Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)

Zakaj Slovenci 

volimo 

bogataše 

Gorazd Pučnik 

o svojem očetu 

in Janši 

Kako 

silvestrovati 

doma 

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

Koliko 

zaslužijo 

župniki 

78 

3,60 € 

29. 12. 2022

KUPI V TRGOVINI 

ISKRENI 

CENA: 

29,95 € 

T: 064 135 136 

E: info@iskreni.net 

www.iskreni.net/trgovina/digitalni-minimalizem

78 | 29. DECEMBER 2022 

MOJA BESEDA 

3 

Če hočeš uničiti človekovo dušo, ga zasuj z denarjem 

Piše: TINO MAMIĆ, 

odgovorni urednik 

tednika Domovina 

»O, slišimo. Najraje jo ponavljajo ljudje, 

Cerkev, ta pa ima denar!« Krilatica, 

ki jo posebej za šankom velikokrat 

ki niso kaj veliko hodili ne v cerkev ne v šole. A tudi 

ljudje, ki redno hodijo k maši, večinoma ne vedo, 

koliko denarja ima župnik. Tudi zato, ker v mnogih 

župnijah o financah še najožji župnikovi sodelavci 

ne vedo veliko. Roko na srce, marsikje niti 

nimajo kaj vedeti, saj so župnijske blagajne prazne. 

Veliko slovenskih 

župnikov je s protikoronskimi 

ukrepi finančno zaživelo. 

Dobili so namreč 

državno pomoč kot drugi 

samostojni podjetniki, mesečno 

po 1100 evrov. To je 

200 evrov manj kot znaša 

povprečna slovenska plača. 

Pred korono torej niso imeli 

niti »jurja« plače. »Prav 

spodobno se preživi s tem 

denarjem,« se mi je pohvalil 

župnik neke večje in povprečno 

»bogate« slovenske 

župnije. Visoko izobražen, razgledan, duhovno 

globok, ki razen pol ure rekreacije dnevno zase 

nima nobenega časa. Avto, škodo, menjuje na 

kakih deset let, ko prevozi več kot 350.000 kilometrov. 

Med pogovorom sem kar zardel, saj me je 

kot državljana in kristjana postalo sram, da župniku 

družba ne nameni niti »jurja« plače. 

Kot profesionalni rodoslovec sem od znotraj 

videl ogromno arhivov posameznih župnijskih 

uradov. Kake bogatije ne pomnim. Tu in tam je 

kako župnišče tudi izjemno lepo renovirano 

in opremljeno z masivnim pohištvom. A to niti 

približno ne pomeni, da ima tudi župnik lep in 

drag avto. Prej velja obratno. Bogati župniki so 

izjemno redki. Le duhovniki, ki so v javnih službah, 

v podjetjih, na fakultetah in na škofiji, imajo 

malce višji standard. Zato so v eni od škofij pred 

leti uvedli solidarnostni sklad, v katerega vsi 

duhovniki vplačujejo desetino, potem pa nazaj 

dobijo povprečno desetino. Nekateri župniki so 

za to izjemno hvaležni. 

Po lanskih uradnih 

podatkih znašajo povprečni 

dohodki slovenskega 

duhovnika 700 

(sedemsto) evrov. Manj 

kot minimalna plača. 

Prenova gradu Goričane, 

ki naj bi postal 

rezidenca kardinala 

Zardel sem, 

kot državljana 

me je postalo sram: 

da naša družba župniku 

ne da niti »jurja« plače. 

Franca Rodeta, je zato pred leti sprožila velik 

nemir med verniki in duhovniki. Temu se je 

uprl tudi nadškof Alojzij Uran. Tako se je tudi 

pred javnostjo vnela vojna med dvema strujama, 

konservativno bogato in napredno revno. 

Prvo pooseblja kardinal, drugo papež. Večina 

župnikov v »vojni« ne sodeluje, saj se ukvarja 

s pastoralo in posameznih kritik zoper papeža 

ali kardinala ne jemlje radikalno. Del višje duhovščine, 

posebej tiste iz 

Patrick McInerney 

homoseksualnega lobija, 

pa je za »vojno« žrtvoval 

vse svoje sile. V prvi »bitki«, 

odstranitvi nadškofa 

Urana, so zmagali konservativci. 

V drugi, imenovanju 

zadnjih dveh škofov, so 

zmagali reformisti. V tretji, 

aferi Rupnik, nadvse bučno 

slavijo konservativci, 

saj so omajali tudi svetovni 

ugled papeža in morda preprečili 

imenovanje novega 

koprskega škofa. Še pred 

tretjo se je v zakulisju začela četrta »bitka«, inšpekcija 

nad podjetjem Metropolitana ljubljanske 

nadškofije, ki letno obrača milijone (lani 10 

milijonov prihodkov in 2,7 milijonov dobička). 

Vatikanski revizor se je podal po sledi govoric o 

milijonski korupciji in celo sodelovanju Metropolitane 

z globoko državo. 

Edino, kar v tem trenutku pomaga, je odkritost. 

Transparentnost. Če bi v župnijah, tudi 

revnih, v oznanilih objavili letno finančno poročilo 

župnije, bi verniki videli, koliko denarja 

so zbrali v nabirkah in kam je denar šel. Ker gre 

za nizke, bagatelne zneske, bi to verjetno vernike 

spodbudilo, da bi v prihodnje darovali več. 

Isto velja za škofije. V letnem poročilu Katoliške 

cerkve na Slovenskem namreč niti z besedico 

niso omenjena podjetja v lasti škofij, čeprav 

obračajo nekajkrat višje zneske kot same škofije. 

V cerkveni zgodovini zadnjih 1500 let so bili 

vedno bogati in revni. Za prve je bilo rečeno, 

da bodo zelo težko, »skozi 

šivankino uho«, prišli v 

nebeško kraljestvo. Da to 

danes še kako velja, dokazujejo 

bogate škofije zahodnega 

sveta, ki imajo prazne 

cerkve in prazna semenišča. 

Če hočeš uničiti človekovo 

dušo, ga zasuj z denarjem.

Poštnina plačana pri pošti 

1351 Brezovica pri Ljubljani 

VSEBINA 


4 

Moja beseda 

Komentar 

Zakaj Slovenci 

volimo 

bogataše 

Gorazd Pučnik 

o svojem očetu 

in Janši 

Kako 

silvestrovati 

doma 

3 Tino Mamić: Če hočeš uničiti 

človekovo dušo, ga zasuj z denarjem 

43 Peter Merše: Božič ali zgolj »praznik« 

- sprenevedanje, kaj praznujemo 

78 

3,60 € 

29. 12. 2022 

Koliko 

zaslužijo 

župniki 

TEDNIK DOMOVINA 

ŠT. 78, LETNIK 2, 29. december 2022 

ISSN številka: 2784-4838 

Cena posameznega izvoda: 3,60 evra 

Uredništvo: 

CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

T: 059 020 000 

Odgovorni urednik tednika: 

TINO MAMIĆ (tino@domovina.je) 

Izvršni urednik tednika: 

KLEMEN BAN 

Odgovorni urednik portala Domovina.je: 

ROK ČAKŠ 

Odgovorna urednica portala Iskreni.net: 

ANDREJA BARAT 

Uredniški odbor: 

ALEKS BIRSA JOGAN, 

LUKA SVETINA, URBAN ŠIFRAR 

Oblikovna zasnova: 

ALENKA PAVEO 

Tehnično in foto uredništvo: 

TOMO STRLE 

Prelom in tisk: 

CITRUS D.O.O. 

Naklada: 7800 izvodov 

Foto naslovnice: 

SHUTTERSTOCK 

Naročnine: 

E: narocnine@domovina.je 

T: 059 020 001 

Izdaja: 

DOMOVINA D.O.O., CESTA V LOG 11, 

1351 BREZOVICA PRI LJUBLJANI 

E: tednik@domovina.je 

Direktor: 

IGOR VOVK 

www.domovina.je 

@Domovina_je 

@domovinaJE 

Tednik izhaja ob četrtkih v slovenščini. 

6 Med(ijski) sosedi 

8 Pregled tedna 

10 Čivkarija 

Aktualno — nasvet 

20 Ducat idej za družinski izlet 

Požareport 

22 Bojan Požar: Milović kot Vuković 

- prej plačevanje skozi Gen-I, 

danes tesno ob Golobu 

Aktualno — komentar 

24 Urban Šifrar: Škofje so zaradi 

Rupnika žalostni in prizadeti 

Zdravje — komentar 

42 Družinskim zdravnikom 

v Sarajevu je lažje kot v Ljubljani 

44 Federico V. Potočnik: 

Kako do zdravnika - ne tako 

Aktualno — komentar 

26 Zakaj Slovenci, prisegajoči na 

egalitarnost, za svoje voditelje 

(iz)volijo bogataše 

Kolumna 

44 Dimitrij Rupel: 

Konec konca hladne vojne 

50 Beremo, gledamo, poslušamo 

Intervju 

51 Barbara Simonič: 

Otrok alkoholika mora iti skozi proces 

žalovanja za otroštvom, ki ga ni imel 

Nosečnost in porod 

— kolumna 

56 Ana Angela Kumer: 

„Še vsaka je rodila, pa bom tudi jaz“ 

Kolumna 

58 Mateja Škropec Šega: 

Igrače, ki gredo iz roda v rod 

Sladko-slane brbončice 

60 Za zaključek leta – 

nežna in krhka Pavlova 

62 Razvedrilo 

Intervju 

28 Janez Keber: 

Lahko smo ponosni, da imamo toliko 

priimkov in da so tako raznoliki


VSEBINA 

5 

SHUTTERSTOCK 

Tema tedna 

12 Koliko v resnici stane maša 

14 Župnik Marko Magdič: Bogatije ne more biti 

17 Ljubljanska nadškofija pod drobnogledom vatikanskega vizitatorja 

Slikovito — humor 

64 Gregor Čušin: 

Predsednica in prva dama 

– Fernando Botero 

Politična poezija 

— humor 

65 Marker Koss: 

Ornitološka analiza 

Tazadnja 

66 Bog sporočil: umrlim zaradi 

prekomernega uživanja potice 

bo odpuščeno 

Aktualno 

33 Gorazd Pučnik: 

Oče se je zavedal, da je bila koalicija 

z Drnovškom ključna napaka 

Intervju 

36 Vinko Gorenak: 

To, kar danes počnejo policistom, 

je nekorektno 

Prazniki v družini — nasvet 

54 Pripravimo si nepozabno 

družinsko silvestrovanje kar doma

MED(IJSKI) SOSEDI 

6 


MAČEK V ŽAKLJU 

Gregor Kocijančič za Mladino piše o 

franšizi videoiger Talking Tom, uspešnici 

slovenskega podjetja Outfit7, ki je postala 

»pravzaprav agresivno oglaševalsko 

sredstvo, ki z reklamami bombardira 

najmlajše«. Zato je bila uvrščena v 

peticijo več kot dvajsetih ameriških 

organizacij, ki se borijo za zaščito otrok 

na spletu oziroma za zaščito njihovih 

pravic, zasebnosti in duševnega zdravja«. 

Talking Tom se je znašel v družbi 

mnogih priljubljenih aplikacij, med njimi 

tudi najhitreje rastočega družbenega 

omrežja, kitajskega TikToka. 

Peticija »poudarja predvsem problematiko 

bombardiranja otrok z oglasi in 

različne prijeme, ki mlade uporabnike 

pahnejo v digitalno odvisnost tako, da 

jim dnevni odmerek dopamina zagotavljajo 

s skrbno načrtovanimi povratnimi 

zankami, od družbenih potrditev do 

različnih virtualnih nagrad«. Najbolj 

problematično je, da tehnološki velikani 

ciljajo na ranljivo skupino otrok, 

ki v odvisnost tone nezavedno, in jo s 

posredovanjem oglasov, spodbujanje k 

nakupom izdelkov (maček Tom npr. sanja 

o izdelku iz McDonaldsa): »Dolgoročni 

cilj aplikacij, kot je Talking Tom, ni le 

ustvarjanje dobička na račun mladih uporabnikov, 

temveč se tovrstne tehnologije 

v življenje otrok infiltrirajo zato, da vplivajo 

na njihove vrednote in jih že v rosnih 

letih vzgajajo v potrošnike.« 

»Čeprav govoreči maček Tom na prvi 

pogled deluje dokaj nedolžno, številni 

strokovnjaki opozarjajo, da gre 

pravzaprav za zlodeja. Kot pravi Dan 

Podjed, je bil ›v našem otroštvu zlikovec 

maček Tom, ki se je podil za Jerryjem in 

ga zabil v tla s kladivom ali ga nabijal po 

biljardni mizi namesto krogle. Novi Tom 

je navidezno bolj dobrodušen, hkrati pa 

tudi prefrigan, saj se otrokom najprej prikupi 

s simpatičnimi odzivi, od mijavkanja 

do godrnjanja, potem pa jim pobere 

podatke,‹« še dodaja avtor. 

ŠTUHEC O RUPNIKU 

»Primer Rupnik je pretresel globalni 

katoliški in verjetno tudi sekularni svet,« 

začenja razmislek za Družino dr. Ivan 

Štuhec. Po potrditvi vizitatorja skupnosti 

Loyola v Sloveniji, škofa Daniela Libanorija, 

je jasno, da so obtožbe zoper p. Marka 

Ivana Rupnika resnične. 

Zgodba je eden izmed najhujših primerov 

zlorab v Katoliški cerkvi, in sicer iz 

dveh razlogov: »vse tri zlorabe, spolne , 

psihične in duhovne so bile povezane z 

zakramentalno dejavnostjo in nastankom 

nove redovne skupnosti«, glavni protagonist 

pa »ni kdorkoli, ampak jezuitski pater, 

ki je razvijal svojo specifično teološko misel, 

z njo povezano duhovnost, kar je vse 

skupaj kulminiralo v njegovih mozaikih in 

pisnih delih širom sveta.« 

Njegov umetniški in teološki pristop je bil 

totalen, zato je v Rimu postal zelo vpliven, 

vendar ne brez spremljajočih težav: 

»Vsepovsod, kjer je deloval, je prihajalo 

do polarizacije: za ali proti njemu. Tudi v 

italijanski Gorici. V luči te njegove totalitete 

pa je mogoče razumeti tudi njegov vpliv na 

cerkveno hierarhijo. Ta vpliv je sistematično 

gojil in ga razvil vse do papežev, razen 

do Benedikta XVI. Tisti, ki pravijo, da je bil 

najvplivnejši Slovenec v Rimu, imajo prav.« 

Pojavlja se vprašanje, kaj bodo storili 

tisti, ki so za vse to vedeli in so Rupniku 

kljub temu dopustili globalni vpliv, kaj 

bo z njegovimi mozaiki, kaj z žrtvami in 

kaj z njim samim kot človekom. Slednji 

vprašanji sta morda ključni: »To, kar se je 

zgodilo na Kongregaciji za nauk vere, da 

je bil za sorazmerno kratek čas izobčen in 

po priznanju ter pokori rešen te kazni, v 

ničemer ni bil odgovor in zadoščenje za 

žrtve. Te od tega dejanja niso imele prav 

nobenega zadoščenja.« »Žrtve naj povedo, 

kako vidijo in si predstavljajo svojo 

in Rupnikovo prihodnost. Samo one mu 

lahko dajo ›odvezo‹ in naložijo pokoro.« 

»To je vprašanje nas vseh, Katoliške 

cerkve v celoti, od papeža Frančiška do 

zadnje anonimne Ane, ki je v dobri veri 

sledila Markovi duhovnosti. Če se odreši 

odnos Rupnik – sestre skupnosti Loyola, 

bo odrešena tudi globalna in lokalna 

Cerkev. Temu bi lahko rekli sanacija v 

korenini,« zaključuje dr. Štuhec. 

SPOMENIK GOLOBU 

Peter Jančič v komentarju identificira 

političnega poraženca in zmagovalca 

letošnjega leta: ruskega predsednika 

Vladimirja Putina in slovenskega premierja 

Roberta Goloba. 

Robertu Golobu bi »morala državna podjetja, 

ki proizvajajo in prodajajo elektriko, 

postaviti velik spomenik. Rešil jih je. Dal 

jim je toliko, kot še nihče. Tudi osebno jih 

premier simbolizira. V preteklosti si je od 

tam zagotovil plačila v višinah, ki večini 

državljanov še v sanjah niso dosegljiva. 

Plačevali pa so še za varnost Miloša 

Milovića, za medijsko podobo Vesne 

Vuković … Pojasnilo je bilo, da so uspešni 

in tvegajo. Z denarjem nas vseh.« 

Na drugi strani je veliki poraženec leta 

ruski predsednik Vladimir Putin: »Putinov 

polom se je začel, ko mu je propadel 

načrt hitre okupacije Ukrajine. Ukrajinci 

se niso razbežali in položili orožja, ko 

je vdrl v njihovo državo. Ko so enote 

nenačrtovano obstale, ni bilo oskrbe. Na 

to niso računali. Kot niso na to, da bo na 

drugi strani dobro motivirana vojska, ki 

se je borila za svojo domovino. Zase.« 

Spremenilo se je tudi javno mnenje v 

sosednjih državah. Švedska in Finska 

sta namreč vstopili v NATO, podpora 

Ukrajini pa raste na vseh straneh: »Celo 

vladajoča slovenska leva politična elita, 

ki je bila tradicionalno velik Putinov 

zaveznik, se je zadnje čase potuhnila in 

Putin in njegovi v Sloveniji niso več tako 

pogosto, kot so v Belorusiji.« 

Za konec Jančič ironično doda še, da so 

po odstopu notranje ministrice Tatjane 

Bobnar, potem ko so v javnost prišli 

politični pritiski vlade na policijo, v 

parlamentu pričeli preiskavo pritiskov na 

policijo s strani Janeza Janše.

78 | 29. DECEMBER 2022 FOTO TEDNA 

Jaslice v avli javne RTV 

zmotile nekatere novinarje 

»Tudi na RTV Slovenija je vse bolj praznično. Ob vhodu vas bo pričakala čudovita 

božična smreka, pod njo pa še lepše jaslice. Menda prvič v zgodovini hiše. Božič,« 

se je na Twitterju glede najnovejše »pridobitve« v času njegovega vodenja pohvalil 

direktor Televizije Slovenija Uroš Urbanija in naletel na večinsko odobravanje 

uporabnikov omenjenega socialnega omrežja, razhudil pa je novinarskega 

aktivista Borisa Vaseva, sicer novinarja MMC, znanega po njegovi, skrajno levi politični 

usmerjenosti. Odzval se je z napovedjo, da bo zagovorniku načela enakosti Mihu 

Lobniku podal prijavo o diskriminaciji na osnovi verskega prepričanja 

zaradi odločitve vodstva RTV Slovenija, da vsem vsili verski simbol. 

Vaseva kristjanofobija je sicer pogrnila na celi črti že pri zagovorniku, 

saj ta ni ugotovil diskriminacije drugače verujočih in neverujočih. 

7

PREGLED TEDNA 

8 


predsednik, je objavil nagovor Ukrajincem 

in jih pozval k pogumu. Večina 

ozemlja regije Herson je še vedno pod 

nadzorom ruske vojske in Rusija vztraja, 

da ji pripada celotno območje in se mu 

ne namerava odpovedati. 

Nebojša Tejić/STA 

Golobove poteze uvajanja nove prakse okrog sicer zakonsko urejenega varovanja predsednika vlade in zamenjava 

notranje ministrice Bobnarjeve se poznajo na javnomnenjski podpori njegovi stranki, ki počasi pada. 

SVOBODA DOL, NSI GOR 

Prva tudi v večinskih medijih izpostavljena 

afera Golobove vlade ob političnem 

kadrovanju v policiji in vzpostavljanju 

vzporedne varnostne službe je nekoliko 

zbila podporo Gibanju Svoboda in vladi 

na splošno, čeprav ta v obeh primerih 

ostaja visoka, kaže anketa Mediane za 

POP TV. Če bi bile volitve minulo nedeljo, 

bi po anketi Mediane za POP TV Gibanje 

Svoboda volilo 29,9 % vprašanih, 

SDS 18,6 %, Novo Slovenijo pa 8,5 % 

vprašanih. V državni zbor bi se uvrstili še 

SD s 6,8-% podporo ter Levica s 4,9-% 

podporo med anketiranci. 

Trendi med opredeljenimi anketiranci 

Ninamedie za POP TV kažejo obračanje 

krivulje Gibanja Svobode navzdol, stabilno 

podporo SDS-u ter rast NSi-ju, ki bi 

med opredeljenimi v tej anketi prvič dobila 

podporo čez 10 %. Rahel trend navzgor 

beleži tudi SD, Levica pa ravno obratno, 

čeprav ji decembrska meritev kaže bolje 

od prejšnje. Resni.ca Zorana Stevanovića 

(40) se od volitev giblje na meji parlamentarnega 

praga. 

predsednik Vladimir Putin (70) je po 11 

mesecih invazije na Ukrajino na nacionalni 

televiziji povedal, da verjame, da 

delujejo v pravi smeri in branijo interese 

ruskega ljudstva. Poudaril je, da so pripravljeni 

na pogajanja z vsemi vpletenimi 

v ta proces o sprejemljivih rešitvah, a da 

niso Rusi tisti, ki zavračamo pogajanja, 

temveč Ukrajinci. 

Še decembra so ruske oblasti sicer 

pozivale, da napredka ne bo, dokler 

Ukrajina ne prizna štirih ukrajinskih regij 

Doneck, Lugansk, Zaporožje in Herson 

kot ruskih. Volodimir Zelenski, ukrajinski 

SHUTTERSTOCK 

JAMNIK ŠE V 

UPRAVO SID BANKE 

Nadzorni svet SID banke je v upravo 

imenoval Boruta Jamnika (52), ki vodi 

Modro zavarovalnico. Nadzorniki so Jamnika 

imenovali za petletno mandatno obdobje. 

Funkcijo bo nastopil po pridobitvi 

dovoljenja za opravljanje funkcije člana 

uprave banke. Član nadzornega sveta je 

Jamnik sicer še v Krki, poleg tega pa ima 

vpliv še na Kapitalsko družbo in delno na 

Telekom Slovenije. 

V nadzornem svetu SID banke so sicer 

še Janez Tomšič (43) kot predsednik, Leo 

Knez (40) kot namestnik predsednika ter 

Marjan Divjak, Marko Tišma, Zlatko Vili 

Hohnjec ter Igor Masten (47). Eno mesto 

je po odstopu Saše Polanca še prazno. 

ZA NAPAD NA KAPITOL 

JE KRIV TRUMP 

Iz poročila kongresnega odbora, ki preiskuje 

lanski napad na Kapitol, izhaja, da je 

zanj kriv »izključno« takratni predsednik 

Donald Trump (76). Posebni odbor je vdor 

preiskoval 18 mesecev. Trumpa med drugim 

obtožujejo tudi »večstranske zarote« 

z namenom spreminjanja izida predsedniških 

volitev. 

Vdor naj bi bil posledica Trumpovih 

trditev, da so bile volitve ukradene, ter 

spodbud k protestom. »Velik protest v 

Washingtonu 6. januarja, bodite tam, 

divje bo,« je denimo zapisal na Twitterju 

19. decembra 2020. Bivši predsednik je 

poročilo, ki sicer ni pravno zavezujoče, 

označil za lov na čarovnice. 

Medtem se pripravlja na vnovično 

predsedniško kandidaturo. 

PUTIN KRIVDO 

VALI NA UKRAJINO 

Po navedbah ukrajinskih oblasti je zaradi 

ruskega topniškega obstreljevanja in 

eksplozij v mestu Herson bilo skupno 16 

ljudi ubitih in 64 poškodovanih. Ruski 

Kapitol je bil tarča podpornikov Donalda Trumpa, 

ki se januarja lani nikakor niso hoteli sprijazniti 

s porazom na predsedniških volitvah proti 

demokratskemu kandidatu Joeju Bidnu. 

MRAZ VZEL 47 ŽIVLJENJ 

V ZDA je v zadnjih dneh zaradi hudega 

mraza in snežnih neurij skupaj umrlo 

že najmanj 47 ljudi, o smrtnih žrtvah pa 

poročajo tudi iz sosednje Kanade. Reuters


PREGLED TEDNA 

9 

SHUTTERSTOCK 

Kar 200 milijonov Američanov je prizadel snežni 

vihar, ki je divjal med prazniki. Mediji poročajo, 

da tako mrzlega božiča na severu Združenih držav 

Amerike ni bilo že 40 let. 

poroča, da Američani že nekaj desetletij 

niso bili priča tako hudemu mrazu, ki je 

posledica nenavadno močnega arktičnega 

ciklona, ki je zajel državo od severa vse 

do juga. 

Najhuje je bilo v mestu Buffalo na zahodu 

zvezne države New York, kjer je v snežnem 

neurju umrlo 25 ljudi, pri čemer so nekatere 

žrtve našli zasute v avtomobilih ali v 

snežnih nasipih. Po besedah guvernerke 

zvezne države New York, Kathy Hochul 

(64), mesto Buffalo, ki ga je zajelo najhujše 

neurje v zgodovini, spominja celo na 

»vojno območje«. Oblasti so za prebivalce 

izdale poziv, da ostanejo v notranjosti 

prostorov in se ne odpravljajo ven. 

Na vrhuncu izrednih vremenskih razmer 

je bilo konec tedna brez elektrike 1,7 

milijona ljudi, odpovedani pa so bili tudi 

številni poleti. O smrtnih žrtvah zaradi 

vremena so poročali tudi iz drugih 

zveznih držav osrednjih ZDA. V Montani 

so izmerili kar minus 45 stopinj Celzija. V 

Kanadi sta najhujši mraz in sneg v pokrajinah 

Ontario in Quebec, medtem ko so 

v zahodni pokrajini Britanska Kolumbija 

umrli štirje potniki na avtobusu, ki je 

zaradi poledice zletel s ceste. 

VIŠJA MINIMALNA PLAČA 

Minimalna plača se bo v prihodnjem 

letu zvišala za približno 100 evrov neto 

mesečno, je po seji vlade sporočil Luka 

Mesec (35), minister za delo, družino, 

socialne zadeve in enake možnosti. Ob 

tem je dodal, da gre za največji dvig 

minimalne plače v zadnjem desetletju. 

Minimalna plača trenutno znaša 778,4 

evra neto mesečno. 

Kot je na novinarski konferenci po seji 

vlade pojasnil Luka Mesec, zvišanje minimalne 

plače za okoli 100 evrov neto predstavlja 

seštevek treh učinkov: minimalnih 

življenjskih stroškov, ki so bili oktobra 

izračunani prvič po petih letih, letne inflacije, 

ki bo sicer za december znana šele 

v januarju, in davčne zakonodaje. 

V zvezi s slednjo še ni povsem jasno, katera 

novela Zakona o dohodnini bo veljala 

s 1. januarjem – tista, ki jo je sprejela vlada 

Janeza Janše, ali tista, ki jo je potrdila 

vlada Roberta Goloba (55). Skladno z obstoječim 

Zakonom o minimalni plači mora 

biti znesek minimalne plače določen v 

višini, ki ne sme biti nižja od 120 in ne višja 

od 140 odstotkov izračunanih minimalnih 

življenjskih stroškov, upoštevaje rast 

cen življenjskih potrebščin, gibanje plač, 

gospodarske razmere oziroma gospodarsko 

rast in gibanje zaposlenosti. 

IZRAEL: DESNA VLADA 

Benjamin Netanjahu (73) je tri dni pred 

božičem sporočil, da mu je uspelo končati 

pogajanja o oblikovanju nove vlade. Njegov 

mandat za sklenitev koalicijskih pogajanj bi 

se sicer iztekel opolnoči. Nekaj minut pred 

iztekom tega roka je po telefonu obvestil 

izraelskega predsednika Jicaka Hercoga 

(61), da mu je »uspelo sestaviti vlado«. 

Po zmagi na volitvah 1. novembra je 

Netanjahu dobil mandat za oblikovanje 

vlade, kar pa mu je sedaj končno uspelo. 

V vlogi premierja je Netanjahu že bil med 

leti 1996 in 1999 ter 2009 in 2021. Nova 

vlada bo vključevala tako premierjevo 

stranko Likud kot tudi judovske ultraortodoksne 

stranke in skrajno desni blok, 

ki deluje v okviru zavezništva Verski 

sionizem. Zaenkrat še ni jasno, kdaj bo 

vlada začela delovati, je pa Netanjahu 

predsedniku države Hercogu povedal, da 

si želi, da čim prej. 

NAPETO NA KOSOVU 

Misija zveze Nato na Kosovu je potrdila, 

da so v nedeljo zvečer nedaleč od ene od 

njenih postojank na območju kraja Zubin 

Potok na severu Kosova odjeknili streli. 

Pri tem so poudarili, da ti niso bili usmerjeni 

proti pripadnikom Kforja. Okoliščine 

streljanja za zdaj še niso razjasnjene. 

Medtem je Srbija na mejo s Kosovom poslal 

poveljnika generalštaba srbske vojske 

Milana Mojsilovića (55), ki je razmere 

označil za zelo zapletene. Srbski predsednik 

Aleksandar Vučić (52) je zvečer ukazal 

dvig bojne pripravljenosti. 

Na severu Kosova se napetosti zaostrujejo, 

odkar so srbski predstavniki zaradi zahteve 

Prištine po preregistraciji vozil v začetku 

novembra izstopili iz kosovskih institucij. 

Razmere so se dodatno zaostrile po 10. 

decembru, ko so kosovski Srbi postavili 

barikade na več cestah zaradi aretacije 

nekdanjega srbskega policista. 

Na Kosovu je v zadnjih tednih po uvedbi novih registrskih tablic naelektreno. Srbija Kosovo še vedno 

šteje kot del celovitega ozemlja svoje države. 

SHUTTERSTOCK

ČIVKARIJA 

10 


Federico V. Potočnik @FVPotocnik 

Dežurna ekipa vam želi blagoslovljen Božič. 

Čivk tedna 

Visegrád 24 @visegrad24 

Božič v Kijevu. Ukrajina si bo zapomnila. 

Žiga Turk @ZigaTurk 

Zdaj je svoboda in se ne moremo svobodno odločati 

o tem, kaj bomo jedli. Strokovno se temu reče 

iliberalni liberalizem. 

GLAS Trebnje @GLASTrebnje 

V času, ko je v Državnem zboru prisegla naša Marija 

Terezija II. in obljubljala, kako bo pošteno delovala, 

je na 3. programu RTV Slovenija spodaj na ekranu 

tekel podnapis: "Ljubljanski kriminalisti ovadili Natašo 

Pirc Musar zaradi ponarejanja listin." 

SladkaKotMed @sladkakotmed 

Prazniki so me spomnili, kaj je res pomembno v 

življenju. Biti pol dneva v pižami, preostalega pol 

pa v trenirki. 

Peter Marinsek @petermarinsek 

Moj oče Marjan je po dolgoletnem iskanju nekje 

našel in odkupil edine ohranjene Gasparijeve papirnate 

jaslice. Obstajajo samo še ene, mislim da 

jih ima Narodna galerija, a izredno slabe. S prijateljem 

Robertom Kužnikom sva jih ponovno spravila 

v življenje.

78 | 29. DECEMBER 2022 KARIKATURA 

11 

Dva obraza Cerkve 

BORIS OBLAK

TEMA TEDNA 

12 


Koliko v resnici stane maša 

ANDREJA BARAT 

Že leta v delu naše družbe kroži prepričanje, da je Katoliška cerkev 

v Sloveniji pogoltna, da se valja v denarju, obenem pa se zbirajo 

prostovoljni prispevki za Karitas. Preverili smo, ali duhovščina 

res živi v izobilju in pobira denar od malih ljudi. 

Nekaj te kritike je morda kdaj 

tudi upravičene. Občasno 

se pojavijo kakšni večji 

ali manjši ekscesi, ki pa 

po krivici mečejo slabo luč tudi na vse 

ostale. Ko je nedavno Škofovska konferenca 

dvignila višino priporočenega 

daru, so se na spletu spet pojavila 

raznorazna zgražanja, koliko da stanejo 

maše in druge »duhovniške storitve«, 

kot so krst, poroka, pogreb … Po 

družbenih omrežjih je zakrožil celo 

tako imenovani »cenik« in očitki, da 

Cerkev ne izdaja računov. 

Seveda so se oglasili tudi »poznavalci«, 

ki so baje doživeli, da vse skupaj 

stane še več in da te duhovnik tako 

dolgo nepremično gleda v oči, dokler 

ne sežeš še globlje v denarnico. In da 

imajo ali poznajo staro mamo, ki »pol 

penzije« znosi v cerkev. Šli smo preko 

ljudskih čenč in preverili dejstva. 

KOLIKO STANE MAŠA 

Maša ne stane nič in cerkev sploh 

nima cenika. Gre za priporočen dar. 

Drugod po svetu imajo financiranje 

duhovnikov sicer drugače urejeno, 

pri nas pa je ureditev pač takšna in je 

v primerjavi z drugimi zahodnimi državami 

praviloma duhovnik v slabšem 

položaju glede finančne varnosti. 

Za podrobnejša pojasnila glede priporočenega 

daru smo prosili murskosoboškega 

škofa dr. Petra Štumpfa (60): 

»Ker pri nas duhovniki nimajo rednih 

dohodkov, škofje predpisujemo 

višino daru za mašo. Maše torej ne plačujemo, 

ampak jo darujemo kot Kristusov 

dar za nas, naše rajne in po drugih 

namenih in kot naš dar za preživetje 

duhovnika. Že od nekdaj so apostoli 

menili, da imajo pravico živeti od darov 

vernikov, saj jim oznanjajo Božjo 

Ker pri nas duhovniki 

nimajo rednih dohodkov, 

škofje predpisujejo 

višino daru za mašo. 

besedo. To pomeni tudi pravico živeti 

od oltarja. Ker se vsaka maša daruje 

na oltarju, pomeni, da lahko duhovnik 

tudi od nje živi. Mesečno to sedaj znese 

690 ali 713 evrov, glede na to, da je sedaj 

mašni dar 23 evrov. Škofje smo pri tem 

zelo previdni in se za spremembe višine 

mašnega daru odločamo šele, ko je res 

nujno. Vedno imamo pred očmi predvsem 

finančne zmožnosti vernikov.« 

Kaj pa, ko je vernik v finančni stiski ali 

SHUTTERSTOCK 

Običajno se pri maši tudi 

pove, komu ali čemu 

je nabirka namenjena. 

Največkrat župniji in 

njenim obratovalnim 

in vzdrževalnim 

stroškom, občasno 

škofiji, misijonom, za 

dobrodelne namene.


TEMA TEDNA 

13 

pa je ravno vzel kredit za nov avto, pa bi 

kljub temu želel, da se zanj ali za njegove 

bližnje opravi sveta maša? 

»Če kakšen vernik želi, da duhovnik 

daruje sveto mašo, pa nima denarja 

za dar, naj jo duhovnik opravi tudi zastonj. 

Mnogi duhovniki tako delajo. So 

pa tudi izjeme, najbrž zato, ker je mogoče 

kakšen od duhovnikov bil kdaj opeharjen 

in so ga začeli izkoriščati, ker so 

bile zahteve za njegovo maševanje brez 

mašnega daru mogoče vse bolj pogoste. 

