Kje je Jan? Potepanje tridesetletnika letnika po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki.

Kazalo
Mehika ............................................................... 13
Belize ................................................................. 43
Gvatemala ........................................................... 55
Salvador ............................................................. 91
Honduras ............................................................ 103
Nikaragva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117
Kostarika ............................................................ 147
Panama . ............................................................. 157
Kolumbija . ........................................................... 165
Venezuela ........................................................... 183
Kolumbija, drugič . .................................................. 197
Ekvador . ............................................................. 225
Peru .................................................................. 231
Argentina . ........................................................... 253
Urugvaj . ............................................................. 265
Japonska ............................................................ 271
Južna Koreja . ....................................................... 281
Vietnam ............................................................. 289
Laos . ................................................................. 315
Kambodža .......................................................... 329
Tajska . ............................................................... 347

Indija . ................................................................ 351
Uganda . ............................................................. 361
Kenija . ............................................................... 373

Kje je Jan?
Mehika
12
Ravnokar ostrižen, v polni bojni opremi, pripravljen na leto avanture. Vamos!
Ko sem stopil skozi izhodna vrata letališča v Cancunu, je vlaga kar
puhnila vame. Na roki sem začutil tople kaplje in pogledal v nebo. Rahel
dež. Ozrl sem se proti parkirišču, kjer so pravkar prispeli potniki
nalagali prtljago v taksije in avtomobile svojih sorodnikov, drugi na
telefonih verjetno sporočali domačim, da so srečno prispeli, tretji so
se ozirali proti cesti v upanju, da bi zagledali prijatelja, ki je obljubil,
da jih pobere. Z očmi sem iskal kotiček, kjer bi prižgal cigareto in
zbral misli. Tudi Francoza, stara nekaj čez dvajset, ki sta sedela z menoj
na letalu, sta razmišljala enako. Bila sta na prvem potovanju izven
Evrope, polna pričakovanj in navdušenja. Fant in punca, precej avanturistično
opravljena, s težkimi pohodniškimi čevlji ter pripomočki za
preživetje v divjini, če se malo pošalim. Spominjala sta me name, ko
sem prvič letel čez lužo; s starši smo šli na obisk k sorodnikom v saskatoon
v kanadsko provinco Saskatchewan. Tudi sam sem bil takrat
precej na trnih, kako bo na drugi strani sveta.
Postavili smo se pod nek obok in pričeli zvijati tobak. Ko sem globoko
izdihnil prvi dim, sem začutil: začelo se je.
Francoza sta že vnaprej rezervirala hostel, jaz pa ne, zato se mi je
zdelo najbolje, da grem kar z njima. Bodo že imeli kakšno prosto posteljo.
S taksistom, ki je govoril solidno angleščino, smo se pogodili za
ceno in se z majhnim starim fiatom odpeljali proti mestu. Vmes smo
se ustavili v menjalnici, da bi evre zamenjali za mehiške pese. Čakajočega
pred okencem so me začeli komarji gristi tako silovito, da sem
moral ves čas mahati z rokami. Kmalu zatem smo prispeli do hostla v
eni izmed ne preveč privlačnih ulic obmorskega Cancuna.
Vedno, ko preletim ocean, potem najprej pogledam precej globoko
v kozarec. To pomaga proti jetlagu, slabemu počutju, ki sledi dolgemu
potovanju čez več časovnih pasov. V določenem trenutku si že
tako šibak, da moraš spati, naslednji dan pa se zbudiš z lokalno uro
in tako svoj bioritem hitro navadiš na novi časovni pas. Tudi tokrat
nisem zgubljal časa; kar takoj sem poprijel za pivo. Fantje, zaposle-
13
Mehika

Kje je Jan?
14
ni ali prostovoljci v hostlu, ki so bili med drugim zadolženi za zabavanje
gostov, so od nekod prinesli petlitrsko plastenko poceni tekile
in predvsem mlade Evropejke prepričevali v požirek, še bolje dva. Iz
izkušenj sem vedel, da žganje v plastiki ne pomeni nič drugega kot
hudega mačka, zato sem se raje držal svojega piva, ki sem ga kupil v
majhni trgovini za vogalom.
Zraven mene je sedel že vidno zguljen popotnik. Predolgi svetli lasje,
neurejena brada, sprana srajca, na hlačah madeži. Ocenil sem, da
je najbrž mojih let.
»Že dolgo potuješ?«
»Leto in tri mesece je zdaj,« je odgovoril, medtem ko je v papirček
nalagal tobak. Opazil sem, da je tudi gumb na njegovem levem rokavu
že odletel.
»Pa ti? Ali si ravno prišel? Od kod?«
»Ja, danes sem priletel iz Evrope. Prvi dan potovanja, če bo vse po
sreči, jih bo še 364,« sem rekel veselo in se za trenutek zamislil nad
neznanim, ki me čaka.
Hrošča, tukaj mu rečejo bocho, so dolga leta izdelovali tudi v Mehiki.
»Super leto bo, boš videl,« je z rahlim nasmeškom pomirjujoče dejal
in prižgal cigareto, ki si jo je medtem zvil.
Bil sem mu hvaležen za te besede.
Pogledal sem svoje cunje, ki so še dišale po maminem mehčalcu, ter
čevlje, ki so bili kot iz trgovine, in se vprašal, ali bom tudi jaz čez eno
leto tako oguljen. Verjetno že. Gotovo se ti čez čas standardi spustijo.
Spodnjice nosiš več kot le kakšen dan, oblačila se sperejo. Pravzaprav
so se standardi znižali že naslednje dni, ko smo »novinci« družno
ugotovili, da se kljub izjemni vročini in potenju nima smisla tuširati
petkrat dnevno, saj v trenutku, ko stopiš izpod prhe, pot kar pljuskne
iz tebe. Bilo je jasno, da bomo naslednje tedne pač malo smrdeli.
Mateusz je bil zajebant z dolgimi svetlimi dredi, zvitimi v smešen čop.
Kot da bi imel na glavi ananas. Že kar nekaj let živi v Edinburgu na
Škotskem. Nekega dne, ko sva v peklenski vročini neuspešno štopala
iz Tuluma v Bacalar, me je vprašal:
»Imate Slovenci kakšen vzdevek? Kako vas drugi kličejo?«
»Hmm ... Ja, Hrvati nam pravijo Janezi, kar je dejansko pogosto
slovensko ime. Srbi nam pa recimo pravijo bećki konjušari. ‘Tisti, ki na
Dunaju skrbijo za konje.’«
Na ves glas se je zasmejal in pri tem pokazal vse zobe.
»Kaj pa vi Poljaki, imate kakšen vzdevek?«
»Mah, niti ne ... No, imamo enega, uporabljajo ga predvsem v Veliki
Britaniji: tatovi služb!«
Zdaj sem se glasno zasmejal še jaz. Vzhodnoslovanski humor, jebiga.
Po treh urah stanja na vročini in pasenja zijal sva se odločila, da bova
plačala prevoz. Šla sva nazaj do mesta, kjer stojijo colectivos, kombiji
za prevoz oseb. Po navadi vozijo od enega večjega kraja do drugega
in stojijo na istih postajah, tako da samo presedlaš in se pelješ naprej.
Večinoma gre za zjahane Toyote z nešteto kilometri in uničenimi
amortizerji, tako da čutiš vsako luknjico na cesti. Ker denar pobirajo,
ko je vozilo polno, takoj vidiš, kakšna je cena in te ne morejo naplahtati.
S colectivosi in napol podrtimi avtobusi sem se nato vozil večino
časa svojega potovanja po Mehiki ter tudi po drugih državah Latinske
Amerike.
15
Mehika

