pa dejstvo, da samo študij ni dovolj.
Če želiš dobiti nova znanja in izkušnje, moraš
biti ves čas radoveden in se učiti. Imam
še veliko ciljev in želja, med drugim bi se
rada lotila doktorata, odšla še na kakšno
izobraževanje v tujino in predvsem še bolj
razširila svoje znanje.
Metka, kot mama ste verjetno zadovoljni,
da hči vsaj okvirno sledi vašim stopinjam
in da ji je stik z zemljo pomemben. Čemu
pripisujete to, da se je Tina odločila za takšno
pot?
Metka: Seveda sem zadovoljna, da Tini
veliko pomenijo narava, zemlja, zdrav način
življenja, predvsem pa, da je ob tem
delu tudi srečna, uživa in najde svoje izzive.
Spoštovanje narave in njenih plodov je
bilo del neprisiljene vzgoje in že od malega
sta otroka sodelovala pri opravilih – majhni
otroci to radi počnejo in potem se to zasidra
vanje. In prej ko slej to zopet privlečejo
na dan, Tina je že (smeh).
Kaj je pri vama v lanski deževni sezoni
najmanj in najbolj uspevalo? Pravijo namreč,
da nas drugo leto čaka podobna
vrtnarska sezona.
Metka: Pravzaprav jo je le paradižnik bolj
slabo odnesel. Zares veliko je bilo fižola,
krasno zelje, ohrovt, cvetača, ogromen por,
debela repa in črna redkev.
Paradižnik sem redno preventivno škropila
s koprivami in pripravkom iz sode in mleka
in rastline so bile čudovite. Potem pa je prišel
dopust, paradižnik je bil malo osamljen
in morala sem ga reševati (smeh). No, kljub
temu smo se ga najedli do naslednje sezone
in tudi v shrambi je veliko kozarčkov.
Kateri škodljivci imajo radi vajin vrt? Izdajte
nam kakšen preverjen recept …
Metka: K sreči nimamo nekih težav s škodljivci.
Tu in tam se pojavi kakšna uš, ki jo
potresemo z lesnim pepelom, čebulo zavarujemo
pred čebulno muho s staničevino.
6 Biobrazda
Na kaj sta najbolj ponosni na vajinem
vrtu?
Metka: Zares bi težko izbrala, ponosna
sem na vse, kar zraste, pa naj bo to zelenjava,
zelišča, sadje ali rožica.
Tina: Vsako leto posadim kaj novega, mogoče
kaj prinesem iz potovanj in potem
sem najbolj neučakana, da vidim, kako
raste. Sicer pa sem bila letos zelo vesela,
da je yacon odlično uspel, letos sva ga namreč
prvič posadili v večjih količinah.
S čim gnojita oz. kako skrbita za stalno
rodovitnost vrta?
Metka: Domači kompost ter iz pohorske
ekološke kmetije tu in tam uležan hlevski
gnoj. Navdušena sem tudi nad pridnim delom
deževnikov, ki v »črvičniku« pridelajo
odlično prst.
Tina: Uporabljava pa še zeleno gnojenje.
Kaj vama trenutno največ pomeni: cvetlični,
zelenjavni ali zeliščni vrt?
Metka: Tudi tu žal nimam odgovora. Eno
brez drugega enostavno ne gre.
Tina: Tudi meni je všeč, da se vse dopolnjuje
in prepleta kot celota, to je bolje kot
ločeni vrtički.
Redno kuhata? Za koga, kaj najraje?
Metka: Jaz pripravljam hrano vsak dan.
Vedno zajtrk in kosilo, občasno tudi večerjo.
Zdaj, ko so vsi otroci odšli od doma,
kuham za moža. Seveda se vedno razveselim
»obiskov«, ko pridejo otroci. Vedno
sem za kuharsko akcijo, še na morski dopust
vzamem mini pečico in pečem kruh,
kaj sladkega, vlagam ribe, sadje. Najljubših
receptov nimam, zadnje desetletje pa se
posvečam zdravi prehrani.
Tina: Mamina kuhinja je najboljša! Sama
najraje pripravljam zdrave, hitro pripravljene
jedi z veliko zelenjave, mesom ali ribami.
Rada si v miru in ob dobri glasbi pripravim
kaj okusnega iz sestavin, ki jih imam doma.
Včasih lahko nastanejo prav zanimive kombinacije
(smeh). Ker pri kuhanju še nimam
takšne kilometrine kot mama, mi je včasih
kar malo nerodno kuhati za druge, ker nikoli
ne vem, ali jim bo všeč ... Meni je še
posebej ljubo poletje, ko je res na voljo
ogromno domače zelenjave. Rada pa pripravljam
tudi zdrave presne sladice.
Izdate bralcem kakšen zanimiv recept?
Metka: V prazničnem času se pogosteje
pečejo piškoti. Bučni piškoti so po eni strani
lahko čisto klasični piškoti, a precej zdrava
varianta, če uporabljate kvalitetne sestavine.
Bučni piškoti
Potrebujemo:
- 250 g polnozrnate, lahko tudi
brezglutenske moke
- 150 g mletih bučnih semen
- žlička stevije ali kakšno drugo
sladilo
- 150 g ekološkega masla
- 2 žlici bučnega olja
- ščepec soli
- ščep prave vanilije in žličko
pomarančne lupinice/cimeta
- po želji 1 jajce ali dva rumenjaka
Iz sestavin zgnetemo testo, ki naj v
hladilniku počiva vsaj 1 uro, lahko tudi
čez noč. Med dvema plastema folije
testo zvaljamo in oblikujemo/izrežemo
piškote. Pri 180 stopinjah pečemo
približno 12 minut – odvisno od
debeline piškotov. Pečene lahko namočimo
v čokolado in jih posipamo z
mletimi bučnimi semeni, lahko zlepimo
po dva skupaj z pomarančno (ali
katero drugo) marmelado.
Vodenje oddaje Vrtičkanje je bil za obe
velik izziv. Sta dolgo razmišljali, preden
sta pristopili kot voditeljici?
Metka: Zgodilo se je tako na hitro in slučajno,
da ni bilo veliko časa za razmišljanje
(smeh). Zares pa je bil in še vedno je velik
izziv. Imava srečo, da je z nama odlična produkcijska
hiša in odlična ekipa. Učim se iz
dneva v dan, novosti nikoli ne zmanjka.
Tina: Ustvarjanje oddaje Vrtičkanje je res
pravi izziv. Oddaja od naju zahteva neprestano
učenje, obenem pa z ekipo vlagamo
ogromno truda, da ustvarjamo odlično oddajo.
Mislim, da sva obe resno razmislili o
sodelovanju, ker je to velika odgovornost,
potem pa sva se kar nekako prepustili toku
dogajanja.
Je to vajin prvi medijski izziv? Kaj so bili
razlogi za in kaj razlogi proti?
Metka: Že nekajkrat sem bila gostja kakšne
oddaje, a pripravljanje oddaj in vodenje je
čisto drugačna izkušnja. Razlogi za so nov
izziv, nova znanja in nove izkušnje, proti je
le skrb, ali bo vse v redu.
Tina: Zavedava se, da imava edinstveno
priložnost in privilegij, da deliva svoje znanje
in poglede z gledalci, in to je zagotovo
bil razlog za. Seveda pa po drugi strani pride
tudi velika odgovornost do vsebine, ki jo
v oddajah predstavimo, in tudi to, da se kot
oseba izpostaviš.
Kaj je po vajinem mnenju pomembno
sporočilo te oddaje?
Metka: Želim spodbuditi ljudi, da naredijo
nekaj za svoje zdravje in dobro počutje.
Vsak lahko vzgoji kakšno rastlino na polici,
balkonu, vrtu ali njivi ter poskrbi za zdravo
prehrano. Želim si, da bi bili ljudje bolj pozitivni
in prijazni ter spoštljivi do vsega, kar
nas obdaja.
Tina: Mama je to res lepo povedala, tako
da več nimam kaj dodati (smeh).
Ana Mrzlikar
Fotografije: arhiv oddaje Vrtičkanje
Na obisku pri Metki in Tini Ternjak
Biobrazda
7
Cepljenje sadnega drevja
Cepljenje sadnega drevja
Cepljenje, ki je eden od načinov vegetativnega (nespolnega) razmnoževanja sadnih rastlin, ima že zelo
dolgo, sivo brado. O njem so pisali že Teofrast, Kolumella, Katon, Plinij mlajši, pa še kdo pred tisočletjem ali
dvema. Ta način razmnoževanja sadnih rastlin ima veliko večji praktični pomen od vseh ostalih. S koreninskimi
potaknjenci, vejnimi potaknjenci, raznimi načini grobanja, grebeničenja, delitvijo grmičev, sejanjem
in razmnoževanjem »in vitro« iz celic meristemskega tkiva v glavnem množimo sadne podlage, na katere
cepimo žlahtne sadne sorte. Cepljenje je najuspešnejše orodje za razmnoževanje sort, ki pri tem obdržijo
vse svoje tipične sortne lastnosti, zaradi katerih jih cenimo.
S cepljenjem spojimo del ene sadne
rastline z delom druge na različne preskušene
načine, menda jih poznamo
celo več kot 200. Ko se deli zrastejo,
nastane novo bitje, dibios. Lahko bi rekli,
da ustvarimo prisilno simbiozo dveh
različnih, a sorodnih rastlin. Eno od njih
imenujemo podlaga ali hipobiont, ki v
»zakon« prispeva koreninski sistem in
včasih tudi primarni in sekundarni skelet
(deblo in veje), drugo pa cepič ali epibiont,
ki oblikuje nadzemne organe in rodi
željeno sadje.
Obstajajo tudi zveze treh komponent –
tretjo od njih imenujemo posredovalka
ali deblotvorka. To označimo kot dvojno,
dvogubo cepljenje ali cepljenje s posredovalko.
Pogoji za uspešno cepljenje
Dejavnike, ki pogojujejo uspešnost cepljenja,
lahko zajamemo v tri skupine:
- biološko-fiziološka skladnost podlage
in cepiča ali afiniteta, kompatibilnost;
- čas in način cepljenja;
- ekološke razmere v času pred, med
in po cepljenju.
Oblikovanje posebnega zacelitvenega
8 Biobrazda
Piše:
Matjaž Zupančič
Maklen – urejanje-vzdrževanje
vrtov in parkov
(www.vrtinmi.si) v sodelovanju
z Micronatura d.o.o.
(www.micronatura.si)
Fotografije: Luka Kompare
ali travmatskega tkiva, kalusa, omogoča
uspešno zrast med cepičem in podlago.
Zelo tanka plast kambijalnih celic, ki jo s
prostim očesom komaj zaznamo, je najbolj
živ del drevesa, ki z delitvijo svojih
celic navzven oblikuje floem, lahko bi
rekli živi lub ali ličje, po katerem se pretakajo
asimilati. Ta prehaja v celice mrtvega
lubja, ki ščiti drevo pred zunanjimi
vplivi. Navznoter pa kambij ustvarja celice
ksilema, lesa: po ceveh v še živi beljavi
se pretaka voda z raztopljenimi rudninami,
mrtva črnjava v sredini pa služi
le še kot oporno tkivo. Ob poškodbah –
tudi tistih zaradi cepljenja – kambij tvori
celice zacelitvenega tkiva, kalusa.
Da se kalusa podlage in cepiča lahko
zrasteta, je nujna genetska sorodnost
med njima. Zato je uspešnost cepljenja
omejena s stopnjo botanično-genetske
sorodnosti med vrstami sadnih rastlin.
Obče pravilo je, da lahko cepimo med
seboj različne sorte ali tipe sadnih rastlin
v okviru iste vrste. Težje je med seboj
cepiti rastline različnih vrst, še težje
različnih rodov. Je pa nekaj izjem, ki so
običajna praksa v drevesničarstvu. Tako
poznamo uspešne kombinacije med:
hruško, kutino, nešpljo in glogom; slivo,
breskvijo, marelico, mandljem in črnim
trnom; češnjo in rašeljiko itd. Vendar
medsebojno cepljenje v obeh smereh ni
nujno vedno mogoče: kutina je odlična
podlaga za večino sort hrušk, hruška za
kutino pa ne.
V drugi skupini dejavnikov uspešnega
cepljenja so najpomembnejši:
- najprimernejši čas cepljenja, ko je
podlaga fiziološko aktivna, cepič pa
je v fazi mirovanja, npr. v začetku pomladi;
- hitra in spretna izvedba cepljenja,
uporaba čistega in ostrega noža, čvrsta
povez spojnega mesta in zaščita s
cepilno smolo, ki prepreči, da se bodisi
izsuši bodisi zamoči zaradi dežja;
- ekološke razmere, ki imajo največji
vpliv na uspeh cepljenja: temperatura
(min. 0, max. 40, optimalna 18–25 °C),
zmerna vlažnost zraka in brezvetrje.
Pomen cepljenja
Največji gospodarski pomen cepljenja
je proizvodnja sadnih sadik – razmnoževanje
v velikem številu s popolnim prenosom
vseh sortnih lastnosti na mlade
rastline, ki so pravzaprav kloni matične.
Z uporabo določenih podlag z izenačeno
rastjo zagotovimo izenačeno rast
in proizvodnjo, znatno hitrejši prehod v
obilnejšo rodnost z boljšo kvaliteto plodov.
S pravilnim izborom podlag lahko
sadjarsko izkoriščamo zemljišča, ki so
za to sicer manj primerna, vplivamo na
odpornost dreves na zimsko pozebo,
razne škodljivce in bolezni, vplivamo na
čas začetka cvetenja in zmanjšano nevarnost
spomladanske pozebe.
Precepljamo pa tudi starejša, že rodna
drevesa, ker sorta zaradi različnih vzrokov
ne ustreza več ali pa primanjkuje
pravih opraševalnih sort. Spremembe
sorte si mnogokrat zaželimo tudi na domačem
vrtu – če nimamo prostora za
več kot eno ali dve večji drevesi, lahko
v isto krošnjo vcepimo celo več različnih
sort in tako povečamo domači sadni
sortiment. Ker takih »sortnih zbirk« na
enem deblu v drevesnicah ni dobiti, se
cepljenja naučimo kar sami. Tako lahko
precepimo mlada drevesa v letih, ko
jim še oblikujemo krošnjo: vsako leto
lahko na eno do dve leti stare ogrodne
(glavne) veje ali pa v provodnik vcepimo
novo sorto.
Že oblikovana, odrasla drevesa v polni
rodnosti, a vitalne in močne rasti, lahko
v enem zamahu »poročimo« z novimi
sortami. V tem primeru moramo drevo
za tak zanj zahteven poseg pripraviti
že jeseni: obžagamo ga enako kot pri
pomlajevanju. Spodnje ogrodne veje
prikrajšamo na daljše štrclje, zgornje na
krajše, tako da dobimo obliko piramide
z izrazitim vrhom in kotom 45°. V spodnjem
delu pustimo nekaj neskrajšanih
vej II. in III. reda, ki s svojo listno maso
zaradi fotosinteze lahko prehranjujejo
celo drevo z asimilati. Angleži take veje
posrečeno imenujejo »mother limbs« ali
»nurse limbs«, ker skrbijo za drevo prav
kakor mati za otroka ali bolniška sestra
za bolnika. Ko se listni aparat na cepičih
še v isti ali pa v naslednji vegetaciji dovolj
razvije, mamice in bolniške sestrice
niso več potrebne, zato jih odstranimo
do osnove ali pa precepimo tudi te.
Kako se lotimo?
Za lub cepimo v času muževnosti, ko
lubje zlahka privzdignemo od lesa, pred
vegetacijo pa to ni mogoče, zato sedlamo,
dolagamo ali žlebičkamo s poprej
pripravljenimi cepiči z dvema ali tremi
brsti. Cepljenja v razkol pa skorajda ne
uporabljamo več.
Cepiče za spomladansko cepljenje na
živo oko naberemo že pozimi z zdravih,
odbranih dreves. Posebej pozorni moramo
biti na znake viroz, saj se te prenašajo
s cepljenjem na novo rastlino. Cepiče
koščičarjev režemo januarja, pečkarjev
pa februarja z dobro razvitih, zrelih enoletnih
mladik, debelih kot svinčnik, ki so
običajno brez cvetnih brstov. Mladike s
cvetnimi brsti so za cepiče neprimerne.
Če že ne gre drugače – pogosto pri koščičarjih
– cvetne popke odstranimo ob
brstenju po cepljenju. Za cepiče primerne
mladike rastejo na osvetljenih delih
krošnje. Iz zasenčene notranjosti krone
cepičev ne režemo, saj imajo slabo razvite
brste in nedozorel les. Prav tako so
v ta namen neprimerne bohotivke ali vodeni
poganjki.
Za cepič uporabimo le srednji del mladike,
saj so vršni brsti in brsti ob osnovi
mladike slabše razviti.
Da je les mladike dozorel, spoznamo
po tem, da je njen vrh brez listja, rjave
barve in popolnoma olesenel. Za cepiče
uporabimo le njihov srednji del, kjer so
brsti najbolje prehranjeni, razviti in imajo
največ rezervnih hranil.
Narezane enoletne poganjke za cepiče,
povezane v snopiče po 15 do 20 in
ustrezno označene, v primernem času
shranimo v vlažnem pesku ali mivki v
hladnem in vlažnem prostoru. Včasih so
jih shranjevali tudi na prostem v rahli zemlji
na senčnem prostoru, a ker so zime
vse milejše, zaradi previsokih temperatur
mladike rade odženejo in potem niso
več primerne za pripravo cepičev, ki morajo
biti v popolnem fiziološkem mirovanju.
