Svet in ljudje marec 21 prelistaj

Afganistan – dežela izgubljenih iluzij 

Bolgarija – Tračani in vrtnice 

Zelenortski otoki – otok Sal 

KULTURNA POTEPANJA PO SLOVENSKIH POKRAJINAH: Dediščina Pomurja 

GALERIJA: Čudoviti svet mineralov 

IDEJA ZA IZLET: Jezera vzhodno od Maribora 

Marec 2021 | št. 269/XXIV | cena 5,49 € | www.svetinljudje.si | Prva slovenska popotniška revija

Drage bralke in bralci, 

pomlad nas je vse v plaščih in bundah presenetila, prijetno sonce − in sproščanje 

ukrepov − sta oživila naše potovalne brbončnice, srce je zatrepetalo 

ob misli na počitnice in potovanja, in čeprav že napovedujejo ohladitev, 

tako vremensko kot epidemijsko, se je Pandorina skrinjica odprla. Tudi 

slovenske turistične agencije so v zadnjem času poročale o povečanem zanimanju 

za potovanja in počitnice v pomladanskih in poletnih mesecih, 

navsezadnje je pretekli vikend na Kanarske otoke po dolgem času poletel 

prvi čarter z Brnika, nekaj pa jih napovedujejo še za prihodnje mesece. 

Tokratna galerija sicer ne spada ravno pod razdelek »potovanja«, a pod 

besedo »svet« se razume tudi neživa narava in tokrat predstavljamo elemente 

narave, ki so del zemlje, po kateri hodimo − minerale. Približani 

svet mineralov je pisan, poln nepravilnih podob in oblik, a vendar popoln. 

Rada bi vas tudi opozorila na našo novo rubriko, Kulturna potepanja 

po slovenskih pokrajinah, v kateri bomo predstavljali etnološko in stavbno 

dediščino ter arhitekturo slovenskih pokrajin. Naš namen je, da vas, bralce, 

poskušamo navdušiti za raziskovanje naše dediščine in države. Prvi prispevek 

je pripravila Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota in 

izpostavlja nesnovno dediščino, šege in navade, podeželsko stavbno dediščino 

in kamnite nagrobnike, ki so posebnost pomurskega in porabskega 

prostora. 

Vzemite si čas tudi za druge prispevke, o Bolgariji, Tračanih in vrtnicah, 

nomadih na jugu Maroka, Benetkah v snegu ter zelenortskemu Salu. Za 

idejo pa vam dajemo še izlet do Maribora in njegovih jezer ter sankanje s 

Prevale, tu se boste zaradi vremena verjetno morali malo podvizati. 

Še posebej pa izpostavljam tokratno naslovno fotografijo (in prispevek) 

Mareta Lakoviča, ki malo spominja na McCurryjevo iz osemdesetih in, 

pravzaprav gre zadaj za podobno zgodbo, skrčeno na nekaj samostalnikov 

− Afganistan, vojna, begunstvo, tabori, boj za obstanek … Del sveta na presečišču 

Afganistana, Pakistana in Kitajske je obiskal na prelomu tisočletja 

in prav žalostno je, da se v dvajsetih letih, kolikor je preteklo med obema 

fotografijama, ni prav nič spremenilo. V besedilu je čutiti vse veličastje tega 

ogromnega prostora in ljudstev, ki v negostoljubnih razmerah vztrajajo že 

tisočletja, in obenem majhnost, vezano na neprestane vojne, verska zatiranja 

in zaton cvetočih civilizacij, ki jih nihče ni in ne prepreči. Koliko ljudi 

sploh pomisli, da je nekdo, ki je bil rojen v Afganistanu konec 70. let, že 

takoj doživel 10-letno sovjetsko-afganistansko vojno, potem državljansko 

vojno, ki je trajala 12 let, nazadnje pa napad ZDA leta 2001. Spopadi med 

talibani in ZDA po 20 letih še vedno trajajo, država pa je v kaosu. Ta dotična 

oseba v svojem štiridesetletnem življenju sploh ni spoznala miru, morda 

tudi doma ne. V takih razmerah so mladi in perspektivni ljudje, ki predstavljajo 

srce države, onemogočeni, otroci nimajo otroštva in ne prihodnosti, 

starši ne sredstev, da bi jih dostojno preživljali, starejši pa so brez možnosti, 

da predajo modrosti naslednji generaciji − in vse to le zaradi lakote po 

oblasti in ozemlju. Wikipedija pravi, da je od 70. let pa do zdaj zaradi vojne 

v Afganistanu umrlo okoli 1.800.000 ljudi. Koliko še? 