Kje je Jan?
16
Poceni pograd v Bacalarju sem ponoči drago plačal – s piki stotnije komarjev.
Bacalar, kraj ob istoimenski svetlomodri laguni, mi je bil precej bolj
všeč od Playe del Carmen, s katere sva prišla. Hostli so tik ob vodi, ni
trušča in množičnega turizma. Kakšno uro hoda stran je jezero, pravzaprav
globoka jama, podobna Podpeškemu jezeru pri Ljubljani. Ko
sem se odpravil do njega, sem ugotovil, da veliko kopalcev nosi rešilne
jopiče, saj večina Mehičanov ne zna plavati. Voda v jezeru je bila precej
hladnejša kot v laguni, še zlasti, če si se potopil. Drevesa ob brežini,
orjaške mangrove, so imela debele prepletene korenine globoko v vodi.
Ko sem se potopil ob njih, se ustavil in za nekaj trenutkov zazrl v tisti
preplet, me je zmrazilo. Za hip sem si predstavljal, da drevo oživi in me
s koreninami kot kakšen gigantski ligenj za vedno zadrži pod vodo. Hitro
sem začel plavati proti površini, pri čemer mi je začelo zmanjkovati
kisika, saj sem bil globlje, kot sem mislil. Morda te temačna voda tako
počasi vleče v globino, da tega sploh ne čutiš, sem pomislil.
Z vso silo sem se pognal nad gladino in tako glasno zajel zrak, da
so me bližnji plavalci začudeno pogledali. Čez nekaj trenutkov sem
se znova potopil, tokrat bolje pripravljen. Na kakšnih petih ali šestih
metrih globine sem se spet zazrl v mogočne korenine. Čez čas so se
znova začeli krči, saj mi je zmanjkovalo zraka. Z zmernim tempom
sem se dvignil na površje.
Občutek pomanjkanja zraka pod vodo sem vedno jemal kot trening
za živce. Preizkušal sem samega sebe. Če kaj, potem pod vodo ne
smeš paničariti. Tako sem se naučil obvladovati reakcije na močne fizične
signale, da telo potrebuje kisik. Morda sem zaradi tega v situacijah,
ko je šlo časovno ali kako drugače na tesno, vedno ohranil mirno
kri. Na televiziji je bilo to več kot dobrodošlo. Nekdo, ki ni delal na
televiziji, si težko predstavlja, kaj vse se da narediti v 45 sekundah,
če te ne zgrabi panika. To ne pomeni, da v meni ni zavrelo, pač pa,
da sem znal to ukrotiti, ohraniti koncentracijo in zadevo izpeljati. Če
postaneš živčen, postanejo živčni tudi vsi okoli tebe. Potem se ne da
več naprej. Ne v službi, ne v življenju.
Na poti nazaj do hostla sva z Mateuszem uspela ustaviti poltovornjak
in se peljala na kesonu.
17
Kadar niso ravno prenočišča, stari ameriški avtobusi prevažajo Latinsko Ameriko.
Z glavne ceste Bacalar – Escarcega, ki kot ravna črta seka pragozd
polotoka Jukatan, smo zavili proti zaščitenemu območju, Bioreservi
Mehika

Kje je Jan?
18
Glede na moj uspeh pri avtostopu bi še danes lahko stal na zavoju za Escarcego.
Če obstaja stereotipni Mehičan, je to možakar iz kraja Emiliano Zapata.
Calakmul, znanemu tudi kot ‘Kraljestvo kače’. Na vstopni postaji je z
rokami silovito mahal Kitajec, kazal nek papir in poskušal v polomljeni
angleščini nekaj razložiti dvema zaposlenima, ki nista razumela
prav veliko. Eden je prišel do taksija, odprl sem okno in vprašal je, ali
bi lahko Kitajca vzeli s seboj do vznožja piramid. Od glavne ceste je
do tja namreč še 60 kilometrov ceste skozi pragozd.
Bil je iz Hong Konga. Vprašal sem ga, ali bo primaknil kaj za prevoz.
Taksist naju je pošteno olupil in bil sem malce jezen tudi sam
nase, saj bi lahko prišla do tu z avtobusom, potem pa, tako kot Kitajec,
ki smo ga vzeli s sabo, počakala na koga, ki bi naju odpeljal skozi
gozd. Turizem je bil tu napol v povojih, avtobusa, ki bi peljal od glavne
ceste do piramid, ni bilo. Edini način, da prideva do njih, je bil avto.
»Okradli so me. Ničesar vama ne morem dati,« je rekel Kitajec, na
pogled star kakšnih 35 let, in začel še meni tiščati pod nos tisti papir.
Menda naj bi ga izdala mehiška policija, na njem pa naj bi pisalo, da
so ga oropali. Papir je kasneje kazal vsepovsod, kjer je bilo treba kaj
plačati, in barantal za popust. Tudi vstopnino za park so mu na podlagi
tega prepolovili.
»Dobro, v redu, samo sedi in gremo,« sem rekel, tistega njegovega
lista pa nisem hotel gledati. Pa saj je bil čisto prijazen. Sem pa ga, tega
istega reveža, srečal čez dva meseca v Gvatemali ob jezeru Atitlan.
Ležal sem v viseči mreži in bral, ko je prišel mimo. Ni me prepoznal.
Imelo me je, da bi ga vprašal, ali še vedno hodi okoli in kaže tisti list.
Dobro, vzamem nazaj, morda mu delam krivico, saj nikoli ne veš,
kako je bilo v resnici.
Na vhodu v park ni bilo prav veliko avtomobilov. Super, res je tako,
kot je pisalo. Ni gneče. Šli smo mimo Unescove table in zavili na gozdno
pot. A napravil sem napako – pozabil sem kremo proti komarjem.
Če si hodil, je še nekako šlo. Takoj, ko si se ustavil pri tabli, da bi kaj
prebral o ruševini ali piramidi, ki jo gledaš, so neusmiljeno zagrizli. Še
nikoli ni bilo okoli mene toliko komarjev kot tisti dan v Calakmulu.
Neverjetno, kako te lahko takšna majhna žival spravi ob živce. Gandi
je lepo rekel, da če misliš, da majhni ne morejo spremeniti ničesar,
poskusi spati v sobi s komarjem.
Calakmul leži v mehiški pokrajini Tierras Bajas in je veliko arheološko
najdišče, saj je na območju s površino okoli 20 kvadratnih kilometrov
okoli 7000 zgradb. Osrednji del Kraljestva kače je seveda
19
Mehika

