EZAN (zbirka Gostosevci) odlomek

zbirka gostosevci

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.42-311.6
ŠOJAT, Ivana
Ezan / Ivana Šojat ; prevedel Jure Potokar. - 1. izd. - Radovljica : Didakta,
2021. - (Zbirka Gostosevci / Didakta)
Prevod dela: Ezan
ISBN 978-961-261-582-6
COBISS.SI-ID 42158339

Ivana Šojat
Ezan
Prevedel Jure Potokar

Predgovor avtorice k slovenski izdaji
Bombastičnost mitologije
Težko, včasih tudi skoraj nemogoče je zgodovino ločevati
od stoletja ustvarjane mitologije. Enako težko, če ne še
težje, je zgodovino spoznati brez vpliva sodobne resničnosti.
To sta dve določili, ki sta me napeljali k pisanju Ezana, ki ni
samo »klic k molitvi«, ampak tudi klic, da bi skušali drugega še
drugače spoznati, predvsem kot človeško bitje, izraziti do njega
spoštovanje, razumevanje in bratsko ljubezen.
Z Lukom, ki postane Ibrahim, sva skupaj potovala skozi preobrazbo,
skozi njegovo rast in odraščanje v odraslega človeka jasnih
stališč. Med pisanjem sem tudi sama spoznavala, kako se pogosto
krivično motimo, ker se držimo stališča, o katerem nas učijo,
ta pa je, da je vse, česar ne poznamo, do nas sovražno razpoloženo
in da se moramo braniti, da bi se ohranili.
Znotraj judovsko-krščanskega okvira je namreč v nas nastalo
jasno stališče o Otomanih kot krvoločnih, barbarskih osvajalcih,
o »nas« kot predzidju krščanstva. Ta bitka mitoloških razsežnosti
je sčasoma porodila nacionalne junake, ki, paradoksalno,
izvirajo iz časa, ko nacija kot pojem sploh ni obstajala. To
pa je temeljni problem, s katerim sem se spopadla: zgodovino
in dogodke pred nami opazujemo skozi prizmo trenutnih okoliščin
in zapiramo ne samo sebe, temveč tudi tiste pred nami,
v ozke nacionalne, verske ali ideološke, popolnoma popačene
okvire. Vprašanje »Kdo sem?« skrčimo na eno samo nacionalno
postavko. Kot da je človek točno tako ubog in plašen, kakor
5

da ga je samo s tem mogoče definirati, kakor da je vse zunanje
škodljivo in grozeče.
Če gledamo realno, je zgodovina kot nekakšen skupek živih
organizmov, medsebojno odvisnih drug od drugega. Medtem ko
zahodna civilizacija preživlja enega svojih najmračnejših obdobij,
medtem ko na zahodu sežigajo čarovnice in heretike, medtem ko
divjajo verske vojne med reformatorji in protireformatorji, medtem
ko pozabljajo temeljne civilizacijske pridobitve in antične filozofske
nauke, na Vzhodu dozoreva nova civilizacija, ki Zahod
pravzaprav rešuje pred njim samim. Versko, vendar tudi moralno
in filozofsko je Islam takrat na svojem vrhuncu. Prihaja do pretakanja,
ki se dogaja v skoraj pravilnih zgodovinskih intervalih. Tako
nekoč kot sedaj. Na čelu takrat najmočnejšega cesarstva je vladar,
pesnik in zakonodajalec, sin sužnje in sultana, Habibi, pesnik ljubezni
in erotike, bojevnik v veličastnem zamahu, na čelu ekspanzije,
ki je kulturološko trajno spremenila podobo sveta. Sprememba
je bila ogromna, vendar ne nagla, kakor jo opisujejo v učbenikih ali
prikazujejo v filmografiji. Do sprememb ne prihaja z orožjem, ampak
s kulturo in umetnostjo, jezikom in arhitekturo, z glasbo, ki
se bo stoletja pozneje vtkala v mojstrovine največjih skladateljskih
mojstrov klasicizma, v gastronomijo, čez meje, ki niso iz kamna,
temveč so porozne, prepuščajo potnike in trgovce, ki pivcem piva
prinašajo vino z juga, južnim vinarjem pivo severnjakov. In svilo
po davno uhojenih poteh, arabeske pojmov, ki jih bodo etimologi
vrtali v iskanju počela.
Moj Luka/Ibrahim je izdelek svojega časa, tega pretakanja. Namerno
sem ga naredila bistrega in odprtega za učenje, za spoznavanje.
Kajti iz različnosti se moramo učiti, se bogatiti z edinim, česar
nam nihče ne more ukrasti: z duhovnim, spoznavnim bogastvom.
Tukaj je tudi Vasilisa, za katero po današnjih definicijah pravzaprav
ne vemo, kdo je. Ne vemo, kdo je njena mati, ne vemo, kdo je
oče. Vemo samo, da so jo našli na pragu pravoslavnega samostana.
Je zaradi neznanega porekla kaj manj človeško bitje? Je manjvredna?
Na koncu: kaj je tisto, kar nas določa? Ob vsem, kar določa
6

človeka kot osebo, ob vseh spolnih, rasnih, verskih, seksualnih,
družbenih, statusnih, izobrazbenih določilih, ki se jih tako odločno
držimo kot edino veljavnih, se moj Ibrahim odloči, spotoma
pravzaprav sklene, da nas v največji meri določa naš odnos do nas
samih in odnos do ljudi in sveta okoli nas. V kamenju z Durmitorja
sliši hrumenje sveta, na zvezdnem nebu vidi Boga, ki je v vseh
in vsem, v sreči vidi spokojnost, ki je ločena od moči in bogastva.
Odloči se za spokojnost človeka, ki okoli sebe zbira Ljudi. Ljudi
z velikim L. In ve, da lahko vedno, kljub zlim časom, vedno v največji
meri usmerjamo svoje življenje. Vedno smo lahko ljudje. Ko
sem pisala Ezan, sem se veliko učila, zato me je temeljito spremenil
– kolikor sem sama spreminjala Ibrahima, toliko je ta spreminjal
mene. Kajti vse je pravzaprav interakcija, ni akcije brez reakcije.
Ivana Šojat
7

Ezan

Ta »klic« posvečam trojici z ničimer zaslužene
milosti: svojim otrokom.
Céline, ki me je naučila strpnosti v boju.
Luki, ki me uči blagosti.
Josipu Šimunu, ki me uči, koliko resnične
modrosti je v bistroumnosti.
Z razlogom smo dodeljeni drug drugemu.
V ljubezni.

