8. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zbornica - Zveza

MEDICINSKE SESTRE IN BABICE 

ZAGOTAVLJAMO DOSTOPNOST IN ENAKOST 

ZDRAVSTVENE OSKRBE PACIENTOV 

8. kongres 

zdravstvene in 

babiške nege Slovenije 

Maribor 

12., 13. in 14. maj 2011 

Zbornik prispevkov z recenzijo

MEDICINSKE SESTRE IN BABICE 

ZAGOTAVLJAMO DOSTOPNOST IN ENAKOST 

ZDRAVSTVENE OSKRBE PACIENTOV 

8. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije 

Maribor, 12., 13. in 14. maj 2011 

Zbornik prispevkov z recenzijo 

Organizator: 

ZBORNICA ZDRAVSTVENE IN BABIŠKE NEGE SLOVENIJE - ZVEZA STROKOVNIH DRUŠTEV MEDICINSKIH 

SESTER, BABIC IN ZDRAVSTVENIH TEHNIKOV SLOVENIJE 

Nacionalni center za strokovni, karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in babic 

Urednice: 

Tamara Štemberger Kolnik 

Suzana Majcen Dvoršak 

Darinka Klemenc 

Recenzenti: 

Brane Bregar 

Irena Buček Hajdarević 

Bojana Filej 

Andrej Fink 

Anita Goričan 

Boris Miha Kaučič 


Andreja Kvas 

Andreja Mihelič Zajc 

Darja Ovijač 

Ksenija Pirš 

Anita Prelec 

Jožica Ramšak Pajk 

Brigita Skela Savič 

Tamara Štemberger Kolnik 

Nataša Vidnar

Programski odbor: 

Darinka Klemenc, Suzana Majcen Dvoršak, Tamara Štemberger Kolnik, Ksenija Pirš, Anita Prelec 

Organizacijski odbor: 

Monika Ažman, Zlatko Grubešič, Miha Okrožnik, Boja Pahor, Anita Prelec, Jože Prestor, Marjana Vengušt 

Lektorica: Mojca Hudolin 

Oblikovanje: Brane Žalar 

Založila in izdala: 

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in 

zdravstvenih tehnikov Slovenije 

Nacionalni center za strokovni, karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in babic 

Tisk: Tiskarna POVŠE, Povšetova 36 a, Ljubljana 

Naklada: 350 kom 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji 

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 

616-083(082) 

618.2/.6-083(082) 

KONGRES zdravstvene in babiške nege Slovenije (8 ; 2011 ; Maribor) 

Medicinske sestre in babice zagotavljamo dostopnost in enakost 

zdravstvene oskrbe pacientov : zbornik prispevkov z recenzijo / 8. 

kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije, Maribor, 12., 13. in 

14. maj 2011 ; [organizator Zbornica zdravstvene in babiške nege 

Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in 

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Nacionalni center za strokovni, 

karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in babic ; 

urednice Tamara Štemberger Kolnik, Suzana Majcen Dvoršak, Darinka 

Klemenc]. - Ljubljana : Zbornica zdravstvene in babiške nege 

Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in 

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Nacionalni center za strokovni, 

karierni in osebnostni razvoj medicinskih sester in babic, 2011 

ISBN 978-961-273-028-4 

1. Gl. stv. nasl. 2. Štemberger Kolnik, Tamara 3. Zbornica 

zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev 

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 

Nacionalni center za strokovni, karierni in osebnostni razvoj 

medicinskih sester in babic 

255821568

8. kongres zdravstvene in babiške nege v Sloveniji – 

in aktualnost trenutka, v katerem se dogaja 


V času, ko se dogaja 8. kongres zdravstvene in babiške nege, vedno obeležujemo v naši državi tudi 12. maj - Mednarodni 

dan medicinskih sester. Letos poteka pod motom Mednarodnega sveta medicinskih sester (International Council of Nurses 

– ICN): »Medicinske sestre zagotavljamo enakost in dostopnost v zdravstveni oskrbi pacientov«. 5. maj - Mednarodni dan 

babic že nekaj let poteka pod enakim motom Mednarodnega združenja babic (International Council of Midwives – ICM): 

»Svet potrebuje babice bolj kot kadarkoli«. 

Bodimo aktualni in poglejmo najprej, kaj se na ti dve temi dogaja na domači zdravstveni sceni. Naključje je hotelo, da se v 

motu izpostavljena dostopnost do zdravstvenih storitev v naši državi »dogaja« precej intenzivno prav v teh dneh, najbolj s 

strani ministra za zdravje, medtem ko o enakosti ni toliko govora. Minister je glede dostopnosti do zdravstvenih storitev pred 

kratkim namreč razburil državljane, paciente, zlasti pa izvajalce zdravstvenih storitev s predlogi po spremembah zakonskih 

predpisov v zvezi z dostopnostjo in s posledicami neizpolnjevanja le teh. In za nespoštovanje zakonskih predpisov naprtil 

izvajalcem visoke denarne kazni. Tako v medijih beremo: 

»Zanimive so spremembe zakona o pacientovih pravicah, s katerimi se je minister med drugim odločil zaščititi pacientov čas pred 

vrati ordinacij in skrajšati čakalne dobe v zdravstvu, kršitelje pa oglobiti. Delo ordinacij na primarni ravni je treba organizirati tako, 

da bo bolnik čakal pred vrati ordinacije največ 20 minut, pri zdravnikih specialistih (na sekundarni in terciarni ravni) pa največ 

60 minut. Če bo zdravnik vmes obravnaval nujnega bolnika in se bo zaradi tega čakalni čas podaljšal, bo moral o tem obvestiti 

bolnike v čakalnici. Najdaljše dopustne čakalne dobe so 24 ur v nuji, mesec dni za rakave bolnike, tri mesece za hitro in šest mesecev 

za redno obravnavo ter leto dni za ortopedske operacije in zobno protetiko. Bolniki morajo biti vpisani na čakalni seznam. Vsak 

preskok čakalne liste brez nuje, prav tako tudi vsaka kršitev številnih določb zakona, bosta prinesla izvajalcu globo od 400 do 4100 

evrov za pravno osebo in od 100 do 1000 evrov za odgovorno osebo. Do 100.000 evrov globe je predvideno za izvedbo zdravstvene 

oskrbe brez privolitve pacienta. Zakon bo predvidoma obravnavan po nujnem postopku. http://www.delo.si/novice/politika/ 

zakon-o-pacientovih-pravicah-bo-prinesel-visoke-kazni-za-preskok-cakalne-vrste.html 

Predvidene kazni za »prekrškarje« so torej evidentne in visoke. Kdo jih bo plačeval? Tisti, ki že zdaj delajo veliko, celo preveč? 

Na primer ob pacientih, naročenih na uro, bo kaznovan zdravnik, ki spotoma pogleda še nenapovedanega nujnega pacienta 

ali dva, tri, morda pet, in zato zamuja vse dopoldne z urnikom? In vmes skoči še na obisk na domu? Reševat nekoga na cesti? Ali 

bo plačal kazen zavod, kjer zdravnik dela? In če je zasebnik, bo plačal dvakratno? V imenu dostopnosti? Zadevo je potrebno 

pogledati tako s strani uporabnika kot izvajalca. Tako se zna zdaj zaplesti pri zdravstvenem osebju, ki ne bo kos minutni 

matematiki, enako pri pacientih, ki bodo šteli minute v čakalnici in najbrž še pogosteje menjavali kljuko na vratih ordinacij. 

Jih bodo dobesedno metali iz ordinacij? Pacienti se bojijo (najbrž upravičeno), da bodo zdaj obravnavani še bolj površno 

in v še krajšem času, četudi bodo morda prišli na vrsto nekoliko prej. Ni namreč razumljivo, ali bodo visoke denarne kazni, 

ki se napovedujejo, res pripomogle k večji kakovosti, varnosti in predvsem zadovoljstvu pacientov. K dostopnosti morda 

malenkostno res, a za kakšno ceno? Spremeniti miselnost in navade Slovencev, da je njihova pravica sedem pregledov na leto, 

v Skandinaviji pa trije, ne gre čez noč. Kje torej začeti? Za božjo voljo, gospod minister, ne pri kaznovanju, je neproduktivno. 

Ostaja nam drugi del mota ICN: enakost zdravstvene oskrbe. Gre tu za barvo kože, veroizpoved, spolno usmeritev, za količino 

novcev v denarnici? Za vse skupaj? Kako bi minister uredil to občutljivo področje, ki ga je težje meriti in zato najbrž težje 

kaznovati? O tej enakosti trenutno na slovenskem zdravstvenem nebu ni zaslediti nič posebej inovativnega. Obstaja pa 

bojazen, da bi s spremenjeno zakonodajo, npr. o povečani avtonomiji pri upravljanju javnih zavodov, kratko potegnili najprej 

pacienti, za njimi pa takoj medicinske sestre (vključno z avtonomijo in managementom stroke zdravstvene nege vred) in bi 

bila na preizkušnji morda tudi enakost – v kolikor jo je še ostalo v javnem zdravstvu, v zasebnem je enakost itak pogojena 

s finančnim pokritjem računa. 

Kakorkoli, ICN je z motom o enakosti in dostopnosti posegel na občutljivo področje zdravstvene obravnave v sleherni 

državi sveta. Zlasti o enakosti je v tako širokem naboru različnosti držav, narodov, demografskih značilnosti, obolevnosti 

težko govoriti, tudi zaradi raznolikih zdravstvenih sistemov v svetu in tudi glede na situacijo, ki jo imamo v domači državi. 

Spremembe vrednot, pohlep po brezglavem bogatenju na eni strani in na drugi nezaposlenost, bitka za preživetje tisočerih 

posameznikov in družin ter posledično zahtevnejše urejanje področij zdravstva in sociale, so stalnica današnjega časa. 

Ranljivost velikega števila ljudi in istočasno visoka kakovost življenja premožnejših pomenijo vedno težje urejanje enakosti 

in dostopnosti do zdravstvenih storitev nasploh. Z denarjem lahko kupiš tudi kakšno zdravstveno storitev, vsaj dostopnost. 

Z bolj zdravim življenjskim slogom (kar je do neke mere tudi povezano z njim) lahko prispeva posameznik k boljšemu 

vzdrževanju lastnega zdravja in zdravja svoje družine in s tem k preprečevanju bolezni nasploh. A tu enakosti ni mogoče 

nasnuti na isto premico – revni in bogati so na različnih polih. Ko bi bili v odnosu na enakost enaki vsaj v javnem zdravstvu… 

Vedno več je ljudi s kroničnimi obolenji, kajti eden od dejavnikov, s katerim se bomo vedno bolj soočali, je staranje 

prebivalstva. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja na skokovito naraščanje s starostjo in sodobnim življenjskim 

slogom povezanih bolezni, kot so: sladkorna bolezen, srčno žilna, respiratorna, rakava obolenja, demenca, bolezni, ki so 

posledica revščine in do neke mere tudi neprecepljenosti prebivalstva (pojavljajo se npr. že izkoreninjene nalezljive bolezni). 

Na eni strani brezposelnost (zdravih) mladih, na drugi podaljševanje delovne dobe pri starejših (kar pomeni delati s kronično 

boleznijo) sprožajo neznanke pri reševanju situacije, ki je izrazitejša v razvitih deželah sveta. In v vseh teh primerih naletimo 

na potrebo po enakosti in dostopnosti zdravstvenih storitev Potreba po nudenju zdravstvenih uslug je enako intenzivna 

v bolnišnični, ambulantni, institucionalni socialno varstveni ali domači oskrbi. Priporočeni besedi iz mota ICN dostopnost 

in enakost lahko obvisita v zraku, če odpove sistem. Sistemi pa danes odpovedujejo na več nivojih, od gospodarstva, 

bančništva pa naprej. Posledično v post-recesijskem času tudi zdravstveni in socialni. Čeprav sta v osnovi dostopnost in 

enakost altruistično usmerjeni in dobronamerni besedi, nista vedno uresničljivi. Prizadevanja medicinskih sester po vsem 

svetu v tej smeri lahko le koristijo, kar je osnovno sporočilo mota ICN. Prav medicinske sestre lahko naredijo veliko, zlasti če 

so neposredno vključene v sisteme naročanja na zdravstvene storitve. To pa je praktično povsod. Torej je vloga medicinskih 

sester na tem področju velika, zlasti pri dostopnosti, morda celo lažja kot pri enakosti. 

Moto mednarodnega dneva babic je enak že nekaj let; je pa še kar aktualen in ideja ICM je zanimiva tudi zato, ker ga bomo

sčasoma ponotranjili tako nacionalna združenja, babice same , matere in drugi. Želimo, da ga tudi sodelavci zdravniki in 

politiki, zlasti tisti, ki krojijo vlogo in mesto babic v sistemu zdravstva in v družbi nasploh – včasih tudi brez babic samih. 

Slednje se občasno dogaja tudi v naši državi, celo v dokumentih nacionalnega pomena, kot je npr. Strategija razvoja 

ginekološke porodniške službe do 2020, kjer se zdravniki sprašujejo, kaj v tem pomembnem dokumentu dela poglavje 

babištva. Zaskrbljujoče? Smešno? Ali na primer pri odprtju prve porodne babiške hiše, kar se je zgodilo pred kratkim prav 

v Sloveniji. O odprtju za babice in porodnice zelo pomembne pridobitve – prve babiške hiše v državi, niso predstavnic 

nacionalnega združenja – babiške sekcije (kaj šele vodstvo krovne organizacije) iz Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo 

Postojna niti obvestili, niti povabili, da bi se lahko skupaj veselili napredka stroke. Tako je očitno, da področje babištva pri nas 

sodelavci zdravniki zelo težko izročajo tistim, ki jim pripada, torej babicam. Svet (in Slovenija) torej potrebujeta babice – bolj 

kot kadarkoli, zlasti njihovo prepoznavnost. Dajmo jim končno mesto, ki jim pripada – tudi v praksi. 

• Kaj konkretno naj zaželimo na pot 8. kongresu zdravstvene in babiške nege in zborniku prispevkov, ki ga ob tej priložnosti 

izdajamo? Organizatorji smo skušali slediti rdeči niti mota ICN, vključili tudi babice z motom ICM in oboje združili v celoto – 

za danes in za naprej. V okviru mota in tematskih strokovnih sklopov smo povabili nekaj vabljenih plenarnih predavateljev 

iz in izven naših vrst, ki se ukvarjajo s širokimi temami, kot so: etika, pacientove pravice, kakovost. Kongres smo osnovali 

na sedmih tematskih sklopih: profesionalna etika, zdravstvena zakonodaja in ekonomika v zdravstveni in babiški negi, 

zdravstvena in babiška nega s poudarkom na skrbi ranljivih skupin, kakovost in varnost v zdravstveni in babiški negi, 

zdravstvena in babiška nega na primarni zdravstveni ravni, raziskovanje in izobraževanje na področju zdravstvene in 

babiške nege, predstavitev primerov dobre prakse. Po sprejetih prispevkih so se sklopi malce preoblikovali, upajmo, v še 

vedno zanimivo, bogato količino strokovnih prispevkov. 

• V treh kongresnih dneh želimo ponuditi največ in najbolje, kar premoremo. Vsebino ste dodali avtorji,moderatorji, vsi, ki ste 

kakorkoli pomagali pri kongresu. Hvala vam. 

Osebni prispevek - drugi del tega uvodnika tudi namenjam kongresu, ne le aktualnemu, tudi vsem naslednjim. Namenjam 

ga minutam za boljši razvoj stroke, za nadgradnjo dosedanjih kongresnih izkušenj. Nakopala si bom zaradi neposrednosti 

najbrž kakšno novo zamero, a sporočila pošiljam tudi v imenu tistih, ki so veliko in dobro delali, bili povrhu še prijazni, 

»pokasirali« pa obilico nerazumevanja, ogorčenja, vprašanj, pripomb…Skratka: ni jim bilo lahko. Organizacijski in strokovni 

odbor sta se nagarala in se jima ob tej priložnosti lepo zahvaljujem, enako vsem recenzentkam in recenzentom - za obilico 

znanja, dovolj energije, poguma, vztrajanja in za dobre živce pri pregledu strokovnih prispevkov, tudi pri oblikovanju 

strokovnega programa, zbornika, ob-kongresnih dejavnosti. Slednjih se iskreno veselim, saj bodo prvič vključene v resno 

kongresno dogajanje. Hvala predsednicam regijskih strokovnih društev in entuziastom, da so iz tega naredili zgodbo, ki jo 

bomo pomnili. Tako si dovoljujem, da skozi prizmo kritičnega pogleda na dogajanje opozarjam in pomagam pri izboljševanju 

zadev ter s tem prispevam kanček v mozaik nadgradnje naše stroke in organizacije, ki sem ji zapisana že desetletja. Osebni 

privilegij, ki mi je bil dan, je spremljanje nastajanja simpozijev in kongresov od blizu že od samega začetka, ki pri Zbornici – 

Zvezi datira v leto 1993; tako je v mojem osebnem repertoarju v skladovnico zgodovine zloženih več domačih kongresov in 

simpozijev, nekaj tujih in tudi en velik, svetovnega formata - na domačih tleh. 

Ni torej enostavno delati največji nacionalni strokovni dogodek; to lahko potrdi vsakdo, ki je kdajkoli delal kaj podobnega. 

Po eni strani je različnih strokovnih srečanj, tudi znanstvenih simpozijev, posameznih »dnevov«, poimenovanih po zaslužnih 

medicinskih sestrah iz zgodovine, tematskih strokovnih dogodkov na posameznih visokih šolah, fakultetah v kliničnih okoljih v 

Sloveniji precej, kar je razveseljivo. Naša stroka torej napreduje, vzporedno s tem se dviguje nivo, tja do znanstvenih razsežnosti. 

Kot nacionalno strokovno združenje stremimo k najboljšemu, kar lahko ponudimo in kar smo skupaj najboljšega sposobni 

narediti. A glej ga zlomka: ni jih tako malo, naših kolegic in kolegov, ki bi zadevo – domači kongres – jemali po domače, 

torej drugače, kot če bi se prijavili na kongres v tujini. Kar pomeni: pravila, ki veljajo zunaj, doma ne veljajo. Ali konkretno: 

barantamo za vse, kritiziramo, polemiziramo, ko da smo na tržnici. Začnimo s termini, ko je potrebno oddati izvlečke (čeprav 

jih vedno podaljšujemo, saj nam je do tega, da lahko sodeluje čim več ljudi), je zamuda. Nato užaljeno odreagiramo, ko ravno 

naš izvleček ni čisto avtomatično sprejet, morda celo predlagan, da se namesto ustne predstavi v posterski obliki, kar na 

tujem kongresu sprejmemo brez besed. In še veseli smo, če smo sploh sprejeti. Strokovni odbor, uradno imenovan s strani 

Upravnega odbora, ki ima dolžnost delati strokovno najboljše, je za svoje delo izpostavljen ostrim kritikam, popljuvani so sicer 

anonimni recenzenti, nerganju tako aktivnih kot pasivnih udeležencev kongresa ni videti konca. Naporno. 

Ko je izvleček sprejet, ni jasno, da se je ob oddaji le tega potrebno prijaviti in v določenem času vplačati kotizacijo. Je v tujini 

kaj drugače? Sledi pisanje strokovnega prispevka. Dana navodila so že večkrat preizkušena in pri njihovem oblikovanju 

sodelujejo eksperti s tega področja. Jasno, vsi se učimo in kalimo tudi pri pisanju strokovnih prispevkov. Kaj torej pomeni, da 

strokovni prispevek po dvojni slepi anonimni recenziji potrebuje »piljenje«? Nič. V znanstvenih krogih bi to morala biti rutina, 

brez zamer, dolgih nosov in trmoglavljenja. Avtorji pa protestirajo, da pač ne bodo spreminjali in izboljševali, tudi ne oddali 

svojega prispevka. ga bodo pa objavili v tuji reviji in tako naprej….Tudi v redu, spoštovane in spoštovani, vso srečo. A tam so 

možnosti zavrnitve in recenzije kvečjemu večje. 

Sledi barantanje za dolžino prispevkov. Nič ni težjega, kot napisati strokovni prispevek na omejenem številu strani, to vemo 

vsi. Saj znamo šteti do pet, šest strani, kolikor jih je namenjenih našemu članku, a kaj ko je toliko pomembnih citatov, s katerimi 

želimo podkrepiti naše raziskovalne ugotovitve ali napisati le dober pregledni članek. In izračunajmo: ob sto prispevkih po 

šest strani pomeni skupaj šeststo stani zbornika. 

Pustimo zdaj strukturo, primerne citate, Na koncu, a ne najmanj pomembno, je navajanje virov, literature, citiranje, kopiranje, 

in razpravljanje. Naj tale zapis izpade le kot dobronamerni opomnik, da so pravila jasna in napisana, da tej temi še ne 

posvečamo dovolj natančne pozornosti. Ne le, kje pri navajanju virov postaviti pike, vejice in podpičja; najprej bodimo 

prepričani, da smo navedli po vrsti in pravilih vse avtorje, soavtorje in druge, ki so pomembni za pošteni prikaz, od kod smo 

črpali teoretične podlage, na katerih nadgrajujemo naše delo. 

Nazadnje: lepo je povabiti k soavtorstvu nekoga, ki nam je resnično pomagal pri pripravi, pisanju, interpretaciji, statistični 

obdelavi našega prispevka. Ne le zato, ker je naš predpostavljeni, ki se obvezno vrine v vsak prispevek, najraje na prvo mesto, 

pa naj bo dekan, predavatelj, mentor, šef, ki nujno potrebuje določeno število objav v revijah z visokimi indeksi, tudi zato, ker 

je nekdo resnični soavtor in kolega, ki je to storil z iskreno željo, da pomaga pomikati voz razvoja stroke naprej. 

Hvala, da ste vse tole stoično prenesli, da smo se skupaj kaj novega naučili, naredili dober in prijazen kongres, in se veselimo 

naslednjega, pa če bo čez dve ali štiri leta, domač ali tuj, v naši državi ali kje drugje. Bogatejši bomo za nekaj novih izkušenj 

in spoznanj. Hvala zanje in se priporočamo.

Organizacijski odbor se zahvaljuje sponzorjem: 

Zlata sponzorja 

Srebrni sponzor 

Bronasti sponzor

KAZALO 

PRISPEVKI VABLJENIH PREDAVATELJEV 

Pogled na etiko izven zdravstva in zdravstvene nege 

111B Lenart Škof 

Od diha do diha, ali o izvoru etike 

111C Janez Mekinc 

Etično odločanje in moralno sklepanje 

Dostopnost zdravstvene nege z vidika človekovih, pacientovih pravic 

211A Zdenka Čebašek - Travnik 

Dostopnost kot pacientova pravica – z vidika Varuha človekovih pravic 

Republike Slovenije 

211B Katrin Stimnicker 

Experience from an Austrian Patients` Ombudsman position regarding Patients` Rights with 

emphases on Patient´s Access to the Health System 

Izkušnje z vidika Varuhinje pacientovih pravic s poudarkom na dostopu pacientov do 

zdravstvenega sistema 

211C Robert Sotler 

Uresničevanje pravice do dostopnosti in enakosti pacientov pri zdravstveni obravnavi v praksi 

– pogled zastopnika pacientovih pravic v Republiki Sloveniji 

Kakovost v zdravstvu 

311B Biserka Simčič 

Dostopnost do zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji kot element kakovosti in pacientova 

pravica – prizadevanja Ministrstva za zdravje 

311C Ksenija Pirš, Danijela Pušnik, Barbara Donik 

Kakovost v zdravstveni in babiški negi - integralni del celovitega pristopa h kakovosti in 

varnosti v zdravstvu - od lokalnega do nacionalnega sistema 

PRISPEVKI 

Promocija zdravja 

112B Zlatka Murtić 

Vloga zdravstvene nege v javnem zdravju in predstavitev primera dobre prakse – Projekt 

Mental Health 

112C Mateja Bahun, 

Sedina Kalender Smajlović 

Promocija zdravja na delovnem mestu 

112D Tamara Štemberger Kolnik 

Vpliv Šole zdravega hujšanja na spreminjaje življenjskih navad

112E Zvezdana Vražič 

Zdravstveno vzgojno delo z odraslo populacijo – pomen znanja in motivacije zdravstvenih 

delavcev pri svetovanju in napotitvah v Programe svetovanja za zdravje 

Skrb za starostnika 

122A Polonca Černenšek, Marija Ovsenik, Gabi Čačinovič - Vogrinčič 

Organizacija pomoči na domu v Sloveniji in primeri dobre prakse v tujini 

122B Laura Petrica, Snežana Umičevič, Metka Zajc 

Zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege pri pacientih s parenteralno prehrano na domu 

122C Slavica Roljić 

Pravice in dostojanstvo pacientov z demenco 

Vseživljenjsko učenje 

132A Janita Tepina, Brigita Skela Savič 

Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego 

Jesenice – vidik medicinsko tehničnih posegov 

132B Ema Dornik, Andreja Mihelič Zajec 

Bibliometrična analiza citiranja Obzornika zdravstvene nege v časopisu samem 

132E Ema Dornik, Andreja Mihelič Zajec 

Spletna metrija Obzornika zdravstvene nege 

Medpoklicno sodelovanje 

142A Nika Škrabl, Cvetka Gregorc, Marija Tomažič 

Sodelovanje med zdravstvenimi delavci v bolnišnici 

142B Andreja Kelbič, Zvonka Fekonja 

Doživljanje nasilja nad zaposlenimi v nujni medicinski pomoči ob zagotavljanju dostopnosti in 

enakosti zdravstvene oskrbe pacientov 

142C Aleksander Jus 

Prisotnost sindroma izgorevanja pri zaposlenih v nujni medicinski pomoči 

142D Gordana Lokajner, Durda Sima 

Upravljanje z informacijami in medicinske sestre - žvižgači 

Management v zdravstveni in babiški negi 

113D Petra Srpčič 

Kontinuirana zdravstvena nega – timska predaja bolnika v Splošni bolnišnici Jesenice 

113E Mateja Lorber 

Timsko delo – dejavnik zagotavljanja kakovosti v zdravstveni negi 

113F Andreja Kvas, Janko Seljak 

Osnove za izdelavo kompetentnega modela vodenja v zdravstveni negi

Skrb za ranljive skupine 

123A Eva Kovačič 

Patronažna zdravstvena nega v romskem naselju v občini Grosuplje 

123B Majda Oštir 

Zdravstvena nega v pediatriji – kje smo in kam gremo? 

123C Maruša Klanjšek 

Negovalni problemi mladostnika z duševno motnjo 

123D Mateja Berčan, Majda Pajnkihar 

Starostniki in bivanje – vidik patronažne medicinske sestre 

123E Pavla Lavrinec, Mateja Bahun 

Zdravstvenovzgojna obravnava žensk z nosečnostno sladkorno boleznijo – primer dobre prakse 

Splošne bolnišnice Jesenice - nova lokacija 

Poklicna etika in zdravstvena zakonodaja 

133A Janez Juhant, Vojko Strahovnik 

Profesionalna etika zdravstvene nege 

133C Lidija Fošnarič 

Strokovna napaka v zdravstveni negi 

133D Sanela Pivač, Sedina Kalender Smajlović, Katja Skinder Savić 

Etični vidiki informiranja svojcev ob smrti pacienta v urgentni ambulanti 

133E Jožica Eder 

Zdravstvena nega na primarni ravni v primežu zakona o pacientovih pravicah 

Zdravstvena nega tu in tam 

143A Radmila Brecelj, Gordana Lokajner 

Medicinske sestre v Slovenski vojski 

143B Vesna Rugelj 

Stališča pacientov in zaposlenih do zaposlovanja moških v zdravstveni negi 

143C Ani Jalen, Boris Miha Kaučič, Bojana Filej 

Identifikacija modelov in stilov vodenja na področju zdravstvene nege 

143D Marija Tomažič, Nika Škrabl 

»Delo krepi človeka« – kako zdravi so zaposleni na Kirurški kliniki v Univerzitetnem kliničnem 

centru Ljubljana 

143F Karmen Romih, Marija Mežik Veber, Simona Hvalič Touzery 

Razvoj individualnega dela študenta na klinični praksi na Visoki šoli za zdravstveno nego 

Jesenice

Babištvo 

212D Anže Čeh 

Vpliv nekaterih plodovih parametrov na pogostost epiziotomij in večjih poškodb perineja pri 

porodnicah v slovenskih porodnišnicah 

212F Anita Prelec 

Etična načela v zdravstveni obravnavi nosečnic 

212G Saša Matko, Irena Ovter 

Vodenje z vidika babiškega tima 

Izobraževanje za zdravstveno in babiško nego 

222A Tamara Lubi 

Razvoj izobraževanja medicinskih sester za področje primarnega zdravstvenega varstva znotraj 

Evropske unije 

222B Nadja Plazar, Boštjan Žvanut 

Pristop za poučevanje faz znanstveno - raziskovalnega dela longitudinalna študija 

222C Petra Kamenšek 

Razvoj sistema izobraževanja kadrovskih virov v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor 

222D Katarina Lokar, Miladinka Matkovič, Marjana Bernot 

Teoretično in praktično usposabljanje medicinskih sester v sekundarnih centrih za izvajanje 

zdravstvene nege pacientov 

222F Radojka Kobentar 

Študenti na klinični praksi v Psihiatrični kliniki Ljubljana – med idealnim in realnim 

222G Zlata Živič 

Mejniki profesionalnega razvoja v procesu izobraževanja 

Organizacija dela v zdravstveni in babiški negi 

232A Branko Bregar, Maja Klančnik Gruden 

Zahtevnost zdravstvene nege in kader v slovenskih bolnišnicah 

232B Jana Lavtižar, Helena Dolžan Lindič 

S klinično potjo do boljše dostopnosti in celovite obravnave pacienta 

232D Oti Mertelj, Zdenka Kramar 

Uporaba klinične poti pri oskrbi kroničnih ran v Splošni bolnišnici Jesenice 

232E Saša Kadivec 

Postopek akreditacije po standardu NIAHO v Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo 

Golnik 

232F Jožica Rešetič 

Benchmarking v Splošni bolnišnici Novo mesto 

232G Jožica Peterka Novak 

Primerjava aktivnosti zdravstvene nege kot podlaga za izračun kazalnikov učinkovitosti 

organizacije dela

Pacient s kronično boleznijo v domačem okolju 

242A Lojzka Prestor 

Poučenost pacienta o neinvazivni mehanični ventilaciji na domu 

242B Marjana Bratkovič 

Poučenost bolnikov o kronični obstruktivni pljučni bolezni 

242C Marija Petrinec Primožič, Štefan Duh, Martina Košnik, Slavica Pešak, Miljana Vegnuti 

Poraba lokalnega anestetika med bronhoskopijo z upogljivim bronhoskopom pri kadilcih in 

nekadilcih 

242D Tomislava Kordiš 

Prehrana pacienta z antikoagulantno terapijo in sladkorno boleznijo 

242E Majda Mori Lukančič, Tatjana Lekšan, Irma Ulčar 

Enakopraven položaj bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 na primarni in sekundarni ravni 

zdravstvenega varstva v Zdravstvenem domu Ljubljana 

242F Bandur Mateja, Bojana Filej, Milica Lahe 

Patronažna medicinska sestra v skrbi za starostnika s sladkorno boleznijo 

Pacient s kronično boleznijo v bolnišnici 

312A Peter Koren, Tina Fende 

Znanje pacientov o neželenih učinkih sistemskega zdravljenja pljučnega raka 

312B Lidija Ahec, Zdenka Kramar, Helena Ribič 

Higiena rok - rezultati raziskave v Splošni bolnišnici Jesenice na pobudo Svetovne zdravstvene 

organizacije 

312D Milena Pavič Nikolič, Marija Zaletel 

Zdravstvena nega na področju revmatologije potrebuje spremembe 

Profesionalna skrb za človeka 

322B Darinka Zavrl Džananović 

Dostopnost storitev patronažnega varstva za prebivalce Slovenije 

322C Andreja Jerič, Ivna Bulić Vidnjević 

Razvoj in implementacija programa skupnostne psihiatrične obravnave po modelu Assertive 

Community Treatment v Psihiatrični kliniki Ljubljana 

322D Munira Pejić 

Pojavljanje mobinga med zaposlenimi v zdravstveni negi v Psihiatrični kliniki Ljubljana 

Varnost pacientov 

332A Nevenka Marinšek, Zdenka Kramar 

Vloga zdravil v preprečevanju padcev 

332B Aldijana Beganović, Tatjana Trotovšek, Zlatko Grubešić, Dominika Oroszy 

Uporaba kirurškega varnostnega kontrolnega seznama pri operativnem 

programu

332C Zorica Panić, Lidija Vidmar 

Zagotavljanje varnosti pri aplikaciji zdravil 

332D Stanko Grabljevec, Jelka Mlakar, Dušica Pleterski Rigler, Maja Klančnik Gruden, Mario 

Šargač 

Analiza varnostnih zapletov v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana 

P4 Tanja Krapež 

Samospoštovanje in družinski odnosi dijakov na Goriškem 

P11 Robert Sotler 

Varovanje pacientove zasebnosti in podatkov ob zdravstveni negi ranljivih 

skupin – odvisnikov od prepovedanih drog 

P14 Andreja Vovk, Nevenka Brolih 

Uvajanje sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 na Oddelku za 

uroginekologijo Ginekološke klinike v Ljubljani 

POLJUDNI PRISPEVKI 

P8 Milenka Poljanec Bohnec 

Strokovne edukacijske podlage in strukturirani edukacijski programi za bolnike s sladkorno 

boleznijo 

122D Ljudmila Par 

Pravica do medicinsko-tehničnih pripomočkov za pomoč pri gibanju delno pomičnih in 

nepomičnih oseb 

132C Alojzija Fink 

E - zdravstvena nega 

IZVLEČKI PREDAVATELJEV IZ TUJINE 


113B Tatjana Dinić 

Uloga sestre od nege bolesnika do case menagera 

Vloga medicinske sestre v zdravstveni negi od izvajanja zdravstvene nege pacienta do »case 

managerja« 

Babištvo 

212A Mervi Jokinen 

Birth Centres: A viable option? Building a framework for quality, safety and access 

Porodni centri: izvedljiva možnost? Vzpostavitev okvira za kakovost, varnost in dostop 

212B Joeri Vermeulen 

Mother Friendly Hospital Initiative 

Pobuda za materam prijazne porodnišnice 

212C Olga Arvanitidou 

Quality of services – Women's safety 

Kakovost storitev – varnost žensk

SEZNAM POSTERJEV 

P1 Janja Rotovnik Turinek, Lilijana Žerdoner 

Kultura medosebnih odnosov 

P2 Karmen Petek 

Poslušati še ne pomeni slišati- profesionalna komunikacija 

P3 Nataša Vidnar 

Komunikacijska kultura medicinskih sester 

P5 Borut Vnuk 

Primerjava dostopnosti zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji in izbranih državah evropske 

unije 

P6 Anita Jelar Slatnar, Rozalija Jeglič 

Zdravstvena nega nosečnic na Kliničnem oddelku za ginekologijo 

P7 Cvetka Roj Tkalčič 

Vloga medicinske sestre pri celostni obravnavi otroka in mladostnika z astmo na primarni 

zdravstveni ravni 

P9 Ida Lužnik, Nataša Melanšek, Milena Kolar, Petra Dreu 

Aktivnosti medicinske sestre pri spremljanju pacientov na telemetriji- naše izkušnje 

P10 Tomislava Kordiš 

Pacient z depresijo in patronažna medicinska sestra 

P12 Vesna Sekelj Rangus 

Vloga medicinske sestre po spolnem nasilju nad žensko 

P13 Maja Klančnik Gruden, Nataša Čermelj, Alenka Roš, Smiljana Kazič, Nada Vigec, Durda 

Sima, Asja Jaklič, Maja Medvešček Smrekar, Minja Petrovič, Urška Hvala, Erika Predalič 

Negovalne diagnoze v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana 

P15 Judita Slak 

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske - priložnosti in izzivi 

P16 Đurđa Sima, Peter Požun 

Stanovsko društvo v regiji kot izziv za strokovno delovanje 

P17 Barbara Donik, Ksenija Pirš 

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor, inkubator inovativne klime 

v regiji 

P18 Damjana Polanc 

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Nova Gorica povezuje preko stroke 

in druženjem člane in članice severno primorske regije v skrbi in pomoči sočloveku 

P19 Emilija Kavaš, Dragica Jošar 

Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja koordinator 

razvoja stroke zdravstvene nege skozi čas, prostor in druge aktivnosti 

P20 Tanja Ribič Vidovič, Karmen Žlahtič Panikvar 

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ptuj – Ormož-vizija dela

P21 Špela Hofinger Mihelič, Janez Kramar 

Stanovsko društvo v regiji kot izziv za strokovno delovanje 

P22 Aleksandra Horvat, Petra Štigl 

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenj Gradec – pomembna 

dimenzija razvoja stroke zdravstvene in babiške nege 

P23 Renata Mejak, Marjana Vengust, Magda Brložnik 

Učne delavnice kot oblika podpore članstvu pri srečevanju problemov tako na strokovnem, kot 

družbenem področju 

P24 Tadeja Bizjak, Boja Pahor 

Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Koper 50 let 

združevanja…. Ko zadiši po soli… 

P25 Marjeta Berkopec, Jožica Rešetič, Karmen Janežič, Milanka Markelič 

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Novo mesto


Pogled na etiko izven zdravstva in zdravstvene nege 

1

111B 

Od diha do diha, ali o izvornem mestu etike 

"Breath by breath: on the origins of ethics" 

Izr.prof.,dr. Lenart Škof 

Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper, Oddelka za filozofijo in 

antropologijo 

lenart.skof@fhs.upr.si 

Izvleček 

Prispevek se ukvarja z zgodovinskimi začetki etike v religijskem in filozofskem okviru. Z religijskoantropološkega 

vidika najprej obravnava začetke in pomen etike v svetovnih religijah, začetke etike v 

stari Grčiji ter njen razvoj skozi zgodovino do danes. V osrednjem delu je predstavljena teza, da je 

najpomembnejši premik na področju zgodovinskega razvoja etike nastopil ob koncu 20. stoletja s 

feminističnimi ter bioetičnimi zastavitvami etike življenja. Prispevek tako zagovarja t. i. etiko diha kot 

primer etike življenja ter se sprašuje o njenem pomenu za prihodnji čas. V sklepu prispevka je 

predstavljen pomen omenjene etične refleksije za etiko v zdravstveni negi. 

Ključne besede: zgodovina etike, etika diha, Luce Irigaray, etika medčloveških odnosov, bioetika, 

etika v zdravstveni negi 

Abstract 

The paper deals with the historical beginnings of ethics. In the introduction it focuses on some key 

topics within contemporary bioethics. In the first part, it brings to the fore some historical issues 

related to early Greek ethics. In the second part the paper argues for a rehabilitation of the ethics of 

sympathy. The third and central point of the paper is about the ethics of breath as an ethics of 

sympathy and care for the 21st century. Some uses of this ethics in contemporary nursing ethics are 

presented in the conclusion. 

Key words: the history of ethics, ethics of breath, Luce Irigaray, ethics of interpersonal relations, 

bioethics, nursing ethics. 

Uvod 

V prispevku se želimo vprašati o zgodovinski dinamiki razvoja etike, ki je pripeljala do sodobne etike 

medosebnih odnosov, ki jo bomo v nadaljevanju poimenovali s sintagmo etika diha. Etika diha je del 

sodobne paradigme v etiki, ki jo lahko najbolje povzamemo z opredelitvijo »etika življenja«. Ta je 

lahko nastala le s prelomom, ki se je zgodil relativno pozno. V okviru zahodne tradicije filozofije (in 

zahodne teologije oz. religijskih znanosti) je namreč do sredine 20. stoletja vladala paradigma 

ontološkega ločevanja med pomenom življenjskega sveta človeka z njegovim kulturnim okoljem na 

eni, ter njegovim naravnim okoljem, ki je obsegalo tudi svet živali (čutečih bitij) na drugi strani. 

Filozofska etika se je (z nepomembnimi izjemami) spraševala o personalnih, družbenih in političnih 

vidikih odnosov med ljudmi v neki skupnosti. Velika preloma sta se v tem smislu zgodila (1) v ZDA z 

nastankom pragmatizma kot prve postdarvinistične filozofije, ki je mislila onkraj ločitve med svetom 

ljudi in svetom živali (človeka je Jamesov in Deweyjev pragmatizem dojemal kot psihofizično celoto, 

tj. kot organizem, in kot takšnega v interakciji z naravnim in kulturnim okoljem; že za Darwina je bilo 

biološko življenje kot celota kontinuum), in (2) z Nietzschejem, fenomenologijo in postničejansko 

filozofijo (predvsem eksistencializmom, strukturalizmom in poststruktualizmom), ki so povrnili 

pomen telesu in razgradili dotedanje moduse subjektivnega zavedanja človeka. Omenjena 

epistemološka preloma (postdarvinizem in postničejanstvo) sta bila skupaj z nekaterimi družbenimi 

gibanji 60-ih let 20. stoletja ključnega pomena za preobrat v mišljenju, ki je nastopil v 70-ih letih 20. 

2

stoletja: tako se vzporedno razvijeta nova etika v razmerju do živali (čutečih bitij) in širše v razmerju 

do naravnega sveta. Z nastopom Petra Singerja (1975) ter zlasti Arna Naessa (1973) tako govorimo o 

nastanku novih disciplin oziroma širše paradigem – etike živali ter globinske ekologije (deep ecology). 

Vse poteze omenjenih prelomnih gibanj v sebi združujejo temeljni premik v mišljenju: človek ni 

izolirano bitje, temveč je bitje, ki je usmerjeno k medvrstnemu egalitarizmu ter novi ekološki 

relacijskosti v razmerju do narave. Prvič v zgodovini filozofije oziroma mišljenja je naravi kot celoti 

podeljena notranja vrednost (intrinsic value). Holistično razumevanje sveta (poznano tako v 

pragmatizmu kakor fenomenologiji in strukturalizmu) postane vodilo nove miselnosti. 

Toda da bi razumeli religijske in filozofske temelje nove miselnosti, ki ima tudi pomembne posledice 

za različne etike sočutja, etiko skrbi ter prav tako, v pomembnem delu, za etiko zdravstvene nege, se 

moramo pomakniti k izvorom etike. O izvorih etike lahko govorimo v dvojnem smislu: prvič gre za 

zgodovinski nastop etike v obdobju t. i. osnega časa (axial age), ko se človeštvo sočasno na različnih 

koncih sveta ter v okviru različnih tradicij pomakne k novemu spoštovanju življenja; drugič pa 

govorimo o izvorih etike z metaetičnega vidika – ko se sprašujemo o motivaciji ali načinu etičnega 

presojanja človeka oziroma o počelu njegovega vsakodnevnega delovanja neodvisno od 

zgodovinskega konteksta. To počelo je v njem samem in skozi razvoj etike dobi različne vidike. Oba 

vidika skupaj šele omogočata predstavitev sodobne etike in konkretneje etike diha kot ene izmed 

možnih paradigem etike v zdravstveni negi. 

Začetki etike: k izvorom etike v različnih tradicijah 

Ko govorimo o začetkih etike, mislimo na sočasni nastanek novih ali reformiranih etičnih gibanj v 

času med 6. in 4. stoletjem pr. n. št. S terminom “osno obdobje” (v angl. axial age, Veljačić, 1992, 8 

isl.) ga je poimenoval Karl Jaspers (psihiater in filozof), ki je imel v mislih pojav novih religijskih 

gibanj, kot so bila starejše Upanišade, budizem, zoroastrizem, džainizem in v okviru kitajske filozofije 

daoizem in konfucijanstvo. Če dodamo še sočasni nastanek etike v stari Grčiji s Sokratom (469–399) 

ter starozavezne spise (Peteroknjižje in v tem okviru predvsem Tretjo Mojzesovo knjigo ali Levitik, gl. 

Douglas, 2000), smo obkrožili najpomembnejše premike na ravni pojava nove etike. O čem govorimo, 

ko omenjamo to obdobje? V vseh omenjenih primerih gre za revolucionarno nov način razmišljanja in 

vrednotenja v etiki. Premik, ki se zgodi v omenjenih tradicijah v vseh primerih (razen v primeru 

judovstva), pomeni tudi sočasni nastanek filozofije, njeno pojavitev na obzorju starega mitološkega in 

teološkega mišljenja. To pomeni, da se v ospredje postavi človek s spraševanjem o svoji naravi, 

obenem pa se ta človek zoperstavlja nevidnim ali božanskim silam in njihovim ‘dekretom’. V Indiji se 

z nastankom Upanišad in pozneje budizma ter džainizma revolucionarno spremeni pogled na svet. 

Pojavi se vegetarijanstvo kot izraz nasprotovanja žrtvovanju živali (enako v judovstvu), dvigne se 

zavest o vrednosti človeškega življenja ter s tem povezana argumentacija v morali. Buda tako prekine 

z dotedanjim načelom v okviru indijske družbe, da so posamezniki obsojeni na življenje v okviru ob 

rojstvu dodeljene jim kaste, ter zagovarja družbo brez kast, v kateri lahko vsak prispe do razsvetljenja 

in s tem do osvoboditve izpod jarma ponovnih rojstev. Enako dinamiko srečamo z Mahaviro pri 

džainizmu. V okviru kitajske filozofije se s Konfucijem vzpostavi nov moralni red, ki ne vztraja več v 

primarnosti človekovega odnosa do Neba ali kozmične transcendence, ampak se primarno posveča 

medosebnim in znotrajdružbenim odnosom. V daoizmu se z Lao Zi-jem vzpostavi nova paradigma 

človekovega odnosa do narave ter večnega Daa v njej. Pomemben premik pa se zgodi v stari Grčiji – v 

tem času se namreč s Sokratom in Platonom vzpostavi nov način etične argumentacije, ki stoji na 

povsem drugačnih temeljih kot predhodni sistem “morale” v stari Grčiji. Kot pravi Mac Intyre (1993, 

18 isl.), je položaj etike v starem grškem svetu moč povezati s prehodom od pojmovanja dobrega 

človeka kot 'agathós' k dobremu človeku v smislu 'areté'. Za Homerja velja biti ‘agathos’, tj. dober, če 

si pogumen, če ravnaš v skladu s svojo nalogo (vojščak je pogumen, vladar je 'uspešen' – tudi če kuje 

spletke; prim. Machiavelli itd.). Homer pozna tudi samostalnik ‘arete’. »Arete kralja je v njegovi 

sposobnosti ukazovanja, vojščaka v hrabrosti, ženina v zvestobi itd. Nekdo je ‘agathos’ če ima arete 

svoje posebne in specifične funkcije« (Mac Intyre, 1993, 20). Kdor nečesa ni storil, pa bi moral, ker je 

družba od njega to pričakovala, je občutil sram (aidós) – in tu se ni mislilo o moralnosti ali 

nemoralnosti določenega dejanja. ‘Arete’ pa se radikalno preobrazi v pohomerskem času pri Teognisu 

iz Megare, saj je ta ne povezuje več s tem, kako je nekdo izpolnil neko funkcijo, temveč se že zaveda, 

da je ‘arete’ nekaj, česar ne moremo zamenjevati z bogastvom oziroma z nekim prirojenim stanjem z 

3

družbenimi vlogami, 'odgovornostmi' in posledicami: »človeške kvalitete lahko zdaj popolnoma 

ločimo od funkcije« (Mac Intyre, 1993, 21). ‘Arete’ tako počasi postaja moralna kvaliteta ali vrlina. 

Tu se torej zgodi velikanski premik k etiki. Platon, ki sistematizira in predstavi Sokratov nauk, je torej 

tisti, ki prvič v zgodovini piše o vrlini, ne da bi pri tem mislil na egoistično korist posameznika ali 

njegovo (fizično ali politično) moč storiti kar koli, temveč misli z vrlino na nekaj, kar primarno koristi 

skupnosti, še več, kar jo celo povezuje v smislu pravičnosti. 

Prehod: metaetični vidik ali o izvoru etike v človeku 

Od obdobja, ko se pojavi etika, in do danes se je v okviru zahodne tradicije filozofije zvrstilo ogromno 

etičnih sistemov ter teorij. Ker se v nadaljevanju opiramo na del t. i. etike simpatije, ki ima svoje 

začetke pri britanskih moralnih filozofih, ter na kritiko Kantove etike, si na kratko poglejmo temeljna 

načela te etike. Za najpomembnejšega filozofa te tradicije nedvomno velja David Hume (1711–76). 

Njegova teorija etike je nadgradnja vseh omenjenih. V svojem ključnem delu iz l. 1751, Raziskava o 

temeljih morale (An Inquiry concerning the Principles of Morals), se Hume sprašuje, ali je morala 

utemeljena oziroma izpeljana iz razuma ali občutja. Tu gre torej za temeljno vprašanje ali v etiki in 

našem presojanju temeljno vlogo igrajo občutja ali razum: še natančneje – ali vtem, ko imam pred 

seboj drugo človeško bitje, le-to primarno vrednotim z razumom ali prek občutij. Hume je nedvoumno 

na strani občutij in s tem velja za predhodnika vseh etik simpatije, sočutja in skrbi. Za Huma je v sami 

človekovi naravi (ne prek božjega 'posredovanja'!) prisoten notranji čut ali občutje, ki je odločilno za 

naša moralna dejanja. Humova metoda je praktična, to pomeni, da ga utemeljitev tega moralnega čuta 

ne zanima: skozi primere, podprte z 'eksperimentalno' prakso, ga že dokazuje. Najvišja kvaliteta, ki je 

v nas, pa je za Huma simpatija. To je nagnjenje, da simpatiziramo z drugimi, da prejemamo s 

komunikacijo njihovo naklonjenost in s tem občutja, ki so lahko seveda docela različna od naših. Pri 

tem pa v ključni meri uporabljamo domišljijo. Humova metoda je deskriptivna in z njo želi pokazati 

na vrsto razmerij, ki med ljudmi, sorodniki in nesorodniki, oblikujejo svet moralnosti in medsebojnega 

razumevanja. Hume pri tem loči naravne vrline (kot sočutje itd.), ki so v naši naravi, imajo torej status 

izvornih vrlin, in umetne vrline, kakor je pravičnost, te pa šele nastajajo skozi medčloveške odnose in 

družbeno soglasje. Z izvornimi vrlinami je tako mišljena človekova prirojena in univerzalna (ne glede 

na različne kulture) sposobnost, da denimo občuti bolečino ob nesreči drugega, ki jo vidi pred seboj. S 

sočutjem se po nauku britanskih moralnih filozofov celo poistoveti z bolečino drugega v takšni meri, 

da lahko v izjemnih primerih posameznik celo občuti fizično bolečino na istih mestih, kot jo občuti 

človek pred njim. V okviru teologije je ta fenomen poznan pod imenom stigmata (gl. o etiki sočutja 

Škof, 2002). Morda največji zagovornik etike sočutja je bil nemški filozof Arthur Schopenhauer 

(1788–1860). Naslanjajoč se na tradicijo britanskih empiricistov (Hutcheson, Smith, Hume) je prek 

kritike Kantove etike racionalnosti zasnoval sistem etike, ki je bil utemeljen na metafizičnem postulatu 

volje. Edino bitje, ki je bilo vredno pozornosti, in ki je bilo s tem predmet filozofije morale, je še pri 

Kantu človek, pojmovan kot razumno bitje, ki si je sposobno podvreči afekte in zavladati v kraljestvu 

morale. Nič ne bi moglo biti temu bolj nasprotno, kakor je Schopenhauerjeva zastavitev etike. Na sledi 

svojega in darvinističnega prepričanja, da je med ljudmi in ostalimi nečloveškimi živalmi le stopenjska 

in ne več bistvena razlika, je Schopenhauer odprl okna stoletja neprezračenega domovanja etike in ji 

dal povsem nov pečat ter novo nalogo. V ljudeh kot (sicer najvišji) objektivaciji volje je odkril nov 

prostor etike, ki je bil tako širok, da je prestavljal resno težavo vsem, ki so mislili na sledi 

tradicionalnega izročila. V smislu etike kot filozofske discipline je Schopenhauer tako posebno 

pomemben pri ponovni oživitvi tistih tradicij, ki so v morali bolj kot razumsko poudarjale človekovo 

emocionalno plat. Še pomembnejša je v tem smislu Schopenhauerjeva zastavitev etike iz fenomena 

telesa. Telo in njegova 'neposredna' občutja tudi napovedujejo novo obdobje v filozofiji morale, ki pa 

se je lahko razvilo šele proti koncu 20. stoletja z vnovično oživitvijo humovskih etik in pomena emocij 

ter z njimi povezanih dispozicij (etika skrbi, etika sočutja) v etiki. Ko v območje egoističnega 

posameznika vstopi drugi človek, se pred nami razpre temeljno in najtežje odgovorljivo vprašanje 

etike: zakaj sploh delujem v korist drugega, čemu se v meni pojavi misel, ki me nagiba k temu, da 

nekomu, ki ni jaz, pomagam, sem torej sočuten, ali pa zakaj nečesa ne storim (še posebej, če je to v 

mojo škodo) in se torej nekega dejanja vzdržim? V tradicionalnih etikah sočutja (denimo pri 

Mandevillu in v drugih etikah britanskih moralistov) je bil odgovor vselej povezan z mislijo na 

dejanja, ki jih storim zaradi imaginativnega vživetja v drugega. Toda Schopenhauerjev odgovor je bil 

drugačen: to storim zato, ker se v obeh, tako v meni kakor v drugem pred menoj, manifestira ista volja, 

4

ki je počelo vsega živega. Od rastlin prek živali do ljudi namreč v živih bitjih deluje princip življenja, 

ki se imenuje volja. Ta je ena in nedeljiva, ljudje pa jo zmotno dojemamo kot različno v različnih 

posameznikih. Toda Schopenhauerjev odgovor je tu prepričljiv: zakaj bi nekdo, ki prizadene drugega, 

sploh občutil slabo vest, celo bolečino? Prizadel sem drugega, a to boli mene – v tem je skrito bistvo 

Schopenhauerjevega razumevanja volje: če ne bi bili ljudje del iste volje, ki se le manifestira v nas, če 

med nami ne bi bilo metafizične in telesne povezave, potem ne bi mogli odgovoriti na omenjeno 

vprašanje (Schopenhauer, 2008). Ljudje smo sočutni in po drugi strani občutimo krivdo natanko zato, 

ker s tem, ko poškodujemo ali delamo slabo nekomu drugemu, v resnici delamo slabo volji, ki je 

enaka v vseh bitjih. Tu se bomo zaustavili pri obravnavi Schopenhauerjeve etike. Kljub vsem 

omenjenim premikom (naslonitev na konkretnost, na telo) je ta etika ostala metafizična. Zato so si 

sodobne etike zastavile cilj pokazati, kako bi bilo etiko sočutja moč utemeljiti na nemetafizičnem 

temelju. Sklepni del bo poskusil podati odgovor na to vprašanje in ponuditi možnost etike sočutja, ki 

ni metafizično utemeljena, temveč je, nasprotno, povsem v duhu sodobnih teorij o veliki biotski 

skupnosti, katere del smo tako ljudje kakor tudi druga živa bitja. 

Etika diha kot nova paradigma (bio)etike 

V okviru sodobne etike je postalo jasno, da z metafizičnimi pojmi, kot so bog, volja, razum itd., ni več 

mogoče utemeljevati motivacije za človekovo delovanje. Metafizične etike so tako morale svoj prostor 

prepustiti sodobnim etikam, utemeljenim na konkretnih pojavih bodisi v okviru narave ali ožje v 

človeškem telesu samem. Premik od metafizičnih etik k sodobnim bioetikam in etikam sočutja se je 

zgodil prek obrata v znanosti (darvinizem, nastanek biologije, v filozofiji se to zgodi z Nietzschejem 

in Bergsonom), ko je postalo jasno, da smo ljudje del povezane celote, ki pa je ni več mogoče 

povezovati s prej omenjenimi abstraktnimi označevalci in pojmi, ki so spremljali razvoj etike od 

Platona dalje. Epistemološki prelom, ki smo ga omenili v uvodu, je tako prinesel novo zavest o 

temeljni povezanosti vsega živega, in ta zavest je lahko podlaga za nove konceptualizacije etik sočutja 

in skrbi. Med temeljnimi elementi tega premika se bomo v nadaljevanju posvetili fenomenu dihanja in 

njegovi etični relevanci. 

Za živa bitja so voda, hrana, zrak ali dihanje in toplota v svetu okoli njih primarni biološki in pri 

človeku zaradi zavedanja okolice in drugih živih bitij v njej tudi temeljni antropološki pojavi. Posebno 

vlogo igra v tem dih/zrak, ki je temeljni biološki fenomen: človeka spremlja od spočetja in rojstva do 

smrti. O tem priča vrsta izrazov, ki jih srečujemo že v zgodovini religij (mana, orenda, ka, ruah, 

prana, aer, psyche, pneuma, anima, spiritus, qi/ki itd.) in ki pričajo o temeljnem pomenu dihanja za 

življenje katerega koli bitja: v omenjenih tradicijah je dih/zrak povzdignjen v princip življenja, saj se 

vse tradicije zavedajo, da si je samo prek tega pojava mogoče zamisliti začetek ter ohranjanje 

slehernega nastopa živega bitja. Posebno etično relevanco diha je v svojih delih prikazala francoska 

feministična filozofinja Luce Irigaray, ki ji bomo posvetili naš sklepni premislek o sodobni etiki diha. 

Luce Irigaray je že od svojih zgodnejših del (denimo Irigaray, 1999) dihu namenjala posebno 

pozornost. Prek kritike evropskih (moških) filozofov je pokazala, da lahko celotno zahodno tradicijo 

filozofije okarakteriziramo s pozabo diha. Od Platona do Descartesa ter prek Hegla do filozofije 

sedanjosti so se veliki filozofi izogibali obravnavi temeljnih fenomenov življenja, še posebej dihanja. 

Če so stari predsokratski filozofi (Tales, Anaksimenes, Heraklit) še razmišljali v okviru elementov 

(voda, zrak, ogenj), je z razvojem filozofije v ospredje prišlo prepričanje, da je človek utemeljen v 

božanskem ali v drugem izrazu naše biti bivajočega. Vrhunec tega gibanja je bil dosežen pri 

Descartesu in njegovi znameniti izjavi »Mislim, torej sem« (Descartes, 1988, 58–9). Nasprotno 

Irigarayjeva meni, da je temeljni stavek, ki ga lahko oziroma mora izreči človek ravno »Diham, torej 

sem« (Irigaray, 1999). Pomemben del Irigarayjine argumentacije pa prihaja ravno iz njenega 

prelomnega ovrednotenja pomena spolne razlike. Luce Irigaray je svoj filozofski projekt v celoti 

utemeljila na novem vrednotenju te povsem zamolčane teme v zgodovini zahodne misli. Ko se je 

razvijala in vzpenjala zahodna filozofija in z njo etika, je bilo z redkimi izjemami (Hume) jasno, da gre 

za zgodbo, ki je pisana z vidika enega spola. Enako je veljalo v številnih tradicijah, ki so bile zaradi 

poudarjanja duhovnega načela (povezanega z moškim principom stalnosti ali božanskosti) nad 

telesnim načelom (ki so ga povezovale z ženskim principom spremembe) izrazito poniževalne do 

vsega telesnega: tako so bile denimo babice v Indiji prav zaradi stika s telesnostjo in spremembo 

ritualno nečiste in s tem na ravni nedotakljivih oziroma najnižjih kast ali ljudi, ki so bili sploh zunaj 

5

kastnega sistema. Vse to priča o temeljnem problemu neke tradicije, ki je bila utemeljena na 

metafizični razliki med duhovnim počelom (Bog, maskulinost) in nižjimi plastmi življenja 

(femininost). Kaj ima to zdaj skupnega z etiko diha? Za Irigarayjevo je ravno v ženski mesto, kjer se 

kaže primarni odnos do drugega skozi povezavo v dihanju: mati še pred rojstvom zarodku v svojem 

telesu daje kisik, da se ta lahko razvija. Mati tako diha tudi zanj(o): v tem je skrita etična vrednost 

dihanja nasploh – saj mati dih ali življenje deli z drugim. Za Irigarayjevo je prek tega odnosa ženska 

po svoji naravi božanska, saj ima privilegiran odnos do dihanja. To seveda ne pomeni, da Irigarayjeva 

ženskost povezuje z nosečnostjo, saj razlikuje med naravnim/telesnim in spiritualnim dihanjem. 

Ženska je v posebnem razmerju do diha zato, ker je za razliko od moškega ona ženska, ki je rojena iz 

ženske. V tem za Irigarayjevo privilegiranem nasledstvu se skriva njeno bistvo. Rojstvo je potem tisto 

dejanje, ki subjektu prinaša prvo avtonomnost: šele z rojstvom človek namreč samostojno diha in torej 

prvič živi na povsem avtonomen način. Zdaj je v ospredju pomen kultivacije spiritualnega diha(nja), 

kar na poseben način najdemo v okviru indijskih tradicij (yoga), ki jih Irigarayjeva zelo spoštuje. 

Človek se mora tako zdaj zavedati, da je le prek spoštovanja diha(nja) in s tem življenja, mogoče 

utemeljevati povezanost ljudi v svetu življenja. Jasno je, da je s tem premikom k telesu in dihanju 

etika zapustila stara metafizična prebivališča in se vrnila tja, kjer je že bila v starodavnih mitologijah 

in religijah: postala je spet del kozmične celote, ki jo naseljujejo bitja, dihajoča isti zrak, bitja, ki s tem 

spoštujejo utrip življenja. Ostalo nam je le še, da pokažemo na relevanco te teme v sodobni etiki 

sočutja in skrbi oziroma konkretneje etiki v zdravstveni negi. 

Pomen etike diha za etiko v zdravstveni negi in etiki skrbi 

Med temeljnimi načeli etike zdravstvene nege sta dobrobit drugega ter poudarek na avtonomiji 

posameznika, kar lahko povzamemo tudi pod splošnejši pojem dignitete osebe in skrbi za drugega. V 

tej vrsti etike gre torej v temelju za vprašanje odnosa. V etiki zdravstvene nege se seveda združujejo 

različni pristopi, od deontoloških (dolžnosti – tu je v ospredju tradicija, ki izhaja iz Kanta) prek bolj 

aristotelskih etik (tj. etike vrlin) do že omenjene etike skrbi. Pomembno je vedeti, da je bila etika skrbi 

bistveno povezana z razvojem feminističnih etik 20. stoletja. Med najpomembnejšimi predstavnicami 

etike skrbi lahko omenimo dvojico – tj. ameriški filozofinji in psihologinji Annete Baier in Carol 

Gilligan (Baier, 1995; Gilligan, 1982). Baierjeva se tako prek kritike deontoloških teorij v etiki 

zavzame za rehabilitacijo pojma skrbi. V soglasju z Gilliganovo, ki v svojem delu Z drugačnim 

glasom (Gilligan, 1982) močno kritizira kantovske etike, se posveča zagovoru naravnih občutij (kot so 

materinska ali prijateljska skrb, sočutje itd.) ter jih nedvoumno zagovarja kot primarne etične 

fenomene, ki predhodijo sleherni racionalni ali podobni filozofski obravnavi. Etika sočutja je seveda 

del te tradicije, ker pa gre tako pri Baierjevi kakor pri Gilliganovi za feministični avtorici, je navezava 

etike diha na to obravnavo še pomembnejša. V okviru etike, ki se dotika nege lahko že v osnovni 

konstelaciji govorimo o izjemnem pomenu fenomena dihanja: dih je prvo avtonomno dejanje človeka, 

dejanje, ki ga spremlja vse do njegove smrti. Nega sočloveka, v različnih kontekstih, vključno z 

medicinskimi, je v temelju vselej nega njenega/njegovega diha kot diha. Če smo prej omenili, da je za 

Irigarayjevo ženska božanska v tem, da izvorno deli dih v maternici z bitjem, ki raste v njej, je 

paradigma skrbi prek deljenja diha temeljna paradigma etike. Drugi, ki je pred menoj, je v svojem 

človeškem bistvu lahko najprej obraz, ki me nagovarja, kar po Emmanuelu Levinasu soglaša s 

temeljno etično zahtevo »Ne ubij me!«, in preneseno, ne poškoduj ali rani me v mojem bistvu. Toda 

drugi pred menoj ni vselej le obraz oziroma se mi nujno ne kaže skozi ta fenomenološki način ali 

pogled, in v tem je potrebna korekcija te sicer pomembne Levinasove ugotovitve. Drugi, ki je pred 

nami v svojem nepretrganem, a pogosto oviranem in oteženem dihanju, bodisi zaradi naravnih ali 

spiritualnih ovir (mislimo na celoto 'telesa' in 'duha' – slednje seveda v nemetafizičnem smislu 

razumemo kot skupek vitalnih sposobnosti, ki določajo celoto človekovega delovanj), je bitje, ki se 

skozi zavedanje diha neprestano razvija oziroma raste. Etika skrbi in etika zdravstvene nege se morata 

tako zavedati tega etičnega fenomena: pred menoj je zdaj posameznik, ki ravno v svoji avtonomnosti, 

kot oseba pred menoj, kaže na našo temeljno povezanost in v tem je ta odnos simetričen: ne gre za 

odnos nadrejenosti/podrejenosti, paternalizma itd. ali golega odnosa nudenja pomoči, temveč se prek 

zavedanja povezanosti v dihu v tem odnosu (kakor tudi v vseh drugih odnosih, ki konstituirajo družbo) 

vselej vzpostavlja skupnost, najprej dveh enakovrednih oseb, in pozneje večih. Etika diha ima tako 

vselej tudi širšo družbeno in politično relevanco. 

6

Če sklenem: premiki v sodobni etiki so imeli izjemen odmev tudi v etikah sočutja, skrbi in 

zdravstvene nege. Le z upoštevanjem tovrstnih vidikov, povezanih tudi s feministično filozofijo, je 

mogoče misliti fenomen drugega, kakor se kaže tudi v etiki v okviru zdravstvene nege. Le tako se 

namreč v polnosti zavemo pomena avtonomnosti oseb ter hkrati simetrije odnosa med nami, to je da si 

v katerem koli odnosu vselej delimo svet, v katerem se nahajamo, da v skrbi za drugega vselej 

skrbimo tudi za svet kot celoto, katere del smo, in da je v tem pravzaprav skrito edino sporočilo etike 

in njeno nasledstvo. 

Literatura 

Baier AC. Moral Prejudices. Cambridge, Mass: Harvard University Press; 1995. 

Douglas M. Leviticus as literature. Oxford: Oxford University Press; 2000. 

Descartes R. Meditacije (prev. Simoniti P). Ljubljana: Slovenska matica; 1988. 

Gilligan C. In a different voice: psychological theory and woman's development. Cambridge; Mass: 

Harvard University Press; 1982. 

Hume D. An inquiry concerning the principles of morals (ed. Beauchamp TL). Oxford: Oxford 

University Press; 1998. 

Irigaray L. Forgeting of air in Martin Heidegger (prev. Mader MB). Austin, TX: University of Texas 

Press; 1999. 

Kant I. Kritika praktičnega uma (prev. Riha R). Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo; 1993. 

MacIntyre A. Kratka zgodovina etike (prev. Šimenc M). Ljubljana: ZPS; 1993. 

Ness A. The shallow and the deep, long range ecology movement. Inquiry; 1973:16. 

Schopenhauer A. Svet kot volja in predstava (prev. Leskovec A). Ljubljana: Slovenska matica; 2008. 

Singer P. Animal liberation. New York: Random House; 1975. 

Škof L. Sočutje med religijo in filozofijo. Ljubljana: Družina; 2002. 

Veljačić Č. Ločnice azijskih filozofij. 1. knjiga (prev. Kante B). Ljubljana: Cankarjeva založba; 1992. 

7

111C 

Etično odločanje in moralno sklepanje 

Ethical decision making and moral inference 

dr. Janez Mekinc 

Fakulteta za turistične študije Portorož – TURISTICA, Univerza na Primorskem 

janez.mekinc@turistica.si 

Izvleček 

Namen prispevka je predstaviti način, kako posamezniki v praksi, vsakodnevno, sprejemamo moralne 

odločitve za svoje ravnanje in vedenje. Pri aplikativnih področjih etike, kot je poklicna etika, so 

praktična znanja o sprejemanju moralnih odločitev na podlagi sklepanja še toliko bolj pomembna. V 

prispevku bomo predstavili tri postopke moralnega sklepanja, ki bodo podkrepljeni z glavno premiso, 

pomožno premiso ter sklepom. Predstavili bomo sklepanja iz dolžnosti ravnanja v skladu z nekim 

pravilom (deontološko sklepanje), sklepanje iz posledic (teleološko sklepanje) ali pa sklepanje iz vrlin 

(ontološko sklepanje). 

Ključne besede: poklicna etika, moralno sklepanje, etično odločanje 

Abstract 

The purpose of this article is to present a manner in which individuals in practice make moral 

decisions about their actions and behaviour on daily basis. In applicable areas of ethics, such as 

professional ethics, practical knowledge on moral decision-making based on inference is especially 

important. The following piece will present three processes of moral inference, corroborated by main 

premise, auxiliary premise and the inference. The process of inferring will be presented from the duty 

to act in compliance with a rule (deontological inference), inference from the consequences 

(teleological inference), and inference from virtue (ontological inference). 

Key words: professional ethics; moral inference, ethical decision making 

Uvod 

Na vrhu piramide človekovih vrednot sta življenje in zdravje posameznika. Kadar koli sta omenjeni 

vrednoti ogroženi, se v človeku sprožajo izjemno intenzivna in negativa čustva strahu in žalosti. Pri 

resni grožnji za življenje ali zdravje se lahko posameznik znajde celo v afektnem stanju, kjer je 

racionalno in optimalno ravnanje, vedenje praviloma nemogoče (Mekinc, 2007). Če povzamemo 

vsebino predgovora Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, je temeljna 

naloga medicinskih sester prav ukvarjanje z najvišjima človekovima vrednotama. Zaradi omenjenega 

dejstva je na eni strani etično ravnanje medicinskih sester pričakovano in samoumevno za njihove 

paciente ter svojce, na drugi strani pa je prav zaradi te odgovornosti to delo tako težavno in utrujajoče. 

Laična in strokovna javnost strokovne napake medicinskih sester praviloma povezuje tudi z njihovo 

moralo in etiko. Namen prispevka je predstaviti način, kako posamezniki v praksi, vsakodnevno, 

sprejemamo etične odločitve za svoje ravnanje in vedenje. Tovrstnih študij o etiki je malo, saj je 

področje etike in morale tradicionalno še vedno v domeni teoretikov in akademikov različnih 

družboslovnih ved. Tudi bolj aplikativna področja etike, kot je npr. poklicna etika, ne vsebujejo 

konkretnih znanj, ki bi jih lahko posameznik uporabljal pri vsakodnevnem delu. Dostopna literatura o 

poklicni etiki vsebuje filozofske pristope, za katere potrebujemo poglobljen vpogled in intenzivno 

8

analizo. Misel prof. Lowrenca Grossberga 1 

, "Inteligenca je sposobnost predvidevanja posledic lastnih 

dejanj in ustrezno ukrepanje na podlagi tega uvida", najbolje interpretira temo prispevka. Omenjena 

sposobnost nam omogoča sprejemati odločitve v vsakdanjem zasebnem in profesionalnem življenju, ki 

so v skladu z našimi osebnimi in družbenimi moralnimi vrednotami ter etičnimi stališči. 

Osebna morala in etika sta dejansko vrednoti, ki oblikujeta merila osebnega odločanja. Osebna morala 

predstavlja etično podlago odločanja na osebni ravni. Zlasti v zahodnem svetu ločimo moralo od etike. 

Etika za razliko od morale, razumsko, kritično in sistematično vrednoti vrednostne opredelitve 

(Zupančič, 2000). Ob tem pa Bauman (1995) poudarja, da ima vsak posameznik ponotranjeno, 

intuitivno moralno energijo, to je sposobnost, da se etično odločimo. Intuitivna moralna sposobnost 

določa naše človeško bistvo, ki ga ne upravlja od zunaj vsiljen kodeks etičnih načel. Moralna 

intuitivnost je predpogoj za spoštovanje lastnega dostojanstva in dostojanstva drugih ljudi. Da bi to 

dosegli, moramo biti prepričani v lastno moralno držo in moralno držo drugih ljudi. Posameznike 

lahko ločimo na tiste, ki težijo k lastni moralni rasti in sprejemajo odgovornost za svoje moralne 

odločitve in posledice, ki jih porajajo, ter tiste, ki se ravnajo po tem, kar drugi določijo kot pravilno. 

Teoretična izhodišča 

Etika (starogrško ethos) in morala (latinsko mos, moris) sta v pradavnini pomenili isto: bivališče, 

običaj, navado, značaj, ugotavlja Jelovac (1994) in dodaja: »Hegel je bil prvi filozof v zgodovini 

zahodne filozofije, ki je jasno in razločno (clare et distincte) vpeljal pojmovno razliko med etiko (die 

Sittlichkeit /nravnostjo/) in moralo (die Moralität /moralnostjo/): prva meri na neposredno delovanje in 

odločitev, druga na reflektirano.« Lahko sklenemo, da je osnovna razlika med etiko in moralo v tem, 

da etika obravnava načela o dobrem in zlem ter norme za odločanje in ravnovesje po teh načelih, 

morala pa ravnovesje v skladu z etiko. Etika je filozofija morale, moralno delovanje pa uresničuje 

etične odločitve. Etiko kot vedo delimo na normativno etiko, ki predstavlja in opredeljuje moralna 

načela, obveznosti, dolžnosti ljudi in rešuje etične probleme, ter deskriptivno etiko, ki opisuje fenomen 

moralnih prepričanj, ravnanj, vedenj, moralne sodbe. Normativna neposredno opredeljuje, kaj je 

morala, deskriptivna pa ugotavlja, kaj je moralna opredelitev. Deskriptivna etika raziskuje, kakšna in 

kolikšna je vloga značaja, pobude, namere, cilja, motiva ali ravnanja človeka pri nravstvenem 

presojanju, medtem ko normativna etika določa, kakšen značaj, kakšna pobuda, namera, cilj, motiv in 

delovanje je moralno pozitivno in katero negativno. 