Uvodnik 

Katja Škapin, urednica 

www.svetinljudje.si 1

Marec 

4 GALERIJA: Čudoviti svet mineralov 

16 Afganistan – dežela izgubljenih 

iluzij 

28 Bolgarija – Tračani in vrtnice 

4 

16 

38 Med nomadi na jugu Maroka 

48 IDEJA ZA IZLET: Jezera vzhodno 

od Maribora 

56 Zelenortski otoki – otok Sal, 

bolj počitniški kot popotniški 

66 POGLED NAZAJ: 2020 na Kitajskem 

in covid-19 

72 Benetke v snegu 

82 Sankanje s Prevale 

88 KULTURNA POTEPANJA PO SLOVENSKIH POKRAJINAH: 

Dediščina v Pomurju 

96 Nagradna križanka 

28 

38 

2 marec 2021


Kopuča aragonita, Kamniška jama 

Čudoviti svet 

mineralov 

Fotografije: Davorin Preisinger - Davo 


Galerija 

1 

2 

1 Kristal ametista, Brazilija 

2 Aragonitni ježki, Podčetrtek 

3 Aragonitni kristali, Kamniška jama 

4 Kopuča kremenovih kristalov, Kitajska 


Galerija 

3 

4 


Afganistan – 

dežela 

izgubljenih iluzij 

Besedilo in fotografije: Mare Lakovič 


Afganistan 

Afganistan in 

mladostne sanje 

Spomini na moje otroštvo in prva 

sanjarjenja o divjini in prostranstvih 

Srednje Azije so vezani na 

branja knjig in zapisov prvih raziskovalcev 

tega praznega prostora, 

kot so bili Nikolaj Przevalski, Sven 

Hedin, Aurel Stein in Francis Younghusband, 

ki so konec 19. stoletja 

oziroma nekaj kasneje odkrivali 

zadnje bele lise Srednje Azije na 

širšem območju Tibeta, puščave 

Takla Makan, Xinjianga, severnega 

Pakistana, Pamirja, Tien Shana in 

zlasti skrivnostnega Afganistana, 

ki mi je bil od nekdaj skrivnosten, 

brezčasen prostor. Stari, podedovani 

in zaprašeni avstro-ogrski atlas 

iz leta 1880, ki je bil v tistem času 

še poln neznank, ima še zmeraj 

spoštljivo mesto na mojih knjižnih 

policah. Še vedno imam pred očmi 

tudi neki stari članek iz ameriške 

revije National Geographic o nomadskih 

Kirgizih Wakhanskega 

koridorja in predvsem članek o 

skrivnostnih Kafirjih Nuristana v 

pogorju Hindukuša. Pa nore zgodbe 

iz prve angleško-afganistanske 

vojne (1839−1842), o tisti nesrečni 

britanski vojaški odpravi pod vodstvom 

Williama Elphinstona, ko se 

je zaradi britanske kolonialne oholosti 

in podcenjevanja z osvajalnega 

pohoda proti Kabulu in Ghazniju 

od 4500 britanskih vojakov v Jalalabad 

izčrpan in komaj živ vrnil 

samo dr. William Bryden. Vsi 

ostali so bili brutalno pokončani 

na zasneženih gorskih prelazih in 

puščavah vzhodnega Afganistana 

kot opomin in nemi pomnik vsem 

bodočim zavojevalcem. 

Afganistan je eden izmed tistih 

kotičkov sveta, ki še danes izžarevajo 

nekakšno brezčasno energijo in 

duha davno pozabljenih časov. Na 

eni strani je to dežela rasnih in plemenskih 

krutosti, večnih spopadov 

med rivalskimi ljudstvi, revščine, 

18 marec 2021 

lakote in nepredstavljive zaostalosti, 

po drugi strani pa je to svet, ki kljub 

vsej tragiki izžareva neuničljivo življenjsko 

energijo, vitalnost ter lepoto 

geografsko surovega sveta, kjer 

se puščave in neskončna prostranstva 

spogledujejo s čudovitimi gorami. 

To, kar najbolj krasi Afganistan, 

pa sta prav gotovo njegova etnična 

pestrost in ponos, ki sta stoletja odvračala 

vse zavojevalce. 

To je svet, kjer so se srečevale civilizacije 

Perzijcev, Sarmatov, Partov, 

Baktrijcev, Kušanov in zmagovitih 

Grkov Aleksandra Makedonskega 

ter njihovih potomcev, ki so 

v skrivnostni Baktriji nadaljevali 

idejo helenskega kozmopolitizma. 

Islam, ki so ga v 7. stoletju prinesli 

Arabci, je preplavil svet perzijskih 

kultov, sasanidskega zaratustrstva, 

nestorijanskega krščanstva in predvsem 

povzročil zaton budizma, ki je 

bil pred tem na ozemlju današnjega 

Afganistana in Pakistana glavna religija. 

S prihodom turško govorečih 

ljudstev v 13. stoletju, v času Džingiskana, 

je postala etnična, kulturna 

in jezikovna struktura tega prostora 

še bolj zapletena. Skozi divja srednjeazijska 

prostranstva je potekala 

tudi znamenita Svilna pot; mesta 

Samarkand, Buhara, Kandahar, 

Herat ali Isfahan pa so postala cvetoče 

oaze in stičišča kultur. 