Tudi to se lahko zgodi in lahko prihaja 

do zlorab, čeprav bolj poredko.« 

DENAR OD MAŠE 

Denar od priporočenih darov za maše 

gre neposredno duhovniku in pomeni 

njegov osebni dohodek. To je njegova 

plača. Duhovnik lahko zase obdrži dar 

za eno mašo na dan, dar za drugo mašo 

pa odda na škofijo, pri čemer lahko 

dvakrat mašuje iz upravičenega pastoralnega 

razloga (nedelje, zapovedani 

prazniki, pogrebi, poroke ipd.), tretjič pa 

le izjemoma. 

Tisto, kar zaposleni ljudje dobijo neposredno 

na račun od delodajalca v enkratnem 

znesku, on ves mesec zbira v 

drobižu. Mesečni prihodki duhovnikov 

torej znašajo okrog 700 €, kar je daleč 

podpovprečno za univerzitetno izobražene 

ljudi. Duhovniki imajo, odvisno 

sicer od župnije, tudi možnost, da si ta 

znesek povečajo. O tem podrobneje v intervjuju 

z enim od duhovnikov, ki nam 

je podrobno predstavil, kako je urejeno 

financiranje duhovnika in župnije. 

Denar, ki ga vržemo v puščico, gre 

za različne namene, ampak ne duhovniku. 

Običajno se pri maši tudi 

pove, komu ali čemu je nabirka namenjena. 

Največkrat župniji in 

njenim obratovalnim in vzdrževalnim 

stroškom, občasno škofiji, misijonom, 

za dobrodelne namene … 

NAMEN 

dar za mašo 23 € 

dar za gregorijanske maše 750 € 

dar za pridigo – ob mašnem daru 15 € 

POROKA 

priprava poroke 25 € 

poročevalec (ki obenem pripravi 

poroko) 

50 € 

cerkovnik/mežnar 10 € 

ministrant 5 € 

organist 10 € 

taksa za spreglede 10 € 

POGREB 

pokopalec 50 € 

organist 10 € 

cerkovnik/mežnar 10 € 

ministrant 5 € 

dar za cerkev, če ni nabirke 15 € 

zvonar 10 € 

električno zvonjenje (na dan) 10 € 

birmovalec 80 € 

zunanji voditelj slovesnosti k 

mašnemu štipendiju 

60 € 

spovednik na uro spovedovanja 10 € 

1 ura kateheze – katehet 13 € 

kanonična vizitacija 80 € 

dekanova vizitacija 40 € 

predavanje 80 € 

ponovljeno predavanje 30 € 

strokovni ogled 40 € 

Cerkveni »cenik«, ki ga je na Twitterju 

objavil @Blaz_88. 

Dva tabloida sta »novico« o »podražitvi« maš, ki je bila javno objavljena 1. septembra, 

postavila na naslovnico konec oktobra. 

Ob preverjanju najglasnejših kritikov 

mašnih in drugih cerkvenih darov pridemo 

do ugotovitve, da se pritožujejo 

predvsem tisti, ki ne hodijo v cerkev in ki 

duhovniških storitev ne uporabljajo. Ko 

se jim na kakšnem cerkvenem pogrebu 

zazdi, da bi pa med tistimi, ki so darovali 

mašo za pokojnika, lepo zvenelo tudi 

njihovo ime, s stisnjenimi zobmi dajo 

za mašo in se potem nad tem zgražajo. 

Verniki se nad višino priporočenega daru 

v glavnem ne pritožujemo. Kdor je vsaj 

malo blizu cerkvi, dobro ve, da gre za 

priporočen dar. 

Če ga ne zmoreš dati, bo duhovnik storitev 

opravil ne glede na to. Verniki vemo, da 

gre za dar, ki je v bistvu duhovnikova 

plača, in če zmoremo, številko z veseljem 

zaokrožimo navzgor. 

Tisti, ki je mnenja, da maša stane 23 €, 

Komentar uredništva 

Kdo se pritožuje 

o veri in krščanstvu ne ve veliko. Kot 

je povedal škof Peter Štumpf, »je maša 

najprej dar Jezusa Kristusa za vse nas 

kot njegova odkupitev na križu Očetu za 

naše grehe. Maša torej nima cene, ker je 

tako veliko duhovno dogajanje, ki ga ne 

more nič preplačati. Vsaka maša pomeni 

še en premislek Boga, da nam je naklonjen, 

da še obstajamo in da se svet še 

vrti naprej. Če bi se zgodilo, da ne bo več 

duhovnikov in ne maše, potem vedimo, 

da je nastopil čas konca tega sveta in s 

tem tudi dokončna Božja sodba. Dokler 

pa še imamo mašo, še imamo Božje življenje 

in zato tudi prihodnost.« 

Če torej naredimo zaključek: težko 

bomo bolje investirali 23 €, kot če bomo 

darovali za sveto mašo. Njeni sadovi bodo 

lahko obrodili za večnost. Za nas, naše 

bližnje in za ves svet.

TEMA TEDNA 


14 

Intervju 

ŽUPNIK MARKO MAGDIČ 

Bogatije ne more biti 

V medijih in na družbenih omrežjih se včasih pojavljajo očitki, 

da maša in ostale »duhovniške« storitve stanejo veliko denarja in da duhovniki 

v žepe iz tega naslova pospravijo velike zneske. Dar za sveto mašo je vedno 

prostovoljni dar. – Zase imam dovolj in nisem šel v ta poklic, da bi obogatel. 

– Od svojega prihoda v župnijo v začetku avgusta do konca septembra sem hranil 

celotne nedeljske in praznične nabirke, pa je v začetku oktobra prišel zavarovalni 

agent in vse, kar sem dva meseca zbiral, je šlo za premijo. 

ANDREJA BARAT 

obcina-grad.si 

Marko Magdič (45) je župnik 

v župniji Grad v Prekmurju, 

na svoji duhovniški poti 

pa je zamenjal kar nekaj 

župnij. Šest let je deloval v 

škofiji Celje in bil povsod 

zelo priljubljen, najprej kot 

kaplan v Rogaški Slatini dve 

leti, potem kot upravitelj 

župnij Razbor in Jurklošter 

tudi 2 leti in enako v župniji 

Koprivnica - Senovo.


TEMA TEDNA 

Intervju 

15 

Maše ne moremo nikoli 

plačati z denarjem. 

To je povsem druga 

razsežnost. Toda ljudje, 

ki pridejo naročit mašo, 

praviloma sprašujejo, 

koliko stane maša. 

Takrat povem, koliko 

je priporočen dar, in če 

zmorejo, ga dajo. 

Gotovo ste tudi sami zaznali neko 

mnenje v laični javnosti, da duhovniki 

za svoje storitve zaračunavajo 

visoke zneske in obračajo 

velike denarje. Ste vi kdaj v letih 

svojega duhovništva komu rekli, 

da mora plačati za mašo 

ali pogreb? 

Maše ne moremo nikoli plačati z denarjem. 

To je povsem druga razsežnost. 

Toda ljudje, ki pridejo naročit mašo, 

praviloma sprašujejo, koliko stane 

maša. Takrat povem, koliko je priporočen 

dar, in če zmorejo, ga dajo. Nekateri 

takoj povedo, da nimajo in ne morejo 

dati, kar razumemo in mašo kljub temu 

opravimo. Drugi dajo več, kot je priporočeni 

dar. Kakšni pa tudi mašo naročijo 

in »pozabijo« na dar. Kakorkoli. Dar 

za sveto mašo je vedno prostovoljen 

dar in vsaka maša, ki je naročena, je 

tudi opravljena. Denarja nikoli ne terjamo 

in ne zahtevamo. Mašo, pogreb, 

krst … karkoli, pravzaprav, opravimo z 

ali brez priporočenega daru. 

Kako in kdo določa višino 

priporočenega daru? 

To določa škofovska konferenca. Nekoč 

je bil priporočeni dar za sveto 

mašo 17 €, dolga leta potem 20 €, od 

pred kratkim, najbrž zaradi podražitev 

in inflacije, je sedaj 23 €. Škofovska 

konferenca priporoči tudi dar za ministranta, 

če ga nagradiš, dar za zvonjenje 

ob pogrebu itd. To je zgolj izhodišče, 

da veš, kako stvari nekako ovrednotiti, 

in tudi, da je nek red. 

Priporočeni dar za pogreb je 50 €. 

To zajema, če lahko tako rečemo, t. i. 

celotno storitev: pridiga, obred pogreba, 

nagovor, tudi prevoz itd. Na Goričkem, 

kjer delujem sedaj, je morda, 

nekoliko drugače. Tukaj sobivamo z 

evangeličani, veliko je ekumenskih zakonov 

in njihov vpliv na skrb za svojega 

duhovnika se nekoliko pozna tudi pri 

nas. Evangeličanske župnije imajo letno 

dajatev, kar znaša nekje 30 €, iz katere 

je potem vse pokrito (pogreb, krst, 

poroka). Tako tudi mnogi ljudje iz katoliških 

družin prinesejo letni dar. Nekateri, 

ni pa to pravilo. Nekateri potem, 

v svoji velikodušnosti, kljub temu, ob 

raznih pogrebih, krstih itd., še enkrat 

dajo dar, kolikor pač želijo. Včasih dajo 

samo za cerkev, včasih samo za duhovnika, 

včasih pa skupaj. To je na Goričkem. 

Drugod pa so drugi običaji. 

So tudi sicer med župnijami 

velike razlike? 

So župnije, ki so manjše, ali preprosto 

ni dovolj maš, da bi jih duhovnik lahko 

vsak dan obhajal, drugod pa je maš 

toliko, da jih duhovniki ne zmorejo opraviti 

in jih oddajo v župnije, kjer maš 

primanjkuje. Gre tudi za neke vrste solidarnost 

med župnijami in duhovniki. 

Vsak duhovnik si sam razporeja, 

kako bo shajal z denarjem, ki ga ima 

čez leto. Mora prispevati tudi za svoje 

zavarovanje, ki mesečno znaša okrog 

270 eur (socialno zavarovanje plus prostovoljno 

zdravstveno zavarovanje). Je 

pa res, da nam to zavarovanje trenutno 

plačuje država. 

Kam konkretno gre denar od 

teh priporočenih darov za maše, 

pogrebe, krste …? 

Ta denar gre neposredno duhovniku 

za njegove stroške. Duhovnik lahko 

obdrži le dar od ene maše dnevno, darovi 

nedeljskih maš niso duhovnikovi. 

V nedeljo je duhovnik dolžan maševati 

za župljane. Potem pa velja izračunati, 

koliko je to dni v mesecu, brez nedelj, 

kar predstavlja nekako duhovnikovo 

plačo. Na to, koliko pogrebov, porok in 

krstov boš opravil, pa nimaš vpliva. 

Se pravi, da so redni dohodki za 

človeka z univerzitetno izobrazbo 

in ne ravno najlažjo službo 

precej nizki. Lahko računate še na 

kakšne druge izredne prihodke? 

V nekaterih župnijah imajo tudi blagoslove 

hiš okrog božiča. To bi lahko 

bil tudi večji, dodatni dohodek, ki se na 

letni ravni pozna. Pri nas tega nimamo. 

Govorimo o prostovoljnem daru okrog 

10, 20 € itd. 

Za kaj vse konkretno torej gre 

denar iz vašega osebnega dohodka 

– se pravi od maš, pogrebov, 

blagoslovov …? 

Sam si hrano plačujem iz svojega denarja. 

V običajni službi v Sloveniji bi mi 

pripadalo povračilo stroškov za malico 

in prevoz. Interneta ne plačujem sam, 

uporabljam župnijskega. Avto in gorivo 

plačujem iz svojega denarja, kljub 

temu, da ga uporabljam predvsem za 

službene namene, ampak tega ne ločujem. 

Prav tako stroške za mobilni telefon 

plačujem s svojim denarjem, saj ga 

uporabljam tudi za zasebne namene. 

Vem, da bi lahko delal tudi obratno, saj 

je službenega v obeh primerih več, a 

sem se tako odločil. Zase imam dovolj 

in nisem šel v ta poklic, da bi obogatel. 

Ne plačujem pa zasebno elektrike in 

kurjave, saj se moja soba ogreva iz župnijskega. 

Tako se to nekako poravna. 

Tako imam urejeno jaz. 

S kakšnim zneskom mesečno operirate 

za svoje osebne potrebe? 

Največji strošek pri meni je gorivo, 

okoli 200 € na mesec. Naročeno imam 

malico, to me stane okoli 180 € mesečno 

ali pa tudi manj. Ko sem povabljen h 

kakšni družini ali na kakšen dogodek, 

je običajno hrana tam vključena, če se 

lahko tako izrazim. S svojim denarjem 

plačujem tudi katehistinjo, ki poučuje 

verouk. Verouk je ena od dilem, kako 

razdeliti stroške, odločil sem se, da jo 

plačujem s svojim denarjem, ker mi pomaga 

pri poučevanju verouka. 

Iz katerega denarja pa se potem 

financirajo župnijski stroški? 

Župljani sami skrbijo za to, da se vzdržujejo 

župnijske stavbe in delovanje 

župnije. To so nabirke pri svetih mašah 

in pa posamezni prostovoljni darovi. 

Odvisno tudi od krajevnih navad. Kot 

sem omenil, so ljudje na Goričkem precej 

skrbni do duhovnika in svoje župnije. 

Tudi ko so pogrebi, dajo še za

TEMA TEDNA 

16 

Intervju 


Sam si hrano plačujem 

iz svojega denarja. 

V običajni službi v 

Sloveniji bi mi pripadalo 

povračilo stroškov 

za malico in prevoz. 

Interneta ne plačujem 

sam, uporabljam 

župnijskega. Avto in 

gorivo plačujem iz 

svojega denarja, kljub 

temu, da ga uporabljam 

predvsem za službene 

namene, ampak tega 

ne ločujem. 

potrebe Cerkve. Povsod pa je tudi tako, 

da ljudje vidijo, če se kaj dela, in se praviloma 

sami odzovejo. So pa tudi kraji, 

kjer ni toliko nedeljnikov ali je preprosto 

težje zbrati denar. Tam je finančno 

težko kaj narediti. Zaenkrat pošiljam 

namene maš v župnije, kjer jim maš 

primanjkuje. Za vsako mašo, ki je oddana, 

se v cerkvi tudi javno pove, kam 

je bila oddana. 

Tako da velike bogatije 

iz duhovništva ni? 

Bogatije ne more biti. So pa razlike, 

finančno gledano, med župnijami in 

najbrž tudi med škofijami. V župnijah, 

kjer sem do sedaj deloval, sem opazil 

razlike. Lahko povem, da sem v eni izmed 

manjših župnij, kjer sem deloval, 

opazil, da sta imela moja soseda – mož 

in žena, oba upokojenca – skupaj večje 

dohodke, kot sem jaz zbral v celem letu 

za župnijsko blagajno. V župniji, ki je 

bila finančno skromna, so bili zelo dobri 

ljudje, ki so me lepo sprejeli, bili hvaležni 

in tudi skromni. Bili so večinoma 

starejši. Ko sem prišel na župnijo, so me 

opozorili na visoke stroške ogrevanja 

in da se na sezono za ogrevanje ne ravno 

majhnega župnišča porabi do 3.000 

obcina-grad.si 

litrov kurilnega olja. Da bi bil župnijski 

račun manj obremenjen, sem spremenil 

kurjavo na drva, ogreval le kopalnico 

in svojo sobo ter tako močno znižal 

stroške kurjave. Spomnim se župnije 

v Posavju, kjer sem deloval in so ljudje 

finančno težje shajali, saj je bil rudnik, 

ki je bil nekoč glavni vir dohodka, zaprt. 

Ljudje so bili skromni, veliko je bilo 

tudi priseljencev. Od svojega prihoda 

v župnijo od začetka avgusta do konca 

septembra sem hranil celotne nedeljske 

in praznične nabirke, pa je v začetku 

oktobra prišel zavarovalni agent 

in vse, kar sem dva meseca zbiral, je šlo 

za premijo, saj je prejšnji župnik imel 

vse zelo dobro zavarovano. In smo bili 

spet na ničli. 

Župnija Grad, kjer delujem, je nekoliko 

večja župnija, ljudje so skromni, 

a lahko povem, da so tudi skrbni do 

duhovnikov. To je na splošno značilno 

za Prekmurje. Na to je vplivalo ogromno 

delo, ki so ga v zgodovini za prekmurske 

ljudi opravili duhovniki, saj 

so bili Prekmurci dolgo pozabljeni od 

vseh, le od Cerkve ne. Cerkev je bila tu 

dolgo edina strukturirana organizacija, 

ki je delala za ljudi, in ta zavest je še 

vedno živa in se kaže tudi v njihovi velikodušnosti 

do Cerkve. Opazimo, da 

če se v drugih škofijah kakšna župnija 

izprazni, to ljudje nekako sprejmejo, v 

Prekmurju pa težje. 

V mnogih krajih, ki so sicer zelo uspešni 

in finančno dobro shajajo, toda 

sekularizirani, župnije in tudi župniki 

velikokrat životarijo. So pa župnije, ki 

imajo nižji delež verujočih, a tisti, ki so, 

so aktivni in tudi finančno bolj podpirajo 

svojo Cerkev. 

Kakšno držo naj bi torej duhovnik 

zavzel pri zbiranju denarja za 

potrebe župnije in sebe? 

Moja izkušnja je, da če ljudje začutijo, se 

tudi odzovejo. Sami opazijo, kaj je treba 

narediti, in vedo, da vsaka stvar, ki se obnavlja, 

tudi stane. Na nas duhovnikih pa 

je, da živimo svojemu poslanstvu primerno 

in odgovorno ravnamo z denarjem. 

V eni izmed manjših 

župnij sem opazil, da sta 

imela moja soseda – mož 

in žena, oba upokojenca 

– skupaj večje dohodke, 

kot sem jaz zbral 

v celem letu za 

župnijsko blagajno.


TEMA TEDNA 

17 

Ljubljanska nadškofija 

pod drobnogledom 

vatikanskega vizitatorja 

Na ljubljanski nadškofiji že mesec dni poteka apostolska vizitacija, ki jo izvaja 

odposlanec Vatikana. Vizitator dr. Dražen Kutleša, splitsko-makarski, 

nadškof pregleduje finančno poslovanje, posebej v zvezi z gozdovi. 

UREDNIŠTVO 

Pod drobnogledom naj bi bilo 

predvsem finančno poslovanje 

ljubljanske nadškofije in entitet 

v njeni lasti. Za slovenske škofe 

so bile cerkvene finance občutljiva tema 

vse od nastanka novih škofij, ko se je 

premoženje med njimi moralo začeti 

urejati. Kljub finančnemu škandalu mariborske 

nadškofije pred desetletjem pa 

problem ostaja transparentnost cerkvenega 

poslovanja, saj denimo v letnih poročilih 

Katoliške cerkve v Sloveniji niti z 

besedo ni omenjeno poslovanje cerkvenih 

podjetij, kot je Metropolitana, ter v 

kakšne vrste »pastoralno dejavnost« se 

stekajo dobički od upravljanja z gozdovi. 

Ta je od 2017 do 2020 po uradnih 

bilancah ustvarila 21,8 milijonov evrov 

čistega dobička. 

V zadnjem obdobju se je pojavljalo 

več ugibanj in očitkov glede transparentnosti 

poslovanja ljubljanske 

nadškofije. Ker si ljubljanski nadškof 

Stanislav Zore od začetka svoje škofovske 

službe prizadeva za preglednost 

in transparentnost, je pred meseci sam 

zaprosil pristojne dikasterije rimske 

kurije za apostolsko vizitacijo, da bi 

neodvisni in zunanji strokovnjaki preverili 

poslovanje Nadškofije Ljubljana. 

To so zapisali v kratkem sporočilu za 

javnost ljubljanske nadškofije. Dikasterij 

za škofe je za apostolskega vizitatorja 

imenoval msgr. dr. Dražena Kutlešo, 

splitsko-makarskega nadškofa. Dokler 

se vizitacija ne zaključi in ne prejmejo 

zaključnega poročila, podrobnosti ne 

morejo komentirati, so še zapisali. 

PODJETJE 

METROPOLITANA 

Znotraj ljubljanske škofije že več let 

teče tekma za obvladovanje podjetja, 

ki je pred epidemijo letno ustvarjalo 

Vizitator Dražen Kutleša 

že mesec dni preiskuje 

poslovanje Nadškofije 

Ljubljana. 

Wikipedija 

tudi več kot sedem milijonov evrov 

dobička, s katerim nadškofija financira 

pastoralno dejavnost. Podjetje Metropolitana 

je ljubljanska nadškofija 

ustanovila leta 2001, ko jo je vodil metropolit 

Franc Rode. Pet let pozneje je 

Metropolitana kupila podjetje Gozdno 

gospodarstvo Bled, ki upravlja z lesom. 

To upravlja s 15.000 hektarjev 

cerkvenih gozdov in zemljišč na Pokljuki, 

Jelovici in v Zgornji Savinjski do- 

Kljub finančnemu 

škandalu mariborske 

nadškofije pred 

desetletjem pa problem 

ostaja transparentnost 

cerkvenega poslovanja, 

saj denimo v letnih 

poročilih Katoliške 

cerkve v Sloveniji niti 

z besedo ni omenjeno 

poslovanje cerkvenih 

podjetij, kot je 

Metropolitana, 

ter v kakšne vrste 

»pastoralno dejavnost« 

se stekajo dobički od 

upravljanja z gozdovi.

TEMA TEDNA 

18 


Metropolitana je 

kupila podjetje Gozdno 

gospodarstvo Bled, 

ki upravlja z lesom. 

To upravlja s 15.000 

hektarjev cerkvenih 

gozdov in zemljišč na 

Pokljuki, Jelovici in 

v zgornji Savinjski 

dolini, ki jih je država 

vrnila Cerkvi med 

denacionalizacijo. 

lini, ki jih je država vrnila Cerkvi med 

denacionalizacijo. 

Gozdno gospodarstvo Bled je ena 

največjih gozdnih družb v Sloveniji. 

Zaposlujejo 93 ljudi, v 2020 pa so 

ustvarili 45 milijonov evrov prometa 

ter zabeležili 1,9 milijona čistega dobička. 

Njena krovna družba, Metropolitana, 

je ob 8 milijonih prometa 

predlani ustvarila 2,3 milijone čistega 

dobička, kar je sicer precej manj kot v 

prejšnjih letih. Portal Necenzurirano 

piše, da je imela lani na računu kar 33 

milijonov evrov. 

Marca letos so na mesto direktorja 

ob bok dosedanjemu imenovali Blaža 

Gregorca, ravnatelja nadškofijske gospodarske 

uprave. Pred tem je podjetje 

od ustanovitve vodil Janez Celar, dolgoletni 

finančnik ljubljanske nadškofije. 

Od leta 2020 pa Robert Ogorevc, nekdanji 

direktor računovodske hiše Vizija. 

Vsi pripadajo krogu Janeza Celarja, alfi 

in omegi metropolitanskih financ. 

Pred nekaj tedni je prišlo tudi do 

menjav v vrhu Gozdnega gospodarstva 

Bled, ključne hčerinske družbe Metropolitane, 

ki upravlja z gozdovi na Pokljuki 

in Jelovici. Marko Matjašič in Aleš 

Kadunc, dosedanji glavni in tehnični 

direktor, sta prevzela vodenje državnih 

gozdov. Namesto njiju je Metropolitana 

imenovala Antona Končarja in Kristino 

Šteblaj. Slednja je bila v času prejšnje 

vlade državna sekretarka na ministrstvu 

za finance, ki ga je vodil Andrej 

Šircelj, v začetku letošnjega leta pa je 

postala celo izvršna direktorica DUTB. 

Druge slovenske škofije nimajo 

gozdov. V novomeški škofiji, kjer 

imajo tudi nekaj gozdov, pa za to skrbi 

podjetje Beneficij s šestimi zaposlenimi, 

katere promet dosega 2,1 milijona 

evrov, dobička pa je za 95 tisočakov. 

SHUTTERSTOCK


TEMA TEDNA 

19 

KDO JE KUTLEŠA 

Vizitator Dražen Kutleša (54) je doma iz Hercegovine. Pred 

imenovanjem za splitskega škofa je bil škof v Pulju. Hrvaški 

levičarski dnevnik Jutarnji list ge je označil za »papeževega 

specialca« in glasnika liberalne papeževe struje na Hrvaškem. 

Letos maja je postal predsednik Hrvaške škofovske konference, 

julija pa član vatikanskega Dikasterija za škofe. Čeprav je 

doma iz Hercegovine, pa je glasen kritik vidcev iz Medžugorja 

– napisal je tudi knjigo, v kateri je opisal konkretna lažna 

pričevanja s strani vidcev. Njegovo ime se je v zadnjih letih 

v hrvaških medijih dvakrat pojavilo kot ime za naslednika 

zagrebškega kardinala Josipa Bozanića (73). 

 

Komentar uredništva 

Vizitacija ne sme (p)ostati zgolj alibi 

Po naših informacijah so zadnje spremembe v upravi, ko 

so se marca letos v nadškofiji odločili, da bo imela Metropolitana 

še enega direktorja, sicer pomenile val nujno potrebnega 

svežega zraka za prihodnost upravljanja podjetja. Namreč, 

preživeli modeli upravljanja cerkvenega premoženja, ki sicer 

ostajajo dobičkonosni, morajo stopiti v 21. stoletje. Njihova 

dobičkonosnost je konec koncev pomembna za sofinanciranje 

pastoralne in humanitarne dejavnosti Cerkve. 

A ključna težava ostaja in bojazen je, da jo bo ne dovolj 

forenzično izvedena vizitacija zgolj uradno »pokrila«: to je 

netransparentnost poslovanja, uradnega in poluradnega, ki 

ostaja rak rana cerkvenih podjetij, še posebej Metropolitane. 

Pri tem je ravno dobičkonosnost skušnjava, ki v igro pripelje 

marsikateri interes, ki nima v mislih samo dobrega upravljanja 

z namenom dolgoročne rasti in sofinanciranja cerkvenih dejavnosti, 

ampak tudi marsikaj drugega. 

Transparentnost pa ni edina nujna potreba poslovanja cerkvenih 

podjetij, takšna je tudi medsebojna solidarnost med škofijami, 

katere si je po besedah celjskega škofa Maksimilijana Matjaža 

v intervjuju za Domovino zaželel sam papež Frančišek – kot vemo, 

večina drugih slovenskih škofij životari in nima denarja niti za najožje 

sodelavce, z izjemo mariborske nadškofije ne po svoji krivdi. 

Spomnimo, ob obisku predsednika in podpredsednikov Slovenske 

škofovske konference pri papežu je Frančišek tajniku naročil nakazilo 

finančnega daru celjski in murskosoboški škofiji. 

Poleg različnih pogledov na prihodnost upravljanja cerkvenega 

premoženja, ki so bolj ali manj v stiku z realnostjo sveta, pa 

se je v to sfero vedno rada mešala tudi politika, predvsem desna, 

saj je država največji lastnik gozdov in tako naravni poslovni 

tekmec drugega največjega lastnika – slovenske Cerkve. Menjave 

in dodajanje direktorjev sicer res izgleda kot določeno merjenje 

vpliva in moči. Veliko bolj zanimivo pa bi bilo vedeti tudi, kdo vse 

si je želel postati upravljavec tega premoženja in je pri svojem 

vplivu zaenkrat »izvisel«. Namreč jasno je, da nova generacija 

škofov tudi na slovensko politiko gleda drugače in se s tem 

določena zavezništva testirajo ravno pri zmožnosti vpliva nad 

premoženjem ljubljanske nadškofije. 

Po naših neuradnih informacijah sicer drži, da je ljubljanski 

metropolit zaprosil za vizitacijo, vendar pa naj bi papež Frančišek 

odločil, da naj bo vizitacijski pregled opravljen za celotno 

državo, kar pomeni določen signal sedanjemu nunciju in celotni 

slovenski Cerkvi. Glede na materialno stanje slovenskih škofij 

pa je bolj ali manj jasno, kje bo imel največ dela. 

Komentarji bralcev 

Pozno. Zelo pozno. Upam, da ne prepozno. 

Alojz Z 

Nebeški mlini meljejo počasi in zaenkrat ni jamstva, da bo 

hrvaški mlinar na ljubljanski nadškofiji iz moke naredil kruh. 

Pregovor »Riba smrdi pri glavi« napeljuje na misel, da dokler ne 

bo ravnanje s premoženjem škofij transparentno, ni mogoče 

pričakovati reda v župnijah in drugih povezanih dejavnostih. 

Marsikje se izpostavlja revščino nekaterih župnikov in župnij, 

kar drži. Obstajajo pa tudi župnije, na katerih župnik dela s 

cerkvenim premoženjem kot svinja z mehom, župljani pa nimajo 

orodja, da bi ga ustrezno plemenitili ali vsaj zaščitili. Rezultati 

so vidni v številu nedeljnikov, višini nabirk ... 

Mitja 

Zakaj pa so škofije sploh ločene, če nimajo finančne podlage? 

Naj se vse združijo v eno, saj smo kristjani, ne? 

Jana Px 

Frančišek in Rupnikovi bi radi prišli do več denarja za svojo 

napredno in zelo liberalno teologijo. Upravljanja z denarjem 

ne morejo prepustiti konservativni duhovščini. Čas je za nove 

obraze in nov pristop. 

Strelec 

Tudi slepi bodo počasi spregledali, da je med cerkvenimi in 

levimi elitami precej velik enačaj. Ko je treba poprijeti za delo, 

financirati projekte, pokrivati izgube, trpeti afere, smo vsi Cerkev. 

Ko gre za odločanje, privilegije, delitev ustvarjenega, so 

Cerkev samo oni, pa še med njimi so prvorazredni, drugorazredni 

in tretjerazredni. 

Thor 

Ker sem po rodu iz Komende, vem, da je bila slovenska Cerkev 

od nekdaj kar dobra lastnica ali upravljalka kmetijskih zemljišč. 

Svoj osebni denar je Peter Pavel Glavar daroval za izgradnjo 

špitala in hiralnice, za pomoč starim, bolnim, onemoglim. 

Današnja Cerkev naj se zgleduje po dobrih vzgledih cerkvenega 

gospodarjenja iz preteklosti. 

Janez Kepic Kern 

Vse, kar je Cerkev naredila dobrega, je plačalo delovno in 

molzno ljudstvo. Cerkev je veliko dobrega naredila tudi sebi, 

saj si je prilastila ogromno bogastvo. Velik del denarja, ki ga 

je zbrala duhovščina po vsej Evropi in kasneje vsepovsod po 

svetu, je končal v Vatikanu in poniknil neznano kam. 

Rasputin 

Slovenska Cerkev ima vsekakor večji izziv, kot je gospodarjenje 

z gozdovi. Pravi izziv je v pastorali, zato je zadnji čas, da se 

socialna teologija s kopico študentov izvzame s Teološke fakultete 

ali pa se študij popolnoma loči in postavi študij teologije, 

skladen z moderno pastoralo, kjer poklicani lahko v miru gradijo 

duhovnost in predvsem popravijo zgrešeno vzgojo razbitih 

in v materialno požrešnost potopljenih slovenskih družin. 

V poglobljeni pastorali in globoki veri bo katarza mogoča, v 

prerivanju neizživetih oseb v javnem življenju pa bo kloaka 

samo še bolj smrdela. 

Mihec

AKTUALNO 

20 

Nasvet z iskreni.net 


Ducat idej za družinski izlet 

MOJCA 

BELCL MAGDIČ 

V prazničnem času staršem in otrokom največ pomeni, 

da lahko čas preživijo skupaj – bodisi na toplem ob čaju 

in družabnih igrah bodisi zunaj na krajšem izletu, ogledu, 

predstavi ali skupnem doživetju. Da bi teh skupnih trenutkov 

bilo čim več, smo za vas zbrali nekaj priložnosti, kjer si boste 

kot družina lahko ustvarili čudovite spomine. 

BOŽIČNA BAJKA 

Od 26. novembra 2022 do 8. januarja 

2023 je v parku cvetja na voljo ogled 

edinstvene postavitve lučk: lučke v številnih 

barvah, obešene čez grmovnice, 

drevesa, hiške, igrala, etnološke objekte 

in druge eksponate. Letošnja novost so 

labodi in lokvanji iz lučk, ki se svetijo 

na ribniku, ter druge zimske živali, ki 

so skrite po parku. Za sprehod si morate 

vzeti nekje uro do uro in pol, prav tako 

pa se za to tudi toplo obleči. Lučke si lahko 

ogledate vsak dan od 16.00 do 21.00. 

SPREHOD MED LUČKAMI 

Od 19. novembra 2022 do 8. januarja 

2023 ponuja Arboretum Volčji Potok 

sprehod med lučkami, ki so jih tudi letos 

postavili v obliki enosmerne poti, ki 

vabi iz enega prizora v drugega. Novost 

je 25 metrov dolg tunel, kjer se barva 

lučk postopno spreminja, zato vsak 

korak ustvari nov pogled, nove odtenke 

in občutek, da so obiskovalci v kristalni 

palači. Večerni sprehod je mogoč 

vsak dan, tudi med vikendi in prazniki, 

od 15.00 do 21.00. Lučke so prižgane od 

16. ure naprej. 

OKRAŠENA MESTA 

Okrasitev praznične Ljubljane tudi letos 

pripoveduje o nastanku življenja in 

vesolja. Projekt je sestavljen iz kar 850 

skulptur in likov. Po mestu je postavljenih 

tudi deset božičnih smrek. Največja 

in najbolj okrašena se nahaja na 

Prešernovem trgu. Pred Zoisovo palačo 

so na ogled jaslice iz slame. 

Maribor bo praznično okrašen vse 

do 7. januarja 2023. Posebnost letošnjega 

prazničnega programa je panoramsko 

kolo na Glavnem trgu. Visoko je 

23 metrov, med vožnjo z njim pa lahko 

uživate v razgledu na okrašeno mestno 

jedro.V Kopru je največja atrakcija Titov 

trg, ki se ponaša z nekaterimi svetlobnimi 

efekti in zelenimi drevesi v 

loncih. Do 8. januarja je na voljo tudi 

drsališče v Taverni. 

V Kranju pred Prešernovim gledališčem 

lahko občudujete božično-novoletno 

smreko, na Glavnem trgu pa se nahaja 

pravljični gozdiček, nad katerim se 

navdušujejo predvsem otroci. Med sprehodom 

skozi staro mestno jedro si lahko 

ogledate lesene skulpture, med njimi 

še posebej izstopajo lesene jaslice, ki so 

postavljene v kanjonu reke Kokre. Vredno 

si je ogledati tudi pravljično okrašen 

vrt pred gradom Khislstein. 

Pravljično Celje na sedmih prizoriščih 

pripravlja kar petdeset različnih 

1 

2 3 

4


AKTUALNO 


21 

dogodkov. Nekaj manj bo lučk, a bogatejša 

bo dnevna krasitev. Več priložnosti 

za druženje ne bo samo za najmlajše in 

družine, ampak tudi za odrasle, ljubitelje 

adventa in unikatno okrašenih mest. 

POT MED KROŠNJAMI 

Vsa družina se lahko poda na kilometrsko 

dolgo pot med krošnjami mogočnih 

pohorskih dreves, ki so sedaj že odeta v 

belo odejo. Pot se ves čas vije 20 metrov 

nad tlemi, na koncu pa vas čaka veličasten 

razgled s 37 metrov visokega stolpa. 