Za razumevanje moralnega odločanja je treba opredeliti ključne pojme, ki se pojavljajo v procesu 

odločanja. Etično ravnanje je ravnanje v skladu z moralnimi načeli, neetično pa je tisto ravnanje, ki je 

v nasprotju s temi načeli. Moralne sodbe so tiste, s pomočjo katerih ločimo etično od neetičnega 

vedenja. Moralne sodbe so posledica moralnega sklepanja. Pri moralnem sklepanju lahko izhajamo iz 

vrlin (ontološki pristop), posledic ravnanja (teleološki pristop) ali iz same dolžnosti ravnanja v skladu 

z nekim pravilom (deontološkim pristopom) (Luthans et al., 1987; Newton, 2002). Pomembno je 

razlikovanje med moralnim problemom in etično dilemo. Pri moralnem problemu zelo dobro vemo, 

kaj je prav in kaj ne, vendar bodisi ne vemo, na kakšen način bi tisto, kar je prav, najlažje dosegli, 

bodisi nas mika, da ne bi naredili ničesar ali da bi celo naredili tisto, kar ni prav. Pri etični dilemi pa 

resnično ne vemo, kaj je prav in kaj ne (Newton, 2002). Delattre (1996) pa opredeli tudi pojem 

moralne dileme. Po njegovem mnenju gre za moralno dilemo zgolj takrat, kadar se moramo opredeliti 

za eno od medsebojno izključujočih možnih ravnanj, ki pa so vsa moralno pravilna. Kot primer navaja 

dilemo očeta, ki ima vrsto razlogov, da bi očetovski praznik preživel s svojim očetom, prav tako pa 

ima vrsto razlogov, da bi ga preživel s svojimi otroki, ne more pa biti z vsemi hkrati. 

Etiko bomo za potrebe prispevka razvrstili v tri podzvrsti, in sicer osebno etiko, skupinsko etiko in 

poklicno etiko. Osebna etika pomeni moralo, vrednote, prepričanje posameznika. Nanjo vplivajo 

notranji dejavniki, kot so stopnja izobrazbe pri posamezniku, njegova čustva, zdravje, stopnja moralne 

zavesti in individualno izgrajen vrednostni sistem, ter zunanji dejavniki, kot so družina, poklic in delo, 

1 Prof. Lowrence Grossberg iz univerze v Severni Karolini je eden najvidnejših predstavnikov kulturnih študij 

(študij, ki se lotevajo preučevanja kulturnih pojavov v industrijskih družbah, izhajajočih iz različnih tradicij: 

sociologije kulture, organizacije, literarne teorije, filmskih študij, kulturne atropologije idr.). 

9

družbeno okolje (njihove etične in moralne kriterije), v katerem živi posameznik. Skupinska etika se 

pojavlja pri obliki timskega dela, ki traja daljše obdobje in za katero so značilna skupna pravila 

obnašanja, sorodne vrednote ter značilni vzorci vedenja. Slednji so temelj za razvoj posebne 

organizacijske podkulture, ki jo opredeljuje zaprtost. V organizacijah z močno podkulturo je nenehno 

prisoten pritisk na posameznike, da se prilagodijo skupnim vrednotam skupine, v kateri delujejo, tudi 

na račun lastnih osebnih vrednot. V policijskih organizacijah je negativni produkt podkulture "kodeks 

molčečnosti (blue code)", katerega bomo podrobneje opredelili v nadaljevanju. Poudarja dejstvo, da 

skupinska etika ne predstavlja vedno boljših moralnih vrednot, kot so moralne vrednote osebnih etik, 

katerih lastniki so člani skupine. Poklicna etika združuje pripadnike določenih poklicev in je običajno 

formulirana v obliki normativnih etičnih (deontoloških) kodeksov, v katerih so opredeljeni standardi 

poklicnega obnašanja in ravnanja, ter temelji na spoštovanju osnovnih etičnih načel, ki se zrcalijo v 

spoštovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Značilnost poklicnih etik je v njihovi povezavi 

med teorijo in prakso, kar jih tudi loči od etike kot filozofske discipline. Uporabna etika je nastala iz 

spoznanja, da mora biti teorija odgovorna praksi, praksa pa teoriji. Teoretiki praktikom ne smejo 

narekovati norm, ki naj bi usmerjale njihovo poklicno delo, ne da bi do potankosti poznali to delo in 

njegove omejitve, tako časovne kot stroškovne in informacijske. Prav tako pa se morajo praktiki 

zavedati (Newton navedeno po Pagon, 2000, str. 159), a so njihove izkušnje in intuicija nezadostne za 

utemeljitev njihovih moralnih sodb, pa tudi da vse obsegajoče omejitve ne izvzamejo njihovega 

ravnanja iz podrobnega etičnega ocenjevanja. 

Pregled ugotovitev 

Moralne teme so prisotne v našem vsakodnevnem življenju, v časopisih, službi, na televiziji. Vsak dan 

se srečujemo z vprašanji o pravičnosti naše zunanje politike, moralnosti medicinske tehnologije, ki 

lahko podaljša naše življenje, pravicah brezdomcev, pravičnosti učiteljev naših otrok. Ravno zato nas 

razmišljanje o moralnih vprašanjah lahko zmede. Kako natančno naj razmišljamo o etičnih stvareh? 

Katera vprašanja naj postavljamo? Katere dejavnike naj upoštevamo? 

Prvi korak pri analiziranju moralnih zadev je jasen, vendar ne vedno lahek: to je poznavanje dejstev. 

Nekatera moralna vprašanja sprožijo polemike preprosto zato, ker ne poznamo dejstev. Prvi korak je, 

čeprav očiten, med najpomembnejšimi in najpogosteje prezrtimi. Poznavanje dejstev pa vendarle ni 

dovolj. Dejstva sama nam povedo samo, kaj obstaja, ne pa kako naj bi bilo (Mekinc in Ovsenik, 2008). 

V procesu reševanja težav etične narave se je pomembno nasloniti tudi na vrednote. Filozofi so razvili 

vrsto različnih pristopov, kako s pomočjo vrednot razreševati težave etične narave. 

Pagon (2000) je tri naštete pristope prepoznal kot oblike moralnega sklepanja, in sicer sklepanje iz 

dolžnosti ravnanja v skladu z nekim pravilom (deontološko sklepanje), sklepanje iz posledic 

(teleološko sklepanje), ali pa sklepanje iz vrlin (ontološko sklepanje). Praktična uporaba moralnega 

sklepanja je podkrepljena z glavno premiso, pomožno premiso ter sklepom. Moralna načela pogosto 

nastopajo v obliki imperativov, ki opredeljujejo dolžnost ravnanja, le-ta pa sama po sebi upravičuje 

ravnanje. Tako pravilo (imperativ) je osnovna premisa deontološkega ali nekonsekvencialnega 

sklepanja. Pri deontološkem sklepanju najprej opredelimo imperativ in z njim povezano dolžnost, 

nato ugotovimo, da trenutna situacija – resnična ali hipotetična – sodi pod to dolžnost in iz tega 

izvedemo obveznost ravnanja v tej situaciji. Kot primer lahko opišemo situacijo, ki jo lahko 

apliciramo na situacijo v zdravstvu in v kateri zdravstveni delavec opazuje umiranje neozdravljivo 

bolnega pacienta. Ob tem pomisli, da bi bolniku lahko pomagal z evtanazijo. Deontološko sklepanje bi 

v tej situaciji potekalo takole: 

(glavna premisa): Evtanazija pri nas ni dovoljena. 

(pomožna premisa): Izvesti evtanazijo bi bil umor. 

(sklep): Evtanazije ne smem izvesti. 

Pri deontološkem sklepanju torej predpostavljamo, da imamo dolžnost storiti, kar je prav, da obstajajo 

moralni zakoni, ki natančno opredeljujejo, kaj je prav in kaj narobe, in da lahko moralni status našega 

ravnanja določimo, če ugotovimo, kateri moralni zakoni v konkretni situaciji veljajo (moralni status 

ravnanja pomeni, da je ravnanje bodisi obvezno, prepovedano ali dovoljeno). 

10

Pri teleološkem, utilitarnem, ali konsekvencialnem sklepanju izhajamo iz posledic ravnanja, ki jih 

opredelimo kot dobre ali slabe, in nato izbiramo tista ravnanja, ki bodo privedla do dobrih posledic. Tu 

potemtakem ne izhajamo iz imperativov, pač pa ocenjujemo posledice ravnanja s stališča vrednot. 

Ravnanje je dobro, če ima za posledico doseganje neke vrednote, npr. največje sreče kar največjega 

števila ljudi v čim daljšem obdobju. Najbolj znana oblika teleološkega sklepanja je t. i. »cost-benefit« 

analiza, bolj znana iz poslovnega sveta (Pagon, 2000). Če ostanemo pri že opisanem primeru 

evtanazije, bi bilo teleološko sklepanje naslednje: 

(glavna premisa): Če bi začeli evtanazijo uporabljati pri vseh, ki trpijo med umiranjem zaradi 

neozdravljive bolezni, bi lahko prišlo do njene zlorabe, to pa je v nasprotju dobrobitnostjo družbe. 

(pomožna premisa): Izvesti evtanazijo bi bilo v nasprotju z dobrobitnostjo družbe. 

(sklep): To ravnanje bi bilo napačno, zato tega ne smem izvesti. 

Pri ontološkem sklepanju namesto iz pravil ali posledic ravnanja izhajamo iz značaja posameznika in 

njegovih vrlin. Ko delujemo, opredeljujemo tudi sami sebe kot posameznike, ki na tak način ravnajo, 

in se s tem tudi spreminjamo, na boljše ali na slabše. Glavni cilj ni zgolj upoštevati pravila ravnanja in 

dosegati dobre cilje, pač pa tudi in predvsem postati dober človek, torej tak človek, ki dobro ravna iz 

navade in iz želje (Pagon, 2000). V že opisanem primeru bi ontološko sklepanje potekalo na naslednji 

način: 

(glavna premisa): Želim biti pošten človek, zato nočem biti morilec. 

(pomožna premisa): Izvesti evtanazijo bi v tem primeru iz mene naredilo morilca. 

(sklep): Evtanazije ne smem izvesti. 

Ta vrlinska etika sama po sebi ne opredeljuje, katere vrline naj bi posamezniki imeli. Na splošno sicer 

velja, da so to vrline kot umirjenost, pogum, modrost, pravičnost, naklonjenost soljudem, prijaznost, 

potrpežljivost, zbranost, odpuščanje, skromnost in smisel za humor. Ko pa gre za uporabno etiko, 

mora vsaka profesija opredeliti vrline, ki so zanjo najbolj pomembne, poudarja Pagon (2000), ki vrline 

razlikuje glede na funkcijo konkretne profesije v družbi. Po vsej verjetnosti si bo zdravnik bolj 

prizadeval biti sočuten kot pravičen, medtem ko bo sodniku prav pravičnost najpomembnejša. 

Poslovnež bo želel doseči poslovno modrost, poklicnemu vojaku pa bo pomembnejši pogum. Že stari 

Grki so vrline povezali s funkcijo, rekoč, da si pravi človek za neko delo takrat, ko imaš značajske 

lastnosti, ki ti omogočajo, da to delo dobro opravljaš, in to nedvoumno drži tudi danes. 

Sklep 

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije se naslanja na deontološke 

koncepte, ki postavljajo v središče človeka in njegovo dostojanstvo kot absolutno vrednoto, zato si jo 

bomo podrobneje ogledali. Anton Stres zelo natančno opredeljuje besedno zvezo "dostojanstvo 

človekove osebe" in pri tem poudarja, da človek ni menjalna vrednota, ki bi jo lahko zamenjali ali celo 

žrtvovali za kaj višjega od njega. Človek nima cene, če pomeni imeti ceno, biti možen predmet 

menjave. Človek je absolutna in ne samo relativna vrednota. Vsa bitja so relativne vrednote, zato jih 

uporabljamo in zamenjujemo. Biti relativna vrednota, pomeni biti vrednota samo do te mere, v 

določenem pogledu, za določene potrebe. Ko je mera dosežena in potrebe potešene, taka relativna 

vrednota zgubi svojo vrednost. Z njo lahko počnemo, kar hočemo. Človek pa je nekaj neprimerno 

višjega, je stališče Stresa (2000, str. 172), ki to utemeljuje s tem, da človek v nobenem primeru in v 

nobeni okoliščini ne izgubi svojega temeljnega dostojanstva. Ne more ga izgubiti zaradi tega, ker 

pripada drugi rasi, ker je drugačnega spola, ker je drugačnega filozofskega, religioznega ali političnega 

prepričanja, pa tudi tedaj ne, ko je reven, neizobražen, invalid ali onemogel starček. 

Temeljni problem pri etičnem ravnanju v zdravstvu, kot tudi v drugih poklicih, je v ustrezni uporabi 

etike, saj zaposleni niso sposobni ustrezno razreševati moralnih in etičnih dilem, ki se pojavljajo v 

vsakodnevnem delu. Etiko se praviloma obravnava skozi visok filozofsko teoretični koncept, ne pa 

skozi koncept vsakodnevne uporabe v praksi, torej skozi prizmo uporabne etike. Poklicne etike bi 

morale postati uporabne praktične etike, ki bi jih razumeli praktiki in ne zgolj filozofi. Primer tega 

11

smo poskušali prikazati v prispevku. Ob tem dodajmo še primer, kako je lahko razmišljanje enega 

največjih filozofov našega časa, Immanuela Kanta (1724–1804), neposredno uporabno pri 

vsakodnevnem, tako poklicnem kot zasebnem življenju. Nemški filozof izhaja iz teorije dolžnosti. Pri 

tem natančno definira koncept dolžnosti, saj meni, da temeljijo moralna dejanja na enotnem 

»vrhovnem principu moralnosti«, ki je objektiven, racionalen in svobodno izbran. Poimenuje ga 

kategorični imperativ. Skozi formulo zakona narave ga enostavno razloži: »Deluj tako, kot da bo tvoj 

način delovanja postal univerzalni zakon narave.« Omenjeni imperativ prav gotovo velja za vse naše 

moralne in etične odločitve. Pri tem pa nas omejujejo naše osebne vrednote, vrednote, ki veljajo v 

našem poklicu, in vrednote družbe, v kateri živimo. 

Literatura in viri 

Bauman Z. Essay in Postmodern Morality. Oxford: Blackwell; 1995. 

Delattre EJ. Character and cops: ethics in policing. Washington DC: The AEI Press; 1996. 

Jelovac D. Postmoderna poslovna etika. Teorija in praksa 1994: 31(1–2): str. 55-62. 

Luthans F, Hodgetts R M, Thompson K R. Social Issues in Business – Strategic and Public 

Perspectives. New York: Macmillan; 1987. 

Mekinc J (2007). Model of ethical standpoint on the level of strategic and operative police managers 

in Slovene police. Doctoral dissertation. Maribor: University of Maribor, Faculty of Organizational 

Sciences; 2007:13. 

Mekinc J, Ovsenik M. Generički model etičkog odlučivanja. In: Ovsenik R, ur. Management 

destinacija. Sarajevo: Elementum; 2008: 21-42. 

Newton LH. Hale Chair in Applied Ethics: Doing good and avoiding evil 

http://www.rit.edu/cla/ethics/resources/manuals/dgaeindex.html (15.3.2011). 

Pagon M (2000): Policijska etika kot zvrst uporabne etike. Varstvoslovje 2000; 2(2): str.158-167 

Stres A (2000): Dostojanstvo človeške osebe kot temeljna etična vrednota. Varstvoslovje 2000;2(2): 

168-173. 

Zupančič B M. (2000): Pravo sredi razvrednotenja vrednot: o odnosu med pravom, etiko in moralo. 

Delo. Izzivi 2000; 42(1): 

12


Dostopnost zdravstvene nege z vidika človekovih, pacientovih pravic 

13

211A 

Dostopnost kot pacientova pravica – z vidika Varuha človekovih pravic 

Republike Slovenije 

The availability of health care from the perspective of the Human Rights Ombudsman of the 

Republic of Slovenia 

Viš.pred., dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med., spec. psihiatrije 

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije 

www.varuh-rs.si 

Izvleček 

Prebivalcem Slovenije je dostopnost do zdravstvenega varstva zagotovljena z Ustavo, ki določa, da 

ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Varuh človekovih 

pravic Republike Slovenije uveljavljanje te pravice nadzoruje in pri tem ugotavlja, da je dostopnost v 

mnogih primerih okrnjena, zakoni, ki so namenjeni varovanju pravic pacientov, pa niso dovolj 

učinkoviti. 

Abstract 

The availability of health care for the residents of Slovenia is guaranteed by the Constitution which 

provides that everyone has the right to health care under conditions provided by law. Slovenian 

Human Rights Ombudsman controls the exercise of this right and takes notes in this regard that the 

accessibility in many cases is prejudiced. The legislation designed to protect patients' rights is not 

sufficiently effective. 

Uvod 

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je kategorija, ki je z Ustavo določena za 

varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne 

samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Varuh se pri svojem delu ravna po določilih Ustave in 

mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri svojih intervencijah 

se lahko sklicuje tudi na načelo pravičnosti in dobrega upravljanja. 51. člen Ustave Republike 

Slovenije določa pravico do zdravstvenega varstva. Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod 

pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Pravica 

do zdravja je omenjena v kar nekaj mednarodnih dokumentih človekovih pravic. Tako je navedena v 

12. členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in v 24. členu 

Konvencije o otrokovih pravicah. Za evropske države pa je pomemben 13. člen Evropske socialne 

listine. 

Omenjeni so le nekateri dokumenti, na podlagi katerih Varuh preučuje posamezne pobude, povezane s 

kršitvami pacientovih pravic. 

V Sloveniji imamo dokaj obsežno zakonodajo o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, 

ki je bila v letu 2008 dopolnjena z dvema pomembnima zakonoma, to je z Zakonom o pacientovih 

pravicah (ZPacP), Ur. l. RS, št. 15/2008, in Zakonom o duševnem zdravju (ZDZdr) Ur. l. RS, št. 

77/2008. Vlada in Ministrstvo za zdravje sta za leto 2010 napovedala reformo zdravstvene zakonodaje, 

do katere pa v času nastajanja tega prispevka še ni prišlo. 

Vrste dostopnosti do zdravstvenega varstva lahko opredelimo na več načinov: 

Dostopnost do zdravstvenega varstva 

• krajevna in časovna dostopnost, 

14

• dostopnost osnovnih in specialističnih zdravstvenih storitev, 

• dostopnost storitev zdravstvene nege, 

• dostopnost glede na kakovost zdravstvenih storitev, 

• dostopnost glede na starostne skupine, 

• dostopnost glede na vrsto bolezenskih sprememb, 

• dostopnost za osebe z omejitvami osebne svobode, 

• dostopnost preventivnih zdravstvenih storitev, 

• dostopnost pritožbenih poti, 

• dostopnost do podatkov o zdravljenju, 

• dostopnost do umrlih bližnjih oseb … 

Vse te vrste dostopnosti obravnava tudi Varuh. Postopek pri Varuhu je zaupen, neformalen in za 

pobudnike brezplačen. Začne se s pobudo, ki jo mora pobudnik podpisati, anonimne pobude 

obravnavamo le izjemoma. V pobudi mora biti opis domnevne kršitve človekovih pravic, kdo in kdaj 

naj bi jo storil in kaj je pobudnik že sam naredil za to, da bi se kršitev odpravila. Tako smo v letu 2010 

prejeli s področij, povezanih z zdravstvenim varstvom, skupno okrog 160 pobud, največ s področja 

zdravstvenega zavarovanja (62). 

Pobude so vsebinsko zelo raznolike, a imajo nekaj skupnih značilnosti. Prva je, da gre za odnos med 

bolnim oziroma prizadetim posameznikom na eni in (močnim) zdravstvenim sistemom na drugi strani. 

To neenako pozicijo moči je prepoznala tudi država in sprejela Zakon o pacientovih pravicah, ki je 

prinesel delovanje zastopnikov pacientovih pravic. Kot ugotavljamo pri Varuhu, so zastopniki 

pomembna pridobitev pri varstvu pravic pacientov, čeprav so nas pobudniki večkrat opozorili na 

težave pri komunikaciji z njimi (predvsem nedosegljivost). Ugotavljamo tudi, da so pričakovanja 

pobudnikov prevelika tako glede pooblastil zastopnikov kot glede na njihovo poznavanje zakonodaje 

in predpisov, ki posegajo na to področje. Druga pomembna skupna značilnost pobud je pogosto 

zatrjevana neustrezna komunikacija, zato smo jo podrobneje preučili in ugotovili, da je v 

izobraževanju za poklice v zdravstvu ta vsebinski sklop zelo različno zastopan, tako po obsegu kot po 

vsebini. Zato nas ne preseneča, da se zdravstveni delavci predvsem ob težavnih situacijah neustrezno 

(včasih tudi nespretno) odzivajo na sporočila prizadetih pacientov in njihovih bližnjih. 

Čeprav Ustava zagotavlja, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa 

zakon, pa iz pobud, naslovljenih na Varuha, ugotavljamo, da to ne drži. Te neenakosti v zdravju je 

prepoznala tudi država in nas s tem dokaj podrobno seznanila v publikaciji Neenakosti v zdravju v 

Sloveniji (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2011). V tej publikaciji najdemo tudi 

odgovor na vprašanje Ali socialno šibkejši obolevajo bolj pogosto? Gre za retorično vprašanje, v 

katerem se skriva tudi odgovor. Zanimivo je prebrati poglavje Ali je dostopnost do zdravstvenih 

storitev za vse enaka in ali jih tako tudi uporabljamo? V njem avtorji ugotavljajo, da podatki 

obstoječih raziskav ne podajajo celovite informacije o dostopnosti zdravstvenih storitev pri nas. Na 

formalni ravni je sicer zagotovljena ekonomska pravičnost glede dostopnosti zdravstvenih storitev, 

zaradi pomanjkanja zdravnikov, zobozdravnikov in medicinskih sester pa vedno težje zagotavljamo 

fizično oziroma geografsko dostopnost, predvsem na manj privlačnih delovnih mestih in v manj 

razvitih delih Slovenije. Torej nam država jasno sporoča, da je neenakost v dostopnosti zdravstvenih 

storitev naša realnost. 

Delovanje Varuha človekovih pravic Republike Slovenije 

Kaj lahko naredi Varuh v tako očitnih primerih neenake dostopnosti do zdravstvenih storitev? Čeprav 

delovanje Varuha temelji na obravnavi posameznih zadev, pa mu Zakon o varuhu človekovih pravic 

(ZVarCP) Ur.l. RS, št. 71/1993 (15/1994 popr.) daje možnost, da vladi in državnemu zboru posreduje 

pobude za spremembe zakonov in drugih pravnih aktov iz njune pristojnosti, prav tako pa lahko daje 

državnim organom, zavodom in organizacijam, ki izvajajo javna pooblastila, predloge za izboljšanje 

njihovega poslovanja in ravnanja s strankami. Gre torej za priporočila, s pomočjo katerih bi državni 

organi lahko izboljšali svoje delovanje. V primeru zdravstvenih storitev je Varuh na primer v letnem 

poročilu za 2009 priporočal čimprejšnjo pripravo vseh podzakonskih aktov, ki jih predvidevata Zakon 

o duševnem zdravju in Nacionalni program duševnega zdravja. Slednji naj bi namreč omogočil 

izdelavo kadrovskih in drugih normativov, na podlagi katerih bi potem organizirali bolj enakomerno 

15

dostopnost do zdravstvenih storitev s področja duševnega zdravja. Ugotavljamo namreč, da je ravno 

dostopnost do psihiatrične obravnave zelo neenakomerna. 

Varuh nadzira tudi dostopnost različnih vrst zdravljenja. Tako so se tudi na Varuha obrnili številni 

pacienti z multiplo sklerozo, ki so želeli dobiti dostop do novih oblik zdravljenja. V tem primeru smo 

preverjali, kakšne so zakonske in druge možnosti, da bi se ta dostopnost povečala, seveda ob skrbnem 

varovanju pacientovih pravic in upoštevanju etičnih načel raziskovalnega dela. Napoved, da so 

raziskavo pripravljeni izvesti tudi v okviru Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, nas je 

razveselila, saj so bili prvi odgovori zdravstvenih ustanov na Varuhove poizvedbe manj spodbudni. 

Razveselila so nas tudi povratna obvestila pacientov, ki so se obrnili na Varuha zaradi težav z 

dostopnostjo do dragih zdravil. Nekaterim smo lahko pomagali z nasveti, verjamemo pa, da so tudi 

naša priporočila spodbudila pristojne, da so se lotili zagotavljanja dostopnosti dragih zdravil na bolj 

učinkovit način. 

V zadnjem obdobju se ukvarjamo tudi z dostopnostjo pedopsihiatrične obravnave za otroke, ki jim v 

obstoječih oddelkih in kapacitetah ne morejo pomagati. Gre za otroke z zelo težavnimi oblikami 

vedenjskih motenj, za katere je potrebna intenzivna obravnava, ki jo lahko izvajajo le posebej 

izobraženi strokovnjaki. Po zadnjih ugotovitvah je v Sloveniji trenutno okrog 60 otrok, ki bi takšno 

zdravljenje potrebovali. Zdaj se ti otroci zdravijo oziroma bivajo v neprimernih okoljih, nekateri tudi 

na oddelkih pod posebnim nadzorom znotraj psihiatričnih bolnišnic, namenjenih odraslim ljudem. 

Drugače povedano, ti otroci nimajo dostopa do ustrezne zdravstvene obravnave. 

Neenaka dostopnost do zdravstvenih storitev se kaže tudi pri populaciji starejših ljudi. Nerazumljivo 

ostaja dejstvo, da država ne priznava enakega plačila za praktično enake zdravstvene storitve – če so te 

opravljene v domu starejših občanov ali v negovalnih oddelkih bolnišnic. Tako pri zdravstveni oskrbi 

spet igra pomembno vlogo socialni status pacienta – boljšo oskrbo dobijo tisti, ki si to lahko 

privoščijo. Gotovo vam je znano, da imajo zavodi omejeno količino plenic za odrasle, ki jih odobri in 

plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V isto kategorijo ponižujočih oblik varčevanja 

sodijo tudi normativi za nego nepomičnih bolnikov. 

V okoljih, kjer je dostopnost do zdravstvenih storitev omejena, se vzpostavljajo tudi dobrodelne oblike 

pomoči, ki pa ne morejo nadomestiti sistema zdravstvenega varstva. Obseg takšne pomoči je namreč 

povsem odvisen od prostovoljnega dela zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev ter donacij. 

Žalostno dejstvo, da se takšne ambulante odpirajo tudi v Sloveniji, kaže, da država ni več sposobna 

izvajati 51. člena Ustave oziroma ga izvaja na način, ki sicer legalno (z zakonodajo) omejuje 

dostopnost do zdravstvenih storitev. Podoben problem se pojavlja tudi na področju nujne zdravstvene 

pomoči, kjer so takšne omejitve dostopnosti že pripeljale do smrtnih primerov. V zaostrenih 

socialnoekonomskih razmerah je delež ljudi, ki si ne morejo zagotoviti dostopa do zdravstvenih 

storitev, vedno večji. Med njimi so tudi otroci, invalidi in starejši ljudje, ki so odvisni od drugih. 

Nekaj misli namenjam tudi bolnim, ki prestajajo zaporne kazni. Čeprav so te osebe vključene v enoten 

sistem zdravstvenega varstva, pa Varuh v vlogi Državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem 

protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim 

ali ravnanju ugotavlja, da zavodi za prestajanje kazni zapora dostikrat ne zagotavljajo pogojev za 

ustrezno izvajanje zdravstvenih storitev. Varuh tudi več let zapored opozarja, da je nujna (ponovna) 

ustanovitev psihiatrične forenzične bolnišnice, v kateri bi se zdravili tisti storilci kaznivih dejanj, ki so 

duševno bolni. Zanje so možnosti za psihiatrično zdravljenje resnično težko dostopne. Več o teh 

problemih najdete v poročilih Varuha, tudi na spletni strani www.varuh-rs.si. 

Zaključek 

Slovenija na področju dostopnosti zdravstvenega varstva izkazuje veliko stopnjo normativne oziroma 

zakonske ureditve. Na podlagi preučevanja pobud, ki so jih posamezniki ali skupine naslovili na 

Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, pa ugotavljamo, da so številna področja, na katerih je 

dostop zdravstvenih storitev formalno in dejansko omejen. Te omejitve ugotavlja tudi Ministrstvo za 

zdravje. Izpostavljamo problematiko najbolj ogroženih skupin prebivalstva, kot so otroci, starejši 

ljudje in bolniki s kroničnimi boleznimi. 

16

211B 

Experience from an Austrian Patients` Ombudsman position regarding 

Patients` Rights with emphases on Patient´s Access to the Health System 

Izkušnje z vidika Varuhinje pacientovih pravic s poudarkom na dostopu pacientov do 

zdravstvenega sistema 

Katrin Stimnicker BSc, MPH 

Consultant for the Styrian Patients Ombudsman in Graz, Austria 

Patients Rights 

Patient’s rights are the (simple) legal translation of Fundamental rights in the healthcare sector. They 

are closely connected to human dignity, privacy and self determination. 

Overview of the fundamental legal principles in Austria 

Patients Rights are found in many declarations and legal acts and therefore cross section material. 

• Professional Regulations for i.e. nurses, doctors (GuKG, ÄrzteG) 

• General Civil Code 

• Criminal Code 

• …. 

Only direct designation of patient’s rights is found in 

• Hospital Act (KALG) §6a 

Used as a Code of conduct 

International Developments 

“Patient´s bill of rights” from the American Hospital Association (Northamerica) 1960ies 

Established groups of patients rights are: 

• Right of equal access to treatment 

• Right of respect, dignity and integrity 

• Right of autonomy 

• Right of information 

• Right of support in Safeguarding and Claiming of patient´s rights Patientsombudswoman 

Styria 

Patientsombudswoman Styria 

Installed since 1993. 

Our competence includes the protection and safeguarding of Patients interests and rights, within 

hospitals, nursing homes and community nursing. 

Duties and responsibilities: 

• To accept and analyze suggestions 

• Give comprehensive advice and information service, as long as there is no breach of 

confidentiality 

• To accept, analyze and clarify complains and give information of the outcome to the involved 

parties 

• To obtain clarification of deficiencies and grievance and deliver recommendations 

Furthermore the Ombudswoman acts as a translator between patients and the healthcare workforce. 

Eventually due to the wide range work of the Patientsombudswoman the trust and confidence in the 

health care system shall be strengthened. 

17

Key roles 

2 pillars: 

• individual patients cases 

• Representation of interests at structural level 

Sectoral representation of patients interests in federal comities, boards and panels 

• Gesundheitsplattform (highest comity concerning health care) 

• Cooperative meetings with hospital management to resolve structural issues 

• Ethics Commitie (@ Hospitals, Universities, Government) 

• Quality assurance advisory board 

• … 

Investigate and clarify complaints 

• Prepare cases for either the arbitration board or compensation stock for patients 

• Support patients though their claims 

• Follow up of cases on a structural level 

Act as an advisory service 

Consultation of nursing homes 

• Contact to residents 

Extract from main issues of i.e. the Hospital Sector 

• medical issues 

• organizational issues 

• lack of information 

• lack of communication 

• hospital fees 

• legislation 

• nursing issues 

Progression of caseload 

→ 1993 a total of 429 inquiries/cases were handled in the styrien Ombudschaft 

→ 2010 a total of 1848 inquiries/cases were handled in the styrien Ombudschaft 

Federal Legal principles 

The Styrian Patientsombudswoman -man purpose, rights and duties 

Extract from the legal text from 13th of May 2003 

Article 1, 

§ 1 

Institution and Purpose 

(1) In order to protect and safeguard the rights and interests of patients in hospitals, 

occupants of nursing homes and ministration places and the users of mobile services, a patients’- and 

care representation shall be introduced at the office of the regional government. 

§ 2 

Duties and Rights 

(1) The Patients’- and care representation has for those in § 1 mentioned persons or for their legal 

representatives as well as for their relatives concerning their treatment or care in hospitals, nursing 

homes, at ministration places as well as through mobile 

services to keep the following duties: 

1. accept and investigate suggestions, 

18

2. consult extensively and grant information, as far as there is no obligation of secrecy, 

3. accept, investigate and clarify complaints, inform patients or occupants and cared 

persons about the result of the investigation, 

4. clarify defects and grievances; make recommendations. 

(2) In case of alleged or presumed grievances arising in connection with the public 

administrative system, the patients’ and care representation shall entrust the 

Ombudsman Board with the task of examining. 

(3) The patients’- and care representation shall cooperate with representatives of self-help group for 

patients, senior unions or senior advisory boards, if necessary. 

(4) The patients’- and care representation shall be supported and provided with all 

information necessary to fulfill its duties by the legal entity of the hospitals and nursing homes as well 

as by the operators of ministration places, by all agencies and 

departments of the country, by the social welfare associations, by the municipalities as well as by legal 

entities, who are under the supervision of the country. The patients’- and care representation has the 

right to access hospitals, nursing homes and ministration places in order to meet its duties. 

Sources 

Charter of Fundamental Rights of the European Union, December 2000, Nice 

http://infoportal.fra.europa.eu/InfoPortal/infobaseShowContent.do 

Law from the 13th of May 2003 concerning patients’- and care representation (patients’- and care 

helpdesks) and the change of the nursing home’s law 

http://www.verwaltung.steiermark.at/cms/ziel/2710918/DE/ 

Mag.a Renate Skledar, Patientsombudswoman of Styria 

Mag.a Monica Voppichler, Dissertation aus Verfassungsrecht, Patientenrechte 

19

211B 

Izkušnje z vidika Varuhinje pacientovih pravic s poudarkom na dostopu 

pacientov do zdravstvenega sistema 

Mag. Katrin Stimnicker 

Svetovalka ombudsmana za pravice pacientov na Štajerskem, Avstrija 

Pacientove pravice 

Pacientove pravice so (enostaven) pravni prevod temeljnih pravic v zdravstvenem sektorju in so tesno 

povezane s človeškim dostojanstvom, zasebnostjo ter samoodločbo. 

Pregled temeljnih pravnih načel v Avstriji 

Pacientove pravice so opisane v številnih deklaracijah in pravnih aktih, kot so: 

• strokovni predpisi, na primer za medicinske sestre, zdravnike … (v Avstriji - GukG, ÄrzteG), 

• Splošni civilni zakonik, 

• Kazenski zakonik. 

Pacientove pravice so neposredno opredeljene le v 

• Zakonu o bolnišnicah (Hospital Act, KALG), člen 6a, ki je v uporabi kot kodeks ravnanja. 

Pomembni mednarodni mejniki 

»Listina temeljnih pacientovih pravic«, ki jo je objavilo ameriško združenje bolnišnic (American 

Hospital Association) v 60-ih letih 20. stoletja. 

Uveljavljene skupine pacientovih pravic so: 

• pravica do enakopravnega dostopa do zdravljenja, 

• pravica do spoštovanja, dostojanstva in integritete, 

• pravica do samostojnosti, 

• pravica do informacij, 

• pravica do podpore pri varstvu in uveljavljanju pacientovih pravic. 

Varuhinja pacientovih pravic dežele Štajerske 

Deluje od leta 1993. 

Med naše pristojnosti sodijo zaščita in varstvo pacientovih interesov, pravic v bolnišnicah in domovih 

za ostarele ter pri zdravstveni negi v skupnosti. 

Dolžnosti in naloge: 

• prejemanje in preučevanje predlogov; 

• zagotavljanje izčrpnih nasvetov in informacij, razen v primerih, ko gre za kršitev zaupnosti 

podatkov; 

• prejemanje, preučevanje in razreševanje pritožb ter obveščanje vpletenih strani o rezultatih 

preiskave; 

• razreševanje napak in krivic ter posredovanje priporočil. 

Varuhinja pacientovih pravic poleg tega deluje tudi kot posrednica med pacienti in zdravstvenimi 

delavci. 

Zaradi obsežnega delovanja Varuhinje pacientovih pravic bo sčasoma mogoče okrepiti zaupanje v 

zdravstveni sistem. 

Ključne naloge 

2 stebra: 

• posamezni primeri pacientov, 

• zastopanje interesov na strukturni ravni. 

20

Sektorsko zastopanje interesov pacientov v zveznih odborih, komisijah in svetih 

• Gesundheitsplattform (odbor na najvišji ravni v zdravstvu) 

• Sestanki z vodstvi bolnišnic za sodelovanje pri razreševanju strukturnih vprašanj 

• Etična komisija (v bolnišnicah, na univerzah in v vladi) 

• Svetovalni odbor za zagotavljanje kakovosti 

Preučevanje in razreševanje pritožb 

• Priprava primerov za obravnavo na sodišču ali izplačilo nadomestil pacientom 

• Pomoč pacientom v času trajanja obravnave na sodišču 

• Nadaljnje spremljanje posameznih primerov na strukturni ravni 

Svetovanje 

Posvetovanja v domovih za ostarele 

• Stik z oskrbovanci domov 

Nekaj glavnih problemov npr. v sektorju bolnišnic: 

• zdravstveni problemi, 

• organizacijski problemi, 

• pomanjkanje informacij, 

• pomanjkanje komunikacije, 

• cene zdravljenja v bolnišnici, 

• zakonodaja, 

• vprašanja s področja zdravstvene nege. 

Rast števila primerov 

→ Leta 1993 je štajerski »Ombudschaft« obravnaval skupno 429 poizvedb/primerov. 

→ Leta 2010 je štajerski »Ombudschaft« obravnaval že skupno 1848 poizvedb/primerov. 

Zvezna pravna načela 

Varuh/varuhinja pacientovih pravic dežele Štajerske – namen, pravice in dolžnosti 

Izvleček iz pravnega dokumenta z dne 13. maja 2003 

1. člen 

§ 1 

Ustanovitev in namen 

(1) Za zaščito in varstvo pravic ter interesov pacientov v bolnišnicah, oskrbovancev v domovih za 

ostarele in v različnih ustanovah za nego ter oskrbo in uporabnikov patronažne službe se v uradu 

regionalne vlade ustanovi Urad za zastopanje pacientovih pravic. 

§ 2 

Dolžnosti in pravice 

(1) Urad za zastopanje pacientovih pravic ima do oseb, omenjenih v 1. členu, ali do njihovih 

odvetnikov in sorodnikov naslednje dolžnosti, povezane z zdravljenjem ali oskrbo v bolnišnicah, 

domovih za ostarele in različnih ustanovah za nego ter prek patronažne službe: 

1. prejemanje in preučevanje predlogov, 

2. zagotavljanje izčrpnih nasvetov in informacij, razen v primerih, ko gre za kršitev zaupnosti 

podatkov, 

3. prejemanje, preučevanje in razreševanje pritožb, obveščanje pacientov ali oskrbovancev o rezultatih 

preiskave, 

4. razreševanje napak in krivic; posredovanje priporočil. 

21

(2) Urad za zastopanje pacientovih pravic v primeru domnevnih krivic, ki nastanejo v povezavi s 

sistemom javne uprave, pooblasti Varuha pacientovih pravic, naj preuči zadevo. 

(3) Urad za zastopanje pacientovih pravic po potrebi sodeluje s predstavniki skupin pacientov za 

samopomoč, zvezami upokojencev ali svetovalnimi odbori upokojencev. 

(4) Urad za zastopanje pacientovih pravic za opravljanje svojih nalog prejema podporo in vse potrebne 

informacije od bolnišnic in domov za ostarele kot pravnih subjektov ter upravljavcev ustanov za nego 

in oskrbo, od vseh agencij in državnih direktoratov, združenj za socialno varstvo, od občin in podjetij, 

ki so pod nadzorom države. Urad za zastopanje pacientovih pravic ima z namenom opravljanja svojih 

dolžnosti pravico do vstopa v bolnišnice, domove za ostarele in druge ustanove za nego in oskrbo. 

Viri 

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, december 2000, Nica 

http://infoportal.fra.europa.eu/InfoPortal/infobaseShowContent.do. 

Zakon z dne 13. maja 2003 o Uradu za zastopanje pacientovih pravic (centri za pomoč pacientom) in 

sprememba zakona o domovih za ostarele 

http://www.verwaltung.steiermark.at/cms/ziel/2710918/DE/. 

Mag.a Renate Skledar, Varuhinja pacientovih pravic dežele Štajerske 

Mag.a Monica Voppichler, Dissertation aus Verfassungsrecht, Patientenrechte 

22

211C 

Uresničevanje pravice do dostopnosti in enakosti pacientov pri zdravstveni 

obravnavi v praksi – pogled zastopnika pacientovih pravic v Republiki 

Sloveniji 

Implementing the right to access and equality in medical treatment of patients in practice - the 

view of patients' rights representative in the Republic of Slovenia 

Robert Sotler, dipl. zn., asistent 

Zdravstvena fakulteta Ljubljana, 

robert.sotler@zf.uni-lj.si 

Zastopnik pacientovih pravic za območje Dolenjske in Bele krajine 

Izvleček 

Zakonodaja na področju varovanja človekovih pravic, skupaj z etičnimi kodeksi na področju 

zdravstva, je osnova določb Zakona o pacientovih pravicah. Medicinska sestra, babica in zdravstveni 

tehnik so etično in poklicno zavezani k enakosti zdravstvene obravnave vseh pacientov v praksi, ne 

glede na njihova moralna načela in norme. Dostopnost do zdravstvenih storitev se izboljšuje, a še 

vedno ne dosega zadovoljive ravni, ki jo pričakujejo pacienti. Tako imenovano »čiščenje« čakalnih 

vrst je pokazalo določene anomalije v sistemu dosedanjega vodenja čakalnih seznamov. V veljavi je 

nov Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu 

vodenja čakalnih seznamov, ki naj bi odpravil nepravilnosti in bistveno skrajšal čakalno dobo ter 

čakalni čas na zdravstvene storitve. Zaradi domnevnih kršitev pravic se pacienti pogosto obrnejo na 

zastopnika pacientovih pravic. Slednji je dolžan voditi in zbirati evidence vseh primerov, ki jih je 

obravnaval, in na tej osnovi pripraviti redno letno poročilo. 

Ključne besede: zakon, pacient, medicinska sestra, babica. 

Abstract 

Legislation on the protection of human rights, including codes of ethics in the field of health care is 

the basis of the provisions of the Patients Rights Act. Nurses, midwife and nurse technicians are 

ethically and professionally committed to equality of medical treatment to all patients in their practice, 

regardless of their moral principles and norms. Access to health services is improving, but still does 

not reach a satisfactory level expected by patients. The so-called "reducing" queues revealed certain 

anomalies in the system of management of waiting lists. There is a new regulation on maximum 

allowable waiting queues for individual health services and on management of waiting lists, which 

should deal with irregularities and dramatically reduce the waiting time at health services. The 

representative of the patient’s rights will in its report introduce patient's comments relating to rights of 

access and equality in medical treatments. 

Key words: law, patient, nurse, midwife. 

Uvod 

Pacienti pričakujejo od zdravnikov, medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov (v nadaljevanju MS), 

babic ter ostalih zaposlenih v zdravstvu, da bodo primerno sprejeti v obravnavo, da bosta upoštevana 

njihovo dostojanstvo in zasebnost. Izjemno pomembno pa se jim zdi, da se jim zdravstveni delavci v 

teku obravnave posvetijo in si vzamejo dovolj časa za pogovor. Izboljšanje enakosti glede dostopnosti 

zdravstvenih storitev naj bi se delno urejalo tudi z nedavno sprejetim Pravilnikom o najdaljših 

dopustnih dobah za posamezne storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov (v nadaljevanju 

23

Pravilnik). Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) je na področju zdravstvene 

zakonodaje prinesel v slovenski prostor kar nekaj novosti, ki naj bi pripomogle k dvigu kakovosti in 

varnosti zdravstvenih storitev, upoštevajoč dostojanstvo ter pravice pacientov. Ena od pomembnih 

novosti ZPacP je nudenje brezplačne pomoči pacientom v obliki zastopnikov pacientovih pravic (v 

nadaljevanju zastopnik). Zastopnik je dolžan, poleg pomoči pacientom, voditi in zbirati evidence vseh 

primerov, ki jih je obravnaval oziroma v tekočem letu zaznaval, in na tej osnovi Ministrstvu za zdravje 

in Varuhu človekovih pravic podati redno letno poročilo. 

Namen prispevka je seznanitev zaposlenih v zdravstvu z zakonskimi določili, ki se nanašajo na pravice 

pacientov do dostopnosti in enakosti pri zdravstveni obravnavi, ter predstavitev ugotovitev zastopnika 

o uresničevanju teh pravic, kot sledi iz rednega letnega poročila zastopnika za leto 2010. 

Zakon o pacientovih pravicah 

Pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev ter pravica do 

enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi sta zgolj dve od skupno štirinajstih pravic, 

ki jih ureja ZPacP. 

Pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev pomeni, da ima 

pacient, v skladu s predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, pravico do 

dostopa do zdravstvene oskrbe, do nujne medicinske pomoči in do ustreznih preventivnih zdravstvenih 

storitev za ohranjanje njegovega zdravja (Zakon, 2008). 

Pri tem velja omeniti, da je nujna medicinska pomoč oziroma zdravstvena oskrba absolutna pravica in 

je zato ni mogoče z ničemer pogojevati (npr. s plačilom, napotnico) (Balažic in sod., 2009). 

Zakon ne omogoča neposredne uporabe pravice do ustreznih preventivnih zdravstvenih storitev, zato 

je pravico treba razumeti predvsem kot napotilo za prizadevanja v smeri kar najbolj učinkovitega 

zagotavljanja preventivnih zdravstvenih storitev (Balažic in sod., 2009). 

Pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi pomeni, da ima pacient pravico 

do enake obravnave ne glede na spol, narodnost, raso ali etično poreklo, vero ali prepričanje, 

invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali kakšno drugo osebno okoliščino (Zakon, 2008). 

Navedena pravica pomeni oziroma prepoveduje razlikovanje posameznika – pacienta na podlagi 

katerekoli njegove, že zgoraj navedene, osebne okoliščine. Načelo enakosti tudi zahteva, da država 

javno zdravstveno oskrbo daje na razpolago vsem pod enakimi pogoji (Balažic in sod., 2009). 

Načelo prepovedi diskriminacije pomeni tudi, da moramo paciente, ki so v enakem zdravstvenem 

položaju, obravnavati po času prihoda v zdravstveno ustanovo, ordinacijo. Čakalne dobe, vodenje 

čakalnih seznamov ter prednostne kriterije za uvrščanje pacientov v čakalni seznam podrobneje ureja 

povsem nov Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o 

načinu vodenja čakalnih seznamov, ki bo na kratko predstavljen v nadaljevanju. 

Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu 

vodenja čakalnih seznamov 

Odgovorna oseba za vodenje čakalnih seznamov mora biti imenovana s strani izvajalca zdravstvenih 

storitev, njene podatke pa je treba objaviti na spletnih straneh in v čakalnicah ordinacij ter jih 

posredovati na Ministrstvo za zdravje in na Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Pri 

vodenju čakalnih seznamov je odgovorna oseba kot glavni kriterij dolžna upoštevati ugotovljeno 

oziroma izkazano stopnjo nujnosti. Zdravstvena storitev, ki je označena s stopnjo »nujno«, se izvede 

takoj, vendar najpozneje v 24 urah, in ni predmet čakalne dobe oziroma čakalnega seznama. 

Zdravstvena storitev, ki je označena s stopnjo »hitro«, se izvede najpozneje v treh mesecih, 

zdravstvena storitev, označena s stopnjo nujnosti »redno«, pa se izvede najpozneje v šestih mesecih. 

Paciente se uvrsti na prosto zaporedno mesto v čakalnem seznamu, upoštevajoč ažurno vodenje 

seznamov, dosledni vrstni red vpisanih, enakopravno obravnavo pacientov ter varstvo osebnih 

24

podatkov. Pacientom je treba omogočiti pravico do seznanitve s čakalnim seznamom (Pravilnik, 

2010). 

Povzetki letnega poročila zastopnika 

V pisarni zastopnika se je v letu 2010 oglasilo 215 pacientov, od tega je bilo v obravnavo sprejetih 177 

primerov. Na koncu proučevanega obdobja je bilo zaključenih oziroma rešenih 152 primerov. 

Kot zanimivost omenimo, da je zastopnik izvedel 23 promocijskih predavanj na tematiko ZPacP in se 

na ta način posredno srečal z 2100 osebami iz vrst pacientov in izvajalcev. 

V strukturi rešenih primerov se je skoraj 20 % teh nanašalo na pomoč pacientom pri pisanju pritožb na 

odločbe imenovanih zdravnikov, 16 % zadev se je nanašalo na različne poizvedbe pri izvajalcih 

zdravstvenih storitev, enak delež so v strukturi rešenih zadev predstavljala svetovanja zastopnika. 

Nezanemarljivo je bilo tudi število posredovanj zastopnika pri izvajalcih zdravstvenih storitev (10 % 

vseh zadev). 

Poglavitni razlogi za vložitev zahteve po I. obravnavi so bili pretežno zaradi domnevno neprimerne in 

nekakovostne zdravstvene obravnave (66 %), zaradi domnevne neprijaznosti osebja (23 %) in zaradi 

domnevno neustreznega vodenja čakalnih seznamov (10 %). Ugotovljeno je, da so se posamezne 

zahteve po I. obravnavi pogosto nanašale na hkrati več domnevno kršenih pravic. 

Skoraj polovica vseh primerov oziroma I. obravnav je bila rešenih s pojasnilom in/ali opravičilom 

izvajalca zdravstvenih storitev in umikom zahteve, v tretjini primerov so bili izvajalcem podani pozivi 

za izboljšanje dostopnosti in kakovosti zdravstvenih storitev. Dogovor med izvajalci zdravstvenih 

storitev in pacienti je bil dosežen v 15 % vseh primerov oziroma I. obravnav (Sotler, 2011). 

Razprava 

V letnem poročilu zastopnika je bilo izpostavljeno neustrezno vodenje čakalnih seznamov. S strani 

pacientov so bile zaznane določene pomanjkljivosti, in sicer: predolge čakalne dobe in časi, neustrezno 

vodenje čakalnih seznamov, preveč naročenih ob isti uri, zamiki ordinacijskih časov, vrivanje v vrste, 

vstopanje farmacevtskih zastopnikov in ostalih oseb med ordinacijskim časom in nezadovoljiva 

komunikacija osebja. Pacienti so pojasnili, da jih motijo slabša dostopnost za naročanje, zasedeni 

telefoni, »telegrafsko« podajanje informacij na njim težje razumljiv način, hitenje osebja in 

neprijaznost, premalo pojasnil, zakaj prihaja do zamikov itd. (Sotler, 2011). 

Spoštovanje pacientovega časa je obveznost vsakega izvajalca zdravstvenih storitev in njegova 

dolžnost je, da poskrbi za najkrajši možni čakalni čas ter čakalno dobo, ki ne presega razumnega časa. 

Do zdaj tega zakonodaja ni posebej določala. Na področju naročanja na zdravstvene storitve je pred 

Pravilnikom ZPacP vpeljal novosti, kot so na primer obveznost zagotoviti telefonsko naročanje in 

elektronske oblike naročanja, možnost, da se pacient opraviči zaradi izostanka prihoda na dogovorjeno 

zdravstveno storitev, pravico do kontrolnega pregleda in možnost, da je pacient za določeno 

zdravstveno storitev vpisan le v en čakalni seznam (Zakon, 2008). 

S strani pacientov je bila izpostavljena občasna neprijaznost zdravstvenega osebja. S strani 

pripadnikov ranljivejših skupin (na primer Romi, zaporniki, odvisni od prepovedanih drog) smo prejeli 

pripombe, da jih zaradi njihovega statusa zaposleni v zdravstvu obravnavajo diskriminatorno. 

Ob stikih z medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki, babicami ter zdravniki so bile podane 

pripombe, da so na primer nekateri Romi neprijazni do ostalih pacientov in zaposlenih v zdravstvu, 

nimajo urejenih kartic zdravstvenega zavarovanja, se vrivajo v čakalne vrste, higiensko se dovolj ne 

pripravijo na pregled pri zdravniku, ne spoštujejo hišnih redov in ne upoštevajo navodil zdravstvenega 

osebja. Redki posamezniki populacije pa so verbalno in celo fizično nasilni do osebja, zaposlenega v 

zdravstvu. 

Poček (2009) razmišlja in piše o nasilju, ki se dogaja pri opravljanju zdravstvene nege. Priznava, da so 

oblike nasilja prisotne na obeh straneh, tako pri pacientih kot pri izvajalcih zdravstvenih storitev. 

Priznava, da so zaposleni v zdravstvu včasih do pacientov nesramni in zadirčni in tako hote ali nehote 

izzivajo nasilje. Navaja, da je to odraz neznanja, strahu in neustreznega nastopa. 

25

Sklep 

Z ZPacP in še posebej s Pravilnikom o čakalnih dobah naj bi se na področju dostopnosti do 

zdravstvenih storitev postopoma zmanjšale čakalne dobe in časi čakanja na zdravstvene storitve. 

Dosedanje t. i. »čiščenje« čakalnih seznamov je pokazalo kar nekaj anomalij. Posamezni pacienti so 

bili večkrat vpisani v različne čakalne sezname za isto storitev, na čakalnih seznamih so bili vpisani 

pacienti, ki so storitev že opravili drugje, ugotovljeno je bilo, da je bil v čakalni seznam vpisan 

pokojnik. Vodenje čakalnih seznamov je zahtevno in potrebuje dodatne kadrovske okrepitve, so 

izpostavile odgovorne osebe na nedavnem posvetu o čakalnih dobah, ki ga je 22. 3. 2011 sklicalo 

Ministrstvo za zdravje v Hotelu Union v Ljubljani. 

Izpostavljene domneve glede neenakopravnega odnosa MS in babic do pacientov dokaj uspešno 

rešujem s skupnimi pogovori med pacienti in izvajalci zdravstvenih storitev, usmerjenimi v 

sporazumno in konstruktivno iskanje poti za izboljšanje medsebojnih odnosov. Opravljenih je bilo že 

več srečanj s predstavniki romske populacije in pacientov iz vrst zapornikov ter odvisnih od 

prepovedanih drog. Cilj do izteka 5-letnega mandata je, da bi bile podobne situacije le še bela sled 

preteklosti. Za dosego cilja je potrebno sodelovanje tako pacientov kot zaposlenih v zdravstvu. 

Zaposleni v zdravstvu vse bolj spoznavajo, da je zastopnik lahko so-partner pri dvigu kakovosti 

zdravstvenih storitev in dvigu zadovoljstva vseh, kar nakazuje tudi zmanjšan odklonilni odnos 

zaposlenih v zdravstvu do zastopnika v primerjavi s preteklim letom delovanja zastopnika. Skratka, 

delo zastopnika je izjemno zahtevno in zahteva veliko mero potrpežljivosti. 

Literatura 

Balažic J, Brulc U, Ivanc B, Korošec D, Kralj K, Novak B et al. Zakon o pacientovih pravicah s 

komentarjem. Ljubljana: GV Založba; 2009. 

Poček U. Nasilje ima veliko obrazov in je sestavni del našega življenja. V: Poček U, ur. Nasilno 

vedenje v duhu novih praks: Zbornik prispevkov, Ljubljana, 6. november 2009. Ljubljana: Zbornica 

zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih 

tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2009; 7. 

Pravilnik o najdaljših čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih 

seznamov. Uradni list Republike Slovenije št. 63/2010. 

Sotler R. Redno letno poročilo o delu zastopnika pacientovih pravic za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 

12. 2010 (v postopku objave na spletni strani Ministrstva za zdravje 2011). 

Zakon o pacientovih pravicah. Uradni list Republike Slovenije št. 15/2008. 

26


Kakovost v zdravstvu 

27

311B 

Dostopnost do zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji kot element 

kakovosti in pacientova pravica – prizadevanja Ministrstva za zdravje 

Access to health services in the Republic of Slovenia as a quality dimension and patient's 

right – activities at the Ministry of Health 

Biserka Simčič 

Ministrstvo za zdravje, Sektor za kakovost in varnost sistema zdravstvenega varstva 

biserka.simcic@gov.si 

Izvleček 

Zagotavljanje in nenehno izboljševanje kakovosti ter varnosti zdravstvene oskrbe je v državah 

Evropske skupnosti trenutno ena izmed prednostnih aktivnosti. Tudi v Sloveniji si prizadevamo 

upoštevati mednarodno in evropsko sprejeta načela kakovosti ter širše cilje z večjim vplivom na 

družbo. To so »uspešnost, varnost, pravočasnost, učinkovitost, enakopravnost in osredotočenje na 

pacienta«. Ob odsotnosti močnih zunanjih spodbud v obliki pritiskov trga je v javnem sektorju 

izboljševanje celovite kakovosti velik izziv, tako za lastnika kot za zaposlene. Uspeh je odvisen od 

intelektualnih in moralnih potencialov, kar se kaže v sprejemanju sprememb in njihovi uspešnosti. 

Rezultat prizadevanj je zdravstvena praksa, v kateri pravi zdravstveni tim izvaja prave stvari ob 

pravem času in na pravi način. To v praksi pomeni zdravstveno obravnavo pacientovega problema: z 

uporabo metod, ki temeljijo na znanstvenih dokazih; z upoštevanjem potreb in želja pacienta; s 

primerno usposobljenostjo izvajalcev ter razpoložljivostjo potrebnih virov. Ker stremimo k 

pravičnemu in učinkovitemu sistemu zdravstvenega varstva, moramo v središče sistema postaviti 

državljana. 

Ključne besede: kakovost, varnost, dostopnost, pravice pacientov. 

Abstract 

Assurance of quality and safety as well as continuous quality improvement is one of the priorities in 

the healthcare sector at the EU level. In Slovenia we strive to implement international and European 

principles in the area of quality also by setting broad objectives with a significant impact on society. 

Those include safety, effectiveness, timeliness, efficiency, equity and patient centeredness. In the 

absence of strong external incentives in the form of market pressures in the public sector, quality 

improvement is a challenge that must be tackled by both the owner and the employees. Success 

depends on the intellectual and moral potential of those involved, as reflected in the adoption of 

changes and the consequent achievements. The result of those efforts is a health care setting in which 

the right medical team carries out the right actions at the right time and in the right way. In practice 

this means medical treatment of the patient's problem with the use of evidence based methods, taking 

into account the needs and wishes of the patient, with appropriately trained providers and with the 

availability of the necessary resources. As we strive for an equitable and efficient health care system, 

we must place the citizen at its center. 

Key words: quality, safety, accessibility, patients' rights. 

Uvod 

V preteklem letu smo na Ministrstvu za zdravje pripravili Nacionalno strategijo za kakovost in varnost 

v zdravstvu, s ciljem udejanjanja vizije stalnega izboljševanja sistema celovite kakovosti in doseganja 

28

visoke varnosti zdravstvenih storitev, prek udejanjanja kulture nenehnega izboljševanja in 

sistematičnega povezovanja vseh partnerjev. 

Razvoj znanosti na področju diagnostike, zdravljenja, zdravstvene nege omogoča vedno večjo 

uspešnost zdravljenja, ustvarja pa tudi vedno bolj zapletene sklope aktivnosti. Razvoj organizacije 

zdravstvenih sistemov in procesov pri tem zaostaja. Vse preveč ostajamo na tradicionalni hierarhični 

ureditvi. Ob organizaciji, ki zaostaja, se učinkovitost in zanesljivost izrabe virov zmanjšuje. Povečuje 

se tveganje za napake, ki lahko pripeljejo tudi do škode za zdravje pacienta. Potreben je pospešen 

razvoj organizacije vseh procesov v sistemu zdravstvenega varstva in pa pomembnih podpornih veščin 

dela, kot so: komunikacija, timsko delo, urejenost zdravstvene dokumentacije, izobraževanje in 

usposabljanje osebja. 

Vodenje kakovosti v zdravstvu 

Bistvo vodenja kakovosti je sistematično izboljševanje znanja izvajalcev, organiziranosti procesa 

zdravstvene obravnave, delovnega okolja kakor tudi vodenja, kar se kaže v dvigu uspešnosti 

zdravljenja, povečani dostopnosti zdravljenja, bistveno boljših delovnih pogojih ter predvsem v večji 

varnosti. Izboljšave temeljijo na različnih izhodiščih: 

• na prilagajanju spreminjajočim se razmeram, 

• na odpravljanju vzrokov za vrzeli med odkloni in standardno kakovostjo, 

• ter na razširjanju vzrokov za najboljše prepoznane prakse. 

Ob zaostrenih razmerah pospešene rasti izdatkov zdravstvenega varstva zaradi hitrega širjenja in 

razvoja medicine, spremenjene patologije, staranja prebivalstva ter večje zahtevnosti in povpraševanja 

po zdravstvenih storitvah predstavlja najučinkovitejši način večje dostopnosti širitev programov na 

osnovi realnih potreb prebivalcev in uvajanje novih metod zdravljenja v skladu z razvojem medicinske 

znanosti, v ravnovesju z razpoložljivimi finančnimi sredstvi in principi vrednotenja zdravstvenih 

tehnologij. Izzivi zdravstvenih sistemov se premikajo od iskanja ravnovesja med finančno vzdržnostjo 

in naraščajočimi potrebami po zdravstvenih storitvah k bistvenemu problemu: pretvorbi pričakovanj in 

zahtev v realne potrebe zdravstvenega sistema v najširšem smislu. Omogočiti moramo prehod iz 

strukturnega v procesni zdravstveni sistem, ki temelji na procesu obravnave, usmerjene v zdravstveno 

stanje državljanke in državljana, oziroma pacienta ter pacientke. Vzdržnost zdravstvenih sistemov tako 

pomeni zadržati ali izboljšati obstoječo raven kakovosti, varnosti in dostopnosti javnih storitev v 

splošno sprejemljivi obliki. 

Na Ministrstvu za zdravje se zavedamo odgovornosti za zagotavljanje kakovosti storitev in varnosti 

vseh vpletenih v sistem zdravstvenega varstva. Kakovostno zdravstveno oskrbo namreč ustvarjajo 

ljudje ob dobro oblikovanih procesih z dokazi podprte medicine. Za razvojno usmerjeno spremljanje 

kakovosti je bistvenega pomena, da so vanj enakovredno vključeni vsi strateško pomembni partnerji v 

zdravstvu: pacienti, izvajalci, vlada in plačniki. Njihove odgovornosti morajo biti ustrezno 

porazdeljene. V tem sistemu je treba zadovoljiti pričakovanja pacientov, družbe in izvajalcev 

zdravstvenih storitev. 

Sisteme kakovosti in varnosti moramo snovati usklajeno na vseh ravneh izvajanja zdravstvene oskrbe. 

Za izboljšanje kakovosti so odgovorni vsi vodilni v sistemu zdravstvenega varstva in zdravstvenih 

ustanov. Neposredni izvajalci oz. medicinsko osebje so ključni za uspeh izboljševanja kakovosti. Tako 

morajo vsi udeleženci v zdravstvenem varstvu tesno in trajno sodelovati pri vzpostavljanju in 

vzdrževanju sistemov izboljševanja kakovosti in varnosti pacientov. Zagotavljanje kakovosti v 

zdravstvu namreč temelji na interdisciplinarnem sodelovanju vseh vključenih nosilcev znanj, 

spodbujanju timskega dela in povezovanju zdravstvenih delavcev s pacienti in njihovimi težavami. 

Tako lažje dosežemo strokovno preverljivo ter učinkovito obravnavo, ob dokazljivih izhodih in izidih 

zdravljenja 

Nacionalna strategija kakovosti in varnosti 

Namen strategije je učinkovito razvijati sistematičnost in strokovnost aktivnosti nenehnega 

izboljševanje zdravstvene obravnave in varnosti pacientov: ob upoštevanju šestih načel kakovosti v 

29

zdravstvu: varnost, uspešnost, pravočasnost, učinkovitost, enakopravnost in osredotočenost na 

pacienta in ob upoštevanju načel vodenja kakovosti. 

Strategija temelji na nacionalnih dokumentih, dokumentih Evropske unije, dokumentih Sveta Evrope, 

drugih neevropskih držav in na znanstvenih dokazih s področja kakovosti zdravstvene obravnave in 

varnosti pacientov. Temeljni dokumenti so: 

• Nacionalne usmeritve za razvoj kakovosti v zdravstvu, 

• Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008−2013, 

• Zakon o pacientovih pravicah, 

• Direktiva evropskega parlamenta in sveta o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega 

zdravstvenega varstva, 

• Skupne vrednote evropskih zdravstvenih sistemov, 

• Luksemburška deklaracija o varnosti pacientov, 

• Svet Evrope: Priporočilo Rec (2006/7) Odbora ministrov državam članicam o ravnanju z varnostjo 

pacientov in preprečevanju neželenih dogodkov v zdravstvu. 

Strategija določa poslanstvo, vizijo in vrednote, ki so okvir, v katerem so določeni strateški cilji. Za 

vsakega od teh so določeni tudi izvedbeni cilji, potrebni za doseganje posameznega strateškega cilja. 

Vsako leto bo Ministrstvo za zdravje ali drugo nacionalno telo na podlagi strategije pripravilo 

podrobne programe (akcijski načrt) s ciljnimi vrednostmi za različne ravni zdravstva, različne stroke in 

specialnosti, tako da bo uresničevanje strategije potekalo v letih od 2010 do 2015. Na koncu leta bo 

Ministrstvo za zdravje pripravilo poročilo o kakovosti v zdravstvu, ki bo prikazovalo dosežene 

rezultate glede na postavljene cilje in akcijske načrte za vsako leto. 

Konec preteklega leta smo v skladu z Nacionalno strategijo kakovosti in varnosti ter v sodelovanju s 

Svetovno zdravstveno organizacijo imenovali delovno skupino, ki je pripravila tudi strategijo za 

kakovost in varnost v osnovni zdravstveni dejavnosti, katere osnovni namen je na podlagi analize 

stanja pripraviti predloge za izboljšave in je del (poddokument) nacionalne strategije. 

Zadnji dan februarja je Svet (za energetiko) potrdil Direktivo o pravicah pacientov na področju 

čezmejnega zdravstvenega varstva. V roku enega meseca sledi še objava Direktive v UL EU, nato pa 

začne teči 30-mesečni rok za implementacijo navedenega akta v zakonodajo posameznih držav članic 

EU. Direktiva je velikega pomena za zdravstveno varstvo vseh držav članic EU. Z njo se bodo znotraj 

EU bolj enotno uredile pravice pacientov pri dostopu do zdravstvene oskrbe (zdravljenja) zunaj države 

članice zavarovanja, hkrati pa bo državam članicam omogočeno, da sprejmejo tiste ukrepe, ki so nujni 

za zagotavljanje varnega, visoko kakovostnega, učinkovitega, dostopnega in finančno stabilnega 

sistema zdravstvenega varstva. 

Predlog direktive je tudi pomemben korak k bolj sistematični in preglednejši ureditvi povračil stroškov 

za zdravstvene storitve v drugi državi članici, k izboljšanju visoke kakovosti zdravstvenih storitev in 

varnosti pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva in k spoštovanju pristojnosti držav 

članic za opredeljevanje pravic na področju zdravstvenega varstva oziroma zavarovanja ter 

organizacijo in delovanje zdravstvenega sistema. Ne nazadnje, predlog direktive pomembno krepi 

evropsko sodelovanje na področju zdravstvenega varstva. Direktiva bo nedvomno spodbudila procese 

uvajanja kakovosti v zdravstvu, saj je eden od razlogov, zaradi katerih se povračilo stroškov lahko 

zavrne, tudi dvom v kakovost zdravstvenih storitev. 

Ob tem je treba poudariti, da direktiva in njen prenos ne bi smela spodbujati pacientov, da bi se 

zdravili zunaj države članice zdravstvenega zavarovanja. Jim pa omogoča lažji dostop do zdravljenja v 

drugi državi, če jim ustreznega zdravljenja ni mogoče zagotoviti doma (npr. specializirane metode 

zdravljenja, zdravljenje redkih bolezni) ali če so čakalne dobe predolge. 

Ker se zavedamo, da moramo nemudoma začeti z vzpostavljanjem pogojev za izpolnitev zahtev 

Direktive, je minister imenoval delovno skupino strokovnjakov, ekspertov s področja kakovosti in 

varnosti iz zdravstva, v katero so vključeni tako predstavniki izvajalcev in plačnika kot različnih 

30

poklicnih skupin in civilne družbe (predsednik sekcije za kakovost v zdravstvu), ki bo pripravila in 

določila pogoje za vzpostavitev sistema akreditacije zdravstvenih ustanov v Sloveniji. 

Omenjena aktivnost je tudi ena izmed prednostnih usmeritev Ministrstva za zdravje, saj bomo lahko le 

tako dosegli temeljna cilja akreditacije zdravstvenih ustanov, tj. povečali kakovost in varnost 

zdravstvenih obravnav ter omogočili večjo konkurenčnost javnih zdravstvenih zavodov v luči prostega 

pretoka bolnikov. 

Čakalni čas in čakalne dobe 

Razlog odhoda državljanov na zdravljenje ali specialistično obravnavo so tudi predolge čakalne dobe. 

Že v letu 2008 je bil na podlagi ZPacP sprejet Pravilnik o čakalnih dobah za posamezne zdravstvene 

storitve in o vodenju čakalnih seznamov, ki pa zaradi nejasnih določb in nekaterih zapletenih 

postopkov ni zaživel v praksi. Glede na izkušnje zastopnikov pacientovih pravic, izvajalcev 

zdravstvenih storitev, pacientov in ostale ciljne javnosti je na podlagi petega odstavka 15. člena 

Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08) minister za zdravje izdal prenovljen oz. 

dopolnjen PRAVILNIK o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o 

načinu vodenja čakalnih seznamov, ki je stopil v uporabo začetku septembra 2010. 

Prepoznane so bile nekatere slabosti veljavnega sistema, med katerimi je bilo zapleteno določanje 

najdaljše dopustne čakalne dobe, zmeda pri definiranju pregledov, premalo poudarka na vodenju 

čakalnih seznamov na lokalni ravni, kompleksno ugotavljanje opravičene odsotnosti od zdravstvene 

storitve, premalo poudarka na prednostnih kriterijih za uvrščanje znotraj stopnje nujnosti in nejasna 

določitev zdravstvenih storitev, za katere se vodi čakalni seznam. Izboljšave predlagane ureditve oz. 

prenove Pravilnika so: 

• enostavnejše definicije pregledov, 

• poenostavljena shema določanja najdaljših čakalnih dob, 

• strokovni kriteriji za določanje stopnje nujnosti (RSK kriteriji do 1. 4. 2011), 

• nivojsko določanje stopnje nujnosti, 

• uvrstitev pacienta v čakalni seznam na podlagi predložitve izvirnika napotnice, 

• poudarek na lokalnem vodenju čakalnih seznamov, 

• natančneje določen nabor zdravstvenih storitev, za katere se vodi čakalni seznam (usklajen šifrant 

storitev IVZ in ZZZS), 

• določitev odgovorne osebe – upravljavca čakalnega seznama in njegove naloge (september 2010), 

• postopek vpisa v čakalni seznam (rezervacija termina + uradna potrditev termina), 

• preseganje najdaljše dopustne čakalne dobe (ponudba pri drugem izvajalcu oz. klic na kontrolo po 

preteku najdaljše dopustne čakalne dobe), 

• poenostavljeno ugotavljanje opravičenega izostanka od zdr. storitve, 

• objava zbirnih podatkov pri IVZ (1. 1. 2011), 

• nadzor Ministrstva za zdravje. 

Namen vodenja čakalnega seznama je predvsem v zagotavljanju transparentnosti in enakopravne 

obravnave pacientov pri izvajanju zdravstvenih storitev, ki jih ni mogoče opraviti takoj. Pacient ima 

pravico do vpogleda v posamezne podatke čakalnega seznama, na podlagi katerih lahko izve, ali je bil 

spoštovan vrstni red, kolikšna je čakalna doba za posamezno zdravstveno storitev ter ali mu je 

zagotovljen enakopraven dostop do zdravstvenih storitev. Vpogled, prepis ali kopijo čakalnega 

seznama lahko pacient za posamezno zdravstveno storitev pri posameznem izvajalcu zahteva največ 

dvakrat mesečno. Izvajalec mu pravico do vpogleda, prepisa ali kopije omogoči takoj oziroma 

najpozneje v treh delovnih dneh po prejemu zahteve. 

Z namenom uskladitve novih določb Pravilnika smo na Ministrstvu za zdravje pripravili novelo 

ZPacP. Ob implementaciji ZPacP v prakso je bilo prepoznanih kar nekaj pozitivnih premikov na 

področju občih oziroma univerzalnih pravic pacientov, hkrati pa so bile prepoznane tudi določene 

težave pri uresničevanju nekaterih pravic iz kataloga pacientovih pravic, ki naj bi vsebino vsake 

pravice podrobno in primerno opredeljeval. Tako novela ZPacP, ki je bila v javni razpravi do prvega 

31

tedna v maju, predvideva tudi spreminjanje pravice do spoštovanja pacientovega časa – predvsem gre 

za celovito urejanje pravic do tega vprašanja. Predvideno je posebno sistematično urejanje spoštovanja 

pacientovega časa, čakalnega časa, čakalne dobe in čakalnega seznama v posameznih členih. Novela 

predvideva tudi časovni interval, v katerem bodo izvajalci morali poročati IVZ ter obveznost IVZ, da 

mesečno objavlja podatke na svojih spletnih straneh in spremembo ter dopolnitev kazenskih določb in 

prekrškov. 

