Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)
“Če hočeš uničiti človekovo dušo, ga zasuj z denarjem,” piše odgovorni urednik Tino Mamić v številki 78 tiskane Domovine in nadaljuje, da pogosto slišimo, koliko denarja ima Cerkev, najraje pa to mantro ponavljajo ljudje, ki niso veliko hodili ne v cerkev in ne v šole. “A tudi ljudje, ki redno hodijo k maši, večinoma ne vedo, koliko denarja ima župnik. Tudi zato, ker v mnogih župnijah o financah še najožji župnikovi sodelavci ne vedo veliko. Roko na srce, marsikje niti nimajo česa vedeti, saj so župnijske blagajne prazne,” piše Mamić. Veliko slovenskih župnikov je sicer s protikoronskimi ukrepi finančno zaživelo. Dobili so namreč državno pomoč kot drugi samostojni podjetniki, mesečno po 1100 evrov. To je 200 evrov manj kot znaša povprečna slovenska plača. Pred korono torej niso imeli niti »jurja« plače.
“Če hočeš uničiti človekovo dušo, ga zasuj z denarjem,” piše odgovorni urednik Tino Mamić v številki 78 tiskane Domovine in nadaljuje, da pogosto slišimo, koliko denarja ima Cerkev, najraje pa to mantro ponavljajo ljudje, ki niso veliko hodili ne v cerkev in ne v šole. “A tudi ljudje, ki redno hodijo k maši, večinoma ne vedo, koliko denarja ima župnik. Tudi zato, ker v mnogih župnijah o financah še najožji župnikovi sodelavci ne vedo veliko. Roko na srce, marsikje niti nimajo česa vedeti, saj so župnijske blagajne prazne,” piše Mamić. Veliko slovenskih župnikov je sicer s protikoronskimi ukrepi finančno zaživelo. Dobili so namreč državno pomoč kot drugi samostojni podjetniki, mesečno po 1100 evrov. To je 200 evrov manj kot znaša povprečna slovenska plača. Pred korono torej niso imeli niti »jurja« plače.
- TAGS
- wwwdomovinaje
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
ZDRAVJE<br />
44<br />
Komentar<br />
<strong>78</strong> | 29. DECEMBER 2022<br />
Kako do zdravnika - ne tako<br />
FEDERICO V.<br />
POTOČNIK<br />
Odkar pomnim, je naše zdravstvo v težavah. Vsakič znova<br />
smo bili na robu prepada, pa vendar smo v zadnjem času<br />
naredili velik korak naprej; prepada ne gledamo več od roba,<br />
temveč praskamo po njegovih stenah, medtem ko se po nekem<br />
zdravstvenem toboganu pospešeno bližamo dnu.<br />
V<br />
nekem trenutku tega padca<br />
se moramo strinjati, da ne gre<br />
več naprej. Črno-bele točke<br />
preloma ni, ker veliki sistemi<br />
propadajo počasi. Vsakič znova smo se<br />
na novo – slabšo – realnost navadili kot<br />
tista pregovorna žaba, ki se kuha počasi.<br />
Po malem so zdravniki odhajali iz sistema<br />
med koncesionarje, med »čiste« zasebnike,<br />
celo ven iz medicine. En odhod<br />
pokriješ, dva tudi, tretjega že težje. Ko ti<br />
v vsem zdravstvenem domu ostane le<br />
administrativno osebje in 130.000 ljudi<br />
brez osebnega zdravnika, je rahlo pozno<br />
za ukrepanje. Ta »ne gre več naprej« pa<br />
zahteva poglobljen in temeljit premislek<br />
o prenovi slovenskega zdravstva.<br />
OSMISLITI SISTEM<br />
Vse, kar vemo o zdravstvu, izhaja iz<br />
poznanega miselnega koncepta zdravstva,<br />
ki ga imamo pred očmi. Ideje in<br />
predlogi so ponavadi majhne izboljšave,<br />
ker ne premoremo pravega vizionarstva.<br />
Kot da bi gledali vilo, potrebno<br />
prenove, in mi zgolj načrtujemo novo<br />
barvo fasade, ker se na inštalacije ne<br />
spoznamo, kaj šele, da bi se lotili nadomestne<br />
gradnje. Težko se pogovarjamo<br />
