Domovina 87: Zakaj žrtve spolnih zlorab molčijo (Predogled)

| 87 | 2. MAREC 2023
KOLUMNA
53
jo odstranil. Namesto tega jo še poveča.
On veliko bolj daje kot jemlje. Ne umika
mi teme, dodaja pa svetlobo. Ne prizanaša
mi, ko sem žejna, prinaša pa mi
vodo. Ne ozdravlja moje osamljenosti,
toda prihaja k meni. Zakaj si torej mislimo,
da je Bog nekje daleč, ko trpimo?
Na začetku je bila neizmerna, neizmerna
praznina. Toda Boga je vleklo k njej
kot meglo v morje. Raztegnil je svojega
Duha nad praznino in tam ostal. Če so
zgodbe, ki sem jih slišala o njem, resnične,
mi je On zagotovo najbližji. Nam najbližji.
Vidite, Stvarnik je še vedno tukaj,
kjer je vedno bil: lebdi nad praznino.«
NA TLEH KOPALNICE
9. marca 2021 je po večmesečnem zdravljenju
na svojem blogu zapisala, da se
je v tem času počutila kot »žarnica, ki
brenči nekje daleč«: »Tri mesece sem
preživela naslonjena na steno. V nočeh,
ko nisem mogla spati, sem ležala v kadi
kot žuželka in strmela v svoj odsev v
gumbu prhe. Bruhala sem, dokler nisem
bila izžeta. Zavila sem se v svoj kopalni
plašč in legla na ploščice. Tla v kopalnici
so postala moj kraj za skrivanje, kjer
sem lahko kričala in bila grda, kjer sem
lahko vpila in pljuvala ter na koncu zadremala,
srečna, da spim, tudi z glavo
Tudi v dneh,
ko nisem tako bolna,
se v popoldanski
svetlobi včasih uležem
na preprogo v kopalnici,
da bi ga poslušala.
Vem, da se sliši noro,
in tega ne znam zares
razložiti, toda Bog
je tam – tudi sedaj.
Dano mi je bilo, da sem
odpustila, ker sem
razumela, da je samo
nekdo, ki je zelo strt,
prizadet in izgubljen,
zmožen zapustiti
svojega zakonca
na takšen način.
na straniščni školjki.« Opisala se je kot
»soseda Boga«, ki v spodnjem nadstropju
z metlo udarja po stropu: »Vsak dan
se pojavim na njegovih vratih. Včasih s
pesmimi, včasih s kletvicami. Včasih z
opravičili, darili, vprašanji, zahtevami.
Včasih uporabim svoj ključ pod preprogo,
da vstopim. Drugič pa se predramim
zunaj, dokler mi On sam ne odpre vrat.
Oklicala sem ga za goljufa in lažnivca
in mislila sem resno. Rekla sem mu,
da želim umreti, in mislila sem resno.
Imejte me za zagrenjeno, če želite – dam
vam prav. Štejte me med jezne, cinične,
užaljene, otrdele. Toda imejte me tudi
za Božjo prijateljico, kajti videla sem ga
v redki obliki. Čutila sem njegov izdih,
ležala v njegovi senci, mežikala, da bi
prebrala sporočilo, ki mi ga je napisal
na fugo: ›Tudi jaz sem žalosten.‹ Tudi v
dneh, ko nisem tako bolna, se v popoldanski
svetlobi včasih uležem na preprogo
v kopalnici, da bi ga poslušala.
Vem, da se sliši noro, in tega ne znam
zares razložiti, toda Bog je tam – tudi
sedaj. Slišala sem reči, da nekateri ljudje
ne morejo videti Boga, ker ne želijo videti
dovolj nizko, in res je. Če ga ne vidite,
poglejte nižje. Bog je na tleh kopalnice.«
ODPUSTILA
V podkastu, ki ga je posnela marca 2021,
je spregovorila tudi o bolečini ločitve.
»Ozdravitev se dogaja po korakih na
neprepoznavne načine. Dano mi je bilo,
da sem odpustila, ker sem razumela, da
je samo nekdo, ki je zelo strt, prizadet in
izgubljen, zmožen zapustiti svojega zakonca
na takšen način.« Jane nato pripoveduje
zgodbo o roži, ki je rasla na skali.
»Ko so jo vprašali, kaj dela tam in zakaj
ni skupaj z drugimi rožami, je odgovorila:
›Ni bilo pošteno, kar se mi je zgodilo.
Toda nekdo me je prinesel sem gor in me
pustil tukaj na skali. Moje ime je Nosim
stroške, ampak kličete me lahko tudi Odpuščanje.
Brez svoje krivde sem pristala
tukaj, brez zemlje in vode, toda odločila
sem se nositi stroške svojega ozdravljenja
– svoje korenine sem pognala pod skalo
in voda, ki je tekla nedaleč stran, mi je po
kapljicah dajala življenje. Tako sem zrasla
tukaj na skali in postala tako lepa, kot
bi morala biti.‹« Ta zgodba je Jane zadela
zelo močno, ker je dojela, da lahko gre na
pot ozdravljenja tudi, če se ji bivši mož
nikoli ne opraviči, popravi krivice ali povrne,
kar ji je vzel. Razumela je, da je odpuščanje
isto kot reči »bot sva si«. Sama
bo »krila stroške« za svoje ozdravljenje.
ZDRAVILO ZA SAMOTO
1. junija 2022, le nekaj mesecev po
Janini smrti, je njena družina na Instagramu
objavila del Janinega eseja
z naslovom Zdravilo za samoto, v katerem
je zapisala, kaj je tekom bolezni
končno spoznala: »Neskončno ljubljena
sem.« »Zadnji koščki mojega ponosa
so morali umreti. Zadnja kapljica
mojega prepričanja v laži, da nisem
vredna ljubezni. Moja paradigma se
je morala sesuti, da sem našla celovitost.
Nisem živela zgodbe, ki sem si jo
želela, toda zgodba, ki jo živim sedaj,
je precej neverjetna. Na lastne oči sem
videla brezpogojno ljubezen. Stvar,
v katero želimo vsi trmasto verjeti, a
večina ljudi je ne vidi. Ko sem izgubila
vse, ko se je bilo nemogoče pretvarjati,
da sem karkoli drugega, sem se
srečala z najbolj ekstravagantnim gibanjem
ljubezni, kar sem jih kdaj koli
videla. Rak je prišel krast in ubijat, a
izkazalo se je, da mi je v resnici dal nenadomestljivo
darilo: neomajno vero
v brezpogojno ljubezen in razumevanje,
kakšna čast je biti tukaj – živ in del
gibljivega, krasnega sveta.«
Jane je za seboj pustila izredno
glasbeno, umetniško in duhovno zapuščino.
Njena družina še naprej skuša
uresničevati projekte, ki so ostali
nedokončani. Na prvo obletnico njene
smrti so izdali njen prvi album.