Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)

82 | 26. JANUAR 2023 DRUŽBA
49
setletjih pač nista dovolj oddaljili od
mentalitete nestrpnega socializma.
ATEISTIČNA ČEŠKA
Na Češkem, kjer je verska sestava ravno
obratna in tudi za standarde sekulariziranega
Zahoda radikalno razkristjanjena,
kjer se največ petina prebivalstva
opredeljuje s katerokoli religijo, pa
so kljub temu našli pot, ki je resnično
liberalna, in ne zgolj nominalno kot
pri nas. Kandidat za predsednika mora
nagovoriti širok krog volivcev, četudi
so, kot je primer čeških katoličanov, v
manjšini. Andrej Babiš (68), bivši premier,
ki je na predsedniških volitvah
v boju za zmago v drugem krogu, je za
včeraj napovedal obisk v cerkvi Naše
Gospe zmage v Pragi. Gre za staro romarsko
cerkev, eno najbolj znanih v
državi, kjer stoji znameniti kip Malega
Jezusa iz Prage.
Da gre za tajkuna kot tudi bivšega
sodelavca komunistične tajne službe,
trenutno v sodnih postopkih (največjega
je tik pred volitvami sicer dobil), ki
želi z nastopom na predsedniški položaj
doseči imuniteto, smo že razložili v
članku na portalu Domovina pred nekaj
meseci. Tako sam na tokratnih volitvah
kot pred tem na parlamentarnih
volitvah je zavzel večinski delež levega
volilnega telesa in socialdemokratsko
stranko ter komunistično stranko lani
celo izrinil iz parlamenta, četudi sam
ne igra na karto zgolj levih floskul in je
manj lev od naših »liberalcev«.
In vendar, ker v anketah kaže bistveno
bolje bivšemu generalu in načelniku
vojaškega odbora Nata Petru
Pavlu, ki je eden od treh kandidatov,
ki so vstopili v predsedniško bitko na
desnosredinski platformi, se je Babiš
iz obupa odločil za piarovsko potezo,
da pridobi pozornost katoličanov in se
zavzame za njihov glas. Karmeličanke,
ki so skrbnice cerkve, so v času, za katerega
je napovedal obisk, cerkev zaprle
v izogib zlorabi v politične namene.
Babiš je nato na socialnih omrežjih
sporočil, da gre tja rad redno in »prosi
za odpuščanje grehov gospoda Boga«.
ZRELEJŠA DEMOKRACIJA
Ta primer pokaže družbo, ki je demokratično
dosti zrelejša, čeprav enako
stara kot slovenska, kjer je kandidat
primoran kampanjo voditi inkluzivno,
in ne izključevalno, kar pri nas ne velja,
še zlasti za odnos do verujočih. Glede
na izkušnje vseh preteklih volitev v
Sloveniji bi Pirc Musarjeva z obiskom
na Brezjah kvečjemu Anžetu Logarju
(46) omogočila možnost za zmago, saj
se naklonjenost cerkvi pri volivcih ne
obrestuje, pač pa uspeh žanje proticerkvena
retorika.
Medtem ko se pri nas delitev na levo
in desno v glavah mnogih, tudi mlajših,
še vedno razume kot delitev med
desnimi klerikalci in levimi komunisti,
pa so na Češkem, tudi zaradi zavzete in
končno uspešne lustracije ter po izkušnji
tršega, sovjetskega komunizma, že
ob nastopu demokracije postavili temelje,
ki so bili iskreno demokratični.
Čeprav so bili takrat že zdavnaj izgubili
vsesplošno pobožnost, pa je češki
narod, ki si je za prvega predsednika
izbral proti-komunističnega disidenta,
in ne šefa partije, prepoznal tudi katolištvo
kot integralni del svoje družbe
in identitete. Tako sta poleg božiča in
velike noči kar dva specifična katoliška
praznika prepoznana kot državna, namreč
god sv. Cirila in Metoda, apostola
Čeških dežel, ter sv. Vaclava, ki je narodni
zavetnik. Dneva sta obeležena tudi
javno, politični vrh se ju spomni.