Kje je Jan?
20
Na piramidah v Calakmulu z malo domišljije začutiš nekoč mogočno mesto ...
… v katerem naj bi pred tisoč leti živelo celo sto tisoč Majev.
manjši, a traja nekaj ur, da si vse ogledaš. O zgodovini ljudstva Majev
nisem vedel veliko, le toliko, kolikor sem se spomnil iz osnovne šole
in gimnazije – da so bili tam na oni strani morja enkrat Maji in Azteki.
Azteki so živeli bolj severno v današnji Mehiki, Maji pa na območju,
ki je danes jug Mehike, ter v Gvatemali in delih Belizeja, Hondurasa
ter Salvadorja. Takrat mogočno ljudstvo je živelo od približno 2000
let pr. n. št. do kakšnega 17. stoletja po Kristusu, vendar je začela majevska
civilizacija propadati že okoli leta 1000, veliko pred prihodom
Evropejcev. Vzroki za to naj bi bili različni, od bolezni do velikih suš
in drugih naravnih katastrof. Španci so si Maje podjarmili v 16. stoletju
in sto let kasneje je zatonilo še domnevno zadnje majevsko mesto,
Nojpeten. Stalo je na otoku jezera Peten Itza v današnji Gvatemali, na
mestu, kjer je danes prijetno mestece Flores.
Maji so bili dobri matematiki in astronomi, pa tudi gradbeniki. Najvišja
piramida oziroma tempelj v Calakmulu je visok skoraj 50 metrov,
kar pomeni, da je ena najvišjih majevskih zgradb nasploh. In po tisoč
petsto letih še zmeraj stoji! Mimogrede: niti sto let star Nebotičnik v
Ljubljani, ki je v času izgradnje veljal za eno najvišjih stavb v tem delu
Evrope, je visok 70 metrov. Calakmul – ime naj bi pomenilo ‘mesto
dveh nasprotujočih si piramid’ – je bilo eno največjih majevskih mest;
na višku moči naj bi imelo med 50 in 100 tisoč prebivalcev, njegova
oblast pa se je razprostirala do 200 kilometrov daleč. Mesto je vodil
Kačji kralj, kot zadnji je na prestol sedel kralj z imenom Ajtok.
Stopnice na vrhu piramide so tako strme, da lahko hitro zdrsneš
in se resno poškoduješ, če ne celo ubiješ, zato sva z Mateuszem plezala
počasi in previdno. Samo tega se še manjka, da se drugi teden
potovanja tako poškodujem, da bi moral domov, sem razmišljal med
lezenjem po ozkih kamnih, ki jih je neka roka urezala pred tisoč in
več leti. Pogled z vrha piramide je bil res neverjeten, saj je okoli in
okoli le gozd, kolikor daleč nese oko. Kot da bi bil na jadrnici sredi
odprtega morja, okoli tebe pa nič drugega kot voda, ali na vrhu gore,
vse naokrog pa le oblaki. Zelene oblake, ki so zakrivali džunglo, so tu
in tam predrli vrhovi sosednjih piramid, štrleči iz krošenj mehiškega
pragozda. Človek je od nekdaj gradil visoke zgradbe, da bi segel visoko
in še višje, da bi se končno lahko dotaknil neba.
Maji so gradili dve vrsti piramid. Tiste, namenjene izvajanju verskih
ritualov v templju na njihovem vrhu, ter piramide, na katere se je bilo
21
Mehika

Kje je Jan?
22
prepovedano povzpeti, saj naj bi bil njihov vrh svet. V Calakmuli je
bilo odkritih okoli tisoč zgradb. V času Majev tu ni bilo gozda in mesto
se je razprostiralo na okoli dveh kvadratnih kilometrih. Imeli so
neke vrste vodohrane za vodo za prebivalce, imeli so trge, polja, preproste
stanovanjske zgradbe. Veliko je tudi stebrov, na katerih se še
vedno vidijo obrisi vklesanih zapisov ali verskih motivov te bogate civilizacije.
Antropološki muzej v Ciudad de Mexicu, ki sem ga obiskal
dva tedna kasneje, ima izvrstno zbirko kamnitih umetnin majevskih,
tolteških in azteških ljudstev.
V Calakmulu sva z Mateuszem preživela skoraj cel dan, saj je eno
redkih velikih arheoloških najdišč, kjer se je še mogoče igrati Indiano
Jonesa.
S colectivosom je med manjšimi mehiškimi kraji najlažje in najhitreje potovati.
V pokrajini Tabasco, natančneje v kraju Emiliano Zapata, ki se imenuje
po znanem mehiškem kmečkem revolucionarju Emilianu Zapati Salazarju,
smo kakšne pol ure stali na majhni avtobusni postaji, saj je bilo
treba presedlati v drug avto. Kadil sem in opazoval dečka, starega kakšnih
deset let, ki je na ves glas kričal »Palenque! Palenque!« in se pri tem
igral z besedami, kot to počno vsi mehiški »klicači«: »Palenque! Pale-pale-
-pale-palenque! Lenque-lenque-lenque-Palenque!« Pri tem je nadvse važno
hodil okoli avtomobila, ponosen, da lahko sodeluje pri tako pomembnem
opravilu, kot je prevažanje ljudi. Več kot očitno se je zgledoval po
šoferjih colectivosov, ki so se mi zdeli brez izjeme važiči. Preden smo
končno odpeljali, je šofer, ki si je lahko spočil glasilke, fantiču stisnil
nekaj pesov. No, če kdo, potem bo ta dečko zagotovo šofer.
Pri colectivosih na vetrobranskem steklu resda piše, kam so namenjeni,
a vozniki vseeno glasno vpijejo ime kraja, da bi avto čimprej
napolnili. Čim polnejši je, tem vneteje kličejo, kajti to je znak, da bo
zdaj zdaj odpeljal. Tako tudi nimajo nič kaj radi, če stojiš pred avtomobilom
– če sediš v njem in čakaš, ljudje vidijo, da je poln in da bo
vsak hip odpeljal. Večina colectivosov namreč ne vozi po urniku, ampak
pelje, kadar so zasedeni vsi sedeži.
Šofer ustavi, kjer koli kdo zakliče »Parada!«, kar v španščini pomeni
‘postajališče’ oziroma ‘postanek’. Ustavi tudi vsepovsod, kjer kdo
čaka ob cesti. Ker so ti kombiji pravzaprav edini prevoz med kraji, se
pogosto ustavljajo. V zgarano Toyoto se stlači pol več ljudi, kot je sedežev,
fantje včasih stojijo kar pri odprtih vratih in se držijo za notranji
ročaj. Ob šoferju je vedno sprevodnik, ki je po rangu nižje od kapitana
za volanom. Šofer namreč zgolj vozi in nič drugega, sprevodnik pa
skrbi za to, da ljudje s svojo prtljago čim hitreje vstopajo in izstopajo,
jim pokaže, kjer naj sedejo, pomaga stari mami čez stopnico. Da
ne bi izgubljali časa, pobira denar vedno med vožnjo. Kadar oceni,
da vozilo lahko odrine, dvakrat udari po karoseriji in zavpije »Vamos
hermano, vamos!«. Po sredini, med sedeži, je nakopičena vsakovrstna
roba, ki jo s seboj prevažajo potniki – od kovčkov in nahrbtnikov pa
do 50-kilogramske vreče fižola ali krompirja ter kosilnice na nitko, ki
jo kmet pelje k mehaniku. Najde pa se tudi prostor za kozo.
Taksist nas je gledal, kot da smo padli z lune.
»Poglejte, tam ni nič! Tja lahko greste čez dan, ne pa ponoči. To je
na vasi, zdaj tam ni ničesar,« je vztrajal.
Lepo pijana Larissa z že nekoliko mehkimi nogami se je naslonila
na odprto okno avtomobilskih vrat in ponovila: »Senor, mira ... Naš
23
Mehika

