Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)

| 78 | 29. DECEMBER 2022 INTERVJU
53
ki si samo želi, da bi ga nekdo objel in
mu rekel, da je vse v redu. Ta dva načina
gresta lahko v velike skrajnosti.
To se v partnerstvu kaže v neprestanih
konfliktih ali pa v popolni podredljivosti.
Ne more se sprostiti, ne more
zaupati. Tudi v odnosu do otrok se to
lahko kaže kot ena taka »robotskost«,
ker človeka spet poganja strah, ali je
dober starš. Ali pa je zelo popustljiv
in ne upa postaviti nobene meje, ker
pravzaprav sploh ne ve, kje bi naj bila
ta meja. Ves čas čuti, da ni dovolj. Tudi
otroci to čutijo. Kot da starša ni. Njega
ne uniči alkoholizem, ampak ga uničita
ta strah in negotovost.
Kako začeti reševati to težavo?
Kako si lahko odrasel otrok alkoholika
pomaga?
Dokler ne pride v stik s tisto bolečino
– kakršna koli že je, ker pri vsakem je
malo drugačna, ampak nekje mora priti
v to jedro – ne more zares začeti reševati
stvari. V njegovo zavest mora priti to,
kako se je takrat počutil in da se je imel
pravico tako počutiti, da ni bilo z njim
nič narobe. Da druge izbire ni imel. Niti
vedel ni, da bi lahko bil upravičeno jezen
ali razočaran na nekoga. Vse je prevzel
nase. To je edino, kar otrok lahko naredi,
ni pa to prav, ker otrok ne more urejati
odnosov v družini. Začne pa to početi,
ker ima potem občutek, da nekaj lahko
kontrolira. Vendar pa zato ni dozorel in
mu to tudi ne more uspeti, pa ne zato,
ker bi bil slab ali nesposoben, ampak
zato, ker je samo nedozorel. Vendar pa
tega ne razume, zato ima potem ves čas
občutek, da je z njim nekaj narobe, da
njemu nekaj ni uspelo.
Ta dejstva mora potem nekako zamejiti
in spoznati te konstrukte, ki si
jih je takrat zgradil. Potrebno je v jedru
priti do te bolečine. Telo začne boleti,
pridejo solze bolečine. Ampak potem
odleže, ko se dotakne tega oz. razkrinka
to, pred čemer je ves čas bežal ali kar
skušal prikriti. Tudi sram je v tem jedru.
Zdi se mu, da je z njim nekaj narobe,
skušal je vse narediti, da bi ta sram
nekako prikril, razdajal se je, šel je preko
vseh meja, šel je v nek perfekcionizem,
ampak v resnici to ni čisto ničesar
pomirilo, ker je bilo v funkciji prikrivanja
občutka, da je z njim nekaj narobe.
Tako počasi začne človek razmejevati
to zavedanje. Je pa potrebnega
veliko poguma za ta korak. Včasih ga
morajo okoliščine v to prisiliti: kakšna
stiska z lastnimi otroki ali partnerjem.
Ko mu vse propada in začne raziskovati,
vidi, da so v ozadju ti vzorci. Več je
teh vstopnih točk.
Kako začeti to razmejevanje med
sabo kot osebo in sabo kot otrokom
alkoholika?
Že v osnovi bi bilo dobro vedeti in sprejeti,
da če prihajaš iz take družine, je to
en del tebe, ni pa vse, kar ti znaš ali kar
ti si. Ko otrok alkoholika začne počasi
prihajati v stik z vsem tem, spozna, da
se mu je dogajala velika krivica. Priznati
to je včasih zelo težko, ker s tem kritizira
svoje starše, ki so vedno svetinja,
saj so edini, ki jih ima.
Ko otrok pride do spoznanja, v terapiji
ali kako drugače, da so bila njegova
čustva prava, njegova občutja pravilna,
je že veliko narejeno. Lahko seveda
tudi razume, da starši niso zmogli in
znali drugače. Da jim je življenje diktirala
zasvojenost in da če tega ne bi bilo,
bi lahko bilo tudi drugače. Kljub temu,
lahko čuti jezo, žalost, pogrešanje … To
so njegova legitimna čustva. Ne sme jih
zatirati, da bi zaščitil starše. Ko je bil
majhen, se najbrž ni smel veliko jeziti
ali pa jokati. Je pač moral preživeti.
V nedavnem intervjuju je dr.
Jože Kociper dejal, da se alkoholiki
običajno šele po štirih letih
zdravljenja začnejo vsaj približno
zavedati, kaj so pretrpeli njihovi
otroci. Kako naj otrok predela
to travmo, če pravzaprav skoraj
nikoli ni niti priznana?
Za otroka alkoholika je to proces žalovanja.
Da žaluje za tem, kar bi mu
pripadalo, pa nikoli ni in ne bo dobil.
To lahko primerjamo s tem, da se nekdo
rodi z nekim primanjkljajem, brez
okončine. Kako s tem živeti? Tega ne bo
nikoli imel. Lahko žaluje za tem, sprejme,
da je ta hiba tu, da se mu je zgodila
krivica. Ni si sam izbral tega, ni on kriv.
Druge izbire ni imel.
Potrebno je žalovanje za tem, da od
staršev ni dobil tega, kar je potreboval.
Vso pravico ima, da je jezen. Ne gre za
odpuščanje v smislu, da to pozabi, da se
dela, kot da nič ni bilo … Gre za to, da to
izpusti in se nauči s tem živeti, da ni to
edino, kar ga čaka v življenju. Da to ni
edino, kar ga definira.
Tudi zasvojena oseba, ki se gre zdravit,
mora priti do tega spoznanja. To, da
neha piti, je samo telesno, je samo ena
okoliščina. Če tu ni brutalne iskrenosti
in pripravljenosti na to, da bo slišal to,
kar je svojim otrokom povzročil, tudi
ozdravljenja ni. Ni se treba zagovarjati
in braniti, samo slišati mora. Šele potem
lahko otrok mogoče začne zaupati in
verjeti, da nekdo daje prostor resničnosti
njegovih občutij. Če pa začnemo pojasnjevati
svojo situacijo, ko nam pove,
kaj je bilo narobe, je to tako, kot da začnemo
zanikati njegova občutja. Alkoholik
mora biti pripravljen slišati to, kar so
drugi doživljali ob njem. To pa ni vedno
lahko. Zato večina ljudi obtiči na točki,
kjer se stvari ne premaknejo naprej in
vzdušje ostaja enako ali pa še slabše, kot
je bilo prej, ko je starš še pil.
V drugih državah v zdravljenje
vključujejo vso družino, pri nas
le partnerja …
Prav bi bilo, da se vključi celo družino.
Žal so otroci tu največkrat pozabljeni
in spregledani in si pozneje sami iščejo
pomoč. Če pogledamo, koliko je prisotnega
alkoholizma: po nekaterih ocenah
do dvesto tisoč odvisnih od alkohola.
Na enega alkoholika so še zraven
partnerji, otroci …
Torej gre za pravo epidemijo
od odvisnosti poškodovane in
ranjene družbe …?
Ja, žal. Alkohol je socialno sprejemljiva
droga.
Na sistemski ravni stvari še niso
urejene, so pa nekatere druge možnosti.
Odrasli otrok alkoholika lahko
najde pomoč, je pa to bolj stvar njegove
motivacije in odločitve. Prva stvar
pa je, da si sploh prizna, da je otrok
alkoholika. Da razmeji: to so bili moji
starši, to sem pa jaz. Da ne skriva, ker
skrivanje ohranja te vzorce.