Domovina 85: Stanovanjski centralizem: Za koga gradi Levica? (Predogled)

85 | 16. FEBRUAR 2023
24
in režiserjem prenosa na RTV, da
se je počakalo na prihod Makarovičeve
na oder po koncu proslave?
Vasko Simoniti: Težko je reči, ampak
glede na to, kako so si sledili dogodki,
napovedi, kaj se bo zgodilo, in cel
teater, ki so ga delali, bi rekel, da je
bilo dogovorjeno. Me pa čudi, da ljudje
pristajajo na take pritlehnosti in da
ne zmorejo nekoliko premisleka in pozornosti
do tega plemenitega dogodka,
da ne znajo usmeriti vse pozornosti
v nagrajence, ker mi se ne klanjamo
samo osmim dobitnikom nagrade,
ampak se klanjamo tudi umetnosti ter
kulturi, na katero smo Slovenci ponosni.
Lahko smo kritični, da ji kaj manjka,
ali pa da je še vedno izpovedna in močna.
Ampak to so amplitude v življenju
nekega naroda ali pa nekega okolja,
ki so logične, vendar je ta Prešernova
nagrada eno imenitno dejanje, ki se je
usedlo v slovensko zavest, ki smo ga
ponotranjili, in delati iz tega takšen
performans je žaljivo, malovredno in
pravzaprav izraz neke egocentričnosti,
želje po pozornosti ljudi, katerim ta pozornost
že močno usiha.
Jožef Muhovič: Jaz bi lahko temu dodal,
da vmes, v teku dogajanj, v katera
sem bil po svoji funkciji neprostovoljno
vpleten, se te zunanje dogovorjenosti
nisem dovolj dobro zavedal. To pomeni,
da sem bil precej neveden, ampak
ko zdaj na situacijo gledam za nazaj, bi
lahko potrdil to vašo tezo, čeprav je v
resnici ne morem dokazat.
Svetlana Makarovič je leta 2000
nagrado zavrnila, ker jo je prejela
sočasno s patrom Rupnikov. V luči
razkritja obtožb na njegov račun,
ali lahko rečemo, da je njegovo
umetniško delo zdaj omadeževano?
Vasko Simoniti: Ne, jaz mislim, da niti
malo. Poglejte, v zgodovini najdete celo
vrsto umetnikov, ki so v svojem zasebnem,
če hočete, zunanjem in vsakdanjem
življenju živeli po normah, ki niso
bile v skladu z normami časa. Tukaj
mi na pamet pride, jaz sem se namreč
ukvarjal z nekoliko starejšo zgodovino,
Benvenuto Cellini: je bil velik umetnik
16. stoletja, ki je kiparil, zlataril in
še marsikaj, ki je živel dokaj bizarno,
razvratno privatno življenje, to je biografija
nekega 16. stoletja. Ta človek je
celo moril, imel je odnose, ki so jih takrat
imenoval sodomski odnosi, ampak, a
se je kdo zaradi tega odpovedal kakšni
umetnosti? Potem imate v 20. stoletju
Knuta Hansona, norveškega pisatelja,
Nobelovega nagrajenca, ki je opeval
Adolfa Hitlerja. Imate tudi druga imena,
ki so se tako ali drugače spogledovala
s fašizmom. Tudi med Prešernovimi
nagrajenci bi v zadnjih 70 letih, oziroma
od leta 1947 dalje, ko se podeljujejo,
Vendar je ta Prešernova
nagrada eno imenitno
dejanje, ki se je usedlo
v slovensko zavest,
ki smo ga ponotranjili,
in delati iz tega
takšen performans
je žaljivo, malovredno
in pravzaprav izraz
neke egocentričnosti.
našli ljudi, s katerimi se ne bi kaj posebej
strinjali. Da moralizira zdaj o tem neka
druga umetnica, se mi zdi precej nespodobno.
Drugič pa se strinjam s tem, kar
je povedal dr. Janko Kos, da je potrebno
ločevati umetnost in privatno življenje.
Če kdo kaj hudega zagreši, imamo za to
sodišča, nagrade, ki jih nekdo dobi na
kulturnem področju, pa se s tem ponavadi
ne povezuje. Na to moramo gledati
z neke distance, kultura nas nagovarja
skozi čas s svojo vrednostjo, ki nas
v vsakem času izziva, ob tem pa se ne
sprašujemo, ali je sodobnik živel primerno
ali ne. Če Rupniku nekaj očita in
se s tem ukvarja celotna slovenska javnost,
je to prav tako politična provokacija,
poglejte, če je on kršil pravila v nekem
hišnem redu, kateremu on pripada, naj
to tam uredijo. Ni pa naredil nič takega,
kar bi nas zanimalo v splošni javnosti.
Te zadeve med moškimi in ženskami se
dogajajo vsak dan, ampak kolikor vem,
ni prihajalo do stvari, ki bi lahko javnost
zanimale, denimo, ko govorimo o zlorabah
otrok. Poglejte, to, kar pa je gospod
Rupnik počel, če je res počel, pa ni moja
stvar in se s tem res ne bom ukvarjal. In
priporočam, da se tudi drugi ne.
Ampak gospa Makarovič pa
je želela od upravnega odbora
Prešernovega sklada, da Rupniku
odvzame nagrado …
Jožef Muhovič: Dodal bi sam to, da velja
univerzalni standard, da se Prešernova
nagrada podeli enemu umetniku za njegov
opus, neodvisno od sonagrajencev.