Kje je Jan?
24
prijatelj Charlie ima prijatelja, ki dela v hostlu in je domačin. On mu
je povedal, da mu je povedal prijatelj, da je danes tam velika zabava.
Ne vaška veselica, temveč elektronska veselica. Rave party. In mi bi
radi šli tja pogledat, če je res,« mu je razložila z vso resnostjo, ki jo
premore okajen človek. Možakar si ni bil na jasnem, ali se dela norca
iz njega ali misli resno.
»Kaj pa, če vam plačamo dvojno? Da pokrijemo pot tja in nazaj, če
ne bo nič? Ha? Velja,« se je hitro izpogajala.
Taksist je skomignil z rameni: »Dobro, če že hočete, pa gremo. Denar
vnaprej, da si ne bo potem kdo kaj izmišljeval.«
Dali smo 250 pesosov in rdeče-beli Nissan Churu, avto, ki prevaža
Mehiko, je zabrnel v noč. Čez kakšnih deset minut smo v neki vasi
naleteli na skupino domačinov, ki so se tiščali v taksi. Šofer je ustavil
in vprašal kolega v drugem avtu, ali je res kje kakšna fiesta.
»Ja, ja, imajo neko žurko tam. Že dvakrat sem peljal tja,« je odvrnil.
Veseli smo bili teh besed, saj so pomenile, da se nismo zastonj vozili
nekam v temo pol ure iz mesta. Z glavne ceste, kjer se je v mirni
noči že slišalo udarce bas zvočnikov, smo zavili na makadamsko pot,
ki je vodila strmo navzdol proti reki. Stopili smo iz avta. Vuahuuu! Na
Jutro boža izgubljene duše precej nenavadne elektronske veselice.
Na žur smo prispeli ponoči in naslednje jutro dojeli, kje smo preživeli divjo noč.
majhnem otočku – vsaj takrat se mi je zdelo, da je otok – je bilo ogromno
ljudi, elektronska glasba je tako glasno odmevala po dolinici, kot
da je to zadnjič in bodo jutri za vedno izklopili elektriko. Ko so fantje
pri vhodu videli tri tujce, Larisso, Mateusza in mene, so hitro dvignili
vstopnino za trikrat. Vseeno smo se nekako le pogodili za razumno
ceno.
»Amigo, če potrebuješ kaj, saj veš, kakšno tabletko in to, tu pri meni
se vse dobi. Poglej, toliko da veš, če bi slučajno ...,« mi je napol po tiho
rekel dečko in odprl kovinsko škatlo, v kateri je bila mavrica tabletk,
da je res vsakdo lahko našel svojo. Toliko različnih drog sem videl
samo enkrat, v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju v Ljubljani,
kjer jih imajo po službeni dolžnosti.
Na roko so mi dali tisto papirnato zapestnico, ki se ti rada zlepi na
dlake in te živcira, saj jo po navadi zalepijo le napol. Po visečem mostiču
smo se čez potok odpravili do odra. V bliskajočih lučeh svetlobnih
efektov sem, tako čez palec, ocenil, da se nas je te nočne avanture
udeležilo kakšnih 300 ljudi. Nobene policije, nobenih reševalcev, ki
so vedno prisotni ob takih množičnih dogodkih. Punca, stara kakšnih
25
Mehika

Kje je Jan?
26
14 let, je prodajala pivo in vodo. Nedaleč stran je bil šotor, kjer so delali
taco, brez te tradicionalne mehiške hrane tudi na takih prireditvah
ne gre. In seveda oder, pobarvan v najrazličnejše odtenke, ki so se
svetili, ko je nanje padla luč. Didžej se je zvijal nad mešalno mizo, iz
zvočnikov so prihajali, kolikor se spoznam na te zadeve, ritmi trancea,
minimala in podobnih izvedb trdega tehna.
»Jan, to je ilegalni rave party! Bravo, pa je mama rekla po pameti!«
sem sam pri sebi razmišljal z nasmeškom na obrazu. Pravzaprav mi
je bilo kar všeč, da bom priča taki izvenserijski zabavi nekje bogu za
hrbtom, tisoče kilometrov daleč od doma.
Med gručo sem našel Charlieja, angleškega prijatelja in prvega krivca
za vse, kar se je to noč zgodilo. Bil je vesel, da smo prišli, ker je
ravno kakšno uro prej pojedel neke droge in se je zdaj, ko je imel ob
sebi poznane ljudi, precej bolje počutil. Vsi štirje smo bili res veseli,
da smo del te bizarne scene v vasi nekje v osrčju Mehike.
Neka Japonka, oblečena z vseh vetrov, je plesala napol v transu.
Vmes je vsake toliko vrgla leseno palico psu z rdečo ruto za vratom, ki
je potrpežljivo čakal nekaj metrov stran. Nasmešek, tak, ki ga lahko
prikličejo samo dobre droge ali pa zmagovalna kombinacija na loteriji.
Ni igrala loterije.
»Si vedno tako srečna ali si kaj takega pojedla?« sem zelo glasno začel
pogovor, da je slišala, kajti stala sva blizu odra in zvočnikov. Nehala
se je vrteti, nasmejala se je in v tistih malih azijskih očeh se je zaiskrilo.
»Acid. LSD sem vzela,« je odgovorila, me gledala in se vmes nalahno
zibala na trde udarce elektronske glasbe.
»Kako pa je to, LSD? Mislim, kako se počutiš?« sem vprašal, ker
še nikoli nisem vzel te droge. Nisem ravno mahnjen na tabletke in
podobno, morda sem pred tem dvakrat kaj pojedel. Trikrat, recimo.
»Ful je fajn! Sproščen si, vse čutiš močneje, zliješ se z glasbo in, kar
je najpomembnejše, zliješ se z naravo. Meni je všeč, sem vzela že večkrat,«
je razložila in segla v usnjeno torbico, ki jo je, glede na izgled,
kupila v eni od arabskih držav. Njeni gibi so bili počasni, videlo, se je,
da se je morala zbrati, da je našla, kar je iskala. Podala mi je za znamko
velik listek. Prešinil me je spomin, da si je Jimi Hendrix v nekem
dokumentarcu ali filmu nekaj podobnega lepil na čelo.
Zaprla je oči, glava, roke in noge so v nekaj trenutkih ujele glasbo.
Znova jo je odpeljalo.
Začelo se je svitati in končno sem videl, kje pravzaprav smo. Ni bil
ravno otok, je pa tu res tekla manjša reka. Most, čez katerega smo šli,
je vodil na drugi breg. Oder je stal v majhni kotlini, ob vznožju skalnate
stene, nad katero se je začel gozd. Povzpeli smo se na hrib, do
nekakšnega droga, s katerega je bila napeljana žičnata vrv vse dol do
stebra v bližini odra. Verjetno za zipline. Ko smo se vrnili s hriba, sem
hodil okoli in opazoval ljudi. Na visečem mostu sem srečal par. Fant je
bil visok, z dolgimi lasmi, v črnih oblačilih, temnolasa punca je nosila
prevelika očala, črn pulover in hlače je prekrival roza dežni plašč. Oba
sta se široko smejala in videlo se je, da nista zgolj pila piva. Malce dlje
od odra sta stala dva fanta; s kapo na glavi in rokami v žepih svojih
jeans hlač sta se skrivala za sončnimi očali in z nogo lovila takt glasbe,
ki je bila vedno bolj trda.
»Od kod si, prijatelj?« sta vprašala poba.
»Madona, vidiš, od kod vse ljudje pridejo k nam!« sta se začudila.
»In, ti je všeč?«
»Seveda mi je všeč, tako Mehika na splošno, kot tudi tukaj,« sem
odgovoril. Povedal sem, da me navdušuje, kako smo zbrani z vseh
koncev zemeljske oble. Kako nas je morda vsega skupaj deset tujcev
našlo pot na ilegalni rave party sredi mehiškega gozda in se zdaj veselimo
z njimi, domačini.
V znak odobravanja sta sočasno prikimala. »Tudi midva bi morala
začeti varčevati. Da enkrat zbereva dovolj in lahko greva na potovanje
v Evropo, morda na kak elektronski festival, tam je tega ogromno,« je
rekel mali visokemu in slednji je prikimal.
Šel sem nazaj proti plesišču, kjer sem srečal Larisso in Mateusza.
Izgledala sta grozno, saj ju je vse tisto, kar sta pojedla čez noč, pošteno
zdelalo. Sploh Larissa, ta je pojedla vse, kar so ji dali. Preveč.
Pravzaprav so bili vsi na tisti zabavi, razen 14-letnice in njene matere,
ki sta prodajali pijačo, totalno zadeti. Zjutraj je didžej vrtel glasbo le
še samemu sebi. Ljudje so bolj ali manj naključno hodili sem ter tja po
travniku, se nekaj pogovarjali in v naslednji sekundi pozabili, o čem
se pogovarjajo in kam sploh gredo. Samo še brezizrazni obrazi za varnim
zavetjem sončnih očal. V roki voda, v glavi avtocesta proti soncu.
Tako kot je na vseh tovrstnih veselicah vsepovsod po svetu.
Videl sem enega izmed didžejev, ki je nehal vrteti. Stal je nekoliko
stran od odra in gledal v telefon. Zagovorila sva se.
27
Mehika