Priznana je tudi cerkvena poroka,
tako da vernikom ni potrebno potrjevati
še civilne posebej. Slednje povezujejo
z nesvobodnim režimom, iz
katerega so izšli. Tudi na kulturnem
področju imajo Čehi ne glede na versko
(ne)pripadnost spoštljiv odnos do tradicije,
za kar je eden najboljših primerov
božično obdarovanje, kjer prav
vsem otrokom namesto Božička darila
še vedno prinaša Jezušček, prav tako
v navezavi na božič pa skupaj s celo
Evropo izvzemši Slovenijo praznujejo
advent, in ne veseli december.
Višja demokratičnost se prepozna
tudi v čeških vladah, ki so dokaj enakomerno
izmenično leve in desne. Versko
neopredeljeni, torej velika večina naroda,
ki bi po slovenski logiki morali
voliti levico, se za volitve odločajo bolj
individualno in manj blokovsko, avtomatično.
Trenutna konservativna vlada,
ki vključuje tudi nekatere nekonservativne
stranke, vodi pa jo katoličan
Petr Fiala (58), je nastopila po tem, ko
so volivci Babišu, ki je lani zaključeval
mandat kot nekakšen »novi obraz«, zaradi
raznih škandalov odrekli podporo,
s tem pa tudi novim obrazom, ki so na
Češkem delovali zgolj enkrat.
Komentar uredništva
Česa se lahko nauči
Slovenija?
V zaključku je treba poudariti, da
Češka ni v celoti zgodba v uspehu, da
ni najboljši zgled demokracije na vseh
področjih in da je po nekaterih kriterijih
oz. meritvah celo bolj korumpirana
kot Slovenija. Da je Babiš lahko postal
bogat tajkun in za štiri leta tudi predsednik
vlade, razodeva tudi mnoge hibe
te srednjeevropske države. Tudi zelo
dober rezultat, kljub neuspehu na lanskih
parlamentarnih volitvah in aktualnih
predsedniških volitvah, kaže na del
prebivalstva, ki voli manj demokratično
izbiro in ga korupcija ne moti.
Zaradi inkluzivnega odnosa do
Cerkve tudi ne more slediti zaključek, da
gre za nekakšno zgledno krščansko državo.
Češka je, zgolj kot primer, v samem
svetovnem vrhu po konzumaciji drog,
pa tudi produkciji pornografskih vsebin.
Tudi pravica do nedeljskega počitka je
manj omogočena kot pri nas, najbolj
krščanski kandidat na trenutnih volitvah
Pavel Fischer (57) pa je prejel manj kot desetino
glasov, četudi dvakratnik deleža,
ki ga je pri nas dobil Cigler Kralj.
Vendar pa se od Čehov Slovenija
lahko nauči, kaj pomeni demokratizacija
in prelom s totalitarizmom.
Izmenjujoče se vlade po principu
liberalne demokracije so v nemajhni
meri zaslužne za to, da nas je Češka
ekonomsko ujela, potem ko je bila
ob padcu komunizma daleč za našo
domovino. Pokaže tudi, kako je družba
in politika do Cerkve lahko tudi strpna,
da nepripadnost Cerkvi ne pomeni avtomatično
sovražnega ali odklonilnega
odnosa do nje, saj je strpnost pomembna
za demokracijo. Tudi na Češkem sta
Cerkev in država ločeni, kar pri nas radi
poudarjajo že ob najmanjšem oglašanju
Cerkve v javnosti ali njene omembe
v politiki. Češka je dosegla resnično
ločitev Cerkve, in ne izključitev iz države,
česar bi se lahko naučila slovenska
levica, ko le ne bi vrednot črpala iz
nestrpne preteklosti.