Kljub kaosu, ki ga je videti v 

labirintu bazarjev kakšnega starodavnega 

afganistanskega ali tudi 

pakistanskega mesta, tudi v tem 

robnem, od vsega pozabljenem 

svetu obstajajo nekakšna harmonija, 

prvinska lepota, medsebojna 

strpnost, neuničljiva vztrajnost in 

ponos na svojo identiteto. Afganistan 

je dežela, ki jo krasijo čudovite 

naravne danosti in predstavlja 

nekakšno kulturno in geografsko 

stičišče jugozahodne Azije, kjer 

so se že v 19. stoletju križali geostrateški 

interesi velesil, v tem 

primeru carske Rusije in Velike 

Britanije. Nikoli pa ta prostor ni 

Afganistan je dežela, ki jo 

krasijo čudovite naravne 

danosti in predstavlja 

nekakšno kulturno 

in geografsko stičišče 

jugozahodne Azije, kjer so 

se že v 19. stoletju križali 

geostrateški interesi velesil, 

v tem primeru carske Rusije 

in Velike Britanije. 

1 Pokopališče v dolini Rumbur 

2 Wakhanski koridor

Med nomadi 

na jugu Maroka 

Besedilo in fotografije: Daša Ganna Mahmoud 

38 marec 2021 

Videti je kot iz filma ali reklame … pa ni. V Sahari je tak čaj vsakdanja navada. 

Na poti. Pri počitku. Med delom, kjerkoli ...

Med nomadi na jugu Maroka 

Pred štirimi leti se mi je povsem nepričakovano zgodilo, da sem vstopila v amazirski 

(berberski) dom v mali vasici Takojt (izgovori se Takoš), ki leži blizu Merzouge, 

ta pa ob vznožju prelepih sipin Erga Chebbi. 

Erg Chebbi so sipine (»erg« v arabščini pomeni sipina), 

ki potekajo vzdolž alžirsko-maroške meje. Dolge 

so 28 m, široke pa 5 do 7 km. V višino dosegajo tudi 

do 150 m in več, njihovo vznožje pa se nahaja na 760 

m. Najbližji mesti sta Erfoud (30 km) in Rissani (20 

km). Sipine so zlato rdečkaste barve, okoliška »hamada« 

(kamnita puščava) pa je črne in sive barve. 

Merzouga je že kar globoko v Sahari. Če ne bi maroški 

kralj Hasan II. v osemdesetih letih preteklega 

stoletja dal zgraditi mogočnega vodovoda z več kot 

100 km oddaljenega Atlasa, tu življenja ne bi bilo. To 

se je zgodilo po »zelenem pohodu« jeseni 1975, ko 

je živahna obmejna vasica Merzouga izgubila obmejno 

trgovino, saj sta Alžirija in Maroko mejo zaradi 

maroške zasedbe Zahodne Sahare zaprla. Mogoče bi 

tu živelo občasno nekaj živinorejcev − nomadov − in 

to bi bilo vse. Tako pa je zaradi vode nastala velika 

oaza. V Merzougi danes cveti turizem. Turisti z vsega 

sveta prihajajo gledat rdečkaste sipine, jahat kamele 

dromedarje, se vozit s štirikolesniki in džipi ter prenočevat 

v kampe, ki so dobri posnetki tradicionalnih. 

Merzouga 

In v tem svetu, kjer živijo maroški Amaziri (Berberi) in 

puščavski Tuaregi, sem torej v zelo nepričakovanem trenutku 

dobila svoj maroški dom. Ko sem februarja 2020 

v najetem snežno belem Dacia Loganu prišla v Merzougo, 

si je mama Aisha avto dobro ogledala in potem v 

blago zveneči amazirščini rekla: »To bo v redu. Šlo bo.« 

V Tangirju, na severu Maroka, blizu Gibraltarskih 

vrat, stoji tovarna, kjer izdelujejo »puščavsko« 

inačico že tako močnih in robustnih Dacij. Tisto, 

kar je za evropske razmere plastika na avtu, je tu 

močno, skoraj nezlomljivo železo. 

Mama Aisha ima sedem otrok. Povprečje v tem 

delu sveta. Štiri dekleta in tri fante. Njen mož in 

oče vseh teh otrok je Moha (Mohammed), čez zimo 

gradbenik, poleti pa mojster za posebno tehniko »puščavskega 

savnanja v vročem pesku«, ki ga tu imenujejo 

»sandshower«. Moha je glavni prinašalec družinskega 

denarja, čeprav vsi trije sinovi že krepko delajo. 

Mama Aisha pa seveda šefica doma. Dve dekleti sta 

že poročeni, pri hiši pa je še vedno sedem ust. 

Merzouga je že kar globoko v Sahari. Če 

ne bi maroški kralj Hasan II. v osemdesetih 

letih preteklega stoletja dal zgraditi 

mogočnega vodovoda z več kot 100 km 

oddaljenega Atlasa, tu življenja ne bi bilo. 