Kje je Jan?
28
»Koliko je po tvojem mnenju povezave med elektronsko glasbo in
drogami?« sem vprašal.
»To gre eno z drugim; kdor pravi drugače, si meče pesek v oči. Na
partyju so vedno droge, to je jasno. Niso vsi na tabletkah, ampak večina
jih je na nečem,« je skomignil z rameni.
»Pa ti, si vzel kaj?« me je še zanimalo.
»Ekstazi.«
Čez nekaj časa je prijelo. Najprej se je začel po vsem telesu širiti
prijeten občutek topline. Ni me več zeblo, čeprav je malo deževalo in
je bilo razmeroma hladno. Stopil sem na sredino plesišča, da bi bil
enako oddaljen od levega in desnega zvočnika. Predstavljal sem si
gigantske slušalke. Vse, kar je prišlo iz zvočnika, je začelo dobivati
pomen. Začel sem plesati, vse hitreje in hitreje, že kmalu sem se vrtel
kot nor, čutil sem se povezanega z glasbo, vsak takt je dobil svoj gib
mojega telesa. Bil sem srečen v tem svojem glasbenem popotovanju.
Vsi okoli so se mi zdeli srečni. Po glavi so se mi pletle najrazličnejše
misli. Med drugim sem se začel spraševati, ali je bilo prav, da sem šel
na pot. Nekoč mi je nekdo rekel, da lahko človek na LSD-ju reši marsikatero
vprašanje, ki ga tare. Hm. Nehal sem plesati in stopil nekoliko
stran od odra. Pretresal sem to svojo odločitev in pazil, da me ne
bi zaneslo čez črto, v tisti slabi del. V slab trip. Ni me, pa bi me lahko.
Sploh si ne znam predstavljati, kako je, če tako zadet zaviješ po hribu
navzdol. Nisem zavil. Prava odločitev je bila, da sem šel. Ko se je to
dognanje usedlo v možganih, sem se počutil veliko bolje.
Z Mateuszem sva hodila in se pogovarjala; če sem bolj natančen,
sva govorila eden mimo drugega. Čez čas sva opazila, da sva že v gozdu
in da sploh ne veva, zakaj in kam hodiva. Odpravila sva se nazaj, v
smeri glasbe. Ko sva bila že nekaj sto metrov stran od gozdnega roba,
sem se obrnil in pogledal v oddaljeno zelenje. Čeprav nisem nosil
očal, kljub temu da na daleč vidim slabo, sem videl krošnje zelo natančno.
Tako natančno, da sem lahko razločil drhteti v vetru vsak list
posebej, kot v kakšnem bližnjem posnetku na National Geographicu.
Celoten gozd je začel valovati kot mehiški val, ki ga naredijo gledalci
na nogometni tekmi. En gledalec, en list. Ozrl sem se v tla, trava je
bila bolj zelena kot v Wimbledonu. Skoraj fluorescentna.
Iz žepa sem potegnil telefon, da bi ta nenavaden pojav ovekovečil za
prijatelje. Vmes sem se sicer zavedel, da je to le privid, ki ga je sprožila
droga, in sem se sam sebi smejal. Vseeno sem napravil več posnetkov.
Nato sem telefon dvignil v višino oči in iz ekrana je, kot iz majhne gredice,
začela rasti trava. Bilka za bilko, dokler je ni bil poln ekran. Glej to, kaj
mi dela! Neverjetno, kakšne trike se sami s seboj lahko igrajo možgani!
Nato sva se pogovarjala z neko punco. Ob meni je stal fant popolnoma
podrtega obraza. Vedno, ko sem pogledal dekle, se je njen obraz
spremenil v masko. Takšno, ki jo vidiš v kakšnem dokumentarcu o afriških
plemenih. Ko sem pogledal fanta, sem videl obraz. Maska. Obraz.
Maska. Obraz. Halucinacije. Japonka je od tistega papirčka odtrgala
košček, velik pet kvadratnih milimetrov, in že tako doživetje! Zelo zanimivo
je bilo tudi to, da sem ves čas ohranil del možganov, v katerih
je vladala popolna umirjenost, popolna čistost. Kot da bi skozi pihal
hladen vetrič. Opazoval sem se. Kaj se pravzaprav z mano dogaja, z
mojimi občutji, kaj se dogaja z okolico? Neverjetno je, kako se lahko
možgani z ustrezno kemično sestavo spojin poigrajo z realnostjo. Kaj
sploh je resničnost, realnost? Trava je take barve, kot jo vidiš. In v tistem
trenutku je bila zelena za popizdit! Resničnost nekega trenutka.
Naslednji dan smo Mateusz, Larissa in jaz prespali. Bili smo popolnoma
povoženi. Pozno popoldan sem se komajda zvlekel do neke go-
Bila sta že na poti domov, a sta se obrnila in odšla poiskati še malo sreče.
29
Mehika