Pot je odprta vsak dan med 10. in 16. uro, 

zadnji vstop eno uro prej, torej ob 15. uri. 

Primerna je za otroke vseh starosti. 

BOŽIČNA VAS 

Banovci so vasica v Prlekiji, kjer vaščani 

pred svojimi domačijami postavijo na 

ogled unikatne jaslice. Letos jih je na voljo 

kar 39. Jaslice si je najlepše ogledati, 

ko pade mrak, saj so vse osvetljene. Domačini 

s prijazno besedo, ponosom in 

svojo ustvarjalnostjo prepričajo še tako 

zahtevnega obiskovalca, da skozi podobe 

jaslic tudi sam postane del božične noči. 

Jaslice bodo na ogled do 6. januarja 2023. 

DRSANJE 

Ker je v zadnjih letih vse manj naravnih 

zaledenelih jezer, je na več mestih 

po Sloveniji na voljo nekaj alternativnih 

ledenih ploskev. Oglejte si, kje vse 

se lahko poizkusite na ledu. 

VRBSKO JEZERO 

Posebno doživetje za vso družino v 

najbolj spokojnem delu leta je advent 

nad oblaki. Obiskovalke in obiskovalce 

na 920 m nadmorske višine pričakuje 

edinstven panoramski razgled s 100 m 

visokega stolpa, od koder se vidi zimska 

jezerska pokrajina avstrijske Koroške. 

Od konca novembra pa vse do 

božičnega večera avstrijsko-koroška 

mesta, kot so Celovec, Beljak, Vrba in 

Katschberg, slovijo tudi po prelepih 

adventnih tržnicah. 

STOLP VINARIUM 

Na vzhodu Slovenije se lahko z družino 

povzpnete na 53,5 m visok stolp ter z 

vrha občudujete zasneženo pokrajino, 

ki sega od Lendavskih goric pa vse tja 

do porečja Mure in zajame prekrasen 

razgled na ravnice in gričevja Slovenije, 

Madžarske, Hrvaške in Avstrije. 

Na najvišjo razgledno ploščad stolpa 

se lahko udobno povzpnete z dvigalom 

ali greste peš po 240 stopnicah. 

Nedaleč stran (dobrih 10 min vožnje z 

avtomobilom) se nahaja kraj Turnišče, 

v katerem stoji znana romarska cerkev 

Marijinega vnebovzetja. 

ŽIVE JASLICE 

Od 25. do 30. decembra 2022 se bodo 

v podzemlju Postojnske jame zgodile 

največje žive jaslice v Sloveniji, ena najlepših 

podob božiča na svetu. Obiskovalce 

čaka vožnja z vlakcem, 16 veličastnih 

svetopisemskih prizorov vzdolž 

turističnih poti, več kot 100 lokalnih 

igralcev, 2100 barvnih luči in najlepše 

božične melodije v živo. 

24. decembra zvečer si boste lahko 

ogledali predstavo živih jaslic z naslovom 

Božična noč. V predstavi, skupaj 

s tehničnim osebjem, sodeluje čez 120 

ljudi. Poleg igralsko-govornega dela je 

vključenega veliko odličnega petja. V 

šestih slikah so prikazani prizori po 

svetopisemskem izročilu Kristusovega 

rojstva. Vstopnine ni. 

1 Številna drsališča ponujajo izposojo drsalk 

pa tudi drsalnih pripomočkov za najmlajše. 

/Foto: Tomo Strle/CITRUS 

2 Sprehod med lučkami v Arboretumu Volčji Potok. 

/Foto: www.arboretum.si 

3 Jaslice v mariborski stolnici. 

/Foto: Jerneja Lobnik Ornik/DOMOVINA 

4 Božična bajka Slovenije v Mozirskem gaju se 

ponaša z 1,7 milijona božičnih lučk. 

/Foto: www.mozirskigaj.com 

5 Praznična osvetlitev v Ljubljani. 


6 Žive jaslice v Postojnski jami. 


3 

5 

4 

6

AKTUALNO 

22 


POŽAREPORT 

Komentar 


RAZSTAVA JASLIC 

Vse do 9. januarja 2023 si lahko ogledate 

razstavo 24 jaslic rokodelcev iz vse Slovenije, 

9 jaslic otrok iz okoliških vrtcev 

in šol ter 26 jaslic članov Društva ljubiteljev 

jaslic Slovenije. V centru DUO lahko 

pokukate tudi v lončarsko delavnico, 

si ogledate razstavno – prodajno galerijo 

(trgovino) in ekomuzej. Dober kilometer 

stran se lahko družina sprehodi po 

že omenjeni Božični vasi ali pa se osveži 

v termah Banovci. 

MUZEJ JASLIC 

Muzej jaslic Brezje skozi vse leto vabi, da 

si ogledate edinstveno zbirko, ki vsebuje 

preko 450 različnih eksponatov – jaslic 

z vseh koncev sveta. Muzej se nahaja v 

nekdanjem samostanskem hlevu in izvorna 

namembnost prostorov je še vedno 

vidna. Ob božičnih jaslicah si lahko 

ogledate tudi pasijonske, binkoštne in 

vstajenjske jaslice. Muzej jaslic je v času 

od 19. decembra 2022 do 1. januarja 2023 

odprt vsak dan, od 9. do 16. ure. Seveda 

pa ob ogledu muzeja ne smete iti mimo 

največjega Marijinega svetišča, bazilike 

Marije Pomagaj. 

BONUS IDEJA 

Katschberg je avstrijsko smučišče na 

1700 metrih nadmorske višine, kjer v decembru 

tradicionalno postavijo adventno 

pot. Pravljično zasnežena pot, dolga 

2,5 km, ki obiskovalce popelje med kočami, 

seniki, lučkami in prižganimi lanternami, 

na koncu pa jih pričakajo jaslice. 

Na postojankah se da natočiti čaj, ki je 

vključen v ceno vstopnice. 

Adventna pot je odprta do 25. 12. 

2022, in sicer vsako sredo, petek, soboto 

in nedeljo med 14h in 20h uro. Vstopnica 

za odrasle stane 20 evrov, za otroke 

do 12. leta je vstop brezplačen. Pot 

ni primerna za otroške vozičke, ravno 

tako odsvetujemo nosilke, saj v njih otroke 

začne hitro zebsti. Organizatorji 

priporočajo pot otrokom, starejšim od 

5 let. Zaradi mraza in snežnih razmer 

je nujna dobra obutev in zelo topla 

smučarska oblačila. S seboj lahko vzamete 

tudi sanke. 

Avto se pusti na parkirišču, nato pa je 

treba do izhodišča prehoditi še kar dolgo 

pot v zasnežen klanec. Možen je tudi 

prevoz s taksijem ali konjsko vprego, ki 

se plača posebej. Ne pozabite na zimsko 

opremo za avto (verige). 

 

Milović kot Vuković - 

prej plačevanje 

skozi Gen-I, 

danes tesno ob Golobu 

BOJAN POŽAR 

POZAREPORT.SI 

Vse kaže, tako različni viri in 

poročanje nekaterih medijev, 

da sta si razvpita primera 

nekdanje novinarke Vesne 

Vuković, danes piarovke Gibanja Svoboda 

in kakor prve zaupnice predsednika 

vlade Roberta Goloba (53), ter notoričnega 

Miloša Njegoslava Milovića, 

neformalnega Golobovega svetovalca 

in človeka, ki – očitno – pro bono reketira 

pol vlade, vsaj po načinu denarnih 

tokov zelo podobna, če ne celo enaka: 

kot je (v resnici državni) Gen-I prikrito 

financiral Vesno Vuković skozi njeno 

paralelno nenovinarsko podjetje, tako 

naj bi Gen-I financiral tudi Milovića. 

Mimogrede, Milović ima poleg svojega 

podjetja VPS svetovanje, d. o. o. 

(kamor se je, po doslej znanih podatkih, 

nateklo že več kot 800 tisoč evrov 

proračunskega denarja, največ sicer od 

Elektra Ljubljana, 308 tisoč evrov, torej 

čisto slučajno od tiste državne firme, ki 

jo je vrsto let vodil Andrej Ribič, vodja 

volilnega štaba Gibanja Svoboda pred 

aprilskimi parlamentarnimi volitvami), 

tudi status samostojnega podjetnika 

– MNM pravno, poslovno in varnostno 

svetovanje. 

In še ena podobnost: Gen-I pri obeh 

primerih pred javnostjo načrtno prikriva 

podatke, molčijo pa tudi Golob, 

Vukovićeva in Milović, medtem ko se 

finančni podatki Gen-I, kako priročno, 

na aplikaciji Erar prikazujejo šele od januarja 

2022 dalje. 

To pa še zdaleč ni vse, 

saj prihaja afera Brežan in Komenda, 

zgodba s Komendo, opozarjajo naši viri, 

pa je bistveno večja, kot se morda zdi. 

SKRIVALNICE 

GOLOBA IN GEN-I 

Po neuradnih informacijah naj bi 

Milević vsaj v preteklosti sodeloval 

tudi s podjetjem Gen-I, ki ga je vodil 

Robert Golob, vendar teh informacij 

ne želijo komentirati niti v kabinetu 

presednika vlade niti v podjetju 

Gen-I. Tam prav tako niso hoteli 

odgovoriti na naše poizvedovanje o 

zaposlitvi in delovnih nalogah nekdanjega 

preiskovalca nacionalnega 

preiskovalnega urada, ki se je po naših 

informacijah še v času Golobovega 

vodenje zaposlil v Gen-I. 

AFERA KOMENDA 

Kot je že znano, je Milović na ministrstvo 

za okolje in prostor, ki ga vodi Uroš Brežan 

(Gibanje Svoboda), pripeljal delegacijo 

občine Komenda, čeprav podrobnosti 

tega sestanka še niso znane, saj omenjeno 

ministrstvo molči. A zdaj razkrivamo 

(zelo verjetno) ozadje tega obiska. 

Taisti Milović, ki sicer stanuje v 

Kamniku, je doslej, tako naši lokalni 

viri, svetoval, neformalno, kakopak, 

predprejšnjemu županu Komende Tomažu 

Dolcu, prejšnjemu županu Stanislavu 

Poglajnu, dolgoletnemu podžupanu 

Igorju Štebetu in direktorici 

občinske uprave Majdi Ravnikar, ki je 

na novembrskih lokalnih volitvah tudi 

neuspešno kandidirala za županjo.


POŽAREPORT 

Komentar 

23 

Taisti Milović, ki sicer 

stanuje v Kamniku, 

je doslej, tako naši 

lokalni viri, svetoval, 

neformalno, kakopak, 

predprejšnjemu županu 

Komende Tomažu 

Dolcu, prejšnjemu 

županu Stanislavu 

Poglajnu, dolgoletnemu 

podžupanu Igorju 

Štebetu in direktorici 

občinske uprave Majdi 

Ravnikar, ki je na 

novembrskih lokalnih 

volitvah tudi neuspešno 

kandidirala za županjo. 

Posnetek zaslona 

Milovićeva svetovanja oziroma lobiranja 

naj bi obsegala tudi reševanje 

ekološko zloglasne Suhadolske jame 

(Publikus, d. o. o.), ki bi jo po vseh pravilih 

in odločbah morali zapreti, a je, 

kakšna sramota, (še) niso?! 

In potem, po vsem tem, dva dni pred 

drugim krogom županskih volitev, v 

predvolilno Komendo pride Golobov 

minister za okolje in prostor Brežan, 

da bi podprl - Ravnikarjevo. Domačini 

se (mu) čudijo, zakaj ravno Ravnikarjevo, 

edina razlaga pa je takrat bila, da je 

to preprosto moral narediti, ker so mu 

tako naročili najeti svetovalci in lobisti 

oziroma to zdaj lahko še bolj konkretno 

sklepamo, ker mu je tako zaukazal 

- Miloš Njegoslav Milović. 

In zdaj pozor: viri pravijo, Milović 

kupuje občinski »zadružni dom« v Komendi. 

Dve stavbi, kjer je v eni trgovina 

s kmetijsko opremo, v drugi pa deset 

stanovanj. Vse na znani Zadružni ulici, 

blizu občine, vrhunska lokacija. 

Za osvežitev spomina: pred leti so 

sredi Komende poslovno »harali« nekdanji 

premier Tone Rop (61) (LDS, kasneje 

SD), njegov zaupnik in podjetnik Branko 

Plešinac ter župan Drolc, ki jih danes 

- poslovno - ni več. Po Drolcu je zadeve 

prevzel župan Poglajen, toda direktorica 

občinske uprave je ves ta čas ostajala 

Majda Ravnikar. In prišel je Milović. 

Zato je, opozarjajo naši viri, zgodba 

(s Komendo) bistveno večja, kot se 

morda zdi ... 

BLAMAŽA 

Gre vsekakor za eno od največji afer in 

blamaž novinarstva slovenske tranzicije. 

Ponovimo, kar smo zapisali aprila letos. 

Takratni novinarki Vesni Vuković 

(prek SEE M. & C., d. o. o.) naj bi po naših 

informacijah nakazovali denar naslednji: 

Robert Golob, prek podjetja GEN-I, 

kjer je bil predsednik uprave - 103 tisoč 

evrov. (Glede na to, da je GEN-I pretežno 

državno podjetje, bomo do uradne dokumentacije 

in nakazil poskušali priti s 

pomočjo informacijske pooblaščenke). 

Klemen Boštjančič (50), predsednik 

upravnega odbora Save, prek svoje zasebne 

družbe Brio svetovalni center, d. 

o. o. – 34 tisoč evrov. Boštjančič je bil 

glavni mecen politične stranke Z.Dej, 

In še ena podobnost: 

Gen-I pri obeh primerih 

pred javnostjo načrtno 

prikriva podatke, 

molčijo pa tudi Golob, 

Vukovićeva in Milović, 

medtem ko se finančni 

podatki Gen-I, kako 

priročno, na aplikaciji 

Erar prikazujejo šele od 

januarja 2022 dalje. 

ki jo je vodil Jure Leben (41), potem ko je 

to stranko prevzel Golob, pa je Boštjančič 

postal »pisec programa« Gibanja 

Svoboda. Znano pa je tudi poročanje 

Vesne Vuković in portala Necenzurirano, 

povezano s pretežno državno 

družbo Sava, mednarodnim finančnim 

skladom York in tako dalje ... 

Adventura Investments, d. o. o. - 73 

tisoč evrov. Gre za podjetje, ki ga obvladuje 

Darko Martin Klarič in ki so ga 

nekateri že pred časom povezovali z 

domnevnim tajnim financiranjem portala 

Necenzurirano in se je v medijih 

pojavljal zaradi prodaje avtobusnega 

podjetja Nomago - državnim Slovenskim 

železnicam. 

Gorenje Velenje - 60 tisoč evrov. 

No, to je še posebej zanimivo zato, 

ker je Gorenje v lasti kitajske državne 

družbe Hisense, Kitajska pa je bila pod 

udarom zaradi - prikritega - financiranja 

medijske kampanje okoli epidemije 

covida v Evropi. In glede na dejstvo, da 

so Vukovićeva in Necenzurirano v zadnjih 

dveh letih objavili na tone izrazito 

politično propagandno-napadalnih 

tekstov zoper aktualno vlado, NIJZ in 

Milan Kreka (66), direktorja NIJZ, ni 

daleč ocena, da je lahko pri tem v ozadju 

tudi kitajsko financiranje tukajšnje 

protivladne (covid) kampanje.

AKTUALNO 

24 

Komentar 


Škofje so zaradi Rupnika 

žalostni in prizadeti 

URBAN ŠIFRAR 

Ob odkritju zlorab s strani jezuita p. Marka Ivana Rupnika (68) 

so se slovenski škofje zbrali na izredni seji SŠK in soglasno sprejeli 

izjavo, ki sta jo predsednik SŠK Andrej Saje (56) in ljubljanski nadškof 

Stanislav Zore (64) predstavila na novinarski konferenci. 

Kot so dejali, razkrivanje raznovrstnih 

zlorab, ki so se očitno 

dogajale daljše obdobje, 

spremljajo z veliko žalostjo in 

prizadetostjo, zanje pa so aktualni slovenski 

škofje »izvedeli iz objav v medijih«. 

Potem ko so jezuitski predstojniki 

verodostojnost dejstev potrdili, obsojajo 

vsa Rupnikova sporna dejanja ter 

poudarjajo, da žrtve nikoli niso krive 

in da so sami na njihovi strani. Izražajo 

jim sočutje in bližino ter se zavezujejo, 

da jim bodo pomagali. 

LOČUJMO 

Škofje obžalujejo, da so zlorabe toliko 

let ostale prikrite in povzročale trpljenje 

žrtvam ter njihovim bližnjim, prav tako 

pa obžalujejo opustitev dolžnih ravnanj 

odgovornih in prikrivanje dejstev o nasilju 

tako v primeru Rupnik kot v vseh 

drugih primerih pri nas ali po svetu; 

žal jim je, da »žrtve desetletja niso bile 

zares slišane«, vsako zlorabo duhovne 

moči in avtoritete za izvajanje nasilja pa 

označujejo kot nedopustno in zavržno 

Saje je dejal, da tudi, ko 

je bil njegov tajnik – to 

službo je opravljal sredi 

90-ih let –, Šuštar nikdar 

ni dal z ničimer vedeti, 

da bi se v skupnosti kaj 

hudega zgodilo, čeprav 

je za to očitno vedel. 

Posnetek zaslona 

dejanje – to, kot pravijo, drži ne glede na 

to, da so nekatera dejanja s cerkveno- 

-pravnega vidika zastarana. 

Zavezujejo se, da bodo »z večjo pozornostjo 

spremljali dogajanje v naših 

cerkvenih skupnostih in da v prihodnje 

do zlorab avtoritete s strani oseb, ki 

imajo v Cerkvi kakršno koli vodstveno 

vlogo, ne bi prihajalo«. Žrtve Rupnikovega 

nasilja (pa tudi žrtve nasilnih dejanj 

v cerkveni skupnosti s strani drugih 

storilcev) pozivajo, naj se obrnejo 

na javno objavljene naslove in prijavijo 

kakršnekoli oblike zlorab, da bo mogoče 

čim bolj celostno priti do resnice in pravične 

razsodbe. 

Prosijo pa škofje za potrpežljivost, da 

bodo »lahko utrdili naše nujno potrebne 

strukture in opravili vse predpisane 

postopke ter hkrati poskrbeli za izobraževanje 

in ozaveščanje o problematiki 

spolnega in duhovnega nasilja«. Nadalje 

slovenski škofje naslavljajo tudi mnoge 

vernike, ki so zaradi p. Rupnika, poznanega 

kot »izjemnega umetnika in pronicljivega 

duhovnega voditelja«, prizadeti 

in se sprašujejo, če je treba vse njegovo siceršnje 

delo zavreči. »Prosimo vas, da /…/ 

ločujemo med njegovimi nedopustnimi 

in obsodbe vrednimi dejanji ter njegovim 

preostalim izjemnim duhovno-umetniškim 

opusom /…/,« pravijo. 

ŠKOFJE: NI ZAROT 

Po prebrani izjavi so predstavniki SŠK 

odgovarjali na vprašanja medijev. Ali 

škofje, tako kot vodstvo jezuitov, podpirajo 

možnost, da se glede preiskovanja 

zlorab redovnic s strani Rupnika odstrani 

zastaralni rok, ki ga je sprejel Vatikan? 

Škof Saje je takoj zatrdil, da podpirajo ta 

predlog, in dodal, da so zastaralni roki 

mišljeni predvsem za primere mladoletnih 

žrtev, tu pa govorimo o zlorabah odraslih 

oseb, zato »absolutno podpiramo, 

da se te zadeve preišče«. 

Škof Saje je na vprašanja tudi znova 

zatrdil, da o preiskavah in sodbah zo-


AKTUALNO 

Komentar 

25 

Žrtve Rupnikovega 

nasilja (pa tudi žrtve 

nasilnih dejanj v 

cerkveni skupnosti s 

strani drugih storilcev) 

pozivajo, naj se obrnejo 

na javno objavljene 

naslove in prijavijo 

kakršnekoli oblike 

zlorab, da bo mogoče 

čim bolj celostno 

priti do resnice 

in pravične razsodbe. 

per Rupnika niso bili obveščeni – »Da 

je bil zlorabljen zakrament spovedi, na 

primer, to sem jaz izvedel iz medijev,« 

je dejal in dodal, da za preiskovanje 

sicer ni odgovorna SŠK, ampak posamezen 

škof oz. v tem primeru jezuitski 

predstojnik. In glede vedenja nadškofa 

Šuštarja o zlorabah? Saje je dejal, da 

tudi, ko je bil njegov tajnik – to službo 

je opravljal sredi 90-ih let –, Šuštar 

nikdar ni dal z ničimer vedeti, da bi se v 

skupnosti kaj hudega zgodilo, čeprav je 

za to očitno vedel. 

Ali pa kakšna dokumentacija o 

seznanitvi s primeri morda obstaja na 

nadškofiji? »Ne vem, kaj je prišlo v roke 

nadškofa Šuštarja v začetku 90-ih let. 

V arhivu ni ničesar. V tem času pa razen 

tega elektronskega pisma tudi ni 

bilo ničesar /…/,« je dejal nadškof Zore. 

Predsednik SŠK je dodal, da se v primerih 

zlorab moramo zavedati, kako 

veliko časa je običajno potrebnega, da 

žrtve dejansko prijavijo zločine – p. 

Andrew Small, ki je bil pred kratkim 

na obisku v Sloveniji, je med drugim 

povedal, da je povprečna starost prijaviteljev 

kar 53 let. 

Kako pa komentirajo škofje pisanja 

nekaterih medijev o domnevnih 

ozadjih afere – o domnevnem boju 

med določenimi strujami v slovenski 

Cerkvi, o rušenju škofov in morda celo 

papeža? Kot je dejal Saje, so slovenski 

škofje enotni, to, kar nekateri širijo o 

njih – da so eden proti drugemu, da 

si delajo škodo – »To je, poudarjam, 

neresnično.« So pa res nekateri, ki s 

svojim pisanjem širijo določene stvari, 

da bi zmanjšali verodostojnost in med 

škofi napravili razdor, meni Saje. 

»Sam sem bil neizmerno presenečen, 

kako hitro se je začelo odkrivati 

sile v ozadju in popolnoma neosnovane 

zadeve, ena misel se naveže na drugo 

in nazadnje nastane cela teorija zarote, 

ki dejansko v ničemer ne drži,« pa je 

odgovoril nadškof Zore. Dodal je, da je 

normalno, da imajo včasih zaradi različnih 

okolij različne poglede, ne gre pa 

za nek razkol, ki ga »nekateri skušajo 

videti, prikazati, ustvariti«. Ali imajo 

škofje podatek o morebitnem javljanju 

novih žrtev? Saje je znova poudaril, da 

nimajo nobenih podatkov in da se njim 

ni javila nobena žrtev. 

Eno izmed vprašanj se je dotaknilo 

tudi teme, ali res lahko, kot so 

škofje zapisali v izjavi, ločujemo med 

Rupnikovimi dejanji in njegovim preostalim 

duhovno-umetniškim opusom, 

glede na izjavo domnevne žrtve 

v italijanskem intervjuju, da je bila 

Rupnikova spolna obsedenost »globoko 

povezana z njegovim konceptom 

umetnosti in njegovim teološkim 

razmišljanjem«. »To bo pokazala raziskava, 

to bo pokazal čas,« je odgovoril 

predsednik SŠK in dodal, da se do tega 

zaenkrat ne bi opredeljeval. 

ČASOVNICA, KI JO JE 

OBJAVILO VODSTVO 

SLOVENSKIH JEZUITOV 

Odveza sostorilca v grehu proti 

šesti zapovedi 

• Oktober 2018: Delegat SJ Kurije 

za mednarodne hiše v Rimu 

prejme obtožbe proti Marku 

Rupniku, da je odvezal sostorilca 

v grehu proti šesti zapovedi. 

Družba uvede predhodno 

preiskavo. 

• Maj 2019: Preiskava pride do 

zaključka, da so obtožbe verodostojne. 

Spis se pošlje na CDF 

(Kongregacija za nauk vere). 

• Junij 2019: Verschueren, višji 

predstojnik DIR, uvede omejitve. 

• Julij 2019: CDF zaprosi Družbo, 

naj začne z kazensko upravnim 

postopkom. 

• Januar 2020: Sodniki (vsi zunanji; 

nihče član Družbe Jezusove) 

soglasno izjavijo, da 

je dejansko prišlo do odveze 

sostorilca. 

• Maj 2020: CDF izda dekret 

o izobčenju latae sententia; 

izobčenje je odpravljeno z dekretom 

CDF še isti mesec. 

• Obtožbe v zvezi s članicami 

skupnosti Loyola 

• Junij 2021: CDF stopi v stik z Generalno 

kurijo SJ glede obtožb v 

zvezi s p. Rupnikom in nekaterimi 

članicami skupnosti Loyola. 

• Julij 2021: Oče general uvede 

predhodno preiskavo, ki jo vodi 

oseba izven Družbe. Omejitve 

uvede p. Verschueren, višji 

predstojnik DIR’. 

• Januar 2022: Preiskava ugotovi, 

da obstaja primer, na katerega 

je treba odgovoriti. Rezultati so 

bili poslani CDF, s priporočilom 

za kazenski postopek. 

• Oktober 2022: CDF pravi, da so 

dogodki zastarani; sodni postopek 

se ne more nadaljevati. 

• Omejitve v zvezi s poslanstvom 

p. Rupnika se nadaljujejo.

AKTUALNO 

26 

Komentar 


Zakaj Slovenci, 

prisegajoči na egalitarnost, 

za svoje voditelje (iz)volijo bogataše 

TEO PETROVIČ 

PRESETNIK 

Slovenci ne maramo bogatašev in to tako močno, da jih izvolimo 

za svojega župana, predsednika vlade in predsednika države, 

je zapisal Rajko Podgoršek – za vse omenjene trenutne nosilce funkcij 

bi brez težav rekli, da spadajo v zgornje odstotke državljanov po svojem 

premoženju, pri čemer je to zanimivo glede na nekatere lastnosti 

Slovencev, kot jih prikazujejo rezultati javnomnenjskih raziskav. 

Podobno rezultati SJM 

kažejo, da imajo Slovenci 

načeloma bolj pozitiven 

odnos do socializma 

kot do kapitalizma ter 

hkrati zelo pozitiven 

odnos do majhnih 

socialnih razlik. 

Bor Slana/STA 

Raziskava Slovensko javno mnenje 

(SJM) 2022/1 tako kaže, da 

več kot tri četrtine anketirancev 

meni, da bi se morale 

razlike v osebnih dohodkih v Sloveniji 

zmanjšati. In to ob dejstvu, da je Slovenija 

že zdaj med dohodkovno najbolj 

egalitarnimi državami na svetu. 

Tako kaže Ginijev koeficient, merilo 

za statistično razpršenost, največkrat 

uporabljeno kot merilo neenakomerne 

porazdelitve dohodka in premoženja. 

Podobno rezultati SJM kažejo, da 

imajo Slovenci načeloma bolj pozitiven 

odnos do socializma kot do kapitalizma 

ter hkrati zelo pozitiven odnos do 

majhnih socialnih razlik. 

Zakaj torej kljub našim vrednotam 

volimo »tranzicijske bogataše«? Kako 

da njihovo premoženje, neredko pridobljeno 

vsaj na moralno sporen način, če 

že ne kaj hujšega, ni večja ovira na njihovi 

politični poti? Imamo morda dvojne 

standarde, so nekateri dejavniki še 

bolj pomembni kot odnos do bogastva? 

Ali gre tu za svojevrsten fenomen ali kaj 

bolj splošnega? To so nekatera vprašanja, 

ki smo si jih zastavili, za mnenje pa 

vprašali ugledne strokovnjake. 

Kot je lahko razbrati iz njihovih 

odgovorov, situacija ni enostavna, odvisna 

je od konteksta. V veliki meri je 

odvisna od zgodovinskih in kulturnih 

dejavnikov, pa tudi od medijskega 

poročanja ter vseprisotnih delitev na 

»naše« in »vaše« v slovenski družbi. 

TIPIČEN VOLIVEC 

Začnimo s pomembno ugotovitvijo psihologa 

dr. Franca Smoleta. Kot pravi, so 

študije posamičnega lahko zelo točne, 

vprašanje pa je, za kolikšen obseg populacije 

veljajo. Analize lahko hitro postanejo 

tudi literarno ali politično obarvane. 

Zato se je pri prebiranju novinarskih 

ali drugih poljudnih »analiz« vedno 

dobro spraševati, koliko zares držijo ali 

koliko vsaj v glavnem držijo. Namreč, v 

obravnavanem primeru je razen variable 

bogastvo še veliko drugih neznanih 

dejavnikov, ki vplivajo na volivčevo 

odločitev. Druga ovira pri odgovoru na 

vprašanje pa je sedanji politični trenutek. 

Ali se danes odnos do bogatih sploh 

artikulira kot pomembno dejstvo? 

Dr. Smole je tako prepričan, da 

»tipičen slovenski volivec« sploh ne 

obstaja. Odnos do bogastva in socialnih 

razlik pa je odvisen od različnih 

dejavnikov, od psihološkega odnosa do 

imetja do načina (oziroma zakonitosti) 

tega, kako smo do bogastva prišli. Si


AKTUALNO 

Komentar 

27 

torej morda zastavljamo napačna vprašanja? 

Oziroma se lotevamo problema 

iz napačnega zornega kota? Morda 

premoženje posameznika za njegovo 

izvoljivost ni tako pomembno, ampak 

so pomembnejši drugi dejavniki? 

NE GRE ZA DENAR 

Dr. Vesna Vuk Godina (65) je prepričana, 

da je za Slovenijo značilen domačijski 

produkcijski način (DPN), ki je način 

družbene organizacije agrarnih družb. 

Ena od značilnosti DPN pa je egalitarnost. 

Produkcija je v DPN usmerjena k 

zadovoljitvi potreb članov domačije, te 

pa med člani ne variirajo pomembno. 

Slovenci smo ena bolj egalitarnih držav 

v Evropi in tudi širše, to pa zato, ker so 

bile vse družbene ureditve, ne glede na 

to, kako so se morda ideološko in sicer 

razlikovale, v resnici organizirane po 

logiki DPN. Ta logika je bila kot formalni 

princip delovanja družbe ukinjena šele 

s koncem socializma. Trideset let pa je 

premalo, da bi se zgodovinska tirnica, ki 

se je oblikovala od 6. stoletja do danes in 

ki je bila vedno skladna z logiko DPN, v 

resnici lahko spremenila. Od tod vztrajanje 

egalitarnosti pri Slovencih. 

Kateri je torej odločilni dejavnik pri 

odločanju volivca? Dr. Godina meni, da 

gre za delitev na »naše« in »vaše«. Eden 

od ključnih principov socialne organizacije 

v DPN je namreč dejstvo, da se 

ljudje identificirajo s socialnimi skupinami, 

katerih člani so, ko gre za preživetje, 

torej s takšnimi ali drugačnimi 

»domačijami«. Tu ne gre le za kmečke 

domačije, ampak za vse socialne skupine, 

ki združujejo posameznike, ki 

skupaj skrbijo za lastno preživetje (npr. 

ljudi iste delovne organizacije, oddelka 

v tej isti delovni organizaciji itd.) Tisti, 

ki niso člani moje preživetvene skupine, 

moje »domačije«, niso del mojega 

socialnega sveta. Za DPN je v tem smislu 

značilna logika cepitve med domačijami, 

pri tem pa so vse domačije, ki niso 

moje, v resnici moji dejanski ali potencialni 

(preživetveni) sovražniki. 

Kot nadaljuje znana antropologinja, 

se torej mojega socialnega sveta zato 

ne obravnava enako kot tujih socialnih 

svetov. V tem smislu je za družbeno organizacijo, 

ki je značilna za DPN, značilna 

ne le logika cepitve, ampak tudi 

dvojna morala. Ena morala velja za mojo 

domačijo in njene člane, druga pa za 

Andrej Lasbaher 

Dr. Smole je tako prepričan, da »tipičen slovenski 

volivec« sploh ne obstaja. Odnos do bogastva 

in socialnih razlik pa je odvisen od različnih 

dejavnikov, od psihološkega odnosa do imetja do 

načina (oziroma zakonitosti) tega, kako smo do 

bogastva prišli. 

»nemoje« domačije in njene člane. Tisto, 

za kar se bo »nemoja« domačija napadala, 

kar se bo pri njenih članih sankcioniralo, 

za kar se jih bo kaznovalo itd., bo v 

lastni domačiji dovoljeno – morda sicer 

ne slavljeno kot vrednota, ne bo pa razumljeno 

kot prekršek, zaradi katerega 

bi bilo treba člana moje domačije preganjati, 

sankcionirati, kritizirati, izločiti, 

z njim prekiniti stike itd. Nič od tega pa 

ni specifično slovenskega, ampak je del 

DPN in zato tudi vseh družb, ki so organizirane 

po logiki DPN. 

BESEDE RESNIČNOSTI 

Zgoraj omenjena delitev in njen pomen 

za mnoge verjetno ni presenečenje. Kakšen 

pa je pomen medijev in splošne javne 

razprave? Kot poudarja dr. Smole, je v 

političnem žargonu, ki ga uporablja vladajoči 

režim, mnogo besed, ki so spremenile 

svoj dosedanji pomen. Morda tudi 

nismo pozorni na strukturo povednosti, 

ki nam jo nudijo pripovedovalci nove politične 

resničnosti. Oblast namreč kroji 

podobo takega sveta, ki mu vlada. Zato 

so besede tiste, ki ga oblikujejo. 

Kako pri nas razumeti pridevnike 

liberalen, demokratičen, svoboden …? 

Kam dati samostalnike socializem, fašizem, 

svoboda, kapitalizem, desnica, 

levica, sovražni govor in njihove izpeljanke? 

Namreč, z izbiro besed tendenciozna 

publicistika oblikuje določeno 

in osrednji oblasti prijazno krajino. 

Tudi z izogibanjem določenih besed 

pripomore k temu. Kot pravi dr. Smole, 

kdor danes misli, da so Slovenci volili 

tajkunske bogataše, se moti! Tajkunov 

ni, saj beremo in slišimo, da volimo 

same socialne duše, olepševalce mest, 

sočutne skrbnike za zeleno in energetsko 

prijazno Slovenijo. 

Prepričan je, da bogastvo naših izvoljenih 

prvakov ni imelo pretežnega 

vpliva na izbor, ker jih je javni večinski 

novinarski diskurz oprostil vsake sence 

neprimernosti za kandidatsko funkcijo. 

Prav tako je pri izboru delovalo tudi 

mnenje, da so učinkovito gospodarili. 

Da si prizadevaš za standard, pa je itak 

želja vsakega volivca. Kot zaključuje, so 

mediji ob teh volitvah oblikovali tako 

podobo kandidatov, da so morali biti izvoljeni. 

Izogibali so se rumenim pegam 

kandidatov in izpostavljali njihove vrline. 

V tem pa je strašna moč neetičnega 

pisanja in poročanja, ki lahko nekoga 

poviša, drugega pa ubije. 