Svet je pravzaprav majhen. Vedno se naposled
nekako vrnemo v kraj, iz katerega izviramo.
Samo drugačni. Svet ostaja enak. Nas
spreminja. Najbrž zato, da bi ga vedno drugače
videli, si izmišljali stvari, ki se jim bomo
čudili. Da ne bi umrli od dolgočasja.

Ne vem ti povedati, zakaj se norosti nekaterih končujejo
srečno in zakaj se nekaterim modrost ter dobrota takoj
razletita kot rezilo slabovidnega rablja. Popotniki pogosto
omenjajo srečno zvezdo, toda zvezd je kot zrnc peska in ne
moreš jih z roko doseči, tudi če se povzpneš na tisti visoki minaret
bele džamije v Dimašku. Zato sem si rekel, da mi je Tisti, ki tudi
malenkosti obsega in ve za njihovo število, halalil vsako kapljico
krvi, ki sem jo prelil, in vsako pozabljivost, zavoljo katere sem
komu dolžan ostal v dobroti ali akčah. Zato sem se ob jacij namazu,
ko sem prvikrat po tvojem prvem joku pritisnil čelo ob čilim,
velikemu Alahu zahvalil za milost, On pa mi je prišepnil tvoje ime.
»Deniz,« mi je rekel glas v glavi. Kajti, sinko, ti si morje za
moje srce, moje oči, vse moje misli. Vsak dan znova se ti čudim,
kakor nekoč lesketajoči se morski gladini, po kateri sem prvikrat
brodil, ko sem se proti svoji volji, od usode gnan, iz Gelibola napotil
v novo življenje, že obrezan v novi veri. Gledam te in se čudim
preveliki dobroti tvojega obraza. Ne zato, ker na njem prepoznavam
milino tvoje matere Vasilise, ampak zato, ker vem, da
bi že zdavnaj lahko odšel in me prepustil samotni, počasni smrti
v tem surduku, skozi katerega drvarji v mlado jesen vlačijo debla
hrastova do Donave, ki potem trupla debel vozi do kraja, ki ga
bodo neimarji premostili ali poleg njega zgradili kakšen han, svetišče
oziroma hišo nekemu agi, ki bo minil prej, preden bo minilo
vse, kar je kdaj zgradil.
15

Gledam te, sinko, tudi kadar te nimam pred očmi, ko poslušam
ate, ki s tabo kramljajo, ko jih iz hlevov vodiš na pašo in galop ob
strmini ledine, ko te poslušam, kako cepiš dišeče gabrove okroglice
za podnet, se s trgovci sporazumevaš in jim nekoliko tišje pripoveduješ,
da jih oče ne more sprejeti zavoljo bolezni. Nikoli potrto.
Kadar si najbolj prestrašen, se najbolj izprsi in najširše nasmehni.
Nemočen človek je podoben neoboroženemu vojaku pred hordo
razbojnikov. Kajti: ljudje so živina, ki išče, kam ti bo v meso zasadila
svoje tope zobe, naučene na pokorščino pred močnejšimi.
Kržljavci se samo močnejšega od sebe nikoli ne lotijo.
Tudi brez mene si močan, samo da tega še ne veš. Pa boš vedel.
Ko boš šel čez to, kar te sedaj boli, kakor gre voz čez jarek in blato.
Ne morem razumeti, kako me prenašaš, ker ti na obrazu ne vidim
trpljenja, ko mi nosiš kozarec vode iz vodnjaka ali fildžan z
medom močno oslajenega čaja, ker ti na dobrem obrazu ne preberem
niti strahu, ko se zavoljo mene in mojih groznic s slugami v še
temačnem svitu do hečima v Osijek prebijaš skozi gozd in zasede
cestnih razbojnikov, naj bodo džauri ali pravoverni, ki vedno pripadajo
isti veri morilcev in izdajalcev Boga, svojega ali tujega. V
tebi ne vidim niti jeze, značilne za zaprepadene, ko mi oznojeni
obraz in izžete prsi otiraš z gazami, prepojenimi s šibkim čajem
iz kamilic ali lipovega cvetja, ko mi v boke vtiraš prah iz drobljene
vrbove skorje. Ampak besa bi v tebi moralo biti vsaj toliko, kolikor
je v meni sramu, ker nemočen kopnim pred sinom, ki sem mu bil
nekoč močan, pogosto surov oče.
Zate sem hotel biti skala, na katero bi se naslonil, sedaj pa sem
utež. Zato bi ti menda tudi hotel v očeh ujeti bes, kakor z roko močvirsko
ptico, ko vzleti proti nebu. Dopovedujem si, da bi te lažje
zapustil, ko bi vedel, kako težko me prenašaš.
Toda ti si potrpežljiv. In potrpežljivo me poslušaš, ko ti o tisti
vodi iz vodnjaka pripovedujem, kako je čudežna: spodaj je namreč,
v trebuhu zemlje, črna in brez svetlobe, čim pa jo iz ibrika
v kozarec preliješ, se kot po čarovniji s svetlobo napolni. Poslušaš
me, kako bledem, kako se na trenutke v blodnjah spominjam ne-
16