Sklep 

Sistem kakovosti in varnosti je sistem odgovornosti. Sistem kakovosti in varnosti je danes glavni 

pogoj za pridobitev, nudenje in izvajanje zdravstvenih storitev. Zavedati se moramo, da postajata 

kakovost in varnost storitve čedalje zahtevnejši, znanje, pričakovanja in zahteve pacientov vedno 

večje, zakonski predpisi in standardi čedalje strožji ter konkurenca zaostrena. To hkrati pomeni, da 

sistemov kakovosti in varnosti ne uvedemo le enkrat, temveč jih je treba neprestano izboljševati. 

Zdravstvene organizacije, ki ne izboljšujejo sistemov kakovosti in varnosti, ne morejo nikoli postati 

vodilne na področju svojega dela. Praviloma procese izboljšujemo z njihovim podrobnim 

proučevanjem, analiziranjem in spreminjanjem. Izboljševanje kakovosti zahteva akcije namesto 

reakcij, kar pomeni hitro doseganje visoke kakovosti storitev ali proizvodov in ne čakanje, da nas 

zahteve odjemalcev (pacientov), konkurenti (privatizacija zdravstva) ali neuspeh (nedoseganje ali 

preseganje plana) prisilijo k izboljševanju kakovosti. Aktivno izboljševanje kakovosti in varnosti mora 

v zdravstveni organizaciji sprožiti procese, ki segajo na vsa področja delovanja znotraj organizacije, na 

področje podpornih dejavnosti, in mora vključevati ter povezovati vse organizacijske enote. 

Za izboljšanje kakovosti in varnosti so odgovorni vsi vodilni v sistemu zdravstvenega varstva in 

zdravstvenih ustanov. Neposredni izvajalci oz. zdravstveno osebje so ključni za uspeh izboljševanja 

kakovosti. Tako morajo vsi udeleženci v zdravstvenem varstvu (izvajalci, pacienti, plačniki, 

poslovodni delavci in tudi organi oblasti) tesno in trajno sodelovati pri vzpostavljanju in vzdrževanju 

sistemov izboljševanja kakovosti. Podporo prizadevanjem naj bi dajal izoblikovan sistem kakovosti in 

varnosti, ki natančneje opredeljuje naloge in odgovornosti za kakovost ter varnost v zdravstvu. 

Priporočena literatura in viri 

Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem 

zdravstvenem varstvu. Strasbourg; 2011. 

Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu 

vodenja čakalnih seznamov. Uradni list Republike Slovenije št. 63 /2010. 

Simčič B, Kiauta M, Poldrugovac M, Rems M, Robida A. Nacionalna strategija kakovosti in varnosti 

zdravstvu (2010-2015). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2010. 

Zakon o spremembah in dopolnitvi zakona o pacientovih pravicah (ZPacP-A). Ljubljana: Ministrstvo 

za zdravje; 2011. 

32

311C 

Kakovost v zdravstveni in babiški negi – 

integralni del celovitega pristopa h kakovosti in varnosti v zdravstvu - od 

lokalnega do nacionalnega sistema 

Quality in nursing and midwifery care 

- an integral part of a comprehensive approach to quality and safety in health care- from 

local to national systems 

- 

Ksenija Pirš, dipl. m. s., QSM 

Danijela Pušnik, dipl. m. s., QSM 

Barbara Donik, univ. dipl. org. 

Izvleček 

V prispevku je prikazan pomen sistemskega spremljanja razvoja, implementacije, vrednotenja 

(merjenja) in izboljševanja kakovosti v zdravstveni negi, ki v mnogih evropskih in drugih razvitih 

državah predstavlja temeljno strateško usmeritev nacionalnih strokovnih združenj medicinskih sester 

(strateški dokumenti mednarodnih in nacionalnih združenj medicinskih sester). Številni izsledki 

raziskav potrjujejo, da zdravstvena nega kot integralni del zdravstvenega varstva pomembno vpliva na 

zdravje ljudi, spremembo zdravstvenega stanja pacienta v procesu obravnave, njegova pričakovanja in 

zadovoljstvo. 

Nacionalni centri za razvoj kakovosti in odličnosti v zdravstveni negi predstavljajo inovativna okolja, 

ki s promocijo, razvojem in merjenjem kakovosti, raziskovanjem in kolaborativnim učenjem 

izboljšujejo kakovost in varnost obravnave pacientov in aktivno sodelujejo z državnimi nacionalnimi 

telesi (agencijami) za kakovost in varnost v zdravstvu. 

Ključne besede: sistemsko vodenje kakovosti, preboj, inovacije, nacionalni center za kakovost v 

zdravstveni negi. 

Abstract 

This paper presents the importance of systematically monitoring the development, implementation, 

evaluation (measurement), and quality improvement of health care. In many European and other 

developed countries, this represents a fundamental strategic direction for nations’ professional nursing 

associations (the strategic documents of international and national nursing associations). Several 

research findings confirm that the standard of nursing, as an integral part of health care, can have a 

significant impact on humans’ health, any changes in patients’ health during treatment, their 

expectations, and ultimate satisfaction. 

National quality and excellence development centres regarding health care provide innovative 

environments for nations’ professional nursing associations. They promote development, the 

measurement of quality, research opportunities, and the concept of collaborative learning. Their remit 

is to improve the quality and safety of patients’ treatment, and to actively cooperate with nations’ 

governing bodies (agencies) regarding quality and safety during health care. 

Key words: quality management system, a breakthrough, innovation, the national quality centre in 

health care. 

Uvod 

Ob številnih družbenih spremembah in dogajanjih v okolju zdravstvenega sistema, strokovnem 

razvoju, vse večji avtonomiji in osveščenosti uporabnikov zdravstvenih storitev, ki prevzemajo 

aktivno vlogo v procesu zdravljenja in negovanja ter odločilno vlogo pri sprejemanju odločitev, ob 

svetovni recesiji in krizi, se soočamo s spoznanjem, da le vnašanje posameznih izboljšav, ki imajo svoj 

33

pričetek in konec v prilagoditvi na razmere v okolju, ni dovolj. Navedeno se izkazuje za neučinkovito, 

ker se okoliščine neprestano spreminjajo. Tako ambicije obvladovanja sprememb ne morejo biti več 

usmerjene v trenutno prilagoditev na razmere v okolju zdravstvenega varstva, temveč v načrtno 

kreiranje lastne odličnosti zaposlenih v zdravstveni in babiški negi. 

Pri vsakodnevnem delu s pacienti in njihovimi svojci ugotavljamo, da se stopnjujejo potrebe 

zaposlenih po novih znanjih, veščinah in usposobljenosti za številne nove, razvijajoče se naloge v 

delovnem procesu. 

Zdravstvene, socialno varstvene, izobraževalne, stanovske in druge organizacije, ki delujejo ali 

sodelujejo v okolju zdravstvenega sistema, naj torej ustvarjajo okoliščine, ki bodo spodbujale in 

razvijale dodano vrednost storitev vseh posameznikov in posredno poklicnih skupin v zdravstvu. Vse 

bolj se identificira potreba po medpoklicnem, interdisciplinarnem in multidisciplinarnem, celostnem 

pristopu, ki predstavlja področje inovativnih prebojev na področju medpoklicnega sodelovanja, ob 

središču strokovnih prizadevanj za pacienta, odjemalca storitev. 

Zaposleni v zdravstveni in babiški negi poudarjamo, da je potrebno uravnovesiti finančna in moralna 

prizadevanja in vzpostaviti pošteno ravnotežje med poslovnimi izidi in kakovostjo storitev 

zdravstvenih in drugih organizacij za uporabnike, ju preusmeriti v prid pacientov. 

Pomen pridobivanja strokovnih in drugih znanj, vsebino in obseg našega dela utemeljujemo predvsem 

z naraščajočimi potrebami pacientov in njihovih svojcev. S svojimi prizadevanji na področju razvoja 

kakovosti v zdravstvu delujemo v nasprotju z današnjim, ozko gledanim in kratkoročnim stanjem 

duha, v duhu kakovosti, ki temelji na celovitosti in dolgoročnosti. 

Kakšni so trendi kakovosti v zdravstvu v svetu in pri nas? 

Kaj slovenski uporabniki in deležniki v procesu zdravstvene obravnave pričakujemo in predlagamo? 

Kakšna je globalna orientacija razvoja kakovosti v zdravstvu v slovenskih razmerah? 

Kakšna je vloga zdravstvene in babiške nege na področju razvoja kakovosti v zdravstvu pri nas? 


Prebivalci Republike Slovenije imajo pravico do varne (preprečuje zdravstveno škodo za pacienta), 

primerne (skladna s pacientovimi potrebami) in kakovostne zdravstvene obravnave (dosledno 

ustvarjanje izidov zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali najboljšimi praksami, ob upoštevanju 

naslednjih načel kakovosti: uspešnosti, varnosti, pravočasnosti, učinkovitosti, enakosti in 

osredotočenosti na paciente), na čemer temelji zaupanje ljudi v zdravstveni sistem (Robida et al., 

2006). 

Zaradi mobilnosti pacientov v Evropski Uniji (EU) so vsi državljani držav članic upravičeni do 

primerljive kakovosti v zdravstvu. Ljudje želijo vedeti, ali je zdravstvena oskrba, ki so je deležni, 

osnovana na znanstvenih dokazih in najboljših praksah, ali je skladna s standardi. Pravico imajo do 

varne zdravstvene obravnave, ki je visoka vrednota državljanov EU. Raziskava Eurobarometra 

(2006) v EU je pokazala, da v povprečju vsak deseti hospitaliziran pacient doživi zdravstveno škodo 

zaradi varnostnega zapleta (nenameren ali nepričakovan dogodek, ki je ali bi lahko škodoval pacientu 

ob prejemanju zdravstvene oskrbe in ne nastane zaradi pacientove bolezni). Ocenjuje se, da v EU pride 

do milijona varnostnih zapletov letno, vendar natančnih podatkov v zvezi s tem ni moč zagotoviti, saj 

v sistem poročanja niso zajete vse države članice (vključno s Slovenijo). 

Strategija kakovosti in odličnosti v Republiki Sloveniji za obdobje 2010 – 2015 (SZKO, 2010) na 

področju zdravstva priporoča, naj bodo v upravah poleg strokovnjakov osnovne dejavnosti tudi 

predstavniki ostalih strok, vključno s predstavnikom za kakovost in odličnost; v sekundarno zdravstvo 

naj se uvede evropsko primerljivo bolnišnično informacijsko rešitev, ki zavode poveže med seboj v 

celovit sistem, nadzor nad stroški zdravljenja ter pregled nad uravnoteženimi kazalniki delovanja 

zavoda; za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti zdravljenja naj zdravstveni zavodi popišejo ključne 

poti pacienta (klinične poti); podporne funkcije zdravstvenih zavodov naj se certificirajo po sistemu 

vodenja kakovosti ISO 9001 (Kiauta et al., 2010). 

34

Nacionalna strategija kakovosti in varnosti v zdravstvu (2010 – 2015) opredeljuje vrednote, ki so 

pomembne za izvajanje: odgovornost, strokovnost, poštenost, povezovanje, komunikacija, spoštljivost, 

kultura neobtoževanja, timsko delo, sočutnost, prijaznost, zavezanost k skupnim ciljem in štiri strateške 

cilje: 1. razvoj sistematičnega vodenja kakovosti in varnosti (ustanovitev nacionalnega telesa za 

kakovost in varnost v zdravstvu), 2. razvoj kulture varnosti in kakovosti, 3. vzpostavitev sistema 

izobraževanja in usposabljanja s področja kakovosti ter varnosti, 4. razvoj sistemov za izboljšanje 

uspešnosti in učinkovitosti zdravstvene oskrbe (usklajevanje različnih vidikov zdravstvene oskrbe, 

povečati uspešnost sistema, npr. skrajšanje čakalnih dob, vpeljava integriranih kliničnih poti, varnih 

praks, vrednotenje zdravstvenih tehnologij). Z namenom, zagotoviti medsebojno povezanost med 

izvajalci zdravstvenih storitev in usmerjenost na pacienta, strategija v drugem strateškem cilju 

usmerja aktivnosti v razvoj partnerskega (povezanega) odnosa med udeleženci v procesu zdravstvene 

obravnave, z osredotočenostjo na pacienta (ibid, 2010). 

Predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti (nadgradnja zdravstvenega sistema) jasno določa, da je 

naloga izvajalcev zdravstvene dejavnosti zagotavljanje kakovostne in varne zdravstvene dejavnosti ter 

nenehno izboljševanje kakovosti in varnosti. Javna agencija za kakovost naj bi opravljala upravne, 

strokovne in razvojne naloge na področju zagotavljanja kakovosti v zdravstveni dejavnosti, izvajala 

akreditacijo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, nudila pomoč strokovnim svetom in razširjenim 

strokovnim kolegijem pri določanju in uvedbi kliničnih smernic v zdravstveno dejavnost ter 

pospeševala uvajanje kliničnih poti, ocenjevala nove medicinske tehnologije pred njihovo uvedbo v 

prakso, določala standarde kazalnikov kakovosti in varnosti pacientov, nadzorovala doseganje 

kakovosti izvajalcev v zdravstveni dejavnosti, opravljala izobraževalne in raziskovalne naloge o 

kakovosti in varnosti pacientov, vzpostavljala mednarodno prepoznavni sistem kakovosti in varnosti 

pacientov, sodelovala z izvajalci zdravstvene dejavnosti, pacienti in Zavodom za zdravstveno 

zavarovanje Slovenije (ZZZS) pri pospeševanju kakovosti in varnosti v zdravstvu, določala način 

spremljanja nevarnih dogodkov pri zdravstveni obravnavi in določala priporočila za njihovo 

preprečitev, izvajalcem zdravstvene dejavnosti naj bi podeljevala priznanja o kakovosti v zdravstveni 

dejavnosti in druge naloge (ibid, 2010). 

Vloga Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije– Zveze strokovnih društev medicinskih sester, 

babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica – Zveza) je na področju izboljševanja kakovosti 

in varnosti pacientov usmerjena v opredelitev prednostnih področij, organizacijo izobraževanj, 

podporo sodelovanja med strokovnjaki, oblikovanju podatkovnih baz itd. Strokovna združenja in 

društva pri zboljševanju kakovosti sodelujejo z razpravami o vprašanjih kakovosti in z zavzemanjem 

za politiko kakovosti in varnosti na državni in mednarodni ravni: 1. dajejo predloge zdravstveni 

politiki in stroki za boljšo kakovost in varnost; 2. predlagajo uporabne raziskave o kakovosti in 

varnosti pacientov; 3. ustvarjalno sodelujejo pri oblikovanju kliničnih smernic in drugih strokovnih 

dokumentov o kakovosti in varnosti pacientov; 4. skrbijo za multidisciplinarno in večpoklicno 

obravnavo težav, povezanih s kakovostjo in varnostjo pacientov (Robida et al., 2006). 

Zbornica – Zveza je aktivno sodelovala pri pripravi Strategije razvoja zdravstvene nege in oskrbe v 

sistemu zdravstvenega varstva v Republiki Sloveniji za obdobje 2011 do 2020, kjer je zapisano, da 

»želimo sodobno, na dokazih temelječo zdravstveno nego in oskrbo, ki bo osredotočena na potrebe 

pacienta, družine in širše družbene skupnosti«. Temeljna usmeritev delovanja zdravstvene nege je 

kakovostna, varna, učinkovita in humana zdravstvena nega. Med izhodiščnimi usmeritvami je 

opredeljeno »spodbujanje in razvijanje kliničnega, aplikativnega in temeljnega raziskovanja ter na 

dokazih podprte prakse zdravstvene nege in oskrbe. V ta namen je potrebno na nacionalni ravni 

oblikovati razvojno raziskovalno skupino, za razvoj in implementacijo smernic/ protokolov/ 

priporočil klinične prakse in raziskovanja ter razvojnih interesnih področij raziskovanja, ob 

upoštevanju etičnih načel;« Primerjali smo se z drugimi državami v EU in ugotovili, da je potrebno 

uporabnikom zagotoviti večjo ter stabilnejšo varnost in kakovost zdravstvenih storitev v našem okolju 

(Kadivec et al., 2011). 

Vizija, s katero bomo oblikovali prihodnost zdravstvene nege in oskrbe, je mogoča le s pomočjo 

raziskovanja in inovativnega vodenja zdravstvene nege. Zavedati se moramo, da je odlično vodenje 

35

zdravstvene nege in oskrbe bistvenega pomena za zagotovitev odlične oskrbe pacientov. Le na osnovi 

kliničnih dokazov in s pomočjo združenj uporabnikov storitev bo politika pripravljena nameniti več 

sredstev za izobraževanje in zaposlovanje v zdravstveni negi, saj bo imela dokaze, da več znanja 

prinaša večjo kakovost dela, manj zapletov, večje zadovoljstvo uporabnikov in s tem več prihrankov v 

zdravstveni obravnavi (Skela Savič, 2007). 

Izkušnje številnih evropskih in drugih združenj medicinskih sester kažejo, da je z znanstvenimi dokazi 

podprta praksa pogoj za zagotavljanje in razvoj kakovosti in varnosti v zdravstveni negi in oskrbi. 

Royal College of Nursing (Representing nurses and nursing, Promoting excellence in practice, 

Shaping health policies) (2009) zavzema stališče, da ima zdravstvena nega poglavitno vlogo pri 

zagotavljanju kakovostne obravnave pacientov, ki vključuje: individualno obravnavo pacientov 

(prepoznava vrednot, potreb in pričakovanj v zvezi z njihovim lastnim zdravjem in socialnim 

varstvom, posredovanje in zagotavljanje ustreznih informacij pacientu za skupno odločanje in 

omogočanje sodelovanja pri ocenjevanju zdravstvenega stanja posameznika), učinkovito zdravstveno 

nego (varna zdravstvena nega je na dokazih temelječa zdravstvena nega), sistemsko obravnavo 

pacienta (zagotavljanje varnostnih sistemov, zaposlovanje ustrezno izobraženih izvajalcev zdravstvene 

nege, zagotavljanje kontinuirane obravnave pacientov, vključno s strukturami, procesi in vzorci 

vedenja, ki omogočajo individualno, varno in učinkovito zdravstveno nego). RCN s svojimi 

aktivnostmi bistveno prispeva k razumevanju vloge in prispevka zdravstvene nege v procesu 

zdravljenja, širše zdravstvene in družbene skupnosti. Skrb javnosti glede kakovosti nege bolnika, 

skupaj z željo po strokovnosti in izboljšanju kakovosti, je bila povod za povečano zanimanje glede 

ukrepov v zdravstveni negi, tudi v Angliji. 

American Nurses Association (ANA), edina strokovna organizacija, ki preko svojih ustanovnih in 

pridruženih članic, zastopa interese 3,1 milijonov medicinskih sester v ZDA, v svoji vodilni vlogi 

obravnava zagotavljanje in izboljševanje kakovosti v zdravstveni negi na kliničnih, upravnih, 

izobraževalnih in raziskovalnih področjih prakse zdravstvene nege, pospešuje napredek zdravstvene 

nege s spodbujanjem razvoja standardov in prakse zdravstvene nege, s spodbujanjem pravic 

medicinskih sester na delovnem mestu, pozitivnim in realnim prikazovanjem zdravstvene nege in 

lobiranjem pri kongresu in regulativnih organih na področju zdravstvenega varstva glede vprašanj, ki 

se tičejo medicinskih sester in javnosti. Že leta 1994 je pričela z raziskovanjem in opredeljevanjem 

empiričnih povezav med zdravstveno nego in izidom bolezni pri pacientu, leta 1997 je objavila razpis 

za organizacije, naj predložijo predloge za razvoj in ohranjanje nacionalne baze kazalnikov kakovosti 

za zdravstveno nego. V ta namen je ustanovila National Center for Nursing Quality (NCNQ), ki 

razvija merjenje kakovosti, raziskovanje, izboljševanje prakse zdravstvene nege s pomočjo izsledkov 

raziskovalnega dela ter učenje na podlagi le teh. Leta 1998 je ustanovila Nacionalno bazo kazalnikov 

kakovosti za zdravstveno nego (National Database of Nursing Quality Indicators - NDNQI), ki 

predstavlja največji register zdravstvene nege (bazo podatkov), za prostovoljno, neodvisno poročanje 

izidov zdravstvene nege. NDNQI podeljuje tudi nagrado za izjemno zdravstveno nego, priznanje za 

odlično kakovost organizacijam, v skladu s kriteriji. Temeljna načela in smernice zdravstvene nege 

določajo, da je medicinska sestra odgovorna za merjenje, vrednotenje in izboljševanje svoje prakse. 

Odbor za standarde in smernice v praksi zdravstvene nege v Standardu 7 navaja: »registrirana 

medicinska sestra sistematično izboljšuje kakovost in učinkovitost prakse zdravstvene nege« 

(American Nurse Association, 2010). 

Medicinske sestre dokument visoko cenijo, tako na nacionalni kakor tudi mednarodni ravni, se nanj 

skupno sklicujejo, tako tiste, ki izvajajo zdravstveno nego, kakor tiste, ki opravljajo pravne, upravne, 

izobraževalne in raziskovalne dejavnosti. 

Griffiths s sodelavci (2008) opisuje strateške in praktične koristi za merjenje kakovosti. Medtem ko je 

izboljšanje kakovosti zdravstvene nege obveza stroke zdravstvene nege, so meritve kakovosti 

osrednjega pomena za omogočanje in podporo analiz in strateških odločitev. Prav tako lahko raziskave 

na področjih, kot so odnosi med strukturnimi procesi in zagotavljanju kakovosti, prispevajo k 

razumevanju vloge zdravstvene nege pri zagotavljanju varnosti pacientov drugih poklicnih skupin in 

družbe. 

36

Strateški cilji na področju kakovosti in varnosti v zdravstveni negi 

Uvajanje kakovosti in varnosti v zdravstveni negi in oskrbi je integralni del vzpostavitve celovitega 

sistema upravljanja na področju kakovosti in varnosti celotnega zavoda (Robida, 2009). Kot pristop k 

izboljšanju kakovosti in varnosti se mora uporabljati sistem nenehnih izboljšav, ki vključujejo: 

standardizacijo delovnih procesov in zdravstvenih storitev, redno merjenje kazalnikov kakovosti, 

identifikacijo vzrokov odstopanja, sistemsko in sistematično odpravljanje vzrokov, upravljanje s 

tveganji – risk menedžment. 

MZ mora skupaj s stroko zdravstvene nege opredeliti nove kazalnike kakovosti za zdravstveno nego in 

oskrbo (prenos bolnišničnih okužb, postopke v zvezi z zdravili in storitvami, posebne varovalne 

ukrepe, register škodnih dogodkov, kazalnike kakovosti na področju zagotavljanja varnostne kulture, 

idr.). Menedžment zdravstvene nege in oskrbe naj poleg nacionalnih kazalnikov kakovosti oblikuje in 

spremlja tudi lastne standarde kakovosti (Kadivec et al., 2011). 

Razprava 

Zakaj zdaj? 

Kakovost postaja vse bolj integriran sistem, pri čemer se vsi delni pristopi združujejo v edinstven 

sistem kakovosti. V času vse večje javne porabe sredstev je ZZZS dolžan skupaj z drugimi javnimi 

službami upravičiti nadaljnje naložbe, z zagotavljanjem stroškovne učinkovitosti in večje 

produktivnosti zaposlenih. Deloma je ta zahteva povezana z željo po večji javni odgovornosti in 

kakovosti storitev. Toda z vidika širšega gospodarskega okolja bodo prihranki iz naslova učinkovitosti 

najverjetneje postali ključna usmeritev organizacij v prihodnje. 

Kako preseči stanje v Sloveniji, ko se na kakovost še vedno gleda kot na stvar posameznika, 

posamezne poklicne skupine ali lokalnih prizadevanj? Z večjim trudom stvari ne bomo bistveno 

spremenili. Potrebne so spremembe, zlasti v organizacijski kulturi, te pa se dosežejo z izboljševanjem 

kakovosti in varnosti pacientov (Robida et al., 2006). 

Slednje zahteva nove organizacijske in strokovne pristope vključevanja vseh sodelujočih udeležencev, 

kar v središče delovanja postavlja odjemalca/ kakovost in teži k dolgoročnemu zadovoljstvu 

odjemalcev in hkratnemu poslovnemu uspehu sistemov ter zagotavljanju koristi za vse zainteresirane 

strani (izpolnitev vseh zahtev odjemalcev, ki jih organizaciji postavljajo zaposlenih in širša družba). 

Ključnega pomena je, da Zbornica – Zveza vzpostavi lastne nacionalne mehanizme dokazovanja 

pomena in vpliva kakovosti zdravstvene nege na izide zdravljenja in oskrbe pacientov ter razvoja 

področja kakovosti in varnosti na podlagi lastnih raziskav. Izziv stroki naj bo zato optimiranje celote, 

kajti to je osnova za večje sistemske preboje. Na principu vključenosti vseh udeležencev sloni tudi 

model odličnosti oziroma vrhunske kakovosti. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 

2008 - 2013 (2008) za oblikovanje ustreznih postopkov in procesov vodenja načela TQM priporoča: 

osredotočenost na rezultate, osredotočenost na odjemalce, koristi za zaposlene, koristi za družbo, 

kakovost dejavnosti, vključenost zaposlenih, učinkovito vodenje s sodelovanjem zaposlenih, 

izobraževanje in usposabljanje zaposlenih. 

Čas je za prikaz naše zrelosti z doslednim ustvarjanjem dodane vrednosti kakovosti zdravstvene nege 

in oskrbe v sistemu zdravstvenega varstva ter v interesu stroke sodelovati na nacionalnem nivoju. V 

Sloveniji še nismo izvedli nacionalne raziskave o stanju in potrebnem razvoju kakovosti v zdravstveni 

negi. Nismo še sistemsko pristopili k razvoju strokovnega področja zdravstvene nege znotraj procesov 

z uvedbo nacionalnih standardov, protokolov, smernic, priporočil. Trebar (2010) meni, da je namen 

uporabe standardnih rešitev poenaostavitev postopka, ki zahteva kreativnost pri reševanju specifičnih 

problemov. 

Morda je čas za sistemske preboje zdravstvene nege, za premike od lokalnega do nacionalnega 

sistema v sedanjih razmerah? Moč inovativnosti se izraža v sodelovanju in izmenjavi znanja med 

vsemi akterji in ravnemi. Družbena in organizacijska raven sta odločilni pri ustvarjanju priložnosti za 

37

azvoj vrhunskih ekspertov, inovatorjev in kakovostnikov (Gladwell, 2008). Pri tem je potrebno 

upoštevati izhodišča sistemskega razmišljanja: primarna je celota (sistem), gradnike sistema in 

procese, ki potekajo v sistemu, je potrebno prilagoditi sistemu, sistem je potrebno razumeti celovito 

tako, kot deluje v okolju: vsak sistem je edinstven, cilji sistema so na prvem mestu, vloga delov 

sistema in njegovih procesov je, da podpirajo celoto, vsi deli sistema in procesi so medsebojno 

odvisni, majhne spremembe povzročajo velike učinke, maksimiranje delov sistema in procesov 

suboptimira celoto (sistem) (Trebar, 2010). 

Zaključek 

Inovativna okolja, ki s promocijo, razvojem in merjenjem kakovosti, raziskovanjem in kolaborativnim 

učenjem izboljšujejo kakovost in varnost obravnave pacientov in omogočajo uspešno komunikacijo na 

državni ravni, z nacionalnimi telesi (agencijami) za kakovost in varnost v zdravstvu, so nacionalni 

centri za razvoj kakovosti in odličnosti v zdravstveni negi. 

Organizacijo oziroma institucionalizacijo kakovosti predvideva tudi Strategija razvoja zdravstvene 

nege in oskrbe, ko navaja razvojno raziskovalno skupino, za razvoj in implementacijo smernic/ 

protokolov/ priporočil klinične prakse in raziskovanja ter razvojnih interesnih področij raziskovanja 

ob upoštevanju etičnih načel. 

Literatura 

American Nurse Association, NDNQI Data Access, 2010. Dostopno na: 

http://www.nursingworld.org/MainMenuCategories/ThePracticeofProfessionalNursing/PatientSafetyQ 

uality/Research-Measurement/Data-Access.aspx (30.03.2011). 

Gladwell M. Outliers, Penguin books, 2008 

Griffiths P, Jones S, Maben J, Murrells T. State of the art metrics for nursing: a rapid appraisal. 

London: National Nursing Research Unit, King’s College London; 2008. 

Kadivec S, Bregar B, Buček Hajdarević I, Černivec J, Horvat M, Klemenc D, et all. Strategija razvoja 

zdravstvene nege in oskrbe zdravstvenega varstva v RS za obdobje od 2011 do 2020. Ljubljana: 

Ministrstvo za zdravje; 2011. 

Kiauta M, Poldrugovac M, Rems M, Robida A, Simčič B. Nacionalna strategija kakovosti in varnosti 

v zdravstvu (2010 – 2015). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2010. 

Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008 – 2013 »Zadovoljni uporabniki in 

izvajalci zdravstvenih storitev« (ReNPZV). Uradni list Republike Slovenije št. 72/ 2008. 

Robida A, Yazbeck AMY, Kociper B, Mate T, Marušič D. Nacionalne usmeritve za razvoj kakovosti 

v zdravstvu. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2006: 4, 11. 

Robida, A. Pot do odlične zdravstvene prakse. Ljubljana: Planet GV; 2009: 269. 

Royal College of Nursing, Measuring for quality in health and social care; An RCN position 

statement, 2009. Dostopno na: http://www.rcn.org.uk/__data/assets/pdf_file/0004/248872/003535.pdf 

(30.04.2011). 

Skela Savič, B. Dejavniki uspešnega izvajanja sprememb v slovenskem zdravstvu [doktorsko delo]. 

Kranj: Univerza v Mariboru; 2007. 

Special Eurobarometer 241/ Wave 64.1, 64.3 – TNS Opinion and Social, Medical Errors, januar 2006. 

Trebar A. Kreativno snovanje novih proizvodov in storitev. Ljubljana: Slovensko združenje za 

kakovost in odličnost; 2010. 

38

PRISPEVKI 

Promocija zdravja 

39

112B 

Vloga zdravstvene nege v javnem zdravju in predstavitev primera dobre 

prakse – Projekt Mental Health 

The role of the nursing care in public health and the introduction of the example of good 

practice – Mental Health Project 

Zlatka Murtić, dipl. m. s., spec. 

Strokovna koordinatorica projekta Mental Health, Mensana d. o. o. 

Izvleček 

Osnovno poslanstvo mednarodnega projekta Mental Health je zagotavljanje preventive s psihosocialno 

rehabilitacijo kot multidisciplinarnim področjem, ki se ukvarja z ohranjanjem duševnega zdravja in 

vsakodnevnimi stiskami posameznikov. Predložen je bil zaradi izrazitih potreb populacije v Pomurju 

in Porabju po širši, celostni obravnavi ter individualno prilagojenih storitvah na področju duševnega 

zdravja, ki jih v taki obliki zaradi nizke stopnje koordinacije med zdravstvenimi in socialnimi 

ustanovami ne ponuja nobena sedanja služba na območju čezmejnega sodelovanja. 

Raziskava, izvedena s pomočjo standardiziranega raziskovalnega vprašalnika, ki so jo v Pomurju v 

letu 2010 v sklopu projekta Mental Health izvedle diplomirane medicinske sestre, jasno nakazuje, da 

gospodarska kriza ter demografske in socialne razmere v Pomurju izrazito neugodno vplivajo na 

duševno zdravje populacije, in sicer vseh ciljnih skupin. Še posebej izpostavljeni pa so v tem pogledu 

delovno aktivna populacija in starejši od 65 let. Zaradi velike brezposelnosti je zaznati številne krizne 

situacije in psihične stiske, ki se kažejo z depresivnimi, stresnimi in anksioznimi motnjami. 

Ključne besede: duševno zdravje, depresivne, anksiozne, stresne motnje, aktivna populacija, Pomurje, 

projekt Mental Health, zdravstvena nega 

Abstract 

The main objective of the international Mental Health Programme is to ensure the prevention with the 

psychosocial rehabilitation as a multidisciplinary area, which deals with the preservation of mental 

health and everyday distress of individuals. The programme was submitted due to the distinctive needs 

of the population of the Pomurje and the Porabje Region for a wider, more complete treatment and 

services that are adjusted to individuals in the area of mental health that have not been in this form, 

due to the weak level of coordination between the health and social institutions, offered by any other 

already existing institutions in the area of cross-boarder co-operation so far. 

The research conducted through a standardized research questionnaire, carried out in the Pomurje 

Region in 2010 under the Mental Health Programme by registered nurses clearly indicates that the 

existing economic crisis, demographic and social conditions in the Pomurje Region distinctly 

unfavourable affect the mental health of the population in all target groups. Especially exposed in this 

sense is the economically active population and the population in age group above 65 years. Due to the 

high unemployment, numerous crisis situations and psychological distresses that appear as depressive, 

stress and anxiety disorders are percieved. 

Key words: mental health, depressive, anxiety, stress disorders, active population, the Pomurje 

Region, Mental Health Programme, nursing care 

Uvod 

Po podatkih HOPE – Evropskega združenja za bolnišnice in zdravstveno nego – ter stališč, sprejetih 

na EU konferenci »Skupaj za duševno zdravje« 13. junija 2008, je duševno zdravje ena od temeljnih 

pravic človeka. V Evropi je danes 50 milijonov (11 % populacije) oseb z duševno motnjo s prevlado 

depresije in samomora kot vzroka smrti (58.000 letno). Osem držav članic EU je med petnajstimi na 

40

svetu z najvišjo stopnjo samomorilnosti, med njimi tudi Slovenija in Madžarska, pri čemer so podatki 

najbolj zaskrbljujoči za pomursko regijo v Sloveniji in Železno županijo na Madžarskem. 

Omenjene potrebe po strokovnih, multidisciplinarnih in individualno prilagojenih storitvah, ki bi 

sistematično pristopale k anksioznim, depresivnim in stresnim motnjam, so botrovale nastanku 

projekta Mental Health. Projekt vključuje pomursko regijo v Sloveniji in Železno Županijo na 

Madžarskem ter je rezultat sodelovanja štirih projektnih partnerjev na upravičenem območju 

sodelovanja. V vlogi vodilnega partnerja projekta je Občina Moravske Toplice, sledijo pa ji še ostali, 

in sicer Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Občina Monošter in Center za socialno delo Monošter. 

Omenjeni so s projektom uspešno kandidirali na 1. javnem razpisu Operativnega programa 

čezmejnega sodelovanja Slovenija – Madžarska 2007–2013 in pridobili sredstva sofinanciranja v 

višini 542.218,31 € iz Evropskega sklada za regionalni razvoj ter 63.790,39€ iz nacionalnih sredstev in 

madžarskih javnih virov. 

Cilj prispevka je predstavitev projekta Mental Health z njegovimi izhodišči, nameni in akcijskim 

načrtom, ki glede na ugotovljene potrebe populacije ponuja vrsto konkretnih preventivnih aktivnosti 

na področju duševnega zdravja. 

Podatki iz splošne zdravstvene statistične baze o duševnem zdravju Pomurcev 

Potrebe po storitvah služb, ki delujejo na področju mentalnega zdravja, so glede na statistične podatke 

v porastu. Kažejo se pri vseh ciljnih skupinah, še posebej pa pri delovno aktivni populaciji, ki se ob 

svojem delu vsakodnevno srečuje s konstantnimi učinki stresa (dolgotrajni stres, duševne tegobe, 

trpinčenje na delovnem mestu, grozeča izguba službe, nezmožnost vpliva na odločitve nadrejenih, 

podcenjenost dela, monotonost delovnega procesa itd.). Vse to posledično vodi do izgorevanja, 

prilagoditvenih, depresivnih, tesnobnih in stresnih motenj, ki se s časom manifestirajo tudi v obliki 

psihosomatskih obolenj. 

Prilagoditvene motnje, kot posledica dolgotrajnega stresa, postajajo širši gospodarski in ekonomski 

problem, saj se odstotek bolniškega staleža aktivne populacije vedno bolj zvišuje in na ta način znižuje 

delovno produktivnost. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje je Pomurje v absentizmu 

vodilno, zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da spadamo Pomurci med največje potrošnike psihofarmakov 

v državi. 

Med ciljnimi skupinami je še posebej zaskrbljujoče duševno zdravje žensk. To je ciljna skupina, ki je 

zelo obremenjena, razpeta med službenimi in družinskimi obveznostmi. Pri ženskah posebej izstopajo 

zdravstvene obravnave zaradi depresij; v kolikor so ob tem potrebne hospitalizacije, te v povprečju 

trajajo kar 40 dni (IVZ, 2009). 

Po splošni zdravstveni statistični bazi postaja zloraba alkohola pri aktivni populaciji Pomurcev pri 

obeh spolih pomemben vzrok zdravstvenih obravnav, čeprav se tovrstne odvisnosti nekoliko prej in 

pogosteje pojavljajo pri moških (Božič, 2009). 

Pri obeh spolih so v aktivni dobi najpogostejši vzroki obravnav tako na primarni kot sekundarni ravni 

anksioznost ter reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje. 

Izsledki raziskave o duševnem zdravju Pomurcev, opravljene v okviru projekta Mental Health 

Raziskava je zajemala tri raziskovalne vprašalnike, s katerimi je bilo v okviru projekta Mental Health 

zajetih 400 predstavnikov aktivne populacije Pomurcev, starih od 20 do 65 let. Namen vprašalnikov je 

bil ugotoviti najpogostejše dejavnike, ki aktivno populacijo ves čas obkrožajo in ogrožajo duševno 

zdravje. Vprašalnik je zajemal več področij simptomov, ki po subjektivni oceni preiskovanca lahko 

nakazujejo na določena tveganja za duševno zdravje. 

Raziskovalni vprašalniki so bili zasnovani tako, da so sodelujočim ponujali tudi razmislek o njihovi 

lastni ogroženosti. Raziskava je bila statistično obdelana v SPSS 18 programu. 

Izpolnjeni vprašalniki so podlaga projektu Mental Health, in sicer v smislu načrtovanja ukrepov, ki so 

potrebni na področju duševnega zdravja v Pomurju. 

Sodelujoči v raziskavi so bili glede na starost izbrani povsem naključno. Največ sodelujočih je bilo 

zaslediti v starostnem razponu od 30 do 39 let, nato od 40 do 49 let, sledijo stari med 50 in 59 let, 

41

potem pa še med 20 in 29 let. Glede na spol je bilo zajetih 66 % žensk in 33 % moških. Preiskovanci, 

ki so bili vključeni v raziskavo, so bili zajeti v štirih različnih območnih enotah v Pomurju (Lendava, 

Murska Sobota, Ljutomer in Gornja Radgona). 

Izsledki raziskave kažejo, da so ženske mnogo bolj kot moški podvržene tesnobi, brezvoljnosti, 

utrujenosti in kronični zaskrbljenosti. V primerjavi z moškimi je opaziti, da imajo manj prostega časa 

in da ga preživljajo manj kakovostno kot moška populacija. Zanimiv je podatek, da so Pomurke za več 

kot 2 % bolj izobražene kot Pomurci in eksistenčno niso odvisne, kljub temu pa njihova 

emancipiranost ne potrjuje pozitivnega učinka na duševno zdravje. Od vseh sodelujočih v raziskavi jih 

je kar 6 % takih, ki vedno čutijo tesnobo, od tega spet več žensk kot moških. 

Tiščanje v prsih in razbijanje srca spadata med tipična telesna simptoma anksioznosti. Take simptome 

so navedli trije odstotki populacije, in sicer enkrat več moških kot žensk. Da težave vedno vplivajo na 

njihovo vsakodnevno delo, je navedla skoraj petina vseh sodelujočih, kar je sorazmerno veliko. Kar 12 

% je tistih, ki so bili zaradi tesnobe v bolniškem staležu. 

Na vprašanje, ali bi sebe opisali kot depresivno osebo, se je slabih 30 % opredelilo, da se jim zdi, da so 

občasno depresivni, medtem ko je definitivno depresivnih (na osnovi subjektivne ocene) skoraj petina 

vprašanih, in sicer enako število moških kot žensk. Zaradi depresivnih tegob je bila v bolniškem 

staležu slaba desetina, kar kaže na velik vzrok absentizma; pojav je bolj pogost pri ženskah kot moških 

Skoraj desetina vseh izprašanih je izrazila, da se nikoli dovolj ne ceni in da na splošno sebe ocenjuje 

kot nesamozavestne. Raziskava je pokazala, da se z nespoštovanjem na delovnem mestu sooča kar 

polovica vseh vprašanih, od tega kar 6 % tistih, ki nespoštovanje doživljajo vedno, vsi ostali pa 

občasno. Raziskava je nazorno pokazala, da občasno skoraj 45 % vseh preiskovancev ne čuti 

zadovoljstva in motivacije pri svojem delu, nikoli pa ga ne čuti kar slabih 5 %. 

Občutek stalne izčrpanosti se vedno pojavlja pri dobrih 7 %, kar je sorazmerno veliko. Vprašani so se 

na stres različno odzivali, in sicer je največ tistih, ki so navedli pojav socialnih težav – prepirov, 

konfliktov doma in v službi. Teh je kar krepko čez 40 %, nekoliko več moških kot žensk. Pri 30 % se 

občasno pojavljajo tudi psihosomatske težave. 

Na vprašanje, ali jemljete zdravila proti depresiji, je kar slaba desetina vseh vprašanih odgovorila, da 

jih jemlje, in sicer vedno 3 %, občasno pa jih uživa dobrih5 %. Kritičnih pivcev alkohola (tako rednih 

kot občasnih) je skupaj dobrih 15 %, kar je izjemno alarmanten podatek. 

Od 400 oseb pogosto mislita na samomor 2 osebi, občasno kar 20 oseb, 52 oseb pa se je v življenju že 

znašlo v situaciji, iz katere niso videli izhoda. Zanimiv je tudi podatek, da precej moških na vprašanje 

ni odgovorilo. 

Raziskava je definitivno potrdila, da potreba po preventivi suicidalnosti v Pomurju nedvomno obstaja. 

Zaskrbljujoč je tudi podatek, da kar 11 % ocenjuje stopnjo duševnega zdravja kot slabo ali zelo slabo, 

in to kar oba spola. Samo dobrih 15 % vseh se je opredelilo za odgovor zelo dobro, kar je izjemno 

majhen odstotek vseh sodelujočih. 

Raziskava je pokazala, da Pomurci o svojih težavah lažje spregovorijo osebi, ki ji zaupajo, kot pa da bi 

poiskali strokovno pomoč; s tem ni nič narobe, v kolikor je seveda ta pomoč dovolj učinkovita. Tako 

se je opredelilo kar 40 % preiskovancev. 

Po mnenju preiskovancev bi naj aktivnosti za preprečevanje duševnih motenj v lokalni skupnosti, 

šolah in delovnih okoljih izvajali naslednji strokovnjaki: 

• psihologi (tako meni več kot 40 % vprašanih, in sicer več moških kot žensk), 

• vseeno kateri strokovnjak (tako meni slabih 30 %, in sicer več žensk kot moških), 

• zdravniki (tako meni dobrih 7 %, več moških kot žensk), 

• diplomirane medicinske sestre (tako meni dobrih 6 %, in sicer več moških kot žensk), 

• diplomirane socialne delavke (tako menita 2 % vseh vprašanih – enak odstotek žensk in moških). 

Razprava 

Očitno je, da smo strokovnjaki zdravstvene nege na področju skrbi za duševno zdravje potrebni in nam 

širša populacija to aktivno vlogo tudi priznava. Ravno zato je raziskovanje na področju duševnega in 

javnega zdravja tisto, ki bi si ga morali strokovnjaki zdravstvene nege prisvojiti bolj zavzeto. 

Razmisliti pa bi morali tudi o vse bolj aktivnem vključevanju v mednarodne projekte na področju 

42

javnega zdravja, in sicer v smislu ugotavljanja zdravstvenega stanja populacije ter načrtovanja 

preventivnih aktivnosti. 

Smiselna bi bila morda tudi ustrezna univerzitetna študijska smer (magisterij, doktorat), ki bi 

izobrazila posameznike v zdravstveni negi izključno za področje javnega zdravja, s poudarkom na 

raziskovanju javnozdravstvenih problemov ter oblikovanju preventivnih aktivnosti. 

Menim, da se medicinske sestre premalo vključujemo v preventivne dejavnosti zunaj zdravstvenih 

institucij. 

Zaključek 

V času gospodarske krize in vseh vrst prestrukturiranja pomurskih podjetij je duševno zdravje aktivne 

populacije – tistega dela prebivalstva, ki ustvarja nacionalni dohodek – izjemno ogroženo. Še posebej 

je v Pomurju ogroženo duševno zdravje žensk. 

Med vzroki za bolniški stalež si v Sloveniji in tudi v Pomurju duševne motnje izmenjujejo tretje in 

četrto mesto z boleznimi dihal, kar pomeni, da je cena slabega duševnega zdravja v regiji izjemno 

visoka (IVZ, 2009). 

Ne le da na račun duševnih motenj podjetja izgubljajo ustvarjalne potenciale ljudi, pač pa se letno 

zaradi tega zmanjša tudi družbeni proizvod, slabi ekonomska moč regije in socialna varnost 

populacije. Vse to pa zopet prinaša negativne posledice za duševno zdravje, kar ustvarja svojevrsten 

začaran krog. 

Projekt Mental Health na osnovi naštetih ugotovitev nedvomno upravičuje svoj nastanek in aktivnosti, 

ki jih v obdobju od 1. 10. 2009 do 30. 9. 2012 izvajajo različni strokovnjaki s področja duševnega 

zdravja, v njih pa poleg psihologov, psihiatra, pedopsihiatra ter zakonskih in družinskih terapevtov 

aktivno sodelujejo tudi diplomirane medicinske sestre. 

Literatura 

Božič A. Zdravje in zdravstveno varstvo v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja 

Republike Slovenije, 2009. 

Dernovšek MZ, Gorenc M, Jeriček H. Ko te strese stres. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja 

Republike Slovenije; 2006. 

Dernovšek MZ, Tavčar R. Prepoznajmo in premagajmo depresijo. Ljubljana: Inštitut za varovanje 

zdravja Republike Slovenije; 2005. 

Jeriček – Klanšček H, Zorko M, Bajt M, Roškar S. Duševno zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za 

varovanje zdravja Republike Slovenije; 2009. 

Kogovšek B, Škerbinek A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana: Tehniška 

založba Slovenije; 2002. 

Marušič A, Roškar S. Monografija. Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: DZS, 2003. 

43

112C 

Promocija zdravja na delovnem mestu 

Health promotion at the workplace 

asist. Mateja Bahun, prof. zdr. vzg. 

Splošna bolnišnica Jesenice 

Sedina Kalender Smajlović dipl. m. s., strok. sod., 

Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice 

mateja.bahun@sb-je.si 

Izvleček 

Izhodišča: Koncept promocije zdravja obsega vplive na življenjski slog ter dejavnike, ki 

prispevajo k zdravju posameznika. Promocija zdravja na delovnem mestu obsega optimizacijo 

organizacije in okolja ter sodelovanja vseh vpletenih. 

Metode: Uporabili smo anketni vprašalnik (februar 2011) v Splošni bolnišnici Jesenice (SBJ), 

ki je bil objavljen na intranetni strani SBJ in dostopen vsem zaposlenim. Tukajšnji vzorec je 

obsegal 72 oseb, kar predstavlja 11,3 % vseh zaposlenih. 

Rezultati: Pomoči pri prenehanju s kajenjem si želi samo en kadilec (6 %). 34 (47,9 %) 

anketiranih zaznava težave z lokomotornim aparatom (povezane z delovnim mestom), želijo pa 

si predvsem ergonomskih pripomočkov in več znanja. 

Diskusija in zaključki: Pridobili smo vpogled v razmišljanje zaposlenih o uvedbi 

promocijskega programa na delovnem mestu. Vodstvo bolnišnice se bo odločilo, v katere 

segmente spodbujanja zdravja na delovnem mestu bo usmerilo svoje prioritete. 

Ključne besede: zdravje na delovnem mestu, kajenje 

Abstract 

Introduction: The concept of health promotion impacts on the lifestyle and the factors that 

contribute to the health of the individual. Health promotion at the workplace optimizes the 

organization and the environment and includes everyone involved. 

Methods: We used a questionnaire (February 2011) in Jesenice General Hospital which was 

addressed to all employees. Here presented sample consisted of 72 persons, that represent 11.3 

% of all employees. 

Results: Only one smoker (6 %) wants help to stop smoking. 34 (47.9 %) perceived problems 

with the locomotor sxstem, which can be linked to the workplace, they want mainly ergonomic 

resource and more knowledge. 

Discussion and conclusions: We have gained insight into the thinking of employees about 

introduction of a promotional program in the workplace. Hospital executives will decide in 

which segments of health promotion in the workplace they will focus their priorities. 

Key words: health in the workplace, 

Uvod 

Promocija zdravja je strategija posredovanja med ljudmi in njihovim okoljem s ciljem doseganja 

zdravja. Je proces, ki omogoča, da ljudje oz. skupnosti povečajo nadzor nad dejavniki, ki 

vplivajo na njihovo zdravje in na tej osnovi svoje zdravje izboljšajo (Kaj je promocija zdravja, 

2010). Ker posameznik tretjino dneva preživi v službi, ne smemo pozabiti na delovno okolje kot 

vir bolezni/zdravja. Veliko je razlogov za vpeljavo promocijskega programa za krepitev zdravja 

na delovnem mestu. Razlogi so povezani tako z ekonomskimi vidiki kot z vidiki kakovosti, ki 

44

so zasnovani na odgovornosti vseh zaposlenih do lastnega zdravja (Larsson, Landstad, Vonberg, 

2009). 

Delovno mesto je v skupnosti, kjer se srečujejo različni posamezniki, kjer si delijo delovno 

okolje, interese in kjer so določeni pogoji dela (Karadzinska-Bislimovska, Riesteska Kuc, 

Stoleski, Mijakoski, 2007). Zdravje na delovnem mestu je moderna poslovna strategija, ki 

stremi k preprečevanju slabega zdravja in k izboljšanju potencialov zaposlenih za boljše zdravje 

in dobro počutje (Stegnar in Udrih Lazar, 2005). 

Promocija zdravja je skupni trud delodajalcev, zaposlenih in družbe za izboljšanje zdravja ter 

dobrega počutja pri delu. Delo lahko povzroči slabo zdravje, če morajo delavci delati v 

razmerah, ki škodujejo zdravju, če so premalo vešči ali če nimajo vzajemne pomoči sodelavcev. 

Istočasno lahko delo predstavlja vir osebnega razvoja ter razvoja veščin in spretnosti. Izhodišče 

najdemo v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS št. 56/99), ki opredeljuje, da je 

delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora 

izvajati ustrezne ukrepe, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in 

usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter s potrebnimi materialnimi sredstvi. 

Empirični del 

Prepoznavanje problema 

Zaposleni v SBJ od leta 2007 izpolnjujejo anketo o zadovoljstvu po SiOK (Slovenska 

organizacijska klima). Iz navedenih rezultatov (izbrali smo samo nekatere elemente) se kažejo 

trendi o zadovoljstvu, ki jih lahko povezujemo s počutjem na delovnem mestu. Podatki 

omenjene ankete iz leta 2009/2010 v primerjavi s prejšnjimi leti kažejo, da je manjša motivacija 

(-0,02), slabši so notranji odnosi (-0,03) in zadovoljstvo zaposlenih (-0,03), nižja je zavzetost za 

delo (-0,04). Splošna ocena zadovoljstva je sicer boljša v primerjavi s prejšnjim letom (0,03). 

Podatki o obremenjenosti na delovnem mestu tudi krepko odstopajo od povprečja v zdravstvu 

(0.37) (Analiza ocen po kategorijah ankete SiOK, 2010). 

Dernovšek, Gorenc in Jeriček (2010) navajajo, da je stresna ogroženost velika, kadar se na 

delovnem mestu pojavijo naslednje stvari: veliko ali preveč dela, nizko zahtevna dela pri visoki 

poklicni kvalifikaciji, malo samostojnosti pri izvajanju delovnih operacij, malo podpore 

sodelavcev oziroma nadrejenih in neustrezni delovni pogoji. 

Namen raziskave 

Z raziskavo smo želeli pridobiti podatke, ali si zaposleni v SBJ želijo promocijski program, s 

pomočjo katerega bi pozitivno vplivali na svoje zdravje. Izbrali smo samo dva od mnogih 

segmentov, ki vplivajo/kažejo na zdravje, in sicer kajenje ter z delovnimi obremenitvami 

povezane poškodbe lokomotornega aparata. 

Instrumentarij in vzorec 

Uporabili smo anketni vprašalnik, ki je vseboval demografske podatke, vprašanja dihotomnega 

tipa in vprašanja z možnostjo vpisovanja mnenj. V mesecu februarju 2011 je bil anketni 

vprašalnik en teden objavljen na intranetni strani SBJ (običajen prostor za dostop do novosti, 

podatkov). Za izvedbo raziskave smo pridobili ustno soglasje vodstva bolnišnice. K 

izpolnjevanju anketnega vprašalnika smo povabili vse zaposlene v SBJ, kar pomeni 635 ljudi 

različnih izobrazbenih profilov (162 zdravnikov, 338 medicinskih sester, 10 fizioterapevtk in 12 

radioloških inženirjev, ostali so nezdravstveni delavci). Na anketni vprašalnik je odgovorilo 72 

(11,3 %) zaposlenih. Najstarejši je imel 57 let in najmlajši 21 let, povprečna starost je bila 37 let 

(n=59), od tega 63 (86,3 %) žensk in 8 (11 %) moških (n=71). 

45

Rezultati 

Tabela 1: Izobrazbena struktura anketirancev 

število odstotek 

diplomirana MS 16 22,2 

srednja MS 26 36,1 

zdravnik 3 4,2 

drug zdravstveni 2 2,8 

delavec 

nezdravstveni delavec 19 26,4 

brez odgovora 6 8,3 

skupaj 66 100 

Šestnajst (21,9 %) anketiranih je kadilcev, devet (12,3 %) je bivših kadilcev in 47 (64 %) 

nekadilcev. Anketirani kadilci na delovnem mestu pokadijo od 0 do 10 cigaret, v povprečju 3,8 

cigaret. S kajenjem želi prenehati samo 8 (50 %) anketiranih kadilcev. Na vprašanje, ali bi želeli 

pomoč delovne organizacije pri prenehanju kajenja, je pozitivno odgovoril samo en anketirani 

kadilec (6 %). Na vprašanje, ali bi se udeležili pomoči, če bi bila organizirana v SBJ, je 

pozitivno odgovorilo 5 zaposlenih (31,2 % anketiranih kadilcev). 

Tabela 2: Odgovori na vprašanja v zvezi s težavami z lokomotornim aparatom 

Vprašanje Odgovor Katere/Zakaj ne 

Da Ne 

Ali zaznate pri sebi 

38 (52,7 %) 34 (47,9 %) 

poškodbe oz. težave z 

2x – bolečine v hrbtenici 

lokomotornim aparatom, 

zaradi prisilne drže (1x 

ki jih lahko povežete z 

nezdr. delavec, 1x zdr. 

vašim delovnim 

mestom? 

delavec) 

Ali menite, da delovna 

organizacija omogoča, da 

19 (27,5 %) 50 (72,5 %) 

ne delovnem mestu lahko 

naredite vaje za 

lokomotorni aparat? 

_ 

Ali med delovnim časom 14 (19,4 %) 58 (80,5 %) 1x – lenoba (zdr. delavec) 

naredite vaje za 

1x – ni časa (nezdr. 

razbremenitev 

delavec) 

lokomotornega aparata? 

1x – ni pogojev (zdr. 

delavec) 

Ali menite, da sami 

dovolj skrbite za svoje 

zdravje? 

42 (58 %) 30(41 %) 

nihče ni opredelil, kako 

skrbi za svoje zdravje 

Rezultati raziskave kažejo, da zdravstveni delavci (združeni vsi zdravstveni profili) statistično 

pomembno pogosteje kot nezdravstveni delavci menijo, da sami dovolj skrbijo za svoje zdravje 

(p=0,011, t= -2,656). 

Iz odgovorov na vprašanje, kaj bi delovna organizacija lahko prispevala k preprečitvi možnosti 

poškodb, smo oblikovali sklope odgovorov anketirancev, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. 

Delovno okolje in pripomočki: »stoli, pripomočki za transfer pacientov, ustrezne operativne 

mize, oprema, ergonomski delovni prostor, tipkovnice, več delovnega prostora med posteljami, 

električne postelje, dvigala, višine delovnih površin …« 

46

Vaje in izobraževanje: »čas za razgibavanje, organizirane vaje s strani fizioterapevtk, 

spodbujanje športne dejavnosti, rekreacijska druženja, izobraževanje o načinih transferja …« 

Kadrovski normativ: »več kadra« – sicer večkrat navedeno, vendar številčno redkeje kot 

predlogi za spremembe v delovnem okolju. 

Organizacija dela: »več možnosti za razbremenitve, organizacija dela in medsebojno 

sodelovanje«. 

Varnost: »zdravstveni pregledi, ozaveščanje v okviru varstva pri delu, navodila za varno delo«. 

Razprava 

Izbrali smo dva od mnogih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje zaposlenih in jih je vodstvo SBJ 

izbralo kot prioritetne. Iz odgovorov o tem, koliko anketiranih kadilcev bi se udeležilo 

organizirane pomoči, smo dobili podatek, da bi se je udeležilo več oseb, kot se jih je med 

anketiranimi kadilci opredelilo, da bi želeli pomoč. To lahko pomeni, da bi z organizacijo 

pomoči na delovnem mestu spodbudili k nekajenju več zaposlenih, kot jih trenutno želi 

prenehati s kajenjem. Glede na rezultate ankete, izvedene v okviru mednarodnega projekta 

raziskave kakovosti v bolnišnici – PATH (Performance assessment tool for quality 

improvement in hospitals) (Evropska mreža bolnišnic brez cigarete, 2010), vemo, da je delež 

kadilcev v SBJ visok (okoli 23 % zaposlenih) in da jih bo prenehalo kaditi 24,4 % (v nekaj 

mesecih) ter 59,5 % (nekoč). Takrat jih nismo vprašali, ali si želijo pomoči, vendar je glede na 

podatke zdajšnje ankete smiselno zaposlenim ponuditi organizirano pomoč pri odvajanju od 

kajenja. 

V tabeli 2 vidimo, da je glede na velik odstotek (52,7 %) tistih, ki svoje zdravstvene težave 

pripisujejo delovnemu mestu, to področje, kjer je velik potencial za promocijo zdravja 

(posledično znižanje absentizma).Večina anketiranih meni, da nima možnosti narediti vaj za 

lokomotorni aparat (oziroma jih ne naredi), kar pa bi prej pripisali neznanju ali nenavajenosti na 

izvajanje vaj na delovnem mestu, saj so vaje časovno in izvedbeno nezahtevne. Manjši delež 

anketiranih zaposlenih vaje vseeno izvaja. Iz odgovorov na vprašanje, kaj lahko delovna 

organizacija prispeva k preprečitvi poškodb, ugotavljamo, da anketirani zaposleni najpogosteje 

navajajo pomanjkljivo delovno okolje in pripomočke oz. se zavedajo pomanjkljivosti trenutne 

opreme, vendar izkušnje iz prakse kažejo, da ne izkoristijo polno in pravilno vsega, kar je na 

razpolago. Nujno bi bilo organizirati izobraževanja s področja ergonomije okolja. Organizirane 

vaje za lokomotorni aparat ter delavnice o pravilnem transferju bi lahko pomagale ščititi 

zaposlene pred nezaželenimi poškodbami, saj so zdravstveni delavci med najbolj ogroženimi 

(Demšar 2007). Predvidevamo, da bi z majhnim časovnim, ekonomskim in kadrovskim 

vložkom lahko organizirali delavnice o vrsti in pravilnem izvajanju vaj ter širili kulturo v 

organizaciji, ki npr. spodbuja »pet minut za hrbtenico …«. 

Zaključek 

Odrasli ljudje se v najbolj produktivni dobi življenja srečujejo tudi z največ izzivi. Ti izzivi 

(doma, v službi, v socialnem okolju …) povzročajo stres, so časovno potratni in v končni obliki 

lahko škodujejo tudi zdravju posameznika. Posameznik, ki ga preganja občutek 

preobremenjenosti, lahko opusti zdrave vzorce vedenja, kar posledično privede do še 

obsežnejših negativnih posledic za zdravje. Služba je vir stresa in sindrom izgorelosti je pri 

zaposlenih v zdravstveni organizaciji dokazano velik. Izvajalci akcij promocije zdravja tu 

spodbujajo posameznikove sposobnosti za uresničevanje možnosti in krepitev pozitivnih 

odzivov na izzive okolja. Posameznikovo tvegano vedenje, povezano z zdravjem, lahko uspešno 

spremenimo z vključevanjem posameznikov v oblikovan program, četudi predvidevamo kar 

nekaj izzivov, predvsem motivacijo zaposlenih za udeležbo. 

47

Literatura 

Analiza ocen po kategorijah ankete SIOK, 2010. Interno gradivo Splošne bolnišnice Jesenice, 2010. 

Demšar A. Skrb za svoj križ. V: Varno in prijetno delovno okolje – zadovoljstvo starostnika in 

medicinske sestre. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih 

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija medicinskih sester in zdravstvenih 

tehnikov v socialnih zavodih, 21. strokovno srečanje, Terme Čatež, 12. in 13. april 2007; 9–15. 

Dernovšek MZ, Gorenc M, Jeriček H. Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne 

in depresivne motnje. Inštitut za varovanje zdravja RS; 2010. 

Evropska mreža brez cigarete, PATH (Performance assessment tool for quality improvement in 

hospitals). Interno gradivo Splošne bolnišnice Jesenice, 2010. 

Kaj je promocija zdravja. Dostopno na: http://izd.cilizadelo.si/default-2010.html. (4. 12. 2010). 

Karadzinska–Bislimovska J, Risteska – Kuc S, Stoleski S, Mijakoski D. Health Promotion 

Workplaces. Health Promotion and Disease Prevention. Hans Jacobs Publishing Company, 2007. 

Larsson J, Landstrad B, Vinbergs S. To control with health: from statistic to strategy. WORK, 2009; 

32 (1): 49–57. 

Stegnar E, Udrih Lazar T. Pripravljenost delodajalcev na izvajanje programov promocije zdravja in 

njihov odnos do zdravja. Sanitas et labor 2005; 4(1): 135–167. 

Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. list RS št. 56/99. 

48

112D 

Vpliv Šole zdravega hujšanja na spreminjaje življenjskih navad 

Influence of Healthy weight loss Scholl on life style transformations 

mag. Tamara Štemberger Kolnik, dipl.m.s, ET 

Zdravstveni dom Koper, Visoka šola za zdravstvo Izola 

tamara.stemberger@gmail.com 

Izvleček 

Izhodišča: V primarnem zdravstvenem varstvu že deset let po vsej Sloveniji potekajo progami za 

preventivo srčno-žilnih bolezni, v katerih je način dela usmerjen v spreminjanje življenjskih navad 

ljudi. Avtorica v članku predstavlja poglede, prepričanja, vrednote, stališča in misli udeležencev 

delavnice – Šole zdravega hujšanja, pa tudi uspehe, ki jih posamezniki doživljajo in občutijo. 

Ugotovitve povezuje z različnimi teorijami, ki se ukvarjajo s spreminjanjem navad pri posamezniku, 

skupinah in družbi. Metode: Izvedena je bila kvalitativna raziskava. S pomočjo pol-strukturiranega 

vprašalnika so bili izvedeni intervjuji. Udeležencem Šole zdravega hujšanja je bil razdeljen vprašalnik 

s prepričanji in stališči. Rezultati in razprava: Anketiranci so prepričani, da so lahko ljudje zasvojeni 

s hrano, tako kot so lahko zasvojeni s prepovedanimi drogami. Po njihovem prepričanju je to razlog, 

da ima večina preveliko težo. Stališče anketirancev je, da so debeli ljudje družabni in niso 

nezadovoljni s svojo samopodobo. Za vstop v programe zdravega hujšanja so se v večini odločili po 

dolgoletnem razmišljanju, v trenutku odločitve pa je bil pomemben zunanji dejavnik (okolje). 

Zaključek: Spreminjanje življenjskih navad je proces, ki je povezan z motivacijo, stališči, prepričanji, 

vrednotami in miselnimi vzorci, ki jih posameznik nosi s seboj iz zgodnjih otroških let, kar pomeni, da 

bi programe morali dopolniti s psihološko podporo udeležencem in jih časovno podaljšati. 

Ključne besede: zdravstvena vzgoja, spreminjanje življenjskih navad, vrednote, hujšanje 

Abstract 

Background: The primary health care for ten years throughout Slovenia ongoing lines for the 

prevention of cardiovascular disease in which the methods of work aimed at changing people's 

lifestyles. The article represents the views, beliefs, values, attitudes and thoughts of the workshop 

participants Schools healthy weight loss and personal success, experienced, felt by individual 

participants. The findings associated with different theories dealing changing habits of individuals, 

groups and society. Methods: We conducted a qualitative study. The model presented by two groups 

in schools healthy weight loss, which took place during the execution of research. In addition, the 

semi-structured questionnaire conducted four interviews with the participants themselves choose to 

participate. Results and Discussion: The respondents believe that people can be addicted to food, as 

may be addicted to drugs and are therefore the most obese. The position of the respondents is that 

obese people are sociable and not dissatisfied with their self-esteem. To access the programs healthy 

weight loss in the majority decided after years of thinking at the time the decision was an important 

external factor (the environment). Conclusion: Changing lifestyle habits is a process that is linked to 

motivation, views, beliefs, values and thought patterns that each individual bears from the early 

childhood years, which means that programs should be supplemented with psychological support to 

participants and the time extended. 

Key words: health education, changing lifestyles, values, weight loss 


Zdravstvena psihologija zagovarja gledišče, da imajo telesne bolezni čustvene in psihološke 

komponente ter da je razvoj bolezni posledica prepletanja psiholoških in somatskih dejavnikov. 

49

Zdravstvena psihologija je relativno nova disciplina znotraj psihologije in je povezana ter se prepleta z 

vedenjsko medicino in vedenjskim zdravjem. Zdravstvena psihologija vključuje prispevke psihologije 

k izboljševanju zdravja, preventivi in zdravljenju bolezni ter identifikaciji rizičnih dejavnikov, kakor 

tudi k izboljševanju zdravstvenega sistema in oblikovanju javnega mnenja glede zdravja. V povezavi 

psihologije in psihiatrije kot medicinske vede vidijo avtorji predvsem pozitivne učinke spremembe 

življenjskega sloga, saj obe vedi vse bolj opozarjata na vzorce vedenja, ki izhajajo iz posameznikove 

osebnosti in so vzrok za nastanek fizičnega obolenja (Praper, 1996; Enova, 2008). Dyer (2008) govori 

o neravnovesju v življenju posameznika, ko način življenja in razlogi zanj niso v ravnovesju. Torej je 

posameznik sam odgovoren za svoje življenje. Pomen misli in njihov vpliv na življenjske situacije 

povezuje avtor z željami, ki jih človek ne zna uskladiti s potrebami telesa in uma. Iz tega neravnovesja 

posameznik razvija odvisnosti. V preventivnih programih za preprečevanje srčno žilnih bolezni, v 

delavnici Zdravega hujšanja se strokovnjaki ukvarjajo s podporo posamezniku in skupini pri 

spreminjanju življenjskih navad. 

Namen in metode dela 

Namen raziskave je bil proučiti, zakaj se posameznik odloči za skupinsko hujšanje, in raziskati 

spremembe, ki jih dosežejo udeleženci Šole zdravega hujšanja. Ob dolgoletnih izkušnjah z izvedbo 

delavnic, s katerimi nudimo podporo ljudem pri spreminjanju življenjskih navad in s tem pri nižanju 

telesne teže, se pojavlja vprašanje: »Zakaj ljudje v času delavnic napredujejo in dosegajo svoje cilje, 

ko pa zapustijo programe, prevzamejo nazaj stare navade?« Zaradi tega smo želeli ugotoviti, kaj bi 

lahko v programih spremenili, da bi olajšali vzdrževanje pridobljenih življenjskih navad. Postavili smo 

si dve raziskovalni vprašanji: Kako program zdravega hujšanja vpliva na spremembo življenjskega 

sloga udeležencev? in Katera znanja bi morali v program dodati, da spodbudimo vzdrževanje zdravega 

življenjskega sloga tudi po končanih srečanjih? 

Izvedli smo kvalitativno analizo intervjujev, ki je temeljila na pluralni ali komparativni študiji 

primerov. Vzorec je zajemal dve zaključeni skupini udeležencv Šole zdravega hujšnja. V prvi skupini 

so bili udeleženci, ki se programme komaj začeli, v drugi skupini pa udeleženci, ki so že ponavljali 

program. Sodelovalo je 10 moških ostalo so bile ženske. Vsem smo razdelili kratek vprašalnik, povzet 

po Allison et all. (1991) citirano po Stefanova (2008), s katerim smo ugotavljali prepričanja debelih 

ljudi in stališča o debelih ljudeh. V vprašalniku so anketiranci trditve ocenjevali z lestvico od 1 do 6, 

kjer je 1 pomenilo se sploh ne strinjam, 6 pa se popolnoma strinjam. Na želji udeležencev smo se z 

dvema udeleženkama dogovorili za poglobljene intervjuje. Dva intervjuja, pa smo izvedli v bližnjih 

Zdravstveno vzgojnih centrih. Intervjuje smo izvedli s pomočjo polstrukturiranega vprašalnika. 

Pogovor smo snemali in nato prepisali. Sledilo je kodiranje prepisov in oblikovanje kategorij. V 

kategorijah smo pri interpretaciji podatkov upoštevali tudi rezultate o prepričanjih in stališčih 

udeležencev progama. 

Rezultati in razprava 

Kategorije smo oblikovali glede na obdobja začetka oziroma vstopa v skupinsko podporo pri 

spreminjanju življenjskih navad, obdobje v skupini in soočanje s skupinsko obravnavo telesne teže ter 

obdobje po zaključenem programu. Poskušali smo se osredotočiti na občutke, misli, stališča in 

prepričanja udeleženk. 

Odločitev za spremembo, kako nastopi, povod za vstop v programe 

Bolezni srca in žilja so v svetu najpogostejši vzrok umrljivosti, na kar že nekaj let opozarja tudi 

Svetovna zdravstvena organizacija. Vredno je povedati, da na nastanek v prvi vrsti sicer vplivata 

dednost in spol, vendar pa v veliki meri tudi način življenja posameznika. Dejavniki tveganja, na 

katere lahko posameznik sam vpliva, so zdrava prehrana, telesna dejavnost, kajenje, stres in še kaj. 

Preventivni programi, ki potekajo v okviru Zdravstvenih domov v Sloveniji, so namenjeni podpori 

ljudem, ki želijo spremeniti življenjske navade, saj so jih na različne načine privedle do telesnih 

bolezni, ki vodijo v nastanek srčno-žilnih obolenj (sladkorna bolezen, debelost, povišan holesterol, 

povišan srčni pritisk in drugo) (Maučec Zakotnik 1999; Štern 2006). Največkrat pomenijo za 

posameznika motivacijo, da vstopi v program spreminjanja življenjskih navad (šolo zdravega 

hujšanja). Intervjuvanke so poudarile, da je bil v trenutku njihove odločitve povod zunanji dejavnik 

50

(okolje), pri eni prijateljica, pri drugih pa zdravnik. Zanimivo je, da je ena udeleženka povedala, kako 

se ji je v programu pridružil tudi mož: »… pa ne vem zakaj, ker me ni hotel pustiti same ali ker se je 

tudi on videl precej okroglega ...« Za moža je bila izpostavljena misel – kako se vidi? Tudi ostale 

intervjuvanke so povedale: »… mislim, da debelost ni od hrane, ampak od čustvenih odzivov …«, »… 

hujšam, odkar sem živa, preizkusila sem že vse vrste diet …«, »… ko sem nehala kaditi, sem se začela 

rediti in nikakor se nisem mogla približati tisti teži, za katero mislim, da bi bila primerna zame …« 

Torej so vse že zelo dolgo razmišljale o tem, da bi bilo smiselno narediti spremembo. Prav misel je 

tista, ki posameznika vodi v spremembe v življenju (Rijavec, Miljković, Brdar 2008; Dilts 2003; 

Csikszentmihalyi 1999). Lahko torej zaključimo, da v program zdravega hujšanja vstopijo ljudje, ki so 

že v fazi razmišljanja ali celo v fazi priprave na spremembo (Prochaska, Di Clemente 2005; Čakš 

2004). 