Kje je Jan?
30
stilne in nam prinesel pice. Pri teh drogah neizmerno veselje prvega
dne očitno plačaš z neizmerno slabim drugim dnevom. Charlie pa je
šel zjutraj naravnost na ogled kanjona Sumidero. Ko se je vrnil, sem
ga vprašal, kako je bilo.
»V redu, sem še bil čisto zadet, tako da je bila zanimiva izkušnja na
čolnu, ki drvi po reki. Pa opice, ptiči ...« je dejal.
»Si videl kaj krokodilov?«
»Ne veliko. Hm? Zna biti, da sem jih prestrašil,« je dejal v smehu.
Charlie je zjutraj izgledal resnično grozno. Če bi ga videla moja babica,
bi mu prižgala svečo.
V vzhodni del Ciudad de Mexica, mehiškega glavnega mesta, sem prispel
z avtobusom. Neja, s katero sva se pred leti spoznala na delu na našem
veleposlaništvu v Ameriki, živi v lepem predelu oziroma koloniji,
imenovani Condesa. Bila je sobota zgodaj zjutraj, ko sem prispel pred
moderno večstanovanjsko zgradbo. Vratarju sem v polomljeni španščini
dopovedal, da tukaj živi prijateljica, h kateri sem prišel na obisk.
»Kako pa je ime vaši prijateljici?« je vprašal možakar, ki je še napol
zehal, saj je bila ura šele šest.
»Neja Brglez. Saj je sporočila, da pridem,« sem odgovoril in pomislil,
da je verjetno ne bo našel na spisku stanovalcev, ker mu slovenska
izgovarjava imena in priimka ne bo kaj dosti pomagala.
»Neha Berglc? Je to ona? Stanovanje 212?« je vprašal in v roke vzel
slušalko domofona.
»Ja, ja, to bo ona. Ali jo lahko pokličete, prosim?« sem dejal možaku,
ki je že vzpostavljal zvezo. Nekaj časa sva čakala, ker je bila
verjetno še zakopana med rjuhe.
»Si, si, moj prijatelj je, ja. Spustite ga gor, prosim,« sem potem zaslišal
njen glas v slušalki.
Odprla so se vrata, Neja, oblečena v kopalni plašč, si je mela oči,
nekoč črne lase so zamenjali pobarvani svetli.
»O, Neja!« sem rekel veselo.
»O, Janči! Pridi naprej. Kako si? Joj, res dolgo se že nisva videla!
Deset let, je že toliko?« je dejala in dala sva si poljub na lice. Ja, res je
minilo že toliko časa, nazadnje sva se videla pred desetimi leti na 2410
California Street, Washington D. C.
Odrinila je steklena vrata in odšla sva na teraso. Zanimivo je z nekaterimi
ljudmi. Vidiš se po toliko letih in je tako, kot da bi se pogovarjal
nedolgo nazaj. Malo sva mlela, kaj se nama dogaja in kaj se
nama je zgodilo v življenju.
»Kmalu bo prišel še Adolfo, moj fant. Zdaj dela v Santiagu v Čilu,
zgodaj zjutraj je imel let. Potem pa pridejo še prijatelji, so si sposodili,
kako se že reče, no, kamioneta, in gremo na piknik,« je razlagala.
Včasih prav smešno govori, saj ne najde več slovenske besede ali
pa ji na jezik prej pade španska. To sicer ni čudno; ne druži se veliko
s Slovenci, domov hodi redko, kot moja teta Joža iz Kanade, ko reče
stricu Ediju po slovensko, »da ne boš pozabil šejving staf«. Razumem
jo, tudi sam sem že po nekaj mesecih študija na Finskem, kjer nisem
imel s kom govoriti slovensko, začel razmišljati in sanjati v angleščini.
Neja je nekaj iskala v kuhinji.
»Boš kaj spil? Šnopsa nimam več, imam neko tekilo. Dobra je.«
Na zdravje in umila sva si zobe.
Čez kakšno uro ali dve smo se odpeljali proti nakupovalnemu središču,
kjer smo naložili hrano in pijačo, ter zavili na avtocesto, ki pelje
izven mesta. Petnajst nas je bilo, takšna evropsko-mehiška družba. Uro
Dobro uro smo bili v avtu, a mesta še kar ni bilo konec. Ciudad de Mexico je ogromen.
31
Mehika

Kje je Jan?
32
in pol smo se vozili, da so se končno nehala strnjena, siva predmestna
naselja, po gradnji podobna favelam. A tudi zdaj še nismo bili v naravi,
kot bi si človek predstavljal. Zelen travnik za piknike, širok nekaj sto
metrov, je bil stlačen med dve šestpasovni avtocesti. Meso na žaru je
tako namesto ob zvokih ptičjega žvrgolenja potem cvrčalo ob vse prej
kot prijetnem hrumenju težkih vlačilcev, ki so 20 metrov stran drveli po
avtocesti. Vse to je odtehtala dobra družba, odlično meso, ki ga je spekel
Adolfo, in guacamole, ki sta ga naredili Neja in njena prijateljica. Bil
je tretji teden mojega potovanja in dobro sem se počutil v zbrani družbi
daleč na drugi strani morja. Ko smo pričeli jesti, se je zainteresirana
javnost povečala za pet članov. Okoli mize so se zbrali psi in na varni
razdalji potrpežljivo čakali, če bo kaj padlo na tla.
Ko smo fantje v krogu obirali ženske, mi je Adolfo dal pomemben
nasvet:
»Jan, ti boš zdaj potoval po Latinski Ameriki in verjetno, mislim, zagotovo,
se boš zapletal tudi s puncami. Vedeti moraš, da so vse Latinke
ljubosumne ženske. Najlepše in tudi najbolj ljubosumne so v Kolumbiji.
Prve tri mesece so umirjene, potem pa si pečen, če samo pogledaš
privlačno prodajalko na blagajni supermarketa!« je dejal in za potrditev
naredil velik požirek iz kozarca. »Zapomni si moje besede!«
Čez nekaj dni sem lahko na lastni koži načelno potrdil to teorijo. Šli
smo žurat. Negro, Nejin prijatelj, ki je pravzaprav Carlos, a je temnopolt
in ga zato kličejo Negro, nam je uredil vstop v nek očitno hud
klub. Vstopili smo kot Ray Liotta v Goodfellas, skozi kuhinjo, kjer se
mehiški kuharji sklanjajo nad lonci. Tukaj je bilo podobno. Po ozkem
hodniku smo prišli do železnih vrat, kjer se je Negro najprej nekaj
pričkal z varnostnikom, potem mu je v roko stisnil sveženj bankovcev
in lahko smo vstopili. Ker takrat še nisem govoril špansko, sem
se zagovoril z Nejino sodelavko, ki je prišla z nami na zabavo. Ni me
posebno privlačila; če si dobro pogledal, si lahko v njenem nosu videl
dlake. A je bila zanimiva sogovornica. Po kakšni uri sem nekako uvidel,
da je čas, da se poslovim in si najdem kakšno drugo sogovornico,
drugače bo upravičeno mislila, da mi je všeč. Rekel sem, da grem na
stranišče, kar je bilo sicer res, potem pa zajadral drugam. Pri šanku je
bila zanimiva punca, ki se je šalila z natakarjem. Bila je sama.
Tako kot po navadi sem navrgel nekaj besed, nekaj med humorjem
in resnostjo. Delovalo je.
»Si Nemec? Zdi se mi, da imaš nemški naglas.«
»Ne, Slovenec sem. Znam pa tudi nemško ...«
»A res? Jaz tudi, nekaj časa sem študirala v Nemčiji.«
»Na dann, wollen wir ein wenig üben? Deutsch, meine ich.« (‘No torej,
bova malo povadila? Nemško mislim.’)
»Ja, warum denn nicht! Was bringt dich nach Mexiko?« (‘Ja, zakaj pa
ne! Kaj te je prineslo v Mehiko?’)
Ni minilo več kot dve minuti, ko je prišla punca, s katero sem se
pogovarjal prej – očitno branit svoj teritorij. Mater, pa saj sva se samo
pogovarjala! Nerodna situacija. Najprej sem še nekako vozil, potem
pa je bilo jasno, da se bo treba tiste z dlako v nosu znebiti. Nekako
sem v dogajanje zvlekel Negra in ju zapletel v pogovor. Ni se sicer
zdel najbolj srečen, je pa hitro dojel, za kaj gre, in odlično odigral
svojo vlogo.
Zjutraj sem se zbudil nekje v predmestju Ciudad de Mexica. S
punco, katere imena ne poznam, sva pogledala tri epizode Prijateljev,
potem mi je naročila Uber. Dobre pol ure sem se vozil nazaj v Colonio
Condeso, kjer živi Neja. Prejšnji večer se mi vožnja ni zdela tako
dolga. No, resda sem imel na zadnjem sedežu kar precej dela, ampak
vseeno. Ko sem stopil skozi vrata, sta se Neja in Adolfo nasmihala.
»Kje si pa spal, Janči? Ha?!«
»V bistvu ne vem. Tam nekje v favelah ali kje ...« sem se popraskal
po glavi.
»V favelah? Torej je bila punca bolj revna?« je ugotavljala Neja.
»Ha? Ja, ne vem, mislim ... Kako to misliš, revna? Meni se ni zdela
revna. Kul stanovanje ima, samo daleč ven iz centra,« sem odgovoril.
»Če si pa rekel v faveli.«
»Mislim, v faveli ... Tam je doma, kjer so stanovanjske hiše povečini
sive in zgrajene poleg ali ena na drugi,« sem ji obrazložil.
»Kaj pa dela punca?« jo je še zanimalo.
»Tekmuje s konji. Se pozna, res dobro jaha,« sem ji v odgovoril v
smehu. Namuznila se je in nehala vrtati.
Z vrha nebotičnika Torre Latinoamericana, slabih 200 metrov visoko, ti
oko komaj seže do konca dvajsetmilijonskega mravljišča, imenovanega
Ciudad de Mexico. Moje začasno bivališče na prijetni aveniji Tamauli-
33
Mehika

