Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)

78 | 29. DECEMBER 2022
INTERVJU
37
Ravno v času, ko se je Državni
zbor seznanjal z odstopom
notranje ministrice Tatjane
Bobnar, pomladni pol pa opravljal
refleksijo supervolilnega leta,
smo se pogovarjali z dr. Vinkom Gorenakom,
nekdanjim ministrom za
notranje zadeve in poslancem, človekom
z dolgoletnimi izkušnjami na področju
policije. Pogledali smo različne
vidike odstopa notranje ministrice,
pritiskov na policijo in sprememb na
področju varovanja najvišjih posameznikov
v državi.
Natanko pred mesecem dni se je
vladna koalicija postrojila za ministrico
Bobnarjevo in jo soglasno
podprla ob interpelaciji SDS,
danes pa ministrica odstopa, ne
uživa več zaupanja premierja, koalicija
pa je bolj ali manj tiho. Kako
si razlagate to spremembo vetra v
koaliciji v odnosu do Bobnarjeve v
enem samem mesecu?
V Sloveniji smo imeli že okrog 50 interpelacij,
od tega so bile tri uspešne.
Interpelacija je sicer akt opozicije, s katerim
skuša zrušiti kakšnega ministra,
ampak če glasovi niso v naprej zmenjeni,
je težko uspešna in tudi tukaj je bilo
to pričakovano. Tako je interpelacija
bolj akt resnega opomina, ki ga opozicija
izreče nekemu ministru.
Po tem pa se je zgodilo, kar se je
zgodilo. Bobnarjeva je odšla z dvignjeno
glavo, ampak precej naivna, ker se je
v to zgodbo sploh spustila.
Kako pa tak hiter prehod od
zaupanja do nezaupanja vpliva na
kredibilnost vlade? Kako problematično
je to?
Pred mesecem dni jo je Golob hvalil, da
je najboljša ministrica na svetu, zdaj
pa, ko so nekatere stvari prišle na dan,
je potreben njen odhod. Seveda je to
problematično za vlado.
To kaže na stanje v stranki Gibanje
Svoboda. Takšne stvari se ne morejo
zgoditi v strankah s politično tradicijo,
kot so SDS, NSi pa tudi SD. To so stranke
s koreninami in sistemom ter imajo
pokritje na terenu. V teh strankah se ne
dogaja, da pridejo v parlament ljudje,
ki se med seboj ne poznajo. Vedo, kako
bodo delovali naprej.
Golobova stranka pa je
– kot prej Cerarjeva, pa
Šarčeva in Jankovićeva
– podobna skupini
izletnikov, ki se dobijo
na ljubljanski železniški
postaji in se odpravijo na
izlet na Dunaj.
Golobova stranka pa je – kot prej
Cerarjeva, pa Šarčeva in Jankovićeva
– podobna skupini izletnikov, ki se
dobijo na ljubljanski železniški postaji
in se odpravijo na izlet na Dunaj. Ker
nihče nikogar ne pozna, je normalno,
da pride do konfliktov. So pač ljudje, ki
so se nabrali na kup, da pridejo do nekega
cilja. Ta skupina pa ima različne
želje in mnenja in jasno je, da bo prišlo
do konflikta.
Kaj pa na desni strani. Mesec dni
nazaj so vlagali interpelacijo,
danes pa se zdi, kot bi si želeli, da
Bobnarjeva na položaju ostane.
Kako pa vidite zadrego opozicije
glede tega?
Žan Mahnič je denimo rekel, da je škoda,
da je ministrica odstopila. Ampak
to ni bilo mišljeno v smislu: »Ostani, ne
odhajaj.« Mislim, da je samo želel povedati,
da bi bilo bolje, če bi še naprej
razgaljala ozadje Gibanja Svoboda.
Med razlogi za odstop se je omenjalo
od pritiskov na policijo do
vplivnih posameznikov, konkretno
Damirja Črnčeca in Miloša
Njegoslava Milovića. Premier je
kot razlog za odhod ministrice,
s katero naj bi sicer dobro delal,
navedel, da se nista ujela glede varovanja
predsednika vlade. Kaj je
po vašem mnenju resnični razlog
za njen odhod?
Bobnarjeva je v politiko vstopila precej
naivno. Mislila je, da bo lahko uresničevala
svoja načela, pa temu ni bilo tako.
Sam že od leta 1992 spremljam zadeve
v povezavi z varovanjem varovanih
oseb. Vedno se pojavijo neki posamezniki,
bivši policisti, užaljenci, ki niso
dosegli svojih ambicij in so bili iz policije
odstranjeni. Potem pa najdejo stik z
vladajočimi in hočejo vplivati na situacijo.
Tak je tudi primer Milović. Kolikor
je znano, je bil suspendiran, odpuščen
iz specialne enote in zdaj se želi prek g.
Goloba maščevati Martinu Jazbecu.
Glede varovanja varovanih oseb je
pa tako. Med leti 1991 in 1993 je bil nek
minister, ki je ves čas zahteval menjavo
varnostnikov. Bil je prepričan, da varnostniki
izblebetajo vse, kar se pogovarja
po telefonu v službenem avtomobilu
in stvari potem pridejo v javnost.
Pa ni šlo za varnostnike, ampak so ministra
nadzorovale tuje obveščevalne
službe, od koder so prihajale informacije.
In minister bi moral to vedeti.
Ko si varovana oseba, imaš dodeljeno
neko skupino varnostnikov, ki te
spremljajo. Tudi sam sem se kot minister
leta 2012 znašel v tej vlogi. Nikoli
nisem spraševal, kakšnega političnega
prepričanja so varnostniki. Lahko pa
rečem, da so odlično opravili svoje naloge.
To so bili profesionalci.
Policija je tista, ki določi, kdo bo
koga varoval. Ko sem bil notranji minister,
je Karl Erjavec kot obrambni minister
poslal seznam ljudi, kdo naj ga
varuje. Ampak to ne gre tako in takrat
nisem dovolil, da bi Erjavec izbiral svoje
varnostnike, ampak je dobil tiste, ki
jih je določila policija.
Izjave, ki jih poslušamo te dni, denimo
od gospoda Šarca, so pa žalitev policije,
ko pravi, da so ga naokoli vozili varnostniki,
ki niso vedeli, kje je Državni
zbor. To ni nič drugega kot prilizovanje
predsedniku vlade. To je nepošteno do
policistov, ki opravljajo to delo.
Golob si zdaj sestavlja svojo varnostno
skupino, kar je precedens
v slovenski zgodovini. Še noben
poskus do zdaj ni uspel. V čem
vidite razlog za Golobov poskus
na tem področju?
Predsednica parlamenta Klakočarjeva
je rekla, da so v javnost prišli posnetki
sinov predsednika vlade ter da mora
premier zaupati ljudem, ki ga varujejo.
To so navadne floskule. Upam si dati
roko v ogenj, da noben varnostnik ni