TEMA TEDNA <strong>78</strong> | 29. DECEMBER 2022 14 Intervju ŽUPNIK MARKO MAGDIČ Bogatije ne more biti V medijih in na družbenih omrežjih se včasih pojavljajo očitki, da maša in ostale »duhovniške« storitve stanejo veliko denarja in da duhovniki v žepe iz tega naslova pospravijo velike zneske. Dar za sveto mašo je vedno prostovoljni dar. – Zase imam dovolj in nisem šel v ta poklic, da bi obogatel. – Od svojega prihoda v župnijo v začetku avgusta do konca septembra sem hranil celotne nedeljske in praznične nabirke, pa je v začetku oktobra prišel zavarovalni agent in vse, kar sem dva meseca zbiral, je šlo za premijo. ANDREJA BARAT obcina-grad.si Marko Magdič (45) je župnik v župniji Grad v Prekmurju, na svoji duhovniški poti pa je zamenjal kar nekaj župnij. Šest let je deloval v škofiji Celje in bil povsod zelo priljubljen, najprej kot kaplan v Rogaški Slatini dve leti, potem kot upravitelj župnij Razbor in Jurklošter tudi 2 leti in enako v župniji Koprivnica - Senovo.
<strong>78</strong> | 29. DECEMBER 2022 TEMA TEDNA Intervju 15 Maše ne moremo nikoli plačati z denarjem. To je povsem druga razsežnost. Toda ljudje, ki pridejo naročit mašo, praviloma sprašujejo, koliko stane maša. Takrat povem, koliko je priporočen dar, in če zmorejo, ga dajo. Gotovo ste tudi sami zaznali neko mnenje v laični javnosti, da duhovniki za svoje storitve zaračunavajo visoke zneske in obračajo velike denarje. Ste vi kdaj v letih svojega duhovništva komu rekli, da mora plačati za mašo ali pogreb? Maše ne moremo nikoli plačati z denarjem. To je povsem druga razsežnost. Toda ljudje, ki pridejo naročit mašo, praviloma sprašujejo, koliko stane maša. Takrat povem, koliko je priporočen dar, in če zmorejo, ga dajo. Nekateri takoj povedo, da nimajo in ne morejo dati, kar razumemo in mašo kljub temu opravimo. Drugi dajo več, kot je priporočeni dar. Kakšni pa tudi mašo naročijo in »pozabijo« na dar. Kakorkoli. Dar za sveto mašo je vedno prostovoljen dar in vsaka maša, ki je naročena, je tudi opravljena. Denarja nikoli ne terjamo in ne zahtevamo. Mašo, pogreb, krst … karkoli, pravzaprav, opravimo z ali brez priporočenega daru. Kako in kdo določa višino priporočenega daru? To določa škofovska konferenca. Nekoč je bil priporočeni dar za sveto mašo 17 €, dolga leta potem 20 €, od pred kratkim, najbrž zaradi podražitev in inflacije, je sedaj 23 €. Škofovska konferenca priporoči tudi dar za ministranta, če ga nagradiš, dar za zvonjenje ob pogrebu itd. To je zgolj izhodišče, da veš, kako stvari nekako ovrednotiti, in tudi, da je nek red. Priporočeni dar za pogreb je 50 €. To zajema, če lahko tako rečemo, t. i. celotno storitev: pridiga, obred pogreba, nagovor, tudi prevoz itd. Na Goričkem, kjer delujem sedaj, je morda, nekoliko drugače. Tukaj sobivamo z evangeličani, veliko je ekumenskih zakonov in njihov vpliv na skrb za svojega duhovnika se nekoliko pozna tudi pri nas. Evangeličanske župnije imajo letno dajatev, kar znaša nekje 30 €, iz katere je potem vse pokrito (pogreb, krst, poroka). Tako tudi mnogi ljudje iz katoliških družin prinesejo letni dar. Nekateri, ni pa to pravilo. Nekateri potem, v svoji velikodušnosti, kljub temu, ob raznih pogrebih, krstih itd., še enkrat dajo dar, kolikor pač