POMEMBEN JE KONTEKST 

Omenjeni dejavniki gradijo kontekst, v 

katerem potekajo vsakokratne volitve. 

Vsako ljudstvo ima svojo zgodovino, 

ki ga izoblikuje. In čeprav smo vsi posamezniki 

z lastno identiteto, živimo 

skupaj v družbi, ki jo pomembno krojijo 

oblast in mediji s svojim oblikovanjem 

naše realnosti. Ti določajo, kaj so pomembne 

družbene teme ter kaj je trenutna 

pripoved. 

Dr. Dejan Verčič (59), teoretik odnosov 

z javnostmi, je tako prepričan, da pri 

odločanju volivci nekaterim lastnostim 

kandidatov posvečajo večjo pozornost in 

jih pri svojem odločanju bolj upoštevajo 

na račun nekih drugih. Letošnji volilni 

cikel je tako šel večinsko proti prejšnji 

vladi in dal veter v jadra tistim, za katere 

se je zdelo, da imajo največje možnosti 

uspeha pri tem.To pa ne pomeni, da 

so državljani dvolični, slepi ali neumni. 

Samo stvari, ki jih motijo, so dali začasno 

v oklepaje. Morda letos to za novinarje 

velja še bolj kot za običajne ljudi. 

Vendar se izpostavljenost stvari, ki 

jih opažamo, skozi čas in okoliščine spreminja. 

Z referendumi se zaključuje obdobje 

romantičnega obračuna, z januarjem 

prihaja novo leto realizma, v katerem 

se bo očem pokazalo marsikaj, kar je bilo 

prej zaradi gledanja s srcem prikrito.

INTERVJU 


28 

JEZIKOSLOVEC JANEZ KEBER 

Lahko smo ponosni, da imamo toliko 

priimkov in da so tako raznoliki 

Pri nas so priimki nastali precej zgodaj. – Slovenci imamo v jeziku zelo bogato 

možnost izpeljave priimkov iz osebnih in drugih imen. – Imenu in priimku 

daje pomen oseba s svojimi dejanji in lastnostmi. – Imamo približno 120.000 

različnih priimkov. – Financiranje znanosti nasploh, tudi tiste, ki se ukvarja 

s slovenskim jezikom, ni bilo nikoli zadostno. – Božič pomeni majhen Bog, božji sin. 

TINO MAMIĆ 

JAKA KRENKER/DOMOVINA 

Diplomirani slavist 

Janez Keber (1943) je 

jezikoslovec, posebej specializiran 

za etimologijo in 

imenoslovje. V svoji raziskovalni 

karieri se je v veliki 

meri posvetil raziskovanju 

in razlaganju slovenskih 

imen in priimkov, sodeloval 

pa je tudi pri nastajanju več 

jezikoslovnih del, na primer 

Slovarja slovenskega knjižnega 

jezika, Slovenskega 

pravopisa in Slovarja slovenskih 

frazemov. Lani je 

pri Mohorjevi družbi izdal 

Leksikon priimkov, 

ki velja za pionirsko delo 

na tem področju.


INTERVJU 

29 

Kdaj in kako ste začeli 

raziskovati priimke? 

Že kmalu po prihodu v Etimološko-onomastično 

sekcijo Inštituta za slovenski 

jezik 1. septembra 1970 sem se 

srečal z željami javnosti po razlagah 

priimkov in imen. To sekcijo je takrat 

vodil prof. France Bezlaj, ki velja za pionirja 

slovenske etimologije in onomastike, 

bil pa je tudi profesor na Filozofski 

fakulteti. Kot svojega študenta me 

je poklical po telefonu in mi pisal, ali 

bi prišel v njegovo sekcijo kot raziskovalec. 

Pred tem ga je namreč zapustila 

moja predhodnica Milena Piškur, ki je 

šla raje v prosveto kot v raziskovalno 

delo, ki čaka človeka v taki sekciji. Tako 

sem prišel v okolje, v katerem se ukvarjajo 

z etimologijo in imenoslovjem. 

Najprej sem se moral naučiti osnov 

imenoslovja in etimologije. V veliko pomoč 

so mi bili etimološki slovarji, ki so 

takrat izhajali, in Začasni slovar slovenskih 

priimkov. Slednji je prvi popolnejši 

seznam vseh slovenskih priimkov, ki so 

bili zajeti po popisih prebivalstva pred 

drugo svetovno vojno in deloma še med 

italijansko okupacijo. Za raziskovanje 

nekega korpusa je treba najprej vedeti, 

s čim imaš opravka. Prej je bilo npr. sezname 

priimkov mogoče najti v koledarjih 

Mohorjeve družbe, v katerih so 

bili objavljeni naročniki. Ker je bilo teh 

veliko, je bilo tam mogoče najti tudi veliko 

zanimivih priimkov. 

Ste vedno hoteli zapletene besede, 

besedne zveze in osebna imena 

pojasnjevati tudi običajnim 

ljudem? Znanstveniki so namreč 

pogosto hermetično zaprti v 

strokovno javnost, za vaše članke, 

oddaje, knjige pa je značilna 

poljudnost, razumljivost. 

V letih 1970 in 1971 sem brez pravih 

podatkov in literature ter ustreznega 

predznanja razložil nekaj priimkov v Jeziku 

in slovstvu. Približno v istem času 

sem za Leksikon Cankarjeve založbe (t. i. 

Sovo) po nemški (licenčni) predlogi priredil 

in dopolnil s slovenskimi oziroma slovanskimi 

imeni poglavje o rojstnih imenih 

(izid leta 1973). Po izidu Hrvatskega 

ali srbskega etimološkega slovarja (1971, 

1972, 1973, 1974) Petra Skoka, Začasnega 

slovarja slovenskih priimkov (redaktor 

France Bezlaj) in Etimološkega slovarja 

Prve slovenske priimke 

sem zasledil v stanovski 

kartoteki 

(Arhiv Republike 

Slovenije) od 12. stoletja 

naprej, na splošno 

pa so se priimki na 

slovenskem ozemlju 

večinoma izoblikovali 

do 16. stoletja. 

slovenskega jezika I (A–J) Franceta Bezlaja 

(1976) sem v članku Priimki v Skokovem 

in Bezlajevem etimološkem slovarju, 

objavljenem v reviji Onomastica jugoslavica 

8 (1979) prikazal pristop obeh avtorjev 

do imenoslovja, zlasti do priimkov. 

Pozneje sem v poljudnoznanstveni 

reviji za mlade Pionir v začetnih številkah 

letnika 1981/1982 objavil informativne 

članke O slovenskih priimkih, Naši 

priimki, nova raziskovalna naloga in O 

izvoru naših priimkov ter sodeloval pri 

pripravi in ocenjevanju raziskovalne naloge 

o priimkih z naslovom Naši priimki. 

Po obsežni raziskavi sem v Onomastici 

jugoslavici 9 (1982) objavil tudi članek O 

priimkih na -šek. V Nedeljskem dnevniku 

so 15. 11. 1987 objavljenemu pregledno informativnemu 

članku dali zelo ambiciozen 

naslov Vse o priimkih. 

Priimke iz rojstnih imen omenjam v 

prvi slovenski knjigi o rojstnih imenih z 

naslovom Leksikon priimkov s podnaslovom 

Izvor imen na Slovenskem, ki je 

izšla leta 1988. Ta je nastala po oddajah 

na Radiu Ljubljana v letih 1984 in 1985. 

Sledile so ji dopolnjene izdaje v letih 

1996, 2001, 2008. Priimke iz živalskih 

poimenovanj obravnavam v knjigi Živali 

v prispodobah I in II (1996, 1998), ki je 

nastala po 90 nedeljskih jutranjih oddajah 

na ljubljanskem Radiu v letih 1986 in 

1987 s skupnim naslovom Razmišljanja 

o besedah. Na koncu druge knjige je tudi 

poglavje Živalski nazivi v imenoslovju. 

To tematiko sem kasneje obdelal in 

nadgradil še v člankih, objavljenih v glasilih 

Drevesa in Jezikoslovni zapiski. 

Kontinuirano sem izvor priimkov 

začel raziskovati in objavljati v četrtletni 

reviji za slovenske izseljence 

Slovenija pod naslovom The Origin of 

Slovene Surnames v letih 1992–2002. 

Na prvem programu Radia Slovenija 

sem ob sredah zjutraj v oddaji Iz priimkovne 

delavnice prof. Janeza Kebra 

razlagal najpogostejše priimke od 8. 

februarja 2004 (začenši s priimkom 

Prešeren, potem Novak) do 26. februarja 

2020 (priimek Keber) ter v časopisu 

Dnevnik v rubriki Iz zakladnice 

priimkov (ob petkih) od 2005 do 2016. 

Knjigi o priimkih v Sloveniji, ki smo jo 

na koncu naslovili kotLeksikon priimkov, 

pa sem se lahko resneje posvetil 

šele po letu 2011, ko sem že po dveh 

letih v pokoju končal projekt Inštituta 

za slovenski jezik Slovar slovenskih 

frazemov. Tam sem sicer že kot raziskovalec 

Leksikološke sekcije kot soavtor 

sodeloval pri izdelavi četrte in pete 

knjige Slovarja slovenskega knjižnega 

jezika (1985 in 1991), slovarskega dela 

Slovenskega pravopisa 2001 ter Besedišča 

slovenskega jezika z oblikoslovnimi 

podatki (2004). 

Kdaj so nastali prvi priimki v 

osrednji Sloveniji? Zakaj? 

Pri nas so priimki nastali precej zgodaj. 

Prve slovenske priimke sem zasledil v 

stanovski kartoteki (Arhiv Slovenije) 

od 12. stoletja naprej, na splošno pa so 

se priimki na slovenskem ozemlju večinoma 

izoblikovali do 16. stoletja. 

Sicer pa so prvi evropski priimki 

nastali v večjih italijanskih mestih v 9. 

ali 10. stoletju – najprej kot moda, potem 

pa tudi zaradi potrebe po dodatni 

identifikaciji ljudi. V mestih, v katerih 

je bilo veliko ljudi, se namreč niso več 

mogli prepoznavati, identificirati samo 

po imenu ali vzdevku. Poleg omenjenega 

vzroka obstajajo še druge pobude za 

nastanek priimkov, npr. zaradi dedovanja. 

S tem so bile zadovoljne tudi oblasti, 

saj so lahko s pomočjo priimka poiskale 

potomce, da so poplačali morebitne 

dolgove svojih prednikov. V fevdalizmu 

so priimke dobili tudi tlačani, da so jim 

lahko pripisali določene dajatve. 

Kako so nastajali slovenski priimki? 

Veliko priimkov je nastalo iz osebnih 

imen. Iz pogostih imen, kot so Janez, 

Peter, Gregor itd., oz. njihovih skraj-

INTERVJU 

30 


Slovenski priimki niso tako enoznačni, kot so npr. skandinavski. 

šanih oblik so izpeljani s pomočjo 

različnih končnic, ki so značilne za 

tvorbo priimkov iz imen. Tako imamo 

priimke na ‐čič, -ič, -in, -ovič, -e, ‐ec ... 

Če vzamemo npr. ime Peter, poznamo 

izpeljane priimke Petrič, Petre, Petrin, 

Petrovič, Petrovčič, Petrovec..., tudi sam 

Peter je lahko priimek. Te izpeljave so 

prvotno pomenile »Petrov sin«. Slovenci 

imamo v jeziku veliko možnosti 

izpeljave, zato je iz najbolj znanih imen 

nastalo zelo veliko priimkov. 

Zanimiv pojav je tudi to, da imamo 

veliko imen, ki so lahko hkrati tudi priimki. 

Že leta 1990 je bilo več kot 1200 

takih pojavitev. Pri pogostih imenih je 

seveda imen več kot priimkov, pri redkejših 

pa je lahko tudi obratno. 

Močna in zanimiva skupina priimkov 

so vsekakor priimki iz vzdevkov 

po telesnih ali duševnih lastnostih. 

Med vzdevke spadajo npr. živalska imena. 

Gre za metaforično rabo živalskih 

imen, in sicer za primerjanje živalskih 

lastnostih s človeškimi. Živalska poimenovanja 

so sprva uporabljali za rojstna 

imena, ker so želeli, da bi krščenec 

imel neke pozitivne lastnosti živali, po 

kateri je poimenovan (npr. medvedu 

ali volku). Pri imenih je šlo bolj za želje 

staršev, kakšen naj bo njihov potomec, 

pri prvotnih nosilcih takih priimkov pa 

tudi za to, da je poimenovanec dejansko 

imel take lastnosti (bil je npr. močan kot 

medved). Danes je morebitna povezava 

samo naključna, tako da latinski rek 

Nomen est omen (ime je pomenljivo) velja 

le izjemoma. Sedanje lastnosti posameznih 

nosilcev nekaterih priimkov so 

včasih lahko celo popolnoma nasprotne: 

ljudje s priimkom Majcen so lahko 

Danes je morebitna 

povezava med pomenom 

priimka in lastnostmi 

njegovega nosilca samo 

naključna, tako da 

latinski rek Nomen est 

omen (ime je pomenljivo) 

velja le izjemoma. 

npr. zelo veliki, kar bi sicer pričakovali 

pri nosilcih priimka Velikonja. 

Pri poimenovanjih živali je zanimivo, 

da si ljudje nekaterih nekdaj nekaterih 

močnih ali nevarnih živali niso 

upali naravnost poimenovati, zato so 

jih opisovali. Medved tako pomeni »tisti, 

ki je med«, nemško poimenovanje 

Bär pa izhaja iz poimenovanja za rjavo 

barvo. Podobno si Judje s pravim imenom 

niso upali imenovati Boga. 

Nadalje poznamo priimke, ki so 

nastali iz imen krajev, iz katerih so 

ljudje izhajali. Pri tem imamo zelo 

različne možnosti za njihovo tvorbo. 

Iz krajevnega imena Jama poznamo 

naprimer priimke Jamšek, Jamar in 

Jamnik. Treba je poudariti, da izhodiščni 

kraj ali zaselek danes morda ne 

obstaja več, zato je treba pri raziskovanju 

uporabljati zgodovinske vire. 

V nekaterih primerih je priimke še 

danes mogoče najti v izvornem kraju, 

vendar je to bolj kot ne izjema. Ljudje 

so se namreč iz prvotnih krajev večinoma 

izselili. V tem primeru so jim 

priimek pogosto nadeli v drugem kraju 

kot znak, od kod so prišli. 

Nenazadnje je treba omeniti še priimke 

iz stanovskih poimenovanj, tj. po 

poklicih, funkcijah, obrti, npr. Kovač, 

Župan, Kralj, Knez, Škof. 

Pri končnici -ič pogosto mislimo, 

da gre za ljudi, ki so potomci prišlekov, 

vendar ni tako? 

Končnica -ič je slovanska, ki pomeni 

mladič oz. potomec, sin, npr. Janžič ali 

Petrič = potomec, sin Janeza oz. Petra. 

Ta končnica pri drugih južnih Slovanih, 

tj. ‐ić, sicer pogostejša kot pri nas, kjer ni 

tako dominantna. Pri severnih narodih 

je v teh primerih npr. dodana beseda 

sin (npr. dansko sen, švedsko son). Tako 

ime Johan (Janez) in beseda son (sen) 

tvorita priimek Johanson (Johansen), ki 

pomeni »Janezov sin«. V teh deželah so 

priimki nastali precej pozneje, tj. šele v 

18., 19. stoletju, zato so tvorbeno precej 

enolični. Nemški priimki, ki so zgodnejši, 

so tvorbeno bolj raznoliki. Najdemo 

tudi nekaj podobnosti s slovenščino. 

Kakor imamo mi priimke na ‐ar, se v 

nemščini pojavlja -er, saj ta končnica 

izhaja iz latinščine. Ta -er se pri nas navadno 

pojavlja v priimkih, prevzetih iz 

nemščine, imamo pa tudi posamezne v 

slovenščini nastale priimke, ki se pod


INTERVJU 

31 

Končnica -ič je 

slovanska končnica, 

ki pomeni mladiča oz. 

potomca. Sin nekoga 

je naprimer Janžič ali 

Petrič – skratka potomec 

Janeza oz. Petra. 

vplivom nemščine končujejo na -er. 

Mnogi priimki pa se pojavljajo tako z ‐ar 

kot z ‐er, njihova frekvenca pa je včasih 

večja pri prvi, včasih pri drugi končnici. 

Kaj pa priimek Božič – je to slovenski 

priimek, saj obstaja tudi na Hrvaškem? 

Je povezan z božičem? 

Priimek Božič (2022: 3286, 14. mesto) je, 

kot kaže statistika, med najpogostejšimi 

priimki v Sloveniji. Obstaja tudi 

različica Božić (2022: 565, 496. mesto), 

ki je znana tudi na Hrvaškem. Priimek 

Božič z različico Božić je tvorjenka na 

‐ič/‐ić iz imenske podstave *Bož-, ki 

je nastala po krajšanju iz teoforičnih 

(tj. z bogom povezanih) imen Božidar, 

Božimir, Božislav, Božoslav in je prvotno 

pomenil sin Boža, Božidaraʼ itd. Iz 

podstave *Bož- sta s priponskima obraziloma 

‐o in ‐a tvorjeni tudi imeni Božo 

(2022: 636) in Boža (2022: 438). Poimenovanje 

praznika Kristusovega rojstva 

božič/božić (prim. staročeško božic) 

je nastalo iz južnoslovanska tvorjenke 

na ‐ič/‐ić božič/božić majhen bog, 

božji sinʼ. Slovensko množinsko božiči 

pomeni božič, novo leto, sv. trije kraljiʼ, 

hrvaško Veliki Božić božičʼ, Mali Božić 

novo letoʼ ter gojiti prase uoči Božića 

odlašati z delom do zadnjega trenutkaʼ 

in kao Božić i Badnji dan neločljivoʼ. 

Nekaterih priimkov se ljudje 

sramujemo. Poznam kraški 

priimek Perdec, ki spominja na 

prdec, zato nekateri po koncu 

italijanizacije niso želeli sprejeti 

prvotne, slovenske oblike. 

Se je treba priimka res sramovati? 

Imenu in priimku dandanes določa 

pomen njun nosilec s svojimi dejanji, 

sposobnostimi in lastnostmi. Vsak je 

torej promotor svojega imena in priimka. 

Priimke moramo torej gledati s 

tega stališča, ne s stališča prvotnega 

pomena. Ko govorimo o pomenu, moramo 

vedno poudariti, da je to prvotni 

pomen, ki praviloma ni enak sedanjim 

lastnostim osebe. 

Vsako ime in priimek pa ima seveda 

lahko ob pozitivnih tudi negativne nosilce. 

Imamo npr. Adolfa Hitlerja, ki je 

to ime v svojem času spravil v slabo luč. 

S sodobnega vidika pa ne bi mogel več 

reči, da imajo osebe z imenom Adolf 

slab prizvok. Njegov prvotni pomen je 

namreč plemeniti volk. 

So slovenski priimki v primerjavi 

z drugimi kaj drugačni? 

Nemci in drugi večji narodi imajo več 

priimkov kot mi. Pri nas je bilo približno 

120.000 (tj. leta 2019) različnih 

priimkov. Od teh sta okrog dve tretjini 

unikatni. Lahko smo ponosni, da 

imamo kot maloštevilen narod toliko 

priimkov in da so tako raznoliki. Njihova 

tvorba je namreč zelo razvejana, 

saj niso tako enoznačni, kot so npr. 

skandinavski. Seveda niso vsi tako 

Obstoj slovenskega jezika je tesno povezan z obstojem slovenskega naroda. 

pogosti kot npr. Novak. Priimek s frekvenco 

500 (in več) si je v Slovenskem 

pravopisu 2001 zaslužil oznako psp (= 

pogost slovenski priimek). Tako frekvenco 

so leta 2019 imeli 604 priimki 

Ko štejemo priimke in jih primerjamo 

s številom pri drugih narodih, je 

torej treba upoštevati tudi velikost naroda. 

Pri odločanju, katere priimke je 

treba razložiti, sem najprej upošteval 

mejo 100 (in več) pojavitev (2019: 4439) 

takih priimkov, nekatere manj pogoste 

pa sem razložil tudi iz drugih razlogov. 

Pri takem delu je treba upoštevati, da z 

razlago ustrežemo čim več bralcem. Če 

razložimo unikaten priimek, ustrežemo 

samo enemu, še pri tem pa je vprašanje, 

ali bo razlago res prebral. V leksikonu je 

skupaj okrog 19.000 priimkov. Unikatni 

ali že izumrli priimki so občasno prišli 

v poštev kot tvorbeno zanimiva oblika 

pogostejšega izhodiščnega priimka. 

Katera znanja so poleg jezikoslovja 

in znanja jezikov še potrebna 

pri vašem delu? 

Za raziskovanje in razlaganje izvora 

priimkov je razen navedenega potrebna 

čim širša splošna razgledanost,

INTERVJU 


32 

posebno pa še poznavanje zgodovine, 

zemljepisa, psihologije itd. Za pisanje 

slovarja priimkov pa je seveda nujna 

tudi leksikografska usposobljenost, 

rutina, vztrajnost. To sem pridobil pri 

velikih skupinskih slovarskih projektih 

Inštituta za slovenski jezik, pri pisanju 

leksikonov imen, knjige Živali v prispodobah 

ter pri svojem zadnjem samostojnem 

frazeološkem projektu. 

V Sloveniji je kar nekaj jezikoslovcev, 

ki raziskujejo priimke. 

Ali sodelujete med seboj? 

Najprej bi poudaril, da sem vsa osebnoimenska 

raziskovanja, pisanje leksikonov 

in pojasnjevanje izvora imen in priimkov 

ter frazemov v različnih medijih 

opravljal v izvenslužbenem času. Kot 

raziskovalec Etimološko-onomastične 

sekcije Inštituta za slovenski jezik bi 

vsaj prvih deset let to lahko počel tudi 

v službenem času, a je bil takrat in tudi 

še desetletji kasneje Etimološki slovar 

slovenskega jezika avtorja Franceta 

Bezlaja prvenstvena naloga sekcije. 

Moja osebnoimenska in druga raziskovanja 

so v veliki meri pionirska, 

zato je težko govoriti o enakovrednem 

sodelovanju. V zadnjih treh desetletjih 

me je namreč mnogo ljudi kontaktiralo 

predvsem z željo po razlagi 

svojega priimka. Izjema je bil Pavle 

Merkù, tržaški Slovenec, tudi skladatelj, 

pionir v raziskovanju osebnih in 

drugih imen na Tržaškem in na slovenski 

zahodni meji. Sodelovati sva 

začela po izidu mojega Leksikona imen 

leta 1988, ko je o njem v reviji Mladika 

napisal pohvalno mnenje z naslovom 

Odprto pismo Janezu Kebru. Še 

pred objavo je prišel k meni v službo 

in mi dal rokopis tega pisma. Takrat 

je v Mladiki že obravnaval svetniška 

imena, ki so kasneje izšla v knjigi Svetniki 

v slovenskem imenoslovju (1993). 

Vanjo je na koncu dodal tudi mnenja 

imenoslovcev Franca Jakopina, Janeza 

Kebra in Dušana Čopa o njej. Od imena 

Gertrudis naprej je Merkù začel citirati 

tudi moj Leksikon imen. V tem delu 

ter v delih Priimki na zahodni meji 

(1982) in 1300 primorskih priimkov 

(2004) je veliko razlag priimkov s tega 

področja. V dvojnem trinajstem letniku 

Jezikoslovnih zapiskov iz leta 2007, 

posvečenem njegovi 80-letnici, sem 

mu posvetil članek z naslovom Pavle 

Slovarje priimkov 

imajo mnogi evropski 

in verjetno tudi drugi 

narodi. Ne poznam pa 

nobenega, v katerem bi 

bili priimki obravnavani 

s toliko različnih 

vidikov. 

je Pavel, a ni bil Savel, tudi ni Peter 

in Pavel ne Peter ali Pavel ne Pavliha. 

Po ustanovitvi Rodoslovnega društva 

Slovenije sem z več prispevki sodeloval 

tudi v njegovem biltenu Drevesa, 

v Ljubljani pa sem imel tudi društveno 

predavanje o raziskovanju izvora 

priimkov. Kot urednik Jezikoslovnih 

zapiskov, glasila Inštituta za slovenski 

jezik, prve čisto jezikoslovne 

znanstvene revije v Sloveniji, sem leta 

2002 združil slovenske imenoslovce 

v tematski številki te revije z naslovom 

Slovensko imenoslovje. V njej smo 

skupno opisali dotakratne raziskovalne 

dosežke slovenskega imenoslovja. 

Veliko let smo čakali na Leksikon 

priimkov, ki ste ga pripravili Vi. 

Koliko dela je bilo vloženega? 

Tega ni mogoče realno izmeriti. Delo 

se je v resnici začelo z mojim vstopom 

v službo na Inštitutu za slovenski jezik, 

nadaljevalo pa z vsemi mojimi razlagami 

imen in priimkov. Ob tem raziskovanju 

sem začel resneje razmišljati o 

novi knjigi. Z založbo Mohorjeva družba, 

pri kateri sem leta 1988 izdal prvi 

Leksikon imen, smo ugotovili, da bi bilo 

nekaj podobnega potrebno napisati 

tudi za priimke. Pridobili smo popolne 

statistične podatke za leto 1997 in naredil 

sem spisek priimkov, ki bi prišli 

v poštev za knjigo. Realne možnosti za 

izdelavo knjige o priimkih pa so se odprle 

šele po dokončanju mojega zadnjega 

samostojnega inštitutskega projekta 

– Slovarja slovenskih frazemov leta 

2011, ki sem ga pripravljal deset let. 

Nikoli nisem smel – in zaradi zaposlenosti 

z mnogimi drugimi raziskavami 

tudi dolgo nisem mogel – preveč 

razmišljati, da imam pred seboj še neskončno 

veliko dela. Vsekakor je bilo 

treba veliko vztrajnosti in trdne volje 

za dokončanje tako velikega projekta. 

Ali imajo tudi druge nacije 

podobne slovarje priimkov? 

Slovarje priimkov imajo mnogi evropski 

in verjetno tudi drugi narodi. Ne 

poznam pa nobenega, v katerem bi bili 

priimki obravnavani s toliko različnih 

vidikov. Podobno bi lahko rekel tudi za 

Leksikon imen. 

Kakšen je odmev na knjigo? 

Obstajajo kritike, pripombe, 

dopolnitve za posamezna gesla? 

Odmevi na Leksikon priimkov so ugodni, 

a morda nekoliko zadržani in v 

skladu okoliščinami, ki smo jih doživljali 

ob kovidu in v supervolilnem letu. 

Tudi različni mediji so mu vse leto izkazovali 

zgledno zanimanje. Pravzaprav 

sem lahko zelo zadovoljen, celo srečen, 

da nam je z Mohorjevo v dveh letih 

kljub kovidu uspelo tehnično pripraviti 

za tisk tako obsežno knjigo. Življenje 

nas uči, da lahko pri velikih projektih 

marsikoga tudi prehiti čas. Posamezniki 

so se že oglasili s pohvalami, tudi s 

kako pripombo ali dopolnilom, verjetno 

pa bom največ stvari ugotovil sam, 

ko bom prebiral posamezna gesla. Za 

vse priimke namreč nisem imel enako 

časa za raziskavo, če sem hotel končati 

knjigo v še sprejemljivem roku. 

Ali slovenska država dovolj skrbi 

za jezikovno dediščino? 

Kje bi se dalo kaj izboljšati? 

Financiranje znanosti nasploh, tudi 

tiste, ki se ukvarja s slovenskim jezikom, 

ni bilo nikoli zadostno. V času 

mojega službovanja na Inštitutu za slovenski 

jezik je bilo kar nekaj obdobij, ko 

smo se raziskovalci bali za svoje službe. 

Obstoj slovenskega jezika je tesno povezan 

z obstojem slovenskega naroda. 

Njegovo stalno raziskovanje bi moralo 

biti finančno stabilno urejeno. Za ohranitev 

slovenskega jezika pa bi moral 

vsak posameznik, a tudi družba kot 

celota, storiti veliko več kot (do)zdaj.

78 | 29. DECEMBER 2022 AKTUALNO 

Oče se je zavedal, da je bila koalicija 

z Drnovškom ključna napaka 

33 

LUKA SVETINA 

Gorazd Pučnik je sin očeta slovenske države, 

Jožeta Pučnika, ki je od Boruta Pahorja v imenu očeta prevzel 

najvišje državno odlikovanje za izredne zasluge. Isto odlikovanje 

je Pučnikov sin leta 2006, ko mu ga je želel izročiti pokojni 

Janez Drnovšek, zavrnil, ker čas takrat ni bil pravi. 

V 

video oddaji Vroča tema je 

spregovoril je tudi o bližajoči 

se obletnici plebiscita in njegove 

razglasitve, dotaknil pa 

se je tudi odnosa med Janezom Janšo 

in Jožetom Pučnikom ter vprašanja, kaj 

stranka SDS, katere predsednik je bil 

Pučnik, predstavlja danes. 

POSKUS Z DRNOVŠKOM 

»Čas pred 16 leti ni bil pravi«, pravi Gorazd 

Pučnik, ko je bil vprašan, zakaj ni 

odlikovanja prevzel že od Janeza Drnovška 

leta 2006. »Moj oče je komaj 

umrl, strnjeno povedano, prej je bilo 20 

let časa, da bi mu to priznanje podelili, 

oče ga ne bi sprejel, mislim pa, da se je v 

desetletnem obdobju predsednik Pahor 

izkazal, imel je zgleden odnos do osamosvojitve 

in koalicije DEMOS,« pravi 

Pučnik, ki se Drnovška spominja kot 

človeka s podobnim mnenjem. Z njegovim 

očetom je sodeloval v vladi, a se 

ta poskus ni posrečil. Predhodno so Drnovšku 

sicer povedali, naj Pučniku ne 

podeli priznanja, a niso bili upoštevani. 

Odlikovanje pokojnemu Jožetu 

Pučniku sicer ni edino, ki ga je zdaj že 

bivši predsednik republike izročil v 

zadnjih dneh. Državna odlikovanja je 

namreč vrnil šestim slovenskim osamosvojiteljem, 

med katerimi so tudi 

Janez Janša, Igor Bavčar in Jelko Kacin. 

Gorazd Pučnik meni, da je Pahor 

želel s svojo potezo na koncu drugega 

mandata popraviti nekatere zgodovinske 

krivice. Predsednik Pahor je že 

na predstavitvi knjige Rosvite Pesek 

o Jožetu Pučniku namignil, da bi rad 

pokojnemu očetu slovenske države 

posthumno podelil priznanje. 

»Kar pa se tiče šestih osamosvojiteljev, 

mislim, da je v demokraciji do- 

Tržačan Gorazd Pučnik (58) je bil rojen v prvem zakonu Jožeta Pučnika, v času med očetovim prvim 

in drugim obdobjem v zaporu. Odrasel je v Trstu in se ukvarjal z atletiko, zelo uspešno je nastopal 

v deseteroboju. Danes je ravnatelj dijaškega doma Srečka Kosovela v Trstu. Je oče šestih otrok in 

sodeluje z številnimi zamejskimi organizacijami, ki jih svetovnonazorsko prištevamo k levici, pa 

tudi s tistimi, ki zagovarjajo krščanska načela. Sam vztraja na prepričanju, da med levico in desnico 

ni ostre meje. Gorazd Pučnik je živahna osebnost, po pričevanju znancev zelo podoben očetu, saj 

ne pristaja na nobeno ideologijo, temveč ga zanima izključno vsebina. Tudi zato je ves čas trn v peti 

osrednjim slovenskim medijem. 

Jaka Krenker/DOMOVINA 

Gost oddaje Vroča tema je bil Gorazd Pučnik, sin Jožeta Pučnika.

AKTUALNO 

34 


lustracije, za kar se na desnici danes 

krivi Lojzeta Peterleta. Pučnik se spominja 

naivnih političnih začetnikov, 

zato je to, da so uspeli izboriti samostojno 

državo, po njegovem mnenju čudež: 

»Ko pride danes v parlament nov 

obraz, se pogosto izkaže za začetnika 

z naivnimi napakami. To se dogaja 

še danes. Namesto da bi bil tak obraz 

najprej v opoziciji in nato na poziciji, 

se dogaja ravno obratno.« 

Ko pride danes v parlament nov obraz, 

se pogosto izkaže za začetnika z 

naivnimi napakami. To se dogaja še danes. 

Namesto da bi bil tak obraz najprej 

v opoziciji in nato na poziciji, se dogaja 

ravno obratno. 

Pokojni Pučnik se je po letu 1993, 

ko je vodstvo stranke SDS prepustil 

Janezu Janši, umaknil v ozadje. Zlobni 

jeziki trdijo, da ga je Janša z vrha stranke 

izrinil, a Gorazd Pučnik vztraja, da 

to ni res. »Oče je bil srčni bolnik, kot je 

marsikdo rekel, »je bil na meji«, spal je 

pokonci, imel je štiri obvode in samo 

eden je še deloval. Želel si je tudi nekaj 

let živeti v miru, tudi »čistokrvni« politik 

ni bil, zato je vodenje stranke rade 

volje prepustil Janši,« se njegov sin 

spominja začetka 90. let. Njegov oče pa 

si je naivno predstavljal, da bo država 

hitro zrasla v demokratično družbo, 

kar se ni zgodilo. 

Jernej Prelac/DOMOVINA 

ČASTEN UMIK 

Pučnik sicer meni, da pomladniki po 

vojni oblasti niso prevzeli politično, 

ampak le formalno. Stare strukture 

so ohranile kapital, medije in druge 

strukture oblasti – tako je še danes. 

»Lustracija pomeni, da ob čiščenju izvajaš 

krivice. Pučnik je bil proti lustraciji, 

ker bi izvajal krivice, ki jih je tudi 

on doživel. Toda zato ostajajo povezave, 

ki so ekonomske, ki pomagajo nekomu 

ohranjati oblast,« pravi Gorazd 

Pučnik. Na vprašanje, ali je Slovenska 

demokratska stranka danes še stranka, 

kot si jo je predstavljal Pučnik, pa 

je sogovornik povedal, da je Pučnikova 

stranka po koaliciji z Drnovškom 

v Državnem zboru imela le še štiri 

poslance. Politika pomeni garanje, oče 

voljeno, da nekdo misli, da samostojna 

Slovenija ni njegova izbira. Nesprejemljivo 

pa je, da v novi državi podeliš 

priznanje tudi nekomu, ki je bil proti 

državi. Gre za odnos, zato je razumljivo, 

da je šesterica to priznanje protestno 

vrnila,« pravi Pučnik, ki dodaja, 

da njegovega očeta med nagrajenci 

ni bilo, ker ni imel formalne politične 

funkcije. Bil je namreč zgolj predsednik 

koalicije DEMOS. 

KUČANOVA PROMOCIJA 

Pučnik se je spomnil tudi poraza svojega 

očeta na volitvah za mesto predsednika 

predsedstva leta 1990, ko je 

Jožeta Pučnika premagal Milan Kučan. 

