Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)

| 82 | 26. JANUAR 2022 MLADOSTNIK
Kolumna
53
Otrok je naredil
izpit za avto, kaj pa zdaj
JON KANJIR
Eden izmed vidnejših znakov samostojnosti mladih je vozniški izpit.
Še preden smo z vrstniki dočakali polnoletnost, so mnogi že sanjali
o izpitu, avtomobilu in celo načrtovali izlete,
na katere bi se lahko odpravili sami.
Te želje nisem začutil niti približno
tako kmalu kot večina
mojih prijateljev. Kljub temu
pa je ta želja skupaj s spodbudami
prijateljev prišla. Odločitev je
padla, gremo novemu izzivu naproti. S
prijateljico se dogovoriva, da se podava
na to pot skupaj.
STRESNA POT
Pot do izpita je dokaj dolgotrajna, draga
in nemalokrat tudi čustveno naporna.
To ni le učenje iz zvezka, ampak je učenje
v nepredvidljivih, včasih celo nevarnih
situacijah. Stresu botruje še
dejstvo, da družina, prijatelji in družba
od mladega človeka pričakujejo ali celo
zahtevajo, da izpit opravi čim hitreje,
da bo med prvimi, ki so naredili izpit
in seveda, da ne bo predrago! Izpit je
opravljen! Iskrene čestitke! Kaj pa sedaj?
VOZITI SAM
Iz prve roke povem, da bi se v tistem
trenutku novopečeni voznik najraje
sedel v avto in odpeljal vsaj z Goričkega
v Piran, če ne celo dlje. Izjemno olajšanje,
sreča, navdušenje in hvaležnost.
Večmesečni trud je obrodil dragoceni
sad vozniškega izpita. Skozi to naporno
pot se vsak posameznik veliko nauči
Prosimo, zaupajte
nam, svojim otrokom.
Mladi se zavedamo,
da ta pot tudi za vas
ni lahka, vendar vam
tega včasih ne znamo
najbolje izraziti.
tako o vožnji, cestno-prometnih pravilih
kot tudi o kulturi obnašanja in o
samem sebi. Vemo, da promet postaja
čedalje bolj zapleten mehanizem, ki ga
ni lahko usvojiti. Morda je prav to razlog,
da so kriteriji za uspešno opravljen
izpit tako zelo zahtevni.
Mnogi smo bili na točki, ko smo že
skoraj obupani ugotavljali, da zahteve
skorajšnje popolnosti nimajo smisla, a
sedaj opažam, da smo se motili. Tako
sem začel razmišljati po nedavnem pogovoru
z mamo nekaj let mlajše prijateljice.
Ta prijateljica je sedaj na poti do
izpita, menda ji gre dobro, mama pa mi
je rekla, da še ne ve, kako bo, ko bo naredila
izpit. Vprašal sem
jo, kaj želi povedati s
tem, in mi je razložila,
da je sicer vesela, ker
hčerka dela izpit, vendar
še ne ve, če ji bodo
potem dovolili sami
voziti, saj ji ne zaupajo.
Menda je še premlada
in neizkušena. To me je
malo šokiralo, obenem
pa sem začutil mamin
SHUTTERSTOCK
strah in ga skušal razumeti. Ta strah je
pokazatelj ljubezni in občutka odgovornosti
za otroka. Po drugi strani pa vem,
da smo vozniki začetniki prevozili precej
kilometrov skupaj z inštruktorjem
in znamo voziti. Razumem pomisleke,
da še nimamo toliko izkušenj kot ostali,
vendar kako si jih bomo nabrali, če ne
bomo imeli priložnosti voziti?
Hvaležen sem za to, da sta moja starša
že od začetka izjemno spodbudna in
razumevajoča. Verjamem, da tudi njima
ni bilo lahko, da je tudi njiju skrbelo,
ampak sta kljub temu ostala pozitivno
naravnana. Sedaj opažam, da sem v vožnji
postal samozavesten do te mere, da
se ne ustrašim, četudi so slabi pogoji na
cesti, ampak ohranim zavedanje, da je
potrebno biti še toliko bolj previden. Če
se osredotočamo na nesreče, ki se lahko
zgodijo, ne bo nič bolje, tudi če imamo
izpit že več deset let.
DRAGI STARŠI
Prosimo, zaupajte nam, svojim otrokom.
Mladi se zavedamo, da ta pot tudi
za vas ni lahka, vendar vam tega včasih
ne znamo najbolje izraziti. Prosimo,
stojte nam ob strani pri odločitvah,
vzponih in padcih. Ne glede na širok ali
ozek družbeni krog vas potrebujemo,
pa če to priznamo ali ne.
Prosimo, da nam pomagate tudi
pri vožnji, vendar ne z žuganjem s
prsti in prerekanjem, kaj smo storili
narobe. Bodimo iskreni, vsaj kar se
cestno-prometnih pravil tiče, smo
mi slišali novejša dognanja … Pa to
ne pomeni, da tolerirajte vsako našo
napako ali neumnost, daleč od tega.
Svojo ljubezen in skrb lahko pokažete
z zdravo mero skrbnosti, sočutja in
zaupanja. Brez zaupanja se ne bomo
mogli sami ničesar naučiti.