povezanih stvari, ljudi, ki jih nisi mogel spoznati. Poslušaš me, ko
modrujem, in gotovo se sprašuješ, kako sem se lahko ob tolikšni
modrosti znašel v tej mlaki, kjer te krilate, brenčeče žuželke ljudi
morijo pogosteje kakor do zob oboroženi džauri. O tem ti lahko,
znova se izgubljam, povem samo tole: ni vsaka veličina veličastna,
kakor se zdi, prav tako ni vsaka beda dno. V človeškem življenju
se večino stvari meri z vatli sreče, ne pa z mero tistega, kar drugi
vidijo ali mislijo.
Khair el Din, med džauri bolj znan kakor gusar in kapudan paša
Barbarossa, je bil velik – veliko veselje pravovernim in velik strah
džaurom –, toda bil bi še večji, če ne bi imel smole, da se je vojeval
v času, ko je svetu vladal največji izmed vseh padišahov – sultan
pesnik, zakonodajalec, bojevnik in modrec Sulejman el Kanuni.
Zavoljo nesrečne usode rojstva na Lezbosu, ki ga je povezalo z
največjim od največjih. Tako se bodo vsi prej spominjali padišaha
kakor velikega admirala. Na, glej, prav gotovo sem zašel, morda pa
se tudi motim. Morda Ta, ki je vsemu priča, modro ve, da bi hudo
zgrešil, če bi noremu, prevzetnemu in pogosto pijanemu Selimu
podaril tako velikega vojskovodjo. Morda bi se takrat naš propad
začel bolj silovito in dolgotrajnejše, kakor plaz, ki celo mahalo z
zemljo pokoplje v nepovrat.
Tako ti kakor jaz veva, da bi lahko bil velik za druge, vendar
majhen za samega sebe, da bi lahko služabnikom naložil, naj z
rdečo svilo sramote zastrejo ogledalo, ki mi ga je častna Hatidža
zapustila v amanet in ki ga jaz zapuščam tebi. Lahko bi namesto
matere tvoje oženil katero od padišahovih hčera, poslušal nasvet in
popustil prigovarjanju tistih, ki se znajo vzpenjati, morda bi lahko
postal celo veliki vezir. Toda izbral sem ljubezen, ki me je z milim
glasom klicala kakor tiste bolgarske ženske, kadar pojejo vrtnicam,
ki jih za olje berejo. Pristal sem biti manj od tistega, kar so mislili,
da zmorem. Pravzaprav pa sem dobil tisto, kar mi je namenila
usoda: vse. Tako znanje, ki je moč, kakor modrost, ki je skesanost,
tako ljubezen, ki je vse na svetu, kakor imetje v timarjih in premoženju,
ki bi ga ati in razbojniki lahko dneve merili. »Lahko bi bil
17

paša,« me je znala v šali zbosti tvoja mati, jaz pa sem ji vedno brez
razmišljanja odgovarjal, da mi je ljubše takšno agovanje. Paša bi
namreč res lahko bil, vendar ti in jaz veva, da bi v tem primeru za
seboj vlekel žalostno vojsko džinov tistih, ki mi nikoli ne bi halalili.
Dvignil sem roko nad svojega, ki ne bi mogel nikoli biti moj,
da bi rešil prestrašene in šibke. Oženil sem džaurko, ki je skrivaj
še naprej molila k Isi. Zato si dopovedujem, da mi je Alah halalil
vse, kar sem zagrešil. Človeška jeza pač mine. Če ne prej, pa potem,
ko tisti, ki je z njo mahal, odpošlje dušo tja, kjer ji je mesto. Tudi
obraz sem ohranil, tebe zaslužil. Tako da sem miren, tudi kadar
bledem, ko me poslušaš, kako dajem človeška imena tistim, ki jih ti
ne vidiš, ki pa me sedaj obiskujejo že tudi podnevi.
Sinoči sem v sanjah zaslišal tožbo ilahije, glas Amirin, kristalen,
pa hkrati hrapav kot nebrušen dragulj, glas Amirin, preden je popolnoma
umolknila v ponižanju in žalosti zavoljo vsega, česar nikdar
ni mogla imeti. V mraku sem se mahoma znašel v teh sanjah in
se opotekel, vprašal sem se, ali sploh imam tla pod nogami, potem
pa je svetloba prihrumela, kakor da sem pijan samo iskal pot skozi
mrklo temo z okni skope hiše v puščavi, potem pa sem zamahnil z
roko, ki je nemočna od teme iskala in našla odejo, s katero so bila
zavešena vrata te hiše. In stopil sem na svetlobo, na kateri nisem
videl, prav tako kakor nisem videl v temi. Škilil sem in poslušal
ilahijo, ki se je po malem spreminjala v hrup množice glasov. Naenkrat
sem pred seboj zagledal obraze, ki jih dolgo nisem videl, ki
se mi do te noči niso nikoli v sanjah zbrali skupaj, in sem se počutil,
kakor da pred vojsko prijateljsko stojim. Pa sem se vzravnal,
opogumljen sem razmaknil noge, takoj sem se čorbadžije Demirja
spomnil, skoraj bi se nasmehnil.
»Selam,« sem jim rekel in vsi so umolknili.
»Selam, sinko,« mi je prva odzdravila Hatidža, ki so ji lasje okoli
glave plesali kakor jezni ogenj med kovanjem najbolj žilavih rezil.
Četudi ni bilo vetra. Celo večnost sem jo gledal in lahko ti prisežem,
da sem celo v teh sanjah čutil njen vonj, sladki vonj rožnega
olja, ki ga trgovci vozijo z bolgarskih obrobij Rodopov, vonj
18