Zato jih je najbolje do cepljenja hraniti
v hladilniku, s folijo pa preprečimo,
da bi se izsušile. Idealna temperatura za
tak namen je 3–4 °C.
Vejo, ki jo cepimo, pred tem ponovno z
žago skrajšamo za nekaj centimetrov,
da jesensko rano osvežimo, kambialni
prstan dobro zgladimo z ostrim nožem,
po cepljenju pa mesto dobro povežemo
in rano premažemo z naravno ali sintetično
cepilno smolo. Ker na cepiče radi
sedajo ptiči in jih tako lahko poškodujejo,
je nad njimi pametno privezati šibo v
lok, pa naj sedajo tja, saj so dobrodošli.
Kambialni prstan, označen s puščico,
zgladimo z ostrim, čistim nožem.
Veje, ki jih precepljamo, naj ne bodo debelejše
od 10 cm. Močnejše se težko ali
pa sploh ne zarastejo, kar poveča tveganje
za vdor lesne gobe in drugih nebodijihtreba.
Če v debelejšo vejo vcepimo
več cepičev, to tveganje zmanjšamo,
saj se rana zaradi njih hitreje zaraste.
Za vzgojo nove ogrodne veje pa sicer
potrebujemo le enega, zato odvečne
»ranocelnike« odstranimo v naslednjem
letu ali pozneje.
Podlago odžagamo nekoliko poševno,
zgladimo rob rane, poševno prirežemo
cepič kot za cepljenje za lub. S podlage
odrežemo enako dolg del lubja z nekoliko
lesa in doložimo cepič. Kambija (bele
puščice) naj se prilegata vsaj na eni strani
in spodaj. Čvrsto povežemo in zamažemo
s cepilno smolo.
Na cepiču lahko vrežemo tudi sedlo.
V tem primeru zarežemo cepič najprej
pravokotno do približno ¼ njegove debeline
in potem vzdolžno diagonalno.
Cepljenje sadnega drevja
Biobrazda
9
Cepljenje sadnega drevja
Cepljenje za lub
Za lub cepimo pozno spomladi, ko je
lubje muževno in ga lahko privihamo
od podlage. Pripravimo jo enako, le da
vzdolžno potegnemo en sam rez pravokotno
na lub, ki ga privihamo na obeh
straneh, da lahko vstavimo cepič. Trdno
povežemo z rafijo, plastičnim ali izolirnim
trakom in rane zamažemo s cepilno
smolo.
gobe ne morejo vzkaliti. Cepilna smola
pa naj bo res samo cepilna.
V naslednjih letih drevo dobro in redno
oskrbujemo: opravimo redno zimsko in
poletno rez, po potrebi upogibamo veje,
da prej zarodijo, in ščitimo proti boleznim
in škodljivcem. Bujna rast nudi obilje
hrane predvsem listnim ušem, izmačiči
njihov napad in zavre razvoj mladih
poganjkov.
Precepljeno drevo v tretjem
ali četrtem letu že polno rodi,
če dobro poskrbimo zanj.
Pooperativna nega
Še tako dobro izvedena operacija pa ne
bo uspešna brez pooperativne nege.
Prvo, kar moramo postoriti, je, da odstranimo
cvetno brstje na cepičih, če in ko
se pojavijo. Plodovi bi namreč rast cepičev
hudo oslabili.
V juniju in juliju odstranimo vezivo, da se
zaradi debelitve veje ne bi zajedlo v lub.
Prerežemo ga z ostrim cepilnim nožem,
a pazljivo, da ne zarežemo pregloboko
ali poškodujemo komaj nastalo zarast
med cepičem in podlago. Mesta, ki smo
jih cepili marca ali aprila, lahko tako
oskrbimo že po 6 ali 7 tednih, pri zgodnejših
cepljenjih pa bomo morali počakati
nekoliko dlje. Neučakani nikakor
ne smemo biti, ker bi se lahko cepič ločil
od podlage, prepozni pa tudi ne, ker bi
se vezi zajedle v lubje in ogrozile pretok
sokov do cepiča.
Ker smo v drevo močno posegli, bo, če
je zdravo, iz spečih očes v lubju pognalo
mnogo bohotivk, ki jih posebej še ob in
pod cepljenim mestom popolnoma odstranimo
ali pa pinciramo. Če smer rasti
cepičev ne ustreza, jih usmerimo z vezjo
na npr. bambusove opore.
Pozno poleti, ko so žlahtni poganjki že
dobro razviti, je treba razredčiti odvečne
poganjke, ki senčijo notranjost krošnje.
Večjih ran, ki pri tem nastanejo, ne
premazujmo s cepilno smolo, zlasti ne
s sintetično, saj pospešuje pojav lesne
gobe. Raje jim kambijalni prstan gladko
obrežemo z ostrim nožem in jih pustimo,
da se osušijo. Na suhih tkivih trosi lesne
V drugi polovici avgusta do srede septembra
cepimo mlade sadne podlage
v eno-, največ dvoletni les večinoma z
okulacijo na speče oko. Izraz »na speče
oko« zato, ker cepič požene šele v naslednjem
letu. To je najpogosteje uporabljen
način cepljenja sploh, saj ga poleg
enostavnosti odlikuje tudi najboljši prijem.
Poleg tega podlago najmanj poškodujemo,
cepimo najhitreje, ne potrebujemo
cepilne smole, za cepič uporabimo
eno samo oko žlahtne rastline, cepičev
pa ni treba poprej pripravljati in shranjevati
kot pri cepljenju na živo oko.
Okulacija
Če še nikdar niste cepili drevesa, je
okulacija način, ki se ga je najlažje privaditi,
zaradi dobrega prijema pa boste
pridobili tudi samozavest in lažje se boste
lotili poskusov tudi z drugimi načini
cepljenja.
Cepiče narežemo z matičnega drevesa
tik pred cepljenjem. Za transport jih
zavijemo v vlažno čisto krpo ali navlažen
časopisni papir in damo v plastično
vrečko. Tako na hladnem zdržijo tudi
dan ali dva. Uporabimo mladike, ki so
zrasle v tem letu na dobro osvetljenih
delih krošnje, in po rezi jim porežemo
listje tako, da ostanejo samo še polovični
ali tretjinski listni peclji, če bomo cepili
s T okulacijo. Če pa se odločimo za
ploščičasto okulacijo, liste previdno odstranimo
s peclji vred. Liste porežemo,
tako da preprečimo izhlapevanje vode
iz mladike. Cepič je vsak posamezen
brst, uporabimo pa jih 5 do 7 iz srednjega
dela vsake mladike.
10 Biobrazda
Ploščičasta okulacija
Poprek v podlago zarežemo jeziček, potem
nad njim izrežemo ploščico lubja z
nekaj lesa (kambij je označen s puščico).
Na povsem enak način s cepiča odrežemo
enako veliko ploščico brez listnega
peclja in jo vstavimo v podlago »kambij
na kambij«. Povežemo s folijo (tudi čez
brst), ki jo obvezno odstranimo po 6–8
tednih.
Cepljenje sadnega drevja
Mlade podlage cepimo 20 do 30 cm nad
tlemi, marelice na slivo pa vsaj 50 do 80
cm visoko, da so varne pred apopleksijo
ali kapjo. A to ne pomeni, da na ta način
ni mogoče precepiti starejšega drevesa:
pri zimski rezi skrajšamo veje, ki jih želimo
precepiti, in od množice novo zraslih
mladik pustimo samo eno ali dve, ki ju
v avgustu istega leta okuliramo. Tako
sicer izgubimo eno leto, saj vstavljena
očesa odženejo šele naslednjo pomlad,
a prihranjeno nam je shranjevanje cepičev,
ki marsikaterega vrtoljubca odvrne
od zabave s cepljenjem.
Zakaj ne bi poskusili še vi?
T-okulacija
Pravokotno na podlago
zarežemo črko T, privihamo
lub z obeh strani
in vstavimo ploščico lubja,
z nekaj lesa in skrajšanim
listnim pecljem,
ki smo jo v enem rezu
odrezali s cepiča. Povežemo
s cepilno gumico,
ki po 6–8 tednih sama
razpade.
Biobrazda
11
Zeliscna spiralna greda
Zeliščna spirala
Piše:
Janja Rabzelj, dipl. inž. agr. in hort.
Diplomirala je na temo permakulture na Biotehniški
fakulteti Univerze v Ljubljani. Znanje
iz zeliščarstva pridobiva na znani zeliščarski
kmetiji Grilc in je stalna članica predavateljske
ekipe, ki usposablja odrasle za bodoče
zeliščarje na BC Naklo.
Odločamo se lahko tudi glede estetskega vključevanja v okolje
ali želje po udobnosti. Višja kot je greda, manj bo »trpel«
hrbet. Z vidika narave dobimo s postavitvijo spirale na majhni
površini različna mikrookolja, ki jih potrebujejo različne vrste
zelišč, medtem ko lahko na klasični gredi sadimo skupaj le tista
zelišča, ki rastejo v istem okolju. Željni palete zelišč za razvajanje,
za hitro pomoč pri zdravju ali za odlično kosilo lahko
v zeliščni spirali hitro skočimo v svoj mali zeliščni svet, lahko
jo prilagajamo svojim potrebam in trenutnim željam.
Kaj je spiralna greda?
Z zeliščno spiralo sem se prvič srečala pred petimi leti, ko
sem po nesreči ali sreči v roke dobila knjigo Uvod v permakulturo
Billa Mollisona. Ta me je navdihnila tudi za študij agronomije.
Kasneje se nisem tako močno »vrgla« v permakulturo,
ker me je življenje potegnilo v zeliščarstvo, a ideja o zeliščni
spirali je ostala.
Verjetno se sprašujete, zakaj spirala in ne raje klasična zeliščna
greda. Spirala odpira povsem nove svetove, tako s
praktičnega vidika kot tudi z vidika naravnih zakonitosti in
konec koncev tudi estetike. Primerna je za majhne vrtove v
urbanih naseljih ali kot estetična in praktična konstrukcija na
večjem vrtu okoli hiše. Namen spirale je hitro (porabimo manj
energije in časa) priskrbeti sveža zelišča ali včasih tudi zelenjavo
kuharju/-ici v hiši, zato jo postavimo čim bližje kuhinje.
Zgotovimo si enostaven dostop ali bolje rečeno, naj bo tako
blizu, da do nje »pridemo v copatih«. Pomembna je tudi višina
spirale – ta je odvisna je od tega, koliko različnih zelišč boste
zasadili na njeni površini. O višini grede se odločimo glede
na material (za ogrodje, za zapolnitev spirale), ki je na voljo.
Pripravimo material in orodje
Material in orodje, ki ga bomo uporabili pri izgradnji spirale,
si postavimo blizu. Delo ni zahtevno, čeprav je lahko prva postavitev
nekoliko zamudnejša. Za pripravo terena si najprej
pripravimo lopato in droben svetel pesek ali prah. Izkoristimo
materiale (ostanejo nam opeke, kamenje, lesene letve,
količki), ki so v bližnji okolici, in s tem tudi recikliramo. Če pri
izdelavi nismo tako vešči, raje kupimo že narejeno ogrodje za
spiralo, a pri nakupu bodimo pozorni, da izberemo kvalitetne
naravne materiale, ki se bodo ujemali z našo okolico. Tako
npr. v hribovitih območjih uporabimo za ogrodje les, na Krasu
in ob morju sivo kamenje ali svetle opeke, v ostalih delih Slovenije
pa poleg prej naštetih še opeke opečnate barve. Če
imamo na svojem vrtu voluharje in miši, si priskrbimo mrežo
za zaščito dna spirale. V primeru, da uporabimo za ogrodje
količke ali letve, jih na notranji strani spirale pred postavitvijo
povežimo z žico in jo pričvrstimo na posamezen element. S
tem poskrbimo za čvrstost in stabilnost konstrukcije. Izolacije
na notranji strani spirale ne potrebujemo, saj jo je težje zapreti
za uporabo v zimskem času kot visoko gredo. Lahko pa
si v primeru lesenega ogrodja pripravimo le tekstilno zaščito
za les.
Izbira materiala za zapolnitev grede in za končno zasaditev
naj bo prav tako premišljena. Pri višji spirali bomo v najvišji
del na dno postavili bodisi kamenje (na Primorskem ali na slabo
odcednih tleh) bodisi debele lesne ostanke – debelejše
veje, ki počasi trohnijo. Pripravimo si še manjše lesene ostanke
(drobno vejevje), sveže organske ostanke (listje, ostanki
z vrta), uležan hlevski gnoj, kompost in vrtno zemljo (če jo
bomo kupili, kupimo eko substrat). Na nižjih spiralnih gredah
lahko uporabimo le travno rušo, ki jo bomo obrnili, kompost
in vrtno zemljo. V obeh primerih se lahko odločimo še za zastirko
(kamnita, slamnata, sekanci) in jo prilagodimo zasaditvi
okolja, v katerem bivamo.
Po korakih do zeliščne spirale
Izberemo prostor za spiralo. Naj bo na južni, sončni, zavetni
strani parcele, karseda blizu kuhinje. Odstranimo vrhnjo plast
ruše, ki jo prihranimo za kasneje. Na tla z drobnim peskom
12 Biobrazda
ali prahom zarišemo pot spirale. Premer spirale naj ne bo večji
od 1,5 metra. Višina bo pri takem premeru približno 1 m
in z vseh strani bomo lahko pobirali zelišča. Začetek spirale
(najnižji del spirale) obrnemo proti jugu. V sredini spirale se
lahko odločimo za namakalni sistem (priporočljivo za sušna
območja) in že pred gradnjo namestimo vodovodne cevi. Po
potrebi na tla položimo mrežo proti škodljivcem in z opekami
začnemo postavljati prvo vrstico v obliki spirale. Vsako naslednjo
vrsto opek zamaknemo in tako nadaljujemo do vrha. S
tem pokrivamo stike med opekami in poskrbimo za stabilnost
konstrukcije. Začetek spirale zaključimo z opekami ali primerno
debelo in visoko desko. Za vodni motiv lahko na začetku
spirale osnujemo manjši bazen s pomočjo nepropustne folije.
Med gradnjo lahko vstavljamo material za zapolnitev. Najprej
posujemo tla z manjšimi kamni in peskom za prepustnost tal
ali pa se odločimo za narezane veje debelejšega premera (ki
pa jih lahko uporabimo le v centru spirale). Ob postopnem
zidanju nadaljujemo s polnjenjem spirale. V obeh primerih
nadaljujemo z drobnim lesenim materialom, ki bo rastlinam
dolgo zagotavljal hranilne snovi. Nato dodamo obrnjeno travno
rušo, sveže organske odpadke (listje, svež kompost), sledi
zoren kompost in na koncu primeren substrat za zelišča (kupljen
eko substrat ali obogatena vrtna zemlja). V nizkih spiralah
se lahko odločimo le za zapolnitev z obrnjeno travno rušo,
kompostom in nazadnje s primernim substratom.
Vedno bolj je priljubljena uporaba zastirke. Zelišča ne potrebujejo
zastirke, saj jim nenehna vlaga prej škodi kot koristi.
Bolje se je odločiti za gosto sajenje, kjer bodo same rastline
delale dovolj sence druga drugi, da bodo varčevale z vlago
in zapirale prostor plevelom. Če kljub vsemu želimo imeti
zastirko, ker bomo poleg zelišč v spiralo vključevali še okrasne
rože ali zelenjavo, si omislimo različne zastirke. To je pomembno
glede na mikrookolje, ki se ustvari na spirali. Rastlinam,
ki potrebujejo suho okolje, dodamo kamnito zastirko,
zeliščem, ki bolje uspevajo v vlažnih mikrookoljih, namenimo
slamnato zastirko, ostalim pa sekance listavcev. Taka spirala
je atraktivna in zeliščem nudi idealno okolje za rast.
večletno razraščanje. Izogibamo se rastlin, ki se neomejeno
širijo (npr. agresivne vrste met, gabez). Enoletnice sadimo
vsako leto na drugo primerno mesto, tako doživljamo vedno
nove slike spirale, ki jih rišejo na novo posajena zelišča. Večje
rastline sadimo ob notranji rob spirale, manjše ob zunanjega.
Na sončni strani lahko naredimo koristno zastirko (kapucinka,
azteško sladilo, viseči rožmarin, plazeči timijan), ki nam bo
senčila stene spirale in s tem preprečevala povečano izhlapevanje
ter pregrevanje.
Izbira zelišč naj temelji na podlagi lastnih potreb, želja in
znanja o njih. Če zelišča uporabljamo izključno za kulinariko,
zasadimo le dišavnice oz. začimbnice, lahko pa zasadimo le
rastline, s katerimi si bomo pomagali pri raznih zdravstvenih
tegobah. Lahko pa uživamo v lepoti in koristnosti obojih.
