Svet in ljudje marec 21 prelistaj

Drage bralke in bralci,
pomlad nas je vse v plaščih in bundah presenetila, prijetno sonce − in sproščanje
ukrepov − sta oživila naše potovalne brbončnice, srce je zatrepetalo
ob misli na počitnice in potovanja, in čeprav že napovedujejo ohladitev,
tako vremensko kot epidemijsko, se je Pandorina skrinjica odprla. Tudi
slovenske turistične agencije so v zadnjem času poročale o povečanem zanimanju
za potovanja in počitnice v pomladanskih in poletnih mesecih,
navsezadnje je pretekli vikend na Kanarske otoke po dolgem času poletel
prvi čarter z Brnika, nekaj pa jih napovedujejo še za prihodnje mesece.
Tokratna galerija sicer ne spada ravno pod razdelek »potovanja«, a pod
besedo »svet« se razume tudi neživa narava in tokrat predstavljamo elemente
narave, ki so del zemlje, po kateri hodimo − minerale. Približani
svet mineralov je pisan, poln nepravilnih podob in oblik, a vendar popoln.
Rada bi vas tudi opozorila na našo novo rubriko, Kulturna potepanja
po slovenskih pokrajinah, v kateri bomo predstavljali etnološko in stavbno
dediščino ter arhitekturo slovenskih pokrajin. Naš namen je, da vas, bralce,
poskušamo navdušiti za raziskovanje naše dediščine in države. Prvi prispevek
je pripravila Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota in
izpostavlja nesnovno dediščino, šege in navade, podeželsko stavbno dediščino
in kamnite nagrobnike, ki so posebnost pomurskega in porabskega
prostora.
Vzemite si čas tudi za druge prispevke, o Bolgariji, Tračanih in vrtnicah,
nomadih na jugu Maroka, Benetkah v snegu ter zelenortskemu Salu. Za
idejo pa vam dajemo še izlet do Maribora in njegovih jezer ter sankanje s
Prevale, tu se boste zaradi vremena verjetno morali malo podvizati.
Še posebej pa izpostavljam tokratno naslovno fotografijo (in prispevek)
Mareta Lakoviča, ki malo spominja na McCurryjevo iz osemdesetih in,
pravzaprav gre zadaj za podobno zgodbo, skrčeno na nekaj samostalnikov
− Afganistan, vojna, begunstvo, tabori, boj za obstanek … Del sveta na presečišču
Afganistana, Pakistana in Kitajske je obiskal na prelomu tisočletja
in prav žalostno je, da se v dvajsetih letih, kolikor je preteklo med obema
fotografijama, ni prav nič spremenilo. V besedilu je čutiti vse veličastje tega
ogromnega prostora in ljudstev, ki v negostoljubnih razmerah vztrajajo že
tisočletja, in obenem majhnost, vezano na neprestane vojne, verska zatiranja
in zaton cvetočih civilizacij, ki jih nihče ni in ne prepreči. Koliko ljudi
sploh pomisli, da je nekdo, ki je bil rojen v Afganistanu konec 70. let, že
takoj doživel 10-letno sovjetsko-afganistansko vojno, potem državljansko
vojno, ki je trajala 12 let, nazadnje pa napad ZDA leta 2001. Spopadi med
talibani in ZDA po 20 letih še vedno trajajo, država pa je v kaosu. Ta dotična
oseba v svojem štiridesetletnem življenju sploh ni spoznala miru, morda
tudi doma ne. V takih razmerah so mladi in perspektivni ljudje, ki predstavljajo
srce države, onemogočeni, otroci nimajo otroštva in ne prihodnosti,
starši ne sredstev, da bi jih dostojno preživljali, starejši pa so brez možnosti,
da predajo modrosti naslednji generaciji − in vse to le zaradi lakote po
oblasti in ozemlju. Wikipedija pravi, da je od 70. let pa do zdaj zaradi vojne
v Afganistanu umrlo okoli 1.800.000 ljudi. Koliko še?
Uvodnik
Katja Škapin, urednica
www.svetinljudje.si 1