»Oče se je bolj zavzemal za DEMOS, za 

samostojno državo, za to je izkoristil 

kampanjo, Kučan pa je promoviral 

samega sebe. Pučnik je bil sicer pred 

volitvami nepoznan, tekmo je začel 

s sedmimi odstotki podpore, znan je 

postal šele kasneje,« se spominja Gorazd 

Pučnik. Po njegovem mnenju je 

eden ključnih problemov v Sloveniji, 

da po osamosvojitveni vojni ni bilo


AKTUALNO 

35 

pa boja ni več zmogel. Gorazd Pučnik 

je priznal tudi, da je bil Janša ves čas 

proti vstopu v prvo Drnovškovo vlado. 

Ko je njegov oče uvidel napako, se je 

Janši tudi umaknil. 

KULT OSEBNOSTI 

Marsikdo Janezu Janši očita, da je v 30 

letih v stranki zgradil kult osebnosti, 

Pučnik pa kultov ni prenesel. »Vprašanje 

je, ali je SDS imel čas, da bi se razvil 

v normalno stranko in da bi se lahko 

to spreminjalo. Vsi voditelji te stranke 

imajo skupno točko, da so bili v zaporu. 

Je to normalno? Janez Janša je ostal 

na politični sceni zato, ker je sprejel 

zapor. Lahko bi se izognil zaporu, a bi 

bil politično mrtev. Samo zato, ker je 

šel v zapor in ni izkoristil vseh pravnih 

sredstev, da bi ostal na prostosti, 

je politično preživel, ko je v zaporu počakal, 

da je sodba padla na Ustavnem 

sodišču,« meni Gorazd Pučnik, ki opozarja, 

da bi moral imeti vodja opozicije 

v demokratični državi pravico do pravične 

obtožbe in sojenja. »Janša bi bil 

prvi, ki bi bil vesel, če bi se še nekdo 

pojavil. Ta stranka je preživela po čudežu,« 

je dodal. 

Moj oče je komaj umrl, 

strnjeno povedano, 

20 let je bilo prej časa, 

da bi mu to priznanje 

podelili, oče tega ne bi 

sprejel, mislim pa, da se 

je v desetletnem obdobju 

predsednik Pahor 

izkazal, imel je zgleden 

odnos do osamosvojitve 

in koalicije DEMOS. 

Vprašanje je, ali je SDS imel čas, da 

bi se razvil v normalno stranko in da bi 

se lahko to spreminjalo. Vsi voditelji te 

stranke imajo skupno točko, da so bili v 

zaporu. Je to normalno? 

Na vprašanje, ali bi bil primeren za 

naslednika Janše na čelu stranke, Gorazd 

Pučnik meni, da ja: »Stranka je 

ekipni šport. Želimo pa imeti voditelja, 

ki bo imel idejo, kako voditi stranko. 

Najhuje je, da lahko v drugih strankah 

vidimo, kako jih vodijo ljudje, ki nimajo 

nobene kilometrine.« V Sloveniji si nekateri 

predstavljajo, da je politika tako 

preprosta, da lahko vsak, ki vanjo vstopi, 

čez noč postale voditelj države. 

Gorazd Pučnik si je na koncu intervjuja 

še zaželel, da bi Slovenke in 

Slovenci ohranjali spomin na njegovega 

očeta kot optimističnega politika, 

ki je verjel, da se da stvari premakniti, 

in ni nikoli odnehal. Bil je politični 

zapornik z idejami in čeprav ni nikoli 

postal predsednik, je pametno in premišljeno 

prenesel svoje ideje na novo 

generacijo politikov. 

 

Jaka Krenker/DOMOVINA 

OGLEJTE SI

INTERVJU 


36 

VINKO GORENAK, UPOKOJENI POLITIK 

To, kar danes počnejo policistom, 

je nekorektno 

Bobnarjeva je odšla z dvignjeno glavo, ampak je precej naivna, ker se je v to zgodbo 

sploh spustila. – Nikoli nisem spraševal, kakšnega političnega prepričanja so 

varnostniki, lahko pa rečem, da so odlično opravili svoje naloge. – Ti fantje so se 

leta 1991 urili v ZDA in vse te svoje naloge so opravili odlično, kdo je zdaj neki sončni 

kralj Golob, da njega ne bi mogli varovati. – Pred dnevi pa sem videl anketo Mediane, 

po kateri 56 % Slovencev podpira zakon o dohodnini, ki bo vsem zmanjšal plače, 

pokojnine in druge prihodke, ob tem mi zmanjka besed. 

PETER MERŠE 

Dr. Vinko Gorenak (67) iz Boharine 

pri Zrečah je nekdanji minister za 

notranje zadeve. Več mandatov 

je bil poslanec Državnega zbora 

na listi Slovenske demokratske 

stranke, v tretji Janševi vladi pa je 

opravljal vlogo državnega sekretarja 

za koordinacijo med kabinetom 

predsednika vlade in parlamentom. 

Pred vstopom v politiko je dolga 

leta delal na policiji. 

Matej Družnik/DELO


INTERVJU 

37 

Ravno v času, ko se je Državni 

zbor seznanjal z odstopom 

notranje ministrice Tatjane 

Bobnar, pomladni pol pa opravljal 

refleksijo supervolilnega leta, 

smo se pogovarjali z dr. Vinkom Gorenakom, 

nekdanjim ministrom za 

notranje zadeve in poslancem, človekom 

z dolgoletnimi izkušnjami na področju 

policije. Pogledali smo različne 

vidike odstopa notranje ministrice, 

pritiskov na policijo in sprememb na 

področju varovanja najvišjih posameznikov 

v državi. 

Natanko pred mesecem dni se je 

vladna koalicija postrojila za ministrico 

Bobnarjevo in jo soglasno 

podprla ob interpelaciji SDS, 

danes pa ministrica odstopa, ne 

uživa več zaupanja premierja, koalicija 

pa je bolj ali manj tiho. Kako 

si razlagate to spremembo vetra v 

koaliciji v odnosu do Bobnarjeve v 

enem samem mesecu? 

V Sloveniji smo imeli že okrog 50 interpelacij, 

od tega so bile tri uspešne. 

Interpelacija je sicer akt opozicije, s katerim 

skuša zrušiti kakšnega ministra, 

ampak če glasovi niso v naprej zmenjeni, 

je težko uspešna in tudi tukaj je bilo 

to pričakovano. Tako je interpelacija 

bolj akt resnega opomina, ki ga opozicija 

izreče nekemu ministru. 

Po tem pa se je zgodilo, kar se je 

zgodilo. Bobnarjeva je odšla z dvignjeno 

glavo, ampak precej naivna, ker se je 

v to zgodbo sploh spustila. 

Kako pa tak hiter prehod od 

zaupanja do nezaupanja vpliva na 

kredibilnost vlade? Kako problematično 

je to? 

Pred mesecem dni jo je Golob hvalil, da 

je najboljša ministrica na svetu, zdaj 

pa, ko so nekatere stvari prišle na dan, 

je potreben njen odhod. Seveda je to 

problematično za vlado. 

To kaže na stanje v stranki Gibanje 

Svoboda. Takšne stvari se ne morejo 

zgoditi v strankah s politično tradicijo, 

kot so SDS, NSi pa tudi SD. To so stranke 

s koreninami in sistemom ter imajo 

pokritje na terenu. V teh strankah se ne 

dogaja, da pridejo v parlament ljudje, 

ki se med seboj ne poznajo. Vedo, kako 

bodo delovali naprej. 

Golobova stranka pa je 

– kot prej Cerarjeva, pa 

Šarčeva in Jankovićeva 

– podobna skupini 

izletnikov, ki se dobijo 

na ljubljanski železniški 

postaji in se odpravijo na 

izlet na Dunaj. 

Golobova stranka pa je – kot prej 

Cerarjeva, pa Šarčeva in Jankovićeva 

– podobna skupini izletnikov, ki se 

dobijo na ljubljanski železniški postaji 

in se odpravijo na izlet na Dunaj. Ker 

nihče nikogar ne pozna, je normalno, 

da pride do konfliktov. So pač ljudje, ki 

so se nabrali na kup, da pridejo do nekega 

cilja. Ta skupina pa ima različne 

želje in mnenja in jasno je, da bo prišlo 

do konflikta. 

Kaj pa na desni strani. Mesec dni 

nazaj so vlagali interpelacijo, 

danes pa se zdi, kot bi si želeli, da 

Bobnarjeva na položaju ostane. 

Kako pa vidite zadrego opozicije 

glede tega? 

Žan Mahnič je denimo rekel, da je škoda, 

da je ministrica odstopila. Ampak 

to ni bilo mišljeno v smislu: »Ostani, ne 

odhajaj.« Mislim, da je samo želel povedati, 

da bi bilo bolje, če bi še naprej 

razgaljala ozadje Gibanja Svoboda. 

Med razlogi za odstop se je omenjalo 

od pritiskov na policijo do 

vplivnih posameznikov, konkretno 

Damirja Črnčeca in Miloša 

Njegoslava Milovića. Premier je 

kot razlog za odhod ministrice, 

s katero naj bi sicer dobro delal, 

navedel, da se nista ujela glede varovanja 

predsednika vlade. Kaj je 

po vašem mnenju resnični razlog 

za njen odhod? 

Bobnarjeva je v politiko vstopila precej 

naivno. Mislila je, da bo lahko uresničevala 

svoja načela, pa temu ni bilo tako. 

Sam že od leta 1992 spremljam zadeve 

v povezavi z varovanjem varovanih 

oseb. Vedno se pojavijo neki posamezniki, 

bivši policisti, užaljenci, ki niso 

dosegli svojih ambicij in so bili iz policije 

odstranjeni. Potem pa najdejo stik z 

vladajočimi in hočejo vplivati na situacijo. 

Tak je tudi primer Milović. Kolikor 

je znano, je bil suspendiran, odpuščen 

iz specialne enote in zdaj se želi prek g. 

Goloba maščevati Martinu Jazbecu. 

Glede varovanja varovanih oseb je 

pa tako. Med leti 1991 in 1993 je bil nek 

minister, ki je ves čas zahteval menjavo 

varnostnikov. Bil je prepričan, da varnostniki 

izblebetajo vse, kar se pogovarja 

po telefonu v službenem avtomobilu 

in stvari potem pridejo v javnost. 

Pa ni šlo za varnostnike, ampak so ministra 

nadzorovale tuje obveščevalne 

službe, od koder so prihajale informacije. 

In minister bi moral to vedeti. 

Ko si varovana oseba, imaš dodeljeno 

neko skupino varnostnikov, ki te 

spremljajo. Tudi sam sem se kot minister 

leta 2012 znašel v tej vlogi. Nikoli 

nisem spraševal, kakšnega političnega 

prepričanja so varnostniki. Lahko pa 

rečem, da so odlično opravili svoje naloge. 

To so bili profesionalci. 

Policija je tista, ki določi, kdo bo 

koga varoval. Ko sem bil notranji minister, 

je Karl Erjavec kot obrambni minister 

poslal seznam ljudi, kdo naj ga 

varuje. Ampak to ne gre tako in takrat 

nisem dovolil, da bi Erjavec izbiral svoje 

varnostnike, ampak je dobil tiste, ki 

jih je določila policija. 

Izjave, ki jih poslušamo te dni, denimo 

od gospoda Šarca, so pa žalitev policije, 

ko pravi, da so ga naokoli vozili varnostniki, 

ki niso vedeli, kje je Državni 

zbor. To ni nič drugega kot prilizovanje 

predsedniku vlade. To je nepošteno do 

policistov, ki opravljajo to delo. 

Golob si zdaj sestavlja svojo varnostno 

skupino, kar je precedens 

v slovenski zgodovini. Še noben 

poskus do zdaj ni uspel. V čem 

vidite razlog za Golobov poskus 

na tem področju? 

Predsednica parlamenta Klakočarjeva 

je rekla, da so v javnost prišli posnetki 

sinov predsednika vlade ter da mora 

premier zaupati ljudem, ki ga varujejo. 

To so navadne floskule. Upam si dati 

roko v ogenj, da noben varnostnik ni

INTERVJU 

38 


slikal sina predsednika vlade in poslal 

teh slik v javnost. To so profesionalci. 

Leta 1998, ko smo pripravljali zakon 

o policiji, se je pojavilo vprašanje, 

ali predsednik vlade in predsednik 

države potrebujeta svoje varovanje. 

Čeprav smo v policiji vztrajali, da ne, 

smo vseeno morali spisati 80. člen, 

ki določa, da policija lahko delegira 

policiste drugim državnim organom. 

Ampak, kolikor mi je znano, je bil tak 

primer samo vodja varovanja pri Kučanu, 

Peter Šefman. Nikoli pa se ni 

premeščalo policistov ali kogarkoli 

drugega na način, kot to zdaj zahteva 

Golob. Tudi Drnovšek ni imel tako 

urejenega varovanja. 

Še na nekaj bi opozoril. Golob je v 

Državnem zboru rekel, da so uredbo 

o njegovem varovanju pripravili na 

notranjem ministrstvu, kar je groba 

laž. Notranja ministrica je namreč na 

poslansko vprašanje Dejana Kaloha 

pred nekaj dnevi odgovorila, da niti 

notranje ministrstvo niti policija nista 

sodelovala pri pripravi uredbe o varovanju 

predsednika vlade. Spisali so jo 

pri Golobu. On pa zdaj laže, da so jo na 

notranjem ministrstvu. 

Kaj pridobi Golob s tem, da bi bila 

njegova varnostna služba ločena 

od policije? 

Mislim, da ne pridobi nič. Verjetno je 

nasedel Miloviću. Ni pa prvi, raznih 

Milovićev je bilo v zgodovini že veliko. 

Ta policija, o kateri je govora, je dvakrat 

varovala papeža Janeza Pavla II. Pa 

Billa Clintona, Georgea Busha, Vladimirja 

Putina, kraljico Elizabeto II. In 

še stotine predsednikov vlad in drugih 

državnikov ter ne vem koga še vse. 

Ti fantje so se leta 1991 urili v ZDA in 

vse te svoje naloge so opravili odlično. 

Kdo je zdaj nek sončni kralj Golob, da 

njega ne bi mogli varovati. To je neumnost. 

Pa nočem toliko obsojati s tem 

Goloba kot tiste, ki mu prišepetujejo. 

Tudi Erjavec je imel take prišepetovalce 

leta 2012. Varujejo te tisti, ki jih za 

to določi policija. 

Predsednik SDS Janez Janša je 

pred dnevi tvitnil, da je Tatjana 

Bobnar z odstopom zaščitila 

Kosov klan. Kako razumete to 

izjavo? Kakšno vlogo ima Kosov 

klan v slovenski politiki in kako 

ga je Bobnarjeva s svojim 

odstopom zaščitila? 

Te izjave nisem najbolje razumel. Znano 

pa je, da je Slavko Koroš sodelavec 

Draga Kosa. Koroš je avtor poročila 

o tem, kako je policija ravnala v času 

demonstracij leta 2021. In tam govori 

o tem, kako mu je nerodno, da je policist 

in kaj je policija takrat delala, da je 

zaplinjala Ljubljano, kaznovala bralce 

ustave, pa fanta, ki je jedel burek in 

tako dalje. Vse to, kar je Koroš zapisal 

v poročilo, je Bobnarjeva v začetku leta 

povedala na preiskovalni komisiji v Državnem 

zboru. Koroš je spisal poročilo, 

ki je všečno Tatjani Bobnar, nima pa 

nobene osnove v realnosti. 

Če pogledamo konkretno. Nihče ni 

bil kaznovan za branje ustave, pač pa 

so bili kaznovani zato, ker so nezakonito 

preplezali varovalno ograjo pred 

Državnim zborom. Tudi človek ni bil 

kaznovan, ker je jedel burek, ampak 

zato, ker si ni želel nadeti maske. Da ne 

govorim o rogljičku v Kranju, kjer sploh 

ni posredovala policija, ampak zdravstveni 

inšpektor. Tudi tam pa je šlo za 

to, da si nekdo ni želel nadeti maske. 

Vedno se pojavijo neki 

posamezniki, bivši 

policisti, užaljenci, 

ki niso dosegli svoji 

ambicij in so bili iz 

policije odstranjeni. 

Potem pa najdejo stik 

z vladajočimi in hočejo 

vplivati na situacijo. 

Na kakšen način je potem 

Bobnarjeva ta klan zaščitila? 

To bomo pa šele videli, ko bo jasno, 

kdo bo novi notranji minister in direktor 

policije. Ne vem, če ima Janša prav 

glede tega. 

Bi pa opozoril še na eno zadevo. 

V. d. ministrice za notranje zadeve je 

zdaj postala Sanja Ajanović Hovnik, ki 

o policiji ne ve nič. Policista je videla na 

cesti, morda jo je kdaj kakšen ustavil. V 

vladi pa je tudi Aleksander Jevšek, ki je 

v policiji preživel več kot 30 let. 

To, da Golob ministrstva ni zaupal 

njemu, pa četudi samo za deset dni, je 

klofuta za Socialne demokrate. Da ob 

takem strokovnjaku v vladi resor dodeliš 

nekomu, ki je policijo videl na cesti, 

je neverjetno. 

Skupaj s Tatjano Bobnar je iz GS 

izstopila tudi nekdanja podpredsednica 

in nesojena kandidatka 

za predsednico republike, Marta 

Kos. Kaj ta izstop pomeni za Gibanje 

Svoboda in vlado? Kakšno težo 

dajete temu odhodu? 

Gospa Kos ni neka diplomatka, za katero 

ne bi vedeli, kam sodi. Gre za sestro 

Draga Kosa, ki ima v policiji zelo močne 

povezave. Grdo rečeno je g. Koroš sluga 

g. Kosa. Zato tudi takšna poročila, kot 

so. Vse to pa bo lažje ocenjevati, ko bo 

jasno, kdo bo novi notranji minister. 

Kaj je Bobnarjeva sploh dosegla 

s svojim odstopom? Bi v danih 

razmerah sploh lahko nadaljevala 

svoje delo? 

Golob bi jo prej ali slej odstavil. Z 

odstopom je dosegla neko moralno 

podporo javnosti. Priljubljenost ji je 

poskočila. Svojevrstno vlogo pa je 

odigrala tudi Nataša Pirc Musar, ki je 

Bobnarjevo pred časom vprašala, če 

bi bila njena svetovalka za nacionalno 

varnost, zdaj pa ji je rekla, ne hvala. To 

več pove o Pirc Musarjevi in njeni zlizanosti 

z levo opcijo kot o Bobnarjevi, 

ki, mimogrede, je strokovno sposobna. 

To vem, ker jo poznam še iz časa 

svojega mandata. Pirc Musarjeva bo 

očitno, sploh če pogledamo zgodbo 

okoli vrnjenih odlikovanj, Slovenijo 

potegnila skrajno levo. 

Kako pa si razlagate podporo Bobnarjevi 

tako s strani opozicije kot 

s strani civilne družbe, društva 

pisateljev, ki je organiziralo recital 

v podporo Bobnarjevi. Ne gre 

za neko nenavadno poenotenje? 

To je nenavadno, je pa verjetno precej 

navidezno. Ste v Ljubljani videli 

kakšne kolesarje? Ni jih. Tudi Kova-


INTERVJU 

39 

čeve in Jarčeve ne vidim protestirati, 

tiho sta oba policijska sindikata. To 

kaže na hudo zlizanost policijskih 

sindikatov in nevladnih organizacij z 

levo politično opcijo. 

Kako si razlagate razliko med 

političnimi usmeritvami in političnim 

pritiskom na policijo? 

Spet gre za izjavo Klakočar Zupančičeve, 

ki je na mestu predsednice državnega 

zbora po moji zaslugi. Se iskreno 

opravičujem za to. (smeh) 

Leta 2021, ko je bila še sodnica, je 

objavila na Facebooku nek zapis, v katerem 

je vpila dol z janšizmom, da je Janša 

diktator in ne vem še kaj vse. En njen 

Facebook prijatelj mi je poslal ta zapis in 

jaz sem ga objavil na svoji spletni strani 

ter obvestil predsednika Vrhovnega 

sodišča in predsednika Sodnega sveta. 

Vprašal sem ju, kako je mogoče, da neodvisna 

sodnica piše vse to. 

Tako predsednik Vrhovnega sodišča 

kot celoten Sodni svet soglasno so 

se postavili na mojo stran in gospa Klakočarjeva 

je spoznala, da nima več kaj 

iskati v pravosodju in je šla v politiko. 

Nikoli ne bi bila na mestu, kjer je, če ne 

bi objavil tega njenega prispevka. Tukaj 

se vidi pomen novinarskega dela. 

Klakočarjeva se je zelo nerodno izrazila. 

Notranji minister po zakonu lahko 

daje navodila in usmeritve policiji. Sam 

sem leta 2012 zapisal navodilo, naj policija 

uporabi najmilejše možne ukrepe 

zoper demonstrante. Ona pa to relativizira 

na način, ki ni sprejemljiv. 

Robert Golob je naročil poročilo o 

pritiskih politike na policijo. Boštjan 

Lindav je podal zelo konkretne 

opies pritiskov, kljub temu 

pa je Robert Golob v parlamentu 

zagotavljal, da do teh pritiskov ni 

prišlo. Kako vi razumete zapise v 

poročilu Lindava, denimo zahteve 

po menjavi direktorjev policije, ali 

gre za nekaj ekscesnega? 

Treba je ločiti, kaj je pritisk na delo policije 

in kaj ne. Verjamem, da Golob ni klical 

na policijo in naročal, koga naj zaprejo in 

koga ne. Pritisk na delo policije je lahko 

različen. Predsednik vlade in finančni 

minister lahko policiji tudi omejita finance 

in s tem omejita njeno delo. Je to 

pritisk? Ne vem. Ima pa posledice. 

To, da nekdo reče, da je treba onega 

človeka z mojega konca, konkretno: 

gre za Evgena Govekarja, zamenjati, 

ali pa da je bilo ministrici ponujeno, 

da če odpusti gospoda Jazbeca, šefa 

policijskih specialnosti, potem bo ohranila 

zaupanje gospoda Goloba, to pa 

je pritisk na policijo. Zakaj pa bi ju morali 

zamenjati? 

Gospod Jazbec ni sodeloval pri varovanju 

demonstracij, niti ni bil imenovan 

v času Janševe vlade. Razlog za 

zahtevo po njegovi zamenjavi je, da je 

nekoč odpustil gospoda Milovića. Pa da 

ne bom samo jaz referenca za to. Pred 

dnevi je gospod Rajko Pirnat v oddaji 

24ur zvečer jasno povedal, da so to grobi 

politični pritiski na policijo. 

V javnost je prišlo tudi poročilo 

o delovanju policije med protesti 

leta 2021, ki je diametralno nasprotno 

tistemu, ki ga je policija že 

naredila takoj po protestih. Kako 

si razlagate te razlike v ocenah 

policijskega dela, kar bi moralo 

biti nekako objektivno ocenljivo. 

Že pred časom sem se vprašal, če imamo 

pri nas levo in desno policijsko 

stroko. Glede na izkušnje v policiji in 

glede na to, da sem soavtor zakona o 

policiji, lahko zelo jasno povem, da je 

poročilo gospoda Koroša problematično. 

Koroš je samo potrdil besede Bobnarjeve. 

Ocenjujem, da je to naredil, 

da bi bil všeč ministrici. Hkrati pa ona 

zdaj odhaja, on pa ni bil imenovan za 

vodjo direktorata, ker tega ne želi g. 

Golob. Absurd. 

Je pa policija ravnala v nasprotju z 

vsemi kriteriji pri obravnavi rumenih 

jopičev. Takrat je bilo petnajst rumenih 

jopičev in nekaj tisoč njihovih nasprotnikov. 

Po policijski taktiki bi morali ti 

dve množici ločiti, ne pa da so ene odpeljali 

in kaznovali drugih pa ne. 

V času, ko naj bi bila »zaplinjena 

Ljubljana«, se je policijsko varovanje 

končalo z nič poškodovanimi 

protestniki in šestimi poškodovanimi 

policisti, pa se kljub temu 

ravnanje policistov smatra kot 

problematično. Kakšne posledice 

ima to za ravnanje policistov v 

prihodnje? Si bodo sploh še upali 

opravljati svoje delo, če jih potem 

lahko čaka kazenska premestitev 

ali izguba službe, ker so strokovno 

opravili svoje delo, ki ni všeč 

naslednji vladi? 

Govoril sem z enim od policistov, ki je 

bil takrat na terenu, ko naj bi se dogajalo 

t. i. zaplinjanje Ljubljane. Policijska 

taktika je tukaj jasna. Bom zelo konkreten. 

Na Prešernovem trgu se zbere 

množica ljudi. Na koncu Wolfove ulice, 

ki gre proti parlamentu, so postavljene 

ograje. Policija mora množico usmeriti 

stran od parlamenta. Taktično normalno 

je, da streljaš plinske naboje v Wolfovo 

ulico. Kritiki pravijo, da so streljali 

na območje, kjer ni bilo demonstracij. 

Seveda. Cilj je usmeriti množico stran 

od poti, ki gre proti parlamentu. Da obvaruješ 

parlament. 

To kar danes počnejo policistom, 

je nekorektno. 

SDS je v letošnjem letu v marsikaterem 

merilu izboljšala svoj 

rezultat, pa vendar izgubila čisto 

vse vzvode oblasti. Vlado, predsednika 

republike, v parlamentu je v 

veliki manjšini, župana nima niti 

v enem večjem mestu, celo na referendumih, 

ki se tičejo ljudi, kot 

je dolgotrajna oskrba, so pogrnili 

na celi črti. Janez Janša sicer ocenjuje, 

da je 40 % na referendumu 

OK. Kako ste vi videli supervolilno 

leto, ki je za nami? 

Mi živimo v nekem posebnem času. 

Švica je pred leti imela referendum, 

kjer so ljudi spraševali, ali naj se dvigne 

minimalna plača. In Švicarji so odločili, 

naj se ne dvigne, ker so se zavedali, 

da gospodarstvo tega ne bo preživelo in 

bodo propadala podjetja. 

Pred dnevi pa sem videl anketo 

Mediane, po kateri 56 % Slovencev 

podpira zakon o dohodnini, ki bo vsem 

zmanjšal plače, pokojnine in druge prihodke. 

Ob tem mi zmanjka besed. Ne 

znam si več racionalno razložiti, kako 

je to sploh mogoče. 

V takih razmerah nam preostane 

samo eno. Da se usedemo na breg Save 

in počakamo, da mimo priplavajo politična 

trupla. In ploskamo in smo tiho. 

To smo se že leta 2013 pogovarjali v 

poslanski skupini SDS, ko je bila debata, 

kako naprej, in to sem pred dnevi 

svetoval mladincem SDS.

INTERVJU 

40 


V tem trenutku je dejansko 

smiselno zmanjšati dejavnost poslanske 

skupine, ker se nič ne prime. 

V takih razmerah ti zmanjka aktivnosti, 

ki bi jih lahko izvajal, in je bolje 

počakati na boljše čase. 

Anže Logar je na predsedniških 

volitvah izkazal precejšen 

potencial, da preseže neke 

omejitve pomladnega bloka, ki 

so se vzpostavile v letošnjem 

letu. Vsaj proti sebi mobilizira 

manj volivcev nasprotne strani. 

Kako bo po vašem mnenju 

unovčil ta politični potencial, 

ki ga je pridobil na predsedniških 

volitvah? 

Odgovor na to vprašanje bomo verjetno 

deloma videli čez leto in pol 

na evropskih, deloma pa leta 2026 

oz., kadarkoli že bodo naslednje 

parlamentarne volitve. Več kot to 

ne bi upal špekulirati. 

SDS dokaj zanesljivo prepriča 

20 do 25 % volivcev, kar ni slab 

rezultat. Hkrati pa pripravi dobrih 

50 % volivcev do tega, da izberejo 

karkoli, kar se prodaja kot 

alternativa Janši, s čimer je SDS 

obsojena na status vodje opozicije. 

Je SDS ta status vodje opozicije, 

ki občasno zaradi nesposobnosti 

levih strank, da sestavijo vlado, 

pomeni kratkotrajno vladanje, sicer 

pa abonma v opoziciji, dovolj? 

Se bo s tem zadovoljila ali vidite 

kakšne korake v smer, da bi lahko 

znova posegli po vzvodih oblasti? 

Trenutno nisem član nobenega organa 

stranke, tako da konkretno težko komentiram, 

kako bo SDS ravnala v bodoče. 

Sem samo penzionist Gorenak. 

Lahko pa povem svojo izkušnjo. 

Leta 2008, ko se je zgodila zadeva 

patria, sem bil zgrožen. Leta 2014 je 

bil Janša obsojen in je šel na Dob in 

takšnih trenutkov je bilo še precej, ko 

sem si rekel, da je dovolj, da je treba začeti 

z nečim novim. Pa je prišlo poročilo 

o premoženju predsednikov strank, 

v katerem Janković ni znal pojasniti 

dveh milijonov, Janša pa dvesto jurjev. 

Velikokrat sem bil obupan. Vedno, 

ampak res poudarjam, vedno, pa 

PROFIMEDIA 

sem bil kasneje vesel, da nisem obrnil 

hrbta Janši. 

Kako pa vidite napetosti med 

Novo Slovenijo in SDS v tem mandatu 

in napoved NSi, da v vlado 

pod vodstvom Janeza Janše ne 

bodo več šli? Pa tudi glede predsedniških 

mest v odborih, pa okrog 

referendumov in podobno. 

Upam, da ne bo Nova Slovenija zaradi 

par položajev, kot je denimo Hajdinjakovo 

mesto direktorja DARS-a, potegnila 

z Golobom. Res upam, da temu ne bo 

tako. SDS sicer vsi vedno izključujejo, 

Nove Slovenije ne nujno. Ampak mislim, 

da se morajo tudi oni zavedati, da 

jim sodelovanje z Golobom, morda celo 

morebiten vstop v vlado, ne bo prinesel 

točk. Tudi zadnje ankete kažejo, da so se 

dvignili za 0,2 %, kljub temu, da so rekli, 

da z Janšo ne gredo več v vlado. 

Imajo pa odlične kadre, tukaj jim ni 

kaj oporekati. 

Manj znano je, da sta s predsednikom 

Pahorjem vsa leta njegovega 

predsedovanja precej tesno 

sodelovala. Kakšen je bil ta vajin 

odnos? Kaj boste pogrešali, ko se 

bo poslovil? 

S Pahorjem imava specifičen odnos. 

Poznam ga en teden dlje kot 

Janšo. V tem trenutku ne smem 

in ne morem razkriti okoliščin, 

v katerih sva se spoznala. Morda 

bom to lahko razkril čez nekaj let. 

Spoznala sva se leta 1999. Pahor je 

zame predsednik države, ki je odigral 

svojo vlogo. Poglejte njegovo 

uravnoteženost, prizadevanje za 

spravo in še kaj. 

Od leta 1999 imava kontakte. 

Ob najinem prvem srečanju je bil on 

verjetno prepričan, da sem pripadnik 

SD. Potem je nastopila Bajukova 

vlada in tam sem bil državni sekretar 

na ministrstvu za notranje zadeve 

in takrat je videl, da jaz sodim 

na desno, in ne na njegovo stran. 

Nekega dne pridem v gostilno 

Šestica v Ljubljani in v kotu na 

drugem koncu gostilne zagledam 

Pahorja z neko skupino ljudi. Bilo 

mi je malo nerodno, kako bo reagiral. 

Odločil sem se, da grem enostavno 

k svoji mizi in se z njim ne 

ukvarjam. Ampak glejte njegovo 

veličino. On je vstal od mize svojih prijateljev 

in prišel do mene, mi dal roko 

in čestital, da sem postal državni sekretar. 

V neki vladi, ki ni bila njegova 

vlada. To je njegova veličina. 

Od takrat naprej imava neprestano 

odlično komunikacijo. Do te 

mere, da sem včasih moral paziti na 

svojo disciplino. 

Ko je bil Pahor predsednik vlade, 

sem sedel v prvi vrsti. Ko je odgovoril 

na poslanska vprašanja, ki so bila na 

dnevnem redu, pride do mene in mi 

reče: »Pridi z menoj v pisarno predsednika 

vlade v DZ.« Na levi so me gledali 

kot ne vem kaj, pa tudi moji so me čudno 

gledali, kaj zdaj hodim s Pahorjem. 

Pa ni bilo nič posebnega. Vprašal 

me je za moje mnenje glede par stvari, 

nič drugega. 

V času mandata zadnje Janševe 

vlade pa sva se večkrat srečala. Večinoma 

na njegovo, včasih pa tudi na 

mojo željo. Tega kot državni sekretar 

nisem skrival pred Janšo, od začetka 

sem mu celo povedal, da grem k Pahorju, 

potem pa niti ne več. Pogovarjala 

sva se o ustavnih sodnikih in podobnih 

zadevah. Rad se je posvetoval z 

menoj. Vesel sem, da je bilo tako.

78 | 29. DECEMBER 2022 INTERVJU 

Philip Yancey: 

KJE JE BOG, 

KADAR BOLI? 

Za vse, ki trpimo. In za vse, ki bi trpečim 

radi pomagali. Knjiga, ki na primerih 

razloži, zakaj bolečina ni nujno slaba in 

kako se spopasti z njo. 

21,90 € 

41 

16,90 € 

John C. Lennox: 

ALI LAHKO ZNANOST 

RAZLOŽI VSE? 

Znanost in verovanje sta združljiva! 

Še več: domnevna sovražnika lahko 

postaneta dobra prijatelja in sta tako 

združena za nas neprecenljiva. 

Austen Ivereigh: 

KAKO ZAGOVARJATI 

VERO BREZ 

POVZDIGOVANJA GLASU 

Izhodišče za nove načine, kako načeti žgoča 

in zahtevna vprašanja, s katerimi se soočamo 

katoličani in zaradi katerih se ljudje včasih 

odtujijo od Cerkve. 

19,90 € 

T: 064 135 136 E: info@iskreni.net www.iskreni.net/trgovina

ZDRAVJE 


42 Komentar 

Družinskim zdravnikom 

v Sarajevu je lažje kot v Ljubljani 

PETER MERŠE 

Potem ko je sindikat Fides za 11. januar napovedal splošno 

enodnevno stavko, se je odzval tudi zdravstveni minister 

Danijel Bešič Loredan (49), ki je najprej predstavil številke 

v zdravstvu, nato pa se je odzval tudi na stavkovne zahteve. 

Prepričan je, da bodo večino 

stavkovnih zahtev naslovili v 

pogajanjih po novem stebru v 

okviru enotnega plačnega sistema 

javnih uslužbencev, ki bodo potekala 

do 1. aprila prihodnje leto, da 

z nekaterimi zahtevami Fides krši že 

sklenjeni stavkovni sporazum in da je 

stavka nepotrebna. Poleg tega je Fides 

posredno obtožil politizacije.V Fidesu 

opozarjajo na težave zdravstvenega 

sistema, ki poka po šivih, na nova nesorazmerja, 

ki se ustvarjajo s selektivno 

višjim dvigom plač za mlade zdravnike, 

ter da so potrebni odločni koraki, preden 

nastopijo izredne razmere. 

Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov 

Fides je včeraj za 11. januar napovedal 

splošno stavko, ki jo po njegovih 

navedbah podpirata tudi sindikata 

Praktikum in Dens. Stavkovne zahteve 

vključujejo šest točk, med drugim 

javno opredelitev ministrstva, da za 

nevzdržne razmere v zdravstvu niso 

odgovorni zdravniki, obsodbo nasilja 

nad zdravstvenimi delavci, vključitev 

zdravniških organizacij kot enakopravnih 

partnerjev pri ustvarjanju 

reforme zdravstvenega sistema in takojšnjo 

naslovitev več kot leto dni trajajočih 

plačnih nesorazmerij. To slednje 

konkretizirajo z zahtevo po dvigu 

vseh zdravniških plač za pet plačnih 

razredov, kar mora biti uvedeno najkasneje 

do 1. aprila prihodnje leto. 

Nadalje zahtevajo takojšnjo ureditev 

karierne poti zdravnikov, takojšnjo 

uresničitev sporazuma med vlado in 

zdravniki iz leta 2017 glede prenosa 

napredovanj, doseženih v času specializacije, 

in dosledno spoštovanje 

standardov in normativov ter ustrezno 

nagrajevanje zdravnikov za njihovo 

preseganje. 

Zdravniki si želijo, 

da se v ospredje 

znova vrne odnos 

med zdravnikom 

in bolnikom, 

ne pa politizacija, 

od politike pa 

pričakujejo sistem, 

ki bo zadržal 

zdravnike v 

javnem zdravstvu. 

BEŠIČ LOREDAN 

Minister Danijel Bešič Loredan je v današnjem 

odzivu na napovedano stavko 

opozoril, da zdravniki v času, ko vlado 

vodi SDS, ne stavkajo, s čimer je posredno 

Fides obtožil politizacije stavke. 

Kot opozarja minister, ima ministrstvo 

s sindikatom sklenjen 

stavkovni dogovor, da ne bodo 

sprožali stavkovnih aktivnosti glede 

vzpostavljanja novega plačnega 

stebra. Fides opozarja, da stavka ni 

uperjena v nov plačni steber in da 

so aktivnosti glede tega ločene, vendar 

minister odgovarja, da bo večina 

zdravniških zahtev naslovljena prav 

v novem plačnem stebru, zato se mu 

zdi stavka pred 1. aprilom prihodnje 

leto, ko naj bi bile rešitve dogovorjene, 

nesmiselna ter pravi, da na izsiljevanje 

ne pristaja. 

Ocenjuje, da vlada Fidesu ponuja 

vse, kar ta zahteva. Poudarja, da nikoli 

niso obtoževali zdravstvenih delavcev 

za nastale razmere, da jih bodo 

rešili v zdravstvenem stebru, v čigar 

nastajanje naj bi bili vključeni zdravniki 

enakopravno in v katerem bodo 

gov.si


ZDRAVJE 

Komentar 

43 

naslovljene vse stavkovne zahteve 

zdravnikov, razen takojšen dvig za pet 

plačnih razredov. Prav slednji pa naj po 

ministrovih besedah tudi ne bi reševal 

problema. Zdravnikom, ki so nižje od 

57. plačnega razreda, plače dviguje že 

obstoječi dogovor, ki so ga podpisali 

nekateri drugi sindikati. Za zdravnike, 

ki so v 57. plačnem razredu in jih je po 

ministrovih besedah kar 44 %, pa bodo 

stvari urejene po 1. aprilu, ko bodo vsi 

dvignjeni v 59. plačni razred, nekateri 

pa z napredovanji še višje. 

Če bi dvignili plače vsem danes, bi 

nesorazmerja ostala, teh pa v obstoječem 

sistemu ni mogoče rešiti, zato v 

prihodnjem letu pripravljajo spremembe, 

v pripravo katerih naj bi vključili 

tudi zdravnike. 

FIDES OPOZARJA 

Da bi bila stavka 11. januarja odpovedana, 

je malo verjetno. Minister Loredan 

je napovedal, da bodo odgovor Fidesu 

poslali v začetku januarja, a da na izsiljevanja 

ne pristajajo. A kot je včeraj 

povedal podpredsednik sindikata Fides 

Gregor Zemljič, bi moralo ministrstvo 

takoj sesti na pogajanja in zadeve 

rešiti do 10. januarja, kar pomeni, da je 

časa za rešitev malo. 

Stavka, ki jo pripravljajo, je milejša 

od tiste, ki jo sicer zahteva članstvo. Ti 

namreč zahtevajo stavko do izpolnitve 

zahtev, vendar bo tokrat stavka samo 

enodnevna, saj je zdravstveni sistem 

tako na meji zmogljivosti, da bi ga večji 

izpad lahko spravil na kolena. Prav zato 

se tudi niso odločili za umik soglasij 

k nadurnemu delovniku. V kolikor ne 

bodo deležni posluha, bodo potrebna 

dodatna zaostrovanja. 

Zdravniki si želijo, da se v ospredje 

znova vrne odnos med zdravnikom in 

bolnikom, ne pa politizacija, od politike 

pa pričakujejo sistem, ki bo zadržal 

zdravnike v javnem zdravstvu. Kritični 

so predvsem do odločitve vlade, da bistveno 

bolje nagradi mlajše zdravnike, 

s čimer se ustvari nesorazmerja v odnosu 

do izkušenih zdravnikov, ki mlajše 

mentorirajo in sprejemajo najtežje 

odločitve, s čimer predstavljajo hrbtenico 

zdravstvenega sistema. 

Dodatno opozarjajo na spoštovanje 

standardov in normativov ter 

zagotovitev ustreznega nagrajevanja 

zdravnikov, ki te presegajo, kakršnih 

je v Sloveniji trenutno večina na primarni 

ravni. Prav prekomerne obremenitve 

so namreč glavni razlog za 

odhode zdravnikov. 

Zdravniki še opozarjajo, da pogajanja 

po 29. novembru ne potekajo, 

temveč so bili zgolj povabljeni na 

podpis sporazuma, s katerim se ne 

strinjajo. Več kot 80 % zdravnikov 

tudi ne verjame obljubam ministra o 

ustreznem zdravstvenem stebru, ki 

ga obljublja. 

Opozarjajo tudi, da je treba ohranjati 

visoko stopnjo strokovnosti ter 

znanja jezika, in na dejstvo, da so razmere 

v Sloveniji tako nestimulativne, 

da imajo družinski zdravniki celo v 

Sarajevu boljše razmere za delo kot pri 

nas, zato ni presenečenje, da na delo v 

Slovenijo ne prihajajo več in da se delež 

tujih zdravnikov, ki jih v Fidesu sicer 

pozdravljajo, že leta ne povečuje. 

»Če je dvigalo registrirano za 12 

oseb, jih notri ne more iti 25. Prav to 

se nam dogaja zdaj v zdravstvu, ko en 

zdravniški tim dela naenkrat tudi štiri 

ordinacije,« so zdravniki plastično ponazorili 

razmere. 

AMBULANTE 

Minister Bešič Loredan je predstavil 

tudi nekaj konkretnih številk, s katerimi 

je skušal ovreči obtožbe, da ministrstvo 

spi. Število ljudi brez izbranega 

zdravnika se je od leta 2018 povečalo 

za 112 %, a povečalo se je tudi število 

zdravniških timov, in sicer z 921 na 

995 v enakem obdobju. 

Minister je predstavil tudi dogajanje 

v ZD Ljubljana, kjer opozarja, da nikogar 

Tako se poraja vprašanje, kako je 

mogoče, da je ob vse več zdravniških 

timih vse več ljudi brez 

zdravnika. Problem je v staranju 

prebivalstva. Obremenitev 

zdravnikov se namreč ne meri po 

osebah, ampak po glavarinskih 

količnikih, saj starejši ljudje bistveno 

več potrebujejo zdravnika 

kot mlajši. Starejše osebe tako 

predstavljajo bistveno večji količnik 

(tudi več kot štirikrat) in tudi 

bistveno več dela kot mlad posameznik. 

S staranjem prebivalstva 

bodo razmere le še slabše. 

ne obtožuje za obstoječe stanje, čeprav 

so razmere očitno nevzdržne. Glede na 

to je bil nedavno z Mestno občino Ljubljana 

sklenjen sporazum, da bodo v 

Ljubljani dežurali tudi koncesionarji, 

kako uspešen bo sistem, bodo preverjali 

januarja. Napoveduje tudi uvedbo 

ambulant za bolnike brez izbranega 

osebnega zdravnika, kjer bodo ti bolniki 

dobili enako storitev. Ob tem pa se 

pojavlja vprašanje, kdo bo tam delal in 

zakaj potemtakem ti zdravniki enostavno 

ne opredelijo teh bolnikov. Prav tako 

naj zanimanja med zdravniki za delo v 

teh ambulantah praktično ne bi bilo. 

Na to minister Bešič Loredan danes ni 

podal odgovora, razen zniževanja zahtevane 

ravni jezika do B2, z zahtevo, da 

se v enem letu dvigne na raven C1. 

Komentar avtorja 

Sliši se lepo, 

a zdravniki so šli že 

prevečkrat žejni 

čez vodo 

Če gre verjeti ministru Bešiču 

Loredanu, bo vse, na kar opozarjajo 

zdravniki, rešeno do 1. aprila. A podobne 

reforme so različne, predvsem 

leve vlade obljubljale že leta, potem pa 

vsakokrat iz tega ni bilo nič. Spomnimo 

se samo fiaskov na tem področju iz časa 

ministrovanja Milojke Kolar Celarc. 

Tako nikakor ni presenečenje, da 

zdravniki vladi v 80 % ne verjamejo. 

Nenavadno je tudi, da skuša vlada 

plačno praktično izenačiti zdravnike 

začetnike. Po drugi strani pa je to vsaj 

nekaj, bolje kot nič. Čeprav delne rešitve 

včasih ustvarjajo še večje probleme. 

Posebej še, če jim ne sledijo konkretnejše 

reforme. Za slednje pa se zdi, kot 

kaže dogajanje na političnem parketu, 

da kaj utegnejo pasti v vodo. Zdravstvo 

je namreč področje največjih interesov 

v Sloveniji, minister Loredan pa na 

stavnici prihodnjih padlih ministrov 

kotira precej pri vrhu. 

Zdravstveni sistem pa medtem z 

vsakim dnem tone globlje v izgorelost 

zdravnikov in nedostopnost bolnikov 

ter se posledično vse hitreje, nehote ali 

hote, spreminja v stanje, kjer bo praktično 

ostal samo zasebni, pa naj Levica 

še tako rohni proti temu.

ZDRAVJE 

44 

Komentar 


Kako do zdravnika - ne tako 

FEDERICO V. 

POTOČNIK 

Odkar pomnim, je naše zdravstvo v težavah. Vsakič znova 

smo bili na robu prepada, pa vendar smo v zadnjem času 

naredili velik korak naprej; prepada ne gledamo več od roba, 

temveč praskamo po njegovih stenah, medtem ko se po nekem 

zdravstvenem toboganu pospešeno bližamo dnu. 

V 

nekem trenutku tega padca 

se moramo strinjati, da ne gre 

več naprej. Črno-bele točke 

preloma ni, ker veliki sistemi 

propadajo počasi. Vsakič znova smo se 

na novo – slabšo – realnost navadili kot 

tista pregovorna žaba, ki se kuha počasi. 

Po malem so zdravniki odhajali iz sistema 

med koncesionarje, med »čiste« zasebnike, 

celo ven iz medicine. En odhod 

pokriješ, dva tudi, tretjega že težje. Ko ti 

v vsem zdravstvenem domu ostane le 

administrativno osebje in 130.000 ljudi 

brez osebnega zdravnika, je rahlo pozno 

za ukrepanje. Ta »ne gre več naprej« pa 

zahteva poglobljen in temeljit premislek 

o prenovi slovenskega zdravstva. 

OSMISLITI SISTEM 

Vse, kar vemo o zdravstvu, izhaja iz 

poznanega miselnega koncepta zdravstva, 

ki ga imamo pred očmi. Ideje in 

predlogi so ponavadi majhne izboljšave, 

ker ne premoremo pravega vizionarstva. 

Kot da bi gledali vilo, potrebno 

prenove, in mi zgolj načrtujemo novo 

barvo fasade, ker se na inštalacije ne 

spoznamo, kaj šele, da bi se lotili nadomestne 

gradnje. Težko se pogovarjamo 

o več zavarovalnicah, če smo celo 

življenje poznali le monopol ZZZS. Že 

preprost koncept, da lahko bolnišnice 

tekmujejo med seboj, je mnogim tuj. 

Razlog je v tem, da je naš zdravstveni 

sistem ostanek prejšnje države, ki je 

svojo nedemokratičnost prenesla tudi 

v zdravstvo, kar smo po osvoboditvi od 

Jugoslavije nekako obdržali. Pozna se 

predvsem v vsiljevanju državne rešitve 

s posledičnim pomanjkanjem svobode 

in izbire: Pacient lahko izbere osebnega 

zdravnika, pediatra, ginekologa in 

zobozdravnika, drugega pa že ne. V 

bolnišnici nima izbire, kdo ga bo zdravil, 

kot da bi bili vsi enaki, čeprav nismo. 

Kot da je vseeno, če greš v eno ali 

drugo bolnišnico, čeprav smo različni. 

Ta občutek enakosti je bil ustvarjen 

kot izgovor za zmanjševanje izbir 

– čemu bi izbirali, če med izbirami ni 

razlike? Npr. podatkov o zapletih ne 

objavljamo, ker se bojimo, da bi se pokazalo, 

da nekdo dela boljše kot nekdo 

drug. Se spomnite lestvice uspešnosti 

gimnazij? Kaj je hujšega v egalitarni 

družbi, kot da je nekdo boljši od drugega? 

Posledice te paradigme vidimo danes. 

Površinsko se da marsikaj sklepati, 

saj so bili takrat menda vsi srečni, ampak 

razvrednotenje tega in drugih poklicev 

se je začelo s takratno centralizacijo, 

s takratnim prenosom odločanja 

na višje nivoje, ki so bili pod popolno 

kontrolo oblasti. 

Kar gledamo sedaj, so stvarne in 

psihološke posledice 70 let prevlade 

državnih odločitev nad posamezniki. 

Zato rešitve ne morejo priti iz istega 

kotla, kjer so pripravljali prejšnje rešitve, 

ki so nas pripeljale v sedanje stanje, 

ampak morajo odločno presekati s starimi, 

škodljivimi praksami, ki nimajo 

mesta v 21. Stoletju. 

VLOGA ZZZS 

Ali želimo imeti le eno zavarovalnico, 

ki bo odločala o vsem? Torej eno zavarovalnico, 

ki bo določala, koliko bo za 

storitev plačala, ne da bi izvajalec imel 

kaj besede pri tem? Ali pa si želimo več 

zavarovalnic, ki bodo tekmovale med 

seboj, kdo za vas boljše poskrbi, zato da 

dobi več strank? 

Če razložim na primeru: če se zaletim 

z avtom, grem naslednji dan k mehaniku, 

da mi popravi avto. Če mi bo 

mehanik rekel, naj pridem čez šest mesecev 

na popravilo za avto, bom rekel: 

»Ne, hvala,« in šel k drugemu mehaniku. 

Zakaj potem čakamo dve leti na 

magnetno resonanco kolena? Ali cenimo 

svoje zdravje manj kot avtomobile? 

V Zahodni Evropi to gladko deluje, pri 

nas pa bi to odrezalo precej dobaviteljskih 

»biznisov«. 

DRUGI RAZMISLEK 

Bolnišnice so centralno vodene z ministrstva, 

s čimer onemogočajo konkurenco 

med zdravstvenimi ustanovami. 

Ta togost omejuje avtonomijo zdravstvenih 

zavodov, da bi sami odločali 

o kadrovski politiki, plačah in investicijah. 

Čakanje na navodila ministrstva 

ne more prinesti napredka. 

Ena rešitev je decentralizacija 

upravljanja zdravstvenih ustanov: v 

21. stoletju mora odločanje biti bližje 

ljudem, zato naj vsak zavod upravlja s 

svojim denarjem, samostojno sklepa 

pogodbe z zavarovalnicami in naj konkurira 

z drugimi zdravstvenimi usta- 

SHUTTERSTOCK


ZDRAVJE 

Komentar 

45 

Ko ti v vsem 

zdravstvenem 

domu ostane le 

administrativno osebje 

in 130.000 ljudi brez 

osebnega zdravnika, 

je rahlo pozno 

za ukrepanje. 

novami, kdo bo bolj kvalitetno poskrbel 

za paciente. Če imamo vsi enako 

plačo, s tem sporočamo, da ne cenimo 

raznolikosti našega dela ali pridnosti, s 

katero opravljamo neko delo. 

TRETJI RAZMISLEK 

V Sloveniji imamo najmanjše plačne 

razlike na svetu. Gini koeficient je pri 

nas, ob Slovaški, dobesedno najnižji 

na svetu, pa čeprav se nekateri neutrudno 

borijo za še manjšo neenakost. 

Posledica tega je rušenje meritokracije. 

Denar smo namreč izumili kot 

sredstvo, s katerim določamo vrednost 

nečemu. Več, kot nam je vredno, 

več smo pripravljeni plačati. 

Zato je plača v osnovi dogovor med 

delodajalcem in delojemalcem glede 

na dodano vrednost, ki jo delavec prinaša 

organizaciji. Če imamo vsi enako 

plačo, s tem sporočamo, da ne cenimo 

raznolikosti našega dela ali pridnosti, s 

katero opravljamo neko delo. V Sloveniji 

imamo podedovan problem, da ne 

spodbujamo pridnosti, ampak z ukrepi, 

kot sta relativno visoka minimalna plača 

in obupno visoki davki, sporočamo 

ljudem, da se lahko trudijo ali ne, ker 

nam je vseeno. 

Ko zdravnik začne kariero pri skoraj 

minimalni plači, mu s tem sporočamo, 

da njegovega truda pri študiju in delu 

država preprosto ne ceni. Ko mu plačo 

določajo sestanki raznoraznih sindikatov 

in vlade, mu sporočamo, da njegovo 

mnenje pri tem ne šteje. In ko mu ministrica 

Ajanović Hovnik (45) reče, naj misli 

na paciente, in ne na denar, ko mu ponuja 

žaljivih nekaj odstotkov k plači, mu s 

podnapisi sporoča, da ga ne spoštuje. 

Očitki so radi tudi nasprotni – o 

visokih plačah. Pri tej manjšini najvišjih 

plač gre običajno za naše najboljše 

strokovnjake, vodje klinik in oddelkov, 

ki poleg tega ogromno delajo, po 250 in 

celo 300 ur mesečno. Velikokrat zato, 

ker drugih ljudi ni in morajo sami prevzeti 

velika bremena. Ampak nalijmo 

si čistega vina: kdo naj največ zasluži, 

če ne ti ljudje, vrhunsko usposobljeni 

strokovnjaki? Pri Golobu se nihče ni 

Pacient lahko izbere 

osebnega zdravnika, 

pediatra, ginekologa 

in zobozdravnika, 

drugega pa že ne. 

V bolnišnici nima 

izbire, kdo ga bo 

zdravil, kot da bi 

bili vsi enaki, 

čeprav nismo. 

zgražal, ko je dobival milijone na leto, 

ampak ko je infarkt, gre vsak na urgenco, 

ne v Gen-I. 

ČETRTI RAZMISLEK 

Imamo srečo, da imamo v Sloveniji neverjetno 

predane zdravnike in drugo 

zdravstveno osebje. Pa vendar nas je ta 

predanost pripeljala v past. V zadnjih 

mesecih so Mladi zdravniki objavljali 

resnične zgodbe, kjer so ozaveščali 

javnost o nemogočih pogojih dela, o 

nizkih plačah in o izgorelosti, ki nas je 

doletela skoraj vse. Te zgodbe so bile 

žalostne, mnoge na robu obupa. S tem 

smo ponižno pokazali ljudem, kje smo. 

Past pa je bila zato, ker so mnogi ugrabili 

moment, ko so v naših sklonjenih 

glavah prepoznali stopničko, na katero 

lahko stopijo in se počutijo pomembne. 

Biti zdravnik ima svoje prigarano spoštovanje, 

zato je zrasti čez glavo nekomu 

spoštovanemu ustvarilo iluzijo 

pomembnosti tudi njim. Rezultat je 

zaničevalen odnos do zdravstvenega 

osebja, ne samo na socialnih omrežjih, 

ampak ponekod tudi v ambulantah in 

celo na vladi. 

Še danes me zmrazi, ko pomislim 

na grožnje, ki jih je od ministra Bešič 

Loredana (49) moral poslušati dr. 

Zemljič. Se sploh zavedamo, da smo v 

mejno mafijskem odnosu, ki ga ima oblast 

do vseh, ki ne sledijo slepo? Kakšna 

čustva, lepo vas prosim! Gre za nesprejemljiv 

obračun z grožnjami, zaradi katerega 

bi morala nič manj kot odstopiti 

tako minister Bešič Loredan kot premier 

Robert Golob (55). Ja, odstop – s 

čustvi ali brez. 

V trenutku, ko pustimo, da gre 

nekaznovano mimo, jim s tem sporočamo, 

da to lahko naprej počnejo. 

Dostojanstvo vsakega posameznika in 

vsakega poklica ne bo prišlo od zunaj, 

nihče vam ga ne mora dati, ampak je 

plod našega odnosa z nami samimi in 

s svetom okrog nas. 

Mnogim ta kaos ustreza, ker v njem 

dobro služijo, ampak to ne pomaga ne 

vam in ne vašim bližnjim, ko potrebujejo 

zdravstveno oskrbo. Posledice 

razpada zdravstvenega sistema so 

lahko usodne, zato ga moramo začeti 

reševati včeraj. Tu je bilo izpostavljenih 

le nekaj točk, ampak dela imamo 

še veliko. Prišli smo namreč do točke, 

ko barvanje fasad ne pomaga več.

KOMENTAR 

46 


Božič ali zgolj „praznik“ – 

sprenevedanje, kaj praznujemo 

PETER MERŠE 

Božič je. Čas, ko se umirimo, srečamo z družino, praznujemo. 

Zakaj ravno na ta dan? Predkrščanska plemena so nekako v tem času 

praznovala sončev obrat – čas, ko se dan začne znova daljšati. 

Zadnjih 2000 let pa praznujemo to, da se je Bog učlovečil in prišel 

na Zemljo, da bi nas odrešil. Večji praznik je samo še velika noč, 

ko se spominjamo, da je premagal smrt. 

To vsaj praznujemo tisti, ki se 

zavedamo, od kod prihajajo 

korenine naše civilizacije in 

še imamo vero, ter tudi tisti, ki 

vere morda nimajo več, a razumejo in 

spoštujejo pomen kulture, tradicije in 

običajev, ki so se oblikovali v stoletjih 

in tako ali drugače pripomogli k dosežkom 

civilizacije. 

Danes je vse več tudi takih, ki ne 

samo da ne spoštujejo kulture in korenin, 

ampak celo civilizaciji ne pripadajo 

več oz. ji vsaj nočejo pripadati, zato 

jo zavračajo, misleč, da izražajo demokracijo, 

vključevalnost in raznolikost. 

Pri tem pozabljajo, da je za demokratične 

pridobitve, na katere se sklicujejo, v 

veliki meri odgovoren prav tisti, čigar 

rojstvo praznujemo na božič. Prav On 

je namreč presegel idejo »zob za zob« 

in učil ljubezni do sočloveka, celo sovražnikov. 

Krščanstvo prinaša koncept 

svobode posameznika, ki omogoča, 

da se lahko svobodno odločamo in se 

nismo dolžni slepo podrediti verskim 

avtoritetam, kar pa ne pomeni, da jim 

ni smiselno prisluhniti. Prav Jezus je bil 

prvi, ki je »ločil Cerkev od države«, ko je 

rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, 

in Bogu, kar je Božjega.« 

ROJSTVO BOGA 

Praznovanje je pomembno tako z družbenega 

vidika, da se spomnimo dogodkov, 

ki so pomembno zaznamovali 

preteklost in še vedno zaznamujejo sedanjost, 

kot tudi z osebnega, da imamo 

dni, ki se razlikujejo od vsakodnevne 

rutine in ji dajo dodatno vsebino. Ker so 

prazniki poseben, drugačen čas v letu, to 

obeležimo na različne načine, tudi tako, 

da si za praznike voščimo. Simpatična 

Twitter 

gesta, ki pokaže, da smo se spomnili drug 

na drugega in na vsebino praznika. 

V teh dneh praznujemo praznik, ki 

se imenuje božič. Beseda je pomanjševalnica 

za Boga – majhen Bog, bogec, 

božič, ker je Bog, ki je bil položen v jasli, 

še dojenček, se je šele učlovečil, mi pa 

se ob njem zbiramo. V angleščini beseda 

Christmas to še lepše poudari, saj 

pomeni združevanje ob Kristusu. 

Prav »krščanskost« praznika pa 

marsikoga moti. V komunizmu je bil 

božič prepovedan praznik, zato se ga 

ni praznovalo, včasih celo ni smelo 

praznovati. Odpor do prave vsebine 

Jaslice v avli javne RTV hiše so močno 

razburile aktivista Borisa Vaseva, ki je 

vodstvo televizije celo prijavil zagovorniku 

načela enakosti Mihu Lobniku in ukrepanja 

zahteval tudi od Ministrstva za kulturo, 

a so ga zavrnili. 

Če nam je božič 

pomemben in nas 

nagovori to, da nam 

nekdo vošči, se bo 

tisti, ki nas bo želel 

nagovoriti, potrudil.


KOMENTAR 

47 

Twitter 

Twitter 

Twitter 

V Bosni in na Hrvaškem sta Lidl in Mercator voščila vesel božič, v Sloveniji pa »sproščene praznike«. 

božiča pa se danes pojavlja tudi na 

Zahodu, ki je od krščanstva vse bolj 

odmaknjen. Nekateri so celo prepričani, 

da je beseda božič žaljiva, neprimerna, 

ne dovolj vključujoča do 

drugače verujočih itd. 

Praznik so tako najprej vsebinsko 

izpraznili in totalno komercializirali, 

zdaj pa bi se radi znebili tudi imena in 

ga nadomestili kar z občnim imenom – 

praznik, »holiday« v angleščini. 

IZRAŽANJE Z IMENOM 

Marsikje se to načrtno vsiljuje, ponekod 

se je tudi že dobro prijelo. A bodimo 

iskreni, noben praznik ni samo 

praznik. Vsak praznik je praznik zato, 

ker ima neko vsebino. To se odraža že 

v imenu, pa naj gre za božič, praznik 

dela, Prešernov dan, dan državnosti, 

rojstni dan ali obletnico poroke. Zato je 

prav, da povemo, kaj voščimo. 

Ob koncu leta je praznikov sicer 

več, poleg božiča še dan samostojnosti 

in enotnosti oz. Štefanovo, kot se 

ta dan imenuje v krščanski tradiciji, 

čez teden dni pa je še novo leto. Zato je 

včasih čisto v redu voščiti »za praznike«, 

če s tem mislimo na vse naštete. 

A izogibanje besedi božič je v javnosti 

vendarle postalo na trenutke že groteskno, 

in sicer do te mere, da ponekod 

v šolah pesem »We wish you a merry 

Christmas« prevajajo v »Želimo vam 

srečen praznik«. Podobno velja tudi za 

mnoge trgovce in politike, ki se v svojih 

voščilih zelo previdno izogibaju božiču. 

Posebej zanimivo je, da isti politiki 

in trgovci Slovencem voščijo sproščene 

praznike, za naše bratske narode na 

jugu pa v svojem besednjaku vendarle 

najdejo besedo božič. Zadnje dni 

po spletu tako krožijo fotografije reklamnih 

letakov Mercatorja in Lidla, 

še vedno pa se spominjamo tudi Tanje 

Fajon in njenih voščilnic na družbenih 

omrežjih ob katoliškem in pravoslavnem 

božiču. 

SPOROČILA TRGOVCEV 

Tako politiki kot trgovci nam s tem 

pravzaprav nastavljajo ogledalo. Oboji 

so odvisni od tega, da jih ljudje znova 

izvolimo. Politike volimo z glasovnicami, 

trgovce z denarnicami. Sporočila 

obojih so skrbno pripravljena, tako da 

jih bomo v čim večji meri še izvolili. Ko 

po nečem ne bo več povpraševanja, bo 

izginila tudi ponudba. In obratno. 

Kako nas nagovarjajo, je v veliki 

meri odvisno od nas. Če nam je božič 

Odpor do prave 

vsebine božiča pa se 

danes pojavlja tudi 

na Zahodu, ki je od 

krščanstva vse bolj 

odmaknjen. Nekateri 

so celo prepričani, da 

je beseda božič žaljiva, 

neprimerna, ne dovolj 

vključujoča do drugače 

verujočih itd. 

pomemben in nas nagovori to, da nam 

nekdo vošči, se bo tisti, ki nas bo želel 

nagovoriti, potrudil. Volitve z denarnico 

so na trgu še kako pomembne in 

odločilne. Če nam je za božič vseeno, 

potem se bodo trgovci potrudili nagovarjati 

tiste, ki jim ni, na naše evre lahko 

računajo tudi brez tega, da se zamerijo 

nekim levičarskim aktivistom, ki 

jih moti božič (in vse, kar je povezano s 

temelji naše civilizacije). 

Zato je pomembno, da nam ni vseeno. 

Morda je prav zaradi kritik tiskanega 

letaka na družbenih omrežjih (v 

primerjavi s hrvaškim, kjer ljudje očitno 

še pričakujejo božično voščilo od 

trgovcev) Mercator spoznal, da ljudem 

božič pomeni več, kot so ocenili, zato 

danes na spletni strani voščijo za božič, 

ne le za neke imaginarne praznike. 

POKAŽIMO, 

DA NAM JE MAR 

Naj vam politično korektni trgovci in 

politiki ne pokvarijo božičnega časa. 

Poleg izbire z denarnico (kjer roko 

na srce voščilnica trgovca ni edini in 

glavni razlog za nakup) in kulturnega 

izražanja želje po tem, da božič ne izgine 

iz javnosti, bomo največ naredili s 

tem, da bomo doživeto praznovali, vsebino 

praznikov prenesli tudi na svoje 

najbližje in jim tudi voščili. Voščili za 

konkreten praznik, pa naj bo za božič, 

novo leto ali dan samostojnosti in 

enotnosti. Ko nam bo dovolj mar za to, 

bo mar tudi trgovcem in vsem ostalim. 

Za svojo civilizacijo, kulturo in običaje 

smo v prvi vrsti odgovorni sami. 

Blagoslovljene božične dni in vse 

dobro v novem letu vam želim.

KOLUMNA 

48 


Konec konca hladne vojne 

DIMITRIJ RUPEL 

Danes se spodobi govoriti o slovenski osamosvojitvi, 

treba pa je govoriti tudi o vojni v Ukrajini, državi, 

ki se je ločila od Sovjetske zveze približno takrat 

kot Slovenija od Jugoslavije. 

Slovenska državnost se je začela 

z vzporedno krizo najmanj 

dveh socialističnih sistemov: 

sovjetskega in jugoslovanskega, 

pravzaprav s prepoznavanjem te krize 

in ocenjevanjem priložnosti, ki jih tu 

pa tam, ne prav pogosto, ponuja zgodovinski 

trenutek. 

Slovenci smo, po vsem videzu, v primerjavi 

z drugimi državami, majhni, 

novi in neizkušeni, naša država traja 

kratek čas. Mimogrede pa (včasih) pozabljamo, 

da spadamo v svetovno elito, 

ki živi varno življenje v EU in Natu. Na 

svetu je okrog 7000 jezikov, od katerih 

je eden slovenski. Na svetu je okrog 650 

narodov. Le ena tretjina narodov ima 

svojo državo. 

ROJSTVO 

SLOVENSKE DRŽAVE 

Slovenci so se začeli resno in praktično 

ukvarjati z mislijo na svojo državo 

leta 1987, sledila je pisateljska ustava 

leta 1988, nato so slovenski komunistični 

voditelji hoteli dokazati svojo 

budnost s tem, da so zaprli Janšo oz. 

sprožili proces JBTZ. Nove stranke 

so nastale leta 1988 in v začetku leta 

1989, dolgo pred padcem berlinskega 

zidu. Sledile so prve demokratične 

volitve v socialistični Jugoslaviji, nato 

slovenski plebiscit, zaradi katerega so 

se bolj od Rusov pritoževali na Zahodu. 

In nekateri budni ljudje pri nas. 

Nato je bila kratka vojna, ki se je – tako 

kot vse – končala z mirovno konferenco. 

Sledila je zanimiva politična jesen 

boja za mednarodno priznanje, ki smo 

ga uresničili v začetku leta 1992. Zaposleni 

s svojimi težavami se nismo 

do konca zavedali problemov drugih 

držav, še posebno ne problemov Sovjetske 

zveze. Uradno se je hladna vojna 

končala, toda pod površino se je 

iskrilo in celo gorelo. 

To, kar se pripravlja, če se že ne 

dogaja, je, če se izrazim z besedami 

Winstona Churchilla, dejanski konec 

konca hladne vojne, ki uradno velja 

od leta 1990. Konec začetka konca 

hladne vojne? 

Današnje razmere niso dobre: milijoni 

ljudi vidijo rešitev svojih težav v 

Evropi in bežijo k nam. Na težavo je natanko 

pred 30 leti – 14. decembra 1992 – 

na konferenci zunanjih ministrov OVSE 

v Stockholmu opozoril tedanji ruski 

zunanji minister Andrej Kozirev. V roku 

pol ure je govoril dvakrat. V prvem govoru 

je napovedal preobrat v ruski zunanji 

politiki: češ da na Zahodu Rusije 

ne upoštevajo. Zato naj bi se odločila, 

da bo dala prednost svojim interesom v 

Aziji, pri tem bo – da bo vrnila milo za 

drago – podpirala Srbijo in Miloševića. 

Med ministri je zavladalo panično razpoloženje, 

dokler ni švedska kolegica 

prosila Kozireva, naj podrobneje pojasni 

SDS

78 | 29. DECEMBER 2022 KOLUMNA 

49 

SHUTTERSTOCK 

svoje stališče. Nato je Kozirev povedal 

svoj drugi govor. Rekel je, da prvi govor 

ni bil resno mišljen, ampak je bil nujno 

svarilo, kaj se lahko v resnici zgodi, 

če ne bo dobrega sodelovanja z Evropo 

in če bi slučajno prišlo do sprememb v 

ruski vladi. Do teh sprememb je v resnici 

prišlo, najprej leta 2008, mesec po 

koncu slovenskega predsedovanja EU, 

s posegom v Gruziji, nato leta 2014, ko 

si je Rusija priključila Krim; požar pa se 

je razplamtel letos februarja v Ukrajini. 

Morda je danes priložnost, da nekaj 

rečemo o vzrokih tega dogajanja. 

Nekateri omenjene dramatične dogodke 

pripisujejo zgrešeni miselnosti 

in celo slabemu značaju Vladimirja 

Putina. Pri tem (morda?) pozabljamo, 

da je bil Putin najprej obveščevalni 

agent Sovjetske zveze in da je bil brezpogojno 

privržen njenemu režimu. 

Putin je človek starega sovjetskega 

režima, ki je na videz sprejel merila 

mednarodnega prava in demokratična 

pravila, med katera spadajo večstrankarski 

sistem, volitve, redne menjave 

oblasti, svoboda govora … predvsem 

pa pravica narodov do samoodločbe. 

Prebudila se je politika, 

ki je nekoč vzdrževala 

hladno vojno. Njeni 

voditelji in njihovi 

učenci so spet med nami. 

