Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)
Share Embed Flag

Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)

domovina.je
25.01.2023 Views

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 50 82 | 26. JANUAR 2023 Priporočila ALENKA PUHAR EDVARD KOCBEK: ZBRANE PESMI Ob smrti znamenitega tovariša, ki so mu namenili najvišje časti in jim ni bilo nerodno sklicevati se na Edvarda Kocbeka; ob novem dokazu, da so ga vse življenje budno spremljali, pa vseeno o njem nič ne vedo; ob okornem naznanilu, da še pri branju njegovega partizanskega dnevnika niso prišli dlje od naslova … Ob tem in še marsičem se mi zdi umestno priporočiti branje Kocbekovih pesmi. Začnimo s pesmijo O svobodi uma, kjer izpove: Nočem več lepih stavkov, ostaja mi ena sama beseda, ko padem na ležišče, vzkliknem: ne, in ko sanjam, zakričim nenadoma: ne, in ko se prebudim, rečem znova: ne. To je moj način kljubovanja, dela me zdravega in odpornega. Kadar sem že utrujen, še vedno zmorem besedo: ne, in kadar vsi ponavljajo: da, se zakrohotam z besedico: ne. S to besedo obvladam položaj, to je moj način pritrjevanja, dela me bistrega in krutega. Soroden sem koreninam in klicam, brezobzirnim viharjem in sapam, trakovi računalnikov se trgajo ob moji kratki besedi: ne. Račun se vsakikrat začne znova, kadar pravijo, da sem kriv, sem sam iz sebe nedolžen. Zakon o svobodi človekovega uma je enak tihi brambi urbarijev, klovnu je zapoved prepoved, nočem biti blaznež ali pošast, postajam hripav sredi strojev, iz gore v goro devet odmevov: ne, pri sosedu se slišijo kot: da. LUKA LISJAK GABRIJELČIČ JOSIP VIDMAR, KULTURNI PROBLEM SLOVENSTVA Ljubljana, Cankarjeva založba, 1995 Na začetku tridesetih let se je politično ozračje v Kraljevini Jugoslaviji zelo zaostrilo. Leto 1932 je bilo zaznamovano z nezadovoljstvom nad diktaturo kralja Aleksandra, ki so jo tri leta pred tem mnogi pozdravili z olajšanjem in v njej videli priložnost za umiritev političnih strasti in prepotrebne reforme. A ko je svetovna gospodarska kriza dosegla Jugoslavijo, so se tudi nacionalni, identitetni, razredni in politični spori v Jugoslaviji zaostrili. Prav v kriznem letu 1932 je Josip Vidmar objavil svoj verjetno najboljši tekst: esej Kulturni problem slovenstva. V njem je odločno zavrnil jugoslovanski unitarizem in zagovarjal samoniklost slovenske identitete, v odprti polemiki proti prevladujočim nazorom v tedanji »napredni« slovenski javnosti. Vidmarjeva knjižica je klasik. Še danes nas prevzame jasnost Vidmarjeve argumentacije, njegova kritičnost, zavzetost in vedrina. Delo je leta 1995 ponatisnila Cankarjeva založba, z izvrstno spremno besedo Aleša Debeljaka, ki nosi pomenljiv naslov »Konec slovenstva? Ne hvala!«. V njem se je pokojni kulturni kritik kritično spoprijel s tezami o koncu naroda in se odločno zavzel za ohranjanje kritično ovrednotene nacionalne identitete.

