Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)

82 | 26. JANUAR 2023 AKTUALNO
Komentar
23
samo polovično. Iz tega razsula, do katerega
je zdaj prišlo, se je izjemno težko
rešiti. To je herkulsko delo. Edini način
bi bil, čeprav je zdaj že skoraj prepozno,
da se dejansko zastavi nova reforma
in da se reče, da bomo to reformo
delali dve ali tri leta, v tem času pa ne
bo rednih usklajevanj ali pa bodo nižja,
dokler se ne uredijo oz. odpravijo nesorazmerja,
do katerih je prišlo. To je
bil edini način takrat in je edini način
tudi zdaj, sicer je to spirala brez konca.
Vedno se bo pojavil nekdo, ki bo videl,
da se nekomu drugemu zvišali plačo,
in bo verjel, da to pripada tudi njemu.
Ob trenutnih zahtevah – nekatere so že
izpolnjene –, se bližamo milijardi evrov
izdatkov na letni ravni. To so enormni
zneski, ob katerih morate vedeti, da
število zaposlitev v javnem sektorju od
leta 2013 ali 2014 narašča. Do takrat,
v času ZUJF-a v drugi Janševi vladi, je
bilo to še nekako pod nadzorom oziroma
so zaposlitve celo padale, potem pa
so začele zaposlitve skokovito naraščati.
Rast števila zaposlenih v javnem
sektorju in povišice brez sistemskega
pregleda ne peljejo nikamor. Mislim, da
ministrica za javno upravo to razume
in ve, ampak bojim se, da ji dela s panožnimi
rešitvami ne omogočajo.
V javnem sektorju marsikaj še ne
deluje. Tudi sistem nagrajevanaj
se je izrodil, delijo se praktično
same petice. Kaj je mogoče storiti?
To je ena od tistih točk, v katerih bi bilo
treba zdajšnji sistem popraviti. Živo se
spomnim, kako smo se leta 2008 pogovarjali
o uredbi o napredovanju, ko
sem kot minister zagovarjal uvedbo
kvot, da bi omejili število tistih, ki lahko
napredujejo, vendar so jih sindikati
z gnusom zavrnili. Ker smo bili tik pred
podpisom kolektivnih pogodb, so nas
nekako držali v šahu, češ da če bomo to
naredili, ne bodo podpisali kolektivnih
pogodb. Jaz sem že takrat trdil, da bo to
pripeljalo do nadpovprečnega odstotka
delovno uspešnih in točno to se je zgodilo.
Ker je bila nadpovprečna delovna
uspešnost vezana tudi na napredovanje
v višje plačne razrede, je privedla
do avtomatičnega napredovanja, ki je
problem tega sistema. To bi bilo treba
rešiti z zakonskim posegom, da bi bilo
napredovanj manj, da bi se postavila
kvota, koliko je lahko nadpovprečno
ocenjenih. To bi moralo biti že zdavnaj
urejeno, čas je bil recimo leta 2011, ko
ni bilo odprtih kolektivnih pogodb in
bi vlada z neko enostavno zakonsko
uredbo to lahko uredila.
Nekoč je bilo razmerje med
najvišjo in najnižjo plačo v javnem
sektorju 1 : 7, danes je to razmerje
samo še 1 : 4. Kako smo
do tega prišli?
Do tega smo prišli enostavno. V času
krize leta 2012 je bilo na nek način
splošno družbeno sprejemljivo, da
večje breme nosijo tisti, ki imajo boljše
dohodke, zadeva je šlo v to smer pri
varčevanju. Potem pa se nikoli nismo
vrnili na stara razmerja. To je egalitarno
razmerje, tega v nobeni drugi državi
ne boste našli in to samo še utrjuje pretirano
stopnjo egalitarnosti v Sloveniji.
Pri nas se vse dela v tej smeri. Prišlo je
do sploščitve plač v javnem sektorju.