Letošnje leto jim je bilo 

naklonjeno, zmagovito 

so se vrnili na napačno 

stran zgodovine. 

NOSTALGIJA 

PO STAREM SISTEMU 

Slovenija se je dolga leta – vse do osamosvojitve 

– bolj ali manj zgledovala 

po Sovjetski zvezi. Leta 1991 so se (poleg 

nekaterih drugih nekdanjih socialističnih 

republik) Slovenija, Ukrajina 

in Rusija odpovedale tej tradiciji. Toda 

tisti, ki so bili nekoč privrženi Sovjetski 

zvezi, po vsem videzu obžalujejo 

njen razpad in želijo obnoviti stari 

sistem. Prebudila se je politika, ki je 

nekoč vzdrževala hladno vojno. Njeni 

voditelji in njihovi učenci so spet med 

nami. Letošnje leto jim je bilo naklonjeno, 

zmagovito so se vrnili na napačno 

stran zgodovine. 

Pri tem želim opozoriti, da navdušenje 

Jožeta Pučnika, ki je po uspešnem 

plebiscitu rekel: »Jugoslavije ni več, gre 

za Slovenijo!« ni bilo zaigrano. Čeprav 

so se vse stranke dogovorile, da bodo 

podprle odločitev za samostojnost, 

plebiscit ni bil brez nasprotnikov in 

njegov izid ni bil stoodstotno zajamčen, 

predvsem pa nismo pričakovali 

tako ugodnega rezultata. Tudi danes 

slovenska osamosvojitev nima le prijateljev, 

ampak ima tudi nasprotnike. 

Čeprav smo se leta 1991 zavedali 

težav in tveganj, smo vendar uspeli. 

Brez tveganja in brez razprave o pravi 

in napačni strani zgodovine ne more 

biti uspeha. In danes smo tukaj, da 

opozorimo, kaj je prav in kaj je narobe. 

Naj živi samostojna in neodvisna 

slovenska država!

BEREMO, GLEDAMO, POSLUŠAMO 

50 


Priporočila 

LUKA LISJAK 

GABRIJELČIČ 

MAJA ŽVANUT: 

OD VITEZA DO GOSPODA 

V slovenski zgodovini je bila dolgo zasidrana 

predstava o Slovencih kot o narodu hlapcev, brez 

plemstva in celo brez prave meščanske elite. Ta 

predstava je danes v zgodovinopisju že dolgo presežena, 

pa tudi sicer v klasičnih delih slovenske historiografije 

nikoli ni bila tako močno zasidrana ali 

enostransko prikazana, kot si pogosto zamišljamo. 

Eno od ključnih del, ki je v devetdesetih letih pripomoglo 

k ponovnemu ovrednotenju plemstva v 

slovenski zgodovini, je knjiga Maje Žvanut Od viteza 

do gospoda. V njej je ugledna muzejska strokovnjakinja 

na privlačen in dostopen način predstavila 

različne vidike plemiškega življenja na Slovenskem 

v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Zlasti 

zanimiva so poglavja o jezikovnih praksah in identitetah 

plemstva, pa tudi o njihovi materialni kulturi 

in mentaliteti. Knjiga, ki nam na strnjen in berljiv 

način znova prikliče v življenje dolgo odrinjeni vidik 

slovenske zgodovine. 

ALENKA 

PUHAR 

JOZEF CZAPSKI: 

INHUMAN LAND/ 

NA NIELUDZKIEJ ZIEMI 

Ne sprašujejo me, kaj bi dala na seznam knjig leta, 

a če bi me, bi rekla: v zadnjih letih me je najbolj 

prevzel Čapski s svojo Nečloveško deželo. Gre 

za sovjetsko deželo (z malo in veliko začetnico), 

kjer se je poljski slikar in književnik znašel 

v vojnem ujetništvu. Potem je za las ušel smrti, 

se pravi strelu v tilnik. In nato je sodeloval pri 

ustanavljanju nove poljske vojske, ki je dobila 

ime Andersova armada. Njegova glavna naloga: 

poiskati tiste izginule kolege, poljske oficirje in 

rezervne oficirje, za katerimi se je zgubila sled 

tam nekje okoli Starobilska, Kozelskega, Ostaškova 

… v deželi razsežnega Katinskega gozda. 

Tega se je lotil pozimi 1941/42, in to je tisto iskanje 

resnice v Sovjetski zvezi 1941–1942, ki stoji v 

podnaslovu njegove knjige. Njegovo poročilo se 

mi zdi izjemno: ker gre za pomembno temo, ker 

je napisano vešče in prepričljivo in … Zmanjkuje 

prostora, zato le še: brala sem jo v angleščini, v 

zbirki New York Review of Books, kjer se posebno 

trudijo za osvetljevanje na silo zatrte zgodovine 

Vzhodne Evrope, kar potrjuje tudi uvodna beseda 

Timothyja Snyderja. Priporočilo pa je tu tudi 

zaradi osupljive nevednosti, ki je zadovoljna z 

rohnenjem proti Ameriki in Natu.

| 78 | 29. DECEMBER 2022 

INTERVJU 

51 

PSIHOTERAPEVTKA BARBARA SIMONIČ 

Otrok alkoholika 

mora iti skozi proces žalovanja 

za otroštvom, ki ga ni imel 

Ne glede na to, kakšna oblika pitja je prisotna, tudi če je to samo popivanje 

ob raznih priložnostih, vedno nastane neka škoda. – Otrok sebe začne žrtvovati, 

da bi ohranil svojo podobo družine in staršev v čim boljši obliki. – Ko otrok pride 

do spoznanja, v terapiji ali kako drugače, da so bila njegova čustva prava, njegova občutja 

pravilna, je že veliko narejeno. – Če tu ni brutalne iskrenosti in pripravljenosti 

na to, da bo slišal to, kar je svojim otrokom povzročil, tudi ozdravljenja ni. 

ANDREJA BARAT 

V takem otroštvu 

je vedno neka 

negotovost. Ni 

prostora za sprostitev, 

ker mora otrok biti 

vedno z enim delom 

očesa pozoren na to, 

kaj se bo zgodilo: kako 

bo danes doma, kakšen 

bo oče prišel domov, 

kaj bo z mamo, z njim, 

z bratci in sestricami. 

Prof. dr. Barbara Simonič je specialistka zakonske in družinske terapije ter predavateljica na 

Teološki fakulteti. V svojem znanstveno-raziskovalnem delu se posveča predvsem medsebojnim 

in družinskim odnosom ter psihosocialnemu razvoju. Letos je bilo objavljeno njeno delo z naslovom 

Proces odvisnosti in alkoholizma v družini, o tej temi pa smo se tudi pogovarjali z njo v tokratnem 

intervjuju. Kaj doživlja otrok, ki ima starša odvisnika, kakšne obrambne mehanizme razvije, 

da preživi, in kakšne posledice mu pusti odraščanje v takšni družini. 

Tamino Petelinšek 

V vašem prispevku je nakazano, 

da so (odrasli) otroci alkoholikov 

skrite žrtve alkoholizma, ki jih 

nihče ne vidi. Partnerja se še nekako 

vključi v zdravljenje, otroke 

pa zelo redko. Kakšno je pravzaprav 

otroštvo otroka, ki ima 

starša alkoholika (enega ali oba)? 

Niso vse alkoholične družine enake. 

Okoliščine alkoholizma pa se vedno pokažejo 

kot obremenjujoče. Nikoli niso 

prijetne, so le bolj ali manj travmatične. 

Otroštvo takšnega otroka ni lepo. Ne glede 

na to, kakšna oblika pitja je prisotna, 

tudi če je to samo popivanje ob raznih 

priložnostih, vedno nastane neka škoda. 

Takšne okoliščine so vedno obremenjujoče 

za otroka, ker pravzaprav krade starše 

oziroma so starši nekje drugje. Ko so 

starši omamljeni, sploh niso starši. Seveda 

pa je najbolj kritično takrat, ko gre za 

kronično zasvojenost, torej za omamljenost, 

ki je nenehno prisotna. Če oba starša 

pijeta, je to še večja travma, ker potem 

otrok nima nikogar. Niti enega varnega 

zatočišča. To potrjujejo tudi raziskave: 

Če je vsaj eden od staršev kolikor toliko 

zdrav, so pri otroku posledice blažje, ker 

ima vsaj eno zatočišče in oporo. Običajno 

pa se zgodi, da če en starš pije, tudi drugi 

ni toliko prisoten, ker je nekako pridružen 

vsej tej dinamiki. Otroštvo otroka alkoholika 

je zato polno nepredvidljivosti, 

saj nikoli ne ve, kako bo, ne more se za-

INTERVJU 

52 


nesti in ni varnosti. Ogromno je sramu 

in občutkov, da je nekaj narobe z njim, z 

nami, ker se vse to dogaja … Velikokrat je 

prisoten tudi strah, ker je pogosto zraven 

tudi teror in nasilje, torej čisto konkreten 

strah pred hudimi posledicami, ki se 

bodo zgodile: negotovost, strah pred tem, 

kaj bo danes, kako se bo pa danes odvijalo, 

ko pride zasvojeni starš domov … 

Kako pa se otrok sooči s tem 

notranjim konfliktom, da je starš, 

ki mu naravno zaupa in mu je 

zaupan, negativna figura 

v njegovem življenju? 

Velikokrat sta prisotna tudi odpor in 

gnus. S tem pa otrok pride tudi do občutkov 

krivde, ker grdo o starših pa 

ne smeš misliti. Starši so vedno tisti, 

h katerim se vračamo, ne glede na to, 

kakšni so. To je čisto naraven impulz. 

Če tam ne dobimo opore, zaščite, in 

če starši postanejo vir zla, sramote, 

odpora … Kam bomo šli? Takrat pride 

do močnega notranjega konflikta. 

Ta je povezan z občutkom krivde, ker 

tako mislimo o starših in dvomimo o 

sebi. Ali res prav čutimo? Kaj pa, če 

je z nami nekaj narobe? Kaj pa, če je 

to, kar starši počnejo, normalno? Ti 

senzorji za zaznavanje, kaj je »prav 

in narobe«, se razvijejo v čisto drugo 

smer, kot bi se sicer. 

Otrok se vedno podreja. Ni prostora 

za to, da bi otrok počel to, kar naj bi 

otrok sploh počel: bil otrok, se igral, bil 

radoveden, sproščen, bil brez skrbi za 

svojo družino … S tem pa je povezano 

tudi veliko žalosti. 

V enem izmed svojih prispevkov 

pišete o tipičnih (nenapisanih) 

pravilih vedenja za otroke v odvisniških 

družinah … 

Ja, o tem pišejo številni avtorji. Osnova 

teh pravil je, da se mora otrok za vsako 

ceno prilagoditi tej družini. Drugega 

mu ne preostane. Sebe začne žrtvovati, 

da bi ohranil svojo podobo družine in 

staršev v čim boljši obliki. Sebe žrtvuje, 

da staršema omogoča biti starš. Pravil 

je veliko: recimo da se o družinskih 

težavah ne govori, da ne sme izražati 

čustev, da se ohrani minimalna komunikacija, 

kljub temu, da otrok ni nikoli 

dovolj dober, se od njega pričakuje, 

da stremi k perfekcionizmu, za vsako 

ceno se mora izogibati konfliktom … 

Najbolj pretresljivo se mi je zdelo 

sedmo pravilo, ki pravi, da ni v 

redu, če se igraš in si igriv. Če se 

spustiš z vajeti in začneš uživati, 

se bo zgodilo nekaj slabega. Zelo 

veliko odraslih ljudi je, ki so vedno 

v nekem krču, ali to izvira iz tega? 

Ja, ker je v takem otroštvu vedno neka 

negotovost. V otroštvu ni prostora za 

sprostitev, ker mora otrok biti vedno z 

enim delom očesa pozoren na to, kaj se 

bo zgodilo: kako bo danes doma, kakšen 

bo oče prišel domov, kaj bo z mamo, 

z njim, z bratci in sestricami. Pri tem je 

močno prisoten vidik »postaršenosti«, 

vsaj pri enem od otrok, navadno starejšem. 

Prisoten je tudi občutek krivde, 

da če se bo sprostil, mu bo preveč lepo, 

ali pa da bo nekomu šel na živce, če bo 

preglasen ali preveč sproščen. Ni varnega 

prostora za igro. Otrok je na tem 

področju zatrt. 

Otrok začne sebe 

žrtvovati, da bi ohranil 

svojo podobo družine 

in staršev v čim boljši 

obliki. Sebe žrtvuje, 

da staršema omogoča 

biti starš. 

Govorite tudi o tem, da otrok 

velikokrat sam sebe nezavedno 

sabotira, da ne bi s svojimi uspehi 

starša izzival in mu kazal njegove 

disfunkcionalnosti … 

Tudi to je povezano s to krivdo. Z občutkom, 

da bodo starši prizadeti, če 

bo on boljši. Zasvojeni starši tudi sami 

dostikrat dajo vedeti otroku: »Kaj pa 

misliš, da si, nikoli ne bo nič iz tebe.« 

Kot da mu ne privoščijo uspeha. Ker 

to bi bil dokaz, da jih je otrok prerasel 

ali pa da bi ga bilo treba upoštevati, 

ko skuša ukrepati. Velikokrat hočejo 

starši te otroke – pa ne samo te otroke, 

tudi vse ostale – razvrednotiti. Ker 

je težko sprejeti dejstvo, da si zasvojenec, 

drugi ti pa tu kažejo neko zrcalo. 

Obramba je potem najboljši napad. In 

starši napadejo otroka. Niti ga ne vidijo 

kot otroka, ki nekaj želi in potrebuje. 

Otrokov uspeh se velikokrat zatre in ti 

otroci največkrat niti nočejo izstopati 

s svojimi uspehi, ker lahko postanejo 

preveč opazni in bi na nek način iritirali 

svoje starše, negativna pozornost 

bi se usmerila nanje in bi postali tarča. 

Pa tudi težko verjamejo vase in v to, 

da lahko kaj dosežejo. Občutek lastne 

vrednosti je majhen. 

To so začarani krogi. Otrok v sebi 

zgradi občutek, da ni sposoben. Ta občutek 

je zanj realen, saj ga je zgradil ob 

svojih starših. Občutek ima, da mora 

poskrbeti za vse v svoji družini: za brate, 

sestre, za mamo, pa tudi za čisto 

konkretne stvari. In tega ne more dobro 

opraviti, ker ni odrasel, ker je otrok. 

Ne more biti dober starš mlajšim bratom 

in sestram, ne more dobro čustveno 

poskrbeti za mamo. Vedno ima občutek, 

da ni zadosti, in res ni … niti ne 

more biti. Saj je otrok. Te vloge sploh ne 

bi smel imeti. Ta občutek je tako zelo 

globoko usidran, da tudi potem, ko je 

odrasel, ne verjame vase. Vedno je v 

senci drugih, malo podrejen, ne upa si 

izpostavljati se, pokazati jeze … 

Kako tak človek funkcionira v 

odrasli dobi? Kako v partnerskih 

odnosih? Kako v odnosih do 

svojih otrok? 

Vedno ostanejo neke brazgotine. Ni 

nujno, da bo tudi sam pil. Lahko bo 

imel odpor do alkohola. Toda v odnosu 

do partnerja, otrok ali v drugih odnosih 

– lahko tudi na delovnem mestu 

– se stvar zaplete. Vedno je prisoten 

strah, negotovost. Skrije jo lahko za 

pasivnostjo in podrejenostjo. Strašno 

se boji kakršnegakoli konflikta, ker 

ima občutek, da je treba za ljubi mir vse 

potrpeti. Zelo se podreja in je pasiven. 

Lahko pa se ta strah prikrije in postane 

zelo dominanten in agresiven. 

Nekateri otroci alkoholikov postanejo 

osebnosti, ki se jih drugi kar malo bojijo. 

So taki našpičeni, ostri, si upajo vse 

povedati, so dominantni. Da prehitijo 

konflikt, preden bi se lahko zgodil. Toda 

tudi tu je v ozadju strah, da bi ta njihova 

krhkost in ranljivost prišla na dan. Ali 

pa so »gajstni«, odločni. Ampak to je fasada, 

znotraj pa je sama krhkost in bitje,

| 78 | 29. DECEMBER 2022 INTERVJU 

53 

ki si samo želi, da bi ga nekdo objel in 

mu rekel, da je vse v redu. Ta dva načina 

gresta lahko v velike skrajnosti. 

To se v partnerstvu kaže v neprestanih 

konfliktih ali pa v popolni podredljivosti. 

Ne more se sprostiti, ne more 

zaupati. Tudi v odnosu do otrok se to 

lahko kaže kot ena taka »robotskost«, 

ker človeka spet poganja strah, ali je 

dober starš. Ali pa je zelo popustljiv 

in ne upa postaviti nobene meje, ker 

pravzaprav sploh ne ve, kje bi naj bila 

ta meja. Ves čas čuti, da ni dovolj. Tudi 

otroci to čutijo. Kot da starša ni. Njega 

ne uniči alkoholizem, ampak ga uničita 

ta strah in negotovost. 

Kako začeti reševati to težavo? 

Kako si lahko odrasel otrok alkoholika 

pomaga? 

Dokler ne pride v stik s tisto bolečino 

– kakršna koli že je, ker pri vsakem je 

malo drugačna, ampak nekje mora priti 

v to jedro – ne more zares začeti reševati 

stvari. V njegovo zavest mora priti to, 

kako se je takrat počutil in da se je imel 

pravico tako počutiti, da ni bilo z njim 

nič narobe. Da druge izbire ni imel. Niti 

vedel ni, da bi lahko bil upravičeno jezen 

ali razočaran na nekoga. Vse je prevzel 

nase. To je edino, kar otrok lahko naredi, 

ni pa to prav, ker otrok ne more urejati 

odnosov v družini. Začne pa to početi, 

ker ima potem občutek, da nekaj lahko 

kontrolira. Vendar pa zato ni dozorel in 

mu to tudi ne more uspeti, pa ne zato, 

ker bi bil slab ali nesposoben, ampak 

zato, ker je samo nedozorel. Vendar pa 

tega ne razume, zato ima potem ves čas 

občutek, da je z njim nekaj narobe, da 

njemu nekaj ni uspelo. 

Ta dejstva mora potem nekako zamejiti 

in spoznati te konstrukte, ki si 

jih je takrat zgradil. Potrebno je v jedru 

priti do te bolečine. Telo začne boleti, 

pridejo solze bolečine. Ampak potem 

odleže, ko se dotakne tega oz. razkrinka 

to, pred čemer je ves čas bežal ali kar 

skušal prikriti. Tudi sram je v tem jedru. 

Zdi se mu, da je z njim nekaj narobe, 

skušal je vse narediti, da bi ta sram 

nekako prikril, razdajal se je, šel je preko 

vseh meja, šel je v nek perfekcionizem, 

ampak v resnici to ni čisto ničesar 

pomirilo, ker je bilo v funkciji prikrivanja 

občutka, da je z njim nekaj narobe. 

Tako počasi začne človek razmejevati 

to zavedanje. Je pa potrebnega 

veliko poguma za ta korak. Včasih ga 

morajo okoliščine v to prisiliti: kakšna 

stiska z lastnimi otroki ali partnerjem. 

Ko mu vse propada in začne raziskovati, 

vidi, da so v ozadju ti vzorci. Več je 

teh vstopnih točk. 

Kako začeti to razmejevanje med 

sabo kot osebo in sabo kot otrokom 

alkoholika? 

Že v osnovi bi bilo dobro vedeti in sprejeti, 

da če prihajaš iz take družine, je to 

en del tebe, ni pa vse, kar ti znaš ali kar 

ti si. Ko otrok alkoholika začne počasi 

prihajati v stik z vsem tem, spozna, da 

se mu je dogajala velika krivica. Priznati 

to je včasih zelo težko, ker s tem kritizira 

svoje starše, ki so vedno svetinja, 

saj so edini, ki jih ima. 

Ko otrok pride do spoznanja, v terapiji 

ali kako drugače, da so bila njegova 

čustva prava, njegova občutja pravilna, 

je že veliko narejeno. Lahko seveda 

tudi razume, da starši niso zmogli in 

znali drugače. Da jim je življenje diktirala 

zasvojenost in da če tega ne bi bilo, 

bi lahko bilo tudi drugače. Kljub temu, 

lahko čuti jezo, žalost, pogrešanje … To 

so njegova legitimna čustva. Ne sme jih 

zatirati, da bi zaščitil starše. Ko je bil 

majhen, se najbrž ni smel veliko jeziti 

ali pa jokati. Je pač moral preživeti. 

V nedavnem intervjuju je dr. 

Jože Kociper dejal, da se alkoholiki 

običajno šele po štirih letih 

zdravljenja začnejo vsaj približno 

zavedati, kaj so pretrpeli njihovi 

otroci. Kako naj otrok predela 

to travmo, če pravzaprav skoraj 

nikoli ni niti priznana? 

Za otroka alkoholika je to proces žalovanja. 

Da žaluje za tem, kar bi mu 

pripadalo, pa nikoli ni in ne bo dobil. 

To lahko primerjamo s tem, da se nekdo 

rodi z nekim primanjkljajem, brez 

okončine. Kako s tem živeti? Tega ne bo 

nikoli imel. Lahko žaluje za tem, sprejme, 

da je ta hiba tu, da se mu je zgodila 

krivica. Ni si sam izbral tega, ni on kriv. 

Druge izbire ni imel. 

Potrebno je žalovanje za tem, da od 

staršev ni dobil tega, kar je potreboval. 

Vso pravico ima, da je jezen. Ne gre za 

odpuščanje v smislu, da to pozabi, da se 

dela, kot da nič ni bilo … Gre za to, da to 

izpusti in se nauči s tem živeti, da ni to 

edino, kar ga čaka v življenju. Da to ni 

edino, kar ga definira. 

Tudi zasvojena oseba, ki se gre zdravit, 

mora priti do tega spoznanja. To, da 

neha piti, je samo telesno, je samo ena 

okoliščina. Če tu ni brutalne iskrenosti 

in pripravljenosti na to, da bo slišal to, 

kar je svojim otrokom povzročil, tudi 

ozdravljenja ni. Ni se treba zagovarjati 

in braniti, samo slišati mora. Šele potem 

lahko otrok mogoče začne zaupati in 

verjeti, da nekdo daje prostor resničnosti 

njegovih občutij. Če pa začnemo pojasnjevati 

svojo situacijo, ko nam pove, 

kaj je bilo narobe, je to tako, kot da začnemo 

zanikati njegova občutja. Alkoholik 

mora biti pripravljen slišati to, kar so 

drugi doživljali ob njem. To pa ni vedno 

lahko. Zato večina ljudi obtiči na točki, 

kjer se stvari ne premaknejo naprej in 

vzdušje ostaja enako ali pa še slabše, kot 

je bilo prej, ko je starš še pil. 

V drugih državah v zdravljenje 

vključujejo vso družino, pri nas 

le partnerja … 

Prav bi bilo, da se vključi celo družino. 

Žal so otroci tu največkrat pozabljeni 

in spregledani in si pozneje sami iščejo 

pomoč. Če pogledamo, koliko je prisotnega 

alkoholizma: po nekaterih ocenah 

do dvesto tisoč odvisnih od alkohola. 

Na enega alkoholika so še zraven 

partnerji, otroci … 

Torej gre za pravo epidemijo 

od odvisnosti poškodovane in 

ranjene družbe …? 

Ja, žal. Alkohol je socialno sprejemljiva 

droga. 

Na sistemski ravni stvari še niso 

urejene, so pa nekatere druge možnosti. 

Odrasli otrok alkoholika lahko 

najde pomoč, je pa to bolj stvar njegove 

motivacije in odločitve. Prva stvar 

pa je, da si sploh prizna, da je otrok 

alkoholika. Da razmeji: to so bili moji 

starši, to sem pa jaz. Da ne skriva, ker 

skrivanje ohranja te vzorce.

PRAZNIKI V DRUŽINI 

54 

Nasvet 


Pripravimo si nepozabno 

družinsko silvestrovanje kar doma 

MOJCA 

KOREN LAPAJNE 

Zakaj bi dajali otroke v varstvo in silvestrovali 

brez njih, ko pa lahko skupaj z njimi doma 

ustvarimo nepozabne in zabavne spomine 

na najdaljšo noč. 

Pripravili smo nekaj idej in nasvetov 

za praznovanje zadnjega 

dne v letu. Naj se čuti praznično 

vzdušje! 

NAKIT IN KRAVATA 

Če bi se silvestrovanja udeležili kjerkoli 

drugje, bi se gotovo oblekli svečano. Zakaj 

se ne bi uredili tudi za silvestrovanje 

doma? Družba, s katero bomo preživeli 

zadnji dan leta, je tega gotovo vredna. 

Očetje naj si nadenejo kravate, mamice 

naj se naličijo, otroke oblecimo praznično. 

Detajli so pomembni in naša urejenost 

bo večeru dodala čarobnost. 

Če poleg smrekice in seveda jaslic 

z okrasitvijo doma v teh dneh nismo 

pretiravali, je na silvestrovo pravi čas 

za to. Za otroke je vizualna predstava 

zelo pomembna, zato skupaj z njimi 

okrasimo prostor, kjer bomo praznovali, 

ali pa jim okrasitev popolnoma 

prepustimo. Naj se sveti, naj visi, naj 

se prepleta! Tudi kakšno žarnico lahko 

zamenjamo z modro ali rdečo, to bo otroke 

gotovo navdušilo. 

SLAVNOSTNA VEČERJA 

Res ni treba, da na silvestrski dan preživimo 

tri ali več ur v kuhinji in se trudimo 

s specialitetami, ki bodo s strani 

otrok Nič za to, če kakšno uro prezgodaj, 

važno, da v novo leto zakorakate 

skupaj.zavrnjene na »prvi pogled«. 

Pripravimo enostavne jedi, za katere 

preverjeno vemo, da jih bodo z veseljem 

pojedli, le praznično noto jim dodajmo. 

Mizo pogrnimo svečano, uporabimo 

kozarce na pecljih za vse (za tiste, ki 

jim manj zaupamo uporabo steklenih, 

lahko tudi plastične). Na mizi naj bodo 

sveče, prtički, okraski – vse, kar temu 

večeru pripada. 

Pred večerjo še blagoslovimo dom, 

nato pa sproščeno začnimo praznovanje. 

Ne obremenjujmo se s tem, koliko kdo 

poje, koliko kdo umaže in koliko časa 

foto 

Glavna jed: pica, 

razrezana na koščke 

v obliki smrečic. 

Sladica: potica, seveda. 

uspe komu sedeti mirno za mizo. Ta večer 

ni enak ostalim v letu, zato spreglejmo 

stvari, ki jih sicer ne bi in predvsem 

uživajmo v družbi drug drugega.


PRAZNIKI V DRUŽINI 

Nasvet 

55 

Aperitiv: pripravite kozarce za 

šampanjec, vanje natočite pijačo po želji 

(jabolčnik, vino, šampanjec). Čez kozarce 

položite rezino pomaranče, vanjo 

pa zapičite kresničko. Pred večerjo vse 

kresničke prižgite in uživajte v pričaranem 

vzdušju. Predjed: Pripravite 

namaz tako, da s paličnim mešalnikom 

zmiksate tuno, sirni namaz (ali kislo 

smetano) ter kisle kumarice, po želji pa 

lahko dodate tudi šunko. Postrezite s 

toplimi kruhki. Lahko pa iz grisinov in 

kislih kumaric sestavite okusno smrekico 

(grisin za deblo, kumarice za veje). 

Glavna jed: pica, razrezana na koščke 

v obliki smrečic. Sladica: potica, seveda:). 

Lahko pa na koščke narežemo 

sadje (banane, jabolka, hruške, …), na 

Fotografirajte se, 

skupaj in drug drugega, 

napravite serijo zabavnih 

fotografij! Starša lahko 

pripravita kviz 

z vprašanji iz preteklega 

leta. Za nagrado so lahko 

npr. rakete, ki jih boste 

ob polnoči izstrelili 

v zrak. 

SHUTTERSTOCK 

sredino mize pa postavimo skledo pred 

tem stopljene čokolade, v katero bomo 

koščke pomakali (predlagam uporabo 

palčk za nabodala). 

ZABAVA 

Počnimo stvari, v katerih vsi uživamo. 

Pripravimo si glasbo, zapojmo in zaplešimo! 

Če nam ustreza, da se na tleh 

skupaj Ta večer ni enak ostalim v letu, 

zato spreglejmo stvari, ki jih sicer ne bi 

in predvsem uživajmo v družbi drug 

drugega.lotimo velike sestavljanke, 

počnimo to. Igrajmo se družabne namizne 

igre (skrbno izbrane za popolno 

družinsko zabavo lahko najdete tudi v 

naši spletni trgovini) ali pantomimo. 

Če le nimate dojenčka, ki v sosednjem 

prostoru že spi, danes drug drugega 

ne opozarjajte, č bo kdo (pre)glasen. 

Takšne pač so silvestrske zabave! 

Morda vam bo prav prišla tudi katera 

izmed naslednjih idej: Fotografirajte 

se, skupaj in drug drugega, napravite 

serijo zabavnih fotografij! Starša lahko 

pripravita kviz z vprašanji iz preteklega 

leta. Za nagrado so lahko npr. rakete, 

ki jih boste ob polnoči izstrelili v zrak. 

Skupaj lahko ustvarite plakat z željami, 

načrti in sklepi za prihajajoče leto. 

Namesto klasičnega postopka »tuš-pižama« 

lahko na silvestrovo uvedete 

praznično kopanje otrok – z veliko pene, 

baloni in glasbe. Vnaprej lahko pripravite 

praznične vrečke in vsako uro (ali 

pogosteje) po eno odprete – čas do polnoči 

bo z njimi otrokom bolj oprijemljiv. 

Vanje lahko spravimo drobna presenečenja 

ali zabavne naloge. Z otroki lahko 

posnamemo intervju z vprašanji, ki jih 

potem ponavljamo vsako leto. Vas zanima, 

kaj jim pomeni npr. ljubezen? Ali pa 

vas morda zanimajo načrti, ki jih ima za 

naslednje leto ali za življenje? Zabavno 

bo primerjati odgovore skozi leta. 

Svoj prestop v novo leto prilagodite 

utrujenosti otrok. Prestavite vse 

ure nazaj, pa ne bo nihče opazil drobne 

prevare. Nič za to, če kakšno uro 

prezgodaj, važno, da v novo leto zakorakate 

skupaj. Svečano in bleščeče! 

Pripravite kozarce in otroško penino, 

glasno odštevajte, prižgite kresničke 

in se močno objemite! Ni lepšega, kot 

zakorakati v novo leto s hvaležnostjo 

za ljudi poleg sebe. Pa srečno!

NOSEČNOST IN POROD 


56 

Kolumna 

„Še vsaka je rodila, pa bom tudi jaz“ 

Porod je v naši družbi še zmeraj tabu, saj ženske misel nanj odrivajo vse do nosečnosti 

in pogosto celo do poroda, gre pa za doživetje v telesu, ki ga je ženska zmožna 

ne »pretrpeti«, ampak doživeti v vsej njegovi lepoti – porod je izjemen ples 

mame in otroka na poti prvega srečanja. 

ANA ANGELA KUMER 

Pri svojem delu kot obporodna 

spremljevalka oz. dula opažam, 

da mnogo prvorodk podcenjuje 

zahtevnost poroda. Nosečnice 

zaupajo, da bodo »nekako že«, tako kot 

so mnoge pred njimi, ali pa jih hromi 

pretiran strah. Največ pozornosti namenjajo 

prav bolečini med porodom. Še 

vedno velja, da so farmakološka protibolečinska 

sredstva, ki jih ponujajo v 

porodnišnicah, edini način za učinkovito 

lajšanje bolečin. Bolečina sproža ogromno 

strahu in strah posledično sproža 

bolečino. Gre za začaran krog. 

Strah je velika ovira. Številne nosečnice 

se bojijo, da če bodo vedele več, jih 

bo še bolj strah. Pa ni tako, ampak ravno 

nasprotno. Ženske po porodu rade povedo, 

da jim je poglobljena priprava na porod 

dala mnogo koristnih informacij, da 

so se po pripravah poroda bolj veselile ter 

da so večinoma zelo zadovoljne z izkušnjo. 

Vse to vpliva tudi na lažje okrevanje 

po porodu ter hitrejše in prijetnejše povezovanje 

novonastale družinice. 

Nekatere nosečnice so prepričane, 

da s pripravo niso začele »pravočasno« 

in da je že prepozno, zato misel na porod 

še bolj odrivajo. Pogosto naletim tudi na 

nosečnice, ki menijo, da je bolje, če o porodu 

ne vedo ničesar in se pustijo presenetiti. 

Vsaka je že rodila, bodo pa še one. 

Celo ideja, da priprava na porod pomeni 

kompliciranje, ni nič nevsakdanjega. 

DOBRA PRIPRAVA 

Opažam, da se nosečnice zavajajo z idejami, 

češ da imajo druge ženske slabe 

porodne izkušnje, ker je porod večinoma 

v glavi. Vse prepogosto mislijo, da 

so imele druge ženske slabo porodno 

izkušnjo zato, ker komplicirajo. Večkrat 

slišim sodbe v slogu: »Saj ne greš v hotel, 

ampak v porodnišnico,« ali »Saj je šla rodit, 

ne pa v wellness, kaj je pa pričakovala,« 

ali celo »Druge preveč zahtevajo, pri 

meni bo drugače, ker ne kompliciram.« 

To so posplošene sodbe. Ko delam z 

mamicami po porodu, sem priča precej 

drugačnim zgodbam. Zgodbam neslišanosti, 

nespoštovanja, nemoči, strahu, 

obupa … Vsem tem zgodbam je skupno 

SHUTTERSTOCK 

pomanjkanje informacij. Ne pravim, da 

to velja za čisto vsako izkušnjo, je pa prevečkrat 

resnica, s katero morajo ženske 

živeti. Slepo, nekritično zaupanje, da 

drugi vedo več in bolje o tem, kaj je najboljše 

zate in za tvojega otroka, se prevečkrat 

izkaže za nezanesljivo. Kot bi bil 

porod proces, ki ga ni mogoče razumeti, 

se nanj kakorkoli pripraviti, če pa že, so 

potrebna leta študija. Vendar ni tako. 

Dobra priprava na porod lahko naredi 

razliko tako v izidu kot tudi v občutju. 

Včasih je že malo dovolj. Včasih je potrebno 

več. Temeljita priprava na porod 

nikakor ne osiromaši, ampak obogati. 

Porod je neverjetna transformacija. 

Je ogenj in moč in eksplozija ljubezni. 

Porodna izkušnja 

je pomembna 

in žensko zaznamuje 

za vse življenje.

| 78 | 29. DECEMBER 2022 NOSEČNOST IN POROD 

Kolumna 

57 

Številne nosečnice 

se bojijo, da če bodo 

vedele več, jih bo še bolj 

strah. Pa ni tako, ampak 

ravno nasprotno. 

Svetost poroda nikoli ne bi smela biti 

prezrta. Ko v vsej tej moči in vrtincu 

občutkov na svet priveka novo bitje, 

popolno, nedolžno, prelepo. Rodi se otrok 

in rodita se mama in oče. Rodi pa se 

tudi ljubezen popolnega zaupanja. 