Vstop v skupino in občutki v skupini 

Skupine za posameznika predstavljajo socialne mreže, v katerih se udejanja kot socialno bitje in v 

katere, kot različne socialne oblike, vstopa vse življenje. Skupine so sprožilo človekovega socialnega 

življenja in so pomembne za eksistenčni razvoj, pravi Koboltova (2009). V terapevtskih skupinah 

udeleženci razvijejo, prav tako kot v vsakdanjem življenju, občutek pripadnosti, se med seboj 

kohezivno povezujejo, predvsem pa terapevtska skupina predstavlja zrcaljenje za vsakega 

posameznika in mu omogoča soočanje s problemi (Praper, 2008). V skupinah, ki usmerjajo 

posameznika v hujšanje, je predvideno javno tehtanje in objava rezultatov tehtanja. Intervjuvanke so 

takole opisovale občutke ob tem: »… oh, to je bilo pa grozno …«, »… ni ravno lagodno, če te nekdo 

od zadaj gleda …«, »… kakšen dan sem tudi počakala, da so šli drugi naprej …«, »… grozno – pred 

vsemi temi ljudmi bom jaz zdaj težo kazala ...« Udeleženci se zavedajo svoje prekomerne teže. Čeprav 

velikokrat iščejo izgovore zanjo, dobro vedo (kar izhaja iz pregleda njihovih prepričanj), da je debelost 

posledica prehranjevanja (srednja vrednost ocene prepričanja je bila 5,69), da imajo slabe 

prehranjevalne navade (srednja vrednost ocene prepričanja je bila 5,27) in da se premalo gibajo 

(srednja vrednost ocene prepričanja je bila 5,38). Vpliv na razmišljanja, ki se pojavijo ob skupinskem 

tehtanju, pa ima zagotovo tudi prepričanje, da so lahko zasvojeni s hrano, enako kot so nekateri 

zasvojeni z mamili, in da s hrano zasvojeni ljudje običajno postanejo predebeli (srednja vrednost 

ocene prepričanja je bila 5,69). Udeleženka je dodala še misel: »Mislim, da je hranjenje povezno z 

mojimi čustvenimi odzivi.« V programih želimo, da se ljudje o teži pogovarjajo in ne le da težo 

napišejo, kar je za posamezne udeležence zelo težko, saj povedo: »Še nikoli nisem nikomur povedala, 

koliko kil imam.« Pozitiven učinek dela v skupini se pokaže, ko udeleženci vzpostavijo zaupanje in 

pripadnost: »… ko poslušam probleme drugih, postanejo moji veliko manjši …«, »… no, potem je bila 

sreda zame kot za nekatere nedelja, ko gredo k maši – komaj sem čakala sredo ...«, »… s časom ni 

nikogar več zanimalo, koliko kilogramov imaš – pomembno je bilo samo, ali je šla teža kaj dol.« 

Csikszentmihalyi (1999) in Rijavec, Miljković, Brdar (2008). Avtorji navajajo občutke sreče, ki so 

posamezniku motivacija za spreminjanje življenjskih navad, in prav občutke sreče na različne načine 

opisujejo tudi udeleženci Šole zdravega hujšanja: »… zdaj ko sem izgubila, nekaj kilogramov, lahko 

pokleknem …«, »… lepo je, če se človek počuti lep …«, »… zmeraj sem bila dobre volje, a ko 

shujšaš, se počutiš idealno, iščeš frizerja, poiščeš novo obleko, poiščeš nove stvari …«, »… srečna 

sem, ker vidim, da deluje.« 

Spremembe, ki so jih udeleženci skupin uspeli vnesti v svoj vsakdanjik in povezava z 

vsakdanjim življenjem 

Dilts (2003) poudarja, da je ob spreminjanju življenjskih navad posameznika treba upoštevati njegovo 

okolje in osebnostne lastnosti, ki jih opredeli kot vedenje, strategijo (sposobnosti in spretnosti), 

prepričanja in vrednote, identiteto in poslanstvo (duhovnost). S posamezno opredelitvijo se strinjajo 

različni avtorji – Miška (2000); Musek, Tušak, Zalokar Divjak, 1999; Sheldon (1995) –, ki so 

prepričani, da človek nevede in nehote sodeluje s svojim okoljem tudi na vseh očem nevidnih ravneh. 

Dilts (2003) predstavlja piramido, v katero razporeja vse navedene ravni spreminjanja in pravi, da 

sprememba na višji ravni neizbežno vpliva tudi na spremembe na nižji, kar pa ne velja v obratni smeri. 

Če posameznik izvede spremembo na ravni okolja (se preseli, zamenja službo), se sprememba ne 

odraža tudi na višjih ravneh, kot so vedenje, sposobnosti in drugo. V Šoli zdravega hujšanja ljudi 

usmerjamo v spreminjanje prepričanj, vrednot, identitete in vedenja, kar pomeni, da spremembe, ki jih 

51

vnesejo v svoja življenja, vplivajo tudi na njihovo okolje. Pri nekaterih se to odrazi pozitivno, 

predvsem tam, kjer je velika podpora s strani družine: »… izredno, spremenilo se je celotno družinsko 

življenje …«, »… zdaj grem na plavanje, in ko pridem, nič ne razlagam in ne hitim domov. Tudi zdaj 

vse naredim. Kar je nujno takoj, kar ni, me počaka. Nihče tega ne naredi namesto mene …«, »… zdaj 

hodim kot po modni pisti, vsakemu pogledam v oči. Tudi našminkam se, pridobila sem veselost in 

cenim se.« Anketiranci, ki so ocenjevali stališča, so najvišje ocenili stališča, da so: »Debeli ljudje 

ravno tako srečni kot tisti, ki niso debeli« (srednja vrednost ocene stališča je bila 4,69), »Večina 

debelih ljudi meni, da niso tako dobri kot so ostali« (srednja vrednost ocene stališča je bila 4,38) in 

»Debeli ljudje so po navadi družabni« (srednja vrednost ocene stališča je bila 4,54). Iz pripovedi 

intervjuvanke pa je razvidno, da se v sebi počutijo enaki vsem, dobri, srečni in družabni, šele ko 

občutijo moč, s katero zmorejo narediti spremembo. 

Kigerjeva (2004) poudarja, da se zdravstvena vzgoja odraslih razlikuje od zdravstvene vzgoje otrok 

zaradi različnih vzrokov, ki vključujejo tako fizične kot tudi psihološke vidike. Ni nujno, da se 

kognitivne sposobnosti s starostjo spreminjajo, vsekakor pa nastopijo določene fizične spremembe, ki 

vplivajo na proces učenja. Psihološki vidiki, ki so izrazitejši pri odrasli populaciji in ki vplivajo na 

proces učenja, so samopodoba posameznika, socialni status, pogled na učenje, povezano s procesom 

staranja, pretekle izkušnje ter socialna preteklost učitelja in posameznika, kot nekdanjega učenca. 

Intervjuvanke so glede na vsebino programa povedale, kaj so v procesu učenja pogrešale: »… 

pogrešam praktični del, vse je bilo povedano prehitro. Ljudje morajo delati počasi, program je bil 

prekratek …«, » … če si ne pišem jedilnika vsak dan, mi ne uspe. Morda sem pogrešala individualni 

pogovor: v množici nekaj poveš, nikoli pa ne vsega …«, »… pogrešala sem psihologa, to se mi zdi 

pomembno.« Psihološko obravnavo navajajo intervjuvanke v okviru vzdrževalnih programov, ki so jih 

v nekaterih zavodih oblikovali kar sami. Ocenjujejo jih kot pozitivne, saj omogočajo nadzor nad težo. 

Ena od intervjuvank je v letu dni po zaključku programa pridobila nekaj kilogramov in komaj čaka 

ponovno vključitev. Pravi, da se v programu počuti dobro, pod nadzorom; tam ne občuti strahu, ki se 

drugače pojavi, ko se začne teža povečevati. Čustva, ki usmerjajo misli in so pozitivna za napredek ter 

izvedbo spremembe, so ljubezen, sproščenost in sreča. Zavoro v procesu spreminjanja pa v največji 

meri povzroča strah (Braden, 2010; Pretnar, 2007). 

Zaključek 

Pri odraslih je ob učenju veščin in spretnosti zdravega življenjskega sloga treba upoštevati vse 

posebnosti učenja odrasle populacije, kar predstavlja izziv za tim, ki je vključen v zdravstvenovzgojno 

delo v okviru Šole zdravega hujšanja. Le s timskim pristopom k obravnavi pacientov s 

prekomerno težo lahko dosežemo želene uspehe in rezultate. Intervjuvanci navajajo, da so programi 

prekratki in da v njih primanjkuje psihološko usmerjenih vsebin. Ta razmišljanja smo podprli tudi s 

teoretičnimi spoznanji, saj za spremembo življenjskih navad ni dovolj le, da ljudi naučimo, kako 

sestavijo obroke, koliko naj jedo ali koliko naj bodo telesno aktivni. Ljudje, ki se odločijo spreminjati 

svoje življenjske navade, korenito posežejo tudi v svoje osebne vrednote, prepričanja, stališča, kar pa 

privede do sprememb v celotnem življenju posameznika. Zato pa potrebujejo ob sebi strokovnjaka, ki 

lahko ponudi primerno podporo v teh procesih. 

Literatura 

Allison DB, Basile VC, Yuker HE. The measurement of attitudes toward and beliefs about obese 

persons. Int Eat Disord. 1991;10(5):599-607 

Braden G. Božanska matrika : most, ki povezuje čas, prostor, čudeže in prepričanja. Ljubljana: 

Cangura.com.; 2010 

Csikszentmihalyi M. If we are so rich, whay aren't we happy? Am Psychol. 1999;54(10):821-7. 

Dostopno na: 

http://education.ucsb.edu/janeconoley/ed197/documents/CsikszentmihalyiIfwearesorich.pdf (30. 3. 

2011). 

52

Čakš T. Opustite kajenje in zmagajte: oris pomoči pri odvajanju kajenja. Ljubljana: CINDI Slovenija, 

Zdravstveni dom Ljubljana; 2004: 31-36 

Dilts R. From coach to awakener. Capitola:Meta Publications; 2003 

Dyer WW. Ohranimo ravnovesje: 9. načel s katerimi pridobite in ohranite nove življenjske navade. 

Ljubljana: Cangura.com; 2008 

Enova D. Vloga zdravstvene psihologije v biopsihosocialnem modelu zdravja in bolezni. Klip. 2008:1. 

Dostopno na: http://www.klinicna-psihologija.si/klip_vloga_zdravstvene_psihologije (30.5.2010) 

Kiger AM. Teaching for Health. Edinburg: Churchill Livingstone; 2004 

Kobolt A. Skupina kot prostor socialnega učenja. Soc Pedagog. 2009:13(4):359-81. 

Maučec Zakotnik J. Projekt promocije zdravja in preprečevanja srčno žilnih in drugih kroničnih 

bolezni v Sloveniji. Ljubljana: Zdrvstveni dom Ljubljana, CINDI; 1999 

Miška A. Dotik večnosti: angelova pripoved. Ljubljana: Avra; 2000 

Musek J, Tušak M, Zalokar Divjak Z. Osebnost in zdravje. Ljubljana: Educy; 1999 

O' Connor J. Spretnosti sporazumevanja in vplivanja:uvod v nevrolingvistično programiranje (NLP). 

Žalec: Sled; 1996 

Praper P. Skupinska psihoterapija: od mitologije do teorije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske 

fakultete, oddelek za psihologijo; 2008 

Praper P. Zdravstvena psihologija v svetu in pri nas:prispevek k zgodovinskemu spominu. Psihol Obz. 

1996;5(1):99-106. 

Pretner T. Preseganje vedenjskih vzorcev. Ljubljana: samozal; 2007 

Prochaska JO, Di Clemente CC. The Transteoretical Approch. In: Handbook of isychoterapy 

integration. Ur. Norcross JC, Goldfried MR. Oxford: University Press; 2005 

Rijavec M, Miljković D, Brdar I. Pozitivna psihologija. Zagreb: Ministarstvo znanosti, obrazovanja, i 

sporta Republike Hrvatske; 2008 

Sheldon B. Cognitive-behavioural therapy: research, practice and philosophy. London, New York: 

Routledge; 1995 

Stefanova V. Doživljanje in stigmatizacija debelosti pri mladih [magistrsko delo]. Ljubljana:. 

Fakulteta za družbene vede; 2008 

Štern B. Strategija za preprečevanje kroničnih bolezni v Evropi: dejavnost na področju javnega 

zdravja: vizija CINDI. Ljubljana: Zdravstveni dom Ljubljana; 2006 

53

112E 

Zdravstveno vzgojno delo z odraslo populacijo – pomen znanja in 

motivacije zdravstvenih delavcev pri svetovanju in napotitvah v Programe 

svetovanja za zdravje 

Health educational work with the adult population - the importance of knowledge and 

motivation for health workers in referration in counsalting programs for health 

Zvezdana Vražič, dipl.m.s., spec. klinične dietetike 

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, Oddelek za promocijo zdravja 

Izvleček 

Problem: Pri preprečevanju dejavnikov tveganja za razvoj srčno-žilnih obolenj se zavedamo 

pomena zdravstvenovzgojnega svetovanja, tako v ambulantah kakor v učnih delavnicah. Toda 

ali se zavedamo pomena motivacije tako zdravstvenih delavcev kakor tudi pacientov? 

Namen: Z anketnim vprašalnikom za zdravnike in medicinske sestre splošnih ambulant in 

ambulant medicine dela, prometa in športa smo želeli dobiti odgovor o poznavanju Programov 

svetovanja za zdravje, njihovem pomenu in namenu za paciente ter o motivaciji zdravstvenih 

delavcev za napotitev pacientov v te programe. 

Sklepne ugotovitve: V 112 ambulant splošne medicine in medicine dela prometa in športa na 

področju delovanja našega Oddelka za promocijo zdravja smo poslali 245 anketnih 

vprašalnikov in dobili 89 odgovorov. Tako za zdravnike kot medicinske sestre je motivacija 

pomemben vidik napotitve pacientov v Programe svetovanja za zdravje, a sta znanje in 

poznavanje programov kot podlaga svetovanja v obeh strukturah slaba. 

Ključne besede: dejavniki tveganja, motivacija, Programi svetovanja za zdravje 

Abstract 

Problem: The prevention of risk factors for development of cardiovascular disease are aware of 

the importance of health education counseling, both in clinics, as well as educational 

workshops. But we are aware of the importance of motivation of health workers, as well as 

patients? 

Purpose: We made the questionnaire for doctors and nurses of the general outpatient clinics and 

occupational medicine and sports, we want to get a reply on the knowledge of Programs for 

health advice, their meaning and purpose for the patient and the motivation of health workers 

for referrals of patients in these programs. 

Conclusions: In 112 general clinics and occupational medicine and sports services in the 

functioning of our Department of Health Promotion, we sent 245 questionnaires and received 89 

responses. Both the doctors and nurses motivation is an important aspect of patient referrals to 

programs for health advice, but the skills and knowledge of the program as a basis for advice in 

the two structures is poor. 

Key words: risk factors, motivation, health counseling programs 

Uvod 

Bolezni srca in ožilja so še vedno pomemben vzrok zbolevnosti in umrljivosti prebivalstva v 

razvitem svetu in pri nas. Nezdravo prehranjevanje in nezdrav način življenja sta dejavnika 

tveganja, ki pripomoreta k nastanku teh bolezni. V razvitem svetu dobiva vse večji pomen 

preprečevanje bolezni (preventiva). V Evropi se je umrljivost do 64. leta zaradi bolezni srca in 

ožilja zmanjšala za celih petnajst odstotkov. V Slovenji pa sta obolevnost in umrljivost zaradi 

bolezni srca in ožilja še vedno visoki, verjetno prav zaradi premajhnega upoštevanja načel 

54

zdravega življenja – pri moških je 33 % in pri ženskah 10 %. Prevelika telesna teža je dokazano 

povezana z zvišanim krvnim tlakom, koronarno boleznijo in možgansko kapjo. V Ljubljani je 

pretežkih 43 % moških in 54 % žensk. Zvišan holesterol v krvi je dejavnik tveganja, ki je tesno 

povezan z nastankom ateroskleroze – v Ljubljani 67 % moških in 60 % žensk. Pri kadilcih je 

koronarna bolezen vsaj dvakrat pogostejša kot pri nekadilcih. Tveganje narašča s številom 

dnevno pokajenih cigaret. V Ljubljani je med odraslimi ženskami 29 % kadilk in med moškimi 

40 % kadilcev. Ljudje, ki so telesni dejavni, dokazano manj zbolevajo za koronarno boleznijo. 

Tveganje za možgansko kap ni tako tesno povezano s telesno dejavnostjo. V Ljubljani kar 69 % 

moških in 74 % žensk telesno ni dovolj aktivnih. Tveganja za nastanek in razvoj srčno-žilnih 

obolenj lahko uspešno zmanjšamo z življenjskim slogom, ki mu pravimo zdrav način življenja. 

To ni zdravljenje, govorimo o normalnem, zdravem načinu življenja, kar je cilj slehernega 

človeka. Vsi »ogroženi«, torej vsi, pri katerih so prisotni dejavniki nevarnosti za razvoj bolezni 

srca in žilja, pa morajo storiti še več. Nevarnosti morajo najprej poskušati odpraviti, sprva s 

strožjimi dietetskimi in drugimi ukrepi brez zdravil, večkrat pa je potrebno tudi jemanje 

različnih zdravil pod nadzorom zdravnika (Accetto, 2008). 

Redna telesna dejavnost je zelo pomembna za vzdrževanje telesne teže, zmanjšanje škodljivega 

holesterola LDL, povečanje koristnega holesterola HDL, uravnavanje krvnega pritiska in ravni 

sladkorja v krvi. Redna telesna vadba krepi mišice, srce in krvni obtok ter blagodejno vpliva na 

življenjsko moč in vitalnost. Za vse je priporočljivo, da smo telesno dejavni vsaj 30 minut 

dnevno, pet dni v tednu. Koristna je že zmerna telesna dejavnost kot na primer hoja, plavanje, 

kolesarjenje (Cevc, 2008). Pri preprečevanju bolezni srca in ožilja velikokrat govorimo o tem, 

da je treba znižati telesno težo. Bolniki se na žalost prevečkrat odločajo za nepravilne diete, ki 

lahko privedejo do motnje srčne mišice. Zaradi pomanjkanja beljakovin in kalorij lahko postane 

srčna mišica tanka in mlahava (Kladnik Januš, 2008). Zato takšnim bolnikom priporočamo, da 

se udeležijo organiziranih učnih delavnic v zdravstvenih domovih in pod zdravstvenim 

nadzorom poskrbijo za povrnitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja. 

Življenjski slog in zdravje 

Na zdravstvenem področju slog življenja pomeni življenjski vzorec, ki je povezan z določenim 

zdravstvenim stanjem. Kljub temu da naj bi življenjski slog pojasnil le tretjino variance v 

zdravju, obstajajo številni epidemiološki dokazi, da določen življenjski vzorec deluje kot 

varovalni dejavnik, ki krepi zdravje, podaljšuje življenje in veča njegovo kakovost, ali pa kot 

nevarnostni dejavnik, ki slabi zdravje ter vodi v bolezen in v prezgodnjo smrt (Kvas, Seljak, 

2004: 82). Zdrav način življenja bi lahko opredelili kot skupek vedenjskih vzorcev, ki krepijo 

zdravje, preprečujejo nastanek bolezni, povečujejo kakovost življenja in vodijo v aktivno starost 

(Lazar, Premik, 1997: 17). Prochaska in DiClemente sta razvila enega od modelov, ki je 

poglobljen in uporaben pri sprejemanju in dojemanju spreminjanja življenjskega sloga (CINDI, 

2005). 

Pacientova stopnja v procesu spremembe: 

Predstopnja: Stopnja pred zavedanjem problema. 

• Stopnja razmišljanja. 

• Stopnja odločenosti, pripravljenosti na spremembo. 

• Stopnja delovanja. 

• Stopnja vzdrževanja. 

• Vrnitev v staro stanje, vedenje (relaps). 

55

Slika 1: Krog spreminjanja. Vir: Maučec Zakotnik, 2000. 

Pomembno je, da prepoznamo posameznikovo mesto/stopnjo v procesu spreminjanja, da ga ne 

prehitevamo, temveč z ustreznimi motivacijskimi strategijami spodbujamo napredovanje. V 

nasprotnem primeru samo krepimo posameznikov odpor in neželeno obrambno delovanje, 

prihaja do prekinitev sodelovanja ali pa do zgolj navideznega sodelovanja v obravnavi (Vidmar, 

Pogorevc, 2006). 

Predstavitev učnih delavnic Programa svetovanja za zdravje 

Za organizacijo in nadzor nad izvajanjem skupinskih delavnic programirane zdravstvene vzgoje 

za odraslo populacijo "Program svetovanja za zdravje" je zadolžen Oddelek za promocijo 

zdravja. 

Skupinska obravnava se izvaja v petih učnih delavnicah (CINDI, 2005): 

1. učna delavnica "Promocija zdravja in dejavniki tveganja", ki obsega tri sklope: 

krajša delavnica "Življenjski slog", 

krajša delavnica "Test hoje", 

krajša delavnica "Dejavniki tveganja". 

2. učna delavnica: "Zdrava prehrana". 

3. učna delavnica: "Telesna dejavnost – gibanje". 

4. učna delavnica: "Zdravo hujšanje". 

5. učna delavnica: "Da, opuščam kajenje". 

Dejavniki tveganja za bolezni srca in ožilja se s sodobnim načinom življenja iz dneva v dan 

povečujejo. Populacija se stara in tudi s tem se povečuje število pacientov, ki imajo povišan 

krvni pritisk, povišan sladkor in holesterol v krvi. Še vedno je veliko ljudi, ki kadijo in ostajajo 

kadilci, ne glede na zdravstveno stanje. 

Pacienti z nezdravim življenjskim slogom ne potrebujejo samo napotitve v Programe svetovanja 

za zdravje, ampak tudi motivacijo, tako izbranega zdravnika kakor ostalih članov zdravstvenega 

tima. Skozi redno delo smo opažali različno motivirane paciente glede na ambulanto, iz katere 

so bili napoteni. Zato smo želeli ugotoviti, koliko je motivacija pomembna za zdravnike in 

medicinske sestre v ambulantah splošnega zdravstvenega varstva in medicine dela. Sklepali 

smo, da je znanje in poznavanje programov bistvenega pomena za kakovostno motivacijo. 

Metode 

Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri zdravstveni delavci poznajo Programe 

svetovanja za zdravje, njihov pomen in namen za paciente. Zanimalo nas je tudi, koliko so 

zdravstveni delavci motivirani za napotitev pacientov v preventivne programe. Podatke smo 

zbirali s pomočjo anketnega vprašalnika, ki smo ga razdelili med zdravnike in medicinske sestre 

splošnih ambulant in ambulant medicine dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu dr. 

Adolfa Drolca Maribor in pri koncesionarjih. Vzorec je zajemal 245 zdravstvenih delavcev na 

primarni zdravstveni ravni. Vsi so imeli na voljo deset dni za izpolnitev vprašalnikov. Vrnjenih 

smo dobili 89 vprašalnikov. Statistična obdelava podatkov je bila izvedena z odstotnim 

računom. 

56

Rezultati 

Od 112 zdravnikov jih je odgovorila samo tretjina, boljši je bil odziv s strani medicinskih sester, 

saj se jih je odzvala slaba polovica. Skupno je bilo vrnjenih 89 vprašalnikov. Tako zdravniki kot 

medicinske sestre so v 97 % odgovorili potrdilno – da poznajo Program svetovanja za zdravje, a 

so z odgovori pri naslednjem vprašanju, v katerem so morali pravilno obkrožiti učne delavnice, 

zanikali lastno trditev, saj je bilo tako pri zdravnikih kakor pri medicinskih sestrah pravilnih 

odgovorov le nekaj več kot 30 %. 

Oboji so menili, da je pomembno, da imajo pacienti možnost vključitve v Programe svetovanja 

za zdravje in s tem večjo možnost za samostojno skrb za lastno zdravje; enako je bilo z 

mnenjem, da v svojih ambulantah motivirajo paciente za udeležbo v učnih delavnicah. 

Razprava in zaključki 

Na oddelku za promocijo zdravja so v zadnjih petih letih dvakrat organizirali sklop izobraževanj 

za vse zdravstvene time (medicinske sestre in zdravnike) o pomenu in vsebini Programov 

svetovanja za zdravje. Vseeno se je izkazalo, da tako zdravniki kakor medicinske sestre 

preslabo poznajo programe, namenjene spreminjanju življenjskega sloga pacientov. Kljub 

njihovi želji za motivacijo pacientov jim vseeno primanjkuje poznavanja programov in dela v 

njih, da bi ga lahko predstavili pacientom. Naslednji korak za zaposlene v Oddelku za 

promocijo zdravja je torej najti drugačen način seznanjanja zdravstvenih delavcev z vsebino 

njihovega dela. 

Zdravje je ena najpomembnejših sestavin kakovosti življenja, zato je smiselno z zdravstveno 

vzgojo pacienta usmerjati v spremembo vedenja v prid zdravju, da bo oblikoval nova stališča ali 

spremenil že obstoječa, sprejel vrednoto zdravja za svojo, saj bo to temelj motivacije za zdravo 

obnašanje. Za dosego tega izjemno zahtevnega cilja je pomembno informiranje, učenje, 

vzgajanje, svetovanje v kombinaciji in z različnimi poudarki v različnih fazah vzgojnega 

procesa. Imeti veliko informacij, znanja in spretnosti – to je šele osnova za vzgojo, torej 

spremembo in oblikovanje zdravega življenjskega sloga (Hoyer, 2003: 271). 

Z učnimi delavnicami pri pacientih spodbujamo zdrav način življenja. Spremeniti prehranske 

navade ne pomeni samo, da se določenim stvarem oziroma jedem odrečejo, ampak da s pravilno 

pripravo in načinom uživanja tudi male pregrehe vključijo v vsakodnevno življenje. Predvsem 

pa je ob spremembi prehranskih navad nujno pri ljudeh vzbuditi potrebo po čim večjem gibanju 

in povečanju telesne dejavnosti. Zdravstvenovzgojno delo temelji na tem, da ljudi učimo in 

praktično izvedemo povezavo med zdravim načinom prehranjevanja in zadostnim gibanjem. 

Učne delavnice zdrave prehrane in telesne dejavnosti – gibanja potekajo zato vzporedno. V 

delavnicah zdravega hujšanja pa na isti dan potekata ura teorije o zdravem in uravnoteženem 

prehranjevanju in ura gibanja. 

Delo v zdravstvenovzgojnih programih ne more biti popolno in tudi ne uspešno, če ni 

sodelovanja vseh členov verige, tako zdravnikov, ki napotijo paciente, kot njihovih medicinskih 

sester, ki ob napotitvi opravijo zdravstvenovzgojno delo in skrbijo za motivacijo, pa tudi 

medicinskih sester v programih, ki paciente sprejmejo v različnih fazah procesa spreminjanja. 

Sposobnost prepoznavanja, v kateri fazi spreminjanja je pacient, je tudi ključ do boljše 

komunikacije in motivacije pacienta. 

Literatura 

Accetto R. Nevarnosti za srce in žilje. eZdravje. http://www.ezdravje.si, 2008. januar 2011. 

Cevc M. Kaj je holesterol?, eZdravje, http://www.ezdravje.si, 2008. januar 2011. 

CINDI Slovenija. Šola za promocijo zdravja in preprečevanje kroničnih bolezni v osnovnem 

zdravstvenem varstvu/družinski medicini. Ljubljana: CINDI Slovenija, 2005. 

Kladnik Januš B. Srce in njegove bolezni. Mariborske lekarne. Maribor: http://www.mb-lekarne.si, 

2008. januar 2011. 

57

Kvas A, Seljak J. Mesto zdravnikov in medicinskih sester v različnih modelih zdravja. V: Kvas A, 

Seljak J. Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in 

zdravstvenih tehnikov Ljubljana; 2004: 15–28. 

Lazar I, Premik M. Odnos slovenskih zdravnikov do zdravega načina življenja. Zdrav Var 1997; 66: 

17–20. 

Maučec Zakotnik J. Prekomerna telesna teža. Ljubljana: Nacionalni program CINDI Slovenija; 2000. 

Vidmar J, Pogorevc R. Osnove vedenjske-kognitivne terapije debelosti. Maribor: Zbornik predavanj 

16. srečanja pediatrov v Mariboru; 2006. 203–209. 

58

PRISPEVKI 

Skrb za starostnika 

59

122A 

Organizacija pomoči na domu v Sloveniji in primeri dobre prakse v tujini 

Organization of home help and examples of good practise abroad 

Polonca Černenšek, dipl.m.s. 

red. prof. dr. Marija Ovsenik 

izred. prof.dr. Gabi Čačinovič – Vogrinčič 

Izvleček 

Življenjska doba ljudi se zvišuje in povečuje se število uporabnikov pomoči na domu, saj si starostniki 

želijo čim dlje ostati v domačem okolju. Storitve pomoči na domu pomagajo starostniku zadovoljevati 

njegove osnovne življenjske potrebe v bivalnem okolju. Namen prispevka je bil raziskati koriščenje 

pomoči na domu v Podravju in njeno organiziranje ter ugotoviti zadovoljstvo uporabnikov s storitvijo, 

pa tudi kolikšno je zadovoljstvo izvajalcev pomoči na domu z opravljanjem navedenih storitev. Podati 

želimo tudi predloge za izboljšanje storitev pomoči na domu in ugotoviti zainteresiranost za oskrbo in 

poznavanje navedenih storitev pri možnih uporabnikih pomoči na domu, ki še zmorejo skrbeti zase. 

Ključne besede: starostnik, pomoč na domu, primeri dobre prakse 

Abstract 

Life expectancy of people is increasing and increasing the number of users of home help, because you 

want as long as the elderly remain at home. Home care services help the elderly meet their basic living 

needs of the living environment. Purpose of this research was to investigate the utilization of home 

help in the Drava region, the organization of it, and finding satisfaction with support services at home 

and determine how much the satisfaction of operators of help at home with the provision of those 

services and make proposals to improve services and home help to determine desirability for the care 

and knowledge of those services to potential users of home help, which is still able to take care 

ourselves. 

Key words: elderly, home help, examples of good practice. 

Izhodišča: Tradicionalna družba, v kateri je bila dominantna razširjena družina, je nudila tudi varnost 

starostniku in možnost, da se je staral v domačem okolju. Ko pa so mladi člani družine s podeželja 

(kamor se tudi vračajo) začeli odhajati v mesta zaradi zagotovitve lagodnejšega življenja, niso več 

zmogli poskrbeti za ostarele starše. 

Namen: Namen prispevka je bil ugotoviti organiziranost storitev pomoči na domu v Podravju in na 

podlagi anketnih vprašalnikov za ciljne skupine, to je uporabnike pomoči na domu, izvajalce pomoči 

na domu in možne uporabnike pomoči na domu, preveriti zadovoljstvo uporabnikov z izvajanjem 

navedenih storitev ter ugotoviti, kolikšne so njihove potrebe po tovrstni oskrbi. Zanimalo nas je tudi 

zadovoljstvo izvajalcev pomoči na domu in seznanjenost drugih starostnikov z navedenimi storitvami. 

Uvod 

Starost ni bolezen, temveč proces in obdobje, ki zahteva več kot le zdravljenje simptomov. Staramo se 

biološko, psihološko in sociološko. Doživljanje starosti je odvisno od interakcij med posameznimi 

procesi in od različnosti tiktakanja človekove biološke, psihološke in sociološke ure (Šlajmer Japelj, 

2006, v: Habjanič, 2006). Staranje ima biološke, psihične, socialne in ekonomske značilnosti. Z 

dvigom življenjske dobe in s tem tudi povečevanja populacije starostnikov se porajajo novi socialni, 

gospodarski, politični in medicinski problemi. Nekateri se začnejo starati prej, nekateri pozneje, velik 

vpliv na zaviranje biološke starosti, ohranitve zdravja, moči in ustvarjalnosti pa je v odgovornosti 

posameznika (Marič, Peternelj, Starešinič, 2003). Za starostnika je opredeljen čas po šestdesetem letu, 

60

delimo pa ga na tri obdobja glede na samostojnost pri reševanju težav in zadovoljevanju osnovnih 

življenjskih potreb, navaja Ramovš (2003: 74–75): 

• zgodnje starostno obdobje od 66. do 75. leta je obdobje prostega časa, osvobajanja od dela, 

dohodek je pokojnina. Človek se privaja na upokojensko svobodno življenje, ponavadi je še 

trdnega zdravja in živi zelo dejavno; 

• srednje starostno obdobje od 76. do 85. leta, v katerem se starostnik privaja na upadanje svojih 

moči in zdravja. Ponavadi osebi umre partner in naglo izgublja vrstnike; 

• pozno starostno obdobje po 86. letu, ko postaja kot prejemnik pomoči nemi učitelj zadnjih 

temeljev človeškega dostojanstva za mlajši dve generaciji, sam pa opravlja zadnje naloge v 

življenju. To je obdobje prave starosti. 

Podobno tudi Miloševič Arnold (2006:6) starost razdeli na tri faze: 

• »mladi stari«, sem sodijo ljudje, stari od 65 do 74 let, 

• »srednje stari«, to so ljudje stari od 75 do 84 let, 

• »starejši stari«, kamor sodijo ljudje, stari nad 85 let. 

Naraščanje števila starajoče populacije in podaljševanje življenjske dobe, težave v zvezi s starostjo ter 

s tem naraščajoče arhitektonske ovire in bolezenske spremembe, zahtevajo večji poudarek, namenjen 

rešitvi problema (Habjanič, 2006). 

Pomen medgeneracijskega sodelovanja 

Za uspešno sožitje generacij v prihodnosti je potrebno usposabljanje mlajših za pripravo na lastno 

starost in dobro sožitje generacij, ugotavlja Ramovš (2005). Zaradi staranja prebivalstva postaja vse 

pomembnejša skrb otrok za ostarele starše. Skrb in podpora v mreži družinskih odnosov gre naprej (pri 

mladih družinah) od starih staršev k otrokom, potem pa od otrok k ostarelim staršem (Rener, 2006:85). 

Podaljševanje življenjske dobe utrjuje povezave med generacijami, ugotavlja raziskava Inštituta za 

socialno varstvo RS (Novak in drugi 2004, v: ur Javornik 2006:10) in kaže, da v Sloveniji prevladuje 

družinska ter sosedska oskrba starih ljudi; avtorici (Hlebec, Mandič, 2005, v: ur Javornik, 2006:101) 

navajata, da je to lahko problematično iz dveh vidikov: 

• v mreži opore so pogosto ženske sorodnice, kar je lahko zanje vir težav in preobremenitev, 

• družina kot glavni nosilec skrbi ostarelih je nemočna in pričakujemo povečano potrebo po 

organiziranih storitvah pomoči na domu ali v instituciji. 

Zagotavljanje pomoči na domu v Sloveniji in organiziranost 

Socialno-varstvena storitev pomoči na domu / socialna oskrba na domu je zagotovljena na podlagi 

Zakona o socialnem varstvu (2007). Pomoč na domu na območju Maribora in okolice je zagotovljena 

s strani samostojnega Javnega zavoda: Center za pomoč na domu (Majhenič, 2005), ki je pred leti, 

podobno kot na Ptuju, deloval pod okriljem Centra za socialno delo. Organizacija je ciljno usmerjen in 

socialno oblikovan sistem človekovih aktivnosti, v katerem se ljudje vedejo, kot da imajo skupen cilj, 

v resnici pa ima lahko posameznik zelo različne ali celo nasprotne cilje od organizacije; tako 

opredeljujeta organizacijo Ovsenik in Ambrož (2000). Storitev je subvencionirana s sredstvi 

državnega proračuna ter proračunov posameznih občin, upravičenci in drugi zavezanci pa plačujejo 

storitev v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi, o čemer odloča pristojni center za socialno delo v 

postopku ugotavljanja oprostitev. 

Modeli pomoči v socialnem delu po Čačinovič Vogrinčič 

V devetdesetih letih sta se v Sloveniji razvila in uveljavila dva modela socialnega dela, ugotavlja 

Lukač (2005); prvi je sistemski pristop po Lussiju in drugi po Brandonu, ki poudarja moč uporabnika. 

Sistemski pristop opredelimo z mislimi Čačinovič Vogrinčič (1998), da moramo »vedeti, kam hočemo 

priti«, in za to potrebujemo »znanje za ravnanje«. Ključni koncept je vsekakor »socialno-delovni 

odnos«. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se je začel razvijati konstruktivistični model, 

ugotavlja Lukač (2005), kar povzroči nadaljnji razvoj sistemskih idej, stroka pa ga je povzela na 

podlagi družinske terapije, opredeljuje Čačinovič Vogrinčič (1998) in navaja, da gre za procese 

61

pomoči, ki se razvijejo na osnovi dialoga med uporabnikom in strokovnjakom v procesu 

»soustvarjanja« in »podelitve moči«. 

Teoretični modeli zdravstvene nege po Pajnkihar 

Ker se na področju storitev pomoči na domu prepletata zdravstvena nega in socialna oskrba z roko v 

roki, je modro dodati teoretične modele zdravstvene nege. Vidiki zdravstvene nege nam povedo, kako 

jo lahko izvajamo in kako so medicinske sestre povezane z varovanci (Pajnkihar, 1999) in drugimi, ko 

se odločajo za oblike zdravstvene nege; opredeljuje tudi (ibid.), da poznamo tri načine negovanja: 

samooskrba, nadzorstvo in poklicna zdravstvena nega. Poznamo več teorij zdravstvene nege, ki so 

razvrščene v več sklopov: 

• teorije potreb (Virginia Henderson, Dorothea Orem, Nancy Roper), 

• teorije interakcij (Imogene King, Hildegarde Peplau), 

• teorije »outcome« (Myra Levine, Martha Rogers, Calista Roy).Ne moremo pa obiti teorije 

motivacije po Maslowu in teorije Florence Nightingale. Teorija po Maslowu pomaga medicinski 

sestri razumeti teorijo Virginie Henderson, ki poudarja pomoč posamezniku in se osredotoča na 

individualni pristop glede na zmožnost zagotavljanja osnovnih življenjskih aktivnosti. 

Primeri dobre prakse dolgotrajne oskrbe v tujini in novosti v Sloveniji 

Dolgotrajno oskrbo potrebujejo posamezniki, ki so invalidni, kronično prizadeti, poškodovani, skratka 

tako bolni, da je njihova sposobnost za izvajanje osnovnih življenjskih aktivnosti omejena, navaja 

Voljč (2010) in razlaga, da je največkrat potrebna pomoč pri zagotavljanju osnovne zdravstvene nege, 

oskrbi ran, lajšanju bolečin in aplikaciji predpisanih zdravil telesno in duševno prizadetim osebam z 

zdravstvenimi težavami, katerih narava zahteva pomoč pri dnevnih opravilih, in opravilno odvisnim. 

Pihlar (2010) dodaja, da lahko navedena odvisnost traja najmanj šest mesecev in nastopi v vseh 

obdobjih življenja, ne le v starosti. Voljč (2010) ugotavlja, da imajo Danska, Nemčija, Nizozemska in 

Švedska najbolj povezan sistem zagotavljanja oskrbe pomoči na domu. 

Danska je prva med razvitimi državami vpeljala sistem oskrbe na domu. Poudarek je bil na 

samoodločanju, prioriteta pa zagotavljanje oskrbe na domovih. Na Danskem predstavljajo starostniki 

nad 65 let 15 % delež prebivalstva. Dostop do storitev oskrbe pomoči na domu je brezplačen. Socialne 

storitve, ki vključujejo dolgotrajno oskrbo in bivanje za starejše ter druge starostne skupine, so 

zagotovljene s strani občine. Oskrbovance razporejajo po stopnjah, participacija uporabnikov pomoči 

je majhna, država pa pomaga tudi z različnimi skladi in kompenzacijami (ibid.). 

Nemčija ima 15,4 % prebivalcev v starosti nad 65 let. Do leta 1994 je bilo zagotovljeno 

institucionalno varstvo ostarelim na podlagi premoženjskega stanja, ugotavlja Voljč (2010), a so se 

zaradi proračunskih težav in naraščanja potreb po zagotavljanju oskrbe ostarelim odločili za korenite 

spremembe. Uvedli so Zakon o dolgotrajni oskrbi (1995), pri čemer prispevek za zavarovanje znaša 

približno 1,7 % plače, polovico prispeva delodajalec. Podpirajo oskrbo na domu, zmanjšalo se je 

število oskrbovancev v ustanovah. Če upravičenec nima dovolj lastnih sredstev za plačilo storitev, 

lahko zaprosi za pokritje stroškov socialni sklad. Potrebe zavarovanca po dolgotrajni oskrbi na domu 

oceni izvedenec in možnega uporabnika uvrsti v eno izmed treh stopenj (kategorij), kot navaja (ibid.): 

• 1. stopnja: osebe, ki potrebujejo pomoč najmanj enkrat dnevno pri osnovni negi, kot je osebna 

higiena, hranjenje, gibanje za čas več kot 45 minut na dan in večkrat na teden ter pomoč pri 

gospodinjskih in drugih opravilih v času najmanj 90 minut na dan večkrat na teden, 

• 2. stopnja: osebe, ki najmanj trikrat dnevno potrebujejo pomoč pri osnovni negi najmanj 2 uri na 

dan in pomoč pri gospodinjskih in drugih opravilih najmanj 3 ure na dan večkrat na teden, 

• 3. stopnja: osebe, ki potrebujejo pomoč 24 ur na dan oziroma najmanj 4 ure dnevno in večkrat na 

teden ter pomoč pri gospodinjskih in drugih opravilih najmanj 5 ur dnevno večkrat na teden. 

Nizozemska: Starostniki se vključujejo v lokalno organizacijo, ki zagotavlja oskrbo na domu, 

invalidom je omogočen nakup potrebne oskrbe, približno 10 % starostnikov živi v institucijah, sicer 

vlada podpira deinstitucionalizacijo. Podpirajo oskrbo na domu, dostopnost do najemniških, lastniških 

62

stanovanj z organizirano pomočjo na domu. Bolnišnice, domovi starostnikov ter združenja za pomoč 

na domu so skupaj z nacionalno organizacijo medicinskih sester med seboj povezani v eno krovno 

organizacijo, kar je povečalo učinkovitost oskrbe na domu, razlaga Voljč (2010); pomembno je tudi, 

da je plačilo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo 8,8 do 9,6 % plače v veljavi od leta 1968. 

Neformalnim oskrbovalcem nudijo praktično, sistematično in metodično pomoč, dodaja Hvalič 

Touzery (2007). 

Švedska je svetovno znana po široki podpori javnega financiranja zdravstvenih in socialnih storitev za 

državljane vseh starosti. Reforma na področju skrbi za starostnike (1992) je prenesla plačevanje in 

vodenje oskrbovanih ustanov iz okrožij na občine, ki so prevzele odgovornost za dolgotrajno oskrbo 

oskrbovancev v institucijah. Znižali so število postelj v bolnišnicah in povečali število postelj v 

institucijah za dolgotrajno oskrbo ter spodbujali razvoj dolgotrajne oskrbe v domačem okolju, 

ugotavlja Voljč (2010) in navaja, da podpirajo bivanje starostnikov v domačem okolju, podprto s 

storitvami. Na voljo je „svetovalec za oskrbovalce“, ki nudi oporo oskrbovalcem pomoči na domu in 

dela v centru za oskrbovalce ter je koordinator stikov med formalnimi službami in oskrbovalci (Hvalič 

Touzery, 2007). 

V Sloveniji smo v obdobju sprejemanja zakona o dolgotrajni oskrbi, s katerim vstopamo v družbo 

razvitih držav. Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je bil pripravljen že leta 2006, a ga niso uspeli 

uskladiti (Ramovš, 2010). 

Raziskava 

Metode 

Podat ki za prispevek so bili pridobljeni s pomočjo pregleda in študija strokovne in znanstvene 

literature s področja oskrbe starostnikov v domačem okolju. Izvedli smo kvalitativno raziskavo, 

uporabili smo anketni vprašalnik, podatki so bili statistično obdelani in analizirani s pomočjo SPSS 

programa. 

Hipoteze 

Pri oskrbi starostnika pridobita tako izvajalec kot uporabnik. 

Uporabniki pomoči na domu so pretežno brez otrok. 

Tako uporabniki kot izvajalci pomoči na domu so s storitvami zadovoljni. 

Poleg formalnih oskrbovalcev se starostniki poslužujejo še pomoči neformalnih oskrbovalcev. 

Vzorec 

V raziskavo so bili zajeti izvajalci pomoči na domu in uporabniki. Na vprašalnik je odgovorilo 24 

izvajalcev in 37 uporabnikov, s posredovanjem Centra za pomoč na domu Maribor in Centra za 

socialno delo na Ptuju, ki pokriva še sosednje občine. V raziskavo smo vključili še 25 možnih 

uporabnikov pomoči na domu, potekala pa je v letu 2009–2010. 

Rezultati 

Uporabniki pomoči na domu imajo v povprečju od 0,7 do 1,5 otrok in prejemajo od 6,5 do 7 ur 

pomoči na domu tedensko. Uporabljajo gospodinjsko pomoč – čiščenje 73 %, pomoč za vzdrževanje 

osebne higiene 56,8 %, pomoč pri ohranjanju osebnih stikov 35,1 %, (glej tabelo 1). 

63

Tabela 1: Vrste pomoči na domu, ki jih prejemajo uporabniki 

Vrsta pomoči n=37 % 

Gospodinjska pomoč 

Čiščenje 27 73,0 

Postiljanje 24 64,9 

Vzdrževanje stanovanja 22 59,5 

Likanje 21 56,8 

Druga dela po dogovoru 17 45,9 

Nakupovanje 13 35,1 

Kuhanje in prinašanje hrane 10 27,0 

Kurjenje 3 8,1 

Vzdrževanje osebne higiene 

Kopanje in umivanje 21 56,8 

Pomoč pri oblačenju 13 35,1 

Pomoč pri osnovnih življenjskih aktivnostih 12 32,4 

Pomoč pri hranjenju 5 13,5 

Pomoč pri ohranjanju socialnih stikov 

Vzpostavljanje socialne mreže z okoljem in sorodstvom 13 35,1 

Pomoč za samopomoč 10 27,0 

Spremljanje pri opravljanju nujnih obveznosti 9 24,3 

Informiranje ustanov, priprava upravičenca in svojcev na institucionalno varstvo 6 16,2 

Vir: Raziskava, Černenšek (2010). 

Zadovoljstvo glede pomoči na domu so uporabniki v 67,6 %, na podlagi Likertove lestvice, ocenili z 

oceno zelo dobro. Poleg opravljene storitve pomeni pomoč na domu še družabništvo; tukaj gre v 

primerjavi z neformalno oskrbo za redno in zanesljivo pomoč, izvajalci so natančni in stalno 

dosegljivi. Za svoje delo prejemajo plačilo centrov za socialno delo; z višino plačila jih prek 50 % ni 

bilo zadovoljnih, z delom pa je bilo zadovoljnih 92 % oskrbovalk. Podale so predloge in pripombe za 

izboljšave: stalno zaposlitev, točen naslov uporabnika, uporabniki pomoč na domu razumejo kot 

samoumevno, uporabniki se za opravljeno storitev zahvalijo. Tako nakazujejo rezultati raziskave. Pri 

izvajanju pomoči na domu starostnika pridobita tako uporabnik kot tudi izvajalec pomoči v smislu 

medgeneracijskega sodelovanja in sožitja. 

Sklep 

Rezultati naše raziskave so potrdili ugotovitve (Glavica, Hižman, 2007), da ima pomoč staremu 

človeku pozitivne vplive na oskrbovanega družinskega člana in neformalne oskrbovalce, pa tudi na 

družino samo in s tem na družinsko življenje ter odnose med družinskimi člani. Uporabniki pomoči na 

domu so s storitvami zadovoljni, najpogosteje izkoristijo pomoč osebne nege, gospodinjsko pomoč in 

druženje. Opravljene storitve visoko ocenjujejo. Storitev ne uporabljajo le starostniki brez otrok, 

ampak tudi starostniki z več otroki, najbrž v času službene zadržanosti svojih otrok. Uporabniki se v 

prehodnem obdobju poslužujejo še neformalne oskrbe članov ožje in razširjene družine ter sosedov in 

prijateljev, da zapolnijo vrzeli med odobreno in potrebno oskrbo na domu ter s tem tudi podaljšajo čas, 

ki ga bodo preživeli v domačem okolju; morebitne usluge institucionalnega varstva bodo uporabljali, 

ko bodo izčrpani možni viri pomoči na domu. 

Strokovnjaki napovedujejo uporabo informacijske tehnologije za zagotavljanje zdravja na domu 

starostnika na daljavo po vzorčnem modelu iz Amerike, kot je možnost rešitve navedenega problema 

opisal Drago Rudel (Rudel, 2008). 


Čačinovič Vogrinčič G., Kobal L, Mešl N, Možina M. (2005). Vzpostavljanje delovnega odnosa in 

osebnega stika. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana. 

64

Černenšek P. (2010). Analiza izvajanja pomoči na domu na območjih Maribora, Ptuja in Majšperka. 

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Neobjavljeno magistrsko delo. 

Glavica M, Hižman R. (2007). Vloga družine pri skrbi za starega družinskega člana. Diplomsko delo. 

Fakulteta za socialno delo, Ljubljana. 

Habjanič A. (2006). Arhitektonske ovire starejših v svojem okolju. Management sprememb. Prispevek 

na konferenci. Moderna organizacija, Kranj. 

Hvalič Touzery S. (2007). Družinska oskrba starih družinskih članov. Doktorska disertacija. Fakulteta 

za socialno delo, Ljubljana. 

Kožuh Novak M. (2006). Potrebe starejših na področju socialnega varstva in zdravstva v 21. stoletju. 

Odprte dileme varstva starejših ljudi. Socialni izziv 12, 24: 17–23. 

Lukač J. (2005). Varstveno delovni center: med strokovnim izzivom in vsakdanjikom. Magistrsko 

delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Ljubljana. 

Majhenič M. (2005). Podobe starosti jutrišnjega dne. Ali smo pripravljeni na starost jutrišnjega dne? 

Zbornik referatov. Maribor: Splošna bolnišnica. 

Marič, Peternel, Starešinič, (2003). Mladostni v zrelih letih. Maribor. 

Miloševič Arnold V. (2006). Socialno delo s starimi. Izbrani članki in referati. Študijsko gradivo. 

Ljubljana. Fakulteta za socialno delo. 

Ovsenik M, Ambrož M. (2000). Ustvarjalno vodenje poslovnih sistemov. Turistica. Portorož. 

Pajnkihar M. (1999). Teoretične osnove zdravstvene nege. Visoka zdravstvena šola, Maribor. 

Pihlar T. (2010). Nasveti nemškega zveznega ministrstva za zdravje o negi in oskrbi. Inštitut Antona 

Trstenjaka, Ljubljana. 

Ramovš J. (2005). Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana, Inštitut 

Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana. 

Rudel D. (2008). Zdravje na domu na daljavo za stare osebe. Informatica Medica Slovenica. Ljubljana. 

Rener T, Kuhar M, Švab A, Kersnik M, Šircelj M, Javornik SJ. (2006). Družina in njene nove podobe. 

Socialni razgledi. UMAR Ljubljana, str: 72–85. 

Smolej S, Nagode M, Jakob P, Žiberna V, Jerina P, Kenda A. (2008). Izvajanje pomoči na domu. 

Analiza stanja za obdobje januar–junij 2008. Inštitut za socialno varstvo Slovenije. Ministrstvo za 

delo, družino in socialne zadeve – Direktorat za socialne zadeve. Ljubljana. 

Voljč B. (2010). Dolgotrajna oskrba v razvitih evropskih državah. Kakov starost, 13, 1: 20–24. 

Izjava o zakonu o dolgotrajni oskrbi. (2010). Kakovostna starost, 13, 2: 3–4. Inštitut Antona 

Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, Ljubljana in Firis Imperl&Co d.n.o – razvojni 

inženiring socialnega varstva, Logatec. 

Zakon o socialnem varstvu (2007). Ljubljana. 

Slovenija-vlada-razmislja-o-novem-prispevku-dolgotrajno-oskrbo.html.(2010-09-25). 

http://24ur.com/novice/. 

65

122B 

Zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege pri pacientih s parenteralno 

prehrano na domu 

Assuring Continuous Nursing to Parenterally Fed Patients Referred to Home Care 

Laura Petrica, dipl. med. ses. , 

Snežana Umičevič, dipl. med. ses., 

Metka Zajc, dipl. med. ses. 

Onkološki inštitut Ljubljana,Enota za klinično prehrano 

lpetrica@onko-i.si 

Izvleček 

Parenteralna prehrana na domu je nadomestna terapija delne ali popolne odpovedi prebavil. Na ta 

način rešuje življenja pacientom, katerih gastrointestinalni trakt je zaradi odpovedi nezmožen 

absorpcije življenjsko pomembnih hranil. 

Danes so glavna indikacija za uvedbo parenteralne prehrane na domu pri odraslih v Evropi in Ameriki 

rakava obolenja, ki predstavljajo kar 40 % vseh indikacij. Standardizirani izobraževalni načrti za 

pripravo pacienta na parenteralno prehrano na domu se morajo prilagajati pacientu glede na njegovo 

stanje in specifične potrebe, imeti pa morajo jasno definirane in merljive cilje. Ob odpustu iz 

bolnišnice mora biti pacient usposobljen za samostojno aplikacijo terapije in imeti jasno vizijo 

nadaljnje obravnave. 

Za zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege pri pacientih s parenteralno prehrano na domu na 

Onkološkem inštitutu Ljubljana izvajajo učne delavnice za ravnanje z vensko valvulo, ki omogočajo 

medicinskim sestram osvajanje novih znanj in varno delo z vensko valvulo. 

Ključne besede: parenteralna prehrana na domu, pacient, edukacija, venska valvula 

Abstract 

Parenteral nutrition is applied as replacement therapy of patients with partial or complete failure of 

gastrointestinal tract. It is a lifesaving therapy because their gastrointestinal tract is incapable of 

absorbing vital nutrients. 

In EU and USA, the main indication to apply parenteral nutrition to an adult patient released from 

hospital to home care is cancer (40%). Standardized training programs on parenteral nutrition intended 

to these patients should be attuned to each individual patient, to his specific health condition and needs 

and, at the same time, each program should be developed with clearly defined and measurable goals. 

In short, when the patient is discharged from the hospital, he should be taught how to apply the 

therapy all by himself and also what is to be expected of further therapy. 

In order to assure continuous nursing of parenterally fed patients referred to home care, Institute of 

Oncology is organizing regular workshops on managing vascular access ports intended to nurses in 

order to help them expand their experience and assure safety in vascular access ports management. 

Key words: parenteral nutrition at home care, patient, training, vascular access ports; 

Uvod 

Parenteralna prehrana na domu je nadomestna terapija delne ali popolne odpovedi prebavil; tako lahko 

z njo v telo dovedemo vsa ali le del potrebnih hranil. Traja lahko vse življenje ali pa je le začasna 

rešitev, dokler si pacientova prebavila ne opomorejo. Čeprav je danes pri kronični odpovedi prebavil 

66

možna tudi transplantacija črevesja, ostaja nadomestna terapija odpovedi prebavil s parenteralnim 

vnosom hranil klasična terapevtska metoda. 

Redni programi parenteralne prehrane na domu so se v Severni Ameriki, zahodni Evropi in nekaterih 

drugih deželah začeli že po letu 1970. V naslednjem desetletju je z naraščanjem števila pacientov in 

večjim naborom indikacij postala tovrstna terapija vedno bolj običajna pri odpovedi prebavil z nizko 

incidenco komplikacij in z dobro dobo preživetja pacientov. V Sloveniji se za aplikacijo parenteralne 

prehrane na domu pri odraslih pacientih uporablja venska valvula, ki je popolnoma implantiran, zaprt 

centralni venski sistem, indiciran za paciente, pri katerih je potrebna dolgotrajna intravenska terapija. 

Metode dela 

Metoda dela je deskriptivna, uporabljen je pregled tuje literature. Pri iskanju so bile uporabljene 

ključne besede: home parenteral nutrition, parenteral nutrition, education parenteral nutrition, vascular 

access devices. Kriterij za vključitev tekstov je bilo časovno obdobje od leta 2000 do leta 2010. 


Do leta 1990 je bila parenteralna prehrana na domu namenjena ekskluzivno pacientom z insuficienco 

črevesja, povzročeno z benignimi obolenji, danes pa so glavna indikacija za uvedbo parenteralne 

prehrane na domu pri odraslih v Evropi in Ameriki rakava obolenja, ki predstavljajo kar 40 % vseh 

indikacij. Ostale najpogostejše benigne indikacije so Chronova bolezen, mezenterične žilne bolezni, 

radiacijski enteritis, motnje motilitete črevesja in zapleti po operacijah na črevesju. Porazdelitev 

indikacij za parenteralno prehrano na domu se tudi znotraj evropskih dežel močno razlikuje, nanjo 

verjetno vplivajo medicinski, kulturni, religiozni in ekonomski dejavniki. Po podatkih iz leta 1997 so 

rakava obolenja najpogostejša indikacija za parenteralno prehrano na domu v Italiji (67 %) in na 

Nizozemskem (60 %), medtem ko je Chronova bolezen najpogostejša indikacija v Angliji (44 %). Že 

prve ocene te metode zdravljenja so pokazale nizko incidenco komplikacij, dobro preživetje in dvig 

kakovosti življenja, primerljiv ostalim kroničnim obolenjem (Van Gossum, 2006). 

V Sloveniji je na Onkološkem inštitutu Ljubljana v okviru Enote za klinično prehrano v oktobru 2008 

stekel program obravnave odraslih pacientov z odpovedjo prebavil, ki potrebujejo podporno 

parenteralno prehrano. Do marca 2011 je bilo vključenih 34 pacientov, od tega 18 pacientov z rakom, 

16 pacientov pa zaradi sindroma kratkega črevesja in/ali malabsorbcije. Med benignimi indikacijami 

so najpogostejše Chronova bolezen, radiacijski enteritis in motnje motilitete. 

Zapleti, povezani s parenteralno prehrano na domu 

Zapleti, povezani s parenteralno prehrano na domu, se nanašajo na venski dostop (najpogostejša 

kateter sepsa, tromboza centralne vene, mehanska poškodba katetra, zapora katetra, izpad igle), na 

presnovne motnje (neravnovesje elektrolitov, glukozna intoleranca, hipofosfatemija, 

hipomagnezemija, komplikacije v metabolizmu lipidov, okvare jeter, okvare ledvic, anemija) in na 

tehnične zaplete pri pripomočkih za aplikacijo (Tait, 2000). 

Delovna skupina ESPEN-HAN (Evropsko združenje za klinično prehrano in metabolizem) je v zvezi z 

zapleti v letu 2001 objavila naslednje podatke: 

• število hospitalizacij v dvanajstih mesecih je bilo pri pacientih na parenteralni prehrani na domu v 

povprečju 2,7 (razpon 0-12), v povprečju 23 dni (razpon 0-270 dni); 

• vzrok za hospitalizacijo so bile v 27 % osnovna bolezen, v 48 % komplikacije, ki se nanašajo na 

parenteralno prehrano, in v 25 % drugi zdravstveni razlogi; 

• najpogostejši vzroki med komplikacijami so bili kateter sepse (61 %), metabolne motnje (27 %) in 

tromboze venskega dostopa (12 %); 

• povprečno število centralnih venskih katetrov, ki so bili potrebni v celotnem obdobju, je bilo 3 

(razpon 1-17), s 34-mesečno povprečno dobo uporabe na kateter (razpon 4-245 mesecev) (Van 

Gossum, 2006). 

Priprava pacienta na prehransko podporo na domu 

Parenteralna prehrana na domu prinese v življenje pacienta in njegovih svojcev korenito psihosocialno 

spremembo, hkrati pa lahko izboljša kakovost vsakdanjika. Vsak kandidat za parenteralno prehrano na 

domu je obravnavan s strani multidisciplinarnega tima individualno, pogovor o prednostih in 

smiselnosti take terapije pa mora biti osnova za nadaljnje aktivnosti (Judson, Field, Wengler, 2006). 

67

Prvi pogoj za izpeljavo terapije je poleg medicinske indikacije pacientova želja in sposobnost 

samostojnega izvajanja terapije na domu. Medicinska sestra v času hospitalizacije oceni pacientove 

potrebe in vpliv, ki ga bo imela terapija na njegovo nadaljnje življenje in domače okolje. V kolikor je 

možno, je za pacienta zelo koristno, da se seznani z nekom, ki parenteralno prehrano na domu že 

prakticira, ali se vključi v podporno skupino pacientov s parenteralno prehrano na domu. V Ameriki 

deluje svetovno znana Oley fundacija (www.oley.org), ki združuje strokovno osebje in paciente s 

parenteralno ali enteralno prehransko podporo na domu. Fundacija izdaja tudi elektronski časopis ter 

sodeluje pri reševanju sistemskih težav in pri pogajanjih z vodilnimi s področij zdravstvenega in 

socialnega varstva. 

Proces edukacije vključuje različne metode dela, poteka postopno, in sicer glede na pacientovo starost, 

na njegovo psihično, fizično in čustveno stanje ter njegovo učno sposobnost. Program obsega vsebine, 

ki se nanašajo na postopke vstavitve in oskrbo venske valvule, pravilno hranjenje in rokovanje z 

infuzijskimi pripravki ter najpogostejše napake in možne zaplete. Priporočljivo je, da ima pacient ob 

ustni predstavitvi na voljo tudi pisna in video gradiva, saj lahko podane vsebine sam večkrat obnavlja, 

tudi ko edukator fizično ni prisoten. Osvojeno razumevanje osnovne vloge parenteralne prehrane je 

izhodišče za učenje aseptične tehnike ravnanja, pri kateri mora biti ves čas poudarek na praktičnem 

učenju (Magnay, 2000). 

Po vstavitvi venske valvule in odločitvi zdravnika za vrsto parenteralne prehrane začne medicinska 

sestra praktično usposabljati pacienta in njegovega svojca za samostojno aplikacijo terapije in za 

prepoznavanje zapletov ter ustrezno odzivanje nanje. V času hospitalizacije morajo biti razčiščene vse 

predvidljive težave in možne napake, pacient in njegovi svojci morajo dobiti odgovore na svoja 

vprašanja, ki se nanašajo na varno aplikacijo terapije, tehnične pripomočke ter distribucijo 

parenteralne prehrane na dom. Ob načrtovanem odhodu domov, ko je pacient psihično in tehnično 

dobro pripravljen, dobi načrt nadaljnje obravnave, poročilo za izbranega zdravnika, razpoložljivo 

literaturo in telefonske številke, na katerih lahko poišče pomoč 24 ur na dan (Woods, Boatwright, 

2007). 

Spremljanje pacienta 

Po odpustu domov je v prvih štiriindvajsetih urah standardni postopek telefonski klic na dom pacienta, 

nadaljnji monitoring pa poteka v rednih tedenskih intervalih. Ob menjavi Huberjeve igle v venski 

valvuli so v prvem mesecu terapije potrebne tedenske ali še pogostejše kontrole laboratorijskih 

parametrov ter spremljanje pacientovega splošnega stanja. Nadaljnje kontrole se izvajajo glede na 

pacientovo stanje po individualnem načrtu do stabilizacije presnovnega stanja. Pregledi poleg 

laboratorijskih testov vključujejo še funkcijo ledvic in jeter, oceno vnosa tekočin, količino izločenega 

urina, meritve telesne teže, bioimpedančno meritev sestave telesa, vitalnih znakov in prehranski status 

(Wengler, Thul, Staun, 2006). 

V evropskih deželah lahko sledenje presnovno stabilnih pacientov v prvem letu poteka v bolnišnici, v 

kateri se je pacient pripravljal na parenteralno prehrano na domu, v splošni bolnišnici, pri izbranem 

zdravniku ali pri izbrani agenciji, v večini centrov pa je za določenega pacienta zadolžena ena oseba, 

največkrat zdravnik ali medicinska sestra, le redko dietetik ali farmacevt. V veliko pomoč pri 

spremljanju pacienta s parenteralno prehrano na domu je lahko tudi tim na primarni ravni, saj je 

največkrat pacientu fizično lažje in hitreje dostopen (Wengler, Thul, Staun, 2006). 


Za zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege pri pacientih s parenteralno prehrano na domu na 

Onkološkem inštitutu Ljubljana izvajajo učne delavnice za ravnanje z vensko valvulo. Diplomirane 

medicinske sestre z večletnimi izkušnjami na področju oskrbe in uporabe venske valvule v učnih 

delavnicah teoretično in praktično izvajajo postopke za vstavitev atravmatske igle, odvzem venske 

krvi iz valvule, prebrizgovanje in heparinizacijo ter ravnanje z vensko valvulo v času aplikacije 

zdravilnih učinkovin, pa tudi v času, ko se venska valvula ne uporablja. 

Medicinske sestre, ki se učne delavnice udeležijo, se v času izobraževanja v okviru kompetenc 

zdravstvene nege pripravijo na samostojno izvajanje posegov in postopkov v zvezi z vensko valvulo. 

Seznanijo se s potencialnimi težavami in zapleti, v primeru katerih na Onkološkem inštitutu Ljubljana 

usposobljene medicinske sestre lahko nudijo pomoč tudi v obliki telefonskega svetovanja. 

68

Predstavljeni so tudi primeri iz prakse, v katerih je potreben posvet z zdravnikom ali pa je treba 

uporabo venske valvule vsaj začasno prekiniti. 

V letu 2009 in 2010 je bilo izvedenih 10 učnih delavnic, usposobljenih je bilo približno 80 

medicinskih sester iz različnih območij in zdravstvenih ustanov. 

Zaključek 

Parenteralna prehrana na domu povzroči pri pacientu in njegovih svojcih veliko psihosocialno 

spremembo, v katero so vključeni 24 ur na dan, zato je naloga zdravstvenega osebja, da jim predstavi 

različne možnosti, nudi pomoč in ustrezno podporo ter strokovno znanje. 

Možnost uporabe venske valvule v domačem okolju od osebja v zdravstveni negi terja nova znanja in 

pristope k oskrbi. Aplikacija parenteralne prehrane na domu ob uporabi venske valvule pacientu 

omogoča varno in kakovostno življenje v domačem okolju, saj je ta vrsta terapije v večini primerov 

doživljenjska. 

Vsak kandidat za tovrstno terapijo mora imeti možnost obravnave v multidisciplinarnem timu, ki 

vključuje strokovnjake z različnih področij ter na vseh ravneh zdravstvenega varstva. 

Literatura 

Judson K, Field J, Wengler A. Teaching Patients Home Parenteral Nutrition. In: Bozzettti F, Staun M, 

Van Gossum A, eds. Home Parenteral Nutrition. Oxfordshire: CABI; 2006: 285-91. 

Magnay S. Home parenteral nutrition. In: Hamilton H, ed. Total Parenteral Nutrition a practical guide 

for nurses. London: Churchill Livingstone; 2000: 205-17. 

Tait J. Nursing management. In: Hamilton H, ed. Total Parenteral Nutrition a practical guide for 

nurses. London: Churchill Livingstone; 2000: 137-72. 

Van Gossum A. Home Parenteral Nutrition in Europe. In: Bozzettti F, Staun M, Van Gossum A, eds. 

Home Parenteral Nutrition. Oxfordshire: CABI; 2006: 12-22. 

Wengler A, Thul P, Staun M. Monitoring Patients on Home Parenteral Nutrition. In: Bozzettti F, Staun 

M, Van Gossum A, eds. Home Parenteral Nutrition. Oxfordshire: CABI; 2006: 307-13. 

Woods S, Boatwright M. Nursing Considerations in Home Parenteral and Enteral Nutrition. In: Ireton- 

Jones C S, DeLegge M H, eds. Handbook of Home Nutrition Support. Ontario: Jones and Bartlett 

Publishers; 2007: 253-77. 

69

122C 

Pravice in dostojanstvo pacientov z demenco 

Rights and dignity of the patients with dementia 

Slavica Roljić, dipl. m. s. 

Psihiatrična klinika Ljubljana 

slavica.roljic@psih-klinika.si 

Izvleček 

Demenca je sindrom, povzročen z različnimi kroničnimi in napredujočimi boleznimi, ki prizadenejo 

možganske funkcije, vključujoč spomin, mišljenje, orientacijo, računanje, učenje in govor, ter 

posredno vplivajo na sposobnost delovanja osebe v socialnem okolju. Kognitivne omejitve običajno 

spremljajo spremembo čustvene kontrole, socialnega vedenja in motivacije. Tako pacienti ob 

omejitvah intelektualnih sposobnosti težko avtonomno uveljavljajo svoje zakonsko opredeljene 

pravice. Poleg tega pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je spoštovanje dostojanstva naloga vseh, ki 

so v stiku z obolelimi. Tako oseba pridobi vrednost, zlasti ko so posamezniki odvisni od pomoči 

drugih oseb, saj s tem lahko vplivajo na zadovoljstvo in dobro počutje pacientov. Dostojanstvo zadeva 

socialni status in enkratnost oseb v življenjskem okolju. Namen prispevka je osvetliti pravice in 

pomen dostojanstva pacientov z demenco s posebnim poudarkom na njihovem upoštevanju v klinični 

praksi. 

Ključne besede: spoštovanje pravic, zdravstvena nega, starost 

Abstract 

Dementia is a syndrome caused by different chronic and progressive diseases which affect brain 

functioning including memory, thinking, orientation, calculating, learning and speech with indirect 

effect on person's functioning in social environment. Cognitive restrictions are usually accompanied 

by changes of emotional control, social behaviour and motivation. Therefore patients with restriction 

of intellectual capacity assert their legally defined rights with difficulty. Besides there is necessary to 

consider the fact that respecting of dignity is obligation for all who contact the sick person. In this way 

the person attains some value, especially when someone is dependant on help from others and so they 

can affect on contentment and well-being of patient. Dignity matters social status and uniqueness of 

person in his life environment. Intention of this contribution is to elucidate rights and meaning of 

dignity for person with dementia by special emphasize on their consideration in clinical practise. 

Key words: respecting of rights, health care, old age 

Uvod 

Ljudje nismo samo fizična bitja, ampak tudi socialna, psihična in duhovna, zato imamo široko paleto 

svojih potreb. Demenca je zelo pogosta duševna motnja v starosti, ki posameznika pomembno ovira 

pri samostojnem opravljanju življenjskih aktivnosti in avtonomnem odločanju o sebi (Kogoj, 2011). 

Domače okolje in svojci so tisti, ki nudijo podporo in se ob tem sami soočajo s težkimi odločitvami, 

zlasti ko je namestitev v institucionalno varstvo neizbežna. Takrat je zelo pomembno, kdo in kako 

skrbi za pravice in dostojanstvo obolelih za demenco. Poznavanje bolezni in razumevanje obolelih 

oseb sta nam v veliko pomoč pri zagotavljanju in upoštevanju njihovih pravic ter ohranjanju 

človeškega dostojanstva (Šmitek, 2003; Ramovš, 2005). 

Namen prispevka je opozoriti na nekatera zakonsko opredeljena dejstva, ki zadevajo pomen 

dostojanstva in spoštovanja pravic obolelih v procesu obravnave s ciljem, da bi določene vrednote 

zaživele v praksi in bile podpora aktivnostim zdravstvene nege. 

70

Metode 

Uporabljena je bila kvalitativna metoda dela s pregledom ustreznih člankov v bibliografski bazi 

Cobbis, DikUL in v drugih bazah na svetovnem spletu ter v dostopnem knjižničnem gradivu. Ključne 

besede za iskanje so bile: pacienti, demenca, pravice, dostojanstvo. Pridobljeni so bili le trije primerni 

članki. Knjižnično gradivo je obsegalo obsežnejši nabor literature. 


Demenca je kronični napredujoč proces, povzročen z različnimi boleznimi in dejavniki, ki pomembno 

vplivajo na potek in izid. Klinični znaki bolezni se razvijajo v različnem časovnem obdobju, pri čemer 

oboleli niti ne opazijo večjih sprememb. Svojci ali osebe, s katerimi je oboleli v dnevnem stiku, so 

pomemben vir aktualnih in retrogradnih informacij (Kogoj, 2011; Knauf, 2004). Slednje zaposlenim v 

zdravstveni negi omogočajo spoznavanje biografije posameznika, njegovih izkušenj in odnosov z 

ljudmi (Kobentar, 2003; Miloševič Arnold, Mali 2005). Pacient z demenco ima osrednje mesto pri 

odločanju, informiranju, izražanju čustev in zadovoljevanju potreb, ki omogočajo vsakodnevno 

delovanje (Kobentar, 2011; Miloševič Arnold, Mali 2007; Kogoj 2011). 

Zaposleni v zdravstveni negi poudarjajo nekaj temeljnih težav, s katerimi se srečujejo pri svojem delu 

pri obravnavi obolelih za demenco. Te so: neustrezni kadrovski normativi, neusposobljenost kadra za 

zahtevno delo, psihična preobremenjenost, organizacija, zahteve svojcev in spremljajoči zapleti 

demence (Arnold Miloševič, Mali, 2005; Rihter 2011). Raziskava Arnold Miloševičeve in Malijeve 

(2005) ter Flakerja s sodelavci (2004) je ocenjevala povezave v medsebojnih odnosih, možnosti prave 

izbire, sodelovanje, osebnostni razvoj in integracijo stanovalcev z demenco v domovih starejših 

občanov. 

Medsebojni odnosi so pogosto odvisni od predbolezenskih odnosov v socialni mreži, osebnostnih 

značilnosti, samega poteka bolezenskega procesa, čustvenih dejavnikov, zagotavljanja občutkov 

varnosti ter priložnosti za kakovostno socialno izmenjavo (Rihter, 2011). V tem kontekstu pa Ramovš 

(2005) pravi, da je medsebojni odnos izmenjava med osebo, ki je obolela, in tistim, ki nudi pomoč, pri 

čemer ne smemo spregledati sožitja in pozicije moči, ki naj temelji na obojestranskem človeškem 

odnosu, v katerem vsak nekaj prejema in nekaj daje. 

Usklajeno sodelovanje in izmenjava v socialnem kontekstu nikakor ne smeta spregledati, ampak 

morata dopuščati pravo izbiro tudi obolelim glede na stopnjo demence, ter v različnih situacijah 

vsakokrat tudi preverjati, koliko njihovo stanje to dopušča. Z drugimi besedami, obolelega moramo 

aktivno vključiti v izbiro hrane in priboljškov, oblačil, urejanja financ, svobode gibanja, druženja in 

zaposlitve (Rihter, 2011; Kogoj 2011; Ramovš, 2005). Povedano se dotika dostojanstva vsakega 

posameznika in neposredno zadeva poznavanje njegovih življenjskih izkušenj, interesov in potreb 

(Mali, 2011). 

Zaposleni v zdravstveni negi naj o prej omenjenih dejavnikih razmišljajo in v svoje delo z obolelim 

vnesejo koncept spoštovanja in upoštevanja osebnega dostojanstva, saj je iz raziskave Kobentarjeve 

(2011) razvidno, da zaposleni ob sedanjih normativih premalo spoštujejo pravice do informiranosti, 

vključenosti in zasebnosti obolelih v procesu oskrbe. 