Kje je Jan?
34
Popoldanski piknik z Nejo in prijatelji, pritepenimi z vseh vetrov …
pas je bilo zelo blizu postaje podzemne železnice Patriotismo, od koder
sem se peljal eno ali dve postaji do Tacubaye in potem proti središču
mesta. Ta ožji del mesta, kjer so za tuje obiskovalce zanimive reči, mi
je bil všeč. Široke avenije z drevesi v sredini in ob straneh, impozantne
zgradbe, kot sta Palacio des Bellas Artes ali Teatro Nacional, Audiotorio
in druge znamenitosti so lepo umeščene na trgih, da izstopajo in lahko
mimoidoči uživa v pogledu nanje. Po mestu je veliko kipov tako osebnosti
moderne mehiške zgodovine kot španskih osvajalcev ter azteških
poglavarjev. Glede na to, da je današnje mesto zraslo na območju azteške
prestolnice Tenochtitlan, je zanimivo pogledati kip Cuauhtemoca,
zadnjega azteškega vladarja, ki prekrit s čelado in s perjanico ter sulico
v roki stoji pred mogočnimi steklenimi zgradbami ter širokimi cestami
novega Tenochtitlana, stokrat večjega od tistega, ki ga je poznal. Že
v tistem obdobju, v 14. ali 15. stoletju, je bila azteška prestolnica eno
največjih mest svojega časa, zato današnji Ciudad de Mexico gotovo
opravičuje sloves mesta, na čigar ruševinah je zgrajen.
Odpravil sem se proti parku Chapultepec, kakšne pol ure hoda od kolonije
Condesa. Bila je ravno nedelja in park je bil prenatrpan z ljudmi.
35
… je bil zgolj uvertura v večerno zabavo. Nedeljsko dopoldne smo prespali.
Azteški Tenochtitlan je danes Ciudad de Mexico z milijoni prebivalcev.
Mehika

Kje je Jan?
36
Tam, kjer ni bilo ljudi, so stale stojnice s hrano in pijačo ter najrazličnejšo
bolj ali manj uporabno robo. Jezerce je bilo polno ljudi na pedolinih,
ki so morali previdno navigirati, da niso zadeli eden drugega. Vsega je
bilo preveč. Pospešil sem korak, da bi nekako prišel iz gneče do vhoda
v Antropološki muzej. Eden boljših muzejev v Mehiki domuje v arhitekturno
precej zanimivi zgradbi; sredinsko dvorišče prekriva kolosalna
streha, stoječa na enem stebru, v katerega so vklesani starodavno simboli
ljudstev, ki so živela na območju današnje Mehike.
Enajsta največja država sveta je kulturnozgodovinsko gledano bogata
država. Tudi zbirka, ki sicer ne sledi zadnjim standardom postavitve,
je zanimiva, saj so z različnih najdišč širom dežele pripeljali velike
artefakte. Najbolj znan je gotovo azteški sončni kamen, kamniti
koledar, ki priča o astrološkem znanju ljudstva Mexica, kot je drugo
ime za Azteke. Ta ogromni okrogli kamen so našli pred 200 leti med
gradnjo velikega trga pred vladno palačo, ki mu prebivalci Ciudad de
Mexica danes pravijo Zocalo. Zelo me je prevzela tudi velika olmeška
glava, ki so jo približno 1000 let pred našim štetjem izklesali Olmeki,
ljudstvo, ki naj bi živelo v Mezoameriki, zgodovinskem območju, ki
se razteza od sredine Mehike pa vse do Kostarike. Ni še popolnoma
jasno, kako so sploh pretovorili tako velike kamne, težke tudi 20 ton
in več, z območja današnjega Veracruza, od koder kamnina prihaja,
daleč v notranjost. Arheologi in zgodovinarji verjamejo, da velike
glave predstavljajo poglavarje olmeških ljudstev. Zanimivo je, da ima
vsak kamniti poglavar drugače oblikovane lase.
Čeprav imam nekakšen odpor do odprtih turističnih avtobusov,
sem v Ciudad de Mexicu kupil vozovnico in se z enim od njih tri ure
vozil po mestu. To je bila dobra odločitev. Mesto je veliko in v tem
času vodič preko zvočnika razloži ravno dovolj o glavnih znamenitostih,
zgodovini in današnjem času v mestu, da se ti začne svitati, kam
si prišel in kje je kaj. Ko smo se peljali skozi kolonijo Roma, sem videl
ogromno lokalčkov, kjer lahko človek posedi, in se popoldan vrnil tja.
Morda se zdi nepomembno, vendar v tako velikih mestih ni enostavno
najti prijetnih krajev, kjer lahko posediš, po možnosti obkrožen z
zelenjem. V avstrijskem Gradcu veš, da greš v središče mesta in da
boš tam našel vse; enako je v večini drugih manjših mest. V mestu
z 20 milijoni pa takšnega »centra« ni oziroma je več manjših središč,
raztresenih po mestu, zato moraš vedeti, kam se sploh odpraviti. Med
obiskom manjšega mesta, kjer je vse na kupu, lahko vse opraviš peš
ali s kolesom, v velemestih pa tretjino dneva preždiš na podzemni železnici.
Metro, U-Bahn, Tube, Metropolitain, Tunnellbanna ali kakorkoli
že kje pravijo podzemni železnici, mi je sicer do neke mere prijeten
prevoz – za nekaj dni, seveda. Na postajah, ki so lahko, tako kot
recimo v Moskvi ali Parizu, prave arhitekturne znamenitosti, je vedno
hladneje, saj so globoko pod zemljo. Tako za nekaj časa pobegneš
betonski vročini, nato iz temnega tunela začutiš lahen vetrič, za njim
škripanje jeklenih koles na tirnicah in že mimo tebe pribrzijo vagoni.
V vagonu si lahko sam, lahko pa stlačen kot sardela v konzervi, kakor
kdaj. Vlak ustavi, vrata se odpro in stotine ljudi se požene proti povezovalnim
prehodom do drugih linij, kjer spet vsi hitro poskačejo v vagone.
Zasliši se signal, vrata se zaprejo in že čez nekaj trenutkov vlak
drvi po temnem rovu, le tu in tam se za steklom, v katerem vidiš svoj
odsev, zabliska kakšna luč. Brez podzemne železnice bi bilo življenje
v teh prenatrpanih mestih neznosno.
Velika mesta tudi nikoli ne zaspijo. Pri takšni množici ljudi se vedno
nekje nekaj dogaja. Vedno lahko greš v restavracijo ali v trgovino,
če kaj potrebuješ, vedno je nekje zabava, da lahko predežuraš celo
noč, vse do jutra. Že že, seveda drži, da zvečer tudi Ciudad de Mexico,
New York in Tokio ležejo utrujeni v posteljo, vendar nikoli prav zares
ne zatisnejo oči.
Živel pa v tako velikem mestu ne bi nikoli. Ne več. To je preprosto
preveliko mesto! Ljudje se vsak dan vozijo ure in ure, z avtom, avtobusom
ali podzemno železnico, da pridejo v službo in potem domov.
S kolesom bo težka, saj nisem opazil kaj prida infrastrukture za kolesarje.
Če si na kolesu, te povozijo. Vse soseske niso varne in v nekaterih
človek, vajen varnega in brezskrbnega življenja, ne najame ali
kupi stanovanja. Voda iz pipe ni pitna oziroma je treba na napeljavo
v stanovanju namestiti filtrirni sistem, saj drugače pač celo življenje
kupuješ 25-litrske plastične kante postane vode. Zrak ni čist; ko se
vrneš domov s pohajkovanja po mestu, imaš v nosnicah črno. Če vam
našteto ne ustreza, potem mehiška prestolnica ni kraj, kamor bi se
želeli preseliti.
V Ciudad de Mexicu zvečer na ulicah mrgoli policije, še zlasti tam,
kjer se kaj dogaja. Nekega večera sem šel iz Nejinega stanovanja do
bližnjega lokala po pico. Hodim po ulici in naenkrat zagledam par-
37
Mehika

