Domovina 82: Diagnoza zdravstva: Odkrivanje tople vode (Predogled)

82 | 26. JANUAR 2023 INTERVJU
21
Obstoječi sistem plač v javnem
sektorju je implementirala prva
vlada Janeza Janše, ko ste bili
tudi vi minister. Kaj je šlo narobe,
da zdaj ta sistem razpada pred
našimi očmi?
Plačni sistem, ki je formano v uporabi
še danes, se je začel uporabljati junija
leta 2008, vendar se je pripravljal zelo
dolgo. Zakon, ki je bil podlaga za ta
plačni sistem, je bil sprejet leta 2003,
potem pa so se začela pogajanja v javnem
sektorju, ki so trajala praktično
pet let in se zaključila junija leta 2008
s podpisom vseh kolektivnih pogodb.
Treba se je spomniti, da je bil glavni
razlog za prenovo sistema plač v javnem
sektorju to, da so bile plače nekontrolirane,
da so se plače urejale parcialno
v vsakem sektorju posebej in da so
zato rasle bistveno hitreje kot v zasebnem
sektorju. To se je začelo dogajati
nekje po 1994–1995. Treba je bilo nekaj
narediti in ta prenova plačnega sistema
je bila odgovor. Če se spomnite, je takoj
po tem, ko se je sistem začel uporabljati,
nastopila kriza, ki je v veliki meri
vplivala na razvoj plačnega sistema v
javnem sektorju, pokazala pa je tudi,
da je bil nov plačni sistem dobro orodje
za obvladovanje plačne mase. Takrat
so se uspele vlade s sindikati dogovoriti
za nižanje plač ali pa vsaj to, da ni
prihajalo do rasti v skladu s kolektivnimi
pogodbami. Vse to je prispevalo
k temu, da se stroški v času krize niso
pretirano povečali.
Potem pa se je z nastopom Cerarjeve
vlade leta 2014 začela razgradnja
enotnega plačnega sistema, sistem so
namreč začeli izigravati na različne
načine, preko panožnih kolektivnih
pogodb, zdaj ena skupina, zdaj druga,
zdaj zdravstvo, zdaj policija ... Sistem
je začel razpadati in je »de facto« že
zdavnaj razpadel. Sistem javnih plač
obstaja samo še na papirju. Za njegov
razpad obstajata dva razloga. Prvi je,
da ga v praksi nikoli niso znali uporabljati,
drugi pa, da je dejansko imel
nekatere pomanjkljivosti, ki jih je v
svojem poročilu že leta 2011 obelodanil
OECD. Vse to bi se dalo popraviti
z zakonom, ampak čeprav se je za te
pomanjkljivosti vedelo, ni nihče nič
naredil. Namesto tega so raje pustili,
da je sistem razpadel.
Zdravniški sindikat FIDES je bil
prvi, ki je v času aktualne vlade
zahteval višje plače in zagrozil
s stavko, ki so jo uspeli zadnji
dan preprečiti. Je bila po vašem
mnenju to, da je bilo zdravstvo del
enotnega plačnega sistema – zdaj
se mu namreč obljublja ločeni
plačni steber – napaka?
Mislim, da to samo po sebi ni narobe,
saj se zdravniki v javnih institucijah
financirajo iz javnega denarja, zato je
logično, da imajo dodatke na primer
za nočno delo ali pa nedeljsko delo
urejeno po enakem principu. Ne vidim
razloga, da bi bil kdo, ki je plačan
iz javnega denarja, izvzet iz javnega
sektorja. To pa seveda ne pomeni, da
se z zdravniki ni mogoče dogovoriti o
Potem pa se je
z nastopom Cerarjeve
vlade leta 2014 začela
razgradnja enotnega
plačnega sistema,
sistem so namreč
začeli izigravati
na različne načine.
povišanju plač preko višanja osnovne
plače, preko dviga osnovnega plafona,
ki je bil postavljen leta 2003. Verjetno
je res prenizek za najvišja in najzahtevnejšega
delovna mesta v zdravstvu,
ampak vse to bi se dalo rešiti znotraj
enotnega plačnega sistema. Treba je
tudi vedeti, da se je z nastopom krize
leta 2009 plačna lestvica zelo sploščila.
Peljala je do vse manjših razlik med
plačami, do uravnilovke. Vse manjše
razlike med najvišjo in najnižjo plačo
v javnem sektorju so pripeljale do egalitarizma,
zato bi se morali postopoma
vračati na prejšnjo raven, vendar se to
ni zgodilo. Vse je torej rešljivo znotraj
enotnega plačnega sistema in nobenega
razloga ni, da bi zdravniki iz tega
sistema izstopili.
Rešitev pa je tudi v tem, da bi imeli
več zdravnikom v privatnem sektorju,
tako kot je v drugih državah – državah,
ki imajo najbolje urejeno zdravstvo in
zdravstveno zavarovanje. Zdravstvo
pretežno deluje v zasebnem sektorju in
s tem ni nič narobe. Kot pacientu mi ni
pomembno, ali se zdravim v javni ambulanti
ali v zasebni, pomembno je, da
moja zavarovalnica pokrije vse zdravstvene
storitve. En del težave je torej
hitro rešljiv na ta način, ampak tukaj seveda
trčimo v večno ideološko prepreko,
saj del Slovencev ideološko razmišlja, da
je dobro zdravstvo lahko samo javno
zdravstvo, kar pa sploh ni res.
Verjetno je bil zdravstveni minister
v nezavidljivem položaju,
ko je moral popustiti in zdravnikom
obljubiti ločen plačni steber.
Potem pa je prišla še napoved
premiera Goloba. Govori se, da je
pravosodju 600 evrov dodatka obljubil
na lastno pest. To je sprožilo
plaz zahtev v javnem sektorju.
A se niso zavedali, da se bo to zgodilo?
Kaj bi vi storili kot minister?
Lahko povem, kako smo mi delali. Mi
smo se zavedali, kateri deli plačnega
sistema so enotni, katera pogajanja se
rešujejo za skupno pogajalsko mizo z
vsemi sindikati ali pa vsaj z večino in
katera pogajanja se lahko rešujejo s kolektivnimi
panožnimi pogodbami. Kadarkoli
so nam bile predstavljene zahteve,
ki bi posegle v enotni plačni sistem,
sem pogajanja vedno pripeljal za skupno
pogajalsko mizo, kjer so bili prisotni vsi
sindikati. Če potegneš samo eno potezo
v korist samo enega sindikata, vsi drugi
to vidijo in logično je, da se potem usuje
plaz. Vedno je to bilo tako.
Vlada tukaj dejansko dela napake,
predvsem ne moreš kar z dodatkom
reševati celotne plačne skupine, in to
s 600 evri na osebo. Ne predstavljam
si, kako bo to izpeljano, in verjamem,
da je sindikate, ki so bili navajeni na
čisto drugačen način urejanja plač, to
raztogotilo. Niti v najbolj divjih sanjah
si ne predstavljam, da bi kaj podobnega
naredili v časih, ko se bil sam minister
za javno upravo. Vedno sem kakršenkoli
premik uskladil s tedanjim
finančnim ministrom, pokojnim Andrejem
Bajukom, vedno sem se uskla-