Če ste kdaj dvomili o tem, da je v muslimanskem 

svetu (Amaziri in Tuaregi so v 7. st. prevzeli muslimansko 

vero) mama šefica in kraljica doma, vam kar 

takoj lahko zatrdim, DA JE! To, kar se nam včasih 

ZDI, da ženske v tem svetu zelo trpijo in so manjvredne, 

ni nujno res, zunanji videz velikokrat vara … 

Načrt 

Tako si je mama Aisha zamislila, da bi odpotovali z 

Dacio Logan, snežno belo, kot se za puščavo spodobi, 

nekam na jug, obiskat njenega ljubega starejšega brata 

Abduja (Abdellatifa) in njegovo družino. Brata ni videla 

že več kot deset let, sem pa slišala junaške zgodbe 

o njem, še vedno živi kot nomad, s celo družino in 

vsaj petsto kozicami. To se mi je takoj zdelo zanimivo 

in zelo vabljivo. Fantje so si pozorno ogledali gume, 

rezervno gumo in podvozje in družno ugotovili, da 

bo šlo. Ogledu so se pridružili stari oče, pa neporočeni 

stric in nekaj sosedov. Vse skupaj pa je nadzorovala 

mama Aisha, z rokami v bokih in povsem tiho. 

Potem si je mama Aisha zamislila, da bi nazaj grede 

naredili še en manjši ovinek in šli v Tafraut Sidi Ali 

obiskat drugo hčer Khadijo, ki ima hčerko Fatimo, ki 

so jo videli le ob rojstvu pred dvema letoma. Tukaj je 

navada, da pride hčer rodit prvega otroka v mamin 

dom, ostane kak mesec, potem pa gre nazaj na svoj 

dom (običajno moževo domačijo). 

Ker sem malo Fatimo videla staro štiri dni, ko še 

niti imena ni imela (tu dobijo otroci po tradiciji ime 

sedmi dan po rojstvu, takrat zakoljejo lepega mladega 

ovna, nesejo otroka trikrat okoli njega in mu dajo 

ime), sem bila navdušena. Malo sem se pozanimala, 

kako daleč bomo šli in ali so ti kraji na zemljevidu ali 

celo na aplikaciji Google Maps. Vsi so se zelo zabavali 

ob mojem vprašanju … Mama Aisha je rekla, da 

se ji zdi, da bomo prevozili približno 80 km ali manj. 

No, to je pa mala malica, sem si dejala. 

Odprava 

Naslednje jutro se je odprava začela. Sama sem v prtljažnik 

vrgla dve volneni odeji, eno torbo različnih 


Jezera vzhodno 

od Maribora 

Besedilo in fotografije: Mateja Mazgan 


Ideja za izlet 

Vzhodno od Maribora, v bližini avtoceste v smeri Murske Sobote se nahaja kar pet 

zanimivih jezer za raziskovanje, sprehode ali pa samo oddih v lepi naravi. 

Perniško jezero 

Ljubljana–Perniško jezero: 

Razdalja: 138 km 

Čas vožnje: 1 h 20 min 

1 

Maribor–Perniško jezero: 


Čas vožnje: 15 min 

Koordinate Perniškega jezera: 46.590538°N / 

15.723184°E 

Perniško jezero je akumulacijsko jezero, ki je z nasipom 

razdeljeno na dva dela. Namen jezera je uravnavanje 

vodnega režima reke in varstvo pred poplavami. 

Čez nasip je speljana cesta, po kateri se lahko sprehodimo, 

lahko pa to storimo tudi po preostalih cestah 

ob jezeru. Prometa je malo, drugih sprehajalnih poti 

pa ni na voljo. Jezero je priljubljeno med ljubitelji 

fotografije, saj le-ti tam najdejo zanimive motive, še 

posebej ob jutranji zori. 

Jezero Pristava 

Ljubljana–jezero Pristava: 



Maribor–jezero Pristava: 



Koordinate jezera Pristava: 46.567313°N / 

15.761211°E 

2 

3 

Jezero Pristava ali z drugim imenom Šikerjev ribnik 

so včasih imeli v lasti grofje Herbersteinovi, da so v 

njem gojili ribe. Jezero je še danes priljubljena točka 

ribičev. Privablja pa tudi sprehajalce. Okoli jezera je 

speljana pohodna pot, za katero potrebujemo približno 

1 h umirjene hoje. Na voljo je tudi nekaj lesenih 

klopi, ki sicer pogosteje služijo ribičem. Skoraj vsakič 

na jezeru naletimo vsaj na nekaj labodov ali račk, ki 

nestrpno čakajo na košček kruha. 