Primer zasaditve v spirali
Zelišča primerna za vsakdanjo uporabo:
1 - drobnjak
2 - čopasti česen
3 - peteršilj
4 - zelena
5 - pehtran
6 - kumina
7 - čemaž
8 - meta
9 - komarček
10 - vrtni šetraj
11 - bazilika
12 - majaron
13 - origano
14 - azteško sladilo
15 - kapucinka
16 - stevia
17 - timijan
18 - žajbelj
19 - sivka
20 - ožepek
21 - rožmarin
Zeliscna spiralna greda
Zelišča za zdravje ali za v kuhinjo
Zelišča razporejamo v spiralo glede na njihovo naravno okolje
in potrebe. Rastline, ki rastejo v vlažnem, senčnem okolju,
posadimo na severno stran spirale in obratno. Trajnice sadimo
stran od notranjih robov, da ustvarimo dovolj prostora za
Biobrazda
13
Zeliscna spiralna greda
Spiralna greda na učnem poligonu
za samooskrbo Dole
Fotografije: Ana Vovk Krže
Spiralna greda zgodaj spomladi: velika
prednost spiralne grede je, da tudi
občutljive rastline ne pomrznejo (kot
sta rožmarin in lovor).
Vegetacijska doba na spiralni gredi
je dolga in omogoča gojenje različno
zahtevnih rastlin.
Spiralna greda na Zeliščni kmetiji Grilc
na pobočju Krvavca Fotografije: Mirjam Grilc
14 Biobrazda
Kako smo se
spirale lotili mi
Kaj pa vi menite
o eko/bio izdelkih?
Piše:
Tina Gajšek, Brevkina svežina - zelenjavni zabojčki
iz Vipavske doline.
Spremljate jih lahko na blogu brevkinasvezina.
blogspot.com ali na facebooku.
Kolumna
Pripravimo material – našli smo odslužene opeke in zidake
(pri opekah je dobro, da so dvakrat žgane, saj jih zob časa
ne načne tako hitro). Pripravimo preperele veje in organsko
maso, mi smo bukovo listje. Obrnemo travno rušo v obliki kroga
s premerom 1,5 m.
Zarišemo spiralo (lahko z žagovino, peskom, pepelom …) in
začnemo graditi.
V gredico smo na dno dali preperel les, prinešen iz gozda,
dodajali rušo ter listje. Greda je pripravljena do spomladi, ko
bomo dodali še uležan hlevski gnoj ter zasuli z zemljo. Nato
nas čaka še najlepši del: zasaditev zelišč.
Na splošno velja, da se vsi zavzemamo za boljši jutri. In nedvomno
ekološki izdelki, ki prihajajo iz ekološkega kmetijstva so boljša izbira!
To je dejstvo, o katerem ni več prostora za razpravljanje.
Še vedno pa opažamo, da ljudje sumničavo gledajo na te izdelke,
ki se pojavljajo na trgovskih policah. Žal enako držo opažamo tudi
pri uslužbencih javnih ustanov in kar je najhujše, tudi pri kmetijskih
svetovalcih opažamo veliko mero skepticizma. Prav vsi na splošno
pozdravljajo idejo in podpirajo ekološko kmetijstvo, a hkrati v istem
hipu navržejo kup razlogov, zakaj pa to le ni najboljša rešitev za
prihodnost! Pri večini primerih njihovi razlogi izhajajo le iz tega, ker
niso dovolj poučeni, ne zavedajo se bistvenih razlik oz. na vso stvar
gledajo preozko, kratkoročno in se bojijo vsakršnih koli sprememb
tudi, če bi te na nekoliko daljši rok prinesle pozitivne rezultate. Velikokrat
ljudje napačno enačijo ekološko z tradicionalnimi praksi in
domačnostjo.
Že dolgo se sprašujem, kdo so kupci eko izdelkov? Je to višji sloj
ljudi, mlade družine, ljudje, ki so resno zboleli ali ljudje širokih nazorov,
ki imajo prioritetno lestvico nekoliko drugače zastavljeno?
Mogoče prav vse naštete skupine zgoraj. Tudi sama sem že v študentskem
času posegala po ekoloških izdelkih, če mi je trgovec
le ponudil izbiro. No, ne smemo pozabiti še tako imenovane eko
fanatike, preizkuševalce različnih diet, a ti zavzemajo tako majhni
delež populacije, da niso omembe vredni.
Smo pa kot potrošniki prav vsi občutljivi na CENO. In običajno navedejo
to kot glavni razlog zakaj ni ekološka hrana zastopana povsod
in zakaj jo več ne kupujemo. Vsi imamo omejen »budget«. Nikakor
pa se ne strinjam, da je ta razlog dovolj, da ne bi posegali po teh
izdelkih. Večji problem vidim v prioritetah. Če moraš kupovati vse
novo, če mora biti stanovanje opremljeno z trendovskimi dodatki,
če kupuješ stvari, ki jih čez mesec dni zavržeš in padaš na razne
akcije, potem seveda za eko ni več veliko prostora. Konec in pika.
Za eko potrošnjo enostavno moraš spremenit svojo filozofijo. Ta
pa mora biti naravnana na ekonomičnost, trajnostno in pravičnost.
Pravičnost mislim v smislu deležnikov, ki so bili vpleteni za nastanek
nekega izdelka. Je bil nekdo za nek izdelek izigran in oškodovan?
Se je izkoriščala delavna sila in podobno. Pomisliti je potrebno tudi
na okolje in kako ga nek izdelek bremeni? V prospektih z AKCIJA-
MI še nisem zasledila, da bi bil pri izdelku navedel njegov ogljični
odtis ali da je na primer posrednik in trgovec zaskrbljen zaradi
ostankov FFS-ej.
Slepi potrošnik pada le na ceno. Ozaveščen potrošnik pogleda
širše, se zaveda, da ima njegova denarnica moč in odbere le tisto,
kar je najboljše zanj in za okolico.
Naslednjič: En dan na eko kmetiji ali kako gojimo zelenjavo
Biobrazda
15
Otroci in mladi na vrtu
Kako se lotiti
vrtnarjenja po
ŠTUDENTSKO
Uči, priporoča in svetuje
strokovnjakinja Miša Pušenjak
Miša Pušenjak je specialistka za zelenjadarstvo,
zaposlena na Kmetijsko-gozdarskem
zavodu Maribor. Napisala je nekaj
knjig na temo vzgoje zelenjave, med
vrtičkarji pa je zelo zaželena svetovalka.
Poplavljen vrt
Jesenske poplave so prizadele tudi vrt naših študentov.
»Imamo novo vprašanje za Mišo,« so nam pisali. »Kako se
spopasti s poplavljeno zemljo? Vse smo izgubili.«
3.
Ko voda odteče in se zemlja dovolj posuši (mogoče
je že zdaj – ker vidim, da je teren nagnjen, lahko
pomagate tako, da izkopljete jarke za odvod vode), okopajte
vse, kar bo prezimljalo, in prerahljajte zemljo.
4.
Žal v takšni situaciji res moram svetovati gnojenje s
kompostom po celem vrtu (vermikompost je enkratna
rešitev). Večje odmerke dajte tam, kjer bodo naslednje
leto večji potrošniki hranil, in polovični odmerek česnu ter
čebuli. Če obstaja kje kakšen drug, domač kompost, bo seveda
tudi ta dobrodošel. Šele tretja možnost je gnoj, ki se ga
izjemoma doda po celem vrtu. Kjer bodo rasli česen, fižol,
grah in bob, uporabite le 1 l/m2, drugje pa 2–3 l/m2.
5.
V tem primeru sama tudi absolutno priporočam prekopavanje
(štihanje) gred, ki bodo čez zimo prazne,
potem pa tako prekopane grede, če je možno, prekrijte s
slamo ali listjem, da ne bodo čisto gole. To slamo potem spomladi
zadelajte v tla ali jo odstranite, lahko pa jo ponovno
uporabite kot zastirko.
6.
Če delo v jeseni ne bo več možno, potem spomladi
gnojenja z gnojem ne priporočam, ampak mora biti
kompost, najbolj pomembna pa je potrpežljivost, da se zemlja
dovolj osuši.
Takole je odgovorila Miša:
Tudi na poplave se bo v današnjem času treba navaditi. Žal
se z vremenom ne da igrati ali ga spreminjati.
pravilo: Preden pričnete po zemlji hoditi in jo obdelovati,
počakajte, da se zemlja osuši do te mere,
1.
da se ne oprijema več obutve in orodja, drugače bo zaradi
porušene strukture zemlje škoda še v naslednjih letih.
2.
Vse, kar gleda ven iz vode, je seveda še vedno
brez nadaljnjega užitno – poskusite do tega priti
po poteh.
7.
Medtem pa se lahko v navadne multiplošče z luknjami
premera 4–5 cm (najboljše so plošče iz stiropora)
poseje motovilec, do 3 semenke na eno luknjo. Tega se
reže kar s plošče. Prav tako lahko posejemo rukolo, ki pa jo
je treba, če je jeseni ne moremo presaditi na prosto, nujno
dognojevati vsaj enkrat tedensko. V korita in lonce lahko posejemo
tudi špinačo, rdečo peso in blitvo, ki jo obrezujemo in
v solati pripravimo mlade lističe. Do vznika naj bodo vsi lonci
na toplem (da bo hitreje kalilo), potem pa jih lahko postavimo
na balkon, okensko polico …
8.
Če se je že primerno osušilo, naj jim sorodniki podarijo
sadike zimske solate, česen se lahko sadi vse
do januarja, letni pa tudi spomladi.
16 Biobrazda
Vzgoja sadik
Skupina študentov se je odločila, da bodo poskusili sami vzgojiti čim več sadik. Sama sem prepričana, da so se pravilno
odločili. Dokazano je namreč, da je vzgoja vrtnin iz sadik najprimernejša. Na tak način zagotovimo rastlinam dobre pogoje v
času, ko so najranljivejše. Tako ohranijo veliko energije za boj z boleznimi in škodljivci. Prav posebej pa so sadike primerne
za pridelavo vrtnin na težjih, manj primernih zemljiščih, kjer so setve manj uspešne. Z zgodnjo pridelavo začnemo izključno
prek sadik, izjema so le bob, graj in mesečna redkvica, pa še pri prvih dveh je po mojih izkušnjah vzgoja sadik uspešna. Prav
tako so sadike primernejši način pridelava v zelo vlažnih razmerah, kot so vladale lani, in seveda tudi v vročem vremenu, kot
smo mu bili priča pred dvema letoma. Sama bi si želela, da bi se prav vsi, posebej pa še zelo zaposleni slovenski vrtičkarji,
pogosteje odločali za sadike kot za direktne setve.
Katere rastline so primerne?
Za vzgojo vrtnin iz sadik so primerne skoraj vse vrtnine. Izjema
so korenček, korenasti peteršilj, redkev, mesečna redkvica, podzemna
koleraba in repa, pa še slednji dve bi kot sadiki s koreninsko
grudo verjetno šli. Pri korenčku in korenastemu peteršilju
(tudi pastinaku) ne bo šlo zaradi specifičnega načina mladostnega
razvoja. Takoj po prvem pravem listu se namreč korenina
razvije kot tanka nitka do končne globine oz. dolžine. V majhni
posodici bo torej končni izplen povsem zavit ali pa zelo kratek
koren. Seveda moramo vedeti, koliko časa rastlina potrebuje
od setve do sadike, primerne za presajanje, poznati pa moramo
tudi pogoje, ki jih rastline potrebujejo. Zelo dobro bi bilo, če bi
sadike vzgajalo več družin. Tako bi lahko študentje, pa tudi drugi
vrtičkarji, izbrali tudi profesionalnejše sorte (hibride), ki se včasih
dobijo samo v večjih pakiranjih.
Danes lahko vzgojimo sadike praktično vseh vrtnin.
Res je, da se danes veliko govori o domačih
sortah, a meni se zdi, vse pozitivne lastnosti le-
-teh veljajo samo za resnično slovenske vrtnine,
kot so solata, zelje, fižol, bob, korenček in
peteršilj, ne pa za novejše, kot so paradižnik,
kumare, cvetača in brokoli – pri teh je seveda
smiselno posegati tudi po novejših sortah, hibridih,
ki so veliko odpornejši.
Motovilec, očitno vzgojen iz sadik.
Deljeno pridelovanje sadik se mi zdi smiselno tudi zato, ker
različne vrtnine pridelujemo pri različnih temperaturah – nekatere
sadike vzgojimo v toplih prostorih, tukaj so predvsem
plodovke, cvetlice in nekatera zelišča, druge pridelujemo
v povsem neogrevanih prostorih, to so čebula, por, česen,
drobnjak, večina zelišč, pa tudi peteršilj in zelena v zadnji fazi
rasti, v srednje ogretih prostorih (do 15 °C) pa pridelujemo sadike
kapusnic in solatnic. Če se tega držimo, bodo sadike res
takšne, kot si želimo – zdrave, krepke in odporne, pri presajanju
pa ne bo večjih težav. Za vzgojo sadik niso prav vedno
potrebni rastlinjaki, čeprav lahko samo v njih pridelamo res
kvalitetne sadike. Kljub temu pa bo temperaturo treba uravnavati,
saj na primer kvalitetne, dobro ukoreninjene sadike
čebule ali pora ne moremo vzgojiti na toplem.
Ker predvidevam, da študentje rastlinjaka nimajo, bom v tem
članku govorila in opisovala samo rastline, ki jih kasneje pridelujemo
na prostem. Pa si poglejmo, katere rastline lahko
brez vejih težav vzgojimo kar na okenskih policah.
Kako vzgojimo sadike
Sadik samih ni težko vzgojiti, težje jim je zagotoviti res dobre
pogoje. Predvsem začetnikom je zelo težko omejiti zalivanje
na ravno pravo mero.
Samo na hitro nekaj najpomembnejših zapovedi pri vzgoji
sadik.
Biobrazda
17
Otroci in mladi na vrtu
1.
Vzgajamo sadike s koreninsko grudo. Čas puljenih
sadik, kjer se zemlja ne drži korenin, je mimo. Vzemite
si čas tudi za vzgojo sadik z grudo solate in kapusnice. Te
sicer slovenski vrtičkarji zelo pogosto pridelujejo tako, da jih
posejejo na setvenico in potem prepulijo. V tem primeru se
lahko odločijo tudi za direktne setve.
2.
Nikoli ne varčujemo pri substratih, vedno se odločimo
za najkvalitetnejše, čeprav so ti najdražji. Razen
pri paradižniku, papriki in jajčevcu dognojevanje ni potrebno.
Če se odločimo za manj kvalitetne substrate, se pogosto
zgodi, da rastlinam primanjkuje enega ali drugega hranila. Ne
smemo pozabiti, da česar v mladosti primanjkuje, kasneje nikoli
ne moremo nadomestiti. Take rastline bodo imele celo življenje
več zdravstvenih težav. Izbira substrata je sicer težka,
saj je pri nas ponudba res pestra. Sama kupujem zemljo (substrat)
vedno pri vrtnarjih. Ti se z nekvalitetnimi substrati sploh
ne ukvarjajo, saj prodajajo tiste, kot jih uporabljajo sami. Tudi
tam pa ne izberemo najcenejših, ampak povprašamo za nasvet
vrtnarja, tako zagotovo ne moremo zgrešiti. Tudi substrat
nabavimo skupaj, saj pri vrtnarjih majhnih količin zemlje
seveda ni.
ne gnojimo. Rastline enkrat na teden poškropimo s pripravki,
ki vsebujejo aminokisline, in jim tako pomagamo prebresti
nekoliko manj primerne vremenske razmere.
7.
Tudi ob presajanju upoštevamo temperature zemlje.
V zadnjih dveh letih sem opazila, da pri presajanju
sadik ljudje na to sploh ne pazijo. Tudi korenine potrebujejo
za hitro prilagajanje in razraščanje toplo zemljo, ta pa se
spomladi ogreva počasi. Solata, bob, grah in čebulnice so zadovoljni
že pri temperaturi zemlje okoli 5 °C, fižol, kapusnice
in korenovke potrebujejo za uspešno in hitro ukoreninjanje
nekje okoli 10 °C, plodovke pa vsaj 15 °C. Ne pozabite, da so
to temperature zemlje, ne zraka. Podatke o tem, koliko se je
zemlja že ogrela, najdete na spletu (agrometeorološki podatki
na strani ARSO) in na teletekstu TV SLO.
Pridelava sadik s koreninsko grudo
3.
Vedno izberemo primerno velikost lončka, ne uporabljamo
prevelikih ali premajhnih. To radi naredijo
mnogi, ki iščejo bližnjice, a teh v naravi ni. Prevelike lončke po
navadi izberejo tisti, ki želijo na toplem in varnem vzgojiti prevelike
rastline. To ne gre. Rastline so samo do neke velikosti
(starosti) pripravljene na spremembo okolja. Pevelike rastline
so manj odporne, saj imajo zaradi prilagajanja novemu okolju
veliko težav. Mnogi, predvsem vrtnarji, pa skušajo varčevati s
substratom in prostorom tako, da izberejo premajhne lončke.
4.
Raje zalivamo večkrat na dan po malem kot enkrat v
velikih količinah. Če rastline zalijemo preveč, lahko
propadejo. Zaradi žeje se lahko tudi povesijo in tako ne preživijo.
Prekomerno zalivanje je vedno nevarnejše kot nekoliko
bolj suhe rastline.
5.
V stanovanju na oknu sicer temperaturo težko nadziramo.
Kljub temu svetujem, da naj bodo sadike raje
bolj na hladnem kakor na preveč toplem. Hlad namreč naredi
čvrsto, čokato, odporno sadiko, toplota pa razvajeno, potegnjeno,
mehko in nežno sadiko, ki bo presajanje na prosto
vedno težje prenesla.