Sodelovanje obolelih v procesu oskrbe je odvisno od več dejavnikov, ki zadevajo bolezenski proces, 

zato je treba poleg strokovnjakov vključiti tudi družinske člane, saj so ti nosilna mreža, ki povezuje 

vse udeležence v procesu skrbi. Moč družine se kaže prek izkušenj vsakega njenega člana, ki s svojo 

izkušnjo z obolelim usmerja v spoštovanje identitete in dostojanstva osebe z demenco (Čačinovič 

Vogrinčič, 2011). Družinski člani prav tako potrebujejo pomoč, saj jih občutki nemoči ohromijo za 

dejavno sodelovanje, dokler niso prepričani, da je njihov svojec deležen enake stopnje oskrbe kot v 

domačem okolju Regentin (2005 po Kobentar, 2011). 

Razvoj vsakega posameznika in tudi obolelega za demenco je odvisen od interakcije med 

posameznikom in okoljem, ki vključuje tudi njegov odziv. Spodbujanje samostojnosti in odločanja o 

pomembnih dimenzijah življenja doma ali v instituciji je povezano z vseživljenjskim razvojem, ne 

glede na stopnjo demence (Frank in Konta 2005, po Kobentar 2011). Integracija obolelih v socialnem 

okolju doma ali v instituciji mora biti sestavni del obravnave, saj je človek socialno bitje in potrebuje 

ljudi za svoj razvoj (Rihter, 2011). 

V raziskavi Flakerja in sodelavcev (2004) z naslovom Delo z dementnimi osebami – priprava modela 

obravnave oseb z demenco so pogoji medsebojne izmenjave in participacije pri delu z obolelimi v 

71

instituciji ocenjeni s povprečjem 2,27 (na lestvici od 1 do 5), kar pomeni, da je sodelovanje obolelih 

omogočeno v manjši meri, na kar vpliva stopnja demence. Tako Flaker, Kresal, Mali, Miloševič 

Arnold, Rihter in Velikonja (2004) menijo, da bi osebe z demenco morale imeti zagovornika pravic, ki 

bi zastopal njihove interese in deloval v smislu izboljšanja sodelovanja. V nadaljevanju je pomembno, 

da zaposleni kažejo voljo za spremembo načina dela, ki bo prilagojen posameznikom z demenco. 

Zaposleni v zdravstveni negi morajo spremeniti odnos in način dela z obolelimi v smislu 

predpostavke, da sami najbolje vedo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo (Rihter, 2011; 

Flaker, Kresal, Mali, Miloševič Arnold, Rihter, Velikonja (2004). Stanovalci morajo imeti možnost 

izbire in sodelovanja v okviru ohranjenih sposobnosti. V zvezi z dostojanstvom sta Arnold 

Miloševičeva in Malijeva (2005) ugotavljali, ali je oseba z demenco obravnavana kot spoštovanja 

vreden človek z možnostjo rasti, ali je upoštevana zasebnost posameznika in ali obstaja 

individualiziran pristop. Zavedanje zaposlenih na teh ravneh je nizko ocenjeno, saj bolj ko je oseba 

dementna, manj ima priložnosti in je ne jemljejo kot spoštovanja vrednega posameznika (Rihter, 

2011). 

Pravice pacientov z demenco 

Člen 39. Zakona o duševnem zdravju (2008) dovoljuje, da se lahko pacient z demenco zaradi 

nezmožnosti delovanja v domačem okolju ter občutnega upada kognitivnih sposobnosti namesti v 

institucionalno varstvo. Sprememba bivalnega okolja in nepoznavanje ljudi okrog sebe v pacientu 

pogosto izzove negativna čustva, kot so jeza, žalost, jok, željo po vrnitvi domov ter odklanjanje 

sodelovanja pri oskrbi in zdravljenju. Naloga zaposlenih v zdravstveni negi pri obravnavi je 

prvenstveno razumevanje občutkov in počutja pacientov z demenco, z drugimi besedami empatično 

vživljanje v doživljanje obolelega. Zato morajo imeti zaposleni, ki skrbijo za obolele in jih negujejo, 

poleg znanja in sposobnosti predvsem radi ljudi, kazati razumevanje za njihove stiske in drugačnost, 

brez obsojanja in moraliziranja (Marinič, 2011). Marinič (2011) trdi, da lahko s takšnim pristopom 

prispevamo k spoštovanju osebnosti in ohranjanju dostojanstva. 

Dostojanstvo pacientov z demenco 

Pravni dokumenti, ki neposredno in posredno govorijo o zagotavljanju dostojanstva, so: Ustava 

Republike Slovenije (1991), Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin 

(1993), Zakon o pacientovih pravicah (Brulc, Pirc 2008), Zakon o zdravstveni dejavnosti (2005), 

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (2008). 

Dostojanstvo kot osebna vrednota vsakega posameznika ni nekaj, kar mu je dano, ampak mora biti 

tudi priznano s strani drugih oseb. Izguba osebnega dostojanstva za posameznike predstavlja duševno 

bolečino in trpljenje, kar tudi vpliva na njegovo zadovoljstvo in samouresničitev (Marinič, 2011). 

34. člen Ustave republike Slovenije (1991) zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva, medtem ko 

35. člen govori o nedotakljivosti in duševni celovitosti ter o osebnih pravicah. Četrti člen Kodeksa 

etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (2008) se glasi: »Medicinska sestra 

spoštuje dostojanstvo in zasebnost pacienta v vseh stanjih zdravja, bolezni in ob umiranju.« Od tu 

izhaja dolžnost osebja spoštovati dostojanstvo in individualnost pacienta. Dvanajsti člen Zakona o 

duševnem zdravju določa: »Osebi se v času zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom v 

varovalnem oddelku in v nadzorovani obravnavi zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in 

temeljnih svoboščin, zlasti njene osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti.« 

Dostojanstvo je nedeljiva in neprenosljiva socialna kategorija, ki definira predvsem dvoje: položaj in 

vrednost posameznika kot nosilca dostojanstva v javnosti ter značilnost, s katero ljudje izkazujejo 

notranjo vrednost (Marinič, 2011). V klinični praksi je svoboda odločanja obolelih za demenco 

pogosto povezana z dostojanstvom, ki ga ne sme odtujiti nobena avtoriteta Tako se pri obolelih za 

demenco postavlja vprašanje, kako zagotoviti spoštovanje dostojanstva, ko sami niso več sposobni 

odločanja zaradi omejenih sposobnosti (Bachnmeier, 2009 Bachnmeier, 2007). 

V svetu se strokovnjaki tudi pri obolelih za demenco vse bolj zavedajo človekovega dostojanstva 

(Bachmeier, 2009), ki je nedotakljiva pravica. Dostojanstvo in spoštovanje imata v starosti zelo visoko 

vrednost, posebej ko so prisotne omejitve v samostojnem delovanju. Nekatere teze (Püllen, 2010; Abt- 

Zegelin, Beinstein, Schnell, 2010) o človekovem dostojanstvu poudarjajo, da je dostojanstvo povezano 

z eksistenco, ki je podlaga za enakost vseh ljudi, saj predstavlja mejo za pravno ureditev. Poleg tega pa 

72

se dostojanstvo konkretno dotika možnosti in priložnosti za avtonomno odločanje in ravnanje ter 

zadeva etično ravnanje in delo v zdravstveni negi. Kadar je to omejeno, še zlasti pri obolelih za 

demenco, je v korist in zaščito pravic postavljen skrbnik ali zastopnik, ki odloča v imenu obolelega. 

Pri tem mora biti realizirana določena stopnja oskrbe, varovana intimnost in varnost posameznika, kar 

predstavlja prakso zdravstvene nege. V zdravstveni negi spoštujemo življenjske izkušnje posameznika 

in izkoristimo vse vire informacij za določanje stopnje spremljanja obolelih in potrebnih pomoči 

(Bachmeier, 2009). Oboleli za demenco pa so deležni posebne pozornosti, saj moralno ravnanje ne 

sme biti okrnjeno, ker to predstavlja humano nalogo zdravstvene nege (Püllen, 2010; Arnold 

Miloševič, Mali 2005). 

Moramo opozoriti, da se tudi pacienti z demenco lahko odločajo in izražajo v okviru svojih ohranjenih 

sposobnosti. Znanstveniki opozarjajo, da spoštovanje dostojanstva predstavlja test humanosti v 

določeni družbi ter da kognitivne omejitve, odvisnost od drugih in pomanjkljiva samostojnost prav 

tako pripadajo človeku in pomagajo k ohranjanju zavesti biti človek z enim samim ciljem – ne le 

storiti nekaj zanj, temveč biti z njim (Püllen, 2010 Arnold Miloševič, Mali, 2005). 

Razprava 

Število starejših v naši družbi se nenehno zvišuje, posledično pa tudi število oseb z demenco, ki 

potrebujejo obravnavo zaradi upada sposobnosti za izvajanje življenjskih aktivnosti in zmožnosti 

delovanja v domačem okolju. Z namestitvijo obolelih v institucijo se svojci obolelega srečujejo z 

različnimi težavami, kot so vključevanje osebe z demenco v novo okolje in med neznane ljudi, pa tudi 

sami prestajajo stisko zaradi bolezni svojca. Zdravstvena nega, kot interdisciplinarno področje 

obravnave obolelih za demenco, mora z zaposlenimi delavci in sodelavci slediti sodobnim pristopom 

pri obravnavi, ki niso ozko vezani le na medicinski pristop. 

Obravnava obolelih temelji na ustvarjanju medsebojnih odnosov med vsemi udeleženci v tem procesu, 

vključujoč svojce kot aktivne sogovornike in pomočnike za bolj kakovostno življenje njihovih 

bližnjih. Stopnja bolezni močno vpliva na samostojnost osebe z demenco ter njeno prilagajanje na 

spremembe delovanja v novem okolju ter sprejemanje potrebne pomoči. Kadar bolezen prizadene 

kognitivne sposobnosti posameznika do takšne stopnje, da oseba ni zmožna samostojnega voljnega 

odločanja o svojih pravicah, smo kljub temu dolžni poskrbeti, da posameznik ni prikrajšan za svoje 

pravice, avtonomijo, dostojanstvo in zasebnost. 

Dostojanstvo kot neprecenljiva vrednota vsakega živega bitja je pogosto spregledano, tudi zaradi 

pomanjkanja znanja zaposlenih, rutinskega opravljanja del, prehitrega odločanja namesto pacienta ter 

omejitev pri izbiri osebja. 

Razmišljanje gre v smer razpravljanja o izvajanju aktivnosti zdravstvene nege in položaju subjekta kot 

prejemnika pomoči. Ali se vprašamo, ob vsaki obravnavi, kolikšne so ohranjene sposobnosti 

posameznika, da samostojno izvaja življenjske aktivnosti? Z drugimi besedami: koliko pomoči 

potrebuje posameznik za uspešno obvladovanje življenjskih nalog brez prehitrega odločanja, kaj je 

zanj najbolje? Koliko in kako informiramo obolelega za demenco, da bi se vključeval in odločal o 

izvedbi določene intervencije, npr. o menjavi plenice, kopanju, času vstajanja, obrokih hrane in času 

obiskov? Postavlja se vprašanje, ali v zdravstveni negi razmišljamo o alternativnih možnostih za 

razreševanje težav v zdravju, kot na primer dovoliti nespečemu bolniku, da zaspi na tleh, ali tistemu, 

ki ne zmore uporabljati pribora, da je s prsti. 

Omenjeni primeri usmerjajo našo pozornost na spoštovanje pacientove volje, zagotavljanje varnosti in 

dosego končnega cilja z zadovoljevanjem življenjskih potreb, ne da bi prizadeli njegovo osebnost in 

dostojanstvo. 

Sklep 

Oboleli za demenco ima osrednjo vlogo v zdravstveni negi in oskrbi, ki mora biti usmerjena na 

ohranjanje sposobnosti samostojnega izvajanja temeljnih življenjskih aktivnosti ob ustrezni podpori 

zaposlenih. Zavedati se moramo, da so nujne spremembe zlasti pri načrtovanju zdravstvene nege na 

osnovi ocene individualnih sposobnosti. Vsaka aktivnost naj bo premišljena in pretehtana tudi v smeri 

vključevanja pacienta s spoštovanjem zasebnosti ter dostojanstva. Razumevanje obolelega, z vsemi še 

ohranjenimi sposobnostmi, bomo pokazali tako, da se vživimo v njegovo sprejemanje situacije, 

vključno z alternativnimi možnostmi za reševanje nastalih težav. Za zaposlene v zdravstveni negi to 

pomeni izstopiti iz institucionalnih okvirjev in rutinskega izvajanja aktivnosti ter oblikovati ustrezen 

73

individualni pristop po meri obolelega. Cilj naših prizadevanj je vedno zadovoljstvo pacienta in 

njegovih svojcev v procesu obravnave. 

Literatura: 

Abt-Zegelin A., Beinstein Ch., Schnell M.W. Die neue Charta der Patientenrechte. Anmerkungen aus 

Sicht der Pflegewissenschaft. Dostopno na svetovnem spletu: 

http://www.patientenedukation.de/archives/11.php dne 23.11.2010. 

Arnold Miloševič V, Mali J. Skrb za starejše z demenco v slovenskih domovih starejših občanov. In: 

Velikonja I, eds. 4. Psihogeriatrično srečanje. Zdravstveni, pravni in socialni vidiki obravnave oseb z 

demenco. Lipica: Spominčica – Slovensko združenje za pomoč pri demenci; 2005: 50–65. 

Bachmeier, H. Menschenwürde bei Demenz. Terzianum Stiftung, 2007. 

Bachmeier H. Würde ist unteilbar und unafhebbar. Curaviva 2009. (4): 30–32. 

Brulc U., Pirc M. N. Zakon o pacientovih pravicah.Ljubljana: GV Založba, 2008. 

Čačinovič Vogrinčič G. Star človek z demenco in njegova družina. In: Mali J, Miloševič Arnold V, 

eds. Demenca – izziv za socialno delo; 2011: 51–61. 

Flaker V, Kresal B, Mali J, Miloševič Arnold V, Rihter L, Velikonja I. Delo z dementnimi osebami – 

priprava modela obravnave oseb z demenco. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; 2004. 

Knauf AF. Demenz und pflegende Angeörige. Eine Intervention zur Steigerung Lebenqualität vom 

pflegenden Angehörige [doktorska disertacija]. Köln: Heilpädagogischen Fakultät. 

Kobentar R. Modeli obravnave oseb z demenco v domovih starejših občanov [doktorska disertacija]. 

Ljubljana: Univerza v Ljubljani; 2011. 

Kobentar R. Socialni odnosi v starosti [magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; 2003. 

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije – 2005. Dostopno na: 

http://www.dmszt-nm.si/media/pdf/kodeks_etike.pdf (15. 3. 2011). 

Kogoj A. Značilnosti in razvoj demence. In: Mali J, Miloševič Arnold V, eds. Demenca – izziv za 

socialno delo; 2011: 15–22. 

Mali J. Socialno delo z osebami z demenco. In: Mali J, Miloševič Arnold V, eds. Demenca – izziv za 

socialno delo; 2011: 37–50. 

Marinič M. Zdravstveni podatki med stroko in zakonom. In: Marinič m, Kobentar R, eds. Varovanje 

osebnih podatkov pacientov v praksi. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana; 2011: 9–19. 

Püllen R. Demenz–Angriff auf die Menschenwürde? Dostopno na: 

http://www.schattenblick.de/infopool/medizin/fakten/mz2et779.html (10. 12. 2010). 

Ramovš J. Etična vprašanja pri medgeneracijskem sožitju s človekom z demenco. In: Velikonja I, eds. 

4. Psihogeriatrično srečanje. Zdravstveni, pravni in socialni vidiki obravnave oseb z demenco. Lipica: 

Spominčica – Slovensko združenje za pomoč pri demenci; 2005: 107–116. 

Rihter L. Dejavniki pomembni za sožitje osebe z demenco. In: Mali J, Miloševič Arnold V, eds. 

Demenca – izziv za socialno delo; 2011: 91–115. 

Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr).Ur. l. RS, 77/2008. Dostopno na http:/www.uradni– 

list.si/1/objava.jsp?stevilka=3448&urlid=200877. 

74

PRISPEVKI 

Vseživljensko učenje 

75

132A 

Pridobljene kompetence v času študija zdravstvene nege na Visoki šoli za 

zdravstveno nego Jesenice – vidik medicinsko-tehničnih posegov 

Aquired competences in the time of study nursing care at College of nursing Jesenice - aspect of 

technical medical interventions 

Janita Tepina 

Diagnostični center Bled, absolventka izrednega študija na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice 

doc. dr. Brigita Skela Savič 


huanitat@gmail.com 

Izvleček 

Izhodišča: Po Bolonjski direktivi so študenti zdravstvene nege po končanem študiju in opravljeni 

diplomi pripravljeni za samostojno delo brez pripravništva. Namen raziskave je bil predstaviti 

usposobljenost študentov za opravljanje medicinsko-tehničnih posegov in pri njihovem izvajanju 

ugotoviti napredek v znanju. 

Metode: V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop, z neeksperimentalnim dizajnom. 

Podatke za potrebe raziskave smo zbrali s strukturiranim anketnim vprašalnikom, sestavljenim iz več 

sklopov. Uporabili smo namenski vzorec med študenti 1. in 3. letnika dodiplomskega študija 

zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 99 

od 163 študentov, kar predstavlja 60,7 % realizacijo vzorca. 

Rezultati: Najpogostejši motivi za vpis na študij so »želja po nadaljnjem šolanju« (PV=4,2), 

»izvajanje medicinsko-tehničnih posegov« (PV=4,2), napredovanje na delovnem mestu (PV=4,1) in 

pridobitev večjega obsega kompetenc (PV=4,0). Gledano v celoti študenti tretjega letnika pomembno 

bolje ocenjujejo svoje znanje (p=

Methods: A quantitative research approach was used, with non-experimental design and descriptive 

method. Data for the empirical part was collected based on a structured questionnaire. The purposive 

sample included first- and third-year undergraduate nursing students from the College of Nursing 

Jesenice. The response rate was 60.7 %, with 99 out of 163 students returning their questionnaires. 

Results: Most frequently stated reasons for enrolling in the study program included »the desire for 

additional studies« (M=4.2), »a chance to perform technical medical interventions« (M=4.2), »career 

advancement« (M=4.1), and »the possibility to acquire new competences« (M=4.0). Overall, the 3 rd 

year students appraise their knowledge significantly higher (p=

vprašalnik je bil anonimen, narejen v elektronski obliki, kar omogoča storitev spletne pošte Gmail – 

Google documents. Raziskava je potekala od 20. 7. 2010 do 27. 9. 2010. 

Opis instrumentarija 

Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz več sklopov, oblikovanih na podlagi izsledkov iz literature. Prvi 

sklop je zajemal demografske podatke, drugi je bil namenjen ugotavljanju spodbude za nadaljnje 

šolanje oziroma študij. S tretjim sklopom smo želeli ugotoviti, zakaj je izvajanje medicinsko-tehničnih 

posegov študentom pomembno. Sledil je sklop, kjer smo izpostavili 25 medicinsko-tehničnih posegov, 

za katere smo želeli ugotoviti dejansko pridobljene kompetence študentov po njihovi oceni. 

Anketiranci so odgovarjali na lestvici od 1 do 5, kjer je 5 pomenilo največje strinjanje, 1 pa najmanjše 

strinjanje s trditvijo. 

Zanesljivost zbranih podatkov posameznih sklopov vprašanj je presegala prag 0,6. 

Opis vzorca 

Vzorec je bil izbran namensko. Raziskava je zajemala redne in izredne študente 1. in 3. letnika na 

VŠZN Jesenice. Po elektronski pošti je bila na 163 naslovov poslana anketa. Vključenih je bilo 56 

rednih in 49 izrednih študentov prvega in 34 rednih ter 24 izrednih študentov tretjega letnika. Na 

anketni vprašalnik je odgovorilo 99 anketirancev, kar predstavlja 60,7 % realizacijo vzorca. Med njimi 

je bilo 86 (86,9 %) žensk in 13 (13,1 %) moških. 54 (54,5 %) je bilo rednih in 45 (45,5 %) izrednih 

študentov. Največ odgovorov smo prejeli od študentov prvega letnika 71 (71,7 %) od študentov 

tretjega pa 28 (28,3 %). Večina (88,9 %) anketiranih je imela zaključeno srednjo zdravstveno šolo, 

ostali (11,1 %) pa drug štiriletni srednješolski program (splošno gimnazijo, ekonomsko gimnazijo, 

vzgojiteljsko srednjo šolo, zobotehnično srednjo šolo). 

Opis obdelave podatkov 

Opis vzorca je podan na podlagi frekvenčne in odstotne porazdelitve vrednosti. Pri posameznem 

sklopu meritev so za vse pripadajoče dejavnike izračunani povprečna vrednost (PV), standardni 

odklon (SO) in modus (M). Primerjava ocen o pridobljenem znanju je izračunana na podlagi t-testa za 

neodvisne vzorce. Rezultati so bili analizirani s pomočjo programa SPSS, verzija 15.0. 

Rezultati 

S postavljenimi trditvami smo ugotavljali razlog za vpis na visoko šolo. Ugotovili smo, da so se 

anketiranci odločali za nadaljevanje šolanja zaradi: »želje po izpolnjevanju in usposabljanju«, 

»boljšega delovnega mesta« (PV = 4,4), »želje po nadaljnjem šolanju« (PV=4,2), »izvajanja 

medicinsko-tehničnih posegov« (PV=4,2), »napredovanja na delovnem mestu« (PV=4,1) in 

»pridobitve večjega obsega kompetenc« (PV=4,0). Manj so se za študij odločali zaradi »mentorstva 

študentom« (PV=2,9), »raziskovalnega dela« (PV=2,7) in »manj dela ob pacientu« (PV=1,8). 

Naslednji sklop trditev je bil namenjen ugotavljanju pomembnosti izvajanja medicinsko-tehničnih 

posegov. Najvišjo povprečno vrednost so dosegle trditve: »na delovnem mestu me bodo prepoznali kot 

dobro medicinsko sestro/zdravstvenika, če bom usposobljen/a v izvajanju medicinsko-tehničnih 

posegov« (PV=3,9), »učitelji na šoli so me usmerjali v pomembnost celostnega pristopa do pacienta« 

(PV=3,9) in »zdravstvena nega ima svoje lastne kompetence v procesu obravnave pacienta« (PV=3,9). 

Naslednje trditve z nizkimi povprečnimi vrednostmi (PV

svoje znanje pri asistenci – sodelovanju pri diagnostičnih preiskavah (PV=2,9), pri sodelovanju pri 

punkciji arterije za plinsko analizo (PV=2,9), pri uvajanju nasogastrične sonde (PV=2,8), pri 

vstavljanju subkutane kanile (PV=2,6), pri menjavi sistema torakalne drenaže (PV=2,5), pri cepljenju 

otroka (PV=2,1) in pri odvzemu krvi iz pete (PV=1,8). 

Pri primerjavi ocen med prvim in tretjim letnikom so bile največje razlike v oceni pridobljenih znanj 

ugotovljene pri izvedbi EKG (p

Robinson S, Griffiths P. Nursing education and regulation: international profiles and perspectives. 

National nursing research unit. London: Florence Nightingale School of Nursing & Midwifery; King´s 

College London; 2007. Dosegljivo na: 

http://www.kcl.ac.uk/content/1/c6/03/07/33/NurseEduProfiles.pdf (23. 1. 2011). 

Skela Savič B. Vplivni dejavniki za razvoj zdravstvene nege kot znanstvene discipline. In: Majcen 

Dvoršak S, Kvas A, Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D, eds. Zbornik predavanj in posterjev [CD 

ROM] 7. kongresa zdravstvene in babiške nege, Ljubljana, 11.–13. maj 2009. Ljubljana: Zbornica 

zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in 

zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009. 

Skela Savič B, Mežik Veber M, Romih K, Kastelic M, Skinder Savić K, Filej B, et al. Zbir intervencij 

v zdravstveni negi za klinično usposabljanje – vodnik za študente in mentorje. Jesenice: Visoka šola za 

zdravstveno nego; 2009. 

Skela Savič B, Kaučič BM, eds. Študij za poklic prihodnosti – postanite diplomirana medicinska sestra 

/ diplomirani zdravstvenik: Informativna publikacija za bodoče študentke in študente Visoke šole za 

zdravstveno nego Jesenice. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2010. 

Železnik D. Kompetencam na pot. Obzor Zdr N 2008; 42 (3): 165–7. 

80

132B 

Bibliometrična analiza citiranja obzornika zdravstvene nege v časopisu 

samem 

Bibliometric analysis of the slovenian nursing review citation in the journal itself 

mag., Ema Dornik, viš. med. ses., prof. zdr. vzg. , 

Obzornik zdravstvene nege, uredništvo 

pred. Andreja Mihelič Zajec, viš. med. ses., univ. dipl. org. 

Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Oddelek za zdravstveno nego 

ema.dornik@guest.arnes.si 

Izvleček 

Izhodišča: Obzornik zdravstvene nege izhaja neprekinjeno od leta 1967. Za zdravstveno in babiško 

nego je diseminacija slovenskega strokovnega in znanstvenega znanja izjemnega pomena. Znano je, 

da je citiranost pokazatelj odmeva na raziskovalno delo ter mera za kakovost strokovno-znanstvene 

publikacije. 

Metode: Bibliometrična analiza citiranja Obzornika zdravstvene nege v časopisu samem je narejena 

na objavljenih člankih od leta 2006 do 2010. V analizo je zajetih 117 člankov iz rubrike »Članki«, ki 

so bili objavljeni v 19 izdanih številkah. Podatki so zbrani na osnovi pregleda tiskanih izdaj in iskanja 

besednega niza »Obzor Zdr N« v poglavju Literatura. 

Želeli smo ugotoviti, ali je opazen jasen trend pri navajanju »Obzor Zdr N« – glede na to, da je Javna 

agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije na svoj seznam mednarodnih bibliografskih 

baz podatkov, ki se upoštevajo pri kategorizaciji znanstvenih publikacij, leta 2007 dodala Cumulative 

Index to Nursing and Allied Health Literature (CINAHL), v katerega je časopis vključen. Zanimalo 

nas je, ali se je povečalo citiranje časopisa tudi zaradi dostopnosti vse več celotnih besedil v 

digitalnem arhivu. 

Rezultati: Analizirani članki so objavljeni na skupaj 896 straneh. Po tipologiji je: 64 % izvirnih 

znanstvenih, 15 % preglednih znanstvenih in 21 % strokovnih člankov. Tipologijo člankov smo v letih 

2008–2010 povzeli po tipologiji, ki jo določa uredništvo in je v skladu s Tipologijo dokumentov/del za 

vodenje bibliografij v sistemu COBISS. Tipologijo dokumentov za obdobje 2006–2007 smo povzeli 

po bibliografiji serijskih publikacij. V poglavju Literatura je objavljenih 2970 referenc, med katerimi 

je 91 citiranj Obzornika zdravstvene nege, kar predstavlja 3,06 %. V analizo niso zajeti »Viri« ali 

»Drugi viri«, ki so se pojavili v poglavju Literatura. Povprečje povprečij je pokazalo, da je v 

posamezni številki objavljenih 6 člankov. Prisoten je pozitiven trend v pogostosti citiranja Obzornika 

zdravstvene nege. Povprečno število referenc se je v opazovanem obdobju, v primerjavi s podobno 

analizo v obdobju 2002–2006, ko je bilo v člankih citirano povprečno 20 referenc, povečalo na 25,4. 

Minimalno št. referenc je 3, maksimalno 87. 

Razprava in zaključki: Iskali smo le »Obzor Zdr N«, ki je okrajšava za ime časopisa med letoma 

1994 in 2010, saj je pričakovati, da se v člankih citira novejša literatura. Analiza je pokazala, da je 

prisoten pozitiven trend v citiranju Obzornika zdravstvene nege v časopisu samem. Časopis kljub 

»lokalnosti« pridobiva značilnosti »velikih« časopisov, saj se uredništvo nenehno trudi za dvig 

kakovosti. Koraki k digitalizaciji vsebin in ponudbi vedno več celotnih besedil na spletni strani 

časopisa ter v Digitalni knjižnici Slovenije (dLib) bodo prave rezultate verjetno pokazali v večji 

časovni oddaljenosti, zato bo bibliometrično analizo citiranja treba ponoviti. 

Ključne besede: strokovno-znanstveni časopis, bibliometrija, citiranje, periodika, raziskovanje 

81

Abstract 

Introduction: The Slovenian Nursing Review has been published since 1967. The dissemination of 

the Slovenian professional and scientific knowledge proves to be extremely vital for nursing and 

midwifery care. It is known that the citation index affects research work and measures the quality of 

the scientific publication/journal. 

Methods: Bibliometric analysis of the Slovenian Nursing Review citation in the journal itself was 

carried out on the published articles between 2006 and 2010. The analysis covers 177 articles 

published in the section Articles, which were published in 19 issues of the journal. The data were 

collected on the basis of the examination of the printed issues and a searched string »Obzor Zdr N« in 

the chapter Literature. We wanted to determine whether the trend of the citation of the Slovenian 

Nursing Review is evident as CINAHL (Cumulative Index to Nursing and Allied Health Literature), in 

which the Slovenian Nursing Review is cited, was added to the Slovenian Resarch Agency list of 

international bibliographic data bases. Also, the resarch aims to determine whether the citation index 

of the Slovenian Nursing Review increased due to an accessible full text digital archive. 

Results: The analysed articles were published on 896 pages. Regarding their typology, they can be 

classified as follows: 64% original scientific articles, 15% review articles and 21% professional 

articles. The articles between 2008 and 2010 were classified according to the editorial policy, which is 

in line with the typology of documents/works for bibliography management in COBISS (Slovenian 

Co-operative Online Bibliographic Systems and Services). The articles between 2006 and 2007 were 

classified according to serial publications. 2.970 references were published in the chapter Literature. 

91 of them (i. e. 3.06%) cite the Slovenian Nursing Review. The analysis does not include »Sources« 

and »Other sources«, which appeared in the chapter Literature. The average of averages shows that an 

individual issue publishes 6 articles; a positive trend is evident in the Slovenian Nursing Review 

citation. In comparison to a similar analysis carried out between 2002 and 2006, when 20 references 

were cited on average, the average number of references in the observed period increased to 25.4. The 

minimal number of references is 3, the maximum 87. 

Discussion and conclusions: As it can be expected that the articles cite updated literature, only the 

Slovenian Nursing Review was searched; this is a title that the journal has been carrying between 1994 

and 2010. The analysis of the citation of the Slovenian Nursing Review in the journal itself shows that 

a positive trend can be observed. Despite the journal's locality, the Slovenian Nursing Review has 

been developing and gaining on characteristics of 'important and big' journals, as the editorial has been 

trying to improve its quality. The effects and results of the journal's steps towards the digitalization of 

the content and access to full text articles on the journal web page and in the Slovenian Digital Library 

(dLib) will probably be seen in long term. The bibliometric analysis of the journal's citation will 

therefore have to be rerun in the future. 

Key words: professional-scientific journal; bibliometrics; citation; periodicals; research 

Izhodišča 

Obzornik zdravstvene nege je strokovno-znanstveni časopis Zbornice zdravstvene in babiške nege 

Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 

Objavlja izvirne in pregledne znanstvene članke, strokovne članke, novosti, pobude in izkušnje s 

strokovnih področij zdravstvene in babiške nege. Prispevki obravnavajo prakso, izobraževanje, 

menedžment in raziskovanje ter spodbujajo zdravje posameznika, družine, skupine in skupnosti. 

Objavlja prispevke, ki z interdisciplinarnostjo pomembno prispevajo k profesionalnemu razvoju 

zdravstvene nege in babištva. 

Leta 1967 je izšla prva številka Zdravstvenega obzornika, strokovnega glasila medicinskih sester in 

zdravstvenih tehnikov, ki se je leta 1994 preimenoval v Obzornik zdravstvene nege. Kot predhodnik 

Zdravstvenega obzornika (Zdrav Obzor) je od leta 1954 do 1961 izhajalo strokovno-informacijsko 

glasilo Medicinska sestra na terenu (Obzornik, 2011). 

Za zdravstveno in babiško nego je diseminacija znanja izjemnega pomena. Znano je, da je citiranost 

pokazatelj odmeva na raziskovalno delo ter mera za kakovost strokovno-znanstvene publikacije. 

Vedno več je bibliometričnih analiz, ki spremljajo trende v objavljanju in raziskovanju na področju 

zdravstvene nege in opozarjajo na pomembnost spremljanja tega področja za razvoj klinične prakse, 

82

pa tudi za raziskovanje v zdravstveni negi (Smith, Hazelton, 2008; Dornik, 2002; 2007; Potempa, 

Redman, Anderson, 2008). 

Metode 

Bibliometrična analiza citiranja Obzornika zdravstvene nege v časopisu samem je narejena na 

objavljenih člankih v letih od 2006 do 2010. V analizo je zajetih 117 člankov iz rubrike »Članki«, ki 

so objavljeni v 19 izdanih številkah (Razpredelnica 1). Podatki so zbrani na osnovi pregleda tiskanih 

izdaj in iskanja besednega niza »Obzor Zdr N« v poglavju Literatura v člankih digitalnega arhiva, 

shranjenih v pdf (portable document format). Citiranj starejših letnikov Zdrav Obzor v analizo nismo 

vključili. 

Razpredelnica 1: Izdane številke Obzornika zdravstvene nege med 2006 in 2010 

Leto Letnik Izdane številke 

2006 40 1+2+3+4 

2007 41 1+2/3+Supl. 1 

2008 42 1+2+3+4 

2009 43 1+2+3+4 

2010 44 1+2+3+4 

Z analizo citiranih virov smo želeli ugotoviti, ali je opazen jasen trend pri navajanju Obzornika 

zdravstvene nege – glede na to, da je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije 

(ARRS) na svoj seznam mednarodnih bibliografskih baz podatkov, ki se upoštevajo pri kategorizaciji 

znanstvenih publikacij, leta 2007 dodala CINAHL, v katerega je Obzornik zdravstvene nege vključen. 

Zanimalo nas je, ali se bo pokazal vpliv dostopnosti vse več celotnih besedil v digitalnem arhivu tudi 

na pogostejše citiranje časopisa samega. 

Rezultati 

Članki, zajeti v analizo, so objavljeni na skupaj 896 straneh. Zastopanost tipologije med analiziranimi 

članki je prikazana na sliki 1. 

Slika 1: Tipologija člankov 

15% 

21% 1.01 - izvirni znanstveni članek 

64% 

1.02 - pregledni znanstveni članek 

1.04 - strokovni članek 

Tipologijo člankov smo za obdobje 2008–2010 povzeli po tipologiji v članku, ki jo določa uredništvo 

in je v skladu s Tipologijo dokumentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS. Tipologijo 

dokumentov za obdobje 2006–2007 smo povzeli po bibliografiji serijskih publikacij, ki je dostopna na 

spletni strani (Bibliografija, 2011). V poglavju Literatura je objavljenih 2970 referenc, med katerimi je 

91 citiranj Obzor Zdr N, kar predstavlja 3,06 % vseh referenc. V letu 2006 je Obzor Zdr N citiran 14krat, 

v letu 2007 24-krat, v letu 2008 5-krat, v 2009 19-krat in v 2010 29-krat. V analizo niso zajeti 

»Viri« ali Drugi viri«, ki so se pojavili v poglavju Literatura. Povprečje povprečij je pokazalo, da je v 

83

posamezni številki objavljenih 6 člankov, torej je prisoten pozitiven trend v citiranju. Trend v 

povečevanju skupnega števila referenc je vsesplošen pojav (De Groote, Barrett, 2010; Dornik, 2002; 

2007) in Obzornik zdravstvene nege ni izjema. Povprečno število referenc se je v opazovanem 

obdobju, v primerjavi s podobno analizo v obdobju 2002–2006, ko je bilo v člankih citirano 

povprečno 20 referenc (Dornik, 2007), povečalo na 25,4. Minimalno število referenc je 3, maksimalno 

87. V zadnjih dveh letih se je povečalo skupno število citiranj Obzornika zdravstvene nege. Da so 

bibliometrične analize aktualne in v porastu ter da so pokazatelj razvoja znanstveno-raziskovalnega 

dela tudi na področju zdravstvene nege, potrjujejo številne raziskave (Ergul et al., 2010; Smith, 

Hazelton; 2008; Higgins, Farrelly, 2007; Urquhart, 2006; Dornik, 2002). 


V analizo smo vključili le »Obzor Zdr N«, ki je okrajšava za časopis v obdobju od 1994 do 2010, saj 

je pričakovati, da se v člankih citira novejša literatura. Prava časovna mera za spremljanje citiranosti je 

dve leti ali več, zato je od pomembnih mejnikov v izdajanju Obzornika zdravstvene nege (vključitev 

CINAHL-a na seznam ARRS in gradnja digitalnega arhiva ter dostop naročnikov – fizičnih oseb do 

vseh vsebin) preteklo premalo časa, da bi se jasen trend citiranj »Obzor Zdr N« v posameznem članku 

že pomembno kazal. Izkazalo se je, da se je skupno število citiranj Obzornika zdravstvene nege v 

zadnjih dveh letih povečalo, saj predstavlja 52,74 % vseh citiranj »Obzor Zdr N« in morebiti lahko to 

delno pripišemo dostopnosti člankov v digitalnem arhivu na spletni strani časopisa. Podrobnejše 

analize citiranj »Obzor Zdr N« nismo naredili, saj je prosto dostopen digitalni arhiv s štiriletnim 

embargom. S podobnim zanimanjem sta De Groote in Barrett (2010) odkrivali povezanost med 

citiranostjo in številom referenc ter z večjo dostopnostjo online časopisov na področjih zdravstvene 

nege, zobozdravstva in farmacije. Izpostavljata, da so k temu zagotovo pripomogle online dostopne 

baze podatkov, kot so: PubMed, CINAHL, Web of Science, EMBASE (Excerpta Medica Database). 

Obzornik zdravstvene nege kljub »lokalnosti« pridobiva značilnosti »velikih« časopisov, saj se 

uredništvo nenehno trudi za dvig kakovosti (navodila avtorjem prispevkov so pripravljena v skladu z 

ICJME (International Committee of Medical Journal Editors – Uniform Requirements for Manuscripts 

Submitted to Biomedical Journals); dosledno upoštevanje pravilnega navajanja literature; opremljanje 

referenc s podatki o DOI (Digital Object Identifier) in PMID (PubMed Unique Identifier); 

zagotavljanje anonimnosti avtorjev in recenzentov v uredniškem postopku, gradnja digitalnega arhiva, 

možnost dostopanja naročnikov – fizičnih oseb do vseh objavljenih člankov). Koraki k digitalizaciji 

vsebin Obzornika zdravstvene nege in ponudbi celotnih besedil na spletni strani časopisa ter v 

Digitalni knjižnici Slovenije (dLib) (Digitalna, 2011) bodo prave rezultate verjetno pokazali v večji 

časovni oddaljenosti, zato bo bibliometrično analizo citiranja treba ponoviti. 

Literatura 

Bibliografija serijskih publikacij. 2011. Dostopno na: http://splet02.izum.si/cobiss/BibSerial.jsp?init=t 

(25. 2. 2011). 

De Groote SL, Barrett FA. Impact of online journals on citation patterns of dentistry, nursing, and 

pharmacy faculty. J Med Libr Assoc. 2010; 98 (4): 305–8. Dostopno na: 

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2947137/?tool=pubmed (22. 2. 2011). 

Digitalna knjižnica Slovenije. 2011. Dostopno na: http://www.dlib.si (22. 2. 2011). 

Dornik E. Bibliometrični pregled Obzornika zdravstvene nege. Obzor Zdr N: 2007; 41 (supl. 1): 83– 

92. 

Dornik E. Vpliv sprememb v izobraževanju medicinskih sester v Sloveniji na objavljanje v njihovem 

strokovnem glasilu [magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; 2002: 51– 

60, 64–6. 

Ergul S, Ardahan M, Temel AB, Yildirim BO. Bibliometric review of references of nursing research 

papers during the decade 1994–2003 in Turkey. Int Nurs Rev. 2010; 57 (1): 49–55. 

Higgins A, Farrelly M. Peer-reviewed publication output of psychiatric nurses in the Republic of 

Ireland. J Psychiatr Ment Health Nurs. 2007; 14 (5): 495–502. 

84

Obzornik zdravstvene nege: predstavitev. 2011. Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/ 

(22. 2. 2011) 

Potempa KM, Redman RW, Anderson CA. Capacity for the advancement of nursing science: issues 

and challenges. J Prof Nurs. 2008; 24 (6): 329–36. 

Smith DR, Hazelton M. Bibliometrics, citation indexing, and the journals of nursing. Nurs Health Sci. 

2008; 10 (4): 260–5. 

Urquhart C. From epistemic origins to journal impact factors: What do citations tell us? Int J Nurs 

Stud. 2006; 43 (1): 1–2. 

85

132E 

Spletna metrija obzornika zdravstvene nege 

Web metrics of the slovenian nursing review 

pred. Andreja Mihelič Zajec, viš. med. ses., univ. dipl. org. 

Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Oddelek za zdravstveno nego 

mag. Ema Dornik, viš. med. ses., prof. zdr. vzg 

Obzornik zdravstvene nege, uredništvo 

andreja.mihelic@zf.uni-lj.si 

Izvleček 

Izhodišča: Spletna stran Obzornika zdravstvene nege je bila maja 2008 prenovljena z namenom večje 

uporabnosti, prepoznavnosti ter podpore pri strokovnem in/ali znanstvenem delu medicinskih sester, 

babic, študentov zdravstvene in babiške nege ter ostalih strokovnjakov, ki so multidisciplinarno vezani 

na zdravstveno in babiško nego. V ta namen uredništvo ob novejših številkah na spletni strani gradi 

digitalni arhiv celotnih besedil objavljenih člankov. V opazovanem obdobju so dostopna besedila od 

leta 1982 do leta 2006. Namen raziskave je spletna analiza prometa in spletno vedenje obiskovalcev 

Obzornika zdravstvene nege. Prispevek želi pojasniti, ali prenovljena spletna stran v času dveh let in 

sedem mesecev od prenove in nenehnega dograjevanja digitalnega arhiva še vedno dosega svoj 

namen. 

Metode: Podatki za analizo spletne metrije so zbrani za obdobje od 16. 1. 2009 do 31. 12. 2010 s 

pomočjo programskega orodja Google Analytics, ki je najbolj priljubljeno brezplačno orodje za 

natančno in temeljito spremljanje obiskanosti spletne strani. 

Rezultati: Spletno stran Obzornika zdravstvene nege je v opazovanem obdobju obiskalo 23.130 

posameznikov (Absolute unique visitors), ki so jo obiskali 43.705-krat. V povprečju beležimo 61 

ogledov na dan. V izbranem časovnem obdobju je bilo 255.524 prikazanih strani (Pageviews). 

Povprečno so si obiskovalci pogledali 5,58 strani na en obisk. Podatki o lojalnosti naših obiskovalcev 

(Visitors loyalty) so pokazali, da je našo spletno stran od 15- do 25-krat obiskalo 2,93 % (1279); od 

26- do 50-krat 1,80 % (787); od 51- do 100-krat 1,11 % (484); 101–200-krat 0,49 % (212) in več kot 

200-krat 0,02 % (9) obiskovalcev. Beležimo 52,72 % (23.041) novih in 47,28 % (20.664) »vračajočih« 

obiskov, ki prihajajo iz 54 držav (Slovenije, Hrvaške, Srbije, Združenih držav Amerike, Italije in 

drugih) ter iz 38 govornih področij. 

Obiskovalci uporabljajo 12 različnih spletnih brskalnikov; večina uporablja Windows operacijski 

sistem. Beležimo 36 obiskov z mobilnih naprav. Najpogostejši referenti so: Google, spletna stran 

Zbornice – Zveze in Najdi.si. Iskalni pojmi, ki jih obiskovalci najpogosteje vpišejo, so: Obzornik 

zdravstvene nege, obzornik, zbornik zdravstvene nege, zdravstveni obzornik, obzornik zn, Zbornica 

zdravstvene nege in drugi. 

Diskusija in zaključki: Spletna metrija meri učinkovitost in obiskanost spletnih strani ter poroča o 

spletnem vedenju obiskovalcev. S poznavanjem odzivanja obiskovalcev na različne spletne dražljaje 

se lahko spletna stran prilagodi njihovi uporabi, končni rezultat pa je boljša uporabniška izkušnja in 

boljši rezultat za uporabnika. Spletna stran je namenjena predvsem medicinskim sestram in babicam 

ter podpori študiju zdravstvene in babiške nege. Vseskozi spremljamo in na strani objavljamo 10 

največkrat ogledanih člankov. Glede na število obiskovalcev in trend obiskov lahko zaključimo, da 

uredništvo s prenovo spletne strani ter gradnjo digitalnega arhiva dosega svoj namen. Dodatno 

vrednost je spletna stran pridobila z možnostjo dostopanja naročnikov – fizičnih oseb do vseh celotnih 

besedil Obzornika zdravstvene nege. Spletna metrija je postala del procesa stalnih izboljšav, ki jih 

načrtuje uredništvo. 

Ključne besede: strokovno-znanstveni časopis, zdravstvena in babiška nega, obiskanost spletnih 

strani, spletne statistike, spletne analize, spletno vedenje uporabnikov 

86

Abstract 

Introduction: The web page of the Slovenian Nursing Review was renewed in 2008. The main aim of 

the renewal was to increase the web page usage, visibility and support for the professional and/or 

scientific work of nurses, midwives, students of nursing and midwifery care, and other professionals 

working in the fields related to nursing and midwifery. With regard to this aim the editiorial started 

building a full text digital archive of the published articles. The observed period enables access of full 

texts between 1982 and 2006. The main aim of the research is the analysis of the web traffic and the 

web user behaviour of the Slovenian Nursing Review. The paper aims to explain whether the web 

page has been achieving the intentions since its renewal and digital archive extension. 

Methods: The data for the analysis of the web metrics were collected between 16 January 2009 and 31 

December 2010 using Google Analystics tools, which is the most popular free service tool for accurate 

and thorough monitoring of web page traffic. 

Results: During the observed period the web page of the Slovenian Nursing Review was visited by 

23.130 absolute unique visitors, who visited the web page 43.705 times. On average the web page was 

visited 61 times per day. There were 255.524 pageviews during the observed period. The visitors 

viewed 5.58 pages per visit. The data on visitors loyalty show that the web page was visited from 15 to 

25 times by 2.93% of the visitors (1.279 visitors), from 26 to 50 times by 1.80% of the visitors (787 

visitors), from 51 to 100 time by 1.11% of the visitors (484 visitors), from 101 to 200 times by 0.49% 

of the visitors (212 visitors) and more than 200 times by the 0.02% of the visitors (9 visitors). The web 

page metrics shows there were 52.72% (23.041) new and 47.28% (20.664) returning visitors. The 

visitors come from 54 different countries (Slovenia, Croatia, Serbia, USA, Italy, and other), speaking 

38 diverse languages. The visitors use 12 different web browsers. The majority uses Windows 

software operating system. 36 views were accessed using mobile devices. The most frequent referents 

are Google, the web page of the Nurses and Midwifes Association of Slovenia, and Najdi.si. The most 

frequently searched Slovenian words are: obzornik zdravstvene nege, obzornik, zbornik zdravstvene 

nege, zdravstveni obzornik, obzornik zn, zbornica zdravstvene nege in drugi. 

Discussion and conclusions: Web metrics measures effectiveness and web page traffic, and reports 

on web user behaviour. By understanding the reactions of web page visitors to different web stimuli, a 

certain web page can be adapted to the visitors' usage. This can lead to increased users' experience and 

better results for web page users. The web page of the Slovenian Nursing Review is primarily intended 

for nurses and midwifes, and serves as a support for nursing and midwifery studies. The editorial 

regularly monitors web stats and publishes 10 most viewed articles on the web page. It can be 

concluded that the editorial achieved the intentions of the web page renewal and the digital archive 

extension. The web page's value added is also full text access for the subscribers of the Slovenian 

Nursing Review. Web metrics has become a part of a constant improvement process planned by the 

editorial. 

Key words: professional-scientific journal; nursing and midwifery; web page traffic; web statistics; 

web analytics; web user behaviour 

Izhodišča 

Spletna stran Obzornika zdravstvene nege (Obzor Zdr N), dostopna na 

http://www.obzornikzdravstvenenege.si (Obzornik, 2011), je bila ob dnevu medicinskih sester leta 

2008 prenovljena z namenom večje uporabnosti, prepoznavnosti ter podpore pri strokovnem in/ali 

znanstvenem delu medicinskih sester, babic, študentov zdravstvene in babiške nege ter ostalih 

strokovnjakov, ki so povezani z zdravstveno in babiško nego. Uredništvo na spletni strani gradi 

digitalni arhiv vseh celotnih besedil objavljenih člankov, tudi z namenom večje uporabnosti že 

objavljenih vsebin. Prav tako se dopolnjuje arhiv Obzornika zdravstvene nege s štiriletnim embargom 

v Digitalni knjižnici Slovenije (Digitalna, 2011). V opazovanem obdobju so prosto dostopna besedila 

od leta 1982 do leta 2006 (marec 2011). Novost, ki jo je uredništvo uvedlo v letu 2011, je dostop do 

vseh objavljenih celotnih besedil za naročnike Obzornika zdravstvene nege – fizične osebe. Pogoj za 

dostop je registracija naročnika z verodostojnimi osebnimi podatki za identifikacijo. Uredništvo 

zagotavlja, da osebne podatke uporablja zgolj za namene identifikacije naročnika in v skladu z 

Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Zakon, 2007). Vsak naročnik se mora strinjati s Splošnimi 

87

pogoji za uporabo nove storitve. Ob registraciji prejme obvestilo o uporabniškem imenu in geslu. Po 

preverjanju naročnikovih podatkov administrator omogoči dostop posameznemu naročniku do vseh 

celotnih besedil za čas naročnine. 

Namen raziskave je spletna analiza prometa in spletnega vedenja obiskovalcev Obzornika zdravstvene 

nege. Uredništvo ves čas spremlja dogajanje na spletni strani (Dornik, 2009a; 2009b; 2010a; 2010b; 

2010c), saj se zavedamo pomembnosti spremljanja spletnega dogajanja (Spletna, 2010; Skrt, 2008). 

Na osnovi spletnih analiz skuša te informacije izkoristiti v procesu nenehnih izboljšav (Dornik, 

Mihelič-Zajec, 2009). Prispevek želi pojasniti, ali prenovljena spletna stran v času dveh let in sedem 

mesecev od prenove in nenehnega dograjevanja digitalnega arhiva še vedno dosega svoj namen. 

Metode 

Podatki za analizo spletne metrije so zbrani za obdobje od 16. 1. 2009 do 31. 12. 2010 s pomočjo 

programskega orodja Google Analytics, ki je najbolj priljubljeno brezplačno orodje za natančno in 

temeljito spremljanje obiskanosti spletne strani. 

Rezultati 

Spletno stran Obzornika zdravstvene nege je v opazovanem obdobju obiskalo 23.130 posameznikov 

(Absolute unique visitors), ki so jo obiskali 43.705-krat. V povprečju beležimo 61 ogledov na dan. V 

časovnem obdobju od 16. 1. 2009 do 30. 12. 2010 je bilo 255.524 prikazanih strani (Pageviews). 

Povprečno so si obiskovalci pogledali 5,58 strani na en obisk. Podatki o lojalnosti naših obiskovalcev 

(Visitors loyalty) so prikazani v razpredelnici 1. 

Razpredelnica 1: Lojalnost spletnih obiskovalcev v času od 16. 1. 2009 do 31. 12. 2010 

Table 1: Visitors loyalty since 16 January 2009 until 31 December 2010 

Število obiskov 

strani 

Št. obiskovalcev 

Odstotek od 

vseh obiskovalcev 

1-krat 23.041 52,72 

2-krat 6.217 14,22 

3-krat 3.322 7,6 

4-krat 2.128 4,87 

5-krat 1.499 3,43 

6-krat 1.099 2,51 

7-krat 825 1,89 

8-krat 664 1,52 

9–14-krat 2.139 4,89 

15–25-krat 1.279 2,93 

26–50-krat 787 1,8 

51–100-krat 484 1,11 

101–200-krat 212 0,49 

201+-krat 9 0,02 

skupaj 43.705 100 

Beležimo 52,72 % (23.041) novih in 47,28 % (20.664) »vračajočih« obiskov, ki prihajajo iz 54 držav 

(Slovenije, Hrvaške, Srbije, Združenih držav Amerike, Italije in drugih) ter iz 38 govornih področij. 

Obiskovalci uporabljajo 12 različnih spletnih brskalnikov (Firefox, Internet Explorer, Chrome, Opera, 

Safari, Mozilla ter druge); večina jih uporablja Windows operacijski sistem, sledijo Macintosh, Linux, 

SymbianOS, iPod, Android in iPhone. Beležimo 36 obiskov z mobilnih naprav. Najpogostejši referenti 

so: Google, spletna stran Zbornice – Zveze in Najdi.si. Iskalni pojmi, ki jih obiskovalci najpogosteje 

88

vpišejo, so: Obzornik zdravstvene nege, obzornik, zbornik zdravstvene nege, zdravstveni obzornik, 

obzornik zn, Zbornica zdravstvene nege in drugi. 

Slika 1: Spletna anketa in odgovori (25. 2. 2011) 

Figure 1: Online survey and answers (25 February 2011) 

Diskusija in zaključki 

Spletna metrija meri učinkovitost in obiskanost spletnih strani ter poroča o spletnem vedenju 

obiskovalcev. S poznavanjem odzivanja obiskovalcev na različne spletne dražljaje se lahko spletna 

stran prilagodi njihovi uporabi, končni rezultat pa je boljša uporabniška izkušnja in boljši rezultat za 

uporabnika. Spletna stran je namenjena predvsem medicinskim sestram in babicam ter podpori študiju 

zdravstvene in babiške nege. Na spletni strani pogosto objavljamo lestvico 10 največkrat ogledanih 

člankov. Lestvica vsebuje le članke, ki so zunaj štiriletnega embarga. Glede na število obiskovalcev in 

trend obiskov lahko zaključimo, da uredništvo s prenovo spletne strani ter gradnjo digitalnega arhiva 

še vedno dosega svoj namen. Dodatno vrednost in namembnost je spletna stran pridobila z možnostjo 

dostopanja naročnikov – fizičnih oseb – do vseh celotnih besedil, ki je nastalo tudi na osnovi 

spremljanja spletnega vedenja uporabnikov Obzornika zdravstvene nege. V prihodnje bomo poročali o 

tej novosti, uvedeni z letom 2011, in o odzivnosti naročnikov. Da je elektronska verzija vse bolj 

zanimiva, nam potrjujejo tudi odgovori na spletno anketo, v kateri je do 25. 2. 2011 sodelovalo 110 

spletnih obiskovalcev, ki so na vprašanje, ali bi se naročili na elektronsko izdajo Obzornika 

zdravstvene nege, v 90 % odgovorili pritrdilno (Slika 1). Spletna metrija je tako postala del procesa 

stalnih izboljšav, ki jih načrtuje in izvaja uredništvo. Ob tem se uredništvo zaveda, da lahko pri 

merjenju obiskanosti spletne strani prihaja zaradi številnih dejavnikov (»proxy« strežnik, isti 

uporabnik vstopa z več IP naslovov ipd.) do precenjenosti ali podcenjenosti rezultatov oziroma napak 

pri interpretaciji rezultatov (Skrt, 2004). 

Literatura 

Digitalna knjižnica Slovenije. 2011. Dostopno na: http://www.dlib.si/ (12. 2. 2011). 

Dornik E. Spletni uporabniki Obzornika zdravstvene nege. Obzor Zdr N. 2009a; (43) 2: 128. 

Dornik E. Spletni uporabniki Obzornika zdravstvene nege julija in avgusta 2009. Obzor Zdr N. 2009b; 

(43) 2: 151. 

Dornik E. Spletno vedenje uporabnikov Obzornika zdravstvene nege: iskanje po ključnih besedah od 

1. 9. do 31. 10. 2010. Obzor Zdr N. 2010a; (44) 3: 188. 

Dornik E. Spletno vedenje uporabnikov Obzornika zdravstvene nege: spletni iskalniki od 1. 9. do 31. 

10. 2010. Obzor Zdr N. 2010b; (44) 3: 202. 

Dornik E. Spletno vedenje uporabnikov Obzornika zdravstvene nege: lestvica desetih največkrat 

ogledanih člankov. Obzor Zdr N. 2010c; (44) 3: 212. 

Dornik E, Mihelič Zajec A. Spletno vedenje uporabnikov Obzornika zdravstvene nege. In: Majcen 

Dvoršak S, Kvas A, Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D, Hajdarevič Buček I, et al. eds. Medicinske 

sestre in babice – znanje je naša moč. 7. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije, Ljubljana, 

11.–13. maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih 

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009: 113F (1–6). 

89

Obzornik zdravstvene nege. 2011. Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si (12. 2. 2011). 

Spletna metrija. 2010. Dostopno na: http://www.parola.si/spletna-metrija/ (12. 2. 2011). 

Skrt R. Analiza obiskovalcev spletne strani. 2004. Dostopno na: http://www.nasvet.com/analizaobiskovalcev/ 

(18. 2. 2011). 

Skrt R. Merjenje obiskanosti spletnih strani. 2008. Dostopno na: 

http://www.nasvet.com/obiskanost/#more-254 (12. 2. 2011). 

Zakon o varstvu osebnih podatkov. Uradni list Republike Slovenije št. 94/2007-UPB-1. 

90

PRISPEVKI 

Medpoklicno sodelovanje 

91

142A 

Sodelovanje med zdravstvenimi delavci v bolnišnici 

Interprofessional collaboration in hospitals 

Nika Škrabl, viš. med. ses., univ. dipl. soc. ped. 

Marija Tomažič, dipl. m. s., spec. manag. 

Univerzitetni klinični center Ljubljana 

mag. Cvetka Gregorc, viš. med. ses., prof. zdr. vzg. 

Zavod RS za transfuzijsko medicino, Ljubljana 

nika.skrabl@kclj.si 

Izvleček 

Izhodišča: Razvoj sodobnih zdravstvenih organizacij zahteva razvoj nove strukture in klinične prakse, 

ki sloni na sodelovanju. Prispevek predstavlja ključne dejavnike za razvoj sodelovanja med 

zdravstvenimi delavci v kompleksnem zdravstvenem sistemu. Metoda: Pregled literature v 

podatkovnih bazah Cinahl, Medline, Health Source Nursing, Science Direct, SAGE Journals, PubMed 

Central in COBISS.SI v obdobju 2000 do 2010. Rezultati: Model, ki ga je leta 2008 razvil D'Amour s 

sodelavci, opredeli štiri osnovne dimenzije, ki vplivajo na sodelovanje: vodenje, skupni cilji, 

internalizacija in formalizacija. Skupni cilj uspešnega tima je, da člani različnih strok skupaj 

zagotavljajo strokovno in kakovostno zdravljenje in zdravstveno nego pacienta. Raziskave so pokazale 

trend gibanja od tradicionalnega načina vodenja timov, kjer sta moč in odločanje osredotočena v rokah 

ene same osebe, k vodenju, kjer sta moč in odločanje razporejena med vse člane tima. Formalizacija 

opredeljuje pristojnosti in odgovornosti zdravstvenih delavcev, izboljšuje pretok informacij in s tem 

tudi sodelovanje zaposlenih. Razprava in zaključek: Medpoklicno sodelovanje je v razvoju. 

Ugotovitve iz pregleda literature so vodilo zaposlenim, vodilnim in managerjem k boljšemu 

razumevanju ključnih dejavnikov za izboljšanje medpoklicnega sodelovanja. 

Ključne besede: zdravstveni tim, sodelovanje, vizija, skupni cilji, vodenje, formalizacija 

Abstract 

Introduction: The new forms of healthcare organizations entail the development of new clinical 

practices that grounded in collaboration. This article represents conceptual tools to help healthcare 

professionals develop collaboration amongst themselves in complex healthcare system. Methods: A 

review of literature in data bases of Cinahl, Medline, Health Source Nursing, Science Direct, SAGE 

Journals, PubMed Central and Cobiss.si from 2000 to 2010. Results: The model developed by 

D'Amour and coworkers in 2008, defines four basic dimensions of cooperation (leadership, common 

goals, internalization, and formalization). Common goals of a successful team must be willing to work 

together, if they are to offer quality care to their patients. Whereas power and decision-making were 

formerly concentrated in the hands of a single team leader, studies now show a trend for power and 

decision-making to be distributed among all team members. Formalization clarify partners` 

responsibilities, improve the exchange of information, communication and collaboration between 

healthcare professionals. Discussion and conclusion: Interprofessional collaboration is in 

development. The results of this literature review can guide professionals, managers and decisionmakers 

toward a better understanding of the key factors needed when embarking interprofessional 

collaboration initiatives. 

Key words: health care team, collaboration, vision, common goals, governance, formalization 

92

Uvod 

Zdravstvena nega je sestavina zdravstvenega varstva kot celovitega sistema. Je profesionalna 

disciplina, ki se dopolnjuje z drugimi strokami (Šušteršič, 1999). Če opazujemo proces zdravstvene 

obravnave bolnika, vidimo, da različni profili zdravstvenih delavcev med seboj sodelujejo. 

Sodelovanje se lahko razvija spontano ali pa se vzorec sodelovanja prenaša iz generacije v generacijo, 

kar pa pri uporabi drugačne tehnologije in kulture lahko ovira delo. Zato so v mnogih zdravstvenih 

organizacijah prepoznali potrebo, da sodelovanje med zdravstvenimi profili standardizirajo (Košnik, 

2004). Večkrat je že bilo dokazano, da dobro sodelovanje vpliva na izide zdravljenja, zato tvorno 

sodelovanje ni več stvar osebne izbire zaposlenih, ne glede na to, kateri poklicni skupini pripadajo 

(Ovijač, 2007). 

Medpoklicni odnosi so že več let predmet raziskovanja zaposlenih v slovenski zdravstveni negi. V letu 

2009 se je nadaljevalo raziskovanje medpoklicnega sodelovanja v kliničnem okolju s študijo primera. 

Raziskovalni projekt je bil izveden v sodelovanju Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih 

tehnikov Ljubljana, Zdravstvene fakultete v Ljubljani, Slovenskega zdravniškega društva in 

Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. V raziskavi je sodelovalo 11 raziskovalk iz kliničnega in 

univerzitetnega okolja, pod vodstvom izr. prof. dr. Majde Pahor. Raziskava je potekala po modelu 

medpoklicnega in interorganizacijskega sodelovanja, ki ga je leta 2008 razvil D'Amour s sodelavci. 

Opredelili so štiri osnovne dimenzije, ki vplivajo na sodelovanje ter posledično tri stopnje 

sodelovanja: aktivno, razvijajoče in potencialno – latentno. 

Namen prispevka je prikazati ugotovitve slovenskih in tujih avtorjev o dejavnikih, ki podpirajo 

sodelovanje med zdravstvenimi delavci v bolnišnici. Članek opredeljuje vodenje, skupne cilje in 

formalizacijo ter njihov vpliv na razvoj aktivnega sodelovanja med zaposlenimi. Pregled ugotovitev v 

objavljenih člankih omogoča zaposlenim, vodilnim in managerjem boljše razumevanje ključnih 

dejavnikov za izboljšanje medpoklicnega sodelovanja. 

Metode 

V okviru raziskovanja dejavnikov medpoklicnega sodelovanja je bila pregledana literatura po 

informacijskih virih: Cinahl, Medline, Health Source Nursing, Science Direct, SAGE Journals, 

PubMed Central in COBISS.SI, objavljena od leta 2000 do 2010. V prispevku sta predstavljeni analiza 

in sinteza pregledanih člankov in druge literature. Pri iskanju člankov so uporabljene naslednje ključne 

besede: »zdravstveni tim«, »cilji«, »vizija«, »interpersonalno sodelovanje«, »vodenje«, 

»management«, »formalizacija«, »struktura zdravstvene organizacije«, »klinična pot«, »zdravstvenonegovalna 

dokumentacija«, »protokoli«, »sodelovanje«, »politike«, »izmenjava informacij« v 

medicini in zdravstveni negi. Za pregled člankov v tujih bazah so uporabljene angleške različice 

navedenih ključnih besed. 

Rezultati 

Dejavniki sodelovanja 

D'Amourjeva s sodelavci (2008) uporablja pri vrednotenju medpoklicnega sodelovanja model, ki 

temelji na štirih dimenzijah: skupnih ciljih in viziji, internalizaciji, formalizaciji in vodenju ter 

upravljanju (Slika 1). Znotraj navedenih dimenzij so opredelili deset kazalnikov sodelovanja. 

Medsebojne odnose usmerjajo skupni cilji, usmerjenost k pacientu, medsebojno poznavanje in 

zaupanje. Na sodelovanje pa vplivajo tudi organizacijski in sistemski dejavniki: centralna avtoriteta, 

vodenje, podpiranje inovacij, prostorska in časovne možnosti medsebojnega povezovanja, 

formalizacijska orodja in infrastruktura za izmenjavo informacij (D’Amour et al., 2008, San Martin- 

Rodriguez et al., 2005). 

93

Vodenje 

Formalizacija 

Slika1: Štiri dimenzije dobro delujočega tima (D’Amour et al., 2008) 

Skupni cilji in vizija 

Internalizacija 

Če izhajamo iz te teoretične opredelitve timskega sodelovanja, bi definiranje skupnega cilja, 

internalizacije dela in formalizacije delovnih procesov in podpornega vodenja, omogočilo bolj jasno 

zavedanje prioritet, bolj tekočo in vsebinsko komunikacijo in spremljanje ter izvajanje odločitev ob 

sinergiji medicinske in zdravstvenonegovalne stroke (Pahor, Domanjko, 2009). 

Uspešnost in učinkovitost zdravstvene organizacije se kaže v tem, kakšno je sodelovanje med 

zaposlenimi za doseganje skupnih ciljev (Skela Savič, 2006). Ena od značilnosti uspešnega tima je 

tudi njegovo učinkovito vodenje. Pomembno je tako vodstvo znotraj tima kot vodstvo organizacije, v 

okviru katere tim deluje. Raziskave zadnjih let so pokazale trend gibanja od tradicionalnega načina 

vodenja, kjer sta moč in odločanje osredotočena v rokah ene same osebe, k vodenju, kjer sta moč in 

odločanje razporejena med vse člane tima. Vodja tima tako postane nekdo, ki usklajuje delo, ima 

pregled in nadzor nad aktivnostmi, vodi člane tima k večji samostojnosti in opolnomočenju, ima 

največjo mero znanja ter je hkrati predstavnik tima. Indikatorji, ki merijo raven sodelovanja v timu, so 

vodenje timov, podpora inovativnosti in povezovanje med člani tima (D'Amour, Oandasan, 2005). 

Biech (2008) našteje in opiše deset značilnosti uspešnega tima ter na prvo mesto postavi jasne cilje, 

sledijo še opredeljene vloge, odprta in jasna komunikacija, efektivno odločanje, uravnotežena 

udeležba, različnost članov, reševanje konfliktov, pozitivno vzdušje, sodelovalni odnosi, udeležba pri 

vodenju. Tudi Hollemanova (2009) našteje in opredeli deset značilnosti uspešnih timov: komunikacija, 

kohezija, jasen cilj, značilnosti članov tima, dobri odnosi med člani, zaupanje, zanesljivost, vodenje, 

jasne vloge in odgovornosti ter fizične lastnosti tima. 

Tschannen (2004) definira sodelovanje kot partnerstvo, v katerem so na poti k doseganju skupnih 

ciljev prepoznani in cenjeni moč, znanje in izkušnje vsakega posameznika. Definira ga tudi kot 

učinkovito nehierarhično medsebojno komunikacijo, ki poteka med strokovnjaki z različnimi znanji in 

izkušnjami. Pravi, da so najbolj učinkoviti tisti timi, v katerih so člani čim bolj različni po znanju in 

informacijah, ki jih imajo, ter čim bolj enotni glede vrednot, ki jih zagovarjajo. 

Formalizacija delovnih procesov usklajuje delovanje posameznikov in skupin za doseganje skupnih 

organizacijskih ciljev; podpirajo vodenje in internalizacijo. Pri raziskovanju vplivov formalizacije na 

medpoklicno sodelovanje je treba upoštevati standardiziranost in uporabo predpisov v praksi 

(Bodewes, 2002). Pri potencialnem oziroma latentnem sodelovanju ni dogovorov ali pa niso 

upoštevani in so povod za konflikte. Ni skupne infrastrukture ali mehanizma za zbiranje in izmenjavo 

informacij. Pri razvijajočem sodelovanju dogovori niso soglasni, ne odražajo prakse ali pa so v 

postopkih pogajanj oziroma oblikovanja. Pretok informacij je nepopoln in ne dosega potreb, ali pa so 

informacije uporabljene neustrezno. Aktivno sodelovanje podpirajo sprejeti dogovori, jasno določena 

pravila ter infrastruktura za izmenjavo in zbiranje informacij (D’Amour et al., 2008). 

Za vzpostavljanje profesionalnih medsebojnih odnosov potrebujemo strokovno znanje, ki zagotavlja, 

da bomo pričakovane cilje lahko zadovoljili, in sposobnosti, ki omogočajo, da bo naša interakcija z 

drugimi obojestransko zadovoljiva in bo vzpostavljeno zaupanje, spoštovanje ter profesionalno 

povezovanje (Šmitek, 2006). 

94

Razprava 

Cornerjeva (2003) opisuje, da je v praksi veliko ovir za sodelovanje: od neprimerne organizacije 

zdravstvene oskrbe, slabe priprave na skupinsko delo, pomanjkanja zaupanja med zdravstvenimi 

delavci in konfliktov med njimi do nejasnih ciljev in direktiv, dominantnosti določenih in izključitve 

drugih. 

V sistemu zdravstvene oskrbe so opazna prizadevanja za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti storitev 

tudi s formalno ureditvijo delovnih procesov in poklicnih kompetenc zaposlenih. Obstajajo dogovori 

na ravni države in poklicnih združenj, ki predstavljajo osnovo strokovnih smernic za delovanje 

zdravstvenih delavcev. Predpisani so izobraževalni programi in programi usposabljanja ter s tem 

poklicna avtonomija in kompetence posameznih poklicnih skupin. Priporočila, nacionalne smernice, 

klinične poti, standardizacija operativnih postopkov, klasifikacija bolezni, medicinskih in negovalnih 

diagnoz, predpisani obrazci in delovni procesi ter poenotena dokumentacija izboljšujejo izmenjavo 

informacij in komunikacijo med zdravstvenimi delavci, s tem pa kakovost zdravstvenih storitev; 

omogočajo tudi primerljivost med oddelki, organizacijami in dejavnostmi. Navedeno podpira 

informacijska tehnologija, ki zahteva standardiziran jezik. Čeprav so sprejeti dogovori, pravila, 

postopki in protokoli različni od institucije do institucije, raziskave kažejo, da je njihova uporaba 

izboljšala komunikacijo, sodelovanje in izmenjavo informacij med člani zdravstvenega tima. 

Zaključek 

Ustaljene podobe, znanje, vednost nas utemeljujejo v prostoru in času ter nam dajejo občutek varnosti, 

zato jih večinoma nočemo opustiti in si oblikovati novih, primernejših, variabilnejših. Spreminjanje 

znanega okvirja je najtežje delo, saj je vanj vgrajeno tudi upiranje spremembi in iluzija, da je 

resničnost to, kar smo se naučili videti. Pri tem so institucije, v katerih strokovnjaki delujejo, bolj v 

oviro kot v pomoč, saj je njihovo delovanje statično, fiksirano in izraža včerajšnjo realnost (Jeriček, 

2004). Košnik (2004) navaja, da čeprav pri zdravstveni obravnavi bolnika delo vedno poteka v 

skupini, tega zdravniki še vedno ne upajo na glas povedati. Zdravniki se refleksno oklepajo dikcije, da 

so nosilci zdravstvene dejavnosti in si to razložijo tako, da morajo narediti vse sami, ne pa da morajo 

delo delegirati in spremljati proces. 

Sledenje skupnemu cilju in formalno sprejeti protokoli sodelovanja, podporno vodenje in razvoj 

poklicnih norm in vrednot omogočajo medicinskim sestram in zdravnikom boljše medpoklicno 

sodelovanje ter učinkovito zdravljenje in zdravstveno nego. 

Literatura 

Biech E. The Pfeiffer Book of Successful Team-Building Tools. San Francisco: John Wiley & Sons; 

2008. 

Bodewes WEJ. Formalization and innovation revisited. European Journal of Innovation Management. 

2002; Vol. 5, No. 4: 214–23. 

Corner J. The multidisciplinary team – fact or fiction? European Journal of Palliative Care. 2003; 

Suppl 10 (2): 10–12. 

D’Amour D, Oandasan I. Interprofessionality as the field of interprofessional practice and 

interprofessional education: An emerging concept. Journal of Interprofessional Care. 2005; 

Supplement 1: 8–20. 

D’Amour D, Goulet L, Labadie JF, San Martin-Rodriguez L, Pineault R. A model and typology of 

collaboration between professionals in health care organizations. BMC Health Services Research. 

2008; 8: 188–201. 

Holleman G, Poot E, Mintjes de Groot J, Achterber T. The relevance of team characteristics and team 

directed strategies in the implementation of nursing innovations: A literature review. International 

Journal of Nursing Studies. 2009; 46: 1256–1264. 

95

Jeriček H. Skupnost, izziv osamljenosti: (ne) trivialni socialni sistemi: raziskovanje in delovanje v 

skupnosti. Ljubljana: Jutro, 2004. 

Košnik M, Zdolšek A, Triller N. Sodelovanje med zdravstvenimi profili v Bolnišnici Golnik-KOPA – 

Kaj smo želeli in kakšna je pot do tja, XI. kongres in 141. skupščina Slovenskega zdravniškega 

društva, Ljubljana 15. in 16. oktober 2004. 