Jezero Komarnik 

Ljubljana–jezero Komarnik: 



1, 2, 5 Perniško jezero 

3 Jezero Komarnik 

4 Jezero Pristava 



4 

5 



Maribor–jezero Komarnik: 

Razdalja: 21 km 


Koordinate jezera Komarnik: 46.575256°N / 

15.804222°E 

Jezero Komarnik je sicer umetno, a izgleda, kot da bi 

bilo pravo. Njegova zgodovina sega v 16. stoletje, ko 

je bilo prvič omenjeno, lastniki gradu Hrastovec pa 

so tudi to jezero uporabljali za gojenje rib. Področje 

jezera danes velja za eno najpomembnejših gnezdišč 

vodnih ptic v Sloveniji. Okoli jezera je speljana Franceva 

pot, ki ima podaljšek do Črnega križa, jezera 

pa se dotakne tudi krožna Agatina pot, ki se začne 

v Hrastovcu. 

6 

Pohod po Francevi poti 

Pohod okoli jezera Komarnik je zelo zanimiv, slikovit 

in poučen. S pomočjo informacijskih tabel se 

naučimo marsikaj zanimivega o tam živečih živalih, 

rastlinah in rimskih gomilnih grobiščih, od katerih 

pa žal ni ostalo ničesar več. Odcep poti vodi do Črnega 

križa. Za pohod po Francevi poti z vsemi ogledi 

potrebujemo približno 1,5 h. 

Opazovanje ptic ob jezeru Komarnik 

Ob jezeru je urejen poseben prostor za opazovanje 

ptic skozi lesene špranje. 

7 

Lovska preža ob jezeru Komarnik 

Ob poti je manjša lovska preža, s katere je lep razgled 

na jezero ter okolico. Lepo se vidi vse do gradu 

Hrastovec. 

Pohod po Agatini poti 

Agatina pot vodi od gradu Hrastovec ob jezeru Komarnik 

in nazaj do Hrastovca. Za pot potrebujemo 

približno 2,5 h. 

Grad Hrastovec 

Grad Hrastovec si lahko ogledamo le od zunaj, saj 

je v njem socialnovarstveni zavod. Zunanjost gradu 

skupaj z ribnikom je zelo zanimiva za ogled. Dostopamo 

lahko tudi do grajskega dvorišča. 

8 

9 

Črni križ 

Pot do Črnega križa se odcepi od poti, ki vodi okrog 

jezera. Potrebujemo dodatnih 10 minut v eno smer. 

Črni križ je povezan z legendo dekleta Agate, ki jo je 

ubila mati njenega ljubljenega Friderika Herbersteina, 

saj je ni marala. Friderik ji je dal v spomin posta- 


Zelenortski otoki – 

otok Sal, bolj počitniški 

kot popotniški 

Besedilo in fotografije: Romana Mlinarič 


Zelenortski otoki 

Obujam spomine na jesen 2019 in sem vesela, da sva še izkoristila čas za potovanje. 

Le kdo bi takrat vedel, kakšno leto nas čaka. Zelenortski otoki so dobra izbira za 

pobeg v tople kraje v hladnejših mesecih. Povprečne dnevne temperature decembra 

in januarja segajo od 22 do 25 °C. Razmeroma blizu so nam in tudi cenovno precej 

dostopni. Let brez prestopanja iz Milana na Sal traja slabih šest ur, iz Benetk s prestopanjem 

v Lizboni pa sedem ur, seveda moramo tu upoštevati še čakanje med poletoma. 

Tako se je na prvi pogled neugodna povezava iz Benetk na otok Sal, s skoraj 

24-urnim vmesnim postankom v Lizboni, izkazala za zelo dobro. Pozno zvečer sva 

priletela v Lizbono, prenočila v hotelu na letališču in si naslednji dan privoščila celodnevno 

pohajkovanje po mestu. Potem pa s poznovečernim letom poletela na Sal. 

Malo neprijetno sva se počutila na 

letališču na Salu, ko naju ni čakal 

naročeni prevoz. Potovala sva v lastni 

režiji, kar sicer za naju ni noben 

problem. Precej turističnih vodičev 

zvenečih evropskih agencij je čakalo 

svoje goste, vsi so nama odkimavali, 

da agencije, ki naj bi poskrbela 

za najin prevoz, ne poznajo in naju 

s tem odpravili. Edina, ki se je zavzela 

za naju, je bila domačinka, 

tudi vodička, povabila naju je v svoj 

avtobus in skupaj z njenimi gosti 

sva ponoči prispela v slabih 20 km 

oddaljeno Santa Mario. Tako sva se 

prvič srečala z veliko prijaznostjo 

domačinov, tokrat še presenečena. 

Kasneje smo tudi uspešno razrešili 

nesporazum glede najinega prihoda 

in agencija nama je vrnila denar 

za neizvršeni prevoz. 