6.
Spomladi se sonce včasih poslovi za nekaj dni ali
celo tednov. V tem času rastline zaradi pomanjkanja
svetlobe rastejo počasi. Mnogi začnejo prostor s sadikami
zato bolj ogrevati ali rastline celo dognojevati. Zapomnite si,
da to ne gre. Ko delamo sadike zase, je najpomembnejše,
da vzgojimo čvrste, odporne in zdrave sadike, ne pa, da jih
vzgojimo čim hitreje. Zato v primeru dolgotrajnega oblačnega,
temnega vremena temperature v prostoru, kjer so sadike,
znižamo, zmanjšamo zalivanje in seveda v nobenem primeru
Multiplošče in setvene plošče iz mehke palstike.
Mnogi se sploh ne zavedajo, kako enostavna je ta zadeva, najbolj
pomembni so v bistvu dobri pogoji pri vzgoji in primerno ZA-
LIVANJE. Za pridelavo potrebujemo primerne setvene plošče.
Če bomo sadike pridelovali skupaj, bo uporaba setvenih plošč
lažja. Pozamo dvoje različnih setvenih plošč – prve uporabljamo
za sejanje rastlin, ki jih pikiramo, druge, ki jim sicer rečemo
multiplošče, pa so v bistvu platoji, sestavljeni iz več lončkov. Premer
(velikost) le-teh je seveda različen. S temi ploščami je veliko
lažje ravnati kakor s posameznimi lončki. Sama imam raje tiste
iz stiropora, saj so trdne in jih veliko lažje prenašamo. Če pridelujemo
sadike na oknih, jih kasneje, ko se zunaj dovolj ogreje,
podnevi prenašamo na prosto, ponoči pa nazaj na toplo.
Pikiranje
Za vzgojo sadik nekaterih zelenjadnic je zelo priporočeno pikiranje.
Nekoč smo pikirali skoraj vse rastline, ki prenašajo presajanje.
Ker sadik s koreninsko grudo nismo poznali, drugih rastlin
18 Biobrazda
sploh nismo sejali za sadike. Pikiranje pomeni presajanje izredno
majhne sadike.
S pikiranjem dosežemo močnejši in gostejši koreninski sistem.
Ko je rastlina majhna, namreč vedno rahlo poškodujemo koreniko,
s tem pa povzročimo razraščanje stranskih korenin. Danes
pikiramo samo nekatere rastline, predvsem plodovke, nekatere
cvetlice in dišavnice. Pri paradižniku, papriki in jajčevcu s pravilnim
pikiranjem koreninski sistem še dodatno povečamo. Ker
imajo zmožnost tvorjenja stranskih korenin tudi na steblu, jih pikiramo
in kasneje tudi sadimo globlje, kakor so rasle do tedaj.
Pikiramo jih čisto do kličnih listov. Tako bo imela kasneje rastlina
globok koreninski sistem, ki bo v globini lažje in hitreje našel
vodo, na voljo pa bo imel tudi več hranil.
Za pikiranje posejemo rastline v setvenico brez lončkov. Nekateri
jih tam posejejo kar povprek, vendar je pikiranje veliko lažje
in hitrejše, če jih posejemo v vrste.
Setveno ploščo, lahko je to tudi korito ali lonček, napolnimo
z zemljo do vrha. Nato si z desko ali ravnilom označimo vrste
(približno 5 cm narazen). V te vrste posejemo semenke dokaj
na gosto, in sicer eno poleg druge. Prekrijemo jih z zemljo, a le
toliko, da so pokrite. Zalijemo jih z raztopino morskih alg, ki jih
dobimo v vseh vrtnih centrih. Setev postavimo na toplo, ni pa
nujno, da je kaj svetlobe. Vse do vznika večina vrtnin namreč
svetlobe ne potrebuje. Takoj ko opazimo vznik, rastline postavimo
na toplo.
Nekaterih rastlin, kot so bučnice, fižol, grah in bob, ne moremo
pikirati, saj presajanja ne prenašajo. Pri drugih, kot so kapusnice,
solatnice in čebulnice, pa pikiranje ni potrebno. Tudi zelišč
in rožic običajno ne pikiramo več, še vedno pa ob razhudnikih
pikiramo tudi zeleno. Te ne smemo saditi globlje, kakor je rasla
do sedaj.
Če ne bomo pikirali, takoj izberemo ustrezno velikost lončkov.
Tudi te napolnimo povsem do vrha in zemljo rahlo potlačimo.
Nato v vsak lonček posejemo eno ali več semenk. Pri zeliščih
in rožicah vedno posejemo več semenk, saj želimo gosto sadiko,
torej več rastlin v grmičku. Solatnice in kapusnice posejemo
tako, da je v vsakem lončku samo eno seme ali največ dve, kasneje
pa eno rastlino odščipnemo. Pri poru in čebuli lahko obe
vznikli rastlini pustimo in ju raztrgamo šele ob presajanju na stalno
mesto. Več rastlin naj bo tudi pri grahu (2–3), fižolu (nizek
2–3, visok 5–10) in bobu (2–3).
Pri zeliščih in cvetlicah lahko pomeni ena sadika več rastlin,
tako je sadika močnejša.
Idealna velikost paprike, pripavljene na pikirinje.
Pomembno je, da pikiramo pravi čas. Pogosto opažam, da se
pri nas pikira prepozno. Ko se klična lista (prva lista, ki prideta na
prosto) postavita v vodoravni položaj, med dvema kličnima listoma
pa se pokaže prvi pravi list, je idealen trenutek, da rastline
prvič presadimo. Pri paradižniku, papriki in jajčevcu (razhudnikih)
seveda posadimo vsako rastlinico v svoj lonček, posadimo
pa jih globoko, vse do prvih kličnih listov. Tako dobimo globlji
koreninski sistem pri razviti sadiki. Pri cvetlicah in zeliščih lahko
prepikiramo tudi šop drobnih bilk kot eno sadiko.
Nekatere vrtnine sejemo tako, da
pustimo v eni odprtini eno sadiko.
Več rastlin - ena
sadika.
Biobrazda
19
Biobrazda
Nega sadik
Vsako seme potrebuje za vznik enakomerno temperaturo ponoči
in podnevi, zato rastlinjaki niso primerni, saj se podnevi
preveč segrejejo, ponoči pa jih ne ogrevamo na 30 °C in več.
Razen pri večini zelišč in nekaj cvetlic, ki kalijo na svetlem, lahko
po setvi lončke ali multiplošče postavimo kamor koli, ne glede
na svetlobo, le da je toplo tudi ponoči. Takoj po vzniku setev
prestavimo v rastlinjak ali na okenske police. Idealno je, da tri
dni po vzniku zelo znižamo temperaturo, kar na 15 °C, tako da
stebla rastlin ostanejo čvrsta in kratka. Manj bomo komplicirali
pri vzgoji sadik, bolje bodo rastline uspevale. Poskrbimo za zračen
prostor, zrak pa ne sme biti presuh. Zelo pomembno je, da
prostore tudi zelo zgodaj spomladi redno zračimo. Nekoliko nižje
temperature rastlinam ne bodo škodile, zračna vlaga pa zelo.
Tudi jajčne ovojnice so primerne za vzgojo sadik.
Sadike za začetnike
Sama sicer menim, da sadik ni težko pridelati in da ni enostavnejših
in zahtevnejših rastlin. Je pa res, da so morda za začetek
prezahtevni zelišča in cvetlice, ki jih sejemo zgodaj, npr. lobelije,
verbene, vodenke in salvije. Astre, cinije in ognjič pa za pridelavo
niso zahtevni in se jih lahko lotijo tudi začetniki.
Med vrtninami so zagotovo enostavne plodovke skupaj z bučnicami,
vendar nam mora nekdo pokazati, kako jih pikiramo. Nekje
od aprila naprej so enostavne tudi kapusnice in solatnice.
Prav tako za pridelavo nista zahtevna por in čebula, ki pa ju, če
nimamo rastlinjaka, sejemo nekoliko kasneje.
Z zemljo napolnimo lončke in jo rahlo potlačimo, da preprečimo
kasnejše sesedanje zemlje, predvsem pa morebitne
zračne žepe.
Če ne kompliciramo in če nas ne premami premočno zalivanje in
gnojenje, vzgoja sadik ni težavna. Je pa res, da na okenskih policah
ni vedno tako uspešna kakor v rastlinjaku. Dobro je, da sadike
konec marca in v aprilu ob toplih in sončnih dnevih prenašamo
na prosto, toploljubne pa imamo ponoči še na toplem. Tiste, ki ne
marajo visokih temperatur, lahko imamo zunaj tudi ponoči.
Čebula in por preko sadik.
Brez težav lahko vzgojimo tudi sadike graha, fižola in boba. Tudi
listnati peteršilj ni zahteven.
Če nimamo rastlinjaka, v januarju sejemo samo grah in bob, sicer
pa tudi prve sorte letnih solat. V začetku februarja sejemo
čebulo in por, v sredini februarja pa še jajčevec in konec meseca
papriko. Čeprav večina vrtičkarjev meni drugače, sejemo
paradižnik za pridelovanje na prostem šele v sredini marca, za
pridelavo v rastlinjaku pa v začetku marca. Bučke in kumare sejemo
šele v začetku aprila, enako tudi lubenice in melone, ki jih
na prosto presajamo šele v drugi polovici maja.
Ko je dovolj toplo, se sadike bolje počutijo zunaj na soncu,
toploljubne pa zvečer prenesemo spet na toplo.
20 Biobrazda
Temperature za vzgojo sadik nekaterih zelenjadnic
zelenjadnica optimalna temperatura (ºC) kaljenje čas do sadike
vznik do 1. lista 2–3 listi večja sadika (št. dni) (št. dni)
solata 16–18 14–16 8–12 4–8 3 30–35
por, čebula 20 18 10 10 10 45
endivija 24–26 16–18 14 12 3 30–35
radič 24–26 16–18 14 12 3 30–35
blitva 24–26 16–18 10–14 6–10 3 30–35
paradižnik 24–26 16–18 14–15 10–14 8 60–70
kapusnice 22–24 16–20 14–16 10–14 8 35–45
bučke 25–26 16–18 15–16 15 8 25–28
kumare 22–24 16–18 15–16 15–16 8 20–22
zelena 26 17–18 16–17 14–16 3 60–70
melona 25–26 22–26 16–18 15–16 8 35–38
jajčevec 25–27 18–20 16–18 14–16 8 70–85
lubenica 26–33 18–22 16–18 15–16 8 36–42
paprika 25–27 18–20 16–18 14–16 8 70–85
Otroci in mladi na vrtu
Primerna velikost celic za sadike (po dr. Osvald, Gojenje sadik vrtnin)
vrsta vrtnine bučke dinje endivija sladki komarček jajčevec kumare lubenice radič
premer celic (cm) 8 6–8 3 3 6–8 6–8 8 3
vrsta vrtnine solata paprika rukola paradižnik šparglji zelena
zelje, ostale
kapusnice
premer celic (cm) 3 6–8 3 6–8 3–4 3–4 4 3
Primerna velikost sadik za presajanje (po dr. Osvald, Gojenje sadik vrtnin)
Vrsta vrtnine Število listov ob presajanju Višina sadike (cm) Premer rozete (cm)
Bučke 2–3 10–12 5–6
Dinje 3–4 10–12 4–5
Endivija 4–5 4–5 4
Sladki komarček 3–4 8–10 5–6
Jajčevec 6–8 16–18 5–6
Kumare 2–3 10–12 3–4
Lubenice 4–5 15–18 5–6
Solata 4–5 4–5 4
Paprika 6–8 16–18 5–6
Rukola 4–5 4–5 3–4
Paradižnik 6–8 12–14 5–6
Špargelj 2–3 8–12 1
Zelena 6–7 8–10 5–6
Zelje 5 8–10 2
Blitva 3–4 6 1–2
Radič 4–5 5–6 5
blitva
Biobrazda
21
Zgodba srecne vrtnarke
Na vrtu sem našla svojo srečo
S kopanjem po zemlji se ukvarjam, odkar vem zase. Moji prvi spomini segajo v čas, ko sem kot majhen deklič
želela pomagati ženskam opleti krompir. Takrat so imeli tu pri nas v tolminskih hribih, kjer je ravnina postavljena
pokonci, malo večje njive kot danes. Obdelava je še ostala ista, ročna, a so si tisti kmetje, ki še vztrajajo, toliko
opomogli, da ima vsak namesto enega kar par sto konjev za pomoč pri oranju.
Vse ženske so že bile na njivi in v hramu
je ostala samo še ena motika. Ostala je
tam z razlogom – bila je največja in najtežja.
Meni pa se je zdela ravno pravšnja
zame. Seveda sem požela pravo salvo
smeha, ko sem se prikazala z motiko, večjo
od mene, vendar me niso nagnali in
so me pustili, da pomagam.
Od takrat je minilo že kar nekaj časa. V
življenju sem delala in delam še mnogo
drugih stvari. Vrtnarjenje pa je hobi, ki
ostaja. Kopanje po zemlji, sejanje in gojenje
zelenjave so dejavnosti, pri katerih
nadvse uživam.
Nisem kmet, v lasti nimam niti enega kvadratnega
metra zemlje, vendar vso zelenjavo
za svojo družino pridelam sama,
pa smo sami dobri jedci. Saj sploh ni
težko. Nekatere stvari pa sem se vseeno
morala naučiti. Pri izbiri semen sem se hitro
navadila, da ni vse zlato, kar se sveti,
in da krasna fotografija na paketu semen
še ne pomeni, da bo pridelek ravno tak.
Izkušnje so me naučile, da je bolje pogledati
k sosedu čez plot in vprašati: »Kaj
pa tebi tako dobro uspeva?« V vsakem
primeru pa nekaj zraste, ko poseješ. Če
ne veš, ali je zrasla zelenjava ali plevel,
potem populiš vse. Kar ponovno zraste,
je definitivno plevel.
Najbolj pomembno pravilo, ki se ga držim,
pa je: nič kemije. Nič hudega, če je
v solati kakšen polž ali na zelju gosenica.
Oni so samo uradni preizkuševalci. Če
so tam, pomeni, da zelenjava še ni toliko
zastrupljena, da je ne bi smeli jesti.
Sploh ni važno, ali je bučka zrasla okoli
ovinka ali naravnost, saj je nisem prijavila
na lepotno tekmovanje. Če ima radič
spodnje liste rumene, bodo pa kokoši
vesele. Ampak če ima soseda lepši fižol,
potem je pa katastrofa. Zanalašč ji ukradem
pet fižolov za seme, pa to še tako,
da me vidi.
Dolgo smo bili bitko z nepovabljenimi
nočnimi gosti. Dokler so to bile samo
srne, se je še dalo. Zdaj ko pa je to pretežno
jelenjad, sem morala zaposliti električnega
pastirja.
Jaz zase pravim, da sem kmet z debelim
krompirjem. To pa zaradi tistega
pregovora o neumnem kmetu in debelem
krompirju. Večkrat mi je katera stvar
uspela bolj po naključju kot pa zaradi
znanja. Pa da ne boste mislili, tudi pri nas
imamo knjižnico, tako na štirih kolesih,
potujočo knjižnico. Sem njena redna obiskovalka
in preberem tudi veliko knjig o
vrtnarstvu in pridelavi zelenjave, ampak
včasih je treba enostavno eksperimentirati.
Da pa imam dolge kable, to pa zna povedati
že vsak mulec. Kljub dolgim kablom
pa mi je uspelo taiste mulce toliko
razvaditi, da ne marajo »umetne solate«
in že zdaj raje pridelujejo svojo. S podobnim
uspehom se ne morem pohvaliti pri
možu. On zelo dobro loči salamo od klobase,
ko ga pošljem na vrt po motovilec,
pa prinese radič.
Letos mi je rdeča pesa izredno dobro
uspela, pa nisem nič drugače delala, razen
tega, da sem imela seme iz svoje pridelave.
Bilo je je veliko več, kot bi jo sama
rabila, pa nisem vedela, komu naj jo dam.
Dala sem celo oglas na Bolho, da podarim
rdečo peso. Nihče se ni oglasil. Na
koncu sta jo le vzela stric in teta. Verjetno
na marsikaterem vrtu v vrhuncu sezone
ostaja zelenjava. Jaz pa tudi drugi vrtnarji
bi te viške z veseljem podarili, samo če bi
vedeli, komu.
Ljudje želimo biti zdravi, srečni in zadovoljni.
Vse odkar sem videla film Skrivnost,
preberem vse, kar dobim na temo
zakona privlačnosti. V teoriji je vse enostavno,
praksa pa se izkaže za težko. Ampak
jaz sem našla to svojo srečo, v vrtu
sem jo našla. Moje najnovejše veselje je
in moja zapuščina bo pridelava semen.
Neverjetno, česa vsega je narava sposobna
– samo če pogledamo primer ene
solate ali zelja. Iz glave zraste celo malo
drevo. O izkušnjah s pridelavo semen pa
vam bom pisala v Zgodbah in prigodah
kmeta z debelim krompirjem (naslov bloga
je mojasemena.blog.siol.net).
Srečka Kovač
22 Biobrazda
Vermikultura, inovativne ideje
in bujna zelenjava
Vermikultura
Piše:
Klemen Božnik,
diplomirani mikrobiolog,
čebelar, zeliščar ...