o več zavarovalnicah, če smo celo<br />
življenje poznali le monopol ZZZS. Že<br />
preprost koncept, da lahko bolnišnice<br />
tekmujejo med seboj, je mnogim tuj.<br />
Razlog je v tem, da je naš zdravstveni<br />
sistem ostanek prejšnje države, ki je<br />
svojo nedemokratičnost prenesla tudi<br />
v zdravstvo, kar smo po osvoboditvi od<br />
Jugoslavije nekako obdržali. Pozna se<br />
predvsem v vsiljevanju državne rešitve<br />
s posledičnim pomanjkanjem svobode<br />
in izbire: Pacient lahko izbere osebnega<br />
zdravnika, pediatra, ginekologa in<br />
zobozdravnika, drugega pa že ne. V<br />
bolnišnici nima izbire, kdo ga bo zdravil,<br />
kot da bi bili vsi enaki, čeprav nismo.<br />
Kot da je vseeno, če greš v eno ali<br />
drugo bolnišnico, čeprav smo različni.<br />
Ta občutek enakosti je bil ustvarjen<br />
kot izgovor za zmanjševanje izbir<br />
– čemu bi izbirali, če med izbirami ni<br />
razlike? Npr. podatkov o zapletih ne<br />
objavljamo, ker se bojimo, da bi se pokazalo,<br />
da nekdo dela boljše kot nekdo<br />
drug. Se spomnite lestvice uspešnosti<br />
gimnazij? Kaj je hujšega v egalitarni<br />
družbi, kot da je nekdo boljši od drugega?<br />
Posledice te paradigme vidimo danes.<br />
Površinsko se da marsikaj sklepati,<br />
saj so bili takrat menda vsi srečni, ampak<br />
razvrednotenje tega in drugih poklicev<br />
se je začelo s takratno centralizacijo,<br />
s takratnim prenosom odločanja<br />
na višje nivoje, ki so bili pod popolno<br />
kontrolo oblasti.<br />
Kar gledamo sedaj, so stvarne in<br />
psihološke posledice 70 let prevlade<br />
državnih odločitev nad posamezniki.<br />
Zato rešitve ne morejo priti iz istega<br />
kotla, kjer so pripravljali prejšnje rešitve,<br />
ki so nas pripeljale v sedanje stanje,<br />
ampak morajo odločno presekati s starimi,<br />
škodljivimi praksami, ki nimajo<br />
mesta v 21. Stoletju.<br />
VLOGA ZZZS<br />
Ali želimo imeti le eno zavarovalnico,<br />
ki bo odločala o vsem? Torej eno zavarovalnico,<br />
ki bo določala, koliko bo za<br />
storitev plačala, ne da bi izvajalec imel<br />
kaj besede pri tem? Ali pa si želimo več<br />
zavarovalnic, ki bodo tekmovale med<br />
seboj, kdo za vas boljše poskrbi, zato da<br />
dobi več strank?<br />
Če razložim na primeru: če se zaletim<br />
z avtom, grem naslednji dan k mehaniku,<br />
da mi popravi avto. Če mi bo<br />
mehanik rekel, naj pridem čez šest mesecev<br />
na popravilo za avto, bom rekel:<br />
»Ne, hvala,« in šel k drugemu mehaniku.<br />
Zakaj potem čakamo dve leti na<br />
magnetno resonanco kolena? Ali cenimo<br />
svoje zdravje manj kot avtomobile?<br />
V Zahodni Evropi to gladko deluje, pri<br />
nas pa bi to odrezalo precej dobaviteljskih<br />
»biznisov«.<br />
DRUGI RAZMISLEK<br />
Bolnišnice so centralno vodene z ministrstva,<br />
s čimer onemogočajo konkurenco<br />
med zdravstvenimi ustanovami.<br />
Ta togost omejuje avtonomijo zdravstvenih<br />
zavodov, da bi sami odločali<br />
o kadrovski politiki, plačah in investicijah.<br />
Čakanje na navodila ministrstva<br />
ne more prinesti napredka.<br />
Ena rešitev je decentralizacija<br />
upravljanja zdravstvenih ustanov: v<br />
21. stoletju mora odločanje biti bližje<br />
ljudem, zato naj vsak zavod upravlja s<br />
svojim denarjem, samostojno sklepa<br />
pogodbe z zavarovalnicami in naj konkurira<br />
z drugimi zdravstvenimi usta-<br />
SHUTTERSTOCK
Change language