EVO 093

Brez
ročne zavore
JANOŠ PEČNIK
Očitno gre zares
VEDNO SEM SI MISLIL, DA BO MOTORJU Z NOTRANJIM
zgorevanjem začela teči voda v grlo takrat, ko bo njegov konec v svoji
ponudbi naznanila ena izmed premijskih znamk velike nemške trojice.
No ja, zgodilo se je hitreje, kot sem si mislil. Pri Audiju so namreč
sporočili, da bodo leta 2026 predstavili svoj zadnji motor z notranjim
zgorevanjem. Torej takrat bo po vsej verjetnosti predstavljen zadnji novi
Audi, ki ga bo mogoče dobiti z bencinskim ali dizelskim motorjem. In če
bodo v proizvodnji oddelali življenjsko dobo tega modela, morda šest ali
sedem let, to pomeni, da imamo pred seboj še desetletje Audijev, v katere
bomo točili gorivo. Če ne bo načrtov vmes pospešila še kakšna prepoved
ali otežitev prodaje takšnih vozil, ki se pričakuje med letoma 2030 in 2035.
Vprašanje je - ali to močno sporočilo za Audi, ki se je tako pridružil
Jaguarju, Fordu in Volvu, pomeni zgodnjo prednost ali pa je nemara morda
celo strel v koleno? Elektrika je med epidemijo nedvomno dobila pospešek.
Pravzaprav je tudi avto nekako pridobil na veljavi. Ponuja ne le veliko mero
individualnega udobja, ampak tudi veliko mero varnosti in je kot nekakšen
varnostni balonček, ki omogoča varno potovanje, brez velike možnosti tveganja
za okužbo. No ja, predvsem pa je bil seveda edina možnost ob skoraj
popolni ustavitvi javnega prometa. Tako nedvomno obstaja precej okoljsko
ozaveščenih ljudi, ki so vsakodnevno uporabljali javni promet in se sedaj
odločili za nakup električnega avtomobila.
“Da je motor z notranjim zgorevanjem
izgubil primat, bomo vedeli takrat, ko
se bodo otroci pri igri z avtomobilčki
namesto z ‘brrrr’ pričeli oglašati s ‘sssss’.”
Pri Ernst & Young so sestavili model, ki predvideva, da bo globalna
prodaja električnih vozil prodajo vozil z motorjem na notranje zgorevanje
prehitela leta 2033, v Evropi pa že leta 2028. Do 2031 naj bi pri tem prednjačila
Evropa, od 2032 pa naj bi vodilno vlogo pri prodaji električnih
vozil prevzel kitajski trg. V Evropi, na Kitajskem in v ZDA naj bi potem do
leta 2045 le še odstotek prodanih novih vozil poganjal motor z notranjim
zgorevanjem.
Seveda smo sedaj že dobro zakorakali v elektrifikacijo, ki se odvija vse
hitreje. Električni avtomobili kot izključno prevozno sredstvo in nadomestek
povprečnega mestnega ali družinskega avtomobila so me hitro
prepričali. V primerjavi z mineštro filtrov DPF, turbinskih polnilnikov in
ventilov EGR, ki nato potrebuje zvočnike, da zveni kot bencinski motor,
so za vsakdanjo uporabo precej bolj elegantni (in predvsem čistejši!). Na
koncu dneva ga priklopiš na polnilnico in si zmagal. Čeprav si še vedno
zares ne predstavljam, kako bodo izgledale “črpalke” ob hrvaški avtocesti,
ko se bodo horde električnih avtomobilov valile proti Dalmaciji.
Za tisto, kar nas v tej reviji žene - torej slogan “vožnja je strast”, pa me
elektrika žal nikoli in nikdar ne bo povsem prepričala. Izkušnja je enodimenzionalna
in pogovarjamo se lahko le še o surovih zmogljivostih,
nad katerimi se od neke točke naprej težko navdušim. Podobno kot nad
svetilnostjo žarnic. Že linearnosti pospeškov, ki jih prinaša zmogljiv avto
na električni pogon, ne prenašam najbolje. Ne čutim več vznemirljivosti,
ampak večinoma le nelagodje v želodcu. Še očitnejši pa je seveda manko
zvočne kulise. Sluh je izjemno močan čut in zvoki se nam globoko vtisnejo
v spomin. Podobno kot vonj ljubljenega človeka. Ravno pred dnevi
se je za menoj na parkirišču prikradla 911-ica generacije 996. V trenutku
se mi je naježila koža, saj sem nemudoma vedel, za kateri avtomobil gre.
Val spominov me še vedno preplavi tudi takrat, ko zaslišim zvok Alfinega
1,6-litrskega Twin Spark bencinarja, ki je poganjal moj prvi avtomobil.
Ja, tako pomemben je slušni dejavnik izkušnje. Vznemirljiv zvok - bodisi
motorja neposredno bodisi izpuha - je zame nato pri športnem avtomobilu
pomemben enako kot surove zmogljivosti. Ko se za teboj pripelje električni
avtomobil, pa je jasno le to, da je ta - električen.
Zato sem pričakoval, da bosta tehnologiji pri proizvajalcih, kot je Audi,
sobivali še precej dlje in nekako našli vsaka svojo vlogo. No ja, po novici o
napredku pri sintetičnih gorivih še vedno polagam upe na Porsche, BMW
in nekatere druge (med največjimi se ne da Toyota). Pravzaprav ne vem,
kako je mogoče, da proizvajalci diskurza še niso očitneje razdelili na dve
tematiki - mobilnost in razvedrilo (ali pa duhovnost, če želite). Novo obdobje
mobilnosti bo namreč zanesljivo pomenilo odmik od avtomobila kot
izdelka, ki ga je mogoče kupiti, in premik osredotočenosti na uporabnika.
Zato je pogovor o elektrifikaciji svojevrsten paradoks, saj je avto vprašljiv
že kot koncept. Kaj mi namreč pomaga električno vozilo, če bom zjutraj
z njim na poti iz Celja proti Ljubljani še naprej stal že na Lukovici? Nova
mobilnost bo vsekakor morala pomeniti temeljito povezanost različnih
zelenih prevoznih sredstev, med katerimi je avto le ena od možnosti. Pa še
tega si bomo verjetno vse redkeje lastili sami. Ali me zanima, če bo samovozeči
električni mehurček, v katerem se bom čez 20 let slučajno peljal na
letališče, Audijev? Prav toliko, kot me zanima, da imam Rowentin sesalec
(če me spomin ne vara).
Po drugi strani pa se, kot rečeno, še vedno slepimo, da nam lahko električni
pogon ponuja enako veselje v vožnji, ki bo na takšen ali drugačen
način nekako moralo preživeti. Še vedno namreč - morda naivno, vsekakor
nekoliko sebično, zagotovo pa srčno - upam, da bo z rešitvijo mobilnosti
zame (in za vse, ki se poistovetite z mantro »vožnja je strast«) obstajal
prostor, v katerem se bom lahko tu in tam odklopil od digitaliziranega,
električno gnanega sveta ter užival v osredotočeni vožnji ob premikanju
valjev in rohnenju izpuha.
Da je motor z notranjim zgorevanjem izgubil primat, bomo vedeli takrat,
ko se bodo otroci pri igri z avtomobilčki namesto z “brrrr” pričeli oglašati
s “sssss”. Pesem valjev in izpuha pa bo gotovo tista, ki jo bomo pogrešali
najbolj. x
044 evo