datljev, oljk in grozdja, ki je od sladkorja nabreknilo ob vznožju
vselej osončenega Spila.
»Mati,« sem izrekel in hotel dvigniti roko, da bi ji pobožal kakor
alabaster beli obraz, toda roke me niso ubogale, kakor da jih sploh
ne bi bilo. Nekaj me je stisnilo pri srcu, nekaj, kar se je imenovalo
tako, kakor se je imenovala moja mati, katere ime sem pozabil.
»Sinko,« je odgovorila in mi počasi obrnila hrbet. Šele takrat
sem zagledal tudi vse druge: Mensurja, Murata, Abaza, Safijo,
Amiro, Jusufa, Golnarja, Halila, mnoge, ki sem jim spotoma imena
pozabil, ki pa so rahmetli že leta, nekateri celo večnost. Takoj ko
sem se začel široko nasmihati vsem, brez katerih ne bi bil, kar sem,
je iz tal, prisegam ti, priplavala tvoja mati Vasilisa. Zazrla se mi je
v oči in iztegnila roko, razprla dlan, na kateri je počivala srebrna
škatlica s hodževim zapisom.
»Čas je, ljubljeni,« je rekla. Sapa ji je dišala po orošeni travi,
po kateri so trenutek prej stekli konji, po gosti in lepljivi zemlji,
prepojeni z velikimi vodami. Globoko sem jo vdihnil, kakor da jo
znova privijam k prsim, ponovno srečen, in za trenutek zaprl oči.
Ko sem jih odprl, sem imel kaj videti: vsi, ki sem jih imel rad, so
se začeli sesedati kakor hiša iz nežgane opeke, spreminjali so se v
kupe zemlje. Naposled sva preostala samo Vasilisa in jaz.
»Čas je. Še štirideset dni imaš, da obžaluješ vse, kar si bil, in se
pripraviš na tisto, kar v večnosti boš.« Potem se mi je zazrla v oči in
jaz sem se zagledal v njene modre oči, in zazdelo se mi je, da je vsa
iz bistre vode, ki jo je dobro sanjati. »Ljubljeni moj,« je ponovila
tišje in se v zemljo pogreznila, kakor da je nikoli ni bilo.
Dolgo sem potem v teh sanjah sam stal na soncu, ki je sijalo,
vendar ni več grelo.
V znoju ledenem sem se prebudil ves smrdljiv od groze. Kakor
po pomorski bitki, v kateri voda ni več voda, ker zaudarja po jeklu,
krvi in mrtvih, po raztrganem lesu, drugič ubitem s topovi.
Zato sem danes, sinko, oko moje, poklical tekliča Ismila, naj najprej
odide do Topkapije po solaškega ago čorbadžijo Hajdina. Ne
zato, da bi ga o čemeru svoje skorajšnje smrti obvestil, ker vem, da
19

je ljudem malo mar za tiste, ki jim ne morejo več koristiti, ampak
da bi po tebe prišel in te odpeljal tja, kamor, tako upam, po usodi
pripadaš: v Jeruzalem ali Maniso, k dobremu in modremu Kemalu.
Zavoljo tebe samega, miru moje duše, pa tudi zavoljo Jeruzalema,
ki mu niso potrebni jezni, ampak modri in umirjeni, oziroma zavoljo
mene in Manise, od katere se nisem utegnil posloviti. Kajti:
težko je živeti brez svetinj, še težje pa je mestu, v katerem se je
kot lastovk zbralo toliko svetih sledi, toliko pejgamberov in čudes
Božjih. Menda se boš že naučil: vsi bi hoteli imeti, le redki pa bi
pustili kaj malega tudi za druge. Zato te bom sam odslovil, da boš
to, kar bi moral biti. Morda nisem slab oče, ker te tako krčevito
privijam k sebi, vsekakor pa sem zavoljo tega slep za modrost, po
kateri bi morali stremeti.
Štirideset dni bo potrebnih, da bo teklič pripotoval do Hajdina
in Hajdin do tebe. Štirideset dni bom potoval do trenutka, ko
se mi bo duša ločila od telesa, truplo prepustila čefinu in kaburju,
sama pa bo stopila v ahiret.
Štirideset dni ti bom pripovedoval o sebi in materi tvoji, ti pa
zapisuj. Ali ne. Kakor ti je že po čeifu.
Kako vem, da me bo dobri Alah ravno čez štirideset dni s te
vode odposlal?
Ker pač vem. Ker imam vero. Ker vem, da smo brez vere nič –
samo kamen, po katerem lahko vsak z nečim ostrim zapisuje, kar
se mu zahoče. Ali zrak, ki ga nosijo vetrovi, mu dajejo ali odvzemajo
glas.
20

1
Slabo pomnim Zahumje. Samo včasih, v zadnjem času
pravzaprav vse pogosteje, se mi v sanje kakor iz meglice
povsem jasni in bistri prikradejo modri hribi, dolina,
zelena tako od trave kakor od vode, v kateri se kotijo megle. In
vonj. Tudi ta me obišče: vonj od dežja ali rose mokrih ovac, njihovih
bobkov, in trave, ostre pod prsti, zemlje, vode, zelene vode
Neretve, ki sem se je bal kakor Šejtana. Spominjam se, da me je
mati, katere ime sem pozabil, s to vodo strašila kakor s pošastjo,
ker golta in odnaša razposajene otroke in marljive vodonosce, ki
v rečno strugo zabredejo pregloboko za vrnitev. Mislim, da mi je
pripovedovala, ta moja mati, da z vodo potuje tudi bolezen. Bodisi
da jo sanjamo motno in sivo in skoznjo gazimo bodisi da potujemo
in s stopali otipavamo očesu nevidno dno. Bodisi da se na nas zlije
kakor dež, ki nam premoči obleko, da se ohladimo, si prehladimo
tako srce kakor kri, ki nam okamni, pa umremo. Bodisi da nam
prinese nevidno nesnago, ki nam pride v nos, ušesa in usta, na koži
pa se izloči v čirih. Ali mi je mati tako pripovedovala ali pa sem
si to zopet izmislil, tako kakor ljudje preteklost navadno kitijo s
stvarmi, ki jo naredijo bolj grozno in bolj neprehodno za nas same,
še bolj pa za druge.
Spominjam se kamenja, sivega in ostrega, ki štrli iz zemlje in se
po obronkih strmih hribov razliva kakor voda ali sneg, ko se začne
zima umikati, da sneg po lastni sokrvici drsi v dolino. Spominjam
se kamenja, iz katerega so ljudje gradili majhne, mračne cerkvice
21