Pomaga širiti spoznanje,
da »brez mikrobov nam
živeti ni«.
Bojda so že stari Egipčani poznali koristi
deževnikov. Kdo se je prvi lotil vermikompostiranja,
ne bi vedel, še manj pa, kdo
je prvi uporabljal vermikompostni čaj.
Marsikatera žival in tudi mi predelamo
več mase, in to hitreje kot deževnik, a
že nos pove, da je deževnikov iztrebek
drugačen, poseben. Zanimivo bi bilo tudi
izvedeti kaj o bralcih Biobrazde, ki navdušeno
uporabljajo vermikompost in njegov
čaj na svojem vrtu in tako pridelajo zavidanja
vredno sadje in zelenjavo. Verjetno
imamo gnoja vseeno preveč in je prepoceni,
da bi na vrtovih »komplicirali« še z
deževniki. Zaenkrat bo torej treba povprašati
za izkušnje uporabnike iz tujine, ki
za vermikompostni čaj vedo že dlje časa
in ga ne zamenjajo za nič drugega. Prav
vsi moji sogovorniki so bili iz ZDA in dobil
sem vtis, da se tam z vermikompostiranjem
ukvarjajo bolj resno kot mi v Evropi.
Za mnoge so deževniki koristni pomočniki
na vrtu, nekateri iz njih razvijejo resen
posel, nekatere pa deževniki enostavno
povezujejo.
Thomas Tlusty
Thomas živi v Indiani in sodeluje pri dokaj
svežem projektu 'Garden Tower' (vrtni
stolp), katerega sodelavci so predani
socialnemu podjetništvu in samooskrbi.
Njihova inovacija, ki jo tržijo, je t.i. 'Garden
Tower' oziroma vrtni stolp. Le ta na prvi pogled
sicer izgleda kot neka manjša izved-
ba vertikalnega vrta, le kje je tu inovacija
– saj je samo posoda v katero nasujemo
zemljo povrhu pa ima še luknjo v sredi.
Sam vrt v bistvu je sod na nogah z naluknjano
cevjo v sredini, ampak ostale pritikline
so zasnovane zelo premišljeno.
Na robovih ima zareze, v katere posadimo
ali posejemo rastline, poleg tega pa
je zanje prostor tudi na vrhu. Bistvo njihove
ideje pa je predvsem v naluknjani
cevi, ki je speljana skozi sredino od vrha
do dna. Cev ima pokrova na spodnjem
in zgornjem koncu, na zgornjem omogoča
odpiranje in vsuvanje odpadkov,
pokrov pa preprečuje dostop živalim.
Spodnji konec se da opreti, da lahko,
ko se nabere v cevi dovolj vermikomposta,
tega izpraznimo in uporabimo,
hkrati pa naredimo prostor za nove gospodinjske
odpadke. Cev je skozi celotno
globino navrtana, da lahko deževniki
prehajajo med odpadki in zemljo.
V to cev dodamo, ko se nabere nekaj
centimetrov materiala, še deževnike
za kompostiranje in delo za njih in vas
se lahko prične. V vse vertikalne in na
vrhnjo površino lahko zasadimo zelenjavo,
rože, začimbnice…, deževnikom
pa redno privoščimo, kar seveda paše v
vermikompostnik. Deževniki bodo tako
gomazeli po cevi in zemlji ter za rastline,
ki jih gojimo, predelovali odpadno maso
v vermikompost.
Rastline zalivamo od zgoraj, na dnu pa
vodo zbiramo. Ko ta odteče, nastane ne
ravno pravi vermikompostni čaj, ampak
njegov izcedek, ki pa vseeno ni za zliti
proč, ampak še kako koristi rastlinam. Ta
izcedek lahko privoščimo drugim rastlinam
ali pa ponovno nalijemo na vrhu posode,
ko je to potrebno. Poleg odtočne
odprtine ima cev, ki sega do dna, na dnu
tudi pokrov, katerega lahko odpremo in
jo izpraznimo. Kar dobimo je polna posoda
vermikomposta, ki ga lahko koristno
uporabimo, cev pa je pripravljena na
novo količino organskih odpadkov.
Biobrazda
23
Vermikultura
Vrtni stolp je idealen za tiste z malo prostora,
saj na majhni površini omogoča
pridelati znatno količino zelenjave, delo z
njim pa je lažje tudi za tiste z ovirami pri
gibanju. Sistem je izdelan iz plastike živilske
kvalitete, možno ga je reciklirati, za kar
pa je seveda treba biti dovolj ozaveščen,
da ga odvržeš na pravo mesto, če bi bilo
to potrebno. Projekt Garden Tower sega
izven komercialnih okvirov, in tako je postal
tudi del kurikuluma na osnovni in srednji
šoli v mestu Kahku na Havajih, kjer se
bodo lahko učenci in dijaki seznanili tudi s
principom vermikompostiranja in kako koristni
so deževniki. Thomas pravi, da imajo
interes njihov izum ponuditi tudi v EU. Več
o njih si lahko preberete na http://www.
gardentowerproject.com.
Ker je vrtni stolp možno izdelati tudi doma,
se bomo v prihodnji izdaji revije posvetili
izdelavi korak za korakom. Avtorji projekta
pa so svoj dizajn že nadgradili in ponudili
novo izvedbo, ki je poleg glinene barve
dobil še bolj stabilen podstavek, boljše
možnosti za praznjenje vode in komposta,
nadgraditi pa se da še dodatna nadstropja,
da lahko vzgojite še več rastlin.
Larry Hall
G. Larry se ukvarja z deževniki in vermikompostiranjem
že skoraj 50 let, tako
da je na tem področju resnično že prekaljen.
Pri vermikompostiranju uporablja
štiri vrste deževnikov – Eisenia fetida,
Amynthus gracilus, Eudrilus eugeniae in
Eisenia hortensis, malo zaradi radovednosti,
malo pa iz raziskovalne žilice, saj
imajo deževniki različne lastnosti. Tehnika
njegovega vrtnarjenja je poglavje
zase. Tu je zelo inovativen, svojih idej pa
ne skriva, ampak jih rad deli na svojem
kanalu na portalu YouTube (v iskalnik
vpišite »Larry Hall«). Kot lahko vidite na
slikah, je zelenjava, ki jo pridela, izjemna,
to pa po njegovem mnenju ni samo rezultat
uporabe ene tehnike vrtnarjenja,
ampak kombinacije različnih tehnik. Pravi
namreč, da najboljše rezultate prinese
uporaba sajenja v vreče (oglejte si tudi
http://www.growbaggardensystems.
com), vermikomposta in vermikompostnega
čaja. Pri vzgoji posamezne rastline
(npr. solate, kolerabe, kumare ipd.)
uporabi cca. 4-litrsko (1-galonsko) vrečo
iz materiala, ki dobro diha. Več rastlin ali
večje, kot so npr.paradižniki, pa goji tudi
v vrečah večjih volumnov. Vreče postavi
na nepropustno podlago (folijo ali otroški
bazenček), ki služi enostavnemu zalivanju
– vodo preprosto nalijemo v podstavek,
vse ostalo opravi fizika. Substrat
v vrečah je kakovostna zemlja, zgornjo
četrtino vreče pa zaseda vermikompost.
V take vreče potem rastline posadi ali
poseje.
Pomembno je, da vreče dobro dihajo, saj
se korenine zaradi zraka na robu vreče
'premislijo' in obrnejo navznoter.To jih prisili,
da se razrastejo po danem substratu
in ga na ta način maksimalno izkoristijo.
Ker je v substratu tudi vermikompost z
vsemi koristmi, ki jih prinaša in o katerih
smo pisali, je rast res vrhunska.
Vsi, ki imate za vrtnarjenje malo prostora,
si na ta način lahko marsikaj vzgojite na
okenski polici ali celo v sobi pod lučjo. V
večjih vrečah gojijo na ta način tudi koruzo,
paradižnik, fižol, grah ipd. Larryjev
brat si je tako omislil vrt kar na čolnu.
Nobene ovire ni, da si ne bi naredili vreč
za rastline kar sami – vzamete lahko kak
star žakelj ali pa uporabite malo domišljije.
Lahko si jih naredite iz žakljevine, sta-
24 Biobrazda
rih rjuh, geotekstila, filca ipd., hkrati pa prihranite tudi pri vseh
plastičnih lončkih, ki jih drugače kupite.
Larry je na koncu priznal, da ima pri tem načinu vzgoje samo
en problem, ki se ponavlja iz leto v leto – težko najde kak rjav
ali porumenel list, saj so rastline tako lepe. Seveda sem izrazil
dvom, da je vedno vse lepo in prav, sploh če se pojavi tako
leto, kot je bilo letošnje.
Priprava vrta v vrečah morda izgleda kot postavljanje malce
netipičnega ribnika.
Zelenjava, ki jo pridela Larry na svoj način, je izjemna in na
pogled tako lepa, da bi lahko sodila k okrasnim rastlinam.
Remediacija poplavljenih območij
z vermikompostnim čajem
Rezultat rasti kreše na zemlji pred
(levo) in po tretiranjih (desno).
Lansko leto so nas v
večjem delu Slovenije
prizadele poplave.
Tisti, ki so jim poplave
prizanesle z materialno
škodo, pa imajo
vrtove vseeno zelo
namočene. Poplavne
vode lahko s seboj
prinašajo onesnaženja
različnih tipov,
med drugim (mikro)
biološko in pa kemično.
Zelo namočen
teren je že sam po
sebi idealen za razvoj škodljivih mikroorganizmov, v kolikor
pa poplavne vode prinesejo s seboj še onesnaženje, je tako
območje degradirano in zagotovo neprimerno za vrtnarjenje.
Izboljšanje stanja lahko dosežemo prej, kot bi se to zgodilo
po naravni poti, a to zahteva nekaj truda, odvisno od stopnje
onesnaženja. Pri tem glavno breme nosijo mikrobi.
Kaj boste torej pridobili, če poplavljeno območje poškropite
z VKČ? Ker je poln koristnih mikrobov, tako bakterij kot gliv,
se bodo ti zoperstavili neželenim, ki so prišli s poplavnimi vodami.
VKČ je pestra mikrobna združba in mikrobi bodo pomagali
razkrojiti škodljive snovi, ki so bile naplavljene. Prav
tako so mikrobi sposobni snovi, ki se jih ne da razgraditi (npr.
težke kovine), napraviti nedostopne rastlinam in tako rastline
in posledično tudi nas obvarujejo pred njimi.
Kako dolgo in kakšen odmerek je potreben? Sodeč po dostopnih
informacijah se boste v primeru hujšega onesnaženja
morali kar potruditi. Lesinsky in Veverka (2008) sta svoj
poskus izvajala na hudo onesnaženi zemlji in po 12 mesecih
je bil rezultat očiten. V tem času sta tretirala območje, onesnaženo
z odpadki industrije barv za les, sedemkrat z odmerkom
15 litrov na m2. Kako uspešen je bil proces, je vidno
na sliki. Tudi sam bi priporočal večje odmerke kot za običajno
zalivanje, saj onesnažena zemlja ni idealno okolje za koristne
mikrobe. Remediacija poplavljenih območij ni ne enostavna
ne hitra, čeprav bo verjetno v tem letu veliko takšnih obljub.
Če ste v dvomih glede onesnaženosti zemlje, opravite analizo
pri kateri izmed institucij (npr. KIS), ki vam bo dala boljšo
sliko in tudi podlago za nadaljnje ukrepanje.
Vermikultura
Vsi, ki ste vsaj malo navdušeni nad vermikulturo, se pogumno
povežite z ostalimi na družabnih omrežjih, kjer nasvetov in
vzpodbudnih besed ne manjka. Deževniki nevede povezujejo
vedno več ljudi in opominjajo, kako je sožitje lahko bolj nagrajujoče
kot pa golo izkoriščanje prsti in njenih drobnih prebivalcev.
Fotografije: Thomas Tlusty (osebni arhiv), Larry Hall (osebni arhiv)
Vir:
Lesinsky D., Veverka, M. (2008): Ecotoxicity of hydrocarbon-contaminated soil remediated by
vermicompost tea . Lecture and abstract at the international congress CODIS 2008, Solothurn,
Switzerland. p. 307-309.
Vir slike:
Lesinsky D., Veverka, M. (2008): Ecotoxicity of hydrocarbon-contaminated soil remediated by
vermicompost tea . Lecture and abstract at the international congress CODIS 2008, Solothurn,
Switzerland. p. 307-309.
Biobrazda
25
Urbano vrtnarjenje
Iz onkrajevskega vrtička
pozimi na balkon
Lansko zimo smo v družini Konič naredili
zanimiv poskus podaljšanja onkrajevske
sezone vrtnarjenja. Povod je dal
Martin (10 let), ki je v smetarnici našega
bloka našel zapuščen leseni poštni zaboj.
Zdel se mu je tako lep, da nikakor ni
sodil na smetišče. In smo si ga prilastili.
Saša (mama) je zasledila zapis o vrsti zimskega
ohrovta, ki vsebuje veliko zdravju
koristnih mineralov, in je kupila seme.
Jureta (očeta) smo zadolžili, da priskrbi
dve leseni paleti in kupi folijo za bazene.
Marko (5 let) je prevzel vlogo glavnega
pomočnika.
V kot balkona smo položili paleti eno na
drugo in nanju namestili leseni zaboj.
Dno in stranice smo obložili z deset centimetrsko plastjo slame, prek katere smo položili
folijo za bazene. Nastal je manjši »bazen«, ki smo ga napolnili z zemljo. Dizajn je ostal
prvinski, a obljubili smo si, da ga bomo v prihodnje polepšali.
Avgusta smo v lončke sejali seme ohrovta »Red Giant« – Brassica juncea var. rugosa.
Verjetno ne spada med avtohtone sorte, se je pa dobro obnesel. Septembra smo lepe
sadike presadili na gredico. Ohrovt je lepo rasel. Za krompirjeve počitnice smo šli na
daljše potovanje. Ko smo se po celodnevni vožnji z avtomobilom spet znašli doma, in to
pred praznim hladilnikom, smo se spomnili na ohrovt in takrat smo liste prvič porezali.
Skupaj s staro zalogo krompirja smo skuhali najboljšo ohrovtovo juho. Kako se je po
tednu prehranjevanja daleč od doma prilegla domača hrana!
Ohrovt je rasel celo zimo, zunanje liste smo rezali po potrebi. Samo enkrat, v času zmrzali,
so listi pomrznili, kot bi jih požgalo, a so se že naslednji dan spet sami postavili pokonci.
Poleg ohrovta so v gredici prezimovale tudi dišavnice, ki smo jih imeli na Onkraju
(oljčna zel, perujski žajbelj, citronka, peteršilj), in vse so dočakale pomlad. Presadili smo
tudi blitvo, ki pa je rasla veliko manj zagnano kot ohrovt.
Surove liste ohrovta je mama kdaj pa kdaj podtaknila v kakšen smoothie, ampak potem
je vse ostalo njej, ker fantom zelena barva smoothieja in klorofil nista šla preveč po grlu.
Večkrat si je po prihodu iz službe odtrgala nekaj listov (5–6), jih na grobo narezala in na
hitro prepražila na oljčnem olju. Nastala je »posteljica« za prav tako na hitro popečene
šitake. Zelo dobro in hitro pripravljeno. Okus ohrovta je sicer rahlo pikanten, lahko bi
rekli, da spominja na hren. Če ga v juhi ne kuhamo z dovolj krompirja, lahko otroke
njegov ostrejši okus hitro zmoti.
Prilagamo fotografijo in vas vabimo, da skupaj z nami premikate balkonske meje v
vrtnarstvu!
V imenu družine Konič zapisala Saša Mešel Konič
P. S.:
Tisto zimo smo se o našem balkonskem pridelku pogovarjali z onkrajevskimi prijatelji. Hitro
smo prešli na teme, ki na naš poskus vržejo drugačno luč – globalno segrevanje, podnebne
spremembe, vremenske posebnosti v zadnjem času in ne nazadnje, napoved vseh mogočih
katastrof. Morda pred desetletjem ali dvema vrtnarjenje v hudi zimi na balkonu res ne bi bilo izvedljivo,
a človek mora vzeti to, kar pride mimo. Mi smo kljub vsemu zadovoljni – za planet vsak
dan prispevamo po svojih močeh in predvsem skrbimo, da se vrtnarjenja in pridelovanja hrane
učita naša otroka. Upajmo na najboljše!
Onkraj
gradbišča
Projekt skupnostnega urbanega
vrta na degradiranem zemljišču ob
Resljevi ulici v Ljubljani
Onkraj gradbišča se odvija na dolgo zaprtem
gradbišču ob Resljevi ulici v Ljubljani,
ki smo ga v nizu številnih delovnih
akcij spremenili v urbani skupnostni vrt.
Prostor se je začel spreminjati na pobudo
kulturno-umetniškega društva Obrat
26 Biobrazda
Delovna akcija, april 2011. Foto: Suzana Kajba
Urbano vrtnarjenje
Onkraj gradbišča, julij 2011. Foto: Drago Kos
Ob zaključku vsake vrtnarske sezone
organiziramo večjo delovno akcijo, da
pripravimo gredice na zimovanje in novo
vrtnarsko sezono. Letos smo namesto z
novimi kubiki zemlje gredice obogatili z
uležanim hlevskim gnojem Biobrazda.
