Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)

INTERVJU
52
| 78 | 29. DECEMBER 2022
nesti in ni varnosti. Ogromno je sramu
in občutkov, da je nekaj narobe z njim, z
nami, ker se vse to dogaja … Velikokrat je
prisoten tudi strah, ker je pogosto zraven
tudi teror in nasilje, torej čisto konkreten
strah pred hudimi posledicami, ki se
bodo zgodile: negotovost, strah pred tem,
kaj bo danes, kako se bo pa danes odvijalo,
ko pride zasvojeni starš domov …
Kako pa se otrok sooči s tem
notranjim konfliktom, da je starš,
ki mu naravno zaupa in mu je
zaupan, negativna figura
v njegovem življenju?
Velikokrat sta prisotna tudi odpor in
gnus. S tem pa otrok pride tudi do občutkov
krivde, ker grdo o starših pa
ne smeš misliti. Starši so vedno tisti,
h katerim se vračamo, ne glede na to,
kakšni so. To je čisto naraven impulz.
Če tam ne dobimo opore, zaščite, in
če starši postanejo vir zla, sramote,
odpora … Kam bomo šli? Takrat pride
do močnega notranjega konflikta.
Ta je povezan z občutkom krivde, ker
tako mislimo o starših in dvomimo o
sebi. Ali res prav čutimo? Kaj pa, če
je z nami nekaj narobe? Kaj pa, če je
to, kar starši počnejo, normalno? Ti
senzorji za zaznavanje, kaj je »prav
in narobe«, se razvijejo v čisto drugo
smer, kot bi se sicer.
Otrok se vedno podreja. Ni prostora
za to, da bi otrok počel to, kar naj bi
otrok sploh počel: bil otrok, se igral, bil
radoveden, sproščen, bil brez skrbi za
svojo družino … S tem pa je povezano
tudi veliko žalosti.
V enem izmed svojih prispevkov
pišete o tipičnih (nenapisanih)
pravilih vedenja za otroke v odvisniških
družinah …
Ja, o tem pišejo številni avtorji. Osnova
teh pravil je, da se mora otrok za vsako
ceno prilagoditi tej družini. Drugega
mu ne preostane. Sebe začne žrtvovati,
da bi ohranil svojo podobo družine in
staršev v čim boljši obliki. Sebe žrtvuje,
da staršema omogoča biti starš. Pravil
je veliko: recimo da se o družinskih
težavah ne govori, da ne sme izražati
čustev, da se ohrani minimalna komunikacija,
kljub temu, da otrok ni nikoli
dovolj dober, se od njega pričakuje,
da stremi k perfekcionizmu, za vsako
ceno se mora izogibati konfliktom …
Najbolj pretresljivo se mi je zdelo
sedmo pravilo, ki pravi, da ni v
redu, če se igraš in si igriv. Če se
spustiš z vajeti in začneš uživati,
se bo zgodilo nekaj slabega. Zelo
veliko odraslih ljudi je, ki so vedno
v nekem krču, ali to izvira iz tega?
Ja, ker je v takem otroštvu vedno neka
negotovost. V otroštvu ni prostora za
sprostitev, ker mora otrok biti vedno z
enim delom očesa pozoren na to, kaj se
bo zgodilo: kako bo danes doma, kakšen
bo oče prišel domov, kaj bo z mamo,
z njim, z bratci in sestricami. Pri tem je
močno prisoten vidik »postaršenosti«,
vsaj pri enem od otrok, navadno starejšem.
Prisoten je tudi občutek krivde,
da če se bo sprostil, mu bo preveč lepo,
ali pa da bo nekomu šel na živce, če bo
preglasen ali preveč sproščen. Ni varnega
prostora za igro. Otrok je na tem
področju zatrt.
Otrok začne sebe
žrtvovati, da bi ohranil
svojo podobo družine
in staršev v čim boljši
obliki. Sebe žrtvuje,
da staršema omogoča
biti starš.
Govorite tudi o tem, da otrok
velikokrat sam sebe nezavedno
sabotira, da ne bi s svojimi uspehi
starša izzival in mu kazal njegove
disfunkcionalnosti …
Tudi to je povezano s to krivdo. Z občutkom,
da bodo starši prizadeti, če
bo on boljši. Zasvojeni starši tudi sami
dostikrat dajo vedeti otroku: »Kaj pa
misliš, da si, nikoli ne bo nič iz tebe.«
Kot da mu ne privoščijo uspeha. Ker
to bi bil dokaz, da jih je otrok prerasel
ali pa da bi ga bilo treba upoštevati,
ko skuša ukrepati. Velikokrat hočejo
starši te otroke – pa ne samo te otroke,
tudi vse ostale – razvrednotiti. Ker
je težko sprejeti dejstvo, da si zasvojenec,
drugi ti pa tu kažejo neko zrcalo.
Obramba je potem najboljši napad. In
starši napadejo otroka. Niti ga ne vidijo
kot otroka, ki nekaj želi in potrebuje.
Otrokov uspeh se velikokrat zatre in ti
otroci največkrat niti nočejo izstopati
s svojimi uspehi, ker lahko postanejo
preveč opazni in bi na nek način iritirali
svoje starše, negativna pozornost
bi se usmerila nanje in bi postali tarča.
Pa tudi težko verjamejo vase in v to,
da lahko kaj dosežejo. Občutek lastne
vrednosti je majhen.
To so začarani krogi. Otrok v sebi
zgradi občutek, da ni sposoben. Ta občutek
je zanj realen, saj ga je zgradil ob
svojih starših. Občutek ima, da mora
poskrbeti za vse v svoji družini: za brate,
sestre, za mamo, pa tudi za čisto
konkretne stvari. In tega ne more dobro
opraviti, ker ni odrasel, ker je otrok.
Ne more biti dober starš mlajšim bratom
in sestram, ne more dobro čustveno
poskrbeti za mamo. Vedno ima občutek,
da ni zadosti, in res ni … niti ne
more biti. Saj je otrok. Te vloge sploh ne
bi smel imeti. Ta občutek je tako zelo
globoko usidran, da tudi potem, ko je
odrasel, ne verjame vase. Vedno je v
senci drugih, malo podrejen, ne upa si
izpostavljati se, pokazati jeze …
Kako tak človek funkcionira v
odrasli dobi? Kako v partnerskih
odnosih? Kako v odnosih do
svojih otrok?
Vedno ostanejo neke brazgotine. Ni
nujno, da bo tudi sam pil. Lahko bo
imel odpor do alkohola. Toda v odnosu
do partnerja, otrok ali v drugih odnosih
– lahko tudi na delovnem mestu
– se stvar zaplete. Vedno je prisoten
strah, negotovost. Skrije jo lahko za
pasivnostjo in podrejenostjo. Strašno
se boji kakršnegakoli konflikta, ker
ima občutek, da je treba za ljubi mir vse
potrpeti. Zelo se podreja in je pasiven.
Lahko pa se ta strah prikrije in postane
zelo dominanten in agresiven.
Nekateri otroci alkoholikov postanejo
osebnosti, ki se jih drugi kar malo bojijo.
So taki našpičeni, ostri, si upajo vse
povedati, so dominantni. Da prehitijo
konflikt, preden bi se lahko zgodil. Toda
tudi tu je v ozadju strah, da bi ta njihova
krhkost in ranljivost prišla na dan. Ali
pa so »gajstni«, odločni. Ampak to je fasada,
znotraj pa je sama krhkost in bitje,