Zelenortski otoki, imenovani 

tudi Kapverdski otoki, ležijo 

v Atlantskem oceanu, približno 

600 km zahodno od afriške obale, 

natančneje od Senegala. Otočje 

sestavlja več otokov vulkanskega 

izvora, ki so si precej različni 

po vegetaciji. V 15. stoletju so jih 

naselili Portugalci. Domačini so 

tako potomci portugalskih priseljencev 

in afriških sužnjev. Od 

16. do sredine 18. stoletja se je tu 

odvijala trgovina s sužnji. Republiki 

Zelenortski otoki je bila neodvisnost 

od Portugalske priznana 

leta 1975, ima okoli pol milijona 

prebivalcev, glavno mesto je Praia, 

ki leži na otoku Santiago. Uradni 

jezik je portugalščina, priznani 

regionalni jezik pa je zelenortska 

kreolščina. Večina ljudi v hotelih, 

trgovinah, barih, restavracijah in 

agencijah pa govori tudi angleško. 

Otok Sal je skoraj brez rastlin, z 

izjemo zalivanih zelenic in palm 

ob hotelih. Glavni del prebivalstva 

živi na jugu otoka v največjem 

mestu Santa Maria. Na jugu in 

jugozahodu otoka je tudi največ 

prenočitvenih zmogljivosti. Izbor 

je velik, od zelo luksuznih hotelov 

do preprostih namestitev. Veliko 

hotelov je v lasti Italijanov, posledično 

je zato letalska povezava 

z Italijo dobra, veliko turističnih 

delavcev tudi govori italijansko. 

Res je, da ljudje na Sal običajno 

potujejo zaradi počitnic in neskončno 

dolgih peščenih plaž. Tu 

in tam srečaš sprehajalce ali jahače 

na konjih, sicer pa lahko uživaš v 

miru in šumenju morja. Edino, kar 

je na takih pohodih nujno, so kapa, 

majica in voda. Veliko turistov se 

zadržuje v hotelskih kompleksih 

in ob tamkajšnjih bazenih, nepozidani 

obalni pas je razmeroma širok 

in tako so prostrane in dolge plaže 

skoraj prazne. Otok ima tudi nekaj 

zanimivih kotičkov. Vzhodni 

del je zelo privlačen za kajtanje. 

Res zelo lepa in prijetno zveneča 

je tudi njihova narodnozabavna 

glasba, imenovana morna. Pesmi 

so običajno napisane v kreolskem 

jeziku, zelo redko v portugalščini. 

Za raziskovanje otoka sva najela 

štirikolesnik. Pravzaprav sva se v 

turistični agenciji prijavila na celodnevni 

izlet po otoku in bila nemalo 

presenečena, ko smo se na dogovorjenem 

mestu zjutraj pojavili 

le vodič in midva. Kmalu sva ugotovila, 

da je bilo vodeno potepanje 

odlična izbira. Imela pa sva seveda 

veliko srečo, da sva bila v »skupini« 

sama. Vodič je bil prijazen mladenič, 

s kapuco čez ogleno črne kodraste 

lase in obraz. Najprej nama 

je dal ovratno rutko oz. »buff« in 

naju na kratko seznanil z vozilom. 

Gleda na najino oz. moževo znanje 

vožnje s štirikolesnikom smo s 

tem hitro opravili. Odpeljali smo 

se avanturi nasproti, on prvi, midva 

pa, na enem štirikolesniku, za njim. 

Najprej počasi, po cestah, potem 

vse bolj po peščenih poteh proti 

obali, po obali … Nekajkrat je prav 

pošteno pognal svoje vozilo, midva 

pa seveda za njim. Pa kam tako 

drvi, naju želi preveriti, koliko sva 

vzdržljiva, sva se spraševala. Ustavili 

smo se na zanimivih predelih 

zahodne obale otoka, v manjšem 

mestecu Palmiera, prvi daljši postanek 

pa smo naredili pri eni redkih 

naravnih znamenitosti otoka, to je 

Otočje sestavlja več otokov 

vulkanskega izvora, ki so si 

precej različni po vegetaciji. 

V 15. stoletju so jih naselili 

Portugalci. Domačini so 

tako potomci portugalskih 

priseljencev in afriških 

sužnjev. 


Muzej s tematiko virusa. 

Za nekatere že aprila le spomin ... 

Pogled nazaj: 

2020 

na Kitajskem 

in covid-19 

Besedilo in fotografije: Peter Zupanc 


Kitajska in covid-19 

1 

2 

1 Polna plaža v Beihaiju, oktober 2020 

2 Lekarna, januar 2020 



Sankanje s Prevale 

Dandanes smo navajeni živeti v mestih in nam je ideja, da bi živeli visoko v gorah, 

nekoliko tuja. Čisto po krivici. Stoletja dolgo je v gorah vrvelo od življenja. Agrarna 

prenaseljenost je tudi v Sloveniji bila dejavnik, ki je z logiko praznega želodca silila 

ljudi, da poiščejo in izkoristijo tudi najmanjše vire za preživljanje. Današnja samota 

v gorah je torej le odklon od vrveža, ki je nekdaj tam veljal. 