Pahor M. Sociologija za zdravstvene delavce. Visoka šola za zdravstvo. Ljubljana; 1999. 

Pahor M, Domajnko B. Besede in dejanja: timsko delo pod drobnogledom, 10. mednarodni simpozij, 

Tim medicinskih sester in zdravnikov podobo svojo na ogled postavi: raziskava v klinični praksi. 

2009; Ljubljana, Zdravstvena fakulteta. 

Skela Savič B. Organizacijska kultura v zdravstvu kot izhodišče za razumevanje medpoklicnega 

sodelovanja v zdravstvu. Sodelovanje med medicinskimi sestrami in zdravniki v zdravstvenem timu: 

priložnost za izboljšanje kakovosti: zbornik z recenzijo. 2006; Ljubljana: Društvo medicinskih sester, 

babic in zdravstvenih tehnikov, 172–179. 

San Martin-Rodriguez L, Beaulieu MD, D’Amour D, Ferrada-Videla M. The determinants of 

successful collaboration: A review of theoretical and empirical studies. Journal of Interprofessional 

Care. 2005; Suplement 1: 132–147. 

Šmitek J. Čustvena inteligenca v zdravstvu – ali je potrebna. Sodelovanje med medicinskimi sestrami 

in zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljšanje kakovosti: zbornik z recenzijo. Ljubljana. 

2006; Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 123–148. 

Šušteršič O, Rajkovič U. Stanje dokumentiranja procesa zdravstvene nege v Sloveniji, Zbornik 

mednarodne znanstvene konference o razvoju organizacijskih ved, Management in razvoj 

organizacije. 2005; str. 1327–41, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, Kranj. 

Ovijač D. Medpoklicno sodelovanje medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in zdravnikov 

(magistrsko delo). Kranj: Univerza v Mariboru. Fakulteta za organizacijske vede; 2007. 

Tschannen D. The effect of individual characteristics on perceptions of collaboration in the work 

environment. Medsurrg Nursing. 2004; 13/5: str. 312–318. 

96

142B 

Doživljanje nasilja nad zaposlenimi v nujni medicinski pomoči ob 

zagotavljanju dostopnosti in enakosti zdravstvene oskrbe pacientov 

Experiences with violence against staff in the emergency department while ensuring accessibility 

and equity of health care of patients 

Andreja Kelbič, dipl. m. s. , 

Zvonka Fekonja, dipl. m. s., univ. dipl. org. 

adejka@gmail.com 

Izvleček 

Uvod: nasilje na delovnem mestu ni omejeno z delovnim okoljem ali poklicno skupino. Je 

splošen družbeni fenomen, ki se kaže v številnih oblikah in različicah. Posebej velikemu 

tveganju so izpostavljeni zdravstveni delavci, zlasti izvajalke in izvajalci zdravstvene nege v 

nujni medicinski pomoči, ki so lahko žrtve nasilja, potencialni povzročitelji, pa tudi 

strokovnjaki, ki naj bi nasilje preprečevali. Nujna medicinska pomoč predstavlja čustveno 

stresno okolje za vsakega posameznika zaradi nemoči, strahu in anksioznosti. Diagnoza, 

prognoza, invazivno zdravljenje ter nadaljnja hospitalizacija še prispevajo k močnejšim 

občutjem frustracij, izgube kontrole in žalosti. Zaradi vseh teh pojavnih dejavnikov se od 

zdravstvenih delavcev pričakuje, da se bodo znali pravilno odzvati na nastalo situacijo. V 

prispevku bomo predstavili izsledke raziskave, ki je bila izvedena na temo nasilja na delovnem 

mestu v nujni medicinski pomoči. 

Namen: predstaviti izkušnje in poglede zdravstvenih delavcev v nujni medicinski pomoči na 

nasilje, povzročeno s strani pacientov in njihovih svojcev. 

Metode: uporabljena je bila kvalitativna metodologija in metoda fenomenologije. Raziskovali 

smo izkušnje in poglede udeležencev v raziskavi glede na preučevani fenomen, tj. nasilje. 

Rezultati: rezultati analize besedila so pokazali, da so zdravstveni delavci v nujni medicinski 

pomoči največkrat izpostavljeni verbalnemu nasilju, najpogosteje s strani svojcev, pa tudi s 

strani pacientov. Da bi se lahko učinkovito odzvali na nastalo nasilno situacijo, si v prihodnje 

želijo več izobraževanj s to tematiko. 

Sklep: na podlagi dobljenih rezultatov smo ugotovili dejansko stanje o pojavu nasilja; na tej 

osnovi bodo lahko organizirana izobraževanja o načinih prepoznavanja nasilnega vedenja, 

ukrepih ob nasilnem vedenju, opozarjanju na kršenje pravil nenasilnega vedenja itd. 

Ključne besede: nasilje, nujna medicinska pomoč, svojci in pacienti, medicinska sestra, 

zdravstvena nega 

Abstract 

Theoretical background: workplace violence is not limited to the working environment or 

occupational group. It is a general social phenomenon that manifests in many forms and 

variations. Particularly in a high risk of exposion are health care workers, especially providers 

of nursing care in Emergency medical aid. They may be victims of violence, the potential 

perpetrators, as well as experts to prevent violence. Emergency medical care is emotionally 

stressful environment for each individual because of helplessness, fear and anxiety. Diagnosis, 

prognosis, invasive treatment and further hospitalization can contribute to stronger feelings of 

frustration, loss of control and grief. For all of these factors is expected that health workers are 

able to properly respond to this situation. In this paper we present the results of a study 

conducted on the topic of workplace violence in emergency medical aid. 

Purpose: present the experiences and views of health professionals in emergency department to 

the violence caused by patients and their relatives. 

Methods: we have used the qualitative methodology and the method of phenomenology. We 

97

studied the experiences and views of participants 

Results: results of text analysis has shown that health workers in emergency department are 

often exposed to verbal violence by family members as well as by patients. In order to 

effectively respond to violent situations the participant wish more training and education on this 

topic. 

Conclusion:on the basis of the results we have established the facts of the occurrence of 

violence from which it will be able to organize training on how to recognize violent behavior, 

their actions on violent behavior, pointing to the violation of rules of non-violent behavior. 

Key words: violence, emergency medical aid, relatives and patients, nurse 

Uvod 

Nasilje na delovnem mestu se v sodobni družbi pojavlja kot pomemben dejavnik, ki škodi 

zdravju zaposlenih ter ima vpliv na organiziranost zdravstvenih ustanov in podjetij, predvsem v 

smislu varovanja oseb in zaposlenih. Ni omejeno z delovnim okoljem ali poklicno skupino. Je 

splošen družbeni fenomen, ki se kaže v številnih oblikah in različicah. Po mnenju Dobnikarja in 

sodelavcev (2008) okvir nasilja v zdravstvu obsega vsa okolja, najpogosteje pa se dogaja v 

ambulantah. Posebej velikemu tveganju so izpostavljeni zdravstveni delavci, zlasti izvajalke in 

izvajalci zdravstvene nege v nujni medicinski pomoči, ki so lahko žrtve nasilja, potencialni 

povzročitelji, pa tudi strokovnjaki, ki naj bi nasilje preprečevali. Nujna medicinska pomoč 

(NMP) predstavlja čustveno stresno okolje za vsakega posameznika – zaradi nemoči, strahu in 

anksioznosti. Diagnoza, prognoza, invazivno zdravljenje ter nadaljnja hospitalizacija dodatno 

prispevajo k močnejšim občutjem frustracij, izgube kontrole in žalosti, od zdravstvenih 

delavcev pa je pričakovano, da se bodo znali pravilno odzvati na nastalo situacijo. Vendar le 

redki programi usposabljajo osebje za prepoznavanje nevarnih situacij in za razvijanje 

učinkovitih mehanizmov za obvladovanje nasilja. Zaposleni v NMP se pri svojem delu srečujejo 

z nasiljem v različnih vlogah: kot žrtve nasilja, kot potencialni povzročitelji in kot strokovnjaki, 

od katerih se pričakuje, da se bodo znali pravilno odzivati, ko se bodo srečevali z žrtvami nasilja 

(Vatovec-Progar, 2009). Prispevek predstavlja primer kvalitativnega načina raziskovanja 

tovrstnih izkušenj ter pojav nasilja na delovnem mestu. Na področju nujne medicinske pomoči 

ni bilo narejene še nobene tovrstne raziskave, čeprav je pojav vse bolj prisoten v delovnem 

okolju. Izvajalci zdravstvene nege se vsakodnevno soočajo s problemi, kot je npr. srečevanje z 

nasiljem zaradi narave dela, v formalnem izobraževanju pa ne dobijo dovolj znanja za 

obravnavo nasilja na delovnem mestu in tudi raziskanost tega pojava je premajhna ter premalo 

poudarjena v družbi. 

Opredelitev nasilja v nujni medicinski pomoči 

V literaturi smo zasledili, da obstaja več vrst definicij nasilja na delovnem mestu. V Slovarju 

slovenskega knjižnega jezika lahko pod terminom nasilje najdemo definicijo, ki pravi, da je to 

dejaven odnos do nekoga, značilen po uporabi sile, pritiska (Bajec, 1994). Evropska komisija pa 

navaja definicijo, ki so jo potrdile tudi naslednje organizacije: ILO (International Labour 

Organization), ICN (International Council of Nurses), WHO (World Health Organization) in 

PSI (Public Services International). Nasilje so dogodki, pri katerih je zaposleno osebje 

eksplicitno ali implicitno zlorabljeno, ogroženo, napadeno v okoliščinah, ki se nanašajo na delo 

(Wynne et al, 1997). Pagon s sodelavci (2001) pa navaja, da nasilje zajema vsa dejanja, pri 

katerih so zaposleni v organizaciji zlorabljeni, ogroženi, ustrahovani ali napadeni, ne glede na 

to, ali ta dejanja povzročajo ostali zaposleni (sedanji ali bivši) v tej organizaciji, kandidati za 

zaposlitev ali pa stranke oziroma obiskovalci. Nasilje ima lahko obliko fizičnega ali besednega 

nasilja, vsebuje tudi grožnje z nasiljem ter oviranje normalnega poteka dela, vključno z 

ustrahovanjem za lastno varnost delavcev, vodilnih in odjemalcev (Wynne et al, 1997). Nasilje 

na delovnem mestu doživljajo vsi zdravstveni delavci. Raziskave po svetu kažejo, da so med 

zdravstvenim osebjem prav medicinske sestre na delovnem mestu najbolj izpostavljene nasilju. 

Po oceni Vatovec-Progarjeve (2009) so medicinske sestre v Sloveniji kar v 83 % izpostavljene 

nasilju na delovnem mestu. Raziskava, ki sta jo izvedla Poster in Ryan (1993), pa je pokazala, 

98

da je več kot 69 % medicinskih sester doživelo nasilje na delovnem mestu. Služba nujne 

medicinske pomoči predstavlja dejavnik tveganja za nastanek nasilnih dogodkov predvsem 

zaradi vrste opravljenih storitev in splošnega stresnega okolja. Ti dejavniki tveganja 

predstavljajo: 24-urni dostop do nujne službe, pomanjkljivo zagotovljena varnost, pacienti z 

bolečinami in nelagodjem, družinski člani so pod stresom zaradi stanja pacienta in strahu pred 

neznanim, jeza družinskih članov zaradi politike sistema zdravstvenega varstva, utesnjen prostor 

ter dolgi čakalni časi na zdravstveno obravnavo (Emergency Nurses Association, 2006). 

Metodologija in metode dela 

Opis raziskovalne metodologije in metode 

Izbrali smo interpretativno paradigmo s kvalitativno metodologijo in metodo fenomenologije. 

Namen in cilji raziskave 

Namen raziskave je predstaviti izkušnje in poglede zdravstvenih delavcev v nujni medicinski 

pomoči na nasilje, povzročeno s strani pacientov in njihovih svojcev. 

Cilji raziskave so: 

• opredeliti in opisati pojem nasilje, 

• ugotoviti razumevanje pojma nasilje, 

• ugotoviti, s katero vrsto nasilnega vedenja se zaposleni v NMP najpogosteje srečujejo, 

• ugotoviti dejavnike, ki so povezani z nasiljem, 

• ugotoviti, kako nasilno vedenje vpliva na posameznika in njegovo delo. 

Raziskovalna vprašanja 

• Ali lahko zdravstveni delavci NMP opredelijo nasilje, povzročeno na delovnem mestu? 

• Kako se posameznik odzove na povzročeno nasilje? 

• Zakaj so zaposleni v NMP izpostavljeni nasilju? 

• Kako so zaposleni v NMP zaščiteni pred nasilnim vedenjem? 

Izbor raziskovalnega vzorca in zbiranje podatkov 

Uporabljena je bila metoda vzorčenja na osnovi znanja in izkušenj. Merila za sodelovanje v tej 

raziskavi so bila, da mora biti predmet (a) medicinska sestra, ki je prostovoljno pristala na 

intervju, (b) je zaposlen/a v Nujni medicinski pomoči in (c) je izkusil/a nasilje med 

opravljanjem svojega dela. Dvanajst posameznikov je pristalo na intervju (tabela 1). Velikost 

vzorca je ustrezna za to fenomenološko študijo, ker se kvalitativno raziskovanje "osredotoča na 

globino na relativno majhnem vzorcu" (Patton, 1990, str 169). Intervju je potekal v zasebnem 

prostoru zdravstvene institucije, vendar zunaj prostorov delovnega procesa nujne medicinske 

pomoči. 

Tabela 1: Prikaz sodelujočih v raziskavi 

Ženske 1 

Moški 11 

< 5 let delovne dobe 1 

5–9 let delovne dobe 1 

> 10 let delovne dobe 10 

Število intervjuvancev (n=12) 

Sodelujoči predstavljajo vzorec izvajalcev zdravstvene nege iz štirih (4) Organizacijskih enot 

nujne medicinski pomoči v Sloveniji ter so s svojim znanjem in izkušnjami pripomogli k 

osvetlitvi problema. 

99

Analiza podatkov 

Potek analize podatkov po predlogu Colaizzi (1978) je potekal tako, da smo analizirali vrsto za 

vrsto v prepisanem in organiziranem intervjuju. Sorodne teme smo združili v kategorije, hkrati 

pa ugotavljali potrebo po nadaljnjem zbiranju podatkov za razjasnitev oziroma identifikacijo 

potreb po razširitvi zbiranja podatkov. Na osnovi teh opisov razvoja kariere smo razvili 

kategorije s pripadajočimi podkategorijami o razvoju kariere medicinske sestre v izobraževanju, 

raziskovanju in praksi. 

Etični vidiki raziskave 

Etične vidike v raziskavi smo upoštevali z vključevanjem štirih načel, ki sta jih izpostavila 

Holloway in Wheeler (1996): načelo dobrodelnosti (delati dobro), načelo neškodovanja (ne 

škodovati), pravičnosti in spoštovanja avtonomije. Udeleženci so bili seznanjeni z njihovo 

vlogo, vsebino, namenom raziskave, s pravico do odklonitve sodelovanja in tudi s tem, da je 

sodelovanje v raziskavi popolnoma prostovoljno in neobvezujoče. Soglasje za sodelovanje v 

raziskavi smo pridobili na podlagi predhodnega telefonskega dogovora. Vsi zbrani podatki so 

bili kodirani in shranjeni v skladu z Zakonom o varovanju podatkov (Data Protection Act, 

1998). 

Rezultati 

Na podlagi preučevanega fenomena Nasilje v NMP smo formulirali 5 glavnih tem: izkušnje in 

primeri iz prakse, opredelitev in osebno pojmovanje, doživljanje nasilja, upravljanje z nasiljem 

in pristop k problemu. Nasilje je težko opredeliti z eno samo definicijo, saj ga vsak posameznik 

razume drugače in različno doživlja pojave okoli sebe. Intervjuvanci so v svojih odgovorih 

navajali, da ima lahko nasilje fizično ali besedno obliko ter vključuje grožnje z nasiljem, 

oviranje normalnega poteka dela, ustrahovanje za lastno varnost delavcev, vodilnih in 

odjemalcev. Za nasilje je mogoče šteti tudi vsak vstop v osebni prostor in ogroženost osebne 

integritete. 

»Pod pojmom nasilje razumem verbalni napad, fizični napad, mobing, potem maltretiranje 

delavca do delavca …« 

»Takrat, ko je ogrožena moja osebnostna integriteta. Ko se mi nekdo približa, hoče vstopit v ta 

moj, bi rekel osebni svet.« 

Poznamo več vrst nasilja. Kot najpogostejša je bila izpostavljena verbalna oblika nasilja. 

Verbalno nasilje so intervjuvanci opredelili kot vsa dejanja, ki se na nezaželen in grob način 

dotaknejo človekove psihične notranjosti. Ta dejanja se v praksi kažejo v obliki povzdigovanja 

glasu, izsiljevanja, groženj, zahtev in obsojanj. Ta vrsta nasilja pušča posledice, ki se kažejo v 

obliki pomanjkanja samozavesti, nezaupanja vase in v negativni samopodobi. 

Nasilje nad zdravstvenimi delavci je najpogosteje povzročeno s strani svojcev pacientov. 

Izpostavili pa so tudi nasilje, povzročeno s strani psihiatričnih pacientov, oseb pod vplivom 

opojnih substanc in psihoaktivnih snovi. 

»Svojci večinoma, svojci. S pacienti sem imel zelo malo izkušenj, kar se tiče nasilja.« 

Konfliktne situacije so največkrat izzvane s strani pacientov, predvsem zaradi nezadovoljstva in 

ker imajo občutek, da so neupoštevani. Njihovo zdravstveno stanje je v določenem trenutku 

zanje najpomembnejše, zato velikokrat zahtevajo nekaj, do česar niso upravičeni. Pacienti, ki 

največkrat sami izzovejo nasilno situacijo, so posebne skupine ljudi, ki so pogosto pod vplivom 

raznih substanc, ter ljudje z duševnimi boleznimi. 

»Recimo da si na eni strani vrat, na drugi strani je bolnik, ki ima pištolo in grozi, da nas bo vse 

postrelil.« 

»Že vidiš, kako živčno gleda, pa že kar pihajo, ali pa ... Eni takoj izbruhnejo, drugi pa pozneje. 

100

Tako da to ..., seveda se že vidi.« 

Sprožilci za nasilno vedenje že rahlo vznemirjenega pacienta so po mnenju intervjuvancev 

najpogosteje medicinske sestre in zdravstveni tehniki sami z nezadostnim samozaupanjem, s 

pretirano impulzivnostjo, pomanjkanjem strokovnega znanja, motivacije in podobno. 

Opaziti je bilo, da se jih veliko srečuje z občutkom sprijaznjenosti z aktualno situacijo. To 

pomeni, da »manjših« konfliktov niti ne zaznavajo več, so jih navajeni in jih sprejemajo kot 

nekaj samoumevnega. Le nekateri pa se vendarle zavedajo, da nasilje ni nekaj, česar bi se bilo 

treba navaditi, ker se dogaja vsak teden. 

»… pač moraš gledat na to kot na slabe strani našega poklica ...« 

»Zelo različno … jaz te stvari jemljem pač preprosto oziroma kot samoumevne.« 

»Verbalnega človek še ne jemlje tako strogo resno, ampak nekako se ga navadiš.« 

Konkretni predlogi za preprečevanje nasilja se nanašajo predvsem na odgovornost in dolžnost 

države, ki naj bi kontinuirano organizirala obvezna izobraževanja in usposabljanja na temo 

preprečevanja nasilja za vse vladne in nevladne organizacije. Zaposlenim v organizacijah, ki 

delujejo na področju dela z osebami, ki povzročajo nasilje, pa bi moralo biti omogočeno 

izobraževanje in usposabljanje za to specifično področje dela. Kontinuirano bi morale biti 

organizirane intervizije in supervizije. 

Razprava 

Zdravstveni delavci se z nasilnim vedenjem ne srečujejo redkeje kot ostali zaposleni v družbi, le 

podatkov o tem imamo bolj malo. Tako menita tudi Klemenčeva in Pahorjeva (2004), ki pravita, 

da se nasilje na delovnih mestih slovenskih medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev 

dogaja. 

Kakor obstaja veliko definicij o nasilju, tako ima tudi vsak posameznik različne poglede na 

nasilje, čeprav se v nekaterih stvareh strinjajo in lahko njihove misli povežemo. Sprva 

razmejujejo nasilje na verbalno in fizično. Večina jih to opredeljuje kot stanje, v katerem se 

počutijo ogrožene, ko nekdo vstopi v njihov osebni prostor. Pod verbalno razumejo psihično 

nasilje, kamor spadajo vse grožnje, obsojanja, poniževanja in žalitve, ki jih navajajo. Fizično 

nasilje pa razumejo kot oviranje, napad in udarce ter neposredne grožnje z nožem in strelnim 

orožjem. ICN enako navaja, da ima lahko nasilje fizično ali besedno obliko ter vključuje grožnje 

z nasiljem, oviranje normalnega poteka dela, ustrahovanje za lastno varnost delavcev, vodilnih 

in odjemalcev (Wynne et al, 1997). 

Najpogostejši razlogi za nasilje na delovnem mestu so po mnenju mednarodnih organizacij 

(ILO, ICN, WHO, PSI): slabi delovni pogoji, slaba organizacija dela, slabi medsebojni odnosi 

ter zloraba moči. Vendar pa sodelujoči v raziskavi menijo, da je glavni vzrok za nasilje nad 

njimi predvsem stiska, v kateri se ljudje, ki potrebujejo njihovo pomoč, znajdejo, prav tako 

neznanje, skrb in občutek krivde. Nekateri ljudje pa so, kot navajajo, prikrito agresivne osebe in 

pridejo že z namenom, da bodo povzročili konflikt, če ne bodo nemudoma dobili pomoči, ki jo 

zahtevajo. Takšnim situacijam se je težko izogniti. 

Medicinske sestre morajo ustrezno in profesionalno reagirati na nasilje, vendar le redki 

programi usposabljajo osebje za prepoznavanje nevarnih situacij in za razvijanje učinkovitih 

mehanizmov, s katerimi bi se lahko spoprijeli s problematiko nasilja. Zdravstvene institucije si 

morajo prizadevati za zagotavljanje nadaljevalnega usposabljanja in izobraževanja za zaposlene 

v NMP o preprečevanju in odzivanju na nasilje (Poster in Ryan 1993; Presley & Robinson 2002; 

Roberts et al. 1997). Glede izobrazbe za spoprijemanje z nasiljem so si vsi enotni: izobraževanja 

na to temo praktično ni oziroma je dostopno v zelo majhnem obsegu. Kako se spoprijeti z 

nasilnim vedenjem pacientov in kako reagirati v konfliktih se naučijo glede na prejšnje 

dogodke. 

101

Zaključek 

Nasilje v zdravstvu ni problem le ene poklicne skupine, ampak sovpada s porastom nasilja v 

družbi. Za doseganje kulture nenasilja v zdravstvu in učinkovite preventive pred nasiljem je 

treba v prvi vrsti nasilje prepoznati, ga ustrezno obravnavati, omogočiti pomoč za žrtve nasilja 

ter o nasilju voditi dosledno in natančno evidenco. Verbalnega nasilja je veliko več kot fizičnega 

ogrožanja, vendar lahko verbalna agresija pogosto privede tudi do fizičnega nasilja. Čeprav se 

po mnenju anketirancev stanje na področju varnosti bistveno ne slabša, pa to ni razlog za 

zadovoljstvo in nedejavnost na tem področju; vsi so namreč hkrati menili, da bi bili lahko bolje 

poučeni, kako ravnati v primeru ogroženosti. Medicinske sestre in zdravstveni tehniki v NMP bi 

morali imeti več znanja in izkušenj za prepoznavanje nastajanja nasilnega vedenja, za 

učinkovito obvladovanje situacije in za ravnanje ob nasilnem dogodku. Vsak dogodek bi moral 

biti evidentiran, saj lahko sčasoma taka dokumentacija prisili odgovorne v ustanovi, da 

zagotovijo več možne zaščite. Osebje bi moralo biti seznanjeno s svojimi pravicami, s pomočjo 

in podporo v kritičnih trenutkih. Vsak posameznik pa je odgovoren predvsem za svoje vedenje, 

saj naše vedenje predstavlja model, kako se bodo drugi vedli do nas. Tudi v prihodnje se 

moramo spremljati in zaznavati nasilje, se o njem odkrito pogovarjati ter ga ustrezno in na pravi 

način omejevati. Opozoriti in spodbuditi je treba tudi izobraževalne institucije, ki naj 

dijake/študente ustrezno pripravijo na spoprijemanje s problemom nasilja, še preden vstopijo v 

delovno okolje. Raziskave s področja nasilja na delovnem mestu so potrebne za boljše 

razumevanje tega kompleksnega fenomena, dale pa bodo tudi smernice za izdelavo preventivnih 

strategij pri soočanju z nasiljem. Na tak način bomo skušali zagotavljati varno delovno okolje 

ne samo za medicinske sestre in druge zdravstvene sodelavce, temveč tudi za paciente. 

Medicinske sestre v delovnem okolju potrebujejo navodila za prepoznavo in soočanje z nasilnim 

vedenjem v praksi zdravstvene nege. 

Literatura 

Bajec, A. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS; 1994. 

Colaizzi P. Psychological research as the Phenomenologists views it. V: Vall R, King M (eds). 

Existential Phenomenological Alternative for Psychology. New York: Oxford University Press, 1978. 

Data Protection Act (1998) Dosegljivo 1. 2. 2009 na http: www.hmso.gov.uk.acts/acts19980029.htm 

(1. 2. 2009). 

Dobnikar B, Pegan V, Vidmar V, e tal. Rezultati ankete o nasilju nad zdravniki. Dosegljivo 21. 4. 2008 

na http://www.zzs.si. 

Emergency Nurses Association. Emergency Nurses Association position statement. Violence in the 

emergency care setting. Dosegljivo 21. 11. 2006 na http//:www.ena.org/about/position/PDFs/ 

CFAC59534C2B4BFF8C23F1972A2E00FF.pdf. 

Holloway I, Wheeler S. Qualitative Research for Nurses. Oxford: Blackwell, 1996. 

Klemenc D, Pahor M. Nasilje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji v: Nasilje in spolno 

nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji. Zbornik člankov s strokovnega 

srečanja z mednarodno udeležbo. DMSZT Ljubljana, 1999. 

Lincoln Y., Guba E. Naturalistic inquiry. Newbury Park, CA: Sage, 1985. 

Pagon M, Lobnikar B, Jereb J. Agresivno vedenje in nasilje na delovnem mestu ter pomen njunega 

upravljanja za zagotavljanje organizacijske uspešnosti in učinkovitosti. V: Vukovič G (ur.). 

Management in globalizacija: zbornik predavanj z mednarodno udeležbo. Kranj: Moderna 

organizacija; 2001. 

Patton, M. O. Qualitative evaluation and research methods (2nd ed.). Newbury Park 1990; CA: Sage. 

Poster E, Ryan J. At risk of assault. Nursing Times 1993; 89: 30–32. 

102

Presley, D. & Robinson, G. Violence in the emergency department. Nursing Clinic North America 

2002; 37: 161–169. 

Vatovec-Progar I. Nasilje v zdravstvu – kako nam je v pomoč Zdravniška zbornica Slovenije. V: 

Klemen Ketiš, Z, Zelko, E. (ur.). Nasilje v zdravstvu in novosti v preventivi: zbornik predavanj. 

Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine, 2009. 

Wynne R, Clarkin N, Cox T, e tal. Guidance on the Prevention of Violence at Work. Luxembourg: 

European Commission, DG-V; 1997. 

103

142C 

Prisotnost sindroma izgorevanja pri zaposlenih v nujni medicinski pomoči 

Syndrome burn out in the presence of employees in emergency medical 

Aleksander Jus, dipl. zn., 

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, OE NMP 

aleksander.jus@zd-mb.si 

Izvleček 

Teoretična izhodišča: Delo medicinske sestre na področju nujne medicinske pomoči vsebuje številne 

psihične obremenitve in vrsto stresogenih okoliščin, posledica tega pa sta stres in sindrom izgorevanja. 

Delo temelji na raziskovalni nalogi, ki zajema Centre za nujno medicinsko pomoč Maribor, Celje in 

Ljubljana. Cilj raziskave je ugotoviti, v kolikšni meri in v kakšni intenziteti se ogroženost za sindrom 

izgorevanja, na katero opozarjajo domači in tuji strokovnjaki, kaže tudi pri delavcih, zaposlenih v 

reševalni službi. S pomočjo te raziskave želimo ponuditi možnosti za odpravljanje tovrstne 

ogroženosti v zdravstveni negi. 

Metoda: Sodelujoči anketiranci predstavljajo vzorec reševalcev in s svojim delom osvetljujejo 

raziskovalni problem. Anketni vprašalnik zaprtega tipa je obsegal 20 vprašanj, sestavljen pa je bil s 

pomočjo pregledane domače in tuje literature. Raziskava je potekala med januarjem 2010 in junijem 

2010. 

Rezultati: Na osnovi obdelave anketnega vprašalnika je mogoče ugotoviti, da je pri več kot polovici 

zaposlenih v Centrih za nujno medicinsko pomoč prisotna psihična obremenjenost. Ta podatek odraža 

mnenje reševalcev, da jih delo fizično in psihično izčrpava, kar opozarja na dejstvo, da stresi, ki jih 

doživlja ta kader ob vsakdanjem delu s pacienti, vplivajo na njihovo psihofizično kondicijo. 

Razprava in sklep: V raziskavi se je pokazalo, da občutja obremenjenosti nedvomno napovedujejo 

ogroženost s procesom izgorevanja, pri tem pa imata zanemarljiv vpliv kronološka starost in delovne 

izkušnje. Osebnostno se lahko spreminjajo, otopevajo in izkazujejo odtujen odnos do drugih tudi 

mlajše osebe, osebe z manj delovnimi izkušnjami in ne le tiste, ki se energetsko praznijo zaradi 

starostnih sprememb in enoličnosti, ki jo morda občutijo zaradi daljše delovne dobe. 

Ključne besede: reševalci, urgentna medicina, psihična obremenjenost, stres 

Abstract 

Introduction: Nurses work in the field of emergency medical assistance includes a number of mental 

strain and type of stressors circumstances, resulting in stress and burn syndrome. The work is based on 

a research project, which includes Centre Emergency Medical Maribor, Celje and Ljubljana. This 

study was to determine to what extent and in what intensity of the threat to burn the syndrome which 

point domestic and foreign experts, also reflected in workers employed in the emergency department. 

Through this research is to offer options to address such risks in Health Care. 

Methods: Participants respondents represent a sample of rescuers and their work shed light on the 

research problem. The questionnaire consisted of closed-ended questions 20 and consists of a through 

inspection of domestic and foreign literature. The research was conducted between January 2010 and 

June 2010. 

Results: Based on the processing of the questionnaire can be found that more than half of the staff at 

the Centres for emergency medical assistance present mental workload. This figure shows that the 

rescuers may consider the physical and mental work and exhausted, which points to the fact that the 

stress experienced by the staff at the daily work with patients affects their physical and mental fitness. 

Discussion and conclusions: The study has shown that feelings of stress clearly predict threats to the 

process of combustion, while they have negligible influence chronological age and experience. 

Personality may change, and show otopevajo alienated relationship to other younger persons, persons 

with less work experience and not just those that are empty due to age energy change and uniformity, 

104

they may suffer due to longer working lives. 

Key words: ambulance, emergency medicine, mental workload, stress, burnout 


Delo medicinske sestre na področju nujne medicinske pomoči vsebuje številne psihične obremenitve 

in vrsto stresogenih okoliščin, ki lahko pripeljejo do izčrpanosti, kar se velikokrat izraža na področju 

čustvovanja, medosebnih odnosov, telesnega počutja, zdravstvenega stanja ter pri delovni 

učinkovitosti. Zaradi velikih delovnih obremenitev in stresa se medicinske sestre pogosto počutijo 

povsem izčrpane (Bilban, Pšeničny, 2007). 

Avtorica Rakovec-Felser (1997) razvršča obremenilne situacije po dejavnikih obremenitev, ki izvirajo 

iz narave dela, po obremenitvah organizacijsko-institucionalne ravni, obremenitvah, ki nastanejo 

zaradi medsebojnih odnosov in možnosti podpore, ter obremenitvah, ki nastanejo zaradi širših 

socialnih razmer. 

Med dejavnike, ki vplivajo na psihično obremenitev, prištevamo odgovornost, delo z ljudmi, časovne 

pritiske in nefiziološki ritem, nesocialni ritem (nočno delo, delo ob vikendih, praznikih, dežurstva, 

nadomeščanja) (Šubic, 2006). 

Med dogodke, ki so močno obremenilni za reševalce, spadajo smrt dojenčka ali otroka, množične 

nesreče, poškodba ali smrt svojca, prijatelja, sodelavca, dolgotrajno reševanje (potres, železniške 

nesreče, zasutja) in strah pred infekcijskimi boleznimi. 

Kadar so duševne obremenitve prehude, se največkrat pokažejo razna bolezenska znamenja na 

področju duševnosti in telesa, pri katerih podroben zdravniški pregled ovrže kakršenkoli telesni vzrok. 

Posledice stresa so večja obolevnost medicinskih sester in s tem izostanki od dela, izgorevanje 

medicinskih sester (»burnout«), nezadovoljstvo medicinskih sester, nezadovoljstvo pacientov in 

svojcev, zdravju škodljive razvade medicinskih sester in slabi odnosi med različnimi profili (Cozens, 

Payne, 1999). 

Ko je stresorjev preveč in premalo moči za obvladovanje, se pojavi telesna in čustvena izčrpanost, ki 

vodi do negativnega odnosa do samega sebe, do lastnega poklica, pa tudi do izgube zmožnosti, da bi 

prisluhnili sočloveku. Ta pojav imenujemo sindrom izgorevanja medicinskih sester ali »burnout« 

sindrom (Rakovec-Felser, 1996). Maslach pravi, da gre za pojav telesne in čustvene izčrpanosti, ki 

vodi do negativnega odnosa do samega sebe, do lastnega poklica, pa tudi do izgube možnosti, da bi 

prisluhnili sočloveku. Še posebej je pogost pri ljudeh, ki so zaposleni v zdravstvu, šolstvu, sociali, 

torej tam, kjer delajo z ljudmi (Rakovec-Felser, 1997). 

Najpogosteje se sindrom izgorevanja kaže kot hladen, brezčuten, brezoseben ali celo aroganten odnos 

do bolnikov in njihovih svojcev, nižja delovna vnema in učinkovitost, mehanično opravljanje 

zadolžitev, nezmožnost preklopa od problemov na delovnem mestu, nezmožnost sprostitve v prostem 

času, razdražljivost, hitro menjavanje razpoloženjskih stanj, napetost, notranji nemir, občutja nemoči 

in praznine ter pomanjkljivo zaupanje vase, v svoje zmožnosti in kompetence, psihosomatske motnje, 

kot so nespečnost, glavoboli, prebavne motnje in odvisnosti (alkohol, kava, nikotin, tabletomanija, 

droge …) (Rakovec-Felser, 1997). 

Poraja se nam vprašanje: »Zakaj se izgorevanje na delovnem mestu razrašča?« Na voljo imamo več 

možnih odgovorov, ki se začnejo z »Zato«: 

• ker se počutimo preobremenjene (je najbolj očiten pokazatelj neskladij med človekom in delom, ki 

ga opravlja); 

• ker nimamo nadzora nad delom, ki ga opravljamo (dobiti priložnost, da lahko izbirajo in se 

odločajo, da razmišljajo o problemih, jih rešujejo); 

• ker za delo nismo nagrajeni (če nismo deležni priznanja, je razvrednoteno delo, ki ga opravljamo); 

• ker se soočamo z razpadom skupnosti (ljudje izgubljajo pozitivno vez z drugimi v delovnem 

okolju); 

• ker z nami ne ravnajo pošteno (medsebojno spoštovanje je bistvo vsake zavesti o skupinski 

pripadnosti); 

• ker imamo opraviti z nasprotujočimi vrednotami (pojavlja se konflikt vrednot, ker prihaja do 

nasprotij med zahtevami v službi in osebnimi načeli).« (Maslach, Leiter, 2002). 

105

Burnard v članku (Burnard, 2000) navaja različne načine preprečevanja izgorelosti. Ti so: podpora 

okolja, osebni pristop, sproščanje, šport, supervizija, interesi in hobiji zunaj službe, izobraževanje, 

telesna aktivnost. Šport, ki je povezan z gibanjem, človeku povrne energijo in ga osveži. Vse te 

aktivnosti pa morajo biti v interesu posameznika. 

Način preprečevanja izgorevanja je tudi krepitev avtonomije, osebne identitete, kar pomeni, da 

zaposleni zna reči kdaj tudi »ne« (Šubic, 2007). 

Delovne okoliščine lahko zmanjšajo priložnost za izgorevanje na delovnem mestu. Dokazano je, da 

imata močna mreža podpore in realne dosegljive možnosti za poklicno napredovanje pozitiven učinek 

(Maslach, Leiter, 2002). Načini preprečevanja vključujejo formalno in neformalno podporo skupinam, 

ki članom osebja pomagajo, da se ubranijo negativnih čustev, izpopolnjevanje na delovnem mestu, 

razvoj strokovnih sposobnosti, možnost napredovanja in tekmovalna plačilna lestvica. Pogosto 

ugotovljene pozitivne okoliščine so tudi prilagodljiv urnik, jasna opredelitev odgovornosti in sposobni 

vodilni delavci (Šubic, 2006). Posameznik mora včasih ukrepati sam ter raziskati možnosti rasti in 

učenja ob delu, postavljanja dosegljivih osebnih in strokovnih ciljev, urjenja v učinkovitem 

upravljanju s časom ter ločevanja delovnega in prostega časa. Prisluhniti je treba svojemu telesu in 

umu, se zavedati nevarnih signalov ter si prizadevati priznati svoja čustva. Če je izgorevanje 

dokazano, ga lahko zmanjšamo s pazljivim načrtovanjem, z ukrepanjem in z ocenjevanjem (Bilban, 

Pšeničny, 2007). 

Metoda 

V raziskovalnem delu je namen predstaviti problematiko težavnosti dela reševalcev in s tem tudi 

psihične obremenitve, ki se pojavljajo pri delu. Poklic medicinske sestre je eden najbolj stresnih in 

izčrpavajočih, zato so izvajalci te dejavnosti v skupini z višjo stopnjo umrljivosti od povprečja 

(Rakovec Felser, 2000). Cilj raziskave je ugotoviti, v kolikšni meri in v kakšni intenziteti se 

ogroženost, na katero opozarjajo domači in tuji strokovnjaki, kaže tudi pri delavcih, zaposlenih v 

reševalni službi. Raziskovalna vprašanja so obsegala spremenljivke, splošne podatke, zadovoljstvo in 

medsebojne odnose, zasebno življenje, prosti čas, konflikte, obremenitve in odnos do dela. 

Anketni vprašalnik zaprtega tipa je obsegal 20 vprašanj, sestavljen pa je bil s pomočjo pregledane 

domače in tuje literature. Podatki so bili poslani po pošti v Centre za NMP Ljubljana, Celje in 

Maribor, nazaj pa so bili vrnjeni s pomočjo frankirane ovojnice. Raziskava je potekala med januarjem 

2010 in junijem 2010. Vsem anketirancem je bila zagotovljena anonimnost, sodelovanje je bilo 

prostovoljno z možnostjo odklonitve. Podatke smo vnesli in statistično obdelali s pomočjo 

računalniškega programa Microsoft Office Excel in SPSS za Windows 16.0. Dobljene kvantitativne 

rezultate smo ponazorili v obliki frekvenčnih razpredelnic in grafikonov. 

Rezultati 

Na osnovi obdelave anketnega vprašalnika lahko ugotovimo, da je pri več kot polovici zaposlenih v 

Centrih za nujno medicinsko pomoč prisotna psihična obremenjenost. Ta podatek odraža mnenje 

reševalcev, da jih delo fizično in psihično izčrpava, kar opozarja na dejstvo, da stresi, ki jih doživlja ta 

kader ob vsakdanjem delu s poškodovanci/bolniki, vplivajo na njihovo psihofizično kondicijo. 

Odgovor, da bi pred upokojitvijo opravljali lažje delo, je prisoten pri 47 %, če pa k njim prištejemo še 

tiste, ki so navedli, da bi radi zamenjali službo, se ta odstotek dvigne na 51 %. Nekateri reševalci so v 

fazi, ko morajo nujno nekaj ukreniti, da se stanje ne bi poslabšalo. Med takšne lahko štejemo tiste, ki 

niso zadovoljni s službo (7 %), tudi tiste, ki menijo, da so medsebojni odnosi slabi (9 %), tiste, ki 

pogosto doživljajo konfliktne situacije (18 %) in situacije pogostega doživetja strahu (5 %). V to 

skupino lahko prištejemo tudi posameznike, ki jih misel na službo utruja (23 %) in so slabe volje ob 

odhodu v službo (5 %). Dve tretjini (61 %) zaposlenih menita, da je delo reševalcev naporno in 

obremenjujoče. Verjetno nihče od strokovnjakov, ki se ukvarjajo z obremenitvami pri delu, tega 

mnenja ne bi negiral, poraja pa se vprašanje, kaj je s preostalo tretjino (39 %), ki meni, da je delo 

prijetno in sproščeno. Morda so na začetku delovne poti, ko še ne opravljajo dela z visoko 

odgovornostjo, ali pa so to tisti, ki so zaradi obremenitev že povsem otopeli in jim je vseeno za 

dogajanje okoli njih. Skrb zbujajoče dejstvo je, da se premalo reševalcev ukvarja z dejavnostmi, ki bi 

nanje delovale spodbudno. S športom se ukvarja le 10,5 % reševalcev, znano pa je, da bi stres lahko 

preprečevali s hobiji. Po odgovorih lahko sklepamo, da je največ obremenjenih med tistimi, ki so 

poročeni ali ločeni, saj je 50 % reševalcev odgovorilo, da je družina zaradi njihovega dela 

106

obremenjena, nekateri o svojih službenih težavah razpravljajo z družino (10 %). Na obremenjenost 

vplivajo tudi konfliktne situacije, s katerimi se reševalci srečujejo pri svojem delu. Veliko teh izvira iz 

medsebojnih odnosov med zaposlenimi, kar nam potrjuje podatek, da 20 % zaposlenih meni, da je 

med njimi preveč tekmovalnih in slabih odnosov, več kot polovica zaposlenih (51 %) pa je mnenja, da 

so odnosi zadovoljivi. Konflikti nastajajo tudi med nadrejenimi in zaposlenimi, pogosto se pojavlja 

nerazumevanje nadrejenih do težav zaposlenih, ločevanje zaposlenih na boljše in slabše, na tiste, ki so 

v podrejenem položaju glede na nekatere, ki so vedno v ospredju. Največ konfliktov pa nastaja s 

pacienti in njihovimi svojci, prijatelji, ko pride do različnih mnenj o oskrbi. Nezaupljiv, nestrpen 

pacient zelo obremeni medicinsko sestro, čeprav tudi molčeča, nedostopna, vase zaverovana 

medicinska sestra hote ali nehote poveča pacientovo nezaupanje. 

Razprava 

Da bi preprečili ali vsaj omilili posledice sindroma izgorevanja, navajamo nekaj napotkov, s katerimi 

jih lahko preprečimo ali omilimo. 

• Naredite seznam nalog, ki jih morate opraviti, razvrstite jih po pomembnosti in naredite urnik, kdaj 

jih boste opravili. 

• Ocenite čas, ki ga boste porabili za posamezne naloge. Vzemite si dovolj časa za vsako nalogo. 

Izognite se časovnemu pritisku in pripravi stvari v zadnjem hipu. 

• Priskrbite si vse informacije, ki jih potrebujete za svoje delo. 

• Dogovorite se za sprejemljive roke za izpolnitev svojih obveznosti. 

• Vedno se najprej lotite najpomembnejše naloge in jo dokončajte, preden se lotite druge. 

• Delo prekinjajte z rednimi odmori – že 5-minutni odmor lahko deluje pomirjujoče in sproščujoče. 

• Vzemite si čas za sprostitev in pogovor s prijatelji in sodelavci. 

• Bodite v dobrih odnosih s sodelavci. 

• V konfliktnih situacijah ohranite mirno kri in mirno argumentirajte svoje stališče. 

• Naučite se reči NE vsemu, česar ne boste zmogli narediti oziroma ne sodi v vaše delovno področje 

(Sikirič, 2007). 

V raziskavi se je pokazalo, da občutja obremenjenosti nedvomno napovedujejo ogroženost s procesom 

izgorevanja, pri tem pa imata zanemarljiv vpliv kronološka starost in delovne izkušnje. Osebnostno se 

lahko spreminjajo, otopevajo in izkazujejo odtujen odnos do drugih tudi mlajše osebe, osebe z manj 

delovnimi izkušnjami in ne le tiste, ki se energetsko praznijo zaradi starostnih sprememb in 

enoličnosti, ki jo morda občutijo zaradi daljše delovne dobe. 

Sklep 

Ob vseh obremenitvah in delovnem procesu, ki je velikokrat podoben drilu, programsko pa je 

prenatrpan, se poraja vprašanje, kako sploh ohraniti svoj JAZ, koliko stika s samim seboj lahko še 

ohranimo, koliko lastnih naravnih teženj še lahko prepoznamo in jih udejanjamo, koliko osebne 

svobode in zadovoljstva lahko zaradi tega sploh še občutimo, če pa smo kar naprej siljeni k 

poslušnosti in ubogljivosti. Kaj vse lahko prezreš, kje vse se lahko zmotiš, takšni ali drugačni občutki 

namreč sčasoma ne dovolijo več sproščenega dihanja, ob tem pa tudi ne dopuščajo, da bi se veselil 

samega sebe. Tiščijo te k vedno večji prizadevnosti, proč od socialnih stikov in realnega življenja, 

odmikajo te od lastnih želja in potreb. Gnan od občutij lastne nepopolnosti postane posameznik bolj 

orodje tujih potreb in volje, pozabi pa prisluškovati svojim čustvom in impulzom. Pozabi, da je 

njegovo življenje njegova last, da ga ima pravico preživeti po svojih predstavah, pozabi, da je v njem 

razen poklicnih obvez še njegov pomembnejši, osebni del. Zbiranje zunanjih znakov moči je v tem 

primeru le samoprevara, ki vodi v razočaranje, če ne prej, pa ob upokojitvi. Seveda se ob možni 

odtujenosti zdravstvenega delavca zastavlja vprašanje, koliko je takšen neozaveščen, na tujo voljo 

naravnan posameznik zmožen prisluhniti sočloveku. Povedano drugače, koliko je zmožen to, kar 

odreka sebi, prepoznati in privoščiti drugemu. Najverjetneje ne in najverjetneje šele potem, ko v 

novem procesu učenja, ki se mu reče samoozaveščanje, začne končno prepoznavati sebe in si slediti. 

107

Literatura 

Bilban M, Pšeničny A. Izgorelost. Delo in varnost (ZVD). 2007; 1. 

Burnard W J. Respiratory physiology: the essentials. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins 

cop; 2000. 

Cozens-Firth J, Payne R. Stress in health professionals, psychological and organisational causes and 

interventions. Chichester: John Wiley & Sons; 1999. 

Maslach C, Leiter M. Resnica o izgorevanju na delovnem mestu (kako organizacije povzročajo osebni 

stres in kako ga preprečiti). Ljubljana: Cankarjeva založba; 2002. 

Rakovec-Felser Z. Medicinska psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola; 1997. 

Rakovec-Felser Z. Optimistično obvladovanje stresa. Naša bolnišnica, glasilo Splošne bolnišnice 

Maribor. Splošna bolnišnica Maribor; letnik XX, oktober 2000. 

Rakovec-Felser Z. Sindrom »Burnout« ali sindrom izgorelosti medicinske sestre. Obzor Zdr N. 1996; 

30: 29–32. 

Sikirič V. Novodobni morilec. Revija Moje delo. 25. 5. 2007. 

Šubic P. Pet odstotkov Slovencev se zlomi zaradi izgorelosti. Finance. 23. 1. 2007. 

Šubic P. Diagnoza: poklicna izgorelost. Manager. 2006; 1. 

108

142D 

Upravljanje z informacijami in medicinske sestre – žvižgači 

Gatekeeping and nurses whistleblowers 

Gordana Lokajner 

Đurđa Sima 

Izvleček 

Živimo in delamo v času informacijskega preobilja. Na voljo imamo veliko dobrih in učinkovitih 

komunikacijskih orodij, ki so lahko v pomoč in podporo pri izmenjavi informacij in podatkov med 

zaposlenimi. Žal pa se pogosto izkaže, da v zdravstvenih timih primanjkuje zadostne izmenjave 

pomembnih informacij in da z njimi slabo upravljamo. Izkaže se tudi, da zmanjka časa, volje in 

odločnosti za delitve relevantnih, kakovostnih in neposrednih informacij, ki jih zaposleni v zdravstveni 

negi nujno potrebujejo za svoje vsakodnevno delo. V prispevku bo predstavljeno, kako upravljamo s 

pomembnimi informacijami v zdravstveni negi in kako upravljanje z informacijami vpliva na kakovost 

zdravstvene nege. Praksa upravljanja z informacijami ima neposreden vpliv na varnost pacientov, 

medsebojne odnose znotraj zdravstvenega tima, etični in praktični vpliv na zdravstveno oskrbo ter 

organizacijo zdravstvene nege v klinični praksi. V primeru, da so varnost in pravice pacientov 

ogrožene, so medicinske sestre v dilemi, ali bi napako javno prijavile ali ne. V okoljih, kjer nimajo 

dobro razvite varnostne kulture in zagotavljanja varnosti pacienta, je medicinska sestra, ki opozori na 

napake oz. incidente, ki bi lahko ali celo so ogrozili pacienta, pogosto izpostavljena velikim pritiskom 

in obsojanjem članov ožjega ali širšega zdravstvenega tima. Žvižgači v zdravstveni negi niso nekaj 

novega, a je premalo znano, s kakšnimi težavami se te medicinske sestre srečujejo. Medicinske sestre 

– žvižgači so v svojih delovnih okoljih označene kot problematične, nezadovoljne, moteče ter seveda 

nezaželene v širšem negovalnem in zdravstvenem timu, zaradi zaščite pravic in varnosti pacientov. 

Pregled pojmov in aktivnosti na področju predstavljanja omenjene problematike bo omogočil 

razreševanje komunikacijskih ovir ali celo molka. 

Ključne besede: zdravstvena nega, informacije, medicinske sestre – žvižgači, varnost pacienta 

Abstract 

We live and work in the age of abundance. We have many good and effective communications tools 

that can assist and support the exchange of information and data among employees. Unfortunately, it 

often turns out that within health care teams we lack sufficient exchange of relevant information and 

have poor management by those. It also turns out that as the time runs out, a will and determination for 

the sharing of relevant, quality and direct information provided by employers is an urgent need for 

their daily work. 

The paper will present how to manage the relevant information in health care and on how information 

management affects the quality of care. The practice of information management has a direct impact 

on patient safety, interpersonal relations within the health team, ethics and the practical impact on the 

organization of medical care and nursing in clinical practice. 

In the event that the safety and rights of patients at risk, nurses are in a dilemma or make the mistake 

of publicly declared or not. 

In environments where they are not well developed safety culture and safety of the patient, the nurse, 

drawing attention to errors or. incidents that might or might even have endangered the patient may be 

exposed to high pressure and condemnation of members of the narrower or wider health service team. 

Whistleblowing in health care is not new, but is not widely known the difficulties that this nurses face 

in their daily practice. Nurses whistleblers are in their work environments, classified as problematic, 

disgruntled, disruptive and undesirable, of course, in the broader nursing and medical team, as they 

strive to protect the rights and safety of patients. 

Review of concepts and activities related to the presentation of that article will help to address 

communication barriers, or even silence. 

109

Key words: nursing, informations, nurses-whistleblowers, patieint safety 

Uvod 

Izhodišče razmišljanja za naznanjanje sprememb, ki naj bi pogojevale varno prakso zdravstvene in 

babiške nege, so predvsem načela etičnega delovanja v teoriji in praksi sodobne stroke. Naznaniti ali 

obelodaniti neki podatek ali informacijo, pomeni imeti njegov/njen vir. V sodobnem svetu informacija 

predstavlja prednost, sočasno pa nalaga tudi določeno odgovornost, ki lahko izhaja le iz informiranosti 

posameznika ali ga pripravi na dejanja. Medijski svet nam omogoča strokovno prisotnost, ki ni 

omejena le na strokovni delokrog, temveč nas sili v podajanje mnenj za medije, izjav za javnost, ali 

zgolj medijsko oglašanje in naznanjanje problemov, ki jih zaznamo izvajalci zdravstvene in babiške 

nege. Najpogosteje so nam omejene ali presežene kompetence oz. so okrnjeni naši finančni viri. 

Prisotnost v medijih je svojevrstna prednost stroke, ki nam omogoča, da pokažemo, kaj znamo in 

zmoremo ter se na ta način promoviramo, tako v preventivnem kot kurativnem delovanju. Prednost in 

posledica ponujanja informacij medijem je v tem, da so mediji konstrukcija sveta, odražajo različne 

odločitve, motive in vzroke, na ta način pa nam konstruirajo razumevanje sveta. Informacija nima le 

medijske razsežnosti, zaseda vsako poročilo, predajo službe zdravstvene in babiške nege, sleherno 

podajanje vsebin zdravstvenih izvidov in operativnih dokumentov. Je v uporabi vseh članov 

zdravstvenega tima, v ožjem in širšem pomenu, zato predstavlja neposredno nematerialno vrednost 

velikih razsežnosti. V zdravstvu je zbrana velika količina zaupnih osebnih podatkov, ki so vezani na 

telesno, duševno in mentalno stanje zdravja ljudi. Med uporabniki se prenašajo bodisi fizično bodisi 

elektronsko in kot govorjena beseda (Rudel, 2005). 

Metode: Kot metoda znanstveno-raziskovalnega dela je bila izbrana metoda pregleda literature v 

slovenskem in angleškem jeziku. Pregled v angleškem jeziku je zajemal ključne besede: gatekeeping, 

withhold information in whistleblowing ter nurses whistleblowers. Pregledana je bila vstopna 

vzajemna baza: EBSCO Host, z dostopom do: ACS Journals Search, BioMed Central Journals, 

CINAHL with Full Text (EBSCO), Cochrane Library (Wiley), ScienceDirect (Elsevier), MEDLINE 

ter spletne strani tujih strokovnih združenj medicinskih sester in babic. Pri pregledu literature smo 

iskanje zožili na polna besedila, dostopna po letu 2000, in nato v podrobnejši pregled vključili 25 

gradiv. Raziskovalna strategija je obsegala raziskovanje elektronsko dostopnih baz podatkov, pregled 

indeksov relevantnih strokovnih publikacij in pregled citiranih referenčnih člankov. Obdobje pregleda 

literature je trajalo od januarja do marca 2011. 

Upravljanje z informacijami 

Upravljanje z informacijami je komunikacijsko orodje, ki vključuje omejevanje ali omogočanje 

dostopa do informacij. Izraz upravljanje z informacijami (ang. gatekeeping) je prvi uporabil Kurt 

Lewin leta 1940 v povezavi z delom gospodinj, ki so izbirale in se odločale, kakšno hrano bodo 

servirale na družinsko mizo. Lewin je predlagal, da se njegova ideja uporabi tudi za razlago pretoka 

ostalih novic, ter odprl vprašanje izbire in omejevanja posameznih elementov informacij, ko prehajajo 

skozi "kanale" (Riley, Manias, 2009). Ko izraz uporabljamo na ravni množičnih komunikacij, 

upravljanje z informacijami razumemo kot "proces, s katerim milijarde sporočil, ki so na voljo v svetu, 

razčlenimo in preoblikujemo v več sto sporočil, ki dosežejo neko osebo v določenem trenutku 

(Shoemaker, 1991 cit. po Riley, Manias, 2009). Od svojih začetkov se je koncept upravljanja z 

informacijami razvijal na različnih področjih, vključno z znanji na področjih politologije, 

komunikologije, sociologije, informatike, upravljanja in prava. V širšem smislu je razumljen kot "vse 

oblike nadzora informacij, ki se lahko pojavijo pri odločitvah, kako kodiramo sporočila, kako jih 

izbiramo, oblikujemo, zapišemo, kdaj jih ponudimo in kako jih prikrivamo (Donohue, Tichenor, 

Oliën, 1972 cit. po Riley, Manias, 2009). Pri pregledu literature se upravljanje z informacijami v 

zdravstveni negi pojavlja le sporadično (Farley, 1987; May et al., 2001; Sinivaara et al., 2004 in Street, 

1992, cit. po Riley, Manias, 2009), običajno kot sekundarni koncept. V medicini ima izraz rahlo 

drugačen pomen in se uporablja v zvezi z zagotavljanjem ali omejevanjem dostopa do specialnih 

storitev v zdravstvenem varstvu (Brekke at al., 2007). 

110

Na splošno je v vseh zdravstvenih disciplinah opaziti pomanjkanje analitičnih okvirov, s katerimi bi 

preučevali pojav upravljanja z informacijami. V literaturi je relativno malo poskusov ustvarjanja 

skupne osnove za razpravo in kritičnega pregleda koncepta (Barzilai-Nahon, 2004, cit. po Riley, 

Manias, 2009). Poleg tega so študije, ki preučujejo upravljanje z informacijami v zdravstvu, 

pomembne zaradi dokazanega vpliva na varnost pacientov (Riley, Manias, 2009; Attree, 2007; 

Holmes, 2007; Alvarez, Coiera, 2005; May at al., 2001). 

Slaba komunikacija, ki lahko vključuje slabo upravljanje z informacijami, se je izkazala kot eden 

poglavitnih vzrokov za klinične napake (Joint Commission on Accreditation of Healthcare 

Organizations, 2007, cit. po Riley, Manias, 2009; Alvares, Coiera, 2005). 

Bistvo dobre prakse 

Področje zdravstvene oskrbe se radikalno spreminja v smeri iskanja poti za postavljanje varnih in 

kakovostnih postopkov obravnave pacienta. Prepoznavanje in krepitev sociokulturnega okolja za vse 

skupine zdrave in bolne populacije se v zadnjem desetletju vseskozi krepi z namenom, da dosežemo 

optimalno, predvsem pa zagotovimo osnovne elemente socialnega in etičnega delovanja. Vodilo 

osnutka ustvarjanja kulture varnosti je bila v Novi Zelandiji uvedba učenja in prepoznavanja potrebe 

po varnosti skozi izobraževalne programe že od leta 1990 – za to je poskrbelo profesionalno združenje 

medicinskih sester in babic (Woods, 2011). Za krepitev dobre prakse so pomembne kategorije: osebne 

lastnosti; tehnične veščine in organizacija ter vodenje stroke; delovno okolje in sodelavci; nega in 

negovanje vedenjskih vzorcev (Catlett, Lovan, 2011). 

Kakovost in varnost – elementi sodobne prakse 

Za spremljanje in vodenje sistema kakovosti je potrebno globoko znanje, ki ga je Deming vpeljal že 

leta 1986. To pomeni vpogled, ki ga znanje ponuja, v to, kako narediti spremembe, ki bodo privedle 

do izboljšav na različnih področjih. Za management je oblikoval 14 točk, ki jih je združil v sistem 

globokega znanja s štirimi sestavnimi deli z medsebojnim delovanjem: znanje, teorija sistema, 

variabilnost in psihologija (Robida, 2009). 

Etični in deontološki principi v poklicnem kodeksu Evropskega združenja medicinskih sester 

omogočajo in poudarjajo urjenje tehnične spretnosti in obenem krepitev pomena stroke v širšem 

smislu. Zato so pomembne: praktične komponente za varnejše zamenjave delovnega okolja po Evropi 

ali v svetovni razsežnosti, sprejem profesionalnih standardov za najboljšo kakovost izidov v 

zdravstvenem procesu, krepitev zagovorništva pacientovih pravic, promoviranje odličnosti v praksi za 

zaščito nacionalnih in evropskih meril kakovosti ter iskanje vedno primerne ravni zanesljivosti v 

poklicni regulativi (Sasso, Stiveno, 2008). 

Kdaj nastopijo žvižgači 

»Žvižgači« (ang. whistleblowers) so tisti, ki zaobidejo običajne procese, da bi razkrili informacije, ki 

izpostavljajo neetične, nezakonite, nevarne ali neustrezne prakse. V zdravstvenem varstvu so ti 

žvižgači pogosto medicinske sestre. Ker so dobro usposobljene za klinično prakso in ob negi stalno v 

neposrednem stiku s pacienti, so v edinstvenem položaju, da prepoznajo napake in situacije, ko so 

pacienti ali drugi zdravstveni delavci izpostavljeni tveganju, da se jim zgodi kaj slabega (Kingma, 

2010). 

Žvižganje oz. razkrivanje slabe prakse v zdravstveni negi predstavlja tudi praktične in etične dileme za 

izvajalce. Etičnosti žvižganja ne moremo razlagati brez upoštevanja namenov, ki pa se razlikujejo med 

posameznimi primeri. V nekaterih je namen izključno spreminjanje delovanja organizacije, v drugih 

pa samo spremembe priporočenih zahtev, ki zagotavljajo višjo varnostno kulturo. Posamezniki z 

močno razvitim etičnim čutom in oblikovano profesionalno držo so velikokrat tisti, ki prvi opazijo 

nevarnosti in postanejo žvižgači. Kuhse (1997 cit. po Wilmot, 2000) prepoznava žvižgače med srednje 

lojalnimi organizaciji. V literaturi različni avtorji poudarjajo, da medicinske sestre lahko prevzemajo 

vloge žvižgačev v zdravstvenem sistemu, saj hitro prepoznajo nepravilnosti ter opozarjajo na 

morebitne varnostne odklone pri delu posameznih izvajalcev zdravstvene oskrbe, slabega vodenja in 

slabih organizacijskih praks (Jackson et al., 2010; Johnstone, 2008 a in b; Attree, 2007; Davis, 

Konishi, 2007; Ray, 2006; White, 2006; Backstead, 2005; McDonald, Ahern, 2002; McDonald, Ahern 

2000; Wilmot, 2000). Kljub herojski podobi, ki jo mnogi žvižgači uživajo v javnosti, so posledice 

pogosto zelo neprijetne za vpletene – zaradi tveganja, da bodo v luči pritožb predstavljeni kot 

111

nelojalne osebe ali celo zlobneži (Kingma, 2010). V literaturi so na žalost predstavljeni različni 

primeri, kjer so medicinske sestre – žvižgači izpostavljene različnim vrstam pritiskov in nasilja v 

svojem okolju (Jackson at al., 2010; Cooke,2007; Ahern, McDonalds, 2002; McDonalds, 2002; 

Ferrell, 2001). V popolnem svetu medicinski sestri ne bi bilo treba nikoli »žvižgati«. Strukture, ki so 

namenjene zagotavljanju kakovostne nege, ustvarjanju sistemov za stalno izboljševanje in varne ter 

učinkovite storitve zdravstvenega varstva za paciente, so v vseh zdravstvenih sistemih sveta ustaljena 

praksa. V velikih organizacijah, še posebej v bogatejših državah, imajo veliko različnih ukrepov 

kliničnega nadzora; posebej v ta namen so ustanovljeni interni odbori za klinično revizijo, regulatorni 

okviri, akreditacija, priporočila, recenzija, revizija neželenih dogodkov in umrljivosti, pregledi, 

strategije za obvladovanje tveganj ter poročanje o nepredvidenih dogodkih, vključno s smrtjo ali resno 

poškodbo, ki ni vezana na naraven potek pacientove bolezni. »Žvižganje« je (in mora tudi ostati) 

strategija, ko vse drugo odpove. V organizaciji, kjer ima medicinska sestra na voljo jasne poti, po 

katerih lahko izrazi svoje skrbi ali predlaga, kako bi se bilo mogoče izogniti tveganjem in izboljšati 

kakovost, ter ve, da bodo njene povratne informacije dobrodošle in upoštevane, postane »žvižganje« 

odvečno. Dokler pa ni tako, morajo medicinske sestre, ki imajo pomisleke glede postopkov 

zdravstvene nege, poskrbeti, da se zavedajo svojih etičnih in zakonskih pravic ter odgovornosti, 

preden »zažvižgajo« (Kingma, 2010). 

Razprava 

V Sloveniji imamo malo podatkov o vplivu upravljanja s potrebnimi informacijami za delo v 

zdravstvenem sistemu, še manj pa je raziskan fenomen žvižgaštva med medicinskimi sestrami. 

Raziskati bi bilo treba, v kolikšni meri medicinske sestre v Sloveniji prepoznavajo slabo upravljanje s 

pomembnimi informacijami pri svojem delu ter primere, ki za njih predstavljajo odstope od dobre 

prakse, a so bile v dvomu, ali naj na te odklone opozorijo ali ne. Medicinske sestre bi se z dodatnimi 

znanji, oblikovanimi potmi in mehanizmi opolnomočile pri opozarjanju na slabo prakso in tako 

skrbele za varno, profesionalno izvajanje zdravstvene oskrbe. V aktivnosti za pospeševanje procesov 

vzgoje in sprejemanja medicinskih sester – žvižgačev je potrebno vključevanje stanovskih združenj, ki 

bi predstavilo novo vlogo medicinske sestre kot profesionalno in družbeno sprejemljivo, s poudarkom 

na visoki meri etičnosti posameznika, skupine in vse družbe. V slovenskem prostoru imamo dovolj 

primerov dobre prakse zdravstvene in babiške nege, a vendar nimamo medija za delovaje medicinskih 

sester žvižgačev; predvsem je slabo oblikovan in privzgojen, zato se medinske sestre ne odločajo 

prevzeti te vloge. Nujno bi bilo postaviti jasne poti, ki bi medicinskim sestram omogočile varno in 

uspešno opozarjanje na odklone in nevarnosti slabega dela ali celo organiziranosti, ki so potencialno 

ali dokazano nevarne za uporabnika zdravstvene oskrbe brez posledic. 

Zaključek 

Kakovosten pretok informacij med zdravstvenimi delavci (obseg, oblika, način, pravočasnost 

informacije) zagotavlja varno in kakovostno zdravstveno oskrbo uporabnikov zdravstvenih storitev. V 

primeru načrtnega ali naključnega slabega upravljanja z informacijami prihaja do neželenih odklonov. 

Opozarjanje na odklone, slabe prakse ali celo etično dvomljive odločitve je v zdravstveni oskrbi nujno 

prepoznati, odpraviti in se iz njih učiti. Medicinske sestre, ki to prepoznajo in imajo dovolj 

profesionalne in etične drže, radi imenujemo tudi žvižgači. V večini primerov žvižgači vstopajo v 

sisteme, ki nimajo jasnih poti za opozarjanje in izražanje skrbi v primerih slabe prakse. 

Literatura 

Ahern K, McDonald S. The beliefs of nurses who were involved in a whistleblowing event. Journal of 

Advanced Nursing. 2002; 38 (3): 303–309. 

Alvarez G, Coiera E. Interruptive communication patterns in the intensive care unit ward round. 

International Journal of Medical Informatics. 2005; 74 (10): 791–796. 

Attree M. Factors influencing nurses' decisions to raise concerns about care quality. Journal of Nursing 

management. 2007; 15: 392–402. 

112

Beckstead W J. Reporting peer wrongdoing in the healthcare profession: the role of incompetence and 

substance abuse information. International Journal of Nursing Studies. 2005; 42: 325–331. 

Brekke R K, Nuscheler R at al. Gatekeeping in health care. Journal of Health Economics. 2007; 26: 

149–170. 

Catlett S, Lovan R S. Being a good nurse and diong the right thing: A replication study. Nursing 

Ethics, 2011: 18(1): 54–63. 

Davis JA, Konishi E. Whistleblowing in Japan. Nursing Ethics, 2007: 14 (2): 194–202. 

Ferrell A G. From tall poppies to squashed weeds: why don't nurses pull together more? Journal of 

Advanced Nursing. 2001; 35 (1): 26–33. 

Holmes J. Monitoring organisational boundaries: Diverse discourse strategies used in gatekeeping. 

Journal of Pragmatics. 2007; 39: 1993–2016. 

Jackson D at al. Understanding whistleblowing: qualitative insights from nurse whistleblowers. 

Journal of Advanced Nursing. 2010; 66 (10): 2194–2201. 

Johnstone M J, Kanitsaki O. The ethics and practical importance of defining, distinguishing and 

disclosing nursing errors: A discussion paper. International Journal of nursing Studies. 2006; 43: 367– 

376. 

Johnstone M J. Clinical risk managment and ethics of open disclosure (a). Part I. Benefits and risks to 

patient safety. Australasian Emergency Nursing Journal. 2008; 11: 88–94. 

Johnstone M J. Clinical risk managment and ethics of open disclosure (b). Part II. Implications for the 

nursig profession. Australasian Emergency Nursing Journal. 2008; 11: 123–129. 

Kingma M. Mednarodni center za človeške vire v zdravstveni negi. Utrip. 2010; XVIII (1): 15. 

May J, Ellis-Hill C, Panyne S. Gatekeeping and legtimization: how informal carers' relationships with 

health care workers is revealed in their everyday interactions. Journal of Advanced Nursing. 2001; 36 

(3): 364–375. 

McDonald S, Ahern K. The professional consequences of whistleblowing by nurses. Journal of 

Professional Nursing. 2000; 16 (6): 313–321. 

McDonalds S. Physical and Emotional effects of whistle. Journal of Psychosocial Nursing & Mental 

Health Services. 2002; 40 (1): 14–27. 

Ray L S. Whistleblowing and organizational ethics. Nursing Ethics, 2006: 13 (4) 438–445. 

Riley R, Manias E. Gatekeeping practices of nurses in operating rooms. Social Science & 

Medicine.2009; 69: 215–222. 

Robida, Andrej. Pot do odlične zdravstvene prakse. Ljubljana: Planet GV, 2009. 

Rudel D. Upravljanje z varnostjo informacij v zdravstveni organizaciji. Informatica Medica Slovenica 

2005: 10 (1) 1–8. 

Sasso L, Stievano A. at al: Code of ethics and conduct for European nursing. Nursing Ethics, 2008: 15 

(6) 821–836. 

White M S. Confidentiallity, No blame culture and whistleblowing, non- physician practice and 

accountability. Best practice & Research Clinical Anasthesiology. 2006; 20 (4): 525–543. 

Wilmot S. Nurses and whistleblowing: ethical issues. Journal of Advanced Nursing. 2000; 32 (5): 

1051–1057. 

Woods M.Cultural safety and the socioethical nurse. Nursing Ethics, 2011: 17(6) 715–725. 

113

PRISPEVKI 


114

113D 

Kontinuirana zdravstvena nega – timska predaja bolnika v Splošni 

bolnišnici Jesenice 

Continuing nursing care – team handsover patient in General Hospital Jesenice 

Petra Srpčič, dipl. m. s. 

Splošna bolnišnica Jesenice, interni oddelek 

Izvleček 

Uvod: Za učinkovitost zdravstvene nege bolnikov so potrebni: ustrezna organizacijska struktura, 

sistemski pristop, pravilen potek dela, strokovno usposabljanje medicinskih sester, vodenje, prenos 

informacij in sodelovanje med poklicnimi skupinami. Kakovost življenja pacienta je odvisna od 

uspešnosti zdravljenja ter od poteka zdravstvene nege in obravnave. Namen: Namen prispevka je 

prikazati, kako pomemben del zdravstvene oskrbe predstavlja timska predaja bolnika. Metode dela: V 

prispevku je uporabljena deskriptivna metoda dela s pregledom in kritičnim branjem domače in tuje 

strokovne literature ter prikrita in odkrita tehnika opazovanja na osnovi protokola. Rezultati: 

Predstavljeni so rezultati iz nadzora skladnosti izvajanja zdravstvene nege s standardi kakovosti in 

protokoli Splošne bolnišnice Jesenice, kjer so se pokazala delna odstopanja. Razprava in sklep: 

Timska predaja je ključnega pomena za kontinuirano zdravstveno obravnavo bolnika. Pri predaji 

bolnika pride do prenosa informacij (ustno in pisno) o stanju, zdravstveni negi in oskrbi bolnika. V 

primeru, da do prenosa informacij ne pride, je zdravstvena oskrba bolnika nepopolna, lahko je celo 

ogrožena njegova varnost. Za uspešno izvajanje timske predaje bolnika je potrebno zagotavljanje 

ustreznih virov, kot so čas, prostor in strokovno usposobljen kader. 

Ključne besede: kontinuirana zdravstvena oskrba, timska predaja bolnika, prenos informacij, varnost 

bolnika 

Abstract 

Introduction: Efficiency of nursing care depends on the proper organizational structure, the correct 

procedures, training of nurses, management, information transfer, systematic approach, cooperation 

among the groups of professionals. The quality of a patient's life depends on the successful treatment 

and procedures. Aim: The aim of this contribution is to show the importance of the team patient 

handover. Methods of work: In contribution the descriptive method of work with reviewing and 

critical reading of Slovene and foreign literature, as well as hidden and open techniques of observation 

is used. Results: The results obtained from the control of compliance of nursing care implementation 

with the quality care standards and protocols of the General Hospital Jesenice are presented. 

Discussion and conclusion: Team handover is of key importance for the continuous patient treatment 

and nursing care. With the patient handover the information transfer (verbal and written) about the 

condition and nursing care of the patient takes place. In case there is no such transfer the patient and 

nursing care is incomplete and can even endanger the patient's safety. For successful implementation 

of the team patient handover is needed to supply appropriate sources, such as time, place and trained 

staff. 

Key words: continuing nursing care, team care, patient handover, information transfer, safety patient 

Uvod 

Stalen prenos aktualnih informacij o bolniku v negovalnem timu omogoča dobro koordinacijo med 

posameznimi področji (dom starejših občanov, patronažna služba, univerzitetna klinična ustanova) in 

oddelki. Obojestranska verbalna in pisna komunikacija je osnova za kontinuirano zdravstveno nego, za 

kakovostno storitev za bolnika, za uspešno vključevanje in zdravstveno vzgojo svojcev. 

115

Kontinuirana zdravstvena nega nam zagotavlja vir informacij o bolniku. Vse te informacije zbere 

celoten zdravstveni tim. Z njimi si omogoči boljše poznavanje bolnikovega stanja ter načrtuje 

zdravljenje in zdravstveno nego, ki jo bo bolnik potreboval v času hospitalizacije in kasneje v domači 

oskrbi ali katerikoli drugi bolnišnični oz. zunajbolnišnični oskrbi ali obravnavi. 

Timska predaja bolnika vodi do boljšega skupinskega dela, izboljšuje kontinuiteto zdravstvene nege, 

povečuje varnost in kakovost obravnave pacienta in je sestavni del procesa zdravstvene nege. S timsko 

predajo se želimo izogniti napačnemu zdravljenju, nepravilnemu izvajanju zdravstvene nege, zakasneli 

diagnostiki, napakam, ki lahko ogrožajo življenje, pritožbam pacientov, povečanju stroškov in 

podaljševanju zdravljenja (Kramar, Marinšek, 2008). 

Ob začetku raziskave smo postavili raziskovalna vprašanja: Kako poteka predaja bolnika? Kje so 

odstopanja od protokola timske predaje bolnika Splošne bolnišnice Jesenice? Zakaj se pojavljajo 

odstopanja? 

Opis protokola timske predaje bolnika splošne bolnišnice jesenice 

V Splošni bolnišnici Jesenice je poseben pisni dokument – protokol timske predaje bolnika, po 

katerem so vsi izvajalci zdravstvene nege dolžni vsem bolnikom zagotavljati njen kontinuiran proces 

in kontinuirano zdravstveno obravnavo. 

Namen procesa predaje bolnika je seznanitev vseh članov negovalnega tima o vsebinskem in 

časovnem izvajanju timske predaje bolnika, o konzultacijah in posvetu o stanju bolnikov in 

pridobivanju drugih informacij, ki so potrebne za neposredno izvajanje zdravstvene nege in obravnave 

pri bolniku. Člani negovalnega tima so dolžni nuditi varno, kakovostno in učinkovito zdravstveno ter 

babiško nego in za to prevzeti tudi vso odgovornost. 

Izvajalci: 

• odgovorne ali timske medicinske sestre, 

• zdravstveni tehniki ali srednje medicinske sestre, 

• sodelujejo lahko tudi pripravniki, dijaki, študentje, ki so v procesu pridobivanja znanja s področja 

zdravstvene nege. 

Timska predaja bolnika je vedno na začetku vseh treh izmen – točna opredelitev je glede na 

specifičnost oddelka lahko različna. 

S prikritim in odkritim opazovanjem smo ugotavljali, ali je timska predaja bolnika na internem 

oddelku Splošne bolnišnice Jesenice potekala po bolnišničnem protokolu. Za izvedbo opazovanja na 

področju predaje bolnika je bilo pridobljeno pisno soglasje Etične komisije Splošne bolnišnice 

Jesenice. 

Rezultati 

Pri prikritem opazovanju in spremljanju izvedbe jutranje timske predaje bolnika je bilo ugotovljeno: 

• Časovna opredelitev ustreza, timska predaja bolnika se prične ob 6.20 uri in traja do 6.40. 

• Pri timski predaji bolnika so zbrani vsi člani tima – zdravstveni tehniki in medicinske sestre. 

• Predaja poteka v delovnem prostoru medicinskih sester na oddelku; pri jutranji predaji ni predaje 

po bolniških sobah, kar ustreza protokolu timske predaje bolnika. 

• Bolnikova zasebnost se upošteva. 

• Dokumentacija bolnika ni bila uporabljena vsakokrat, pojavila so se delna odstopanja od 

predpisanega protokola (informacije o bolniku so bile občasno posredovane brez uporabe 

negovalne dokumentacije, zabeležene so bile na listih, ki ne sodijo k negovalni dokumentaciji). 

• Predaja med dežurno medicinsko sestro in medicinskimi sestrami, ki delajo v jutranji izmeni, je 

potekala v prostoru medicinskih sester na kardiološkem oddelku od 6.40 ure. Dežurna medicinska 

sestra je traktnim medicinskim sestram posredovala pomembne informacije o bolnikih. 

Pri odkritem opazovanju nepravilnosti ni bilo opaziti, ustrezala je tudi uporaba dokumentacije. 

Na endokrinološkem odseku internega oddelka je predaja bolnika v celoti ustrezala standardu 

kakovosti, podana je bila le opomba presojevalke, da po predaji ob bolnikovi postelji medicinske 

116

sestre takoj začnejo z delom pri bolniku in ne gredo ponovno na predajo v prostor medicinskih sester. 

Tudi na kardiološkem odseku internega oddelka je negovalni tim dosegel vseh 100 %, spet z opombo 

presojevalke, da se na opoldanski predaji medicinske sestre ne predstavljajo osebno, ampak kot 

popoldanske medicinske sestre. Na gastroenterološkem odseku internega oddelka je bila skladnost 

izvajanja 100 %. 

Razprava 

Strokovni nadzor skladnosti izvajanja zdravstvene nege s standardi kakovosti in protokoli Splošne 

bolnišnice Jesenice, ki je potekal v maju 2010 na vseh oddelkih Splošne bolnišnice Jesenice, je 

prikazal dobre rezultate. 

Na osnovi teoretičnih, empiričnih dejstev in opazovanja smo poskušali odgovoriti tudi na vprašanja, 

postavljena ob začetku raziskave. 

Kako poteka predaja bolnika? 

Timska predaja bolnika v Splošni bolnišnici Jesenice poteka po protokolu in ustreza standardu 

kakovosti Timska predaja pacienta. S kazalniki kakovosti timske predaje bolnika bomo še naprej 

merili učinkovitost in uspešnost predaje. Izvedba nadzora kazalnika poteka enkrat mesečno, nadzor 

opravi diplomirana medicinska sestra z drugega oddelka bolnišnice, npr. kirurškega oddelka, 

otroškega oddelka, ginekološko-porodniškega oddelka. 

Kje so odstopanja od protokola timske predaje bolnika Splošne bolnišnice Jesenice? 

Odstopanja od protokola so se pokazala v občasnem neupoštevanju uporabe negovalne dokumentacije 

bolnika pri predaji, pri odsotnosti članov negovalnega tima ob predaji in pri izpuščanju predaje v 

bolniški sobi. 

Zakaj se pojavljajo odstopanja ? 

Odstopanja se po presoji pisca članka pojavljajo zaradi različnih vzrokov. Ocenjuje, da dokumentacija 

pri predaji ni uporabljena dosledno zato, ker medicinska sestra pomembna opažanja o bolniku že v 

sobi zabeleži na list papirja v blokec, ki ga ima vedno v žepu uniforme. Ta blokec vsebuje pomembne 

informacije, ki jih je treba posredovati pri predaji. Odsotnost nekaterih članov tima se občasno pokaže 

pri opoldanski predaji, največkrat zaradi klicev bolnikov, izvajanja terapevtsko-diagnostičnih 

intervencij po naročilu zdravnika, nenačrtovanega dogodka na traktu (na primer sprejem bolnika na 

oddelek) in podobno. Predaja v bolniških sobah pa je občasno izpuščena zaradi trenutnega povečanega 

obsega dela na oddelku in takrat, ko je že pri predaji v delovnem prostoru medicinskih sester treba 

posredovati več informacij. 

Zaključek 

Merjenje učinkovitosti in uspešnosti zdravstvene obravnave, ki se v Splošni bolnišnici Jesenice izvaja 

s kazalniki kakovosti enkrat mesečno, prikazuje dobre rezultate, odstopanja pa nakazujejo pot za 

izboljšanje izvajanja dobre prakse. S tem bo zagotovljena še večja varnost bolnika, izognili pa se 

bomo tudi neljubim neželenim dogodkom. 


Dokumentacijski viri: Dokumentacija in protokoli Splošne bolnišnice Jesenice, 2008 

Ivanuša A, Železnik D (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta za 

zdravstvene vede, 20–25. 

Kramar Z, Marinšek N (2009). Timska predaja pacienta in posvet po viziti sta pomembna elementa 

osredotočenja na pacienta. V: Zbornik predavanj in posterjev 7. kongresa zdravstvene in babiške nege, 

Ljubljana, 11.–13. maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza 

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 143 C. 

Skela Savič B (2007). Kontinuirana zdravstvena obravnava – izziv sodobnega menedžmenta 

bolnišnične zdravstvene nege. Obzor Zdr N 41(1): 3–11. 

117

113E 

Timsko delo – dejavnik zagotavljanja kakovosti v zdravstveni negi 

Team work – factor for quality assurance in nursing 

predav. mag. Mateja Lorber, viš. med. ses., univ. dipl. org. 

Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede 

mateja.lorber@uni-mb.si 

Izvleček 

Izhodišča: Timsko delo je najuspešnejši in najbolj učinkovit način vključevanja zaposlenih v 

organizacijski razvoj. Timsko delo je tisto, ki okrepi medsebojno povezanost, sodelovanje, poveča 

razumevanje vodij in zaposlenih, vpliva na zadovoljstvo zaposlenih v zdravstveni negi ter posledično 

izboljša kakovost zdravstvene nege. Z raziskavo smo želeli ugotoviti vpliv timskega dela na 

zadovoljstvo in pripadnost zaposlenih v zdravstveni negi. 

Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Kot metodo raziskovanja smo uporabili 

poizvedovanje, za metodo zbiranja podatkov pa anketni vprašalnik, ki je vseboval vprašanja zaprtega 

tipa. V raziskavo so bile vključene štiri bolnišnice v Sloveniji, sodelovalo pa je 6 % zaposlenih v 

zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah. Uporabili smo različne statistične metode s pomočjo 

računalniškega programa SPSS 16.0. Z uporabo opisne statistike smo ugotavljali statistično 

pomembne razlike med posameznimi spremenljivkami ter s pomočjo korelacijske analize ugotovili 

povezanost med njimi. Nato smo z regresijsko analizo ugotavljali vpliv neodvisnih spremenljivk na 

proučevano odvisno spremenljivko. 

Rezultati: Iz analize podatkov je razvidno, da vodje v zdravstveni negi še vedno premalo spodbujajo 

zaposlene za timsko delo in medsebojno sodelovanje. S korelacijsko analizo ugotovimo pozitivno 

povezanost med timskim delom in zadovoljstvom (r=0,502; p

satisfaction (r = 0.502, p

povprečno vrednostjo (PV=4,89) zavedajo, da so za uspešno delo tima potrebni medsebojno zaupanje, 

pomoč in komunikacija, kot se tega zavedajo zaposleni (PV=4,34). 

Tabela 1: Primerjava med vodji in zaposlenimi in statistično pomembne razlike 

Trditve za vodje: 

1 Za timsko delo sta potrebna 

komunikacija in sodelovanje. 

2 Zaposlenim omogočam, da 

3 

pokažejo sposobnosti in znanja. 

Sodelavce pohvalim za prispevke 

pri delu tima. 

4 Pri izvajanju kompleksnih nalog 

spodbujam timsko delo. 

5 Člane tima spodbujam, da si med 

seboj pomagajo in se spodbujajo. 

6 Zaposlenim dam možnost, da 

sodelujejo v delovnem timu. 

7 Člane tima spodbujam, da delajo 

za skupne cilje. 

PV 

vodje 

Koef. 

variab. 

( %) 

PV 

zapo. 

Koef. 

variab. 

( %) 

t p 

4,89 10,3 4,34 20,9 8,063

Hkrati z univariantno regresijsko analizo prav tako ugotovimo, da timsko delo statistično pomembno 

vpliva na zadovoljstvo (β=0,566; p

Lorber, M. Vedenje, značilnosti in kompetence vodij v povezavi z zadovoljstvom in pripadnostjo 

zaposlenih v zdravstveni negi [magistrsko delo]. Koper: Univerza na Primorskem; 2010. 

Možina S. Vodja in vodenje. In: Možina S. Management nova znanja za uspeh. Radovljica: Didakta; 

2002: 472–618. 

Reader TW, Flin R, Mearns K, Cuthbertson BH. Interdisciplinary communication in the intensive care 

unit. Br J Anaesth. 2007; 98 (3): 347–52. 

Robida A. Nacionalne smernice za razvoj kakovosti v zdravstvu. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 

2006. 

Skela Savič B. Zakaj se spremembe v zdravstvu odvijajo (pre)počasi? Neprofitni Management. 2005; 

3 (1): 31–5. 

Skela Savič B. Dejavniki uspešnega izvajanja sprememb v slovenskem zdravstvu [doktorska 

disertacija]. Kranj: Univerza v Mariboru; 2007. 

122

113F 

Osnove za izdelavo kompetenčnega modela vodenja v zdravstveni negi 

Foundations for implementation of leadership competency model in nursing 

viš. pred. mag. Andreja Kvas, viš. med. ses., prof. zdr. vzg. 

dr. Janko Seljak, dipl. ekon. 

Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta 

Izvleček 

Izhodišča: Preučevanje kompetenc in kompetenčnih modelov je ena glavnih tem na področju 

managementa in vodenja že vsaj 25 let. Ocenjevanje kompetenc medicinskih sester je zelo pomembno 

pri opredelitvi področij za profesionalni razvoj in izobraževalne potrebe medicinskih sester. Glavni 

namen raziskave je vzpostaviti kompetenčni model vodenja tudi v Sloveniji, kot ga vidijo v njem 

sodelujoči (vodje). Osnovna hipoteza raziskave je bila, da se ravni posameznih kompetenc, ki naj bi 

jih dosegali vodje v zdravstveni negi, med seboj razlikujejo. Metode dela: Uporabljena je bila opisna 

metoda dela, kot merski instrument pa anketni vprašalnik. V anketi je sodelovalo 141 vodstvenih 

medicinskih sester z vseh ravni vodenja in iz različnih slovenskih zdravstvenih ustanov. Rezultati in 

razprava: Anketiranke so menile, da sta najpomembnejši kompetenci, ki naj bi bili značilni za 

vodilne na vseh ravneh vodenja v zdravstveni negi: »medpoklicni odnosi« in kompetenčna dimenzija 

»odgovornost« v okviru kompetence »vodenje«. Najnižjo oceno je dobila kompetenčna dimenzija 

»strateško mišljenje« v okviru kompetence »ustvarjalnost«. Razlike v pogledih vodstvenih 

medicinskih sester na to, katere kompetence so pomembne za njihovo raven vodenja, nedvomno 

obstajajo. Sklep: Rezultati naj bi služili kot osnova pri določanju ravni kompetenc vodstvenih 

medicinskih sester. Kljub temu bi bilo za postavitev standardov treba izvesti dodatne raziskave na 

podobnem ali večjem vzorcu vodstvenih medicinskih sester. 

Ključne besede: kompetence, zdravstvena nega, vodje, profesija, zdravstvo. 

Abstract 

Introduction: Research of competencies and competency models is one of the main subjects in the 

fields of leadership and management for at least 25 years. Assessment of nurses' competencies is very 

important for defining their fields of professional development and educational needs. Implementation 

of leadership competency model in Slovenia, as defined by those participating in it (leaders), is the 

main objective of this research. Fundamental hypothesis proposes that there are differences between 

levels of individual competencies, which should be met by nursing leaders. Methods: Descriptive 

research method with questionnaire survey as measuring instrument has been used. 141 nursing 

leaders from all levels of leadership and from different Slovene health-car facilities have participated 

in survey. Results and discussion: Participants have stated that the most important competencies 

charachteristic for leaders on all levels in nursing are: „interprofessional relations“ and competential 

dimension of „responsibility“, which is a component of „leadership“ competence. The lowest rating 

has been given to competential dimension of „strategic thinking“, which is a component of 

„creativity“ competence. Without a doubt there are differences among nursing leaders in views on 

which competencies are important for their level of leadership. Conclusion: The results are supposed 

to be a foundation for determining levels of competencies for nurses in leadership positions. However, 

additional research on a similar or larger sample size of nurses in leadership positions should be 

carried out in order to set the standards. 

Key words: competencies, nursnig care, leader, profession, health care. 

123

Uvod 

Preučevanje kompetenc in kompetenčnih modelov je ena glavnih tem na področju managementa in 

vodenja že vsaj 25 let in se je iz zasebnega sektorja razširilo tudi v javnega. Čeprav konsenz o enotni 

definiciji še ni bil dosežen (Stevenson, 2010; Stare in Seljak, 2006), je v zadnjih letih za področje 

vodij v javnem sektorju nastala cela vrsta modelov, ki segajo od takšnih za večje skupine vodij (Stare 

et. al., 2007; Farnham, 2002) do tistih, ki zajemajo specializirane skupine – zdravnike in vojaške 

kadete (NHS Institute, 2010; Tian et. al., 2009). 

Kompetenčni pristop pri izobraževanju, ocenjevanju in razvoju zaposlenih je vse pogosteje uporabljen 

kot ena glavnih strategij izboljševanja uspešnosti dela tudi na področju zdravstvene nege. Ocenjevanje 

kompetenc medicinskih sester je zelo pomembno pri opredelitvi področij za profesionalni razvoj in 

izobraževalne potrebe medicinskih sester. V svetu je zato nastala cela vrsta kompetenčnih modelov, 

tako za medicinske sestre (Cowan et. al., 2007; Meretoja et. al., 2004) kot tudi za vodje ali managerje 

v zdravstveni negi (Stefl, 2008; Mcwillams, 2007). 

V Sloveniji še nimamo oblikovanega kompetenčnega profila vodij, s katerim bi preverjali njihovo 

kompetentnost. Posledice tega se kažejo v pomanjkanju znanja in usposobljenosti na področju 

vodenja, v podrejanju močnejšim profesionalnim skupinam v zdravstvu (zdravnikom) in avtokratskem 

vodenju znotraj lastne profesionalne skupine. 

Glavni namen raziskave je bil ugotoviti, na osnovi mnenja vodij v zdravstveni negi, kakšno stopnjo 

kompetenc naj bi imeli vodje. Osnovna hipoteza raziskave je bila, da se ravni posameznih kompetenc, 

ki naj bi jih dosegali vodje v zdravstveni negi, med seboj razlikujejo. 

Metode dela 

Uporabljena je bila opisna metoda dela, kot merski instrument pa anketni vprašalnik. Anketiranje je 

bilo izvedeno v času od 11. 5. do 13. 5. 2009 na 7. kongresu zdravstvene in babiške nege Slovenije v 

Ljubljani. Avtorica je anketo osebno predstavila udeležencem kongresa in jih motivirala za 

izpolnjevanje. Izpolnjeno anketo so lahko oddali osebno v za to pripravljeno škatlo v času trajanja 

kongresa ali naknadno po pošti. 

Raziskava je bila izvedena na osnovi kompetenčnega modela vodenja v javni upravi (Stare et. al., 

2007), ki je bil preizkušen na različnih poklicnih skupinah v slovenski javni upravi. V njem so 

kompetence opredeljene kot »tiste vrednote, hotenja, osebnostne lastnosti, sposobnosti, veščine, 

ravnanja, znanje idr., na osnovi katerih lahko posameznik razvije take vzorce (organizacijskega) 

vedenja, ki mu omogočajo učinkovito in uspešno opravljanje dela. Temeljijo na ustreznem telesnem, 

socialnem, duševnem in duhovnem potencialu, znanju, veščinah, vrednotah, prepričanjih in se kažejo 

predvsem v zmožnosti učinkovite izrabe virov, ki so na voljo« (Stare et. al., 2007). 

Osnovni model obsega izbor 77 splošnih vodstvenih ravnanj, ki so bila za namene raziskave v 

zdravstveni negi dopolnjena z 18 ravnanji, specifičnimi za poklicno skupino vodilnih v zdravstveni 

negi (etika, medpoklicni odnosi, izobrazba) (Kvas in Seljak, 2004; Kvas in sod., 2006). Na osnovi 95 

ravnanj je bilo oblikovanih 10 glavnih kompetenc (od katerih so štiri naprej razporejene v 

kompetenčne dimenzije). Vsakega vodjo smo vprašali, kakšne kompetence meni, da bi moral imeti 

vodja na njegovi ravni vodenja. Ocenjevali so s petstopenjsko lestvico – od 1: popolnoma neznačilno 

ravnanje do 5: odločilno ravnanje. Iz vrednosti pri posameznih ravnanjih so na osnovi enostavne 

aritmetične sredine izračunane vrednosti skupine kompetenc. 


Anketni vprašalnik je vrnilo 141 vodstvenih medicinskih sester. Razlike v pogledih vodstvenih 

medicinskih sester na to, katere kompetence so pomembne za njihovo raven vodenja, nedvomno 

obstajajo. To lahko vidimo iz primerjave aritmetičnih sredin (od 3,8 do 4,4), še bolje pa iz odstotkov 

vodstvenih medicinskih sester, ki so posamezni kompetenci pripisale povprečno vrednost nižjo od 3,0 

(6,1% do 22,3 %) (tabela 1). 

124

Tabela 1: Povprečne vrednosti kompetenc in odstotek anketirank, ki je posamezno kompetenco v 

povprečju ocenil nižje od ocene 3 

Odstotek anketirank, 

pri katerih je 

Aritmetična Standardni povprečna vrednost 

sredina odklon nižja od 3,0 

OPRAVILNA PROŽNOST 4,22 ,48 6,1 

Izvedba postopkov 4,22 ,50 10,2 

Komuniciranje 4,31 ,54 10,2 

Odpornost na stres 4,13 ,61 14,7 

USTVARJALNOST 3,98 ,56 15,7 

Strateško mišljenje 3,83 ,67 22,3 

Odprtost za spremembe 4,09 ,62 14,2 

Uporaba učinkovitih metod 4,02 ,58 13,2 

VODENJE 4,29 ,51 9,6 

Odgovornost 4,35 ,50 9,1 

Animiranje 4,22 ,58 11,2 

ORGANIZACIJSKO VZDUŠJE 4,23 ,55 10,7 

Medsebojni odnosi 4,31 ,60 11,7 

Poslovanje s strankami 4,15 ,56 11,7 

ORGANIZIRANJE 4,07 ,56 15,7 

MREŽENJE IN VPLIVANJE 3,90 ,62 15,2 

REALIZATORSKE SPOSOBNOSTI 4,27 ,50 7,1 

ETIKA 4,17 ,63 8,1 

MEDPOKLICNI ODNOSI 4,40 ,53 6,1 

IZOBRAŽEVANJE 4,20 ,62 10,2 

Anketiranke so menile, da so tiste kompetence, ki naj bi bile značilne za vodstvene na vseh ravneh 

vodenja v zdravstveni negi: 

• »medpoklicni odnosi« (povprečna ocena 4,40); 

• »odgovornost« (4,35) v okviru kompetence »vodenje«; 

• »komuniciranje« (4,31) v okviru kompetence »opravilna prožnost« in 

• »medsebojni odnosi« (4,31) znotraj »organizacijskega vzdušja«. 

Vsaj tri od najvišje ocenjenih kompetenc / kompetenčnih dimenzij se nanašajo na sodelovanje z 

drugimi, ki se v največji meri odvija znotraj zdravstvenega tima ali tima zdravstvene nege. Tudi druge 

raziskave kompetenc vodstvenih medicinskih sester so pokazale, da so najpomembnejše kompetence 

tiste, ki omogočajo učinkovito delo predvsem v interdisciplinarnih timih in ki omogočajo kakovostno 

komunikacijo na različnih ravneh in z različnimi osebami (Hogan in Nikitas, 2009; Grossman in 

Valiga, 2009). Vodstvenim medicinskim sestram se torej zdi pomembnejši tisti del vodenja, ki ga 

lahko imenujemo tudi »v odnose usmerjena vloga vodje« (Fernandez et. al., 2010). 

Visoko oceno je dobila tudi kompetenčna dimenzija »odgovornost«. Verjetno je visoka ocena tudi pri 

tem delno odvisna od visoke hierarhije odnosov v zdravstvu in značilnosti zdravstva kot celote. V 

zdravstvu bi morala biti odgovornost za dobro opravljeno delo zelo visoka, saj imajo lahko napačne 

odločitve na vseh ravneh močne negativne posledice (poslabšanje zdravja ali celo smrt). Cillua (2009) 

navaja, da delo vodje zajema skrb za druge oziroma prevzemanje odgovornosti zanje. Tudi Goldblatt 

in sodelavci (2009) so v raziskavi ugotovili, da je glavna značilnost, ki opredeljuje delo vodstvene 

medicinske sestre, odgovornost. 

125

Najnižji oceni sta dobili: 

• kompetenčna dimenzija »strateško mišljenje« (3,83) v okviru kompetence »ustvarjalnost« in 

• kompetenca »mreženje in vplivanje« (3,90). 

Za razliko od dobrih medpoklicnih in medosebnih odnosov se vodstvenim medicinskim sestram ne zdi 

pomembno, da bi znale nastopati pred občinstvom, obvladale odnose z mediji ali znale lobirati (kar so 

osrednja obnašanja v kategoriji mreženje in vplivanje). Prav tako se jim ne zdi pomembna 

kompetenčna dimenzija strateškega mišljenja, ki obsega sposobnost predvidevanja sprememb, 

dogodkov in posledic odločitev na delovanje zdravstvenega sistema. Najnižje ocene so dobila 

ravnanja, ki (psihološko in fizično) presegajo okolje, v katerem se običajno nahajajo medicinske 

sestre. Tudi Chammbers Clark (2009) ugotavlja, da je sprememba vloge iz medicinske sestre v 

vodstveno medicinsko sestro običajno težka ter povezana z visoko stopnjo stresa in pritiskov tako v 

osebnem kakor profesionalnem življenju. V veliko primerih sicer prevzamejo delo vodje, vendar pa še 

vedno primarno ostajajo medicinske sestre. Sprememba vloge iz izvajalke zdravstvene nege v vodjo 

zdravstvene nege zahteva veliko časa in napora, to pa sta dve dobrini, ki sta danes zelo redki (Twedell, 

2007). Vendar pa se medinske sestre danes ne morejo osredotočiti zgolj na eno področje dela. Morajo 

se zavedati širšega konteksta zdravstvene nege in njenega vodenja, kajti le tako bodo lahko uspele kot 

poklicna skupina ter se pravilno odločale v hitro spreminjajočih se okoliščinah (Grossman in Valiga, 

2009). 

Sklep 

Rezultati naj bi služili kot osnova za določanje ravni kompetenc vodstvenih medicinskih sester. 

Podatki so pridobljeni iz ankete med udeleženkami 7. kongresa zdravstvene in babiške nege Slovenije, 

kjer so se zbrale tudi vodstvene medicinske sestre iz vse Slovenije in vseh zdravstvenih ustanov ter naj 

bi (po sami definiciji) torej predstavljale najpomembnejše predstavnike zdravstvene nege v Sloveniji. 

Kljub temu bi bilo za postavitev standardov treba izvesti dodatne raziskave na podobnem (preverjanje 

pravilnosti dobljenih rezultatov iz prve ankete) ali večjem vzorcu vodstvenih medicinskih sester. 

Literatura 

Chammbers CC. Creative nursing leadership and management. Massachusetts: Jones and Bartlett 

Publishers, Sadbury; 2009: 478. 

Cillua BJ. Leadership and the ethics of care. J Bus Ethics. 2009; 88, (1): 3–4. 

Cowan TD, Wilson-Barnett J, Norman JI. A European survey of general nurses' self assessment of 

competence. Nurse Educ Today. 2007; 27(5): 452–8. 

Farnham D, Horton S. HRM Competency Frameworks in the British Civil Service. In: Horton S, 

Hondeghem A, Farnham D (eds). Competency management in the public sector. Amsterdam: IOS 

Press; 2002: 33 -48. 

Fernandez S, Cho JIK, Yoon Perry LJ. Exploring the link between integrated leadership and public 

sector performance. The leadership Quarterly; 2010; 21(2): 308–23. 

Goldblatt H, Granot M, Admi H, Drach-Zahavy A. The experience of being a shift-leader in a hospital 

ward. J Adv Nurs. 2009; 63 (1): 45–53. 

Grossman CS, Valiga MT. The new leadership challenge. Philadelphia: F.D. Davis Company; 2009: 

229. 

Hogan AM, Nickitas MD. Nursing leadership and management. New Jersey: Pearson Prentice Hall; 

2009: 246. 

Kvas A, Seljak J. Slovenske medicinske sestre na poti v postmoderno. Ljubljana: Društvo medicinskih 

sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, 2004. 

126

Kvas A, Seljak J, Pahor M, Klemenc D, Šmitek Jana (ur.). Sodelovanje med medicinskimi sestrami in 

zdravniki v zdravstvenem timu: priložnost za izboljšanje kakovosti: zbornik z recenzijo. Ljubljana: 

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006. 

Mcwillams AM. A leadership competency model: guiding NAON processes. Orthop Nurs. 2007; 26 

(4): 211–3. 

Meretoja R; Isoaho H, Leino-Kilpi H. Nurse competence scale: development and psychometric 

testing. J Adv Nurs. 2004; 47 (2): 124–33. 

NHS Institute for Innovation and Improvement. Academy of Medical Royal Colleges. Medical 

leadership competency framework. Third edition. Conventry: NHS Institute for innovation and 

improvement; 2010: 94. 

Stare J, Seljak J. Vodenje ljudi v upravi: povezanost osebnostnega potenciala za vodenje z uspešnostjo 

vodenja (Upravna misel). Ljubljana: Fakulteta za upravo; 2006. 

Stare J, Frančeškin A, Kozjek T, Mayer J, Tomaževič N, Tomažič E. Kompetenčni model vodenja v 

državni upravi: ciljni raziskovalni program (CRP) "Konkurenčnost Slovenije 2006–2013". Ljubljana: 

Fakulteta za upravo; 2007. 

Stefl EM. Common competencies for all healthcare managers: The healthcare leadership alliance 

model. J Healthcare Manag. 2008; 53(6): 360–74. 

Stevenson HD, Starkweather JA. PM critical competency index: IT execs prefer soft skills. Int J projt 

Manage. 2010; 28(7): 663–71. 

Tian J, Miao D, XU Y, Yang Y. The leadership competency modeling of military academy cadets. Soc 

Behav Pes 2009; 37(4): 525–38. 

Twedell MD, Jackson GJ. Role Transition. In: Yoder-Wise SP (ed.). Leading and Managing in 

Nursing, St. Louis: Mosby – Elsevier; 2007: 515–29. 

127

PRISPEVKI 

Skrb za ranljive skupine 

128

123A 

Patronažna zdravstvena nega v romskem naselju v občini Grosuplje 

Community nursing in the Grosuplje romani settlement 

Eva Kovačič, dipl. m. s. 

Zdravstveni dom Grosuplje 

eva.kovacic@zd-grosuplje.si 

Izvleček 

Romi so etnična skupina, ki se po kulturnih potezah, lastnih njenim pripadnikom, razlikuje od drugih 

skupin. Največkrat jo povezujejo skupna prepričanja, verovanja,vrednote, norme, jezik, vera, 

zgodovina, naselitveno območje ter zavest pripadnosti in etnična identiteta. Hkrati pa so tudi ranljiva 

skupina, v kateri se prepletajo različne prikrajšanosti: izobrazbena, materialna, socialna, finančna, 

zaposlitvena, stanovanjska ipd. Pri dostopu do pomembnih virov so Romi v izrazito neenakopravnem 

položaju. Zaradi svojih lastnosti, življenjskega stila, oviranosti, razmišljanja, stigme in okoliščin so 

manj prilagodljivi za spremembe in zahteve, ki nastanejo v družbenem okolju. Odrinjeni so na 

družbeno obrobje in socialno izključeni. V občini Grosuplje so Romi prisotni od leta 1950 in bivajo v 

petih romskih naseljih. Prispevek opisuje 10-letne izkušnje in delo patronažne medicinske sestre v 

romskih naseljih. Vloga in pomen dela medicinske sestre med Romi je nenadomestljiva in ključna za 

njihovo zdravje in življenje. Prispevek opisuje značilnosti tega dela, ovire in možnosti. Dejansko 

stanje na terenu pogojujejo neurejene bivalne razmere, odsotnost osnovnih življenjskih dobrin, 

getoizacija skupnosti, splošna apatija Romov za reševanje njihove problematike, izginjanje pozitivnih 

vzorcev romske kulture in porast netipičnih romskih vedenjskih vzorcev: depresije, alkoholizma, 

promiskuitete, kaznivih dejanj, neizobraženosti, nepismenosti. V prispevku so opisani najpogostejši 

negovalni problemi, s katerimi se srečuje patronažna medicinska sestra pri vsakodnevnem delu v 

romskem naselju, pa tudi poslanstvo in vizija zdravstvene nege med romsko populacijo. Kot izhodišče 

odnosa med Romi in medicinsko sestro prispevek obravnava teorijo Jane Watson, katere cilj je takšen 

profesionalni odnos, ki nudi zaščito, povečuje in ohranjuje pacientovo dostojanstvo ter zagotavlja 

humanost in celovitost v procesu zdravstvene nege. 

Ključne besede: Romi, medicinska sestra, patronaža 

Abstract 

The Romani people are an ethnic group who according to their culture and way of life differ from 

other people. Its members are most commonly related through their belief, religion, values, norms, 

language, history, settlement area, awareness of belonging and ethnic identity. They are vulnerable as 

a group and are many times deprived of normal education, material, social, financial, employment and 

settlement rights. In terms of having access to important sources they are in a highly unequal position. 

The present article is about ten years’ experience of a community nurse who works with the Romani in 

the Grosuplje area. Her work and role are of great and irreplaceable importance to their health and 

lives. This article talks about its characteristics, problems and possibilities. 

A real life situation on the terrain is conditioned by poor housing, absence of basic goods, 

ghettoization of the community, general apathy of the local Romani people to solve their problems, 

disappearance of positive patterns of the Romani culture and an increase of atypical behavioral 

patterns such as depression, alcoholism, promiscuity, crimes, lack of education, and illiteracy. The 

present article on one hand deals with most common health care problems the community nurse daily 

faces in the Romani settlement, and with the mission and vision of the health care among the Romani 

people on the other. As a starting point of the relationship between a nurse and a Rom the present text 

discusses Jane Watson’s theory, whose main aim is to achieve such professional relationship that 

offers protection, it increases and maintains the patient’s dignity, and it also provides humanity and 

integrity in the process of health care. 

129

Key words: the Romani (people) (also Roms), nurse, community health care 


Romi so etnična in hkrati tudi ranljiva skupina prebivalstva. Etnična skupina je tista, ki se po kulturnih 

potezah, lastnih njenim pripadnikom, razločuje od drugih skupin. Največkrat jo povezujejo skupna 

prepričanja, verovanja, vrednote, norme, jezik, vera, zgodovina, naselitveno območje ter zavest 

pripadnosti in etnična identiteta. Ranljive skupine pa so tiste skupine populacije, v katerih se 

prepletajo različne prikrajšanosti: izobrazbena, materialna, socialna, finančna, zaposlitvena, 

stanovanjska in drugo (Zajc,2005). Pri dostopu do pomembnih virov so v izrazito neenakopravnem 

položaju. Zaradi svojih lastnosti, življenjskega stila, oviranosti, razmišljanja, stigme in okoliščin so 

manj fleksibilne glede sprememb in zahtev, ki nastanejo v družbenem okolju. Odrinjene so na rob 

družbe in so socialno izključene. Razumevanje in sprejemanje teh ozadij in posebnosti mora biti 

temelj dela patronažne medicinske sestre med Romi, sicer je kakovost dela majhna in rezultati še bolj 

nevidni. 

Odnos med patronažno medicinsko sestro in romskimi varovanci po teoretičnem modelu Jane 

Watson 

Odnosi med medicinsko sestro in Romi naj bodo posebni človeški odnosi profesionalne skrbi, ki poleg 

negovanja zagotavljajo zdravljenje in razvijanje ter so odvisni od (Watson, 2005): 

• moralne odločitve in zavezanosti medicinske sestre, da s svojim ravnanjem zagotavlja in ohranja 

človeško dostojanstvo v najvišji možni meri, 

• zavesti medicinske sestre, da s svojo skrbjo ne razoseblja človekovega duha in ga spravlja na raven 

objekta, 

• zavesti medicinske sestre, da njene izkušnje, zaznave in premišljena dejanja lahko zdravijo ali 

ranijo. 

Ti medsebojni odnosi kažejo, kako medicinska sestra vidi prek objektivne ocene in zaznava 

pacientovo subjektivnost ter globlji pomen njegovega doživljanja bolezni ali zdravljenja. Tak pristop 

obravnava oba, tako medicinsko sestro kot pacienta, in osvetli individualnost obeh, ki je osnova 

odnosu, razvitem med medicinsko sestro in pacientom. Tozadevno sta oba povezana v vzajemnem 

iskanju pomena in celovitosti, pa tudi duhovne presežnosti trpljenja. Termin "medsebojni" Watsonova 

(2005) razlaga kot sposobnost pustiti svoj ego in iti prek sebe, najti globljo, duhovno povezavo z 

drugim, da bi mu zagotovili večje udobje in okolje za zdravljenje. Cilj takšnega medsebojnega odnosa 

je zaščita, povečevanje in ohranjanje pacientovega dostojanstva, humanosti, celovitosti in harmonije 

(Watson, 2005). 

Metode 

V prispevku obravnavamo Rome v občini Grosuplje, ki se nahaja 15 kilometrov jugovzhodno od 

Ljubljane. V zadnjih desetih letih je v tej občini izrazit trend hitrega naraščanja števila prebivalcev, 

zlasti zaradi priseljevanja od drugod. V vsej občini je 18.175 prebivalcev. Celotno področje pokriva 

patronažna služba v okviru Zdravstvenega doma Grosuplje, kjer je zaposlenih 7 patronažnih 

medicinskih sester. Izvedli smo študijo primera, v kateri predstavljamo 10-letne izkušnje patronažnih 

medicinskih sester, ki pri svojem delu obravnavajo romsko populacijo v petih romskih naseljih. 

Podatke smo pridobivali z zapisi v negovalni dokumentaciji in intervjujem medicinskih sester ter jih 

primerjali z literaturo. 


Po podatkih patronažne službe, ki se nekoliko razlikujejo od podatka Centra za socialno delo 

Grosuplje, živi na obravnavanem območju približno 230–280 Romov, število pa se zaradi pogostih 

preseljevanj, predvsem v občino Kočevje in Novo mesto, stalno spreminja. V občini so Romi prisotni 

od leta 1950 in stalno naseljujejo 5 romskih naselij. Samo eno od teh naselij je legalizirano in v 

občinski lasti, ostala 4 so na zasebnih zemljiščih proti volji lastnikov. Morda je to eden glavnih 

razlogov, da so vsa naselja tudi brez osnovne infrastrukture. Samo v legaliziranem naselju je od leta 

130

2010 električni priključek, ki pa ga koristi manj kot 30 odstotkov družin. Vsa naselja so brez 

komunalne in vodovodne infrastrukture, kar je za zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre poseben 

izziv. Bivalne razmere so v celoti neustrezne, Romi živijo pretežno v lesenih manjših barakah, 

odsluženih »camp prikolicah«, v pločevinastih zabojnikih, v šotorih, v enem naselju pa stojita dve 

manjši montažni, pritlični zgradbi. Romska skupnost je edina v Sloveniji, ki po večletnih zapletih in 

kompromisih še vedno nima svojega predstavnika v lokalni občinski skupnosti. 

Za medicinske sestre predstavlja veliko pomanjkljivost pri delu z Romi tudi »teoretična neobdelanost« 

tega področja zdravstvene nege, dejstvo pa je, da prav tu potrebujejo specifična znanja, ki jih v času 

šolanja direktno ne pridobijo. Nujno je, da poznajo značilnosti romske kulture, njihove vrednote in 

stališča, način življenja, tudi jezik sporazumevanja, sicer se jim težko približajo, kar predstavlja 

osnovni temelj za kakovostno zdravstveno nego, ki jim jo nudijo. Uporabljamo specifične pristope, ki 

so v drugih okoljih nesprejemljivi. Romi ne sprejemajo uporabe »vikanja«, zato ga medicinske sestre 

ne uporabljajo. Poznati morajo specifične probleme, ki se ne navezujejo samo na zdravstveno nego; 

medicinske sestre potrebujejo tudi znanja in vedenja s področja zakonodaje, socialnih vsebin, ureditve, 

šolstva, občinskih odlokov in drugo. Nujno je povezovanje med različnimi izvajalci pomoči Romom, 

ki ga pri vsakdanjem delu patronažne medicinske sestre pogrešajo. Pogosto je patronažna medicinska 

sestra pobudnica oblikovanja interdisciplinarnih timov. Glede na obravnavano problematiko ti 

vključujejo družinske zdravnike, pediatre, ginekologe, pedagoške, socialne delavce, občinske svetnike, 

policijo, duhovnika, pa tudi redke prostovoljce, ki delajo z Romi in zanje. Kljub številnim 

prizadevanjem so rezultati dela patronažnih medicinskih sester pogosto nevidni. Dejstvo je, to povedo 

tudi Romi sami, da so ravno patronažne medicinske sestre tiste osebe »civilov«, kot jih poimenujejo, 

ki so med njimi fizično največ in največkrat prisotne. Tako kot med ostalo populacijo tudi v romskem 

naselju delujejo polivalentno, v vseh obdobjih življenja, zdravja, bolezni in umiranja, tako kurativno 

kot – in predvsem – izrazito preventivno na osnovah, ki jih morda v današnjem času med navadno 

populacijo ne uporabljamo tako ciljano in izpostavljeno (npr. pomen in praktičen prikaz umivanja rok, 

način pravilne priprave mlečne formule za dojenčka, čiščenje tolažilne dude za otroka in podobno). Z 

njimi so tudi v kakršnih koli zunanjih pogojih, ko tudi vremenske razmere določajo posebnosti in težje 

okoliščine njihovemu delu. 

Po pripovedovanju patronažnih medicinskih sester dejansko stanje na terenu, pri delu z Romi, 

zaznamujejo neurejene bivalne razmere in status Romov v občini, odsotnost osnovnih življenjskih 

dobrin in pogojev (pitna voda, komunala, ceste in drugo), getoizacija, splošna apatija Romov za 

reševanje njihovih problemov, izginjanje pozitivnih vzorcev romske kulture (vse manj povezane 

družine, promiskuiteta, nezvestoba, vse več nasilja v družinah), porast alkoholizma, večje število 

kaznivih dejanj, slaba kakovost življenja, revščina, neizobraženost in nepismenost. 

Zdravstveno-negovalni problemi, iz katerih izhajajo načrtovani posegi in zdravstveno-vzgojno delo ter 

povezovalno in zagovorniško delovanje so vezani na reševanje problematike slabih bivanjskih in 

higienskih razmer ter zdravstvenega nezavedanja Romov; problem so tudi kajenje in z njim povezana 

obolenja, kajenje nosečnic in otrok, pasivno kajenje, odsotnost skrbi za nego zobovja, ušivost, garje, 

alkoholizem, depresivna stanja, rizične nosečnosti (tretjina brez zdravniškega nadzora), odpust 

otročnice iz porodnišnice isti dan po porodu, rizično okolje za novorojenčka (higienske razmere, 

podhladitev, pregrevanje, infekcije), odsotnost dojenja, nepoučenost o potrebah in o razvoju otroka, 

zavračanje kontracepcije, neredno obiskovanje zdravnikov različnih specialnosti, problemi ob 

spremljanju Romov s kroničnimi boleznimi in invalidnostmi, neprimerni pogoji za negovanje ostarelih 

in bolnih ljudi, odsotnost osebnega zdravnika (preseljevanje), nezadostna finančna sredstva za 

osnovne dobrine, slabo razpolaganje z obstoječimi sredstvi, nezainteresiranost za sodelovanje, 

sobivanje z raznimi vrstami živali, ki niso veterinarsko nadzorovane in oskrbljene (psi, ovce, koze, 

gosi, glodavci), neprosvetljenost o osnovnih telesnih funkcijah (npr. mesečni ciklus ženske, prebava, 

in drugo), komunikacijske ovire, slabše razumevanje – romski jezik, nezaupanje do tujcev (tudi do 

zdravstvenega osebja), nepovezanost izvajalcev v romski problematiki. 

Poslanstvo in vizija patronažne medicinske sestre med romsko populacijo 

Pri svojem delu med Romi postavljajo patronažne medicinske sestre izhodišča, ki temeljijo na: dobrih 

osebnih odnosih, brez splošnih predsodkov, pozitivni naravnanosti kljub številnim oviram, široki 

razgledanosti in poznavanju kulturnih ozadij in načina življenja, želji pomagati, veliki sposobnosti 

131

koordinacije, nenehnem dajanju pobud med različnimi resorji, poznavanju njihove problematike na 

splošno, ne samo zdravstveno-negovalne, zagovorništvu, spodbujanju njihove samoiniciative, nadzoru 

nad stanjem in ukrepi, prilagojeni zdravstveni vzgoji (nepismenost, drugačen jezik ...), nenehnem 

demonstriranju osnovnih veščin nege in skrbi zase, za bližnje, ohranjanju in spodbujanju pozitivne 

samopodobe pri Romih, ki je izrazito nizka zlasti med ženskami, spodbujanju in ohranjanju pozitivnih 

vzorcev njihove kulture in vrednot, visokem etičnem zavedanju in spoštovanju človeškega 

dostojanstva pri delu med Romi, senzitivnosti in visoki sposobnosti prilagajanja. Poseben problem in 

tveganje pri delu patronažnih medicinskih sester med romskimi materami pa predstavlja dejstvo, da že 

od začetka leta 2009 ljubljanska porodnišnica ne obvešča patronažnih služb o odpustih porodnic in 

novorojenčkov iz porodnišnice v domače okolje. Kljub prizadevanjem strokovnega združenja 

patronažnih medicinskih sester nam do danes še ni uspelo vzpostaviti tiste povezave s porodnišnico, ki 

smo jo imeli vsa leta prej ter je zagotavljala kakovostno in varno oskrbo mater in otrok po porodu. V 

romskih naseljih z neobveščenostjo o odpustu tvegamo veliko večje zaplete za zdravje in življenje 

otrok in mater, pa tudi pravno zaščito patronažnih medicinskih sester. 

Zaključki 

Prvo izhodišče, ki predstavlja osnovo kakovostne zdravstvene nege med Romi, je zapisano že v 

začetku Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (1994) ter se glasi: 

»Temeljna naloga medicinske sestre je krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, ohranjanje zdravja ter 

lajšanje trpljenja … neločljivo povezano z zdravstveno nego je spoštovanje življenja, dostojanstvo in 

pravice človeka.« 

Poleg kodeksa pa je nujno, da zlasti tisti, ki delajo z »drugačnimi«, velikokrat preberejo tudi Splošno 

deklaracijo o človekovih pravicah (1948). Že prva dva člena nazorno razbijata možnosti za pasivno 

podleganje splošnim stereotipom, ki razvrednotijo poslanstvo medicinskih sester in jim je, žal, 

podvrženih tudi veliko preveč zdravstvenih delavcev. 

1. člen 

• Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z 

razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje. 

2. člen 

• Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne 

glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno 

pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. 

• Ni dopustno nikakršno razlikovanje glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj 

dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, 

nesamoupravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti. 

Delo medicinske sestre ima močan vpliv na zdravje in življenje ljudi. S tem prevzema veliko 

odgovornost, ki je ni mogoče opredeliti samo z zakoni in predpisi, pomembna je etična drža 

posameznika, ki izhaja iz njegovih moralnih vrednot. Namen Kodeksa etike je, da pomaga medicinski 

sestri pri oblikovanju etičnih vrednot; je vodilo in spodbuda pri zahtevnem delu v praksi zdravstvene 

nege. Medicinske sestre naj ne bi samo poznale etičnih načel, temveč ravnale etično v vseh stanjih in 

ob vsakem času. Po naravi svojega dela je medicinska sestra zagovornica koristi varovanca ter mu 

nudi fizično, psihično, socialno, duhovno in moralno podporo. Spoštovanje in razvijanje humanih 

vrednot poklica omogoča medicinski sestri večje zadovoljstvo pri delu ter osebno rast. 

Literatura 

Generalna skupščina Združenih narodov. Splošna deklaracija človekovih pravic. 1948. Dostopno na: 

http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102 (30. 3. 2011). 

Klemenc D. et al. Zdravstvena nega v luči etike. Ljubljana: DMSZTLJ, 2003. 

132

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana: Zbornica zdravstvene 

nege Slovenije; 1994: 4. 

Watson J. Caring science as sacred science: caritas-love and caring-healing. Program and abstracts of 

the American Holistic Nurses Association. 25th Annual Conference 2005; 29–36. 

Zajc K. Varstvo romske skupnosti v Sloveniji [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani; 

2005. 

133

123B 

Zdravstvena nega v pediatriji – kje smo in kam gremo? 

Pediatric nursing – where we are and where we are going? 

Majda Oštir, dipl. m. s. 

Univerzitetni Klinični center Ljubljana 

majda.ostir@siol.net 

Izvleček 

V prispevku je opisana filozofija zdravstvene nege, usmerjene v družino, ki omogoča medicinskim 

sestram v pediatriji kar najboljše povezovanje s starši bolnega otroka ter posledično doseganje boljše 

kakovosti obravnave otrok in njihovih družin. Kot del zdravstvene nege je predstavljena tudi 

netravmatska obravnava otrok, ki vključuje sobivanje staršev ob bolnem otroku v bolnišnici, 

spodbujanje in zagotavljanje možnosti kontrole v procesu zdravljenja in zdravstvene nege ter 

preprečevanje telesnih poškodb in bolečine. To so znanja, ki jih mora medicinska sestra v pediatriji še 

pridobiti, kar potrjuje razmišljanja o specializaciji v zdravstveni negi v pediatriji. 

Ključne besede: otrok, medicinska sestra, zdravstvena nega, usmerjena v družino, netravmatska 

obravnava, specialna znanja. 

Abstract 

The paper describes the philosophy of nursing care as family centered care, which allows nurses in the 

pediatric maximum integration with the parents of a sick child, and therefore achieves a better quality 

of treatment of children and their families. As part of health care is also presented non-traumatic 

treatment of children, which includes the coexistence of parents at the sick child in hospital, 

encouraging and providing possibilities of control in the process of treatment and care, and prevention 

of injury and pain. These are the skills which the pediatric nurse is obtained, which confirm the 

thinking of specialization in nursing care in pediatrics. 

Key words: child, nurse, family centered care, non-traumatic care, special knowledge 

Uvod 

Za velike javnozdravstvene probleme je značilno, da se le redki pojavljajo enako intenzivno v celotni 

populaciji. Poleg različno izraženih zunanjih determinant zdravstveno stanje najmočneje določata 

življenjsko obdobje in spol. Z opazovanjem zdravja v splošni populaciji ne moremo zaznati posebnosti 

problemov v posamezni skupini, zato se jim je treba posvetiti posebej (Kofol Bric, 2010). Otrok lahko 

zboli v vsakem razvojnem obdobju, bodisi akutno ali kronično. V otroški dobi lahko bolečina in 

bolezen otežujeta otrokov razvoj. Razvojni vidiki vsake starostne skupine določajo, katere 

obremenitve in tveganja bodo pri otrocih prišla najbolj do izraza (Oštir, 2010). Za otroke in 

mladostnike so na splošno značilni zdravstveni problemi, ki so povezani z značilnostmi rasti in razvoja 

ter načina življenja. Ti vplivajo na njihovo telesno, duševno in duhovno ter družbeno zdravje (Rok 

Simon et al., 2010). Izkazalo se je, da je treba celo pri istih javnozdravstvenih problemih ukrepe za 

posamezne dele populacije načrtovati in izvajati tako, da so upoštevane specifične lastnosti in 

pričakovanja, saj v nasprotnem primeru pričakovani učinek ni dosežen. Za posamezno skupino je treba 

določiti prioritete ter ukrepanje povezati v učinkovito in izvedljivo celoto. Glede na velikost in 

specifične potrebe populacijskih skupin je treba prilagajati tudi kapacitete vseh ravni zdravstva in 

različnih usmerjenih programov v zdravstvu ter drugih sektorjih (Kofol Bric, 2010). Medicinske sestre 

na področju pediatrije v Sloveniji delamo dobro. Izvajamo kakovostno zdravstveno nego bolnih otrok 

in se po najboljših močeh trudimo slediti novim smernicam in priporočilom. Prilagajamo se 

spremembam, ki nastajajo tako v zdravstvu kot v družbi, čas pa je, da same prevzamemo pobudo in 

134

aktivno vplivamo na spremembe, ki bodo omogočale še boljšo in celovito obravnavo otrok in 

mladostnikov (Oštir, 2010). Zdravstvena nega v pediatriji se je v zadnjih nekaj desetletjih zelo 

spremenila. Medicinske sestre so pridobile veliko novih znanj in veščin ter svoje delovanje prenesle z 

otroka tudi na njegovo družino. Zdravstvena nega, usmerjena v družino, in netravmatska obravnava 

otrok sta torej veji, ki počasi oblikujeta sodobno zdravstveno nego v pediatriji. Medicinske sestre so v 

tej prenovi bolj samouki in uporabljajo predvsem znanja, pridobljena iz izkušenj, kar je pravzaprav 

dobro, vendar pa ne omogoča temeljitih sprememb in razvoja novih smernic na področju zdravstvene 

nege v pediatriji. V Veliki Britaniji je Catherine Jane Wood, ki je takrat delovala v Great Ormond 

Street’s Children Hospital v Londonu, že leta 1888 podala dve pomembni trditvi, in sicer, da bolni 

otroci potrebujejo specialno zdravstveno nego ter da medicinske sestre, ki skrbijo za bolne otroke, 

potrebujejo posebno izobraževanje (Ellis J et al, 2008). V Sloveniji Hoyer, 1994, poudarja, da bi 

medicinske sestre na področju zdravstvene nege v pediatriji potrebovale specialna znanja. Medicinske 

sestre v Sloveniji prepoznavamo pomen razvoja formalnega izobraževanja s področja zdravstvene 

nege v pediatriji, ki postaja vse večja nuja (Oštir, 2010). 

Skrb, usmerjena v družino (Family centred care) 

Inštitut za Skrb, usmerjeno v družino, na Univerzi za medicino v Washingtonu to skrb definira kot: 

sodelovanje in vključitev bolnika in družine v proces odločanja v procesu zdravstvene obravnave, 

podporo družini pri krepitvi le-te, izpostavljanje prednosti in prioritet, ki so edinstvene za vsako 

družino, spodbujanje duha partnerstva med bolniki, družinami in zdravstvenimi delavci (Al Momani, 

2010). Filozofija zdravstvene nege, usmerjene v družino (ZNUD), prepoznava družino kot konstanto v 

otrokovem življenju (Winkelstein, 2005, Shields, 2006). ZNUD znotraj stroke zdravstvene nege ni 

popolnoma nov trend, saj korenine segajo v leto 1950 (Darbyshire, 1993; cit po Newton 2000). Tri 

komponente ZNUD so spoštovanje, sodelovanje in podpora (Winkelstein, 2005). V osnovi v družino 

usmerjena skrb zajema šest konceptov: komunikacija, izmenjava informacij, možnost izbire, 

spoštovanje, partnerstvo in izpostavljanje prednosti družin ( UVMC). Prednosti v zdravstveni negi v 

pediatriji se kažejo v zmanjševanju stresa pri družinah hospitaliziranega otroka, prepoznavanju potreb 

staršev in njihovem vključevanju in sodelovanju v procesu obravnave otroka in zadovoljstvu z 

zdravstveno nego (Al Momani, 2010). Družine prejemajo podporo v njihovem starševstvu, zdravstveni 

delavci pa na osnovi individualnosti družin gradijo na sodelovanju na vseh ravneh, tako v bolnišnici in 

drugih zdravstvenih ustanovah kot doma. Pri tem upoštevajo raznolikost v kulturi, in sicer etnično, 

rasno, duhovno, socialno, ekonomsko, izobrazbeno in geografsko. 

ZNUD deluje v vsestransko korist družine in: 

• prepoznava in spoštuje različne načine zdravljenja ter spoprijemanja z boleznijo in zdravljenjem 

(Newton, 2000; Winkelstein, 2005; Al Momani, 2010), 

• sodeluje pri uvajanju programov, ki zagotavljajo razvojno, izobraževalno, čustveno, okoljsko in 

finančno podporo potrebam družine (Winkelstein, 2005, Shields, 2006), 

• spodbuja in izvaja program podpore družina-družini (Winkelstein, 2005, Shields, 2006), 

• zagotavlja, da so vse ravni zdravstvenega varstva in njihove podporne dejavnosti dostopne 

otrokom, ki potrebujejo specialno zdravstveno in razvojno oskrbo (Newton, 2000; Winkelstein, 

2005; Al Momani, 2010), 

• je fleksibilna, dostopna in učinkovita v odgovoru na različne potrebe družin (Winkelstein, 2005, 

Shields, 2006), 

• zagotavlja vključevanje staršev v obravnavo in odločanje o otroku (Nevton, 2000; Al Momani, 

2010), 

• spodbuja otroka in družino, da razišče svoje potencialne moči (Nevton, 2000; Al Momani, 2010), 

• omogoča sodelovanje staršev na vseh ravneh zdravstvenega varstva (Shields, 2006). 

Shields (2007) definira ZNUD v pediatriji kot skrb, ki jo vodijo starši z medicinsko sestro; ta deluje 

kot svetovalka, ki omogoča opogumljajoč in iskren dialog z otrokovo družino. Ugotavlja, da je ZNUD 

model, ki je široko uporabljen v pediatriji in bi lahko bil najboljši vzor, kako zagotoviti dobro 

zdravstveno nego otrokom v bolnišnici, vendar njegova učinkovitost še ni bila izmerjena. Pričakovanja 

staršev v vlogi skrbi za bolnega otroka v bolnišnici in odnosi z medicinsko sestro so se dramatično 

razvili v zadnjih 40 letih. Če so starši prej pričakovali, da bodo ločeni od svojih otrok in prepustili 

135

odgovornost za otroka medicinskemu osebju, zdaj pričakujejo, da bodo ostali s svojim otrokom in se v 

veliki meri vključili v zdravljenje ter zdravstveno nego (Newton, 2000). Koliko bo družina vključena v 

sistem zdravstvenega varstva, je odvisno od posameznega otroka, njegove bolezni in same družine. 

Spodbujanje procesa partnerstva, v katerem naj bi bila družina aktivno vključena v soodločanje o 

svojem zdravju in zdravstvenem varstvu, izpodriva dosedanji tradicionalni pristop, kjer zdravniki in 

medicinske sestre odločajo o tem, kaj je dobro in prav za posamezno družino ali posamezne družinske 

člane. V metaanalizi je L. Shields (2006) ugotavljala različne stopnje vključevanja in odobravanja 

staršev, saj so nekateri menili, da medicinske sestre pričakujejo od njih, da bodo ob otroku v bolnišnici 

opravljali tista dela, ki bi jih sicer morala medicinska sestra. V komunikaciji so delovali odklonilno, 

partnerstva niso razumeli in vključevanje v proces zdravljenja in obravnave je bilo pomanjkljivo. 

Druga študija ugotavlja nasprotno. Starši, ki razumejo vključevanje in partnerstvo, so motivirani in 

želijo biti vključeni v zdravstveno nego. Kljub sodelovanju staršev ti niso bili vključeni v samo 

načrtovanje. Pomembne ugotovitve te metaanalize so tudi o pogajanju med starši in medicinskimi 

sestrami, saj ga izpostavlja kot ključni element odnosa medicinska sestra – starši v skrbi za bolnega 

otroka. ZNUD predvideva skrb za družine, ki temelji na njihovih potrebah (Al Momani, 2010). 

Kistijiandottir, 1995, cit. po Al Momani, 2010, je identificirala 34 potreb staršev na pediatričnih 

oddelkih, ki so prikazane v naslednjih skupinah: potreba po zaupanju v zdravstvene delavce, potreba 

po zaupanju v družino, po informacijah, po podpori in vodenju, potreba, ki je povezana s fizičnimi 

potrebami, ter potreba , ki je povezana s potrebami družinskih članov. V Sloveniji si medicinske sestre 

na vseh področjih zdravstvenega varstva prizadevamo za dobrobit otrok, mladostnikov in njihovih 

družin. Vendar menim, da nam za razumevanje procesov, ki potekajo v družini, manjka predvsem 

specifičnega, formalno pridobljenega znanja, pri samem delu v praksi pa izkušenj. 

Netravmatska obravnava otrok, mladostnikov in njihovih družin 

Načela netravmatske obravnave vključujejo: preprečevanje oziroma zmanjševanje ločevanja otroka od 

svojcev, promoviranje, spodbujanje in zagotavljanje možnosti kontrole v procesu zdravljenja in 

zdravstvene nege ter preprečevanje telesnih poškodb in bolečine (Winkelstein, 2005). Zdravstveni 

delavci se moramo zavedati stresnih situacij, ki jih doživljajo bolni otroci in njihove družine 

(Winkelstein, 2005). Netravmatska obravnava zahteva najprej odgovore na vprašanja, kot so: kdo, 

kdaj, kaj, kje, kako in zakaj, vse v izogib izpostavljanju otroka in družine fiziološkemu (nenespanost, 

preobčutljivost, izpostavljenost preveliki svetlobi ali temperaturi ...) ali psihološkemu (strah, 

anksioznost, jeza, razočaranje, žalost, sram, krivda ...) distresu. K izvajanju netravmatske obravnave 

zelo pripomore prisotnost staršev pri hospitaliziranem otroku, kar je njihova pravica, ki je izpisana tudi 

v Magni Charti – za pravice otrok v bolnišnici; sprejeta je bila na prvi evropski konferenci za pravice 

otrok v bolnišnici, in sicer v Liednu maja 1988. Pravica staršev je, da imajo zagotovljeno možnost 

bivanja z otroki. S prisotnostjo staršev je bila zdravstvenim delavcem ob njihovem delu z bolnim 

otrokom naložena nova vsebina dela z dodatno odgovornostjo. Medicinske sestre morajo imeti 

sposobnosti na področju komunikacije ter strokovno znanje, spoštljive medsebojne odnose, izkušnje in 

potrpljenje s starši, ki na različne načine izražajo strah in negotovost ob otrokovi bolezni. Velikokrat 

potrebujejo starši oporo, saj se lahko na anksiozno vedenje otroka neprimerno odzivajo (Winkelstein, 

2005). Medicinske sestre v pediatriji pa morajo razumeti pomen prisotnosti staršev ob otroku v 

bolnišnici, hkrati morajo to tudi promovirati in starše motivirati, da ostanejo ob otroku. Vendar to 

pomeni tudi zagotavljanje primernih pogojev za bivanje staršev, kar je precej olajšal Zakon, ki pravi, 

da mora biti staršem otrok do 6. leta starosti omogočeno bivanje ob otroku in hkrati predvideva tudi 

brezplačno prehrano zanje. Netravmatska obravnava otroka in družine je prisotna takrat, kadar 

medicinska sestra s starši tesno sodeluje in se dopolnjuje. Starši se ob hospitalizaciji otroka pogosto 

znajdejo v stresni situaciji, ki jo povzročajo: videz otroka, čudno in neznano okolje bolnišnice, 

nepoznavanje procesov, obnašanje otoka do zdravstvenih delavcev in spremenjene vloge starševstva 

(Heuer, 1993, cit po Al Momani, 2010), katerih doživljanje jim onemogoča zadovoljstvo in dobro 

interakcijo z otrokom. Pri nudenju čustvene podpore otroku pa imajo starši prednost pred medicinsko 

sestro, saj jim otrok bolj zaupa (Hoyer,1994). Shields (2006) v metaanalizi ugotavlja, da starši 

uporabljajo različne strategije, da dosežejo, po njihovem mnenju, zadostno in pravilno zdravstveno 

nego za svojega otroka. Te strategije so: prenos vseh postopkov nege na osebje, vztrajanje pri tem, da 

imajo le oni prav glede tega, kaj je najboljše za njihovega otroka, ter poskušajo imeti popoln nadzor 

nad otrokom. Promoviranje, spodbujanje in zagotavljanje možnosti kontrole v procesu zdravljenja in 

136

zdravstvene nege je drugo od načel netravmatske obravnave. Občutki pomanjkanje nadzora izhajajo iz 

fizičnih in psiholoških ovir, kot so omejevanje gibanja, spremenjena rutina dnevnih aktivnosti, 

odvisnosti od drugih, ločitev od svojcev. Posebej pomembno je obdobje mladostnika, saj želi biti 

samostojen ter imeti možnost izbire in kontrolo nad dogajanjem okoli njega, če že nima nadzora nad 

boleznijo (Winkelstein, 2005). Kot tretje od načel netravmatske obravnave je za medicinsko sestro 

pomembno področje bolečine pri otroku, ki pa je kljub naraščajočim raziskavam na področju 

obravnave bolečine ob bolečih diagnostično-terapevtskih postopkih še vedno neprimerno obravnavana 

(Stinson et al, 2008). Otroške stiske, ki so nastale ob zdravstveni obravnavi otrok, so povezali s 

poročanjem odraslih o bolečini in strahu ob bolečih in neznanih postopkih v zgodnjem obdobju 

otroštva (Maclaren, Cohen, 2007). Delovanje medicinske sestre v primeru pojava bolečine je odvisno 

od njenega znanja. Pomembno je, kaj medicinska sestra ve o bolečini v teoretičnem smislu, kako 

obvlada spretnosti za lajšanje ali odpravljanje bolečine in njeno sočutje do bolnika, ki je pomembno za 

vzpostavitev terapevtskega odnosa (Ščavničar, 2004). Pojav bolečine preprečuje tako, da z 

intervencijami zdravstvene nege ne izzove ali poveča bolečine, kadar gre za invazivne posege, pa 

uporablja tehnike, s katerimi bolečino čim bolj omili. 

Zaključek 

Zdravstvena nega v pediatriji se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila. To je posledica prizadevanj 

tako medicinskih sester kot staršev in ne nazadnje otrok ter mladostnikov, ki so sporočali svoja 

mnenja. Zdravstvena nega, usmerjena v družino, katere del je netravmatska obravnava, omogoča 

kakovostno zdravstveno nego otrok in mladostnikov ter njihovih družin. Omogoča tudi vključevanje 

staršev in posledično dviguje zadovoljstvo tako staršev kot medicinskih sester, saj le dobro 

sodelovanje prinaša možnost uporabe sodobnih znanj. Medicinske sestre v pediatriji nujno 

potrebujemo dodatna formalna znanja, ki nam bodo omogočala še bolj strokovno delovanje, predvsem 

pa uvajanje novih metod dela, ki bodo za otroke in njihove družine še bolj prijazne in učinkovite. 

Literatura: 

Al-Momani MM. Establishing family centred care in pediatric unit in Jordan: quality improvement. 

Singapore Nursing Journal, 2010; vol 32 (2): 34–42. 

Ellis J, Glasper EA, Horsley A, McEving G, Richardson J. NMC review of pre-registration nursing 

education: views of the children and young people’s nursing academic community. Yournal of 

Children’s and Young People’s nursing; 2008; vol 2 (2): 56–60. 

Hoyer S. Zdravstvena nega otroka. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1994. 

Kofol Bric T. Zdravje populacijskih skupin.V: Zdravje v Sloveniji, ured.: Hočevar Grom A. 2010; 49. 

Dosegljivo na: 

www.ivz.si/Mp.aspx/tukaj.pdf?ni=61&pi=5&_5_Filename=1966.pdf&_5_MediaId=1966&_5_AutoR 

esize=false&pl=61-5.3; 25. 2. 2010. 

Maclaren JE, Cohen LL. Interventions for pediatric procedure-related pain in primary care. Paediater 

Child Health 2007; 12 (2): 111–116. 

Newton MS. Family centred care: current realities in parent parcipitation. Pediatric nursing, 2000; 26: 

164–169. 

Oštir M. New complexities in pediatric nursing. Scientific programmes for physicians and nurses / 

11th Ljubljana International Symposium on Paediatric and Neonatal Intensive Care, 23-24 April 2010, 

Ljubljana (Slovenia). Ljubljana: University Medical centre, Department of Paediatric Surgery and 

Intensive Care, 2010: 44–56. 

Rok Simon M, Baj M t, Brcar P, Drev A, V Fajdiga Turk, Gregorič M, Grilc E, Jeriček Klanšček H, 

Koprivnikar H, Lovrečič M, Mihevc Ponikvar B , Roškar S, Zorko M. Zdravje otrok in mladostnikov. 

V: Zdravje v Sloveniji, ured: Hočevar Grom A. 2010; 50–54. Dosegljivo na: 

www.ivz.si/Mp.aspx/tukaj.pdf?ni=61&pi=5&_5_Filename=1966.pdf&_5_MediaId=1966&_5_AutoR 

esize=false&pl=61-5.3; dosegljivo 25. 2. 2010. 

137

Shields L, Pratt J, Davis LM, Hutner J. Family centred care for children in hospital. Cochrane database 

Systematic review, 2007; issue 1, art no: CD004811. DOI: 10.1002/14651858.CD==4811.pub.2. 

Shields L, Pratt J, Huntner J. Family centred care: a review of qualitative studies. Journal of clinical 

nursing, 2006; 15: 1317–1323. 

Stinson J, Dickson A, Lamba J, Stevens B. Review of systematic reviews on acute procedural pain in 

children in the hospital setting. Pain Res manage 2008; 13 (1): 51–57. 

Ščavničar E (2004). Celotna obravnava pojava bolečine v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 2004; 38: 

101–11. 

Winkelstein M. Perspectives of pediatric nursing. In: Hockenbery M. J. et al., eds. Wongs essentials of 

pediatric nursing, seventh edition. Mosby, 2 

138

123C 

Negovalni problemi mladostnika z duševno motnjo 

Nursing problems of the adolescent with a mental disorder 

Maruša Klanjšek, dipl.m.s. 


marusa.klanjsek@psih-klinika.si 

Izvleček 

Duševno zdravje posameznika pomembno vpliva na kakovost njegovega življenja. Mladostniki so 

glede duševnega zdravja posebej ranljiva skupina, saj se večina duševnih motenj, ki prizadenejo 

odrasle, razvije že v obdobju adolescence. Zato je zgodnje prepoznavanje in zdravljenje duševnih 

motenj izredno pomembno. V času hospitalizacije medicinska sestra s svojimi intervencijami pomaga 

mladostniku, da čim prej postane samostojen, pomembno pa vpliva tudi na njegovo počutje, razvoj 

samopodobe in samozavesti, oblikovanje njegovega mišljenja ter sprejemanje odločitev, kar mu 

pomaga, da bolj uspešno deluje v svojem domačem okolju. 

Ključne Besede: duševno zdravje, zdravstvena nega, terapevtska komunikacija 

Abstract 

Quality of life also depends on mental health of an individual. Regarding mental health adolescents are 

particularly vulnerable group, because most mental problems occur in adolescence. Therefore, early 

identification and treatment of mental problems is most important. Nursing interventions during 

hospitalization are oriented in helping adolescent to become independent as soon as possible. Nurse 

also significant affect to adolescent’s feelings, self-esteem and confidence, his thinking and decision 

making. All interventions help him to function more successfully in his home environment. 

Key words: mental health, nursing care, therapeutic communication 

Uvod 

Duševno zdravje je poleg telesnega nujni pogoj za uspešno delovanje posameznika, saj mu omogoča 

izpolnitev svoje vloge v poklicnem, družabnem in zasebnem življenju. Posamezne duševne motnje na 

različne načine posegajo v človekovo delovanje. Mladostniki so glede duševnega zdravja še posebej 

ranljiva skupina, saj polovica duševnih bolezni nastane že v najstniških letih; pri tem gre pogosto za 

bolezni, ki so ponavljajoče oziroma imajo kroničen potek. Nezdravljenje duševnih motenj v mladosti 

lahko vodi v slabše zdravje in zaplete kasneje v življenju. Zgodnje prepoznavanje in zdravljenje teh 

motenj v otroštvu in adolescenci je izjemnega pomena, saj lahko bistveno vpliva na prognozo bolezni 

in poveča možnosti za uspešen razvoj in kakovost življenja (Bajt et al., 2009; Ministrstvo za zdravje, 

2009). Medicinska sestra (MS) ima v času zdravljenja mladostnika na oddelku pomembno vlogo, zato 

je prvi del prispevka namenjen predstavitvi te vloge. Osrednji del prispevka se osredotoči na glavne 

negovalne probleme mladostnika ter intervencije MS, v sklepu pa so osvetljene posledice teže 

odgovornosti, ki jo pri svojem delu nosi MS. 

Mladostnikove stiske in hospitalizacija 

Mladostnik svojih stisk ne izraža kot odprta knjiga, ampak zelo posredno in slabo prepoznavno, bolj v 

obliki telesnih in zdravstvenih težav. Stisko lahko izraža skozi potrtost, jok in socialni umik. Lahko pa 

se pritožuje, je glasen, nemiren, pretirano živahen ali se neustrezno vede (Kogovšek, Škerbinek, 2002). 

Adolescenčne krize ali prehodna in minljiva porušenja duševnega ravnotežja so del normalnega 

razvoja mladostnikove duševnosti. Marsikateri način čustvovanja, odzivanja in mišljenja, ki bi pri 

odraslem človeku veljal za bolezenskega in bi ga tako ocenilo tudi njegovo okolje, je lahko pri 

139

mladostniku povsem zdrav in docela normalen. Vsi ti pojavi pa postanejo bolezenski, kadar so 

pretirani, predolgotrajni in kadar pregloboko posežejo v druge duševne dejavnosti, jih zavrejo ali celo 

ohromijo (Žmuc-Tomori, 1983). 

Vloga medicinske sestre 

Mladostniki z različnimi psihičnimi težavami, ki so tako hude, da potrebujejo bolnišnično obravnavo, 

imajo možnost zdravljenja na Enoti za adolescenčno psihiatrijo (EAP) na Centru za mentalno zdravje 

Psihiatrične klinike Ljubljana. Zdravljenje je celostno naravnano in zajema diagnostično, psihiatrično 

in psihoterapevtsko obravnavo mladostnika (Psihiatrična klinika Ljubljana, 2011). Medicinska sestra 

(MS) je članica zdravstvenega tima, ki je osnova dela na EAP. Vsi člani tima skrbijo za 

zadovoljevanje mladostnikovih psiholoških, socialnih in telesnih potreb in pri tem prevzemajo različne 

vloge. MS je osrednji člen v verigi nudenja pomoči mladostniku (Henderson, 1997; Kogovšek, 

Škerbinek, 2002). Nepogrešljiva in prva je ob sprejemu ter zadnja ob odpustu mladostnika, med 

njegovo hospitalizacijo pa je vezni člen med mladostnikom, svojci in zdravnikom ter ostalimi 

sodelavci. Zdravstvena nega se začne ob vstopu mladostnika na oddelek. Z uporabo terapevtske 

komunikacije MS z mladostnikom vzpostavi terapevtski odnos ter ustvari varno okolje, v katerem 

lahko mladostnik brez zadržkov sporoča svoje potrebe, želje in pričakovanja. Komunikacija in 

terapevtski odnos med MS in mladostnikom sta tudi osnova za kakovostno psihiatrično zdravstveno 

nego (Gorše-Muhič, 1999). 

Izredno pomembno je, da tudi svojci mladostnika oziroma njegovi najbližji podpirajo zdravljenje in 

pri tem aktivno sodelujejo. MS ob sprejemu mladostnika tudi s svojci vzpostavi ustrezen odnos, jim 

predstavi oddelek ter jim posreduje vse potrebne informacije o poteku zdravljenja. Vzame si dovolj 

časa za njihova vprašanja in strahove ter jih tako motivira in spodbuja k sodelovanju. Le svojci, ki 

razumejo in sprejmejo bolezen mladostnika, mu lahko tudi v domačem okolju nudijo trdno oporo in 

občutek varnosti (Lavš, 1994). 

Bistveni negovalni problemi mladostnika z duševno motnjo 

Kakovostna in celovita psihiatrična zdravstvena nega (PZN) mladostnika upošteva vse značilnosti 

adolescenčnega obdobja, mladostnikovo telesno in duševno rast ter težo duševne motnje. MS, ki 

načrtuje PZN, mora imeti razvito sposobnost empatije in biti pozorna na verbalno in neverbalno 

izražanje mladostnika. PZN je usmerjena tako k učenju in zdravstveni vzgoji mladostnika kakor tudi k 

zadovoljevanju njegovih osnovnih življenjskih funkcij. MS mu pomaga pri tistih aktivnostih, ki jih 

sam ne zmore, ter poišče in aktivira tiste potenciale, ki mu pomagajo, da čim prej postane samostojen. 

S svojimi intervencijami mu pomaga pri ohranjanju in krepitvi samospoštovanja in njegove moči. 

Vpliva tudi na njegovo počutje, razvoj samopodobe in samozavesti, oblikovanje njegovega mišljenja 

ter sprejemanje odločitev. Cilj PZN je, da mladostnik znova pridobi takšno stopnjo osebne moči, 

samostojnosti in neodvisnosti, da lahko uspešno in kakovostno deluje v svojem domačem okolju 

(Henderson, 1997; Kogovšek, Škerbinek, 2002). 

Motnje prehranjevanja 

Prehranjevanje je ena temeljnih življenjskih aktivnosti, ki je tesno povezana s čustvi, zato se prek 

hrane lahko odrazi marsikatera mladostnikova težava ali stiska. Najpogostejši motnji sta prenajedanje 

in odklanjanje hrane. Pri teh motnjah je telo mladostnika uporabljeno za nebesedno izražanje njegovih 

psiholoških stisk. MS z mladostnikom vzpostavi topel in zaupen terapevtski odnos ter mu nudi dovolj 

možnosti za pogovor o njegovih čustvih. Spodbuja ga tudi k prepoznavanju impulzov, občutkov in 

potreb ter mu pomaga, da jih sprejme brez sramu ali strahu pred zavrnitvijo. Pomaga mu pri 

razumevanju njegovih težav in ga spodbuja k novim načinom njihovega reševanja (Salter, 1992; 

Žmuc-Tomori, 1983). 

MS ima tudi pomembno izobraževalno vlogo, saj mladostniki pogosto le malo vedo o tem, kakšno 

hrano potrebuje njihovo telo za vzdrževanje in nadziranje telesne teže. Mladostnika uči, da z ustreznim 

prehranjevanjem zmanjšuje potrebo po prenajedanju in hkrati ohranja ustrezno telesno težo. 

Mladostnika spodbuja tudi k aktivnemu sodelovanju v skupinah, kjer spozna, da imajo tudi drugi 

podobne težave kot on, povratne informacije s strani skupine pa pogosto vplivajo na njegova stališča. 

140

V skupini lahko razvije občutek, da nekomu pripada, s čimer se utrjuje njegova samozavest (Salter, 

1992). 

Pridobivanje ali izguba telesne teže pa nista vedno samo psihološkega izvora (Salter, 1992). Pretirano 

uživanje hrane je lahko tudi posledica vpliva neželenih učinkov nekaterih antipsihotikov, odklanjanje 

hrane pa prisotnih halucinacij ali blodenj. 

Neustrezna osebna higiena in urejenost 

Za mladostnika je značilno, da se v tem obdobju intenzivneje ukvarja s svojim zunanjim videzom, 

prek katerega izraža svojo osebnost in se uveljavlja v širšem okolju. Ustrezna higiena pripomore k 

dobremu počutju, vpliva na njegovo samospoštovanje in samopodobo ter na vzpostavljanje socialnih 

stikov. Urejenost mladostnika kaže tudi na njegovo čustveno stanje oziroma počutje (Gorše-Muhič, 

1999). MS je zato pozorna predvsem na odstopanja na tem področju, kot so pretirana skrb za osebno 

higieno ali zanemarjanje. Izkušnje na oddelku kažejo, da se neurejen mladostnik z neprijetnim vonjem 

težje vključi v zanj še kako pomembno vrstniško skupino, nemalokrat pa postane celo tarča posmeha. 

MS zato mladostnika motivira, spodbuja in po potrebi tudi usmerja pri izvajanju pomanjkljive osebne 

higiene. Ob pretiravanju pa ga usmerja in pouči o zmernih higienskih navadah in osebni urejenosti. 

Mladostniku veliko pomeni, če ga MS ob primernem vedenju pohvali, s čimer tudi krepi ustrezni 

vzorec v pridobivanju dobrih higienskih navad. 

Oslabljeni socialni stiki, komunikacija 

Mladostnik svoje prve komunikacijske spretnosti začne razvijati v družini, kjer dobi tudi prve izkušnje 

o tem, kaj pomeni z drugimi izmenjevati čustva, hotenja in razmišljanja. Na osnovi pridobljenih 

izkušenj in spretnosti za komuniciranje začne razvijati odnose tudi zunaj družine (Tomori, 1994). 

Mladostnik, ki mu družina ne nudi ustrezne čustvene opore in sprejetosti ter ga ne opremi s 

primernimi vzorci za komuniciranje in trdnimi normami za oblikovanje odnosov, ima pogosto težave v 

medosebnih odnosih (Lavš, 1994). MS mladostnika uči, kako vzpostavljati in ohranjati kakovostne 

socialne stike, tako da z njim sama vzpostavi dober medosebni odnos in mu s tem omogoči osebno 

izkušnjo in ustrezen zgled. V odnosu z drugimi spremlja njegovo komunikacijo ter ga pohvali ob 

ustreznih reakcijah in usmerja pri neustreznih. Spodbuja ga, da govori o sebi, lastnih pogledih, 

dvomih, doživetjih in težavah ter ga uči, da je za uspešno komunikacijo treba prisluhniti tudi drugim. 

Spodbuja ga k vključevanju med vrstnike, ki lahko poteka tudi prek igranja družabnih iger. To je 

dober način za učenje novih oblik interakcij z ostalimi, ki omogoča tudi razvoj zadovoljivih 

prijateljskih odnosov in s tem večje samospoštovanje (Varcarolis, 2006). 

Negativno samovrednotenje 

MS mladostniku krepi samozavest na osnovi odnosa, ki temelji na zaupanju in brezpogojnem 

spoštovanju. Prek komunikacije mu sporoča, da ga sprejema kot človeka, ki nekaj velja. Zanj si vzame 

dovolj časa ter mu nameni dovolj pozornosti, tako individualno kot v skupinskih aktivnostih. Pomaga 

mu prepoznati njegove pozitivne kvalitete in nadarjenosti ter ga usmerja na področjih, ki jih lahko še 

uspešno razvije. Pomaga mu pri načrtovanju in doseganju kratkoročnih ciljev. Dosežen cilj mu dvigne 

samozavest (Varcarolis, 2006). 

Zdravstvenovzgojno delo medicinske sestre 

Mladostniki hitro prevzemajo vzgojna sporočila iz vedenja in navad avtoritete (Lavš, 1994), zato MS 

nosi veliko odgovornost za zdravstveno vzgojo mladostnika, ki ga poučuje praktično z vsemi svojimi 

dejanji; z zgledom, napotki ter z odgovori na zastavljena vprašanja. Uči ga o bolezni, načinu 

zdravljenja in učinkih zdravil, možnostih preprečevanja recidivov ter prepoznavanju zgodnjih znakov 

recidivov. Zdravstvena vzgoja je prisotna tudi na vseh področjih zadovoljevanja mladostnikovih 

fizičnih potreb; MS ga uči o zdravi in uravnoteženi prehrani, ustrezni higieni, oblačenju, odvajanju, 

rekreaciji ... (Gorše-Muhič, 1999; Henderson, 1997). Navsezadnje mladostniku pomaga tudi pri 

organizaciji prostega časa, navezovanju stikov, vključevanju v zunanje okolje, spodbuja njegovo 

samostojnost ter prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. 

141

Sklep 

Posamezne duševne motnje na različne načine posegajo v človekovo delovanje. Raziskave kažejo, da 

polovica duševnih bolezni nastane že v najstniških letih, zato je zgodnje prepoznavanje in zdravljenje 

teh motenj v otroštvu in adolescenci izjemnega pomena, saj lahko bistveno vpliva na prognozo bolezni 

in poveča možnosti za uspešen razvoj in kakovost življenja posameznika (Bajt et al., 2009; Ministrstvo 

za zdravje, 2009). Medicinska sestra s svojimi intervencijami mladostniku v času hospitalizacije 

pomaga pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih funkcij. Ob tem pomembno vpliva tudi na njegovo 

počutje, krepitev samospoštovanja in samozavesti, razvoj samopodobe, oblikovanje njegovega 

mišljenja ter sprejemanje odločitev, kar mu pomaga, da bolj samostojno in uspešno deluje v svojem 

domačem okolju (Henderson, 1997; Kogovšek, Škerbinek, 2002). MS ob tem nase prevzema 

precejšnjo mero odgovornosti, kar je lahko naporno in izčrpavajoče. Zato je pomembno, da je tudi 

sama čustveno in osebnostno zrela, sposobna razreševanja lastnih stisk ter se zaveda svojih šibkosti in 

zmogljivosti. Krepitev samopodobe ter izpopolnjevanje znanja in veščin ji omogoča večjo 

fleksibilnost in učinkovitost pri delu, kar se odraža tako v njenem kot tudi v mladostnikovem 

zadovoljstvu (Henderson, 1994). 

Literatura 

Bajt M, Gabrijelčič Blenkuš M, Jeriček Klanšček H, Kovše K, Kofol-Bric T, Pribaković Brinovec R, 

et al. Duševno zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije; 2009: 

3, 4, 80. 

Gorše Muhič M. Komunikacija v zdravstveni negi. In: Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in 

psihiatrije za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika; 1999: 15–26. 

Gorše Muhič M. Zdravstvena nega bolnika s shizofrenijo. In: Priročnik psihiatrične zdravstvene nege 

in psihiatrije za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika; 1999: 86–98. 

Henderson V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije; 

1997: 18–19, 22–31, 72–73, 83–88. 

Ministrstvo za zdravje. Republika Slovenija. V javni razpravi Nacionalni program duševnega zdravja. 

Dostopno na: http://www.mz.gov.si/si/splosno/cns/novica/article/670/5927/da8e65c7a9/e 

(20. 1. 2011). 

Kogovšek B, Škerbinek L. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana: Tehniška 

založba Slovenije; 2002: 56–58. 

Lavš K. Uživanje drog kot odsev mladostniškega iskanja identitete in notranje harmonije. Obzor Zdr 

N. 1994; 28 (3-4): 93–6. 

Psihiatrična klinika Ljubljana. Enota za adolescentno psihiatrijo. 

Dostopno na: http://www.psih-klinika.si/index.php?id=121 (20. 1. 2011). 

Salter M. Spremenjena telesna podoba. Vloga medicinske sestre. Ljubljana: Državna založba 

Slovenije; 1992: 81, 91, 94–96. 

Tomori M. Knjiga o družini. Ljubljana: EWO; 1994: 57–59. 

Varcarolis EM. Manual of psychiatric nursing care plans. Diagnoses, clinical tools and 

psychopharmacology. St. Louis: Saunders Elsevier company; 2006. 

Žmuc-Tomori M. Pot k odraslosti. Kaj je in kaj ni motnja v otrokovem duševnem razvoju. Ljubljana: 

Cankarjeva založba; 1983: 123, 1 

142

123D 

Starostniki in bivanje – vidik patronažne medicinske sestre 

Elderly and stay – aspect of community nurse 

Mateja Berčan, mag. zdr. nege 

Berčan Mateja – dejavnost patronaže in zdravstvene nege na domu, Ig 

doc. dr. Majda Pajnkihar 

Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, Inštitut za zdravstveno nego, Medicinska 

fakulteta 

mateja.bercan@siol.net 

Izvleček 

Izhodišča: Ko se starostnik znajde v razmerah, ko stanovanje, v katerem biva, zaradi starostnih 

sprememb ali pa zaradi bolezni postane neustrezno, je pred dilemo, kako naprej. Raziskali smo 

primernost stanovanj starostnikov za kakovostno bivanje v tretjem življenjskem obdobju ter 

pripravljenost anketirancev na selitev, v starostnikom prilagojeno stanovanje. 

Metode: Raziskava je bila izvedena na območju občine Ig, v letu 2009. Uporabljen je bil kvantitativni 

raziskovalni pristop. Podatke smo zbirali s tehniko delno strukturiranih vprašalnikov. Raziskovalni 

vzorec je zajemal 80 starostnikov med 65. in 80. letom, od tega je bilo 55 žensk in 25 moških. 

Starostniki so bili ustno naprošeni za sodelovanje v anketi, podpisali so soglasje za sodelovanje v 

raziskavi in zagotovljena jim je bila anonimnost. Na zastavljena anketna vprašanja so odgovarjali 

pisno ali ustno. Za analizo podatkov in prikaz rezultatov smo uporabili statistično metodo 

standardnega odstotka. 

Rezultati: Iz dobljenih podatkov je razvidno, da je kar 95 % vseh anketiranih izrazito nenaklonjenih 

preselitvam v starostnikom prilagojeno stanovanje. Svoje sedanje stanovanje 89 % vprašanih ocenjuje 

kot ustrezno in primerno za zadovoljevanje potreb po kakovostnem bivanju v tretjem življenjskem 

obdobju. 

Razprava in zaključki: Starostniki si želijo ostati doma, v svojih stanovanjih ter v okolju, ki ga 

poznajo in kjer imajo vzpostavljene socialne mreže. Za kakovostno bivanje starostnikov so potrebne 

tudi spremembe v zakonodajnih podlagah, spremembe v izboljšanju ponudb različnih oblik bivanja in 

pomoči na domu ter v kontinuiranem sistemu informiranja. Z raziskavo smo pridobili potrebne 

smernice za kakovost bivanja starostnika v domačem okolju. 

Ključne besede: Kakovostna starost, domače okolje, prilagojeno stanovanje 

Abstract 

Introduction: When the elderly find themselves in situations where a dwelling in which up to now 

stayed because of age changes or becomes inappropriate due to illness, is faced with the dilemma of 

how to proceed. We explore the adequacy of housing for the elderly quality living in the third period, 

and the willingness of respondents to relocate, the elderly adapted housing. 

Methods: In 2009, the research in Ig municipality was conducted. Quantitative research method was 

used. The data was collected with partially open survey questions. Research sample included 80 senior 

citizens, 55 females, and 25 males, age between 65 and 80 y.o.. Surveyees were asked to sign a form 

that guarantees them anonymity. Surveyees were given the option to answer orally or in written 

format. Standard deviation was used to measure focus on the extent to which individual value in the 

data set derivates from the mean of the set. 

Results: From the data gathered one can notice that 95 per cent of people asked are not willing to 

relocate to adapted housing facilities (e.g. nursing home). 89 per cent of surveyees answered that their 

home environment is adequate for fulfilling their needs for quality living in the third age. 

143

Discussion and conclusions: Seniors want to stay at home, in their homes, and the environment they 

know and where they have established social networks. To increase the quality of senior citizens life, 

changes in laws as a foundation are needed. In addition offers for different types of accommodation, 

and home care for elderly persons need to be improved, and the system of continuous informing needs 

to be modified. The present findings provide the necessary guidelines for the quality of life of elderly 

people at home. 

Key words: Quality of life in old age, domestic environment, adapted housing 

Uvod 

Ko se starostnik znajde v neustreznih razmerah, saj stanovanje, v katerem biva, zaradi starostnih 

sprememb ali bolezni postane neustrezno, je pred dilemo, kako naprej. Ima dve možnosti: ali 

stanovanje prenoviti in ga prilagoditi potrebam ali pa se preseliti v ustreznejše stanovanje. Starostniki 

so izrazito nenaklonjeni preselitvam, še manj pa si želijo oditi v neko institucionalno obliko bivanja. 

Tudi Walker (2005) ugotavlja, da stari ljudje želijo ostati doma, v okolju, ki ga poznajo, kjer imajo 

vzpostavljene socialne mreže, v stanovanju, na katerega jih vežejo spomini in v katerem so preživeli 

velik del svojega življenja. Starostniki bi naredili vse, da bi lahko čim dlje živeli v njim znanem 

okolju. Kot kaže tudi naša raziskava, je ta problem nedvomno zelo aktualen, nanj so opozorili že Sendi 

in ostali (2002), ko so preučevali stanovanjske potrebe upokojencev, pa tudi Filipovič (2008), ko je 

raziskoval kakovost bivanja starejših v Sloveniji. V prispevku bomo preverili mnenja starostnikov v 

občini Ig v odnosu do problema ustreznosti oziroma neustreznosti sedanjih stanovanj in njihovo 

pripravljenost na selitev v institucionalno ali starostnikom prilagojeno stanovanjsko obliko bivanja. 

Namen 

Namen raziskave je predstaviti pripravljenost anketirancev na selitev v starostnikom prilagojeno 

stanovanje in predstaviti primernost stanovanja, v katerem anketirani živijo, za zadovoljevanje potreb 

starejših po kakovostnem bivanju v tretjem življenjskem obdobju. 

Metode 

Uporabljen je bil kvantitativni raziskovalni pristop. Podatke smo zbirali s tehniko delno strukturiranih 

vprašalnikov. Za analizo podatkov smo uporabili statistično metodo standardnega odstotka. Raziskava 

je potekala na domovih starostnikov, na območju občine Ig v letu 2009. Iz občinske baze podatkov o 

številu prebivalcev smo izbrali 80 starostnikov, ki živijo na stalnem naslovu v občini Ig, starih od 65 

do 80 let; od tega je bilo 55 žensk in 25 moških. V sklopu preventivnega patronažnega obiska 

starostnika so bili izbrani starostniki ustno naprošeni za sodelovanje v anketi, podpisali so soglasje za 

sodelovanje v raziskavi in zagotovljena jim je bila anonimnost. 

Rezultati 

Starostniki so v anketi odgovarjali na vprašanje o primernosti stanovanja, v katerem živijo, za 

zadovoljevanje potreb starejših po kakovostnem bivanju v tretjem življenjskem obdobju, ter na 

vprašanje o pripravljenosti na selitev v starostnikom prilagojeno stanovanje. Rezultate smo prikazali v 

obliki grafov, ločeno po spolu anketiranih. 

144

Graf 1: Primernost stanovanja – moški Graf 2: Primernost stanovanja – ženske 

Kar 48 od vseh vprašanih žensk (87 %) in 23 od vseh vprašanih moških (92 %) je odgovorilo, da je 

njihovo sedanje stanovanje primerno za zadovoljevanje potreb starejših po kakovostnem bivanju v 

tretjem življenjskem obdobju. 

Graf 3 : Pripravljenost na selitev – moški Graf 4: Pripravljenost na selitev – ženske 

52 žensk (94,5 %) in 24 moških (96 %) je izrazito nenaklonjenih preselitvam, kar potrjujejo tudi druge 

raziskave, tako v Sloveniji kot v tujini. Samo štirje od vseh anketiranih (5 %) bi se preselili v 

prilagojeno stanovanje, vendar vsi ti živijo v zelo slabih stanovanjskih razmerah in stanovanjskih 

pogojih. 

Razprava 

Kar 87 % vseh vprašanih žensk in 92 % vseh vprašanih moških je primernost njihovega stanovanja za 

zadovoljevanje potreb starejših po kakovostnem bivanju v tretjem življenjskem obdobju ocenila kot 

ustrezno, kar je tudi v skladu z rezultati raziskave Urbanističnega inštituta iz leta 2002, kjer 82 % vseh 

vprašanih meni, da njihovo stanovanje ustreza potrebam starejših ljudi. Starejši svojih potreb ne vidijo 

kot različne od običajnih potreb prebivalstva – kot je na primer želja živeti v udobnem, kakovostnem 

stanovanju. Prevladujoče prepričanje pa po mojem mnenju ne odraža dejanskih razmer. Visoko 

stopnjo zadovoljstva verjetno lahko pripišemo dejstvu, da so starostniki skromnejši in manj zahtevni. 

Poleg tega se nad razmerami v svojem stanovanju ne upajo pritoževati, ker nočejo zapustiti okolja, ki 

so ga vajeni, in se preseliti v za njih prilagojeno stanovanje. 

Glede pripravljenosti preselitve v stanovanje, prilagojeno starostnikom, kar 95 % vseh sodelujočih v 

raziskavi želi ostati v domačem okolju. To pomeni, da so starostniki izrazito nenaklonjeni preselitvam, 

kar potrjujeta tudi raziskava o Socialni integraciji starejših Agencije za raziskovalno dejavnost 

Republike Slovenije (Hlebec, 2003) in raziskava Zveze društev upokojencev Slovenije: Starejši za 

boljšo kakovost življenja doma (2008). To je skladno tudi z ugotovitvami nekaterih domačih ter tujih 

145

aziskav (Lamura et al., 2008; Walker, 2005). Le zelo majhen odstotek starejših se želi preseliti v 

stanovanje, ki je prilagojeno potrebam starejših. Takšen rezultat lahko pripišemo dejstvu, da se 

varovana stanovanja pri nas šele uveljavljajo in so med prebivalci še relativno nepoznana, kar pomeni, 

da bi bilo treba izboljšati sisteme informiranja o različnih možnostih bivanja starejših. 

Tudi naša raziskava je pokazala, da starostniki želijo ostati v domačem okolju, da si želijo družbe 

različnih generacij in da želijo čim dlje obdržati neodvisnost in samostojnost. Institucionalna oskrba, 

ki je z vidika stroškov tudi najdražja, je želena in potrebna le za manjši del vprašanih. Programi 

stanovanjske oskrbe starostnikov bi se zato morali usmeriti predvsem v prilagoditev obstoječih 

stanovanj za potrebe bivanja starejših (Vovk, 1997) in v uporabo tehničnih pripomočkov, ki 

starostniku zagotavljajo pomoč na domu in občutek varnosti (Rudel, 2007). 

Danes si lahko starejši še največ obetajo od uvedbe dolgotrajne oskrbe in zavarovanja zanjo. Cilj te je 

omogočiti vsem, ki niso več sposobni poskrbeti zase, pomoč druge osebe pri opravljanju dnevnih 

življenjskih aktivnosti ter omogočiti dostopnost tovrstnih storitev vsemu prebivalstvu, čim dlje na 

zavarovančevem domu in le izjemoma v socialnem zavodu. Razviti bo treba načine, kako zagotoviti 

povezanost storitev in koordinirano delovanje v korist posameznika. Potreben bo prehod iz 

skrbniškega modela in razdeljene skrbi (vaš/naš uporabnik) k skupni oskrbi, ko je uporabnik v prvi 

vrsti sam svoj, njegova oskrba pa skupni projekt vseh udeleženih (Flaker, Nagode, 2009). Nujna je 

tudi povezava trendov, ki se odvijajo tako v zdravstvenem kot v socialnem varstvu. To so 

dezinstitucionalizacija, individualizacija, krepitev moči uporabnikov, zagotavljanje kakovosti, pa tudi 

organiziranje in koordinacija storitev na lokalni, regionalni in državni ravni (Flaker et al., 2008). 

Sklep 

Država, znanosti in civilna družba, zlasti na ravni krajevne skupnosti, morajo v naslednjih letih razviti 

nove sisteme in uvesti v prakso programe, ki bodo omogočili človeško in ekonomsko vzdržno 

dolgotrajno oskrbovanje izjemno povečanega deleža in števila najstarejših starih ljudi v prihodnjih 

letih. 

Poleg ustvarjanja ponudbe različnih oblik bivanja in pomoči starejšim je zelo pomembno tudi ustrezno 

informiranje, ki mora starostnike učiti zdravega načina življenja, ohranjanja dobrega zdravja kljub 

kroničnim boleznim in k izboljšanju zdravja usmerjenih kompetenc starostnikov. Ob tem je treba 

razviti učinkovitejšo pomoč in oskrbo na domu, ki bo starostniku v čim krajšem času pomagala k 

samostojnosti in neodvisnosti. 

Pri reševanju kakovostnega varstva starejših morajo poleg države, strokovnih ustanov in različnih 

javnih zavodov oziroma izvajalcev sodelovati tudi starejši sami, njihove interesne organizacije in vse 

tiste nevladne organizacije, ki delujejo na področjih, povezanih s starejšimi. Le z upoštevanjem mnenj 

in interesov starejših ter poznavanjem konkretnih okoliščin njihovega življenja, potreb ter pričakovanj 

bo mogoče še naprej pripravljati in izvajati primerne in uspešne rešitve. Dajanje pobud ter sodelovanje 

starejših oseb pri načrtovanju, izvajanju in soodločanju o vseh pomembnih vprašanjih, ki zadevajo 

njihovo življenje, sta ključnega pomena za doseganje skupaj zastavljenih ciljev. 

Vsekakor lahko kot enega od izzivov v sodobnih družbah naslednjih desetletij predvidimo nujnost 

sistemskih sprememb, ki bodo zagotovile vso možno podporo družinam, v katerih naraščajo potrebe 

po oskrbi in negi družinskih članov. Prav tako je pomembno, da medicinske sestre pomagajo 

starostnikom pri doseganju njihovih pravic za omogočanje humanega bivanja v domačem okolju. 

Literatura 

Filipovič M. Predstavitev izbranih domačih raziskav o bivanju starejših v Sloveniji. In: Krevl I, eds. 7. 

festival za tretje življenjsko obdobje: zbornik predavanj. Ljubljana, 1.–2. oktober 2007. Ljubljana: 

Zveza društev upokojencev Slovenije, Zveza za tehnično kulturo Slovenije; 2008: 41–2. 

146

Flaker V, Nagode M. Dolgotrajna oskrba – stanje, izzivi, eksperimenti in reforma. Kakov Starost. 

2009; 12 (3): 24–37. 

Flaker V, Kresal B, Nagode M. Needs and Beads – The Long-Term Care System Emerging (Country 

Report Slovenia) In: Osterle August and Meichenitsch Katharina, eds. Long-Term Care in Central and 

South Eastern Europe. Institute for Social Policy. Dunaj: University of Economics and Business 

Administration: 2008: 43–57. 

Hlebec V. Socialna omrežja starostnikov v Sloveniji. Ljubljana: Družbosl Razpr 2003; 19 (43): 171– 

82. 

Lamura G, Mnich E, Wojszel B, Nolan M, Krevers B, Mestheneos L, et al. Izkušnja družinskih 

oskrbovalcev starih ljudi v Evropi pri uveljavljanju in uporabi podpornih storitev. Kakov Starost. 

2008; 11(2): 10–27. 

Rudel, D. Informacijsko-komunikacijske tehnologije za oskrbo bolnika na daljavo. Rehabilitacija. 

2007; 6 (Supl. I): 94–100. 

Sendi R, Filipovič M, Černič B. Bivanje za starejše. Stanovanjske študije. Ljubljana: Fakulteta za 

družbene vede; 2002: 93–110. 

Vovk, M. Prenova obstoječih stanovanj v korist starih ljudi. Dodajmo življenje letom. Ljubljana: 

Gerontološko društvo Slovenije, 1997: 77–89. 

Walker, AA. European perspective on quality of life in old age. Eur J Ageing. 2005; 2(1): 2–12. 

Zveza društev upokojencev Slovenije. Starejši za boljšo kakovost življenja doma. Ljubljana: Zveza 

društev upokojencev Slovenije: 2008. 

147

123E 

Zdravstvenovzgojna obravnava žensk z nosečnostno sladkorno boleznijo – 

primer dobre prakse Splošne bolnišnice Jesenice 

Health education of women with gestational diabetes – good practice in Jesenice General 

Hospital 

Pavla Lavrinec, dipl. m. s. 

asist. Mateja Bahun, prof. zdr. vzg. 


pavla.lavrinec@sb-je.si 

Izvleček 

Izhodišča: Dokazano je, da je pri otrocih nosečnic z neustrezno zdravljeno nosečnostno sladkorno 

boleznijo (NSB) povečano tveganje za perinatalno zbolevnost in smrtnost, makrosomijo in s tem večje 

tveganje za porodne poškodbe in perinatalne zaplete. Z dobrim zdravstvenovzgojnim programom 

(bistvena sta prehrana in telesna dejavnost) je mogoče preprečiti makrosomijo pri novorojenčku in 

voditi nosečnice z NSB brez insulinskega zdravljenja. 

Metode: Raziskava je vključevala 42 oseb z moteno toleranco za glukozo (MTG) ali NSB, zdravljenih 

v Diabetološki ambulanti Splošne bolnišnice Jesenice (SBJ) v letu 2009 in 2010. Uporabljena je bila 

retrospektivna analiza kvantitativnih podatkov iz medicinske dokumentacije. 

Rezultati: Zdravljenje z insulinom sta potrebovali 2 osebi, 2 novorojenčka sta bila makrosomna, pri 

enem je bila porodna teža prenizka. 

Zaključki: Rezultati kažejo na dobro prakso ZV dela. Vzorec je premajhen, da bi rezultate lahko 

posploševali. 

Ključne besede: gestacijski diabetes, zdravstvena vzgoja, prehrana, telesna dejavnost 

Abstract 

Background: There is evidence that children of pregnant women with inadequately treated gestational 

diabetes (GD) have increased risk for perinatal morbidity and mortality, macrosomy and the increased 

risk of birth injuries and perinatal complications. The good health education program (essential are 

nutrition and physical activity) can prevent fetal macrosomy and treating the women with GD without 

insulin treatment. 

Methods: The study included 42 women with impaired glucose tolerance or gestational diabetes that 

were treated in the diabetic outpatient clinic in General Hospital Jesenice in 2009 and 2010. We used 

the retrospective analysis of quantitative data from their medical records. 

Results: 2 women needed insulin treatment, 2 children were born with macrosomy and one had a birth 

weight too low. 

Conclusions: The results show good practice in health education work. The sample is too small to 

generalize results. 

Key words: gestational diabetes, health education, nutrition, physical activity 

Uvod 

Nosečnostna sladkorna bolezen (NSB) je opredeljena kot intoleranca za glukozo, ki se pojavi ali je 

prvič odkrita v nosečnosti (Tomažič, 2006). Z njo se srečujemo vse pogosteje, ker se ženske odločajo 

za nosečnost v poznejših letih. Pojavi se pri 4 % nosečnic (Cajhen, 2010). 

V nosečnosti pride do fizioloških sprememb izločanja hormonov. V prvi polovici nosečnosti porast 

estrogena in progesterona povzroči hiperplazijo β -celic pankreasa in povečano izločanje insulina ter 

148

poveča občutljivost tkiv na insulin. V organizmu se kopičijo zaloge hranil, ki se porabijo v drugi 

polovici nosečnosti. V drugi polovici nosečnosti predvsem porast placentarnega laktogena in kortizola 

povzroči pojav insulinske rezistence, pospešena je glukoneogeneza, v obdobju stradanja pa poraba 

zalog hranil (Tomažič, 2006). NSB se pojavi, ko je količina izločenega insulina manjša, kot bi bila 

potrebna za preprečitev z nosečnostjo povezane insulinske rezistence. Narašča predvsem raven 

postprandialne glukoze v krvi (GK) (Evans, Patry, 2004). 

Najpogostejši dejavnik tveganja za razvoj NSB je debelost, ki je že sama po sebi povezana z 

insulinsko rezistenco in družinsko anamnezo diabetesa v prvem kolenu. Epidemija sladkorne bolezni 

tipa 2 je vzporedna z epidemijo debelosti. V nekaterih primerih lahko NSB predstavlja v nosečnosti 

odkrito sladkorno bolezen (SB) tipa 2, ki ni bila prej diagnosticirana. Pri 90 % žensk z 

diagnosticiranim NSB se GK po porodu normalizira (Scollan-Koliopoulus, Guadagno, Walker, 2006). 

Številne raziskave so dokazale povečano tveganje za perinatalno zbolevnost in smrtnost pri otrocih 

nosečnic z nezdravljeno ali neustrezno zdravljeno NSB, ki povzroča makrosomijo in s tem poveča 

tveganje za porodne poškodbe in perinatalne zaplete, sicer značilne za otroka matere s SB (Tomažič, 

2006). Običajna opredelitev makrosomije je porodna teža, večja od 4500 g (Scollan-Koliopoulus, 

Guadagno, Walker, 2006). Nosečnice z NSB imajo po porodu večje tveganje za razvoj SB tipa 2, 

njihovi otroci pa tveganje za razvoj debelosti, hipertenzije in SB tipa 2 v otroštvu (Scollan- 

Koliopoulus, Guadagno, Walker, 2006). Zdravljenje NSB pomembno zmanjša zbolevnost in 

umrljivost mater in otrok, še posebej to velja za makrosomijo (Metzger et al, 2007; Jovanovic, 2007). 

Poudarek je na uravnoteženi prehrani in gibanju. S telesno aktivnostjo dosežemo zmanjšanje tkivne 

odpornosti na učinke insulina, zaradi česar se znižajo tako pre- kot postprandialne vrednosti GK. Pri 

nekaterih nosečnicah posledično uvedba insulina ni potrebna (Reader, 2007). 

Zdravilna prehrana je temeljni kamen pri obravnavi NSB. S prehranskim načrtom (PN) je treba 

zagotoviti osnovne potrebe po hranilih med nosečnostjo glede na priporočila in istočasno dosegati 

ciljne vrednosti GK brez izgube ali prevelikega porasta telesne mase (TM) pri nosečnici. PN je 

potrebno pri vsaki nosečnici individualizirati in po potrebi sproti korigirati. Upoštevati moramo 

trenutno TM, telesno zgradbo, pridobivanje TM ter fizično aktivnost. Najboljši izidi so, če PN naredi 

klinični dietetik (KD) ali edukator, ki je usposobljen za vodenje NSB (Metzger et al., 2007). 

Med zdravstvenovzgojnim (ZV) delom mora nosečnica pridobiti znanja o urejanju NSB z 

upoštevanjem načel zdravega prehranjevanja, telesno dejavnostjo (TD), če je potrebno tudi z 

insulinom. Spoznati mora učinke hiperglikemije na fetus. Za doseganje in vzdrževanje 

normoglikemije mora poznati vpliv posameznih hranil na raven GK in načrtovanje obrokov z 

ustreznim energetskim vnosom s poudarkom na vnosu ogljikovih hidratov (OH); zagotoviti mora tudi 

ustrezna hranila za normalen razvoj fetusa in vzdrževanje zdravja ter primerne TM. Nauči se 

samokontrole GK ter vodenja dnevnika samokontrole in prehrane (Evert, Hei, 2006). 

ZV obravnava nosečnic z NSB v Diabetološki ambulanti SBJ 

Ob postavitvi diagnoze nosečnica dobi osnovne informacije o morebitnih potrebnih spremembah 

življenjskega sloga in samokontroli. 

Nadaljnje ZV delo izvajamo na osnovi napotitve diabetologa. ZV program pri MTG in NSB izvaja 

dipl. m. s, zaposlena na delovnem mestu KD. Ob zdravljenju z insulinom se vključi profesorica ZV. 

KD identificira prehranske navade, poskuša postaviti prehransko diagnozo in na podlagi tega izdela 

načrt nadaljnjega dela. Načrt ZV dela je usmerjen v spreminjanje prehranskih navad in pridobivanje 

TM, primerno nosečnosti, zadostnemu vnosu hranil in omejevanju porasta postprandialne GK. 

Nosečnice spodbuja tudi k redni zmerni TD. Delo vedno poteka individualno s sprotnim ocenjevanjem 

doseženih sprememb v življenjskem slogu in korekcijo slabih navad. 

149

Metode 

Postavili smo si raziskovalno vprašanje: Ali je z zdravstvenovzgojnim delom mogoče zagotoviti, da 

nosečnice z MTG in NSB brez insulinske terapije donosijo otroka brez zapletov? 

Vzorec 

Vzorec merjencev, ki smo ga pridobili, je bil nerandomiziran in namenski. Zajete so bile vse ženske, 

ki so bile obravnavane v diabetološki ambulanti SBJ z namenom diagnosticiranja in obravnavanja 

NSB v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2010 ter so rodile do 20. 2. 2011. Skupaj je bilo v tem času 

obravnavanih 71 nosečnic. V postopku diagnostike se je izkazalo, da je šlo pri 29 primerih za 

normoglikemijo, zato smo jih izločili iz vzorca. 

Vzorec, predstavljen v tem prispevku, obsega 42 nosečnic (z diagnozo MTG ali NSB). Od teh se jih 

10 prehranskega svetovanja pri KD iz različnih vzrokov ni udeležilo. 

Tabela 1: Število nosečnic glede na postavljeno diagnozo in število obravnav pri KD 

Število obravnav MTG NSB 

0 8 2 

1 6 1 

2 5 7 

3 2 7 

4 - 2 

5 - 2 

skupaj 21 21 

povprečje 1,5 obravnave 2,6 obravnave 

Metode analize podatkov 

Uporabili smo retrosprospektivno analizo kvantitativnih podatkov, pridobljenih iz zdravstvene 

dokumentacije, ter uporabili opisno statistiko. 


Rezultati so potrdili, da je ZV delo pomembno in potrebno ter prinaša pozitivne rezultate. Opisanemu 

vzorcu nosečnic so se rodili zdravi otroci, razen enega otroka s prenizko porodno TM in dveh z 

makrosomijo (največja TM 4360g). 

Kriterij za makrosomijo je bil postavljen glede na termin poroda: TM rojenih ob roku ali kasneje 4500 

g, rojenih do 7 dni pred rokom 4250 g, rojenih več kot 7 dni pred rokom 4000 g (prirejeno po Kranjc 

et al, 2008). Oba otroka z makrosomijo sta se rodila 6 oz. 7 dni pred terminom poroda. Ena od mater 

ni upoštevala prehranskih priporočil, nekaj časa je imela omejeno gibanje. Klub poudarku na 

primernem vnosu OH živil, je bil ta prevelik. Pri vsakem obroku je dodatno zaužila kruh. Temu 

primerno se je dvignil tudi glikoziliran hemoglobin (+0,6%). Druga mati je imela neuravnotežene 

obroke, s pretiranim vnosom maščobno-beljakovinskih živil ter omejevanjem škrobnatih živil in 

zelenjave. 

Za dva otroka podatka o porodni TM nimamo, njuni materi sta rodili v drugi ustanovi in se kljub 

vabilu nista udeležili ZV svetovanja o prehrani. Eni materi se je rodil otrok s prenizko TM (2500 g) 

glede na gestacijsko starost, kar je eno od tveganj pri NSB, kot posledica pretiranega zdravljenja 

(Kranjc et al, 2008). Ugotovili smo, da nosečnica ni upoštevala priporočil o uravnoteženi prehrani z 

zadostnim vnosom OH in energije ter je izpuščala obroke. Upoštevati moramo tudi, da je v času 

nosečnosti kadila. 

Dve nosečnici z GDM sta bili zdravljeni z insulinom, kar predstavlja 4,7% od vzorca. Za eno je bila to 

tretja nosečnost z NSB; na začetku je normoglikemijo obvladovala z ustrezno prehrano in TD. Insulin 

je bil uveden v terapijo proti koncu nosečnosti, z njim pa se je zdravila že v prejšnji nosečnosti. Pri 

drugi nosečnici je bila insulinska terapija predpisana pred začetkom ZV dela. Obe sta rodili otroka s 

150

TM, primerno gestacijski starosti. Z dobljenim rezultatom smo zadovoljni, saj Krajnc, Zavratnik in 

Čokolič (2008) navajajo, da je zdravljenje z insulinom potrebno pri približno 15–20 % žensk z NSB. 

Zaključek 

Raziskava je potrdila, da ustrezno ZV delo zmanjša potrebo po zdravljenju z insulinom. Vzorec je 

premajhen, da bi rezultate lahko posploševali, s pridobljenimi podatki pa lahko vrednotimo svoje delo. 

Čeprav je za dobro raziskovalno delo število obravnavanih nosečnic z NSB nezadostno, lahko 

potrdimo dobre rezultate ZV dela. Vsaka nosečnost, ki se konča z zdravim novorojencem, je tako zanj 

kot za njegove bližnje velika zmaga. Z dobro vodeno boleznijo se ohranita tako sedanje kot bodoče 

zdravje otroka in njegove matere. 

Literatura 

Cajhen M. Vloga medicinske sestre – edukatorice pri obravnavi nosečnostne sladkorne bolezni. In: 

Klavs J, Žargaj B, eds. Oskrba sladkornega bolnika na primarni ravni: zbornik predavanj: strokovni 

seminar, Moravske toplice, 22. in 23. oktober 2010. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege 

Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji; 2010: 80–2. 

Evans E, Patry R. Management of gestational diabetes mellitus and pharmacists' role in patient 

education. Am J Health-SYst Pharm. 2004; 61: 1460–5. 

Evert AB, Hei KV. Gestational Diabetes Education and Diabetes Prevention Strategies. Diabetes 

Spectrum. 2006; 19 (3): Jovanovic L. Treatment and course of gestational diabetes mellitus. 

UpToDate 15. 3. 2007. 

Jovanovic L. Treatment and course of gestational diabetes mellitus. UpToDate 15. 3. 2007. 

Krajnc M, Zavratnik A, Čokolič M. Nosečnostna sladkorna bolezen. Med Mes 2008; 4: 30–6. 

Metzger BE, Buchanan TA, Coustan DR, Leiva A, Dunger DB, Hadden DR et al. Summary and 

Recommendations of the Fifth International Workshop-Comference on Gestational Diabetes Mellitus. 

2007; 30 Suppl 2: 251–9. 

Reader DM. Medical nutrition therapy and lifestyle interventions. Diabetes Care 2007; 30, Suppl 2: 

188–93. 

Scollan-Koliopoulus M, Guadagno S, Walker E. Gestational Diabetes Management: Guidelines to a 

Healthy Pregnancy. The Nurse Practioner. 2006; 31 (6): 14–8. 

Tomažič M. Sladkorna bolezen v nosečnosti. In: Bohnec M et al, eds. Sladkorna bolezen: priročnik. 

Ljubljana: samozal.; 2006: 719–27. 

151

PRISPEVKI 

Poklicna etika in zdravstvena zakonodaja 

152

133A 


Professional ethics of health care 

red. prof. dr. Janez Juhant 

Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani 

doc. dr. Vojko Strahovnik 

IPAK inštitut in Fakulteta za državne in evropske študije 

janez.juhant@guest.arnes.si 

Izvleček 

Etika je temelj človekovega odnosa do sebe in sveta okoli njega. Namen in vloga etike sta bila vedno v 

ohranjanju človeka kot človeka, njegovega dostojanstva in pogojev za njegovo dobro življenje. Etika 

ščiti in določa človeškost, tako v nas samih kot tudi v drugih. Vedno namreč živimo v povezavi z 

drugimi, v odnosu, v vzajemnem prostoru dajanja in prejemanja, priznavanja naše odvisnosti od 

drugih in skrbi za druge. Namen prispevka je opredeliti širše dimenzije etike, v katere se umešča 

razprava o etiki zdravstvene nege, ter še posebej izpostaviti pojem človeškosti. Zaključek prispevka je, 

da je za profesionalno etiko zdravstvene nege še posebej pomembna dialoška in odnosnostna narava 

etike, ki je ne smemo uokviriti zgolj v perspektivi izhodišč zdravstvenega poklica ali pravic pacientov, 

temveč jo moramo postaviti v širši kontekst vprašanj o človekovi odvisnosti in ranljivosti. 

Ključne besede: etika, odnos, profesionalna etika, zdravstvena nega 

Abstract 

Ethics is the foundation of the person’s relation to himself and the world around him. The purpose and 

the role of ethics has always been the preservation of man as man, his dignity and the conditions for a 

good life. Ethics protects and provides humanity, both in ourselves and in others. We always live in 

relationship with others, in a mutual space of giving and receiving, recognition of our dependence on 

others and care for others. The aim of the paper is to outline broader dimensions of ethics that can 

foster a special field of ethics of health care and point to the importance of humanity. The conclusion 

is that the dialogical and relational nature of ethics is important for the professional ethics of medical 

care, which should not be framed solely from the perspective of a health professional background or 

the rights of patients, but it should be viewed in the broader context of issues of person’s dependence 

and vulnerability. 

Key words: ethics, relationship, professional ethics, health care. 


Etika je temelj človekovega odnosa do sebe in sveta okoli njega. Namen in vloga etike sta bila vedno v 

ohranjanju človeka kot človeka, njegovega dostojanstva in pogojev za njegovo dobro življenje. »Zato 

je etika nujna in potrebna, da si človek uredi svoj svet in preživi. Posebno pomembna je za Slovence, 

ker po razpadu bivšega sistema ustvarjamo »nove« vrednote in iščemo temelje medsebojnega sožitja v 

postmodernem svetu. Etika odgovarja na te izzive in pomeni utemeljitev vodil človekovega ravnanja v 

zahtevnih in pogosto spreminjajočih se razmerah osebnega in družbenega življenja. Etična teorija je 

zato opora vsem, ki bi radi bolje poznali sebe in družbo, v kateri živijo. Etika je vzajemno oziroma 

skupno prizadevanje ljudi za ohranitev vsega človeškega« (Juhant, 2009) Etika je zato tudi panoga, ki 

človeku pomaga, da bo bolj celostno, kakovostno in dolgoročneje oblikoval življenje pri sebi in z 

drugimi. 

153

Etika človeka usmerja pri njegovih posameznih dejanjih (prav, narobe) ter ga vodi skozi življenje kot 

celoto, da bi lahko uresničil dobro življenje; pomaga mu oblikovati njegov občutek odgovornosti in 

motivacijo za moralno ravnanje, občutek dolžnosti, sočutje, skrb (Strahovnik, 2010). Predstavlja 

spretnost in celo umetnost doseganja takšnega življenja, ki terja nenehen trud (ljudje smo nepopolna 

bitja) za takšno življenje in usmerja človekova prizadevanja, tako v odnosu do drugih kot do samega 

sebe (Juhant 2010). 

Današnji čas in današnja kultura, v kateri živimo, sta zaznamovana predvsem s pluralnostjo, ki v 

različnosti toliko bolj terja iskanje skupnih etičnih temeljev, da bi v različnosti premagovali krize in 

pretrese, ki jih doživljamo. Medsebojna povezanost sveta in soodvisnost vseh ljudi odpira tudi 

»relativizacijo« vrednot, ki je predvsem izraz povečanega nezaupanja v družbi in izgube gotovosti 

glede odgovorov na temeljna vprašanja našega bivanja, hkrati pa nove tehnologije pred nas postavljajo 

nove etične izzive (Juhant 2010). 

Namen prispevka je opredeliti širše dimenzije etike, v katere se umešča razprava o etiki zdravstvene 

nege, ter znotraj njih še posebej izpostaviti pojem človeškosti ter vzajemnost in dialoškost etike. Brez 

te širše zastavitve zaide vsakršna profesionalna etika v nevarnost izolacije ter s tem tudi odmika od 

pomembnih etičnih vprašanj, ki se na izbranem področju odpirajo. Prispevek bo pokazal, kako se etika 

zdravstvene nege navezuje na pojme človeškosti, vzajemnosti, odvisnosti, ranljivosti ter odnosa. 

Odnos, odvisnost in vzajemnost 

Etika ščiti in določa človeškost našega bivanja, tako v nas samih kot tudi v drugih. Vedno namreč 

živimo v povezavi z drugimi, v odnosu, v vzajemnem prostoru dajanja in prejemanja, priznavanja naše 

odvisnosti od drugih in skrbi za druge. Ta skupnostna narava etike je izjemno pomembna in nam 

narekuje razmisleke o pravičnosti, solidarnosti, sočutju in sodelovanju. Vsi skupaj dojemamo in 

določamo človeškost oz. se nas ta tiče, zato iz tega kroga ne moremo predhodno nikogar izključevati 

(Juhant, 2009). Etika prežema celotno človekovo delovanje, zato je tesno povezana tudi s politiko in 

pravom, kot urejevanjem skupnega, torej s splošno in s posameznimi »politikami«, tj. reševanjem 

skupnih in posebnih socialnih, zdravstvenih in drugih zadev. 

Ko govorimo o življenjskih oblikah, lahko govorimo tudi o njihovem uspevanju (koristih in škodah), 

dobrinah in ranljivosti. V zvezi s slednjo ameriški filozof Alasdair MacIntyre (2006) govori tudi o 

invalidnosti in pravi, da smo mi vsi nekje na njeni lestvici. Invalidnost zadeva vprašanje več–manj, ne 

pa perspektive delitve na nas in druge. Kaj invalidnost pomeni, pa ni odvisno le od posameznika, ki ga 

zadeva, ampak od skupin, ki jim pripada. Ljudje se v neodvisne praktične mislece pretvorimo na 

podlagi izkušnje ranljivosti in spremljajoče izkušnje navezanosti in ljubezni. Vrline odvisne 

racionalnosti razvijemo v okvirih družbenih razmerij, razmerij dajanja in prejemanja. Vsak izmed nas 

doseže svoje dobro le pod pogojem, da drugi vzamejo naše dobro za svoje in nam pomagajo skozi 

obdobja odvisnosti in invalidnosti (odnos starši oz. skrbniki in otrok). Ne le otrok, tudi odrasli čuti, da 

je stalno ranljiv, ogrožen, nepopoln in potrebuje drugega, kar dobro veste ravno zdravstveni delavci 

(MacIntyre, 2006). 

Etika temelji na posamezniku, vendar je za njeno uveljavitev iz istih razlogov nujna vzajemnost. Če 

spodbujamo dialog, sooblikujemo etično držo, potem lahko pričakujemo napredovanje v etičnem 

poslovanju. Odločilen je dialog v otroštvu, enako pomemben pa je tudi v nadaljnjem življenju, 

posebno danes, ko je vsak še bolj prepuščen samemu sebi, in to kriza sodobne družbe le potrjuje. 

Etična utemeljitev je pogojena z razvojem osebnega dialoga, ki krepi etičnega delovalca. Pospešujejo 

jo religiozni, kulturno-vzgojni in družbeno-pravni okviri in spodbude, skratka živa postavno-etična 

izročila. Človek je kot simbolno bitje tudi bitje kulture, njegov svet se neprestano oblikuje, se kultivira 

v vzajemnem gojenju etičnih drž in spoštovanju pravnega reda ter demokratične kulture, obenem pa 

moralni teoretiki (npr. Zygmund Bauman, 2008) izpostavljajo pomen individualne odgovornosti 

(Žalec, 2005). 

Praktična etika torej ni prvenstveno sistem navodil, po katerih naj bi se ravnali politiki, medijski 

delavci, gospodarstveniki ali drugi družbeni sloji in skupine, ki jih zaposlujejo etični problemi. Bolj 

zapletena je presoja, kako spričo etičnih zagat na omenjenih področjih etično razmišljati, iskati in se 

potem pri etičnih odločitvah zanesti na te smernice. Čeprav so ti okviri potrebni, je etično vzgojen 

posameznik temelj etično delujoče družbene skupnosti. Čeprav je oseba težko opredeljiva, je oznaka 

za to etično polnost, torej za tisto najbolj človeško (Juhant 2009). 

154

Zato je za praktično etiko odločilno, da je oseba dejavno središče, 'ki ima vse pod kontrolo'. Imeti vse 

pod kontrolo pomeni biti v sebi, biti lasten in svojski, enkraten in neodtujen, pa tudi nezamenljiv in 

obenem skrivnosten. Človeški svet je interpersonalnost, govorica, zavest, razumevanje, vmesni prostor 

med jaz in ti (Juhant in Strahovnik, 2010). 

Profesionalna etika 

Profesionalna oz. poklicna etika je tista, ki se ukvarja z vrednotami in načeli, povezanimi z izbranimi 

poklici, med katerimi so v ospredju tisti, ki jih spremlja posebna vednost, poglobljeno znanje o 

določenem področju, jih zaznamuje služenje skupnosti oz. družbi kot celoti (npr. poklic zdravnika ali 

pravnika) ter pri svojem delovanju izkazujejo visoko stopnjo samostojnosti oziroma lastnega 

odločanja. Poklicna etika je tako vezana na odnos posameznika, pripadnika določenega poklica, do 

tistega, ki mu služi (npr. zdravstveni delavec – pacient). Iz tega sledi izjemna pomembnost poklicne 

etike oz. profesionalne etike, saj mora biti ta na eni strani osnovana na najsplošnejših premislekih o 

človečnosti in dobrem življenju (človeka) ter temeljnih etičnih načelih, po drugi strani pa naj bi 

usmerjala k praktičnemu delovanju znotraj izbranega poklica oz. področja človekovega delovanja in 

tam določala kriterije moralno pravilnega in nepravilnega delovanja, načela, vodila in pravila, ki jih 

moramo upoštevati, in vrednote poklica, ki jim moramo slediti (Juhant, 2009). 

Poklic je več kot zgolj služba, zato je biti profesionalen nekaj drugega in nekaj več kot zgolj biti dober 

in učinkovit pri svoji službi ter nalogah, ki jo spremljajo. Izraz »profesija« izhaja iz latinske besede 

profiteri, kar pomeni naglas oz. javno nekaj razglasiti. Človekov poklic tako »razglasi« izurjenost 

človeka za določeno področje – že Rimljani so poklic šteli k štirim sestavinam osebe –, kar ga 

zavezuje za skupno dobro, ki presega le individualni interes (Juhant, 2009). Prav tako nosilci poklicev 

»razglasijo«, katerim načelom in vrednotam so in bodo pri svojem delu zavezani in jim sledijo tudi v 

vsakem posameznem dejanju, ki je vezano na njihov poklic, in pri stiku z vsako »stranko«. S tem se 

poklici in njihovi predstavniki zavežejo tudi posebnim vrlinam oz. krepostim, tako intelektualnim kot 

moralnim, ki jih bodo gojili, da bodo na ta način lahko primerno sledili svoji poklicanosti in zadostili 

pričakovanjem, ki jih ima družba do njih (Juhant, 2010). 

Pomembno je, da teh poklicnih in aplikativnih etik ne oddaljimo preveč od temeljev etike same, saj 

jim na ta način pogosto umanjka utemeljenost v splošnejših etičnih vrednotah, načelih in drugih 

premislekih. Vedno obstaja nevarnost, da se posamezna disciplina, poklic ali pa področje človekovega 

udejstvovanja preveč zapre vase in tudi etična izhodišča izvaja zgolj iz svojega področja. Na ta način 

se izgubi celostnost človekove osebe in njegovega življenja (npr. če bi posameznik ali skupina videli 

svojo poklicno etiko le kot nekaj, kar jim narekuje etične standarde in pravila, ki pa jim v običajnem 

življenju, zunaj svojega poklica, ne bi po vesti sledili); takšna etika bi bila »nepreverljiva« in ne bi 

mogla imeti zaupanja tistih, ki v njen posvečen krog ne spadajo. Etika pa je splošno človeška in velja v 

vseh okoliščinah (Juhant in Strahovnik, 2010). 

Prav zaradi tega mnogo avtorjev (npr. John Maxwell, 2007) trdi, da ni takšne npr. poslovne, vojaške, 

novinarske etike ali etike zdravstvene nege. Profesionalnih in aplikativnih etik ne smemo razumeti kot 

oddaljenih od etike nasploh. Etika je ena sama, seveda pa bomo pri posameznih področjih 

človekovega življenja in delovanja srečali mnoge posebnosti, posebne položaje, znanja, postopke, 

vloge in naloge, ki jih moramo najprej izjemno dobro poznati, potem pa nanje navezati etične 

premisleke. Vedenje in ravnanje z njimi odlikuje profesionalce in jih loči od šarlatanstva. Vsako 

področje človekovega udejstvovanja ima posebnosti in ukvarjanje z njegovo etiko bo gotovo pripeljalo 

do vprašanj, problemov in konfliktov, značilnih za to področje, zato še kako velja usmerjati našo 

pozornost prav in posebej nanje. 

Poklicna etika je vedno v vlogi zagotavljanja profesionalizma. Oblikovana je lahko neformalno ali 

formalno (npr. kot prisega, kodeks, pravilnik, navodila …). Da bi se lahko v polnosti razvila in 

delovala, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, na primer: vzpostavljena etična infrastruktura, 

učinkovit nadzor in sankcije, celovito razvito podporno okolje za določen poklic (strokovnost, varnost 

zaposlitve, plača), delovanje civilne družbe, delovanje demokracije ter vzpostavitev in delovanje 

etične kulture v družbi nasploh. 


Še posebej sta dialoška in odnosnostna narava etike pomembni za profesionalno etiko zdravstvene 

nege, ki je ne smemo uokviriti zgolj v perspektivi izhodišč zdravstvenega poklica ali pravic pacientov, 

155

temveč jo moramo postaviti v širši kontekst vprašanj o človekovi odvisnosti in ranljivosti. Tukaj je 

človek verjetno najbolj ranljiv in brez vživljanja v njegov položaj je težko zagotoviti profesionalnost, 

tj. ustrezno poklicno držo. To etično zahtevo (nagovor) drugi vedno naslavlja name (na vsakega izmed 

nas), in moj stalni odgovor je potrjevanje dobrega (etičnega) življenja, torej tudi umetnosti življenja 

(in smrti). Sem sodijo vprašanja dobrega sodelovanja poklicanih, njihovega človeškega delovanja z 

uporabniki, etične uporabe zdravstvenih tehnik in pripomočkov ter etične in politične korektnosti 

uporabe sredstev za zdravstvo v optimalno dobro vseh, ki so jim namenjena (Ashley in O'Rourke, 

1994). 

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov (2010) naglaša pomen humanega, 

strokovnega in odgovornega dela ob spoštovanju pravic in potreb pacienta ter njegovega dostojanstva. 

Zasnovan je v okviru načel, standardov in omejitev, pravi smisel pa dobi šele pod osebnim 

potrjevanjem temeljnih etičnih vrednot vseh udeleženih. 

Velika večina etičnih problemov in vprašanj znotraj etike zdravstvene nege na koncu dobi smisel v 

spoštovanju človekovega dostojanstva in njegovih pravic, kot danes radi govorimo. Tu ne gre samo za 

zdravstvene pravice, pač pa v prvi vrsti za pravico, da Vas drugi obravnavajo človeško. Ne gre le za 

paciente, pač pa tudi za zdravstveno osebje, saj ob medsebojnem spoštovanju raste tudi etična zavest 

za spoštovanje uporabnikov. Danes sicer radi govorimo, da gre za denar, a bolj kot to gre za človeka, 

ki ga ne smemo žrtvovati, saj potem tudi sistem ne bo deloval. Če ni (dobrih) ljudi, tudi ne bo ne 

zdravstva ne česa drugega. Človeška skupnost mora zasledovati dobrobit vseh njenih članov, 

vključujoč zdravje, da bi kot skupnost lahko dosegali dobro življenje. Zdravje lahko opredelimo kot 

strukturno in funkcionalno celostnost človeškega organizma v odnosu do samega sebe in do okolja, ki 

lahko na tej podlagi uresničuje svoje biološke, psihološke, družbene in duhovne potrebe. Človek je 

tako tvarno oz. telesno kot duhovno bitje. Zdravje tako vključuje več razsežnosti in nobene ne smemo 

zanemariti (Ashley in O'Rourke, 1994). Ob pripravljenosti za sodelovanje in vživljanje v drugega 

bomo premagovali sebičnost posameznikov, a preprečili tudi, da bi se človek izgubil v neosebnem 

sistemu ali množici. Vzajemna etična drža je končno tudi poroštvo duševnega in telesnega zdravja. 


Etika se torej kot veda posveča okvirom človekovega delovanja in proučuje človekovo dejavnost z 

vidika njene moralne kvalitete, npr. moralne pravilnosti in nepravilnosti, doseganja dobrega idr. V tem 

smislu je izrazito praktična dejavnost. Človeka usmerja pri njegovih posameznih dejanjih (prav, 

narobe) ter ga vodi skozi življenje kot celoto, da bi lahko uresničil dobro življenje; pomaga mu 

oblikovati njegov občutek odgovornosti in motivacijo za moralno ravnanje, občutek dolžnosti, sočutje, 

skrb (Strahovnik, 2010). Etika opremlja človeka za življenje, ponuja mu okvir tega življenja. V tem 

smislu nam omogoča doseganje dobrega življenja, to je življenja, ki je moralno pravilno in osebno 

zadovoljujoče. Vsi ti premisleki morajo biti prisotni tudi na področju profesionalne etike, ki 

vzpostavlja vrednote, merila ter pravila za posamezno področje človekove dejavnosti. 

Zaključek 

Zaključimo lahko, da torej osrednje polje etike zdravstvene nege predstavlja spoštovanje človekovega 

dostojanstva, zasledovanje njegove dobrobiti ter njegovih pravic. Graditi je treba polje odnosov, ki ga 

prežema vzajemnost, priznavanje odvisnosti ter zavedanje o skupni človeškosti. Zato lahko zaključimo 

tudi, da je etika zdravstvene nege, prežeta z dialoškostjo, odnosnostjo, vzajemnostjo, sočutjem in 

premisleki o solidarnosti, najboljša pot k profesionalnosti zdravstva. 

Literatura 

Ashley BM, O'Rourke, KD. Ethics of Health Care. Washington: Georgetown University Press; 1994. 

Bauman Z. The Art of Life, Cambridge: Polity Press; 2008. 

Juhant J. Etika I. Na poti k vzajemni človeškosti. Ljubljana: Študentska založba; 2009. 

Juhant J. On Living with: Dialogue as the Way to the Art of Personal and Common Life. In: Juhant J, 

Žalec B, eds. Art of Life: Origins, Foundations and Perspectives, Wien, Zürich, Berlin: Lit Verlag, 

2010: 49–60. 

156

Juhant J, Strahovnik V. Pristno delovanje je vzajemnost in sodelovanje. Bogosl. vestnik 2010; 70 (3): 

351–364. 

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov – 2005. Uradni list Republike Slovenije, št. 

40/2010. 

MacIntyre A. Odvisne racionalne živali: zakaj potrebujemo vrline. Ljubljana: Študentska založba; 

2006. 

Maxwell J. Ni takšne stvari kot poslovna etika: obstaja samo eno pravilo za sprejemanje odločitev. 

Velenje: IPAK, Inštitut za simbolno analizo in razvoj informacijskih tehnologij; 2007. 

Strahovnik V. The Art of Life: Kekes and Bauman on Attaining the Good Life. In: Juhant J, Žalec B, 

eds. Art of Life: Origins, Foundations and Perspectives, Wien, Zürich, Berlin: Lit Verlag, 2010: 91– 


Žalec B. Doseganje dobrega. Ljubljana: Študentska založba; 2005. 

157

133C 

Strokovna napaka v zdravstveni negi 

Nursing error 

Lidija Fošnarič 

Splošna bolnišnica Celje 

Izvleček 

Medicinske sestre pri delovanju za pacienta usmerjajo etika, lastna moralna načela in zakonodaja 

Republike Slovenije. V prispevku smo opredelili strokovno napako v zdravstveni negi (ZN), 

predstavili vzroke strokovnih napak in njihovo zaznavanje v delovnem okolju. 

Metodologija raziskovanja. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke smo 

pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika delno odprtega tipa v mesecu juliju in avgustu 2010. 

Raziskovalni vzorec je zajemal 186 članov negovalnega tima iz različnih delovnih področij splošne 

bolnišnice. Pridobljene podatke smo predstavili s pomočjo računalniških programov Microsoft Excel 

in SPSS, s katerim smo izvedli statistično analizo. 

Rezultati. Med vodilnimi vzroki strokovnih napak v ZN so v 62,4 % navedli neizkušenost, 64,0 % 

anketiranih pa je kot vzrok napak v njihovem delovnem okolju navedlo napačno interpretacijo navodil. 

Diskusija in zaključki. Pridobljeni rezultati raziskave nakazujejo potrebo po natančni analizi prenosa 

informacij med člani negovalnega tima in oblikovanje standardnih operativnih postopkov na vseh 

področjih zdravstvene obravnave pacienta. 

Ključne besede: etika, odgovornost, kazenske sankcije, medicinska sestra. 

Abstract 

Nurses behavior to patinas is driven by ethic, own moral principles and laws of the Republic of 

Slovenia. In this paper we have define nursing error in health care, causes for nursing errors, detection 

of causes in the work environment. 

Research methodology. Research was based on quantitative methodology. Data were collected 

through a partially open-ended questionnaire in July and August 2010. The research sample consisted 

of 186 members of nursing team from different work areas of general hospital. Statistical analysis of 

obtained data is performed with computer programs Microsoft Excel and SPSS. As a method a Simple 

regression has been used. 

Results. Respondents have evaluated their indications of nursing errors in own workplace. Among the 

leading causes of nursing errors it were stated inexperience 62.4 %, 64.0 % of respondents has stated 

as cause of errors misinterpretation of instructions. 

Conclusion. Obtained results of research indicate a need for a detailed analysis of the transfer of 

information between members of the nursing team and establishment of standard work procedures for 

all areas of medical treatment of patient. 

Key words: ethics, responsibility, criminal sanctions, nurse. 

Uvod 

Strokovno delovanje medicinskih sester ureja zakon o zdravstveni dejavnosti [ZZDej], Uradni list RS, 

št. 23/05, ki v 55. členu narekuje, da zdravstveni delavec lahko samostojno opravlja vsako delo, za 

katero ima ustrezno izobrazbo in je zanj usposobljen ter ima na razpolago ustrezno opremo. Za svoje 

delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost. Odgovornost medicinskih 

sester je lahko tako kazenska kakor tudi poklicna, vendar pa je njihova moralna odgovornost najširša. 

Obstajajo namreč pravila, ki jih lahko na eni strani predpiše zakon, medtem ko imamo na drugi strani 

določene osebnostne lastnosti, ki naj bi jih imela medicinska sestra, a jih ni mogoče predpisati z 

zakonom. S tem so mišljene predvsem moralne kvalitete (Kraljić, 2006). 

158

Napaka v zdravstveni negi je opredeljena kot strokovno-specifičen izraz in zajema nenamerne 

"nezgode" (npr. spodrsljaji, napačne presoje itd.), ki jih povzroči medicinska sestra in kjer je 

medicinska sestra (in ne ostalo zdravstveno osebje) tista, ki se nahaja v "žarišču" dogodka ter 

negativno vpliva, ali bi lahko negativno vplivala, na pacientovo varnost in kakovost zdravstvene 

oskrbe. Vsekakor lahko nepričakovan dogodek enakovredno vsebuje tako napako v ZN kot tudi ostale 

napake (npr. napaka zdravnika) (Johnstone in Kanistaki, 2006). 

Na splošno lahko napako definiramo kot dejanje, ki je spodletelo. Končalo se je v nasprotju s tistim, 

kar smo v načrtovanju tega dejanja želeli doseči (napaka izvršitve) ali pa smo uporabili napačen načrt 

(napaka pri načrtovanju) (Robida, 2004). 

Benner et al. (2006) opredeljujejo strokovne napake v ZN kot: pomanjkanje skrbnosti (npr. spregledan 

predvidljiv zaplet, kot pooperativna krvavitev), pomanjkanje zastopanja / pacientov zaupnik (npr. 

nezavzemanje za najboljši interes pacienta, neugovarjanje zdravnikovim neprimernim navodilom), 

neprimerna presoja, napačna terapija (npr. napačno zdravilo, napačna aplikacija, napačna količina itd.), 

pomanjkanje intervencije na zahtevo pacienta, pomanjkanje preventive (npr. neuspeh pri preprečevanju 

okužb), izpuščeno ali narobe razumljeno naročilo zdravnika ali izvajalca oskrbe (npr. izvajanje 

neprimernega oziroma narobe razumljenega naročila, ki vodi do napačne intervencije), napake v 

dokumentaciji (npr. zapisovanje postopkov pred dokončanjem / napaka pri branju podatkov). 

Napake v ZN so včasih uvrščene pod "zdravniške napake" ali "napake terapije" z malo javnega ali 

poklicnega zavedanja o naravi in resnosti napak, ki jih lahko medicinske sestre preprečijo ali 

povzročijo. Napake v ZN lahko nastanejo zaradi pomanjkanja kadra, slabe strokovne komunikacije ali 

pa kot posledica motenj v zakonski podlagi (Benner, et al., 2006). 

Taxonomy of Error, Root Cause Analysis and Practice Responsibility (TERCAP) je instrument, ki so 

ga oblikovale medicinske sestre v ZDA in ponuja priložnost mednarodne primerjave vzorcev 

strokovnih napak v ZN. Prav tako daje možnost za nadaljnje študije o strokovnih napakah ter možnost 

ugotavljanja, ali posamezna državna komisija z izobraževalnimi intervencijami zmanjšuje določene 

vrste napak v ZN, ki so bile ugotovljene. Strokovne napake v ZN so tako v okviru TERCAP 

oblikovane v 8 kategorij: 

• varna terapija zdravil (Safe Medication Administration), 

• dokumentacija (Documentation), 

• pozorno opazovanje / nadzorovanje (Attentiveness / Surveillance), 

• klinična presoja (Clinical Reasoning), 

• preventiva (Prevention), 

• intervencije (Intervention), 

• razlaga naročila nadrejene osebe (Interpretation of Authorized Providers Orders), 

• strokovna odgovornost / zastopanje pacienta (Professional Responsibility / Patient Advocacy) 

(Benner, et. al, 2006). 

Metodologija raziskovanja 

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Primarni viri (podatki) so bili pridobljeni z 

anketnim vprašalnikom. Razdeljen je na sedem področij, s katerimi smo zbrali demografske podatke 

(a) in ocenili etično ravnanje v praksi zdravstvene nege (b). Ugotavljali smo zaznavanje strokovnih 

napak (c) in njihove vzroke v zdravstveni negi (d); c in d področje anketnega vprašalnika smo povzeli 

po TERCAP vprašalniku, ki so ga v ZDA oblikovali za kategoriziranje strokovnih napak v zdravstveni 

negi. Ugotavljali smo tudi poznavanje kazenske odgovornosti članov negovalnega tima (e, f). Sedmo 

področje vprašalnika (g) je bilo namenjeno osebnemu mnenju članov negovalnega tima o etičnem 

ravnanju ob strokovni napaki in kazenski odgovornosti. V raziskavo je bilo zajetih 200 članov 

negovalnega tima z različnih delovnih področij (oddelkov) v splošni bolnišnici. Razdelili smo 200 

anonimnih anketnih vprašalnikov, od tega je bilo 186 vrnjenih. Člani negovalnih timov so v raziskavi 

sodelovali prostovoljno, pojasnjeno jim je bilo, da je anketiranje anonimno in da lahko brez pojasnila 

zavrnejo sodelovanje. 

Pridobljene podatke smo oblikovali v podatkovno preglednico – bazo, v statističnem programu SPSS 

17.0. Raziskava je bila izvedena v okviru magistrskega dela; za prispevek smo uporabili le podatke 

raziskave, ki opisujejo vidik strokovnih napak v zdravstveni negi. 

159

Rezultati 

V raziskavi je sodelovalo 177 (95,2 %) žensk in 9 (4,8 %) moških. Povprečna starost anketiranih je 

bila 37,4 let, povprečna delovna doba pa 16,3 let. Stopnja izobrazbe vključenih v raziskavo je bila 

sledeča: srednja 109 (58,6 %), višja 9 (4,3 %), visoka strokovna 68 (36,0 %), univerzitetna ali več 2 

(1,1 %). 

Zaznavanje strokovnih napak v zdravstveni negi 

Pozorno opazovanje: 117 (62,9 %) anketiranih meni, da se občasno pripetijo strokovne napake na 

področju zdravstvene nege zaradi nepozornega opazovanja, 16 anketiranih (8,6 %) je mnenja, da je 

nepozorno opazovanje pogost dejavnik strokovnih napak v njihovem delovnem okolju. 53 (28,5 %) 

anketiranih navaja, da se nikoli ne pripetijo strokovne napake zaradi nepozornega opazovanja. 

Aplikacija zdravil: 102 (54,8 %) anketiranih meni, da se občasno pripetijo strokovne napake pri 

aplikaciji zdravil, 4 anketirani (2,2 %) menijo, da pogosto prihaja do strokovnih napak pri aplikaciji 

zdravil. 80 (43,0 %) anketiranih navaja, da se nikoli ne pripetijo