Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)

TEMA TEDNA
16
Intervju
78 | 29. DECEMBER 2022
Sam si hrano plačujem
iz svojega denarja.
V običajni službi v
Sloveniji bi mi pripadalo
povračilo stroškov
za malico in prevoz.
Interneta ne plačujem
sam, uporabljam
župnijskega. Avto in
gorivo plačujem iz
svojega denarja, kljub
temu, da ga uporabljam
predvsem za službene
namene, ampak tega
ne ločujem.
potrebe Cerkve. Povsod pa je tudi tako,
da ljudje vidijo, če se kaj dela, in se praviloma
sami odzovejo. So pa tudi kraji,
kjer ni toliko nedeljnikov ali je preprosto
težje zbrati denar. Tam je finančno
težko kaj narediti. Zaenkrat pošiljam
namene maš v župnije, kjer jim maš
primanjkuje. Za vsako mašo, ki je oddana,
se v cerkvi tudi javno pove, kam
je bila oddana.
Tako da velike bogatije
iz duhovništva ni?
Bogatije ne more biti. So pa razlike,
finančno gledano, med župnijami in
najbrž tudi med škofijami. V župnijah,
kjer sem do sedaj deloval, sem opazil
razlike. Lahko povem, da sem v eni izmed
manjših župnij, kjer sem deloval,
opazil, da sta imela moja soseda – mož
in žena, oba upokojenca – skupaj večje
dohodke, kot sem jaz zbral v celem letu
za župnijsko blagajno. V župniji, ki je
bila finančno skromna, so bili zelo dobri
ljudje, ki so me lepo sprejeli, bili hvaležni
in tudi skromni. Bili so večinoma
starejši. Ko sem prišel na župnijo, so me
opozorili na visoke stroške ogrevanja
in da se na sezono za ogrevanje ne ravno
majhnega župnišča porabi do 3.000
obcina-grad.si
litrov kurilnega olja. Da bi bil župnijski
račun manj obremenjen, sem spremenil
kurjavo na drva, ogreval le kopalnico
in svojo sobo ter tako močno znižal
stroške kurjave. Spomnim se župnije
v Posavju, kjer sem deloval in so ljudje
finančno težje shajali, saj je bil rudnik,
ki je bil nekoč glavni vir dohodka, zaprt.
Ljudje so bili skromni, veliko je bilo
tudi priseljencev. Od svojega prihoda
v župnijo od začetka avgusta do konca
septembra sem hranil celotne nedeljske
in praznične nabirke, pa je v začetku
oktobra prišel zavarovalni agent
in vse, kar sem dva meseca zbiral, je šlo
za premijo, saj je prejšnji župnik imel
vse zelo dobro zavarovano. In smo bili
spet na ničli.
Župnija Grad, kjer delujem, je nekoliko
večja župnija, ljudje so skromni,
a lahko povem, da so tudi skrbni do
duhovnikov. To je na splošno značilno
za Prekmurje. Na to je vplivalo ogromno
delo, ki so ga v zgodovini za prekmurske
ljudi opravili duhovniki, saj
so bili Prekmurci dolgo pozabljeni od
vseh, le od Cerkve ne. Cerkev je bila tu
dolgo edina strukturirana organizacija,
ki je delala za ljudi, in ta zavest je še
vedno živa in se kaže tudi v njihovi velikodušnosti
do Cerkve. Opazimo, da
če se v drugih škofijah kakšna župnija
izprazni, to ljudje nekako sprejmejo, v
Prekmurju pa težje.
V mnogih krajih, ki so sicer zelo uspešni
in finančno dobro shajajo, toda
sekularizirani, župnije in tudi župniki
velikokrat životarijo. So pa župnije, ki
imajo nižji delež verujočih, a tisti, ki so,
so aktivni in tudi finančno bolj podpirajo
svojo Cerkev.
Kakšno držo naj bi torej duhovnik
zavzel pri zbiranju denarja za
potrebe župnije in sebe?
Moja izkušnja je, da če ljudje začutijo, se
tudi odzovejo. Sami opazijo, kaj je treba
narediti, in vedo, da vsaka stvar, ki se obnavlja,
tudi stane. Na nas duhovnikih pa
je, da živimo svojemu poslanstvu primerno
in odgovorno ravnamo z denarjem.
V eni izmed manjših
župnij sem opazil, da sta
imela moja soseda – mož
in žena, oba upokojenca
– skupaj večje dohodke,
kot sem jaz zbral
v celem letu za
župnijsko blagajno.