ČAS IN TRUD 

Mama ve, kaj novorojenček potrebuje, 

mama zna, zmore. Če poslušaš sebe, 

je vse preprosto. Pa je res? Resničnost 

ponavadi ni tako romantična. Kar ne 

pomeni, da ni pristna in polna ljubezni. 

Ne pomeni, da ni čarobna in lepa. Zahtevno 

in izpolnjujoče sta občutja, ki 

gresta z roko v roki. V svojem bistvu sta 

Porod je neverjetna 

transformacija. 

Je ogenj in moč in 

eksplozija ljubezni. 

Svetost poroda nikoli 

ne bi smela biti prezrta. 

porod in starševstvo neprecenljivo, neponovljivo 

in nezamenljivo izkustvo, 

vredno vsakega vložka energije. 

To velja tudi za pripravo, ki bi morala 

postati logični sestavni del vsake 

nosečnosti. Priprave na porod, ki jih izvajamo 

dule, niso enake kot priprave na 

starševstvo, ki jih vodijo v porodnišnicah 

in zdravstvenih domovih. Dule na 

pripravah na porod predamo strokovne 

informacije ter poglobljene izkušnje, 

ki si jih nabiramo v praksi. Te priprave 

niso strašne, ampak opogumljajoče, 

niso dolgočasne, ampak gre za posvečen 

čas, ki bodočega očeta in mamo na 

globlji način poveže s tem, kar ju čaka. 

Njihov namen je uvid o tem, kaj vse je 

mogoče, in ne predajanje suhoparnih 

podatkov ter navodil, kako naj bi ženska 

rodila in kaj naj bi bilo »pravilno«. 

Nikoli ni prezgodaj, da začnemo 

raziskovati del sebe, ki se mu reče porod, 

pa tudi prepozno ne. Porodna izkušnja 

je pomembna in žensko zaznamuje 

za vse življenje. Ne glede na to, 

kakšno zgodbo bo porod pisal, bo izkušnja 

mogočna, lahko pa je tudi globoko 

izpolnjujoča. Želim si, da bi več parov 

v pričakovanju imelo priložnost uvideti 

vrednost tovrstnih priprav na porod 

in se opolnomočeno ter z zaupanjem 

spustiti v porodni proces. 

KDO SEM 

Sem Ana Angela Kumer, žena, mama 

dvema navihanima fantoma, dula in 

svetovalka za dojenje. 

Na pot dule sem stopila leta 2018, 

ko sem začutila močan notranji klic 

k temu poslanstvu. Od takrat se izobražujem, 

spremljam nosečnice v 

času nosečnosti, med porodom in 

po njem ter ažurno spremljam aktualno 

dogajanje s tega področja. 

KDO JE DULA 

Dula je strokovno usposobljena oseba, 

ki podpira družino v času nosečnosti, 

med porodom in po njem. 

Nudi čustveno podporo in preverjene 

informacije na področju poroda, kar 

pripomore, da se lahko bodoča starša 

informirano odločata na podlagi strokovnih 

dognanj, empiričnih dokazov 

ter lastnih vrednot in verovanj. 


Vsak porod je drugačen in vsaka 

ženska je drugačna. Vedno sem šla 

rodit brez strahu, sproščeno, vendar s 

prepričanjem, da bo treba to pač dati 

skozi, brez romantičnih iluzij. Porod 

je trdo delo. Nanj nisi nikoli dovolj 

pripravljena, ker se nikoli ne ve, kako 

se bo porod odvijal. Lahko se otročiček 

na koncu obrne, se kaj zakomplicira ali 

se porodnica preprosto ne odpira in 

je potreben urgenten carski rez, ali pa 

vakuumski ali kleščni porod. Pri tem 

nobena priprava ne pomaga! 

Moja generacija je preživela porode 

brez partnerjev in brez dul. Nekatere 

babice so bile dobre in prijazne, druge 

pa odrezave in nesramne. Ne spomnim 

se, da bi kateri lajšali porodne bolečine 

z analgetiki. Ženske, ki so rodile ponoči 

in so bile rezane ali raztrgane, so 

šivali največkrat šele dopoldan. Kako je 

moralo to boleti! 

Hvala Bogu, danes so drugačni časi. 

Porodnice imajo ob sebi moža ali partnerja, 

nekatere še porodno spremljevalke, 

babice so v glavne prijazne. Prav 

je, da je tako. Matere si to zaslužimo. 

Samo Barcafe

KOLUMNA 


58 

Kolumna 

Igrače, ki gredo iz roda v rod 

MATEJA 

KROPEC ŠEGA 

Odrasle nas nadvse veselijo iskrive in vesele otroške oči, 

svoje ljube navihance želimo ob decembrskih praznikih še posebej 

presenetiti in večina nas že nekaj časa pred prazniki razmišlja, 

kako bi to uresničili – včasih skušamo zadovoljiti hkrati otrokove želje 

in resnične potrebe, kdaj pa kdaj izbiro vodijo tudi naše lastne 

speče želje in kupimo nekaj, kar smo si mi sami kot otroci zelo želeli, 

pa pač nikoli nismo imeli sreče, da bi dobili. 

Čeprav je v trgovinah danes velika 

izbira igrač, imam včasih, ko se 

sprehajam po trgovinah, občutek, 

da so »prazne«. Da tistega, 

kar bi otrokom resnično želela podariti, 

ni na nobeni polici. Seveda, nikjer nimajo 

igrače, ki bi o moji ljubezni in brezpogojni 

naklonjenosti govorila na način, ki bi ga 

rada pokazala. Nobena igrača ne zajema 

varnega objema. Vseeno pa rada poklanjam 

igrače, ki so varne, ki so estetske na 

pogled in tako krepijo občutek za lepo, 

ki vzpodbujajo otroško domišljijo in ki 

otroke vzgajajo. Čeprav je velika večina 

igrač iz praktične in trpežne plastike, pa 

mi moja po naravi in naravnem hrepeneča 

duša ne da, da tudi pri izbiri igrač ne 

bi iskala takih iz naravnih materialov. In 

teh ni lahko dobiti. Zaradi mehkobe in 

topline jih otroci obožujejo. Čeprav so vsi 

naravni materiali blagodejni za drobne 

ročice, ki se s predmeti iz teh materialov 

igrajo, pa je les vendarle nekaj posebnega. 

ZAKAJ LES 

Les je naraven material, ki daje otroku 

občutek stika s prvobitno naravo. Če je 

lepo obdelan, s primerno zbrušenimi 

robovi in zaščiten z naravnimi premazi, 

bi težko našli primerljiv material. 

Otroci ga imajo izredno radi. Nikoli ni 

hladen. Gladek je, glede na drevesno 

vrsto pa se razlikujejo njegove lastnosti. 

Nekateri so mehki, drugi trdi, razlikujejo 

se po barvi, prožnosti, teži, kar 

se da s pridom uporabiti pri oblikovanju 

in izdelovanju igrač. Les pa je tudi 

brezčasen. Plastične igrače, ki jih kupimo 

v trgovini, so »potrošni material«. 

Slej ko prej se polomijo, opraskajo, otroci 

se jih naveličajo in igrače velikokrat 

romajo na smetišče. Le poredko jih 

poklonimo naprej, če so za silo še upo- 

Kako čudovito 

je opazovati lastne 

otroke med igro 

z igračo, ki vsa še diši 

po naši igri izpred let 

in za katero morda 

vemo, da sta se z njo 

igrali že vaša mama 

in babica.


KOLUMNA 

Kolumna 

59 

rabne. Lesene igrače pa so, če so seveda 

kakovostno narejene iz trdega, trpežnega 

lesa, praktično neuničljive. 

Ker menim, da je tradicija tisto, v čemer 

je otrok zakoreninjen, iz česar torej 

raste, se mi zdi prav, da poskušam navduševati 

za oblikovanje nove oblike družinske 

tradicije oziroma za vzdrževanje 

že obstoječih. Ponekod po svetu poznajo 

t. i. dediščinske igrače. To so igrače, ki se 

prenašajo iz roda v rod in so del družinske 

dediščine. Med njimi najdemo gugalne 

konjičke, vozičke, vlakce, gradove, 

punčke in posteljice zanje … Kako čudovito 

je opazovati lastne otroke med igro z 

igračo, ki vsa še diši po vaši igri izpred let 

in za katero morda veste, da sta se z njo 

igrali že vaša mama in babica. 

DEDIŠČINSKE IGRAČE 

Nekaj jih spremljam po spletu, enega 

imamo pa pri nas kar doma. Mojstri, ki se 

lotijo izdelave takih igrač, so nekoliko posebni 

ljudje. Po navadi se v njih še vedno 

skriva otroška duša, so iskreni ljubitelji 

otrok in vsega otroškega, kar se v odrasli 

Rada poklanjam igrače, 

ki so varne, ki so 

estetske na pogled 

in tako krepijo občutek 

za lepo, ki vzpodbujajo 

otroško domišljijo 

in ki otroke vzgajajo. 

SHUTTERSTOCK 

dobi žal včasih izgubi. Velikokrat imajo 

visoko izoblikovano zavest o varovanju 

okolja in narave. Ker so njihove igrače 

trpežne in zahtevajo veliko natančnega 

dela, so praviloma unikatne. Nekateri 

izdelovalci celo želijo spoznati otroka za 

katerega delajo določeno igračo. Tako se 

lažje odločijo, kako jo oblikovati. 

Seveda pa nihče vaših otrok ne 

pozna tako dobro, kot jih poznate 

sami. Zato – če imate vsaj malo smisla 

za to – pogumno orodje na plan. Izdelava 

igrač je izredno sproščujoče delo. 

Izdelek pa bo prežet z ljubeznijo do 

tistih, ki jim je namenjen. 

Stari predmeti nosijo s sabo del duše 

tistega, ki jih je uporabljal. Bližje ko nam 

je nekdo bil, več nam pomeni predmet, 

ki nam ga je zapustil. Pri lesenih igračah 

je najbolje to, da nikoli ne zastarijo. Ko 

jih otroci prerastejo, ostanejo igrače kot 

čudovit kos opreme vašega bivališča. V 

sebi nosijo spomine na nožice, ki so plezale 

po njih, na vriske, ki so polnili hišo, 

na jok, ki se je prelival v smeh in nazaj, 

pripovedujejo družinske zgodbe in čakajo. 

Čakajo, da bodo spet šepetale dogodivščine 

preteklih generacij. Čakajo 

na nove ročice, da jih bodo objele in jih 

vrnile v življenje. 

 


Doma imamo kakih 65 let staro leseno 

posteljo za dojenčka. V njej je spalo že 

devet otrok v dveh generacijah rodbine. 

Njihova imena smo vžgali v ograjo. 

Ponosno jo hranimo za naslednje 

generacije. 

Joc

SLADKO-SLANE BRBONČICE 78 | 29. DECEMBER 2022 

60 

Za zaključek leta – 

nežna in krhka Pavlova 

SELMA BIZJAK 

Osnova Pavlove so v sneg stepeni beljaki, ki jih poljubno oblikovane 

na nizki temperaturi posušimo v pečici. Za nadev pripravimo domačo 

vanilijevo kremo in stepeno smetano. Torto pa okrasimo s poljubnim 

svežim sadjem. Gre za sladico, za katere pripravo sicer potrebujemo malce 

več časa (peka beljakovega biskvita in njegovo ohlajanje), a končni videz 

in okus te krhke torte poplača ves čas in trud vložen v njeno pripravo. 

Pred nami je še zadnje dejanje leta 

2022, praznovanje silvestrovega, 

poslavljanje od leta, ki nam je veliko 

dalo, marsikaj vzelo, predvsem 

pa nam omogočilo, da smo še vedno tukaj 

in še vedno lahko ustvarjamo prihodnost, 

tako svojo kot okolice, kateri pripadamo. 

Ker si sama želim, da bi se od leta, ki 

se poslavlja, vsi poslovili zadovoljni in 

srečni, sem za zadnji letošnji recept v 

tedniku izbrala nežno in krhko sladico – 

torto imenovano Pavlova. 

Preden vas povabim k branju in preizkušanju 

recepta, bi se vam rada zahvalila 

za prebiranje in preizkušanje mojih receptov 

ter vam zaželela prijetno praznovanje 

silvestrovega, v letu, ki prihaja, pa 

predvsem zdravja in osebne sreče! 

KRHKA 

VANILIJEVA PAVLOVA 

Za beljakov biskvit: 

• 150 g beljakov (približno 4 jajca), 

210 g kristalnega sladkorja, 15 g 

jedilnega škroba, 1 čajno žličko 

vanilijeve paste ali ekstrakta, 

1 čajno žličko jabolčnega kisa 

Za vanilijevo kremo: 

• 250 ml smetane za stepanje, 

75 ml mleka, 75 g sladkorja, 

75 g jedilnega škroba, 4 sveže 

rumenjake, 1 strok vanilije 

Potrebujemo še: 

• 200 ml stepene smetane, 

sveže sadje po izbiri (borovnice, 

jagode, maline, robide, ribez, 

brusnice …), sladkor v prahu


SLADKO-SLANE BRBONČICE 

61 

PRIPRAVA: 

1. Pečico segrejemo na 100 stopinj 

Celzija, enakomerno gretje 

spodaj-zgoraj. 

2. Beljakom dodamo mešanico 

kristalnega sladkorja in 

jedilnega škroba ter jih stepemo 

v sneg, ki mora biti trd in bleščeč. 

3. Nato dodamo še vanilijevo 

pasto ali ekstrakt in jabolčni 

kis. Stepamo še minuto. 

4. Beljakovo maso predenemo v 

dresirno vrečko ali si pri nanosu 

pomagamo z lopatko ali žlico. 

5. Na spodnjo stran papirja za peko 

narišemo krog premera 20 cm. 

6. Papir postavimo na pekač. 

7. V krog namažemo beljakovo 

maso (v višini 1,5 cm). 

8. S preostankom beljakove mase 

oblikujemo rob beljakovega 

biskvita. 

9. Postavimo v pečico na srednje 

vodilo in brez odpiranja biskvit 

sušimo 1 uro in 40 minut. 

10. Ko je biskvit pečen, rahlo 

odpremo pečico, da vlaga uhaja 

in biskvit popolnoma ohladimo. 

To traja nekaj ur. 

PRIPRAVA KREME: 

1. V lonec zlijemo smetano, 

mleko ter dodamo strok 

vanilije, katerega smo 

predhodno po dolžini prerezali 

in iz njega v smetano postrgamo 

najprej semena ter nato dodamo 

še cel zunanji del. Zavremo, 

lonec odstavimo ter pustimo 

počivati 30 min. 

2. Medtem v drugem loncu z 

električnimi metlicami zmešamo 

sladkor, škrob ter rumenjake v 

puhasto svetlo kremo. 

3. Po 30 minutah »namakanja« 

vanilije jo skozi cedilo prelijemo 

k sladkim rumenjakom ter 

ročno z metlico na šibkem 

ognju dobro vse skupaj pazljivo 

mešamo in pazimo, da ne 

nastanejo grudice. 

4. Kremo med stalnim mešanjem z 

ročno metlico kuhamo 15 minut, 

nato jo odstavimo in ohladimo. 

5. Kremo pokrijemo s prozorno 

folijo za živila ter jo za nekaj ur 

postavimo v hladilnik. 

SESTAVLJANJE TORTE: 

1. Preden torto sestavimo, 

očistimo in operemo sadje. 

2. Beljakov biskvit, ki mora biti res 

ohlajen, previdno predenemo 

na krožnik ali pladenj, kjer bo 

torta servirana. 

3. Robove posujemo 

s sladkorjem v prahu. 

4. Biskvit najprej nadevamo s 

hladno vanilijevo kremo. 

5. Dodamo stepeno smetano. 

6. Nato po celotni površini 

razporedimo sadje. 

7. In že imamo pripravljeno torto, 

ki bo navdušila vse ljubitelje 

sladkih grižljajev. 

Prijetno sladkanje! 

Selma Bizjak, kulinarični blog Sladko Slane 

Brbončice www.sladkoslanebrboncice.si 

REŠITVE str. 62-63: 

Rešitev križanke (vodoravno): klobuk, recept, Ig, RR, 

sultan, Trnava, seja, IB, poslastica, Hiti, anticiklon, 

iver, utop, rov, čuk, LK, La Paz, nejevolja, Iranec, 

Sahara, Nil, list, lider, gon, estrada, Joe, Inn, Oto, alk, 

Lucija, vaba, Umažanka, RP, ČB, ID, Anton, arena, njiva, 

jamar, teror. Glavno geslo: Srečno v novem letu. 

Rešitev dopolnjevanke: 

BODI ZDRAVA, DOMOVINA! 

Rešitev magičnega kvadrata:

RAZVEDRILO 


62 

MAGIČNI KVADRAT 

1 nadzor, pregled 

2 naš zgodovinar, arhivist in raziskovalec, vodilni 

strokovnjak za pomožne zgodovinske vede (Božo) 

3 2023 

4 ostanek po stiskanju sadja; tudi usedlina pri kuhanju 

surovega masla 

5 ostanek iz starih obdobij 

6 računalniški font, ki ga je razvil Microsoft 

(iz črk TEENYPOP) 

7 reka pozabljenja v grški mitologiji - namizno pregrinjalo 

8 ime našega ilustratorja in oblikovalca 

Mavca - črka grške abecede 

V liku je 6 črnih polj, ki ločijo besede med seboj. (jp) 

DOPOLNJEVANKA 

S V O _ _ _ O M I S E L N O S T 

P O L _ _ _ E L E K 

E N A K O P _ _ _ N O S T 

P R E Z _ _ _ L Ž I T E V 

T E K _ _ _ A L E C 

D I S K R I M _ _ _ C I J A 

Na vsako črtico vpišite pravo črko, tako da boste prebrali 

znane besede. Potem vpisane črke po vrsti prenesite v 

spodnja polja, kjer boste prebrali lepo voščilo. (jp) 

Dopolnjevanki in sudoku je sestavil Jože Petelin. 

vipavska.eu @VipavskaEU 

Učitelj vpraša Janezka: 

- Koliko je 2+2? 

- 4. 

- Sedi, 5! 

- Presneto, saj sem vedel, da je pet!

78 | 29. DECEMBER 2022 KRIŽANKA 

63 

Tomo Strle/CITRUS 

DOMOVINA 

IZBRANA 

JED 

OBMOČJE 

VISOKEGA 

ZRAČNE- 

GA TLAKA 

UTOPITEV 

(STAR.) 

GLAVNO 

MESTO 

BOLIVIJE 

PREBI- 

VALEC 

IRANA 

VELIKA 

REKA 

V EGIPTU 

NAGON 

DOMOVINA 

NASELJE 

PRI POR- 

TOROŽU 

PREBI- 

VALKA 

UMAGA 

ČRTOMIR 

BOŠNJAK 

OKROGLO 

BORIŠČE 

V AMFI- 

TEATRIH 

RAZISKO- 

VALEC 

KRAŠKIH 

JAM 

AMERIŠKI 

KEMIK 

(LINUS 

CARL) 

PROVINCA 

V KANADI 

KOST V 

STOPALU 

SLADKO- 

VODNA 

RIBA 

ANDREJ 

CAPUDER 

MLEČNI 

IZDELEK 

SESTANEK 

NASELJE 

NA 

PAŠMANU 

SESTAVIL 

ANDREJ 

PRAZNIK 

TRŠE PO- 

KRIVALO 

S KRA- 

JEVCI 

NAVODILO 

ZA PRI- 

PRAVO 

JEDI 

NASELJE 

JUŽNO 

OD LJUB- 

LJANE 

NASLOV 

TURŠKIH 

VLADAR- 

JEV 

MESTO NA 

SLOVAŠK. 

IT. PISEC 

(UMBERTO) 

SLOV. 

ŠPORTNIK 

LETA 

2022 

ZLITINA 

13 

OROSLAV 

CAF 

ROBERT 

REDFORD 

LILI 

NOVY 

11 SEVERNO- 

AMERIŠKO 

DREVO 

NEKDANJI 

1 

SLOV. 

HOKEJIST 

(GORAZD) 

15 TRSKA 

DEL 

16 

RUDNIKA 

PRIDEL. ZE- 

LENJAVE 

OZLOVO- 

LJENOST 

ZVIŠANI 

TON C 

NAJVEČJA 

5 

PUŠČAVA 

SILVA 

TRDINA 

MET 

IZRASTEK 

NA VEJI 

ZABAVNA 

6 

UMETNOST 

NIZEK 

SVET 

REKA V 

8 

AVSTRIJI 

RJAVA 

BARVA 

12 

IVO 

DANEU 

ERNA 

MEŠKO 

2 

ALFRED 

NOBEL 

SLIKAR 

AŽBE 

KMETIJ- 

SKO ZEM- 

LJIŠČE 

VELIKO 

NASILJE 

PEVEC 

PESTNER 

ČRV NA 

TRNKU 

FILOZOF 

(IMMAN.) 

NOČNA 

PTICA 

JAKOB 

ALJAŽ 

OČE 

RADO 

PEZDIR 

TRAJEK- 

TORIJA 

PEVKA 

AMBROŽ 

3 

INGRID 

BERGMAN 

IVAN 

VURNIK 

KOTANJA 

NA KRASU 

LOVRENC 

4 

KOŠIR 

VODNO 

PLOVILO 

POLITIČNI 

VODITELJ 

NASELJE 

V BRDIH 

ČLOVEK, 

KI ŽGE 

APNO 

9 

AMERIŠKI 

PRED- 

SEDNIK 

BIDEN 

PINGVINU 

PODOBNA 

PTICA 

S. MORJA 

ČLOVEK, 

KI KAJ KILOTONA 

UPRAVLJA 

7 

GRŠKI 

BOG 

VETROV 

14 

ZBIRANJE 

PRISPEV- 

KOV 

V CERKVI 

REKLO 

GLAVNO GESLO 

1 2 3 4 

5 6 7 8 

10 9 10 11 12 

13 14 15 16

SLIKOVITO 

64 

Humor 


Predsednica in prva dama – 

Fernando Botero 

GREGOR ČUŠIN 

A: Naj te kar takoj popravim in ti povem, 

da je naslov zavajajoč! 

B: Naslov? 

A: Naslov slike, članka … Kar pač hočeš. 

B: Na kaj namiguješ? 

A: Na nič ne namigujem. Gre za 

gola dejstva. 

B: Oprosti, sem proti kakršnikoli 

goloti na javnih mestih, predvsem pa 

mislim, da golota nima kaj iskati v reviji, 

ki je tako rekoč družinskega značaja. 

A: Zdaj pa ti na nekaj namiguješ! 

B: Ne, prav na nič ne namigujem. 

Sem proti pohujševanju otrok in mladoletnikov, 

zato se jasno in glasno izrekam 

prosti goloti. Torej te prosim, da namesto 

golih uporabiš kakšna druga dejstva. 

A: Hja ... Rekel bi suha, suha dejstva, 

pa se bojim, da te bo to še bolj zmotilo. 

B: Na kaj pa zdaj namiguješ? 

Fernando Botero, Predsednica in prva dama (1989). 

A: Na tvojih sto in še nekaj kilogramov. 

Oziroma na tistih petinštirideset, 

ki jih imaš preveč. 

B: Tvoje namigovanje je brezpredmetno. 

Ničesar nimam preveč. Gre 

zgolj za recikliranje presežka in posledično 

hrambo. 

A: Dobro. Tudi prav. Preprosto 

dejstvo je, da si debel, in preprosto 

dejstvo je, da je naslov tvojega članka 

napačen in zavajajoč. 

B: V prid konstruktivnosti debate, 

bom spregledal tvojo grobo žalitev in 

diskriminatoren odnos do manjšine, ki 

trpi zavoljo prekomerne teže. 

A: Kakšna manjšina neki?! Kdaj si 

se nazadnje pogledal v ogledalo? Ti nisi 

nikakršna manjšina! 

B: Kot rečeno: v prid konstruktivnega 

poteka debate bom spregledal žalitev 

in se osredotočil 

zgolj na tvoje insinuacije. 

V kakšnem 

smislu se ti zdi naslov 

slike oziroma 

članka zavajajoč? 

A: Na sliki ni 

predsednice! 

B: Lepo te prosim, 

prizanesi mi 

s parolami: »To ni 

moja predsednica!« 

Vsak opravilno 

sposoben državljan 

bi moral premoči 

toliko demokratičnega 

čuta, da sprejme 

volilni rezultat, 

tudi če se z njim ne 

strinja. 

A: Ne gre za to! 

Na sliki ni predsednice. 

B: Daj, umiri se. 

Pač ne pripada političnemu 

polu, ki 

ga voliš že trideset 

let. Pa kaj?! 

A: Na sliki ni 

predsednice! 

WIKIART 

B: Poslušaj, razumem, da ženska 

na čelu države ni tvoja intimna opcija. 

Preboli! 

A: Na sliki ni predsednice. Slika se 

imenuje »predsednik in prva dama«. 

B: Hočeš reči, da je predsednik 

osel, ki ga jaha prva dama? Res je, da 

si s tem opisal kar nekaj evropskih in 

svetovnih predsedniških parov, a vseeno 

nekoliko pretiravaš, se ti ne zdi? 

A: Če si že vpletel osle, potem ti moram 

povedati, da večjega od tebe še nisem 

srečal. Ženska na sliki jaha konja, 

ne osla. Ženska na sliki je prva dama. 

Na konju. Slika, ki si jo objavil, je diptih. 

B: Ne, tiho pa ne bom! Ne boš me 

utišal! Kaj sploh govoriš? Kje pa je potem 

predsednik? 

A: Slika je dvodelna oziroma gre za 

dve sliki: na prvi, ki si jo spregledal, je 

predsednik – ki mimogrede prav tako 

jaha konja – na drugi pa je njegova žena 

– prva dama. Razumeš?! 

B: A tako? Samo … Kaj pa naj zdaj? Članek 

je že skoraj do konca napisan, ne da 

se mi ga popravljati. Pa tudi časa nimam. 

Rok za oddajo se neusmiljeno bliža. 

A: Ma, pusti kot je. Ljudje so še večji 

osli kot ti. Nihče ne bo opazil. 

B: Misliš? 

A: Vem. Poleg tega pa je za naše 

trenutne razmere naslov čisto pravi. 

Imamo predsednico, ki je – ob možu, 

ki je bolj stric iz ozadja kot soprog – 

hkrati tudi prva dama. In je na konju. 

Hočem reči: uspelo ji je! 

B: Pa ji bo res uspelo? Mislim: kakšna 

predsednica se ti zdi, da bo? Kaj bo delala 

drugače od bivšega predsednika? 

A: Kaj pa vem. Gotovo je le to, da 

ene stvari, ki jo je počel prejšnji predsednik, 

ona res ne bo izvajala. 

B: Česa? 

A: Maratona!

78 | 29. DECEMBER 2022 POLITIČNA POEZIJA 

Humor 

65 

Razkričala se je kakor sraka, 

pa bila je kosova samica, 

ni bilo preslišati moč klica, 

na odziv ki komajda že čaka. 

MARKER KOSS 

ORNITOLOŠKA ANALIZA 

Dobro, v ptičjem svetu so razlike, 

reče laik in nato počaka 

še na analizo strokovnjaka, 

naj ornitolog poda srž slike. 

Več politične poezije je na strani www.verzifikator.si 

Si popravila na glavi ščetko 

je, da videz resnejši dobode, 

razkričala se je, da svobode 

ji dovolj je, da nazaj gre v kletko. 

Na svobodi so različni ptiči, 

to bilo nekoč ji je v veselje, 

skupaj ko so še gojili želje, 

svet drugačen da bi bil pri priči. 

Pa so sunili jo prav svobodno, 

najprej njo, potem še drugo ptico, 

po imenu vrste bobnarico, 

kosovki zato je prav nerodno. 

Se ornitolog s tem ne ukvarja, 

stvar je zanj zares preenostavna, 

tale zdraharija ptičja javna 

zanj podobnosti le ponazarja. 

Če nekoč bili so ptiči razni 

v istem gnezdu, ni opravičila, 

združba so enakih, je storila 

kosovka zdaj nov korak porazni. 

V golobnjaku na svobodi vlada 

en princip samo, kaj bi žgolela 

kosova samica, kljun vrtela, 

jasno je, perjad ta skupaj spada. 

Fotomontaža CITRUS

TAZADNJA 

66 

Humor 


Bog sporočil: 

umrlim zaradi prekomernega 

uživanja potice bo odpuščeno 

Vsi vemo, da je požrešnost eden od sedmih smrtnih grehov, vendar vsako leto 

praznujemo praznike, med katerimi bi kakršnakoli zavrnitev dodatnega koščka 

potice izjemno prizadela babice, tete, sosede, mame, sestre, žene in vse druge oblike 

božičnih angelov, ki bi se lahko nevarno hitro spremenile v demone. 

SVIT PODGORNIK 

Vatikan je zato v zgodnjih jutranjih 

urah za vse nesrečnike, 

ki se med uživanjem 

orehove potice in janeževega 

upognjenca sprašujejo, v kateri krog 

pekla bodo padli, sporočil informacijo, 

ki je prinesla olajšanje: umrlim za 

preveliko količino božičnih radosti bo 

odpuščeno: »Papež je imel videnje, v 

katerem mu je Bog razodel, da razume, 

Fotomontaža CITRUS 

da se je preprosto nemogoče upreti še 

enemu koščku orehove potice ali božičnega 

peciva, zato bo tistim, ki jih 

bo duša zapustila zaradi dobrot, odpuščen 

zadnji sladki greh.« 

Tako je veselo novico sporočil vatikanski 

predstojnik za stike z javnostjo 

S. Ladki. Papež naj bi imel videnje 

v času sieste (počitka po kosilu), ko 

naj bi ga sicer mučila zgaga. Novica 

Dobro obveščeni viri iz Vatikan trdijo, da je papež Golobu povedal, da njegova potica ni niti približno 

tako dobra kot ona, ki mu jo je pekla Slovenka Voršičeva v Buenos Airesu. Bojda je svojemu tajniku 

potem rekel: »Eh, vse so izpridili ti komunisti, še potice na znajo več narediti, kot je prav.« 

je razveselila množice po vsem svetu, 

ki pa se po obilnih kosilih niso uspele 

premakniti na ulice, da bi slavile Boga. 

Čaščenje je zato prestavljeno v januar, 

ko bo prišel čas za izpolnjevanje novoletnih 

zaobljub. 

Nad razodetjem pa niso vsi navdušeni. 

L. Opata, vodja pogrebnega zavoda 

Na drugo stran v prvem razredu 

je za naš mikrofon povedal: »Rezultata 

tega razodetja si sploh ne morate 

predstavljati. Na pokopališčih januarja 

ne bo več možno dobiti prostora, poleg 

tega bomo morali izdelati ogromno 

krst velikosti XXL. Ljudje se bodo potem 

spet pritoževali, ker bodo pogrebi 

dražji. Poglejte, če je treba vašo krsto v 

grobnico spustiti z žerjavom, namesto 

da jo vanjo položijo pogrebci, so stroški 

pač višji.« 

Kljub opozorilom in protestom 

pa se rajanje po božičnem čudežu nadaljuje. 

Pred nekaj urami je novica o 

podobnem razodetju sporočil tudi carigrajski 

patriarh, ki pa je svoje vernike 

opozoril, naj ob hranjenju vseeno ne 

pozabijo na dovoljšno količino ouza 

(janževega žganja), ki bo poskrbela, da 

bosta bolje tekli tako prebava kot tudi 

nebeška administracija, ki bo morala 

ugoditi veliko manjši količini prošenj 

za zmanjšanje prebavnih motenj. 

Pri Tazadnji smo z grozo spremljali 

razglasitev, ki bo nedvomno zapečatila 

usode mnogih, ki so do sedaj imeli 

vsaj majhne možnosti, da se izognejo 

zastrupitvi zaradi prevelike količine 

hrane. Vam pa želimo raztegljive hlače, 

močne digestive, zadovoljstvo med prazniki 

ter, vseeno, nekoliko zmernosti.

Podprite neodvisno 

novinarstvo. 

Pridružite se naročnikom 

tiskanega tednika Domovina. 

Sklenite letno naročnino 

in prihranite: namesto 

187,20 € samo 159 € 

-15 % 

Ne splača se vam odlašati, 

saj si z naročilom DANES 

lahko zagotovite fiksno 

ceno za eno leto! 

Domovina 

DA, računajte name, naročam tednik Domovina. 

(ustrezno označite) 

12-mesečna naročnina (52 številk; namesto 187,20 € samo 159 €) 

želim plačilo na 4 obroke po 39,75 € 

Domovina je 

ta hip najboljši 

slovenski 

družbenopolitični 

tednik. 

dr. Žiga Turk, profesor in publicist 

6-mesečna naročnina (26 številk; namesto 93,60 € samo 86,50 €) 

Ime in priimek * : 

Ime podjetja (poslovni naročnik): 

Ulica in hišna št. * : 

Poštna št. in kraj * : 

Telefon * : 

E-mail * : 

Podpis * : 

S podpisom potrjujem, da se strinjam s splošnimi pogoji naročanja. 

Kako postanete naročnik? 

Izberite način, ki vam je najlažji. 

POKLIČITE 

059 020 001 

(vsak dan od 9.00 do 15.00) 

Poštnino za tednik plača Domovina. 

Podatki za plačilo naročnine: Cesta v Log 11, 1351 Brezovica pri Ljubljani 

Številka TRR: SI56 0284 3026 4323 628 

Namen: Naročnina na tednik Domovina 

Sklic: 00 2023-2145 • Koda: SUBS • Koda banke: BACXSI22 

SKENIRAJTE 

QR KODO 

in izpolnite 

elektronsko 

naročilnico 

PIŠITE 

narocnine@domovina.je 

POŠLJITE 

Domovina d.o.o. 

Cesta v Log 11, 1351 

Brezovica pri Ljubljani 

OBIŠČITE 

www.domovina.je 

Všeč mi je to, 

da ni tem, ki bi 

se jih uredništvo 

Domovine 

izogibalo. 

Rado Pezdir, ekonomist in publicist 

S podpisom potrjujem, da sem seznanjen z navedenimi splošnimi pogoji naročanja, ki so objavljeni na spletnem naslovu https://www.domovina.je/splosni-pogoji-narocanja/.

DONACIJSKA AKCIJA 2022 

KDOR TRKA, 

SE MU BO ODPRLO 

FINANČNI CILJ 55.000 € 

Počaščeni bomo, če boste naš ambasador ter boste naše delo 

in vrednote predstavili tudi svojim prijateljem in znancem. 

Vsak evro šteje. Iz srca hvala za vaš dar! 

Z DONACIJO PODPRETE: 

Delovanje 

zavoda 

Iskreni 

Izvajanje 

obstoječih delavnic 

in programov 

Razvoj novih 

delavnic in 

programov 

Podporni sklad, 

iz katerega (so)financiramo 

terapije in 

udeležbo na delavnicah 

osebam, ki si tega sicer 

ne bi mogle privoščiti 

Delovanje 

portala 

Iskreni.net 

SPLETNA DONACIJA 

www.iskreni.net/trgovina/donacijska-akcija 

T: 064 135 136 E: info@iskreni.net

Domovina 78: Koliko zaslužijo župniki (predogled)

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?