82 | 26. JANUAR 2023 DUHOVNOST 51 Rojstvo Mateja in Luka 800 let jaslic Evangeliji so začeli nastajati s pripovedovanjem osrednjega oznanila o Jezusovi smrti in vstajenju, in to v vzvratni smeri – od »konca« proti začetku Jezusovega delovanja. Osrednjemu oznanilu so sčasoma začeli pridajati tudi poročila o Jezusovem učenju in čudežnem ozdravljanju, ANDRAŽ ARKO kar so slednjič tudi zapisali. Prvi je to naredil evangelist Marko, ki je zaobjel Jezusovo življenje od začetka javnega delovanja s krstom v Jordanu pa vse do praznega groba in veselega oznanila: »Bil je obujen. Ni ga tukaj.« A o njegovem rojstvu in otroštvu niti besede. Enako tudi evangelist Janez. RAZVOJ KRISTOLOGIJE Prvo oznanilo je bilo torej osredotočeno na Jezusovo smrt in vstajenje, kar pomeni, da so se Jezusove Božje narave dejansko začeli zavedati šele po dogodku vstajenja, kar je razvidno tudi iz najstarejšega evangelija. V njem namreč Marko poudarja, da je bil Jezus Božji Sin in Mesija že za časa svojega življenja, ampak to ni bilo javno znano, zato je razumljivo, da so kristjani začeli govoriti, da je Jezus Mesija in Božji Sin šele po njegovi smrti in vstajenju. Andrea del Verrocchio, Leonardo da Vinci: Kristusov krst. Sčasoma se je to zavedanje tako razširilo in usidralo, da je evangelist Matej, ki je svoj evangelij pisal nekje v 70. letih prvega stoletja, torej deset ali dvajset let za Markom, v svoje pisanje vključil tudi ta razvoj kristologije (zavedanja o Jezusovi Božji naravi). Tako na primer pri čudežu, ko Jezus hodi po vodi, Marko ne pove ničesar o Jezusovi Božji naravi, ko zapiše: »Nato je (Jezus) stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe, medtem ko Matej pri istem dogodku že jasno pove, da je Jezus Božji Sin: »Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: ›Resnično si Božji Sin.‹« WIKIPEDIA OD JORDANA K SPOČETJU Kako se je razvijala kristologija – dojemanje in razumevanje Jezusove Božje narave –, še jasneje vidimo iz tega, da Marko prične svoj evangelij s krstom v Jordanu, ko Bog Oče ob posredovanju Svetega Duha razglasi, da je Jezus njegov ljubljeni Sin. Evangelista Matej in Luka pa naredita premik od krsta v Jordanu na začetek Jezusovega življenja. Tako pri Mateju angel sporoči Jožefu: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.« Pri Luku pa angel oznani Mariji: »Glej, spočela boš in rodila Če torej Marko Božje oznanilo, da je Jezus Božji Sin, umesti pri krstu v Jordanu, Matej in Luka to umestita ob njegovem spočetju. sina, in daj mu ime Jezus. … Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« Če torej Marko Božje oznanilo, da je Jezus Božji Sin, umesti pri krstu v Jordanu, Matej in Luka to umestita ob njegovem spočetju. Tako sámo Jezusovo spočetje postane kristološki moment, ob katerem je ljudem razodeto, da je Jezus Božji Sin, zato tudi takoj pride do češčenja: pri Mateju pridejo modri z Vzhoda, pri Luku pa pastirji. Hkrati pa se zgodi tudi preganjanje – kar je tudi povezano s koncem evangelija. Ker je Jezus Božji Sin, je preganjan. Tako se pri Mateju na Jezusa spravi psihopatski Herod, ki naroči poboj betlehemskih dečkov, pri Luku pa v templju starček Simeon napove, da bo Jezus znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. S tem prenosom kristologije z Jordana na spočetje pa so pripovedi o Jezusovem rojstvu pri Mateju in Luku postale resnično »rojstvo« obeh evangelijev.