Foto: Irena Woelle
Ker vrtnarimo na zemljišču, ki ni optimalno za vrtnarjenje in kamor smo morali
zemljo za gredice navoziti, so se mnogi udeleženci kar hitro ogreli za
eksperimentiranje s principi permakulture. Foto: arhiv Obrat
avgusta 2010 kot del spremljevalnega
programa kulturnega festivala Mladi levi
Vrt mimo grede v organizaciji zavoda
Bunker. Po prvih srečanjih pobudnikov
z okoliškimi stanovalci je hitro postalo
jasno, da bodo na mirujočem gradbišču
zrasli vrtički. Nekdaj zapuščeno in zasmeteno
mirujoče gradbišče je danes
prikupen zeleni prostor, namenjen vrtnarjenju,
druženju, ekologiji, izobraževanju
in kulturi. Trenutno na Onkraj gradbišča
okoli 100 udeležencev obdeluje
okoli 40 vrtičkov in sodeluje pri raznih
skupnostnih (sestanki, delovne akcije,
druženja ipd.) in javnih dogodkih. Na Onkraj
gradbišča se tako odvijajo občasne
delavnice ekološkega vrtnarjenja; predavanja
in pogovori, ki sežejo od sveta
mikroorganizmov do urbanizma; izobraževalni
prostočasni program za otroke
Na divje, kjer otroci pod vodstvom vrtičkarke
in arhitektke Nine Vastl raziskujejo
sobivanje z naravo v mestu; od maja do
septembra organiziramo vodene oglede
vrta ter redne tedenske odprte termine,
v katerih je skupnostni vrt dostopen
vsem zainteresiranim; v letu 2014 pa smo
se priključili tudi vrtnemu festivalu Chelsea
Fringe z delavnico kompostiranja z
deževniki.
Onkraj gradbišča tako že četrto leto testira
in predstavlja potenciale mestnih
degradiranih območij in njihovega prevrednotenja
s skupnostnimi akcijami ter
spodbuja skupnostno urbano in ekološko
vrtnarjenje. Pomen skupnostnega
vrta se je potrdil ne le v večanju samooskrbnosti
(te je na naših malih gredicah
in ob požrešnih lazarjih bolj za vtis), temveč
tudi v učenju sobivanja in povezovanju
lokalnega prebivalstva. Kot je zapisala
raziskovalka urbanega vrtnarjenja
Elke Krasny: usodo praznega zemljišča
sproži seme.
Lastnik zemljišča: Mestna občina Ljubljana – z lastnikom
zemljišča imamo sklenjeno pogodbo o začasni
brezplačni rabi zemljišča, za podaljšanje katere zaprošamo
iz leta v leto.
Trajanje: 2010–
Več: http://onkrajgradbisca.wordpress.com/
Risba: Vlado Gudac
Biobrazda
27
Zeolit
Naravni zeolit
Minerali iz nahajališča Zaloška Gorica so naravnega izvora (lava iz vulkana Smrekovec, ohlajena v
morju) in so nastali v geološkem obdobju terciarja (pred 30 milijoni let). Ti dodatki zemljinam sodijo po
mineralni sestavi v skupino alumosilikatov, ki jih sestavaljata minerala klinoptilolit in montmorillonit.
Zeolit je eden zelo redkih naravnih mineralov z naravnim negativnim
nabojem. Ima lastnost, da nase veže strupe, ostanke pesticidov
in težkih kovin, ki imajo pozitivni naboj.
Razen alumosilikatov vsebuje zeolit še številne okside silicija, kalija,
kalcija, magnezija, mangana, natrija, železa ...
Zeolit med drugim zadržuje dušikove spojine (selektivna adsorbcija
dušika).
Naravna vulkanska kamenina zeolit se uporablja v kmetijstvu, vrtnarstvu,
poljedeljstvu, vinogradništvu in sadjarstvu. Učinkovit je
predvsem zaradi kemijske in mineralne sestave, velike notranje
površine in mrežaste (skeletaste) zgradbe, ki v prvi fazi omogoča
vezavo, v drugi fazi pa oddajanje hranljivih snovi in vode.
Kako deluje?
Pomembna lastnost zeolita je postopno sproščanje elementov
rastlinske hrane. Zeolit lahko zadrži topne snovi, jih veže in nevtralizira
(ima nevtralizacijsko vrednost) ter je rastlinam in mikroorganizmom
vedno na razpolago. Zeolit je torej posredovalec in
shranjevalec hranljivih snovi v talnih plasteh, istočasno pa preprečuje,
da bi se le-te izprale v globlje plasti, kjer bi bile rastlinam
nedostopne, ali pa bi prišlo do onesnaževanja podtalnice.
Z uporabo naravnega zeolita sledimo ciljem biološke proizvodnje,
saj zeolit:
• povečuje rodovitnost in biološko aktivnost tal na naraven in
okolju prijazen način,
• zadržuje vodo in vlago ter jo sprošča po potrebi,
• odstranjuje nitrate, težke kovine in strupene snovi,
• zmanjšuje kislost tal (nevtralizacija),
• preprečuje izpiranje hranljivih snovi v podtalnico (poveča kvaliteto
in količino pridelka),
• ščiti okolje in ohranja čisto vodo.
Kako ga uporabljamo?
Pri redni uporabi zeolita dodajamo 100–500 g na m2 letno. Pri
kislih tleh oz. pri prvem dodajanju uporabimo 500–1000 g zeolita
na m2. Zeolit je zelo učinkovit pri odstranjevanju nadležnih mahov.
Dodajamo ga glede na razraščenost mahu, po navadi do 1000 g
na m2, kar po potrebi večkrat ponovimo.
Zeolit je uporaben tudi pri zatiranju rdečih polžev, saj jim odvzame
vlago in jih izsuši. Zeolit je koristno dodajati domačemu kompostu
ob zračenju, in sicer do 10 kg na kubični meter komposta v obliki
slojev z 10–20 cm razmaka. Zeolit v tem primeru deluje kot fertilizator
– pospešuje kompostiranje, prav tako pa zmanjšuje neprijetne
vonjave pri gnitju.
Robi Pernovšek
28 Biobrazda
Namigi za zeleno pomlad
Letnemu času primerno zasajen vhodni prostor naredi na nas prvi vtis, pa naj gre za gredico,
lonec, korita ali dovozno pot.
Okrasni vrt
Pomembno je, da vemo, ali smo jeseni
zasadili sorte, ki so trajnice (npr. iskrivke,
hebe, trajna resa, sedumi), dvoletnice (npr.
mačeha, belis) ali enoletnice, ki ne prezimijo
(npr. okrasni ohrovt).
Najpogosteje še vedno zasajamo najrazličnejše
sorte mačeh, ki so dvoletnice,
kar pomeni, da cvetijo jeseni, preživijo
zimo in nadaljujejo s cvetenjem naslednje
leto, običajno do aprila, takrat jih tudi zamenjamo
z drugimi sezonskimi rastlinami.
Mačehe z drobnimi cvetovi so zadnje čase
precej priljubljene, predvsem zaradi bujne
rasti, cvetenja, ki ne preneha, prav tako pa
spomladi izgledajo lepše kot velikocvetne
vrste. Pri mačehah moramo počistiti cvetove,
odstraniti porjavele liste in semena,
druge nege pa mačehe ne potrebujejo.
Če smo jih kombinirali z jesenskim resjem
ali iskrivkami, potem jesensko reso odstranimo
in jo po želji nadomestimo s cvetočimi
primulami, ranunculami ali drugimi sezonskimi
rastlinami.
Pri iskrivkah ali ognjenem dežju, kot jim
mnogi pravijo, moramo z roko dvigniti
zdrave liste in pogledati, ali so pod zdravimi
listi kakšni črni, segniti listi – te odstranimo,
da lahko rastlina razvije nove, zdrave
in bujne liste, ki bodo barvni okras vse leto.
Če smo v jesensko zasaditev dodali grmovnico
in so veje na izgled spomladi
suhe, je nikar ne zavržimo.
Suhe veje na rastlini obrežemo in počakamo
do daljše otoplitve, saj bo rastlina morda
pognala nove brste.
Ali so veje bisernika v nasadu, ki zgleda
posušen, suhe, preverimo z rezjo. Počakamo
še kak teden ali dva, saj se velikokrat
izkaže, da so pomrznili le zgornji deli vej,
kar pa pomeni, da bo grm ponovno ozelenel.
Tudi pri zasaditvah s travami moramo vedeti,
ali smo zasadili trajne ali enoletne
rastline, le tako jim lahko spomladi nudimo
pravilno nego. Zasaditve skoraj ni več
brez bujno rastočih ali vertikalno štrlečih
šopov trav, med poplavo vrst moramo izbrati
takšno sorto, ki bo primerna za velikost
in lego našega prostora. Pravilo, ki ga
upoštevamo pri vseh sortah trav, je, da jih
režemo in čistimo spomladi, tam nekje v
marcu, ko že začnejo s ponovno vegetacijo.
S tem ko travni šop odrežemo že jeseni,
odstranimo rastlinino naravno zaščito pred
pozebo in jo tako izpostavimo neugodnim
vremenskim vplivom.
Zimzelene rastline radi uporabimo zaradi
listov ali iglic, ki ostanejo na rastlini tudi v
zimskih mesecih. Te rastline skoraj ne spremenijo
videza glede na letni čas, vendar to
ne pomeni, da lahko spomladi pozabimo
na njih. Trajno resje, ki začne cveteti v oktobru
in cveti do začetka marca, lahko po
cvetenju prikrajšamo. Tako vzpodbudimo
kompaktnejšo rast in rastlino pomladimo.
Sadike bodo čez leto videti lepše, ne bo
rjavih iglic ali sušenja rastline. Pri ruševju
odstranimo rumene in rjave iglice ter dodamo
dolgoročno gnojilo za iglavce.
Tudi rododendroni in azaleje spadajo med
zimzelene rastline. Običajno jih ne obrezujemo,
izjema so japonski vrtovi, kjer so
azaleje skrbno oblikovane. Spomladi jim
dodamo svež kisel substrat in po potrebi
dognojimo, pregledamo rastline in izrežemo
suhe ali polomljene veje.
Tekst in fotografije: Tina Tement
Biobrazda
29
Predstavljamo ekoloske kmetije
Zabojčki iz Vipavske doline
Tina Gajšek in Peter Studen v Šmarju na Vipavskem nista domačina. Tja sta se preselila pred tremi leti, potem
ko sta nekaj časa iskala kraj, kjer bosta imela čim boljše pogoje za življenje in delo, ki sta si ga izbrala. »V ta kraj
naju je pripeljal splet naključij. Imela sva še nekaj drugih opcij v Goriških Brdih, vendar sva se odločila za Šmarje
zaradi bližine Ljubljane, pa tudi zato, ker tukaj lahko sodelujeva še z drugimi kmetijami, kar se nama zdi ključnega
pomena.« Njuna mikrokmetija šteje skupaj 1,5 hektara obdelovalnih površin. Peter kmetuje že od malega, po
stroki je sicer elektronik, a izhaja iz kmečke ljubljanske družine, ki je bila 1997 oz. 1998 ena prvih s svojo stojnico
ekoloških pridelkov, ko se je ta način pridelave pri nas začel uveljavljati. Tina prihaja iz Celja, končala je študij
kmetijstva, vendar priznava, da ti teorija niti slučajno ne more dati tega, kar ti da praksa.
Kaj vse pridelate, ali morda bolje, česa se še niste lotili?
Tina: Pridelava praktično vso zelenjavo, tudi manj znane zelenjadnice,
recimo sladkorni grah, bob, okro, sladki krompir,
topinambur … Jeseni imamo vse kapusnice, tudi manj znane,
kot sta pak-choi in tat-soi. Imava tudi nekaj zelišč, le sadnega
drevja zaenkrat še nimava, na tem področju zabojčke dopolnjuje
kmetija Ipavec.
Peter: Pridelava toliko, kolikor lahko prodava. In pridelujeva
vse, kar lahko prodava. Če bo povpraševanje po čem novem,
se bova lotila tudi tistega.
Kako izgleda vajin povprečen delovni dan?
Peter: Prilagajamo se vremenu. Če je lepo, delava, kolikor lahko,
če je dež, delava kaj drugega, v rastlinjaku na primer ali v
kleti, če je vroče, čez dan počivava in potem delava do sončnega
zahoda ... Če je dež, je oteženo delo s stroji, vendar pri
nas tako ali tako delamo večinoma ročno.
Pot od pridelovalca do odjemalca naj bi bila čim krajša. Kako
dolga je ta pot pri vas?
Tina: V našem primeru je to pot od tukaj do Ljubljane oz. do
Nove Gorice. Zjutraj ali dan prej so pridelki pobrani, nato jih
spakirava in najkasneje popoldne dostaviva.
Kako sta prišla od ideje za ekološko kmetovanje do ideje za
partnersko kmetijstvo?
Tina: V tistem času, ko sem se preselila k Petru v Ljubljano na
njihovo kmetijo, je Boris Fras, predsednik ekološke zveze Slovenije,
organiziral okroglo mizo na temo partnerskega kmetijstva
in povabil francoska predstavnika. Tako smo iz prve roke
izvedeli, kako potekajo takšni sistemi, ki imajo pri njih bistveno
več socialne note. Porodila se nama je ideja, da bi se začela s
tem ukvarjati za preživetje in poleg naju se je za ta sistem odločilo
še nekaj ljudi. Tako sva začela. Dve leti sva živela in pridelovala
v Ljubljani na kmetiji Studen, zdaj teče že tretjo leto,
odkar sva »na svojem«, in skupaj peto leto od pričetka dela z
zabojčki.
Lahko bralcem predstavita, kako izgledajo zabojčki z zelenjavo?
Tina: Zabojčke pripraviva enkrat na teden. So treh velikosti:
mali, srednji in veliki. Midva določiva, kaj bo notri in koliko česa.
Pripraviva jih glede na povpraševanje, vendar povprečno nekje
50–60 zabojčkov na teden. Čez poletje moda nekoliko
manj, jeseni in na zimo pa toliko. Ob dogovorjenem času jih
dostaviva na kmetijo Studen v Obrije pri Ljubljani, kamor jih
pridejo ljudje iskat.
Kako je pozimi z zabojčki?
Peter: Obdelujeva 1,5 hektara na več mikrolokacijah, ki imajo
tudi različne lege in so zaradi tega primerne za gojenje različnih
vrtnin ob različnih časih, saj so temperature zelo različne.
Pride do odstopanj tudi do 10 stopinj na primer. Pri nas ni toliko
snega, tako da imamo do božiča zabojčke vsak teden, nato pa
30 Biobrazda
nekoliko redkeje, vse je tudi odvisno od snega oz. od prevoznosti
cest. Vsebino zabojčkov prilagajava, da se kupec tudi
ne naveliča ene in iste zelenjave – in pa seveda, kar imamo, s
tem napolnimo.
Kaj vama več pomeni – biti samooskrben, vedeti, kaj ješ, ali
ne hoditi v službo in biti sam svoj šef?
Tina: Saj to je služba, imam šefa, Petra (smeh).
Peter: Moj šef je pa vreme, ki mi vsak dan določa, kaj bom
delal.
Tina: Biti kmet je prav dobra služba. Dovoljeno je jamrati, tudi
če ti gre dobro. Če ti gre pa slabo, pa se jamra na polno (smeh).
Zabojčki Brevkine svežine prihajajo izpod
Šmarenskih gričev Vipavske doline.
Vsak teden na ekološki kmetiji Brevkina svežina strankam
pripravijo zabojčke sveže zelenjave. Prednosti njihovih
tedenskih zabojčkov so:
- zaradi dogovorjenih količin in vrst pridelkov je cena
nižja kot na eko tržnici,
- tedenska preskrbljenost s svežo lokalno in ekološko
pridelano zelenjavo,
- 100 % sledljivost,
- občutno manj embalaže za varovanje okolja,
- iz prodajne verige se izločijo posredniki – omogočanje
obstoja kmeta in njegove socialne varnosti,
- kupci imate vpliv, kaj kmetje posadijo na njive.
Nedaleč stran, v vasi Šmarje, zaselku Potok, stoji kmetija Ipavec.
Kako med seboj sodelujeta dve ekološki kmetiji? »Pri delu si pomagamo,
če je potrebno, nama posodijo traktor. Oni imajo večinoma
sadje, midva imava zelenjavo, dopolnjujemo se. Skupaj obdelujemo
zelenjavo v rastlinjaku. Včasih tudi dopolnijo zabojčke s
sadjem,« razloži Peter.
Ekološka kmetija Ipavec stoji že dolgo. »Niti ne vemo natančno,
koliko rodov je kmetija stara, se je pa z vsakim rodom malo povečala,«
pove Tanja, 'ta mlada' na kmetiji. »Smo večinoma sadjarsko
vinogradniška kmetija, zadnja tri leta pa se intenzivno ukvarjamo
tudi z ekološko pridelavo zelenjave in pridelavo medu. Marelice,
breskve, kaki, češnje, grozdje in fige so sadje, ki ga lahko dobite
na naši kmetiji. In pa seveda sokove ter vino.«
Je ekološko kmetovanje lahko perspektiva za mlade?