Če gledate davčno reformo, je prejšnja
vlada šla v nižanje najvišjih davčnih
razredov, ta vlada pa je to ukinila. V vse
večjo egalitarnost gremo v vseh pogledih,
to pa je v vseh družbah pripeljalo v
enakost v revščini. To so pač alternative:
ali povečuješ družbeno bogastvo in
skoraj neizogibno povečuješ družbeno
neenakost, profitirajo pa vsi, tudi tisti,
ki imajo manj oz. so revnejši, ali pa
ustvarjaš vse večjo enakost, pri kateri
pa bodo vsi revnejši. Na žalost gremo v
Sloveniji v to smer.
Vlada je dvignila tudi minimalno
plačo, in sicer točno za 100 evrov,
kar je največje zvišanje v zadnjem
desetletju. Številni v javnem
sektorju so razburjeni, denimo
gasilci, in pravijo, da so zdaj že 24
plačnih razredov pod ravnjo nove
minimalne plače.
Gotovo nihče ne trdi, da si tisti z najnižjimi
plačami v Sloveniji ne zaslužijo
100 evrov na mesec več. Gotovo je to
za neko dostojno življenje pomembno
in potrebno. Problem je, da to ni enostavno.
Take stvari se ne obnesejo, če
so narejene z dekretom. Če je to tako,
bi lahko rekli, naj bo minimalna plača
1500 evrov. Višina minimalne plače
v neki državi pa je odvisna predvsem
od tega, koliko neka družba proizvede,
koliko proda in kako konkurenčna
je. Plače, ki postanejo nekonkurenčne
in prisilijo podjetja, da morajo dvigniti
cene in ne morejo več prodajati ter zapirajo
proizvodnje, vodijo v stagnacijo
in odpuščanja. To ne more voditi v nič
dobrega. Problem plač v Sloveniji je, da
so vse plače, predvsem pa višje plače,
preveč obdavčene. Država preveč pobere.
Ko delodajalec pogleda, koliko
je njegov celotni strošek, koliko mora
dati za to, da delavec na koncu meseca
na račun dobi 1500 ali pa 2000 evrov,
se zgrozi. Višje, kot so plače – recimo
ko govorimo za specializirana delovna
mesta, npr. specializiranega mikrobiologa
–, bolj so razmerja nenormalna.
Vsakomur absolutno privoščim višjo
minimalno plačo, toda glavni problem
je, da so najvišje plače na najzahtevnejših
delovnih mestih preveč obdavčene.
Kaj pričakujete od nove plačne
reforme v javnem sektorju, ki jo
v kratkem obljublja ta vlada?
Kako težko jo bo implementirati?
Povedal bom, kako bi jo sam izpeljal, če
bi bil spet v vlogi ministra. Šel bi pred
sindikate in jim odkrito povedal, da
se nam je plačni sistem razsul, in jih
vprašal, ali si želijo, da se vzpostavijo
neka nova pravična plačna razmerja,
da se ponovno vzpostavi enotni plačni
sistem, brez napak, ki jih je imel prejšnji.
Potrebovali bi dve ali tri leta, da
bi to izpeljali preko panožnih kolektivnih
pogodb, potem bi sistem stopil
v veljavo nekje leta 2026 ali 2027. Ne
bi imel takšnih težkih finančnih posledic,
kot jih nakazuje zdajšnji. Nikakor
pa se ne bi pogajal ločeno, saj bi to
pomenilo izgubo zaupanja sindikatov,
vsaj neko določeno stopnjo zaupanja
med sindiakti pa mora vlada uživati.
Če pa vodiš ločena pogajanja, od tega
zaupanja ne ostane nič. Moram reči,
da nisem optimist. Sindikati v zadnjem
času vidijo, da je lov odprt. Drugače
je kot leta 2003, ko so sindikati verjeli,
da bo vzpostavljen nek red, da bo
sistem plač primerljiv. Zdaj sindikati
vidijo, da je lov odprt, da ta vlada na
koncu pristane praktično na vse. Leve
vlade so v tem pogledu tako ali tako
šibke, saj so načeloma bolj naklonjene
sindikatom in imajo povezave z njimi,
sindikati pa to vidijo in nisem čisto
prepričan, da jim je iskreno v interesu,
da bi se znova vzpostavil red.