Kje je Jan?
38
Veliki sončni kamen je del azteške mitologije, saj predstavlja obraz boga Tonatiuha.
Nad Avenijo Pantitlan se vzpenja znameniti 183-metrski Torre Latinoamericana.
kirano veliko policijsko vozilo, napol oklepnik. Pa še drugo. Za njim
tretje. Potem policijske džipe, v katerih so zdolgočaseni možje postave
vsi po vrsti brskali po svojih telefonih. Pridem do krožišča, okoli
katerega so nasejani barčki in diskoteke. Zunaj tako kot pred vsakim
takšnim lokalom množica ljudi, ki kadijo, pijejo, se pogovarjajo in veselijo.
Nedaleč stran stoji vsaj 30 policistov z avtomatskimi puškami
v rokah. Naj se počutim varnega, ker je tukaj toliko orožja, ali ogroženega,
ker tukaj očitno mora biti toliko orožja? Najbrž se privadiš in
čez čas policije ne opaziš več. A vseeno je drugače, če sta prvi stvari,
ki ju vidiš, ko stopiš iz diskača, policijski avto z utripajočimi lučmi in
črn avtomat s kroglo v cevi. Pa še zrak je slab.
Jaz imam tipično slovensko željo. Žena, otroci, hiša na samem in
pes. Irski seter ali novofundlandec. Lahko tudi veliko meščansko stanovanje
z visokimi stropi in dvokrilnimi vrati z medeninasto kljuko,
a bi vseeno raje hišo. Ne zato, ker je to tipično slovensko, ampak ker
mislim, da je to kakovost življenja, da se zbudiš in pogledaš v zeleno.
Zvečer, ko pamži zaspijo, pa lepo na terasi s sorodno dušo srkaš kakšen
dober kabernet in poslušaš malo nočno glasbo narave.
39
Mehika

Kje je Jan?
40
Alejandro sem spoznal na Tinderju in šla sva na zmenek. Mehičanka
lepega obraza, v katerem so se skrivale španske in staroselske poteze.
Dobila sva se v koloniji Roma pred mehiškim suši barom. Ja, mehiški
suši obstaja in pravzaprav je precej dober. Pogovor je stekel brez težav,
čeprav je najprej nekoliko sramežljivo rekla, da ne govori dobro
angleško. Tako sva se potem dogovorila, da bom jaz govoril špansko,
ona pa angleško. Seveda sva bolj kot ne govorila angleško, ker takrat
moja španščina še ni bila na nivoju za kakšne resne pogovore. Delala
je na eni izmed fakultet, na inštitutu, ki se ukvarja s preučevanjem
kultur staroselskih ljudstev.
»Deset odstotkov mehiške populacije je staroselcev. To je okoli deset
milijonov ljudi. Jaz sem četrt Indijanka, recimo. Moja babica je bila
iz plemena nekje na jugu Mehike,« je razložila.
Torej se nisem zmotil glede njenega obraza.
»Staroselci imajo danes veliko težav, ker jim država ne omogoča
ohranjanja jezika in kulture. V šolah je zgolj španščina. Ničesar nimajo
v svojih jezikih, tako se vse skupaj pozablja. Po drugi strani je
težava, da so te skupnosti izjemno revne in se ne znajdejo v moderni
družbi, ker se proti temu, da bi izgubili svojo identiteto, borijo z izoliranostjo,«
je nadaljevala. Opazil sem njene divje oči.
Alejandra je živela v koloniji Roma, dokaj varnem predelu mesta.
Stanovanje si je delila s prijateljico, ki je tisti večer ni bilo. Opremljeno
je bilo preprosto, a na nek način lepo. Tla so bila iz podolgovatega
rjavega parketa. Na knjižni polici sem našel zbirko knjig, med katerimi
je bila v lepem usnjenem ovoju tudi Andrićeva Un puente sobre el
Drina, Most na Drini. Sredi sobe je bila masivna omara za pijačo, ki se
je odpirala navzdol. Iz umetelno oblikovane steklenice je Alejandra
nalilo neko žganje, ki ga je njeni sostanovalki podaril stric. Pogovarjala
sva se, poslušala glasbo. Sedla sva na kavč.
»Te lahko poljubim?« sem jo vprašal.
»Lahko, ja,« je odgovorila.
Poljubil sem njene polne, mehke latinske ustnice, ki so se kar razlile
po mojih.
Sprehod pod Popocatepetlom, najbolj aktivnim mehiškim ognjenikom
»Skeniraj kodo, obvezno daj zvočnike pune na glas in potuj z mano. Začelo se je.«
41
Mehika