Tanja: Na nek način ja. Je sicer celodnevna služba, ampak si vseeno
sam svoj gospod. Se pa moraš naučiti, da se venomer prilagajaš
naravi; če smo sezono prej vodo iskali, je bilo zadnjo sezono
tudi na našem koncu dežja v izobilju …
Tekst in fotografije: Ana Mrzlikar
Predstavljamo ekoloske kmetije
Mladi z dveh ekoloških kmetij (z leve): Tina in Peter (ekološka
kmetija Brevkina svežina), Tanja, brata Bojan in Mitja Ipavec
(ekološka kmetija Ipavec). »Pri delu si pomagamo, s pridelki se
dopolnjujemo pri povpraševanju,« pravijo.
Biobrazda
31
Nasi zgledi
Vrtnari z dušo in srcem
Trajče Nikoloski je izredno zanimiv človek. Po poreklu Makedonec je v Slovenijo prišel kot študent, se poročil
s Slovenko, ustvaril družino in našel službo. Kot agronom je 23 let delal v Ljubljanskih mlekarnah, zadnjih 15
let delovne dobe pa kot učitelj praktičnega pouka na Srednji vrtnarski šoli v Celju (danes Šola za hortikulturo
in vizualne umetnosti Celje). »Vesel sem, da lahko rečem, da je bila moja služba hobi, za katerega sem bil
tudi plačan. Redkokdo lahko to trdi.« Zaradi drugačnega pogleda na delovne obveznosti, velike vneme in
želje po boljših rezultatih njegovih učencev in delovnega entuziazma, ki je presegel obvezne ure delovnega
urnika, med mnogimi učiteljskimi kolegi ni bil prav dobro sprejet in ti so mu velikokrat hudomušno nagajali.
»Učenci pa so me klicali kar 'očka',« pove. »Še danes jim pomagam, po spletu mi pošljejo kakšno študijsko
gradivo, da ga pregledam ter jim svetujem.« Ob poučevanju se je izobraževal na lastne stroške, končal Biotehniško
fakulteto, magistriral na Fakulteti za management in svojo kariero končal z nazivom svetnik: »Nikoli
mi ni bilo težko dati denarja za izobraževanje. Moje vodilo je bilo vedno: če želiš druge učiti, se moraš vseskozi
tudi sam izobraževati.« Za aktivne upokojenske čase pa dela doktorat iz agronomije.
Trajče Nikoloski, priznani strokovnjak, dolgoletni
pedagog, vrtnar s srcem in dušo ter
veliko znanja. Na področju vrtnarjenja je
napisal ogromno strokovnih prispevkov za
domače in tuje revije, njegovi učbeniki pa
so tudi obvezno gradivo za učence srednje
strokovne šole. Njegov moto se glasi: kdor
podari seme, podari ljubezen. In še nekaj
vam izdamo – obožuje repincelj. Na fotografiji
listi tobaka.
Na njegovih zelenjavnih gredicah najdemo
precej nenavadne rastline – med
njimi jedilni oslez ali bamijo, zemeljski
orešček ali kikiriki, sezam, bombaž,
čičeriko, črni koren in tobak. »V Makedoniji,
kjer sem končal srednjo in višjo
vrtnarsko šolo, je bil velik poudarek na
praktičnem načinu izobraževanja. A že
kot otroci smo nabirali tobak, saj smo
bili majhni in smo tako lažje hodili med
32 Biobrazda
vrstami in nismo lomili listov. Treba je
bilo vstati ob treh zjutraj in začeti nabirati.
Tako zgodaj zato, ker takrat rastlina
izloča najmanj katrana, ki ti sicer čisto
počrni in zlepi roke,« pojasni, zakaj so
mu delovne navade ostale.
Ko je pričel delati kot učitelj v Celju, je
kontaktiral svoje sošolce v Makedoniji,
ki so mu iz semenske banke poslali
ogromno semen, in tako je v Slovenijo
vnesel veliko novih kultur. »Ko je prvič
zrasel kikiriki, sem povabil medije, da so
posneli oddajo, saj je bila to v Sloveniji
na področju vrtičkarstva prava mala senzacija.
Tako se je začelo sodelovanje z
RTV Slovenija in v naslednjih letih smo
posneli več kot sto prispevkov,« pripoveduje.
Še danes o svojih izsledkih in
vrtnarskih izkušnjah občasno poroča na
televizijskih in radijskih oddajah o vrtu.
V svoji karieri se je Trajče veliko ukvarjal
tudi s cepljenjem rastlin iz družine razhudnikov.
Na podlage tobaka, krompirja
in bele buče je cepil paradižnike, paprike,
kumare, lubenice in melone. En tak
poskus je bilo cepljenje paradižnika na
tobak, v dobljenih plodovih pa so analizirali
vsebnost nikotina. »Plod tega
'združka' bi vseboval nikotin in kadilec,
ki bi želel prenehati kaditi, bi tako namesto
nikotinskih obližev zaužil paradižnik.
Sicer pa je bilo bistvo cepljenja rastlina
z eno korenino in dvema različnima
plodovoma. Na primer: spodaj krompir,
zgoraj paradižnik ali pa v tleh topinambur,
zgoraj pa sončnica.«
Trajče zna ogromno povedati tudi o
čebelah, saj že od leta 2000 čebelari.
»Začel sem v šoli, kjer sem skrbel za
šolski čebelnjak in čebelarski krožek,
danes pa imam kar 30 čebeljih družin,«
ponosno pove. Tudi na tem področju je
še danes aktiven, saj hodi po osnovnih
šolah in učencem predstavlja čebelarstvo
v Sloveniji. Pravijo, da zna redkokdo
tako motivirati učence, da zbrano
poslušajo.
Sami vzgajate sadike, katere?
»Z ženo živiva v skoraj sto kvadratov velikem
stanovanju, sinova sta se odselila
in ostala sva sama. Tako da sta zdaj dve
sobi namenjeni vzgoji sadik. Vzgajam
kmečki tobak, latinsko Nicotiana rustika,
ki je na vrtu obvezno posajen po vogalih,
ker je zelo lep okras. Pa jedilni oslez, ki
ima cvet enak kot hibiskus, poleg tega
pa ga lahko ješ v solati, slaščičarska industrija
pa ima rada plodove, ki vsebujejo
lepljivo snov. Sicer pa se uporablja za
priloge in omake. Plodove vlagam na isti
način kot kisle kumarice. Večinoma pa
sadike z ženo kar kupiva, saj stanujeva
blizu tržnice.«
Kakšne prednosti imajo cepljene sadike,
saj so precej dražje od navadnih?
»Res je, da so dražje, sadika cepljenega
paradižnika stane na primer 4,5 evra.
Vendar se pri cepljenih sadikah razvije
močnejši koreninski sistem, kar omogoča
boljše izkoriščanje hranil v globljih
slojih zemlje, rastlina pa doseže višjo
rast. Sadike lahko sadimo na slabša in
degradirana tla. Cepljena rastlina je bolj
odporna na bolezni in škodljivce, kar
zmanjša uporabo kemijskih sredstev za
varstvo rastlin. Sadike so primerne za integrirano
pridelavo.«
Vrtnarite zelo načrtno? Se držite luninega
koledarja?
»Z ženo imava vrt v Borovnici, kjer imava
v najemu nekaj zemljišča za obdelovanje.
Od 700 m2 je polovica vrta. Sadiva
po natančno izdelanem setvenem načrtu,
ki je striktno povezan s kolobarjenjem.
V nekaj letih vrtnarjenja tam sva
ugotovila, katerim vrtninam paše zgornji
del vrta, katerim spodnji, saj imava vrt v
dveh etažah. Žena se strogo drži luninega
koledarja, tako da jo moram včasih na
vrt peljati ob nemogočih časih in v nemogočih
pogojih (smeh).«
Zagotovo ste že imeli bližnje srečanje z
voluharjem?
»Voluharja sem bil včasih vesel. Ko sem
pisal o njem, sem potreboval njegovo
fotografijo in sem ga čakal, da pokuka
ven iz zemlje. Sicer sem ga pa preganjal
na ekološki način – nekajkrat sem ga
pregnal z dimom ali pa sem plastenkam
odrezal dno, narobe obrnjene zakopal v
zemljo in očitno so ga motile vibracije in
zvoki, ki jih je ustvarjal veter, saj je izginil.«
Na poseben način sadite paradižnik. Bi
ga predstavili bralcem?
»To je običajno sajenje v Makedoniji, gre
za sajenje leže. Naredim brazdo, sadiko
položim in jo do prvih listkov zakrijem
s kakovostno, rahlo zemljo. Zraven
pa dam tudi oporo, sadiko zaviham ob
opori, da začne kasneje rasti v višino. Za
paradižnik je namreč znano, da pri vsakem
kolencu takoj naredi korenine. In
verjamem, da se pri sistemu pokončnega
sajenja, ko naredimo globoko luknjo,
zemlja toliko zbije, da sadika potrebuje
več časa, da naredi kvaliteten koreninski
sistem. Pri sajenju leže pa je zemlja rahla
in se to hitreje zgodi.«
Nasi zgledi
Ricinus ali kloštrevec je zelo lepa okrasna rastlina.
Imate rastlinjak?
»Do zdaj svojih vrtnin nisem nič pokrival.
Celo kopreno proti čebulni muhi sem dal
zelo redko. Vendar sem se zaradi zadnje
deževne sezone odločil, da bom drugo
leto tudi 'gradbenik' in bom postavil
manjši rastlinjak. Vsaj za paradižnik, ki ga
letos prvič nisva imela prav nič.«
Pogovarjala se je Ana Mrzlikar
Foto: osebni arhiv
Biobrazda
33
Dnevnik Biobrazde
Nasveti naših strank
Skupaj znamo več
V podjetju Biobrazda iz Dragomerja, kjer imamo že utrjeno lastno blagovno znamko izdelkov za
vrtičkarje, smo leta 2012 praznovali 20-letnico uspešnega poslovanja. Leta in leta v našo trgovinico
- semenarno stranke prinašajo svoje vrtnarske izkušnje in nasvete: kako se spopadati s
škodljivci, kako povečati pridelke, kako negovati rastline, kdaj se lotiti opravil na vrtu … Nasvete
pišemo v poseben zvezek – Dnevnik Biobrazde, zdaj pa jih delimo tudi z vami.
Vabimo tudi vas, bralce, da nam zaupate vaše vrtnarske skrivnosti, in objavili jih bomo v reviji.
Tako si bomo pomagali med sabo. Pošljite jih na revija@biobrazda.si.
Za vsa pričevanja se vam iskreno zahvaljujemo!
ČEBULNA MUHA
Gospa Joži nam je zaupala, kako rastline
ubrani pred čebulno muho. Takoj ko
iz zemlje pogledajo mladi poganjki
čebule, poškropi zemljo z mlekom
(nerazredčeno, 1,6 % mlečne maščobe)
in to ponavlja na 14 dni. Nato doda tudi
rumene plošče proti muhi. Pravi, da je
uspeh zagotovljen.
SOBNE ROŽE
Urška nam izdala recept za čarobno
mešanico za bujno rast sobnih rož:
zmešamo 2 žlici jabolčnega kisa in 1,5 l
vode in zalivamo enkrat na teden.
Čarovnija je zagotovljena.
VOLUHAR
Gospod iz Litije se je uspešno ubranil
voluharja tako, da je steklenico
do polovice zakopal v zemljo. Ko
piha veter, steklenica oddaja
nadležen zvok, ki voluharja očitno
moti. Zdaj ima pred njim mir.
LISTNE UŠI
NA SOBNIH ROŽAH
Okrog lončnice po zgornjem
sloju prsti potresemo janeževa
in koriandrova semena, saj
njihov vonj odganja uši. Ta
nasvet nam je zaupala gospa
Tončka.
34 Biobrazda
Dnevnik Biobrazde
MAČKE IN PSI
Gospod Drago nam je povedal, kako se
je na svojem vrtu rešil nepovabljenih
obiskov mačk in psov. Po vogalih gredic
in mestih, kjer je največkrat zalotil
kosmatince, je posadil sadike vinske rutice
in boreča.
LIMONA – LIMONOVEC
Če želimo imeti dišeče cvetove limone,
moramo pozimi limonovec postaviti na
hladen in svetel prostor, je svetovala
gospa Petra.
GNOJILO
MOLJI
Ni samo sivka tista, ki brani naše
obleke pred molji v omari, nam je
povedala gospa Mojca, ki vsako leto
pripravi obrambo pred molji. Zaupala
nam je svoj recept: v posodici
zdrobimo 3 ali 4 paličice cimeta in ½
skodelice popra v zrnu. Z dobljeno
mešanico napolnimo vrečice iz
blaga, jih zavežemo ali zašijemo in
postavimo v omaro.
Tine iz Nove Gorice je povedal, da
postanega piva, ki ostane po končani
zabavi ali pikniku, nikoli ne zavrže, saj je
pivo odlično gnojilo za rože. Pivo samo
zmeša z vodo in gnojilo je pripravljeno.
POLŽI
Svoje rastlinice na vrtu lahko branite z
zastirko iz praproti ali bezga, ki polžem
preprečuje dostop na vrt. Če boste
dosledni in tedensko menjavali zastirko,
bo rezultat kmalu viden, saj polžev ne
bo več, se je s svojo metodo boja proti
polžem pohvalila gospa Anka.
Biobrazda
35
Sparglji
Špargljev nasad
V prejšnji številki smo vam predstavili nasad ameriških borovnic, ki se nahaja v Češči vasi pri Novem mestu. Na
robu idilične Zaloške kotline nastaja Orehov kotiček, ki bo v prihodnosti poleg borovnic ponujal tudi orehe in
šparglje. Na teh straneh vam bomo predstavili nastajanje manjšega špargljišča. Posebnost špargljišča je v tem,
da je obdelovan ročno in v skladu z biološko pridelavo, torej brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Pri Orehovem
kotičku se trudimo, da sodelujemo z naravo, saj se zavedamo, da sta naše zdravje in prihodnost odvisna od
nas samih in od našega odnosa do nje.
Kaj pravzaprav je špargelj?
Beluš ali špargelj (Asparagus officinalis) je ena prvih vrst pomladne
zelenjave in velja za pravo kulinarično poslastico. Poznamo
bele, zelene in vijolične beluše. Razred zase so seveda divji beluši,
ki pri nas rastejo na Primorskem in ki po vsebnosti hranilinih
snovi daleč presegajo vse gojene vrste belušev. Razlika med barvami
belušev je načeloma le v njihovi vzgoji. Beljeni špargelj ne
pogleda na površje, posledično ne pride do fotosinteze in špargelj
ostane bele barve. Pri pridelavi belih šparglejv jih tako zasujemo
z grebeni zemlje ali pa pokrijemo s folijo. Zeleni in vijolični
beluši pa pokukajo na prosto in se zaradi fotosinteze obarvajo.
Vijolični špargelj velja za pravo poslastico in zdravilno bombo, saj
ima zaradi visoke vsebnosti antociana (ki je tudi odgovoren za vijolično
barvo) visoko antioksidativno moč in celice obvaruje pred
prostimi radikali. Vijolična barva predvsem izstopa pri mladem poganjku,
kasneje pa le-ta ozeleni.
Šparglji dobro denejo mehurju in ledvicam, saj so naravni diuretik.
Vsebujejo ogromno vitaminov in mineralov. Čistijo kri in krepijo
imunski sistem. Poleg tega slovijo kot naravni afrodiziak ... Ali bo
spomladi tudi v vaši kuhinji zadišalo po špargljih? Zaradi odvajalnega
učinka in termične razgradnje nekaterih snovi in spojin velja
poudariti, da bo po špargljih lepo zadišalo le v kuhinji, v stranišču
pa nekoliko manj.
Nastanek špargljišča
Špargljišče je nastalo lani spomladi. Velikost nasada je okoli 500
m2 in predstavlja dopolnilno dejavnost ob vzgoji ameriških borovnic.
Šparglje se sadi spomladi v kanale. Sami smo se odločili
za sajenje enoletnih sadik. Nasad je šele v povojih, prvi pridelek
bomo pobirali šele čez dve leti. Šparglje moramo namreč pustiti,
da razvijejo dober koreninski sistem. To pomeni, da jih prve dve
leti ne režemo in pobiramo spomladi. Šele tretje leto lahko šparglje
pobiramo, in še to samo prvi teden. Četrto leto lahko šparglje
pobiramo prve tri tedne. Po četrtem letu šparglji razvijejo dober
koreninski sistem in so primerni za rezanje celo pomlad.
Nasvet: ob špargljih zelo dobro uspevajo tudi stročnice, zato lahko
prvi dve leti ob šparglje posadimo npr. nizki fižol, saj ta preko
listov veže dušik iz zraka in ga sprošča v zemljo. To špargljem zelo
koristi, mi pa ubijemo dve muhi na en mah in imamo od gredic
koristi tudi prvi dve leti.
Ker je večina špargljišč v Sloveniji večjih od pol hektarja in namenjenih
integrirani pridelavi, smo se odločili, da se projekta lotimo
malce drugače. Po pogovoru s strokovnjakom s področja pridelave
zelenjave in po opravljeni analizi tal smo posadili nasad, katerega
posebnost je, da je dokaj majhen in da ga obdelujemo ročno
in v skladu z ekološko proizvodnjo, torej brez uporabe pesticidov,
herbicidov in umetnih gnojil. Ponavadi špargljišča sodijo v integrirano
pridelavo, torej jih obdelujejo strojno in s povečano uporabo
fitofarmacevtskih sredstev. Naš nasad je sestavljen iz štirih sort
špargljev, treh zelenih in ene vijolične, ki je bolj nova na tržiču in
še ne tako uveljavljena kot ostale.