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO<br />

50<br />

<strong>82</strong> | 26. JANUAR 2023<br />

Priporočila<br />

ALENKA<br />

PUHAR<br />

EDVARD KOCBEK:<br />

ZBRANE PESMI<br />

Ob smrti znamenitega<br />

tovariša, ki so mu namenili<br />

najvišje časti in jim<br />

ni bilo nerodno sklicevati<br />

se na Edvarda Kocbeka;<br />

ob novem dokazu, da<br />

so ga vse življenje budno<br />

spremljali, pa vseeno<br />

o njem nič ne vedo; ob<br />

okornem naznanilu, da<br />

še pri branju njegovega<br />

partizanskega dnevnika<br />

niso prišli dlje od naslova<br />

… Ob tem in še marsičem<br />

se mi zdi umestno priporočiti<br />

branje Kocbekovih<br />

pesmi. Začnimo s<br />

pesmijo O svobodi uma,<br />

kjer izpove:<br />

Nočem več lepih stavkov,<br />

ostaja mi ena sama beseda,<br />

ko padem na ležišče, vzkliknem: ne,<br />

in ko sanjam, zakričim<br />

nenadoma: ne,<br />

in ko se prebudim, rečem znova: ne.<br />

To je moj način kljubovanja,<br />

dela me zdravega in odpornega.<br />

Kadar sem že utrujen,<br />

še vedno zmorem besedo: ne,<br />

in kadar vsi ponavljajo: da,<br />

se zakrohotam z besedico: ne.<br />

S to besedo obvladam položaj,<br />

to je moj način pritrjevanja,<br />

dela me bistrega in krutega.<br />

Soroden sem koreninam in klicam,<br />

brezobzirnim viharjem in sapam,<br />

trakovi računalnikov se trgajo<br />

ob moji kratki besedi: ne.<br />

Račun se vsakikrat začne znova,<br />

kadar pravijo, da sem kriv,<br />

sem sam iz sebe nedolžen.<br />

Zakon o svobodi človekovega uma<br />

je enak tihi brambi urbarijev,<br />

klovnu je zapoved prepoved,<br />

nočem biti blaznež ali pošast,<br />

postajam hripav sredi strojev,<br />

iz gore v goro devet odmevov: ne,<br />

pri sosedu se slišijo kot: da.<br />

LUKA LISJAK<br />

GABRIJELČIČ<br />

JOSIP VIDMAR, KULTURNI<br />

PROBLEM SLOVENSTVA<br />

Ljubljana, Cankarjeva založba, 1995<br />

Na začetku tridesetih let se je politično ozračje v<br />

Kraljevini Jugoslaviji zelo zaostrilo. Leto 1932 je<br />

bilo zaznamovano z nezadovoljstvom nad diktaturo<br />

kralja Aleksandra, ki so jo tri leta pred tem mnogi<br />

pozdravili z olajšanjem in v njej videli priložnost<br />

za umiritev političnih strasti in prepotrebne reforme.<br />

A ko je svetovna gospodarska kriza dosegla<br />

Jugoslavijo, so se tudi nacionalni, identitetni, razredni<br />

in politični spori v Jugoslaviji zaostrili. Prav<br />

v kriznem letu 1932 je Josip Vidmar objavil svoj<br />

verjetno najboljši tekst: esej Kulturni problem slovenstva.<br />

V njem je odločno zavrnil jugoslovanski<br />

unitarizem in zagovarjal samoniklost slovenske<br />

identitete, v odprti polemiki proti prevladujočim<br />

nazorom v tedanji »napredni« slovenski javnosti.<br />

Vidmarjeva knjižica je klasik. Še danes nas prevzame<br />

jasnost Vidmarjeve argumentacije, njegova<br />

kritičnost, zavzetost in vedrina. Delo je leta 1995<br />

ponatisnila Cankarjeva založba, z izvrstno spremno<br />

besedo Aleša Debeljaka, ki nosi pomenljiv<br />

naslov »Konec slovenstva? Ne hvala!«. V njem se je<br />

pokojni kulturni kritik kritično spoprijel s tezami<br />

o koncu naroda in se odločno zavzel za ohranjanje<br />

kritično ovrednotene nacionalne identitete.

logo

products

Resources

Company

Terms of service
Privacy policy
Cookie policy
Cookie settings
Imprint
Change language
Made with love in Switzerland
© 2024 Yumpu.com all rights reserved

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!