Po gorah so tako delali gozdarji, furmani, pastirji in 

rudarji in še marsikdo drug. To velja tudi za Kamniško-Savinjske 

Alpe in Karavanke. Iz Begunj je od 

nekdaj po dolini Drage tekla furmanska pot preko 

pobočij Begunjščice do sedla Prevala. Spotoma je vodila 

še mimo čisto pravega rudnika manganove rude, 

ki je ležal v bližini Roblekovega doma. Na Prevali se 

je pot razcepila. Na levo preko vzhodnih pobočij pelje 

spektakularna pot skozi Bornove tunele naravnost 

do cerkve svete Ane blizu današnjega vhoda v predor 

Ljubelj. Naravnost pa se po brežinah gora severno od 

Dobrče spusti v grapo potoka Potočnik vse tja do Podljubelja 

in se priključi na magistralno cesto, ki mejni 

prehod Ljubelj povezuje s Tržičem. 

Planina Prevala stoji na obsežnem sedlu, tik za njo 

pa se pobočja strmo dvignejo v Begunjščico. Planina 

je toliko gospodarsko pomembna, da se je do nje 

izplačalo zgraditi makadamsko cesto, s katere pa se 

na vse strani odcepljajo gozdarske poti v nepregledne 

gozdove. 

Letošnja zima nas je po dolgem času spet spomnila, 

kakšne so tiste prave zime, bogato založene s snegom, 

mrazom in viharnimi vetrovi. Gozdne poti so pod 

snežno odejo postale neprehodne. No, ne čisto vse ... 

Oskrbnik koče na Prevali ima sladek problem. 

Doma v Podljubelju ima kmetijo. Takšno z veliko 

živine in premajhnim hlevom. Krave so občutljive 

živali in kakršnokoli razmišljanje v smislu, da bi mraz 

preživele na odprtem, jim ni najbolj pogodu. V najslabšem 

primeru bi pravilnost tovrstnega razmišljanja 

spodbijale s tem, da bi protestno poginile. 

Obstaja pa hlev na Prevali. Od kmetije je strmo v 

hrib oddaljen 7 kilometrov in leži skorajda 600 metrov 

više. Do razmišljanja, da bi krave do pomladi 

ostale kar tam, sploh ni daleč. Potrebno je le splužiti 

cesto in od časa do časa pripeljati seno. 

Na tej točki pa pridemo na vrsto sankači. Snežni 

plug odrine na stran precejšen del snega, na cesti pa 

nastane čisto pravo sankališče. Čisto spodaj je snega 

še malo. Vendar pa se ta podoba z naraščajočo višino 

hitro spremeni. Na obeh straneh ceste se količina 

odrinjenega snega hitro dviga. Na koncu vse skupaj 

izgleda kot nekakšna bob proga. Samo ta je prehodna. 

Na drugi strani robu je namreč takoj krepko čez 

meter snega in napredovanje je kratkomalo nemogoče. 

Človeku se tanka kloža v trenutku udre in zdi se, 

kot da bi potonil v sipkem snegu. 

Za čisto pravo sankanje se je potrebno potruditi. 

Skorajda dve uri potrebujemo, da se dvignemo do 

1311 metrov visoke planine. Najprej gre pot po temačni 

grapi, nato pa preko s soncem obsijanih pobočij. 

Na sedlu je čas, da si oddahnemo in si privoščimo 

počitek. Človek je preprosto presenečen nad tem, koliko 

je snega v visokogorju. Velika planšarska koča je 

skorajda zasuta s snegom. Edini odprt prostor je le na 

cesti in pri krmišču. Tam nas pričakajo krave. Malo 

nas one gledajo začudeno, malo pa mi njih. Podnevi 

so zunaj, ponoči pa v toplem hlevu. Kam daleč itak ne 

morejo iti. Kot je nam onemogočeno gibanje v celcu, 

je vsakršno gibanje zunaj poti tudi njim. 

S Prevale se odpre prelep razgled na pobočja Begunjščice, 

pa na Julijske Alpe in greben Košute na 

vzhodu. Prej ali slej se je treba spustiti v dolino. S sanmi 

torej. Vendar sankaška proga ni čisto enostavna. 

Je prava bob steza. Kopica serpentin, dolgih odsekov 

ravnine, kjer sani dobe precejšno hitrost, nekaj divjih 

ovinkov in proti dnu tudi ledena drsalnica. Adrenalinska 

zadeva, da ne bi mogla biti bolj. Tisto, za kar 

smo potrebovali dve uri vzpona, sedaj opravimo v slabe 

četrt ure divjega spusta. Čisto na koncu se mi roke 

tresejo od napora, čevlji in hlače so polni snega, obraz 

pa poln bolečin od udarcev ledenih drobcev. 

In veste kaj? Vsaka sekunda vožnje po spektakularni 

sankaški stezi je bila vredna našega truda. 