Postopek sajenja
Za sajenje sadik zelenih in vijoličastih špargljev se izkoplje 40–50
cm širok in 25–30 cm globok kanal, medvrstna razdalja pa naj bo
Založno gnojenje s hlevskim gnojem.
36 Biobrazda
Sparglji
Polaganje špargljev v kanal.
Nasad novembra pripravljen za prezimovanje.
od 1,5 do 2 m. Kot pri ostalih rastlinah tudi pri špargljih poskrbimo
za založno gnojenje s preperelim hlevskim gnojem. Gnoj pomečemo
po dnu kanala in čez nasipamo približno 5 cm debelo plast
prsti. Pazimo, da korenine ne pridejo v direkten stik z gnojem. Če
imamo opravljeno analizo tal (ki v primeru ljubiteljskega vrtnarjenja
ni potrebna), lahko vidimo, kateri mikroelementi so v zemlji pri-
Pravilno položene korenike v kanalu.
Nasad v spomladanskem času.
sotni in katerih primanjkuje. Najpogosteje zemlji primanjkuje fosforja
in kalija, ki ju lahko najdemo v ekoloških naravnih mineralnih
gnojilih. Pazimo, da z gnojenjem ne pretiravamo.
Za sajenje je najbolje uporabiti enoletne sadike, ki jih sadimo v
mesecu marcu in aprilu, ko se tla segrejejo na približno 12 °C. Sadike
na dno jarka polagamo tako, da so brsti na sadiki usmerjeni
v smeri vrste oziroma vzdolž jarka (brsti rastejo v vrsti, kar je vidno
tudi po ostankih lanskoletnih poganjkov). Sadikam ne prirezujemo
korenin, razdalja v kanalu naj bo približno 25 cm. Po sajenju
jih takoj prekrijemo s prstjo, vendar ne debeleje kot 10 cm. Sadilni
jarek dokončno zasujemo šele v pozni jeseni, po končani rasti in
pred prezimljanjem špargljev.
Konec novembra se nadzemni deli špargljev obarvajo rjavo in se
večinoma posušijo. Takrat je čas, da nadzemne dele porežemo
pri tleh in jih zažgemo, da preprečimo širjenje bolezni. Po spravilu
jih zopet nekoliko pognojimo in dodamo nekaj zemlje, povrhnjico
nad kanali površinsko zrahljamo z motiko, grabljami ali motokultivatorjem,
pri tem pa pazimo, da ne rahljamo pregloboko in
Nasad sredi poletja v simbiozi z nizkim fižolom.
Biobrazda
37
Sparglji
potegnemo ali poškodujemo korenin. Medvrstne prostore lahko
prekrijemo z raznimi folijami ali slamo, da preprečimo razraščanje
trave in plevela. Pri nas smo se odločili, da bo na medvrstnih prostorih
rasla trava, ki jo bomo kosili s parkovnim traktorjem.
Zanimivost! Včasih je špargelj rasel na vrtu naših babic. Ker večinoma
niso vedeli, da so šparglji zelo zdravi in se jih lahko uporabi
v kuhinji, so jih uporabljali za šopke ob dnevu spomina na mrtve.
Da ohranjamo našo pogansko preteklost in cenimo rastlino v vsej
svoji lepoti, lahko naše grobove novembra okrasimo tudi z nekaj
vejicami šparglja.
Na kaj moramo biti pozorni?
Šparglji so rastline, ki ne prenašajo podtalne vode, zato se moramo
najprej prepričati, ali na vrtu, kjer jih bomo sadili, stojijo luže
in voda ob močnejših nalivih in moči. Lansko poletje je bilo idealno
za spremljanje moče na vrtu, ker se je dobro pokazalo, kje se
podtalna voda dvigne do površja in tam ostane dlje časa.
Špargelj je trajnica, ki na istem mestu raste v obliki grma do 20
let. Spomladi iz brstov na rizomu (korenika ali rizom je podzemno
rastlinsko steblo, iz katerega izraščajo nadomestne korenine)
poženejo mladi poganjki, ki jih pobiramo. V prvem letu se razvije
do šest poganjkov s koreninami. Jeseni se oblikuje dobro razvit
brst ali popek, v katerem so shranjene rezervne snovi za rast
mladih poganjkov v naslednjem letu. V novembru propadejo zeleni
deli rastline, ki jih odstranimo s košnjo in zažgemo, spomladi
pa iz brstov na rizomu poženejo mladi poganjki, ki jim pravimo
šparglji. Korenine špargljev zrastejo od 1 do 5 m globoko in se
obnavljajo vsaka tri leta, nad temi naslednje leto zrastejo spet
nove, v četrtem letu pa propadejo korenine, ki so se razvile v
prvem letu. S takim razvojem korenin se dviguje celotna rastlina,
zato je treba zelene šparglje saditi do 30 cm globoko, beljene
šparglje pa še globlje.
ŠPARGLJI V KULINARIKI
Kremna juha s šparglji
Na oljčnem olju prepražimo sesekljano čebulo, še bolje šalotko,
nato dodamo na kolobarje narezane šparglje in jušno
zelenjavo. Ko je zelenjava spražena, jo zalijemo z govejo
ali kostno juho, če pa tega nimamo pri roki, uporabimo kar
vodo. Skuhano zelenjavo nato pretlačimo s paličnim mešalnikom,
da dobimo gladko kremno juho. Dodamo še sol in
poper in po želji še belo vino, muškatni orešček ali limonin
sok. Iz kisle smetane, rumenjaka in na drobno narezanega
drobnjaka pripravimo zmes in z njo zgostimo juho. Po tem
juha ne sme več vreti. Kot zakuho uporabimo še vršičke
špargljev, ki smo jih prihranili.
Rižota s šparglji in parmezanom
Na oljčnem olju prepražimo mlado čebulo, narezane šparglje,
svežo rdečo in zeleno papriko, malo sesekljanega česna
in narezan olupljen paradižnik. Dodamo še ščepec soli
in popra, baziliko in malo luštreka. Okus izboljšamo, če dodamo
malce belega vina, ki se dobro poda k jedem iz špargljev.
Nato posebej skuhamo ali zdušimo riž in ga zmešamo s
pripravljeno omako. Pred serviranjem jed posujemo še s
sesekljanim peteršiljem ali svežim drobnjakom. Parmezan
naribamo po želji.
Spomladanska solata iz testenin,
špargljev in popečenega radiča
Testenine skuhamo, odcedimo in ohladimo. Enako storimo
s šparglji. Na krožnik postavimo popečen radič na oljčnem
olju in čez položimo skuhane šparglje. Testenine pripravimo
posebej, in sicer jih zmešamo z oljem, kisom, jogurtom, sesekljano
šalotko, pehtranom, soljo in poprom. Mešanico testenin
nato dodamo na krožnik s šparglji in radičem. Po želji
dodamo še olje, kis in sol ter ostale začimbe.
Orehov kotiček vam želi dober tek!
Matej se čudi stari indijanski sorti gvatemalske koruze,
ki je visoka 5 m, v ozadju pa špargljev nasad.
Matej Župevec in Nežka Polanc
Foto: osebni arhiv
38 Biobrazda
Kaljena pira
Pira je zelo uporabno žito. Lahko pečemo kruh, pecivo, delamo testenine. Pirin rižek uporabljamo za rižote,
solate, priloge itd.
Jejmo zdravo
Anka Černec, Biodinamična kmetija Černec, Biokor d. o. o. Na kmetiji
pridelujejo in prodajajo naravna zeliščna čistila, zeliščno kozmetiko,
čaje in žita. Vsi izdelki so ekološko in Demeter certificirani. Biokmetija s
podjetjem vred je naprodaj! Informacije na 07 30 64 333.
Piše: Anka Černec
Suhi pirini kalčki
Če smo jih nakalili preveč, jih lahko posušimo v sušilnici pri 40 ˚C.
Uporabna je tudi pečica pri najnižji nastaviti na 50 ˚C. Suhi kalčki
so uporabni več mesecev. Sama jih potem zmeljem (take dobite
v trgovinah z zdravo prehrano po 500 g).
Zmleto nakaljeno piro zvečer namočimo. Zjutraj par minut kuhamo
in dodamo različne sestavine, odvisno od tega, kaj imamo in
kaj nam ustreza. Tako imamo hitro pripravljen zdrav zajtrk. Predstavljam
vam primera sladke in slane jedi iz kaljene pire.
Kaljena pira s suhim sadjem
Kuhani kaljeni piri dodamo sol, kvalitetno olje, namočene oreščke,
rozine, brusnice, namočene suhe slive, ingverjev med (v med
naribamo korenino ingverja) in majhne koščke temne čokolade.
Če ne pojemo vsega, ker je zelo nasitno, pri naslednjem obroku
dodamo samo še sadje. Lahko pa oblikujemo tanke polpete in
jih spečemo v pečici. Kot sestavina za malice so uporabni tudi
več dni.
Iz pire pa lahko enostavno pripravimo tudi kalčke. Pripravimo jih
lahko že v treh dneh. Piro dobro operemo, damo za 24 ur v steklen
kozarec in nalijemo toliko vode, da je pira ves čas v vodi.
V teh 24 urah je treba vodo vsaj trikrat zamenjati. Po 24 urah
vodo odlijemo, kozarec pokrijemo z gazo in ga obrnemo, tako da
odteče vsa voda. Vsak dan kalečo piro vsaj dvakrat speremo in
kozarec obrnemo, da ne pride do plesni. Tretji dan lahko kalčke
uporabljamo kot dodatke v solatah, sendvičih itd.
Kaljena pira z zelišči
Kuhani kaljeni piri dodamo zeliščno sol, kvalitetno olje, namočene
oreščke in zeliščni pesto. Uporabimo lahko česen, drobnjak,
peteršilj, zeleno, baziliko, čemaž itd. Če vam kaj ostane za kosilo,
skuhajte zelenjavo in na koncu dodajte kaljeno piro z zelišči.
Tako dobite zelo dobro juho.
Želim vam dober tek in veliko užitka pri pripravi in kombiniranju.
Kaleče seme vsebuje nekajkrat več vitaminov
kot speče zrnje.
Če želimo razumeti pomen kaljenja, moramo poznati vsaj
nekaj osnov. Pri zrnu semenska ovojnica obdaja klični list,
v notranjosti zrna je kalček. Semenska ovojnica in klični list
vsebujeta vse hranilne snovi, ki so potrebne za rast in razvoj
kalčka. Ko zrnje v vodi nabrekne, se vse snovi aktivirajo. Hranilne
snovi se razgradijo, prerazporedijo in nastanejo takšne,
ki so sposobne hraniti rastlino. Tako se hranilna vrednost povečuje.
Množijo se vitamini in encimi, izboljša se prebavljivost
maščob in beljakovin.
Biobrazda
39
Jejmo zdravo
Poznate azijsko
listnato zelenjavo?
Če ste se naveličali tipičnih slovenski zelenjadnic, potem bi vas utegnila zanimati široka paleta azijske listnate zelenjave.
Predvsem so te zelenjadnice zanimive v jesenskem času, ko se dan krajša in je na vrtovih čedalje manj
izbire za v lonec. Prenesejo tudi nekaj stopinj pod ničlo in močno popestrijo domačo kulinariko.
Vsi priporočajo, da uživamo čim več listnate zelenjave, saj ta
vsebuje veliko vitaminov in mineralov, povečuje vsesplošno odpornost,
in če jo jemo surovo ali čim manj obdelano, je prava superhrana
za jesenske in zimske dni. Ker je izbor azijske listnate
zelenjave res širok, okusi pa od milega do pekočega, si upamo
trditi, da je to ena izmed najbolj perspektivnih skupin, ki si zasluži
svoj prostor na njivi ali vrtu.
Pri nas je najbolj poznan pak-choi in tudi na naši kmetiji smo začeli
z njim. Seveda v Aziji, kjer je doma, poznajo mnogo sort, pri nas
se seveda zadovoljimo le z enim njenim predstavnikom. Že takoj
na začetku nas je očaral. Okus je milejši od zelja, spodnji belo
mesnati stebelni listi sočni, široki zeleni listi pa so mehki in malo
spominjajo na blitvo. Lahko odtrgaš celotno rastlino, če pa želiš
imeti rastlino dalj časa, pa se le odtrgava zunanje liste, v srčiki pa
že čakajo novi, ki so še čisto majhni in tesno zaviti.
Če pak-choi glede na rast spominja na blitvo, pa lahko rečemo,
da je tat-soi ena lepa velika rožica. Ima temnejše mesnate liste,
ki rastejo koncentrično okoli središča, raste pa bolj pri tleh. Če
začne rasti v višino, pomeni le eno, in sicer, da se pripravlja na
cvetenje, kar se žal pogosto dogaja. Da nam rastlinice ne bi šle
prehitro v cvet, priporočamo, da si pripravite sadike le za jesensko
setev, saj spomladi temperatura čedalje bolj narašča, obenem pa
se daljšajo dnevi, kar zelo pospeši generativni cikel. Azijski listnati
zelenjavi namreč prija difuzna svetloba, kratki in ne preveč vroči
dnevi. Mi lahko to izkoristimo in si sive dneve popestrimo s super
kulinaričnim doživetjem, ki nam ga ponuja Vzhod.
Na naši eko kmetiji gojimo še namenio in mizuno. Pri obeh odtrgavamo
lističe – na drobno narezani se super ujemajo v najrazličnejših
solatah, popestrijo sendviče, na rahlo podušeni ali na hitro
blanširani pa dajo prilogam edinstveni azijski pridih.
Treba je omeniti še bolj pekoče predstavnike te skupine – red-
-giant, ki dela velike rdeče liste, in choi-sum z veliki zelenimi listi.
Okusi variirajo od hrena do gorčice, se pa njihova ostrina izgublja
z dušenjem.
Golden frills in xi-li-ho sta dva predstavnika z močnim pekočim
okusom po hrenu in preneseta zelo nizke temperature, tudi debelo
snežno odejo, saj xi-li-ho pomeni ''zelen pod snegom''. Tudi v
primeru sodre ali ko dež zamrzne, zanju ni nevarnosti, le pazljivo
se odreže liste in počaka, da se odtalijo.
Tina Gajšek, kmetija Brevkina svežina
Foto: Ana Mrzlikar, arhiv Brevkine svežine
Buča maslenka s tat-soijem
Odlična priloga ali kot hladna solata
1.
2.
3.
4.
5.
Operi bučo maslenko, jo olupi in jo nareži na kocke.
Na čebuli in maščobi jo poduši in dodaj sol.
Čez 15 minut dodaj še listke tat-soija in pusti, da se
nekoliko zmehčajo.
Dodaj še na drobno nasekljan česen in narezano
šalotko.
V jed stresi kup zmletih začimb: garam masalo,
kurkumo in poper. Čisto na koncu dodaj še malo
oljčnega olja.
40 Biobrazda
Slovenska naravna in kulturna dediscina
Butarice
S cvetno nedeljo
prihaja pomlad
Cvetna nedelja je prvi dan tedna pred veliko nočjo. V spomin na Kristusov slovesni pohod v Jeruzalem,
kjer so ljudje iz palmovih vej in zelenja naredili preprogo, po kateri je hodil, nosimo kristjani
na cvetno nedeljo k blagoslovu v šope ali butare povezano pomladansko zelenje. Različno pomladno
zelenje naznanja novo življenje v naravi in je znamenje večnega življenja.
Izdelki in besedilo
Rada Kos, fotografije
Tadej Maligoj.
Vrste zelenja
Katero zelenje in les bodo vešči prsti
sestavili v butaro, je odvisno od gospodinjstva
in regije.
Vsekakor pa ne sme manjkati oljčna
vejica, saj so prav z oljko ljudje pozdravljali
Jezusa. Na Primorskem povežejo
v butaro oljčne vejice, zato imenujejo
cvetno tudi oljčna nedelja.
Butare sestavljajo enoletne leskove
šibe, vrbove veje (rumene, cvetoče ali z
mačicami), srobot, bršljan, vejice pušpana,
ciprese, tise, jelše, brinje z jagodami,
božje drevce, vejice sadnjega drevja,
trs vinske trte in lovor.
Posebno bogat je bil bloški žegen, na
katerem je kar štirinajst vrst zelenja,
med drugim leskova šiba, češnja, hruška,
brinova vejica, bršljan, oljka in
krompir na sredi. Butare po različnih
krajih krasijo še s pomarančami, limonami,
jabolki, trakovi in podobnim.
Posebnost na cvetno nedeljo so ljubljanske
cvetne butarice. So edinstvene
in jih v tujini ne poznajo. Vanje so povezane
vejice brina, pušpana, ciprese,
osrednji del pa sestavljajo prepleteni
leseni oblanci različnih barv.
Naredimo butarico
Na sprehodu naberemo različne veje,
bršljan ali drugo zelenje. Veje, ki še
nimajo zelenih lističev, damo v vazo
z vodo in počakamo, da vzbrstijo ali
vzcvetijo.
Tudi prve znanilce pomladi lahko povežemo
v butarico, ki jo okrasimo s pisanimi
trakovi.
Veliko dobrih zamisli
najdete v reviji
Prostočasnik – reviji
za ustvarjalno preživljanje
prostega časa
in na spletni strani
www.prostocasnik.si.
Biobrazda
41