želijo. Včasih dajo samo za cerkev, včasih samo za duhovnika, včasih pa skupaj. To je na Goričkem. Drugod pa so drugi običaji. So tudi sicer med župnijami velike razlike? So župnije, ki so manjše, ali preprosto ni dovolj maš, da bi jih duhovnik lahko vsak dan obhajal, drugod pa je maš toliko, da jih duhovniki ne zmorejo opraviti in jih oddajo v župnije, kjer maš primanjkuje. Gre tudi za neke vrste solidarnost med župnijami in duhovniki. Vsak duhovnik si sam razporeja, kako bo shajal z denarjem, ki ga ima čez leto. Mora prispevati tudi za svoje zavarovanje, ki mesečno znaša okrog 270 eur (socialno zavarovanje plus prostovoljno zdravstveno zavarovanje). Je pa res, da nam to zavarovanje trenutno plačuje država. Kam konkretno gre denar od teh priporočenih darov za maše, pogrebe, krste …? Ta denar gre neposredno duhovniku za njegove stroške. Duhovnik lahko obdrži le dar od ene maše dnevno, darovi nedeljskih maš niso duhovnikovi. V nedeljo je duhovnik dolžan maševati za župljane. Potem pa velja izračunati, koliko je to dni v mesecu, brez nedelj, kar predstavlja nekako duhovnikovo plačo. Na to, koliko pogrebov, porok in krstov boš opravil, pa nimaš vpliva. Se pravi, da so redni dohodki za človeka z univerzitetno izobrazbo in ne ravno najlažjo službo precej nizki. Lahko računate še na kakšne druge izredne prihodke? V nekaterih župnijah imajo tudi blagoslove hiš okrog božiča. To bi lahko bil tudi večji, dodatni dohodek, ki se na letni ravni pozna. Pri nas tega nimamo. Govorimo o prostovoljnem daru okrog 10, 20 € itd. Za kaj vse konkretno torej gre denar iz vašega osebnega dohodka – se pravi od maš, pogrebov, blagoslovov …? Sam si hrano plačujem iz svojega denarja. V običajni službi v Sloveniji bi mi pripadalo povračilo stroškov za malico in prevoz. Interneta ne plačujem sam, uporabljam župnijskega. Avto in gorivo plačujem iz svojega denarja, kljub temu, da ga uporabljam predvsem za službene namene, ampak tega ne ločujem. Prav tako stroške za mobilni telefon plačujem s svojim denarjem, saj ga uporabljam tudi za zasebne namene. Vem, da bi lahko delal tudi obratno, saj je službenega v obeh primerih več, a sem se tako odločil. Zase imam dovolj in nisem šel v ta poklic, da bi obogatel. Ne plačujem pa zasebno elektrike in kurjave, saj se moja soba ogreva iz župnijskega. Tako se to nekako poravna. Tako imam urejeno jaz. S kakšnim zneskom mesečno operirate za svoje osebne potrebe? Največji strošek pri meni je gorivo, okoli 200 € na mesec. Naročeno imam malico, to me stane okoli 180 € mesečno ali pa tudi manj. Ko sem povabljen h kakšni družini ali na kakšen dogodek, je običajno hrana tam vključena, če se lahko tako izrazim. S svojim denarjem plačujem tudi katehistinjo, ki poučuje verouk. Verouk je ena od dilem, kako razdeliti stroške, odločil sem se, da jo plačujem s svojim denarjem, ker mi pomaga pri poučevanju verouka. Iz katerega denarja pa se potem financirajo župnijski stroški? Župljani sami skrbijo za to, da se vzdržujejo župnijske stavbe in delovanje župnije. To so nabirke pri svetih mašah in pa posamezni prostovoljni darovi. Odvisno tudi od krajevnih navad. Kot sem omenil, so ljudje na Goričkem precej skrbni do duhovnika in svoje župnije. Tudi ko so pogrebi, dajo še za