1 Na štartu 

2 V polnem pogonu 


Dediščina 

v Pomurju 

Besedilo in fotografije: Jelka Pšajd, 

Pomurski muzej Murska Sobota 

Babičev mlin na Muri v Veržeju. Foto: Pomurski muzej Murska Sobota 


Dediščina v Pomurju 

1 

2 

3 

1 Brod na Melincih. Foto: Pomurski muzej Murska Sobota 

2 Črno žgana posoda v peči. Foto: Pomurski muzej Murska 

Sobota 

3 Detajl slamnatega pletenega okrasja – lestenca 

Foto: Pomurski muzej Murska Sobota 


Nagradna križanka spletne knjigarne 

marec 

2021 

EVROPSKO 

KLUBSKO 

NOG. TEK- 

MOVANJE 

LOŠČILEC 

POSODE 

KONEC 

GESLA 

PREBIVAL- 

KA IRSKE 

PEVEC 

PESTNER 

NEMO- 

RALNEŽ 

SL. DU- 

HOVNIK 

IN SKLAD. 

(JAKOB) 

NEMŠKI 

PISATELJ 

(WILHELM) 

VOJAK 

LEGIJE 

SUHO- 

CVETKA 

GESLO JE 

OZNAČENO 

Z BARVO 

ZAČETEK 

GESLA 

MAJHNA 

RAZPOKA 

IGRALEC 

RANER 

FR. FILM. 

IGRALKA 

RUS. RODU 

(LILA) 

GRUZIJSKI 

FILMSKI 

REŽISER 

JOSELIANI 

PETRA 

NAREKS 

LEPILO 

(LJUDSKO) 

GR. MOR- 

SKE NIMFE, 

HČERE 

OCEANA 

CILINDER 

NAPRAVA 

ZA 

LETENJE 

PO ZRAKU 

BALETNA 

PLESALKA, 

BALETKA, 

BALERINA 

EGIPČAN. 

BOGINJA 

PLODNO- 

STI, ISIS 

AVSTRAL. 

IGRALEC 

GIBSON 

ROMAN 

POLANSKI 

OSEBA, 

KI LOBIRA 

RAJKO 

RANFL 

TOMAŽ 

ŠALAMUN 

UMOLKNI- 

TEV 

ANTON 

JANŠA 

ZGOD. PO- 

KRAJINA V 

FRANCIJI, 

GASCOGNE 

BERAČICA 

V VORAN- 

ČEVI 

JAMNICI 

PALESTIN. 

OSVOBOD. 

ORGANIZ. 

NAŠ 

LITERARNI 

ZGODOVIN. 

(ALOJZIJ) 

NAPOVE- 

DOVALEC 

VREMENA 

BICIKEL 

OKUSNA 

MORSKA 

RIBA 

PLOD, 

SADEŽ 

AM. IGRA- 

LEC (KURT) 

KONČNI 

DEL BIČA 

VAS V 

TUHINJU 

REKA V 

SRBIJI 

CIGANSKI 

PLES 

SLAVILNA 

PESEM 

SLOVES, 

RENOME 

VAS MED 

RAZDRTIM 

IN DIVAČO 

(VEZ)UV 

NIZ. IME 

REKE 

MEUSE 

VRSTA 

FRANC. 

PREPROG 

KAČJI GLAS 

BLIŠČ, 

SIJAJ 

V STRIM. 

PRAVU ZA- 

PISNIKI 

OBRAVNAV 

HRV. OTOK 

SPOLNA 

BOLEZEN, 

SIFILIS 

JUD 

ZAKONČEV 

OČE 

PLENITEV 

DIVJADI, 

LOVLJENJE 

LANTAN 

MOLIBDEN 

DIJAK NA 

REALKI 

ŽIVAL- 

SKOST 

GENEA- 

LOGINJA 

www.didakta.si 

Knjižna novost: Ezan ali »klic k molitvi« je lirični roman večkrat nagrajene hrvaške pisateljice, 

pesnice in prevajalke Ivane Šojat. Roman se fabulativno umešča v čas zlate dobe Otomanskega 

cesarstva ter v prostor pozabljene turške Slavonije šestnajstega stoletja, zgodbo pa pred bralke in 

bralce postavlja upokojeni janičar Ibrahim, ki na smrtni postelji sinu v zapuščino poklanja svojo 

življenjsko zgodbo in modrosti, nabrane v času služenja častnemu pesniku, zakonodajalcu in sultanu 

Sulejmanu Veličastnemu. Več o knjigi: www.didakta.si. (Brezplačna dostava knjig s kodo: novost.) 

Nagrada: 5x darilni bon spletne knjigarne Didakta za 30 EUR. 

Nagrajenci križanke januar/februar 2021 bodo objavljeni v aprilski številki. 

Rešitev križanke lahko pošljete do 31. 3. 2021 po e-pošti (krizanka@svetinljudje.si) ali 

po pošti: Didakta d.o.o., Revija SVET in ljudje, Železniška 5, 4248 Lesce.

Svet in ljudje marec 21 prelistaj

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?