za bledega, bradatega pejgambera Iso in njegove fratre, kamenja
za ograje na mejah pašnikov in temelje hiš iz, kakor se mi dozdeva,
vedno premočenega, mrkega lesa.
Tudi glas se mi včasih vrne. Vendar vse redkeje slišim ta glas,
morda glas moje matere, ki za mano vpije, preglašajoč ropot lesenih
koles voza, ki me pelje stran: »Luka, sinko, Luka! Nikar ne pozabi
svojega imena, kakor tudi glave na ramenih obdržati!« Ne spominjam
se njenega obraza. Ne zato, ker bi ga pozabil, ampak zato, ker
nisem hotel pogledati. Bal sem se solz. Svojih solz v trenutku, ko
bi moral biti moški. Strmel sem v nebo, ki je bilo ob zori še nekako
nasršeno: ne modro ne sivo, ampak samo temno pod tistim soncem,
ki je šele svoj prvi žarek svetlobe metalo čez hrbta Čvrsnice in Prenja.
Ptice so mi preletele pogled, drobne kakor kamenčki in tihe kot
ogleduhi. Zato pomnim samo glas, ki bi lahko bil njen, kajti ime je
bilo moje, moje prvo ime pred novim rojstvom.
In tipam ta, menda materin glas v ušesih, prisluškujem mu, vračam
ga, kličem v glavo, otipavam ga z nežnostjo, od katere mi otrpne
drob. Kakor trenutek, ko smo nekaj izgubili, pa se skušamo
spomniti kraja, na katerem smo opazili, da je izgubljeno nekaj, kar
želimo najti. Kakor takrat, ko sem še mlad in jezljiv, nekako srdit
od naraščajoče moči, v Anatoliji izgubil hodžev zapis, da sem otrpnil
od strahu in ga ure dolgo iskal, čeprav je bil ves čas pri meni,
v naborkih pasu.
V tem glasu, menda materinem, se z nekakšno tesnobo nadejam
najti sebe, pravzaprav norost pred seboj kot odraslim. Da bi se
lahko nekako obrzdal, kakor žrebe, ki se ga at spominja, ko se valja
po prahu. Včasih to vidim tako in prevzame me nekakšna čudna
nežnost do živali, ki bi lahko človeka ubila z enim zamahom, pa se
kot jagnje zvija po zemlji. Prevzame me čudna nežnost do te ženske,
ki me je pustila brez odpora, ki je bila zavoljo mene in moje
blaginje pripravljena odstopiti od materinstva. Doslej o tem nisem
razmišljal, ne tako. Menda mora človek tudi ostareti in roditi svoje
otroke, da bi svojim staršem zlezel pod kožo, jim oprostil ali jim za
vselej odrekel naklonjenost.
22

Nisem več prepričan, ali se dobro spominjam. Vem, da ljudje
v svoje spomine pogosto vrinejo tuja življenja, stopijo jih s seboj,
preuredijo: polepšajo ali pogršajo, da bi zakrpali luknje v tkanini
spomina. Menda, da bi pomirili vest. Spominjam se nizkih lesenih
hiš, pokritih z mahom in slamo, hiš, raztresenih po vznožju tistih
modrih planin. In ovac. Tudi teh se nekako jasno spominjam. Kakor
tudi izbe, polne saj, prašnosti poda iz zbite zemlje, ki se mi je
poleti lepila na bose podplate, vode, ki je nad ognjiščem izparevala
iz kotla, ovsa, vkuhanega v kašo, slame, na katero smo legali, a jo je
raznašalo po tisti izbi kakor perje na avliji oskubljene kokoši.
Spominjam se cule s pogačo in ovčjim sirom, ki mi jo je mati
potisnila v roko in bržkone naročila, naj jem.
Ne spominjam pa se objema. Niti očeta. Očeta se nikakor ne
morem spomniti. Zato ga skušam umestiti nekam daleč, v tiste
hribe, z živino na paši, ali v vojno, zavoljo katere ni bil tam, ko so
po mene v Ostrožac prišli ljudje Gulana Šaha iz neretvanske nahije.
Po devširmo. Po tem, kar sedaj vem, je bila naša hiša štirideseta
v kadiluku. Vem tudi, da nisem bil edini moški otrok svojega očeta
in matere. Ne vem, zakaj me mati ni skrila, prav tako kakor ne morem
slutiti, kaj bi bilo, če bi me skrila, se zlagala o moji nagli, prezgodnji
smrti ali jo zatajila pisarjem. Ne vem, ali je bilo to, o čemer
ti bom pripovedoval, boljše od tistega, kar bi lahko bilo, niti, ali je
ona to vedela.
»Bolje ti bo,« jo slišim. Ali si domišljam. Morda si njen glas izmišljam,
da bi jo opravičil. Ali se ji zahvalil za usodo, ki mi jo je
namenila s privoljenjem v davek za rajo.
Sedaj si pravim, da je mati vedela, da mi bo bolje, celo kot izdajalcu.
Tudi ko se mi pred očmi prikažejo hrbtišča ženskih dlani, za
katere vem, da so gotovo njene roke: modri, veliki križi, razvlečeni
čez enako modre žile. Križi v krogih. Za zaščito. Kakor da lahko
z ogljem in slino narisani znak na koži obrzda šejtana poželenja.
Vendar o materi ne želim tako razmišljati. Ljubše mi je misliti na
skisano mleko. Dojilje nekako vedno dišijo po skisanem mleku, po
otrocih, ki se jih držijo kakor zrak.
23

