Domovina 85: Stanovanjski centralizem: Za koga gradi Levica? (Predogled)

85 | 16. FEBRUAR 2023
22
takole: »Ni verjetno, da bi se danes rojevalo
stokrat več talentov kot pred drugo
svetovno vojno.« To pomeni, da je genetski
material za vrhunsko umetnost
relativno enakovredno razporejen po
različnih generacijah. Zakaj pa imamo
mi danes toliko več pretendentov za
umetniški status kot pa talentov, to pa
je drugo vprašanje. Ko ste prej tako lepo
našteli vrhove slovenske umetnosti na
različnih področjih, je čisto mogoče,
da se danes takšni talenti rojevajo, tudi
živijo, ker je čisto mogoče, da jih mi, ki
živimo v današnjem času, še ne znamo
opaziti. Vsi ti ljudje, ki ste jih omenili,
tudi niso bili dovolj opaženi, ali pa sploh
niso bili opaženi v času, v katerem so
živeli. Če povem samo en primer: samo
kakšni umetnostno-zgodovinski specialisti
danes vedo, kdo so bili francoski
slikarji akademiki v drugi polovici 19.
stoletja. Otroci v osnovni šoli pa danes
vedo, kdo je bil Paul Cezanne.
Vaš govor na večer podelitve
Prešernovih nagrad je bil pohvaljen,
ker ni bil klišejski in se ni
osredotočal zgolj na tradicionalno
kritiko odnosa države do kulture.
Omenjali ste, kako se javna sfera
in mediji na prvo rabo zadovolji z
umetnostjo. Na kaj ste s tem pravzaprav
ciljali?
Jožef Muhovič: Citiral sem pesnika
Andreja Capudra iz njegove zbirke duhovnih
sonetov. On pravi, da je umetnost
pravzaprav nekaj, kar nastaja v času, kar
pa v času ne premine. V vsakdanjosti je
drugače, v njej nastopajo stvari, ki so iz
časa, in ki v času tudi minejo in tudi to je
čisto prav. Ampak dejansko nas na nek
poseben način zaznamuje tisto, kar je
nezastarljivo v času. Ta nezastarljivi vidik
je kvas kulture, meni se zdi, da je celo
na državi ravni potrebno, da za ta kvas
skrbimo, da ga zasledujemo in da ga poznamo.
Ta govor ima, tako je bilo rečeno,
tudi slavnostni karakter, zato pod tem
slavnostnim karakterjem mnogo ljudi ne
prepozna v naglici poslušanja realnosti
vsebin, ki so v ozadju. V čem si je kultura
pravzaprav takšna, da jo neka družba
potrebuje? Tam je rečeno, da umetniki
delujejo na nekem zelo zahtevnem področju.
Na nekem posebno trdem in krutem
robu, na meji med znanim in neznanim.
Na meji med standardiziranim in
kaotičnim. Čisto možno je, da če deluješ
na tem robu, da te kaos potegne vase, namesto
da bi ga ti povlekel ven in ga humaniziral.
In ta vidik humanizacije je tisti, ki
po mojem mnenju slovenski kulturi zelo
manjka. Mi veliko govorimo o tem, mi
veliko govorimo tudi o človekovih pravicah,
upal bi si trditi, da samo zato, ker
te humanosti v medčloveških odnosih in
teh človekovih pravic ni veliko.
Kultura bi morala Slovenke in
Slovence združevati, pa se je v
zadnjih letih večkrat zdelo, da nas
predvsem razdvaja. Da obstajata
dve različni Sloveniji pri pojmovanju,
kaj kultura sploh je. Spomnimo
se samo Maje Smrekar, ki je
uprizorila umetniški akt dojenja
psa, ki je dvigal veliko
prahu v delu politike in
javnosti. Zakaj se ena
Slovenija posmehuje
harmoniki, druga pa ne
razume, kaj je umetniškega
v aktih Fotopuba?
Vasko Simoniti: Če govorijo
nekateri o harmoniki
posmehljivo, odgovarjam,
da je to en plemenit instrument,
ki je uporabljen
v vseh zvrsteh glasbe, ne
samo v narodnozabavni
glasbi. Sicer pa popularno
glasbo ločujemo od visoke
umetnosti, kar je splošno
znano. Kako pa se v krajini
umetniških praks izražajo
Mislim pa, da je
tukaj gospa Svetlana
Makarovič napravila
nekaj, ne na področju
kulturne diferenciacije,
ampak da je bila to neke
vrste politična akcija.
Ni šlo za razkol med
kulturniki in njihovim
ocenjevanjem,
ampak za razkol
med dvema politikama.
pogledi umetnikov, so pa seveda velike
razlike, če pogledamo samo v 20. stoletje,
kar se tiče razvoja umetniških stilov,
konceptualnih praks, ki se rodijo v 60.
letih, so pa to novi umetniški izrazi, nad
katerimi se jaz ne bi kar a priori čudil in
jih obsojal, ne bi jih odklanjal. Znamo ločevati
med seboj umetniške prakse: novih
izrazov konceptualne ali drugačne
umetnosti. Niti ne bi mešal Fotopuba z
umetnico Majo Smrekar, kljub temu, da
je bila izzivalna, gre v njenem sporočilu,
kolikor vem, za nekaj popolnoma drugega.
Treba je videti, kako se umetniške
prakse in izzivi časa, na katere reagirajo
umetniki, odražajo, in seveda pustiti, da
umetnost svojo svobodo izraža. Ravno
iz te svobode, neobremenjenosti, robnosti,
izhajajo izrazi, ki jih lahko sprejemamo,
jih skozi čas ponotranjimo, ali pa
v popolnosti odklonimo.
Akademik Janko Kos je v intervjuju
za Domovino dejal, da je
pri nas vprašanje, kaj je in kaj ni
kultura, povezano s socialno stratifikacijo
prebivalstva …
Jožef Muhovič: Jaz bi tukaj lahko dve
stvari dodal. Umetnost ima svoje iskalne
operatorje, to pomeni, mora iskati nove
izraze na eksperimentalen način. To še
ne pomeni, da so vsi produkti tega eksperimentalnega
iskanja že vrhunske umetnine.
Ampak na takšen način si umet-