Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)

MED(IJSKI) SOSEDI
6
78 | 29. DECEMBER 2022
MAČEK V ŽAKLJU
Gregor Kocijančič za Mladino piše o
franšizi videoiger Talking Tom, uspešnici
slovenskega podjetja Outfit7, ki je postala
»pravzaprav agresivno oglaševalsko
sredstvo, ki z reklamami bombardira
najmlajše«. Zato je bila uvrščena v
peticijo več kot dvajsetih ameriških
organizacij, ki se borijo za zaščito otrok
na spletu oziroma za zaščito njihovih
pravic, zasebnosti in duševnega zdravja«.
Talking Tom se je znašel v družbi
mnogih priljubljenih aplikacij, med njimi
tudi najhitreje rastočega družbenega
omrežja, kitajskega TikToka.
Peticija »poudarja predvsem problematiko
bombardiranja otrok z oglasi in
različne prijeme, ki mlade uporabnike
pahnejo v digitalno odvisnost tako, da
jim dnevni odmerek dopamina zagotavljajo
s skrbno načrtovanimi povratnimi
zankami, od družbenih potrditev do
različnih virtualnih nagrad«. Najbolj
problematično je, da tehnološki velikani
ciljajo na ranljivo skupino otrok,
ki v odvisnost tone nezavedno, in jo s
posredovanjem oglasov, spodbujanje k
nakupom izdelkov (maček Tom npr. sanja
o izdelku iz McDonaldsa): »Dolgoročni
cilj aplikacij, kot je Talking Tom, ni le
ustvarjanje dobička na račun mladih uporabnikov,
temveč se tovrstne tehnologije
v življenje otrok infiltrirajo zato, da vplivajo
na njihove vrednote in jih že v rosnih
letih vzgajajo v potrošnike.«
»Čeprav govoreči maček Tom na prvi
pogled deluje dokaj nedolžno, številni
strokovnjaki opozarjajo, da gre
pravzaprav za zlodeja. Kot pravi Dan
Podjed, je bil ›v našem otroštvu zlikovec
maček Tom, ki se je podil za Jerryjem in
ga zabil v tla s kladivom ali ga nabijal po
biljardni mizi namesto krogle. Novi Tom
je navidezno bolj dobrodušen, hkrati pa
tudi prefrigan, saj se otrokom najprej prikupi
s simpatičnimi odzivi, od mijavkanja
do godrnjanja, potem pa jim pobere
podatke,‹« še dodaja avtor.
ŠTUHEC O RUPNIKU
»Primer Rupnik je pretresel globalni
katoliški in verjetno tudi sekularni svet,«
začenja razmislek za Družino dr. Ivan
Štuhec. Po potrditvi vizitatorja skupnosti
Loyola v Sloveniji, škofa Daniela Libanorija,
je jasno, da so obtožbe zoper p. Marka
Ivana Rupnika resnične.
Zgodba je eden izmed najhujših primerov
zlorab v Katoliški cerkvi, in sicer iz
dveh razlogov: »vse tri zlorabe, spolne ,
psihične in duhovne so bile povezane z
zakramentalno dejavnostjo in nastankom
nove redovne skupnosti«, glavni protagonist
pa »ni kdorkoli, ampak jezuitski pater,
ki je razvijal svojo specifično teološko misel,
z njo povezano duhovnost, kar je vse
skupaj kulminiralo v njegovih mozaikih in
pisnih delih širom sveta.«
Njegov umetniški in teološki pristop je bil
totalen, zato je v Rimu postal zelo vpliven,
vendar ne brez spremljajočih težav:
»Vsepovsod, kjer je deloval, je prihajalo
do polarizacije: za ali proti njemu. Tudi v
italijanski Gorici. V luči te njegove totalitete
pa je mogoče razumeti tudi njegov vpliv na
cerkveno hierarhijo. Ta vpliv je sistematično
gojil in ga razvil vse do papežev, razen
do Benedikta XVI. Tisti, ki pravijo, da je bil
najvplivnejši Slovenec v Rimu, imajo prav.«
Pojavlja se vprašanje, kaj bodo storili
tisti, ki so za vse to vedeli in so Rupniku
kljub temu dopustili globalni vpliv, kaj
bo z njegovimi mozaiki, kaj z žrtvami in
kaj z njim samim kot človekom. Slednji
vprašanji sta morda ključni: »To, kar se je
zgodilo na Kongregaciji za nauk vere, da
je bil za sorazmerno kratek čas izobčen in
po priznanju ter pokori rešen te kazni, v
ničemer ni bil odgovor in zadoščenje za
žrtve. Te od tega dejanja niso imele prav
nobenega zadoščenja.« »Žrtve naj povedo,
kako vidijo in si predstavljajo svojo
in Rupnikovo prihodnost. Samo one mu
lahko dajo ›odvezo‹ in naložijo pokoro.«
»To je vprašanje nas vseh, Katoliške
cerkve v celoti, od papeža Frančiška do
zadnje anonimne Ane, ki je v dobri veri
sledila Markovi duhovnosti. Če se odreši
odnos Rupnik – sestre skupnosti Loyola,
bo odrešena tudi globalna in lokalna
Cerkev. Temu bi lahko rekli sanacija v
korenini,« zaključuje dr. Štuhec.
SPOMENIK GOLOBU
Peter Jančič v komentarju identificira
političnega poraženca in zmagovalca
letošnjega leta: ruskega predsednika
Vladimirja Putina in slovenskega premierja
Roberta Goloba.
Robertu Golobu bi »morala državna podjetja,
ki proizvajajo in prodajajo elektriko,
postaviti velik spomenik. Rešil jih je. Dal
jim je toliko, kot še nihče. Tudi osebno jih
premier simbolizira. V preteklosti si je od
tam zagotovil plačila v višinah, ki večini
državljanov še v sanjah niso dosegljiva.
Plačevali pa so še za varnost Miloša
Milovića, za medijsko podobo Vesne
Vuković … Pojasnilo je bilo, da so uspešni
in tvegajo. Z denarjem nas vseh.«
Na drugi strani je veliki poraženec leta
ruski predsednik Vladimir Putin: »Putinov
polom se je začel, ko mu je propadel
načrt hitre okupacije Ukrajine. Ukrajinci
se niso razbežali in položili orožja, ko
je vdrl v njihovo državo. Ko so enote
nenačrtovano obstale, ni bilo oskrbe. Na
to niso računali. Kot niso na to, da bo na
drugi strani dobro motivirana vojska, ki
se je borila za svojo domovino. Zase.«
Spremenilo se je tudi javno mnenje v
sosednjih državah. Švedska in Finska
sta namreč vstopili v NATO, podpora
Ukrajini pa raste na vseh straneh: »Celo
vladajoča slovenska leva politična elita,
ki je bila tradicionalno velik Putinov
zaveznik, se je zadnje čase potuhnila in
Putin in njegovi v Sloveniji niso več tako
pogosto, kot so v Belorusiji.«
Za konec Jančič ironično doda še, da so
po odstopu notranje ministrice Tatjane
Bobnar, potem ko so v javnost prišli
politični pritiski vlade na policijo, v
parlamentu pričeli preiskavo pritiskov na
policijo s strani Janeza Janše.