Ko so me odpeljali, sem lovil zrak. Kakor sem rekel, se nisem
obračal. Niti jokal nisem. Nekateri mlajši so jokali. Jaz sem trzal z
vekami in strmel v nebo. Obraz mi je žarel od materinih dlani, ki so
mi takrat poslednjič spolzele čez lica od senc do brade. Kakor da
me briše, pripravlja za odhod v hišo Božjo, za noč ali za kaj novega.
Moral bi jo bolje pogledati. Tako njo kakor hribe. Da bi si jih bolje
zapomnil. Tako pomnim samo njene oči iz megle še globlje preteklosti,
oči rjave kakor grude navlažene zemlje, in dlani, njihova
hrbtišča. Moral bi preleteti s pogledom avlijo, da bi se prepričal,
koliko bratov in sester imam. Tako nisem več gotov, ali smo bili
štirje ali pa nas je bilo pet. Je mati v naročju ujčkala detece, ki je
jokalo, ali sem samemu sebi ječal v glavi? Ničesar pravzaprav nisem
videl, ko so nas dvignili na voz, ki ga je vlekel težak, silen konj in
spotoma sejal govno. Bil je to vranec dolgega repa, ki kakor da bi
se skubil. Velika zadnjica, ki se je svetila od znoja in česanja, se je
zibala v ritmu njegove počasne hoje in drdranja voza po kotlini.
Ne vem, kam so nas vozili, ker dotlej iz kadiluka še nisem odšel.
Glava mi je nihala na vse strani, z njo pa tudi tisto nebo, ki sem ga
spremljal in me je uspavalo, veje, pod katerimi smo brodili kakor
pod preobrnjenim studencem, z listjem, ujetim na vodi. Poslušal
sem tiste, ki so dolgo jokali, cvilili, strahoma nekaj mrmrali in glasno
klicali matere, in vohal zrak, ki se je spreminjal, se iz modre
pretakal v zeleno in sivo in rjavo, v nekaj vse mastnejšega, bujnejšega,
vlažnejšega.
Kadar sem včasih spustil pogled, mi je na pamet padlo, kako
za seboj pravzaprav vedno puščamo svoje mrtve, vendar tudi žive,
ki se polagoma brišejo. Kakor obcestni kamni ali orientirji na pustinah.
Stečki in nišani, razmetani po obronkih kakor kamenčki.
Mimo nas so šla bela mesta mrtvih. Ali pa smo mi hodili mimo
njih? Žal mi je, da takrat nisem znal brati, četudi mi to ne bi prav
nič pomenilo, saj lahko nekatere stvari doumemo šele, ko se jim
resnično približamo. Tako je tudi, kadar govorimo o smrti. Vse do
sedaj nisem razmišljal, kje me bodo posejali, kje me bodo zakopali,
da bom čakal, medtem ko mi bo tista dvojica melekov, Munkar in
24

Nakir, pripravljala čitabo. Vse dobro, kar sem naredil, bosta izničevala
z zli deli, ki se jim nisem odrekel. Smrt je bila takrat za druge,
sam zanjo še nisem bil pripravljen.
Vem le, da sem pomislil, kako čudno je to, da te luknje za mrtva
telesa pokrivamo s kamnitimi znamenji, ki spominjajo na manjše
različice tistih hiš, v katerih iščemo Boga in k njemu molimo. Kakor
da so pokopna mesta škatlice za poročni nakit. Znova pravim,
da si morda samo mislim, da sem tako razmišljal, četudi mi to šele
sedaj pada na pamet.
Kakorkoli že, podnevi smo potovali skozi kotline in planinske
useke. Krenili smo ob prvi, še mlačni svetlobi, potem ko so se moški,
vodeč nas v svit, še v mraku, ki se je z vzhoda nevoljno šele mehčal s
prvo svetlobo, odzvali na prvi dnevni ezan, pokleknili na pregrinjalo
proti vzhodu in molili k svojemu Bogu, spuščali obraze vse do zemlje,
roke dvigali predse, kakor da zbirajo dež, ki ga ni bilo, in si z
njimi med mrmranjem brisali obraze. Od strani sem jih gledal in občutil
nekaj čudnega, nekaj podobnega občudovanju te njihove skrbnosti,
s katero so Boga, ki ga je moja mati v zgodbah vedno umeščala
na nebo, postavljali točno predse, proti soncu, ki se rojeva, in nebu,
ki ob tem porodu krvavi čez hribe. Občasno smo se ustavljali, samo
da bi napojili tako sebe kakor tudi konje. In tako vse do somraka, ki
nas je po nekem čudežu vedno presenetil v bližini kakšnega hana, v
kakšni kasabi ali na sejmišču. Mrak smo vedno preživljali pod neko
streho. Ponoči potujejo samo begunci in norci, cestni razbojniki,
zarotniki ali hajduki, ki se pod okriljem zimskega mraka spuščajo
v vasi po hrano in pogovor. Mi smo bili potniki brez skritih misli.
Čeprav še naprej nisem jokal, je bila prva noč zame najtežja. Ničesar
ni bilo, česar bi se lahko oprijel v mraku, na slami, poleg konj,
ki so stoje spali. Ni bilo vonjev, ki bi me vrnili nazaj, umirili, stišali
v mir, skozi katerega človek kar zdrsne v sanje. Ljudje čez dan zbirajo
vonje, lepijo se jim na obleko, lase in kožo. Ljudje vonje jedo,
spuščajo jih skozi dih, čez usta in nos, skozi pore svoje kože. Zato
je bilo ob meni vse novo. Vsi okoli mene so zbirali vonje z meni neznanih
krajev. Oni deček, ki ni mogel imeti več kakor sedem let, ki
25

je neumorno jokal od trenutka, ko so nas posedli na voz, je dišal po
soli in prahu, od katerega smo imeli vsi podplate rjave in hrapave,
po ovčjem mleku, s katerim matere pojijo moške člane družine, da
bi se okrepili. Nekaj časa sem ga v mraku poslušal. Naposled sem
ga privil k sebi, objel kakor zapuščeno jagnje, in ga vprašal, kako
mu je ime. Najprej je molčal, kakor da se ne spomni, kot da bi svoje
ime iskal v glavi.
»Berko,« je naposled rekel s premočenim glasom. In kakor da bi
mu ta glas zajezil solze.
»Jaz sem Luka,« sem mu šepnil na uho. Sapa mu je zaudarjala
po ovčji čorbi in lepinjah, s katerimi so nas nahranili. »Ne boj se,
spi. Na boljše gremo.« Ne vem, zakaj sem to dodal, kakor da ponavljam
lastno mater, prepričujem samega sebe. Naposled je zaspal,
z njim pa tudi jaz.
Zjutraj se Berko ni premaknil od mene. Takrat se niti nisem
zavedal, koliko mi je pomagal, ker njegov strah in žalost nista dopuščala,
da bi se umaknil, vrnil v brezup, kateremu sem ves drgetav
in zagledan v nebo pobegnil.
V naslednjem hanu nas je zalotila nevihta. Jasno se je spominjam.
Srce mi je razbijalo od silovitosti, s katero je kričalo nebo,
kakor da se gore visoko v mraku nad nami spopadajo z meči in ščiti
velikanov, močnih, jeznih bitij. Berko se je tresel, jaz pa sem mu na
uho šepetal vse, kar sem se dotlej naučil o Bogu.
»Bog se jezi na nevernike,« sem govoril, kakor da sem prepričan,
da nam strela ne bo razklala strehe nad glavo. Voda okoli nas je žuborela
kakor potoki, rojeni iz stopljenega snega, ki se znajo še v pozni
pomladi zlivati s Čvrsnice in Prenja. Živo se spominjam, da sem
od sebe skušal odposlati misel, da smo sedaj, v družbi nevernikov,
tudi sami kakor oni, in upal, da je jeza tega Boga, o katerem se je v
hiši vedno govorilo s široko razprtimi očmi, natančna in pravična,
da Bog ne bo zamižal na eno oko in nas poslal v tisto, česar sem se
bal prav toliko kakor noči, ki se na jesen prehitro zavleče v gozd.
»Kje pa je Bog?« me je vprašal Berko, nenadoma priseben. Njegov
glas je bil tenek, ženski v tistem direndaju prestrašenih konj,
26

ki so hrzali, neba, ki je jezno tulilo, in vode, ki je pršela, klokotala,
odtekala po kaldrmi.
»Na nebu,« sem prepričano rekel, četudi nisem vedel. Nikoli
mi nihče ni povedal, kje je ta Bog, ki se ga vsi tako bojijo, o katerem
je duhovnik v mali kamniti hiši, ki jo imenujejo cerkev ali Božja
hiša, govoril v nekem meni nerazumljivem jeziku.
»In kje je nebo?«
»Nad nami,« sem rekel in pogledal proti stropnim gredam
hleva, po katerih so sence plesale v ritmu plamenov bakel. Bilo je
vlažno in težko, vse prežeto z vonjem konjske scaline in od vode
premočene slame. Na kratko sem se bogokletno vprašal, ali ta Bog
kdaj z dežjem sestopi na strehe. Da nas opere z vodo, ki prinaša,
kakor pravijo, vranični prisad in smrt.
Berko me je še vprašal, ali vem, kam nas peljejo. Povedal sem
mu, da mislim, da nas peljejo v prestolico nekega cesarstva, da pa
to ve samo Bog. Četudi nisem bil prepričan. Nisem bil prepričan,
da Bog ve, ali pa vedo samo tisti kremeniti, dobro hranjeni, brkati
moški v širokih čakširah, s turbani na glavi in perjanicami, ki so jim
med hojo na glavah poskakovale kakor grive.
Petega dne, nekako v času, ko se je sonce povzpelo na najvišjo
točko neba, posutega s hitrimi oblaki, smo prišli do široke, lene
reke, pred katero sem se umaknil. Ne zavoljo vode, ki se je valila,
ampak zavoljo njene barve. S splava, na katerega so nas vkrcali, sem
osuplo strmel v vodo, iz katere sta vame, z njenih sivih odsevov, zijala
tisto visoko nebo in moj nakremženi obraz. Naj sem se še tako
trudil, njenega dna nisem videl. Moje čudenje je opazil eden od
tistih s turbanom in perjanico na glavi, z jataganom, zataknjenim
za pas, dobrohotno se mi je nasmehnil in se povsem primaknil k
meni, tako blizu, da se mi je z brki dotikal obraza.
»To je Drina, sinko,« je rekel. Osuplo sem se umaknil. Zavoljo
barve njegovega glasu, zavoljo reke, ki je dobila ime, še najbolj pa
zavoljo jezika, v katerem je spregovoril. Niti slutil nisem, da mi je
bil tudi on nekoč podoben. »Ne boj se!« je dodal in me z rokami
prijel za ramena. Zazrl se mi je v oči. Nisem si mu drznil vrniti po-
27

gleda, ampak sem strmel v prazno. Roke so se mu krčile na mojih
ramenih. In proti volji sem se zadrževal in vzravnal. Kakor da mu
kljubujem. Onstran njega se je nad njegovimi rameni dvigalo mesto,
posejano z belimi minareti kakor s kopji, uperjenimi v nebo.
V Boga. Ali pa morda ni bilo tako. Morda bi se moral drugače spominjati
Višegrada pred Mehmed pašo in njegovim mostom, pred
kratko vrnitvijo in ponovnim odhodom.
»Vidim, ti se ne bojiš.« Zasmejal se je. Ko sem mu za trenutek
pogledal v oči, so bile sive in motne kakor Drina, ki nam je pljuskala
v les pod nogami. »Samo čakaš.« Takrat ga nisem razumel.
Nisem imel časa. Je čas drvenja in zbiranja in čas seštevanja, spopad
se konča za enega tako, za drugega drugače. Da ti pozneje ne
bi bilo žal, veš. Jasno mi je, sedaj ne moreš vedeti, ampak nekoč boš
doumel. Kakor sem jaz.
28

2
Na drugem bregu je bobnela vojska. Konji spahij in akindžij,
oboroženih s sabljami, lahkimi kopji, loki in puščicami, so
dvigali rumen prah, žejno zemljo, ki se po mesecu dni suše
ni mogla napiti nevihte iz prejšnje noči. Občudujoče sem gledal te
predrzne konje drobnih glav in velikih oči, ki so se znojili in penili
na soncu, ob vodi, Drini, ki je dišala po blatu in mulju.
Veš, če sedaj bolje premislim, vedno ostajamo na mestu. Vrtimo
se v krogu. Ali stojimo. Vračamo se k stvarem, za katere smo menili,
da so nas minile. Pravzaprav se spreminja samo svet, postaja vse
grši. Tako kakor skopneli sneg za seboj pusti sivo nebo, rjavo blato
in žalostne, premočene bajtice, z vodo napojene zidove samostana.
Mi pa se čudimo, kakor da nismo tisti, ki so ga skazili, kakor
da nikoli nismo bili v njem. Takrat nisem vedel, da bom tudi jaz s
sabljo kosil pod tem Sigetom. Takrat nisem slutil, da po veliko krvi
ljudje postanejo kakor stvari brez imena. Pomnim samo še začudene
oči nekaterih. No, to je druga zgodba. Znova drvim, predčasno
želim priti do kraja, proti kateremu hitim. Pa nisem več mlad.
Berko je začudeno gledal sablje, vse tisto kovinsko, kar je žvenketalo
na konjenikih. Jaz pa sem se zagledal v konje, v njihove grive, ki
so v diru plapolale kakor ogenj ali barjak, v njihove svetle oči, ki so
žarele kakor žerjavica. Občudujoče sem samo stal in poslušal, kako
dihajo, prhajo, kako grmijo po presušeni in steptani zemlji, ki se ziblje
in zvija pod njihovimi kopiti, medtem ko jim pisane rese plešejo
po oznojenih hrbtih. Oči sem imel gotovo velike. Globoko sem
29

Vsebina
Predgovor avtorice k slovenski izdaji
Bombastičnost mitologije 5
Ezan 15
Zahvale 385
Besednjak manj znanih izrazov 387
O avtorici 395

zbirka gostosevci
1. Kozmokomične Italo Calvino (2001)
2. Nikoli več spati Willem Frederik Hermans (2001)
3. Petek ali Tihomorski limb Michel Tournier (2005)
4. Nasilno življenje Pier Paolo Pasolini (2006)
5. Zbiratelj John Fowles (2006)
6. Beli kralj György Dragomán (2007, 2019)
7. Mož brez domovine Kurt Vonnegut (2007)
8. Bežati Jean-Philippe Toussaint (2009)
8. Dobrodošel Krisztián Grescó (2009)
9. Gnoj Wojciech Kuczok (2009)
10. Okušanje žameta Sarah Walters (2009)
11. Otožni Bog Jiŕí Kratochvil (2009)
12. Ponosni Smoker Irena Dousková (2009)
13. V deželi Penavrit Cristiano Cavina (2009)
14. Zakoni Connie Palmen (2009)
15. Zlo Jan Guillou (2009)
16. Kliči me Brooklyn Eduardo Lago (2010)
17. Kraljica Barbara Michał Witkowski (2010)
18. Leta Annie Ernaux (2010)
19. Majhni prsti Filip Florian (2010)
20. Nočni vlak v Lizbono Pascal Mercier (2010)
21. Pes; Predor; Okvara Friedrich Dürrenmatt (2010)
22. Skandinavska mizantropija 1: The Cocka Hola Company Matias Faldbakken
(2010)
23. Skandinavska mizantropija 2: Macht und Rebel Matias Faldbakken (2010)
24. Taka je dežela William Wall (2010)
25. Tudi Onjegin je bil Rus Irena Dousková (2010)
26. Skandinavska mizantropija 3: Unfun Matias Faldbakken (2011)
27. Ezan Ivana Šojat (2021)

Ezan
Ivana Šojat
Prevedel Jure Potokar
zbirka gostosevci
Naslov izvirnika Ezan
© Ivana Šojat in Fraktura, Hrvaška, 2018
Za slovensko izdajo
© Didakta, d. o. o., Radovljica, 2021
© prevod Fundacija S. Fischer po naročilu TRADUKI
Vse pravice pridržane.
Uredil Martin Uranič
Prelom Andreja Gjerkeš Čučnik
Naslovnica Ivana Jurić
Založba Didakta, d. o. o.
Za založbo Rudi Zaman
E-pošta zalozba@didakta.si
Spletna stran založbe www.didakta.si
Natisnjeno v EU.
Naklada 800 izvodov
1. izdaja
Radovljica, 2021
Izdajo tega dela je podprla ustanova TRADUKI, literarna mreža, katere člani so Ministrstvo za Evropo,
integracijo in zunanje zadeve Republike Avstrije, Ministrstvo za zunanje zadeve Zvezne republike
Nemčije, Švicarska kulturna fundacija Pro Helvetia, avstrijsko Združenje prevajalk in prevajalcev (po
nalogu Zveznega ministrstva za umetnost, kulturo, javno upravo in šport Republike Avstrije), Goethe-
-Institut, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške, Resor
za kulturo Vlade Kneževine Liechtenstein, Kulturna fundacija Liechtenstein, Ministrstvo za kulturo
Republike Albanije, Ministrstvo za kulturo in informiranje Republike Srbije, Ministrstvo za kulturo
Romunije, Ministrstvo za kulturo Črne gore, Ministrstvo za kulturo Republike Severne Makedonije,
Ministrstvo za kulturo Republike Bolgarije, Leipziški knjižni sejem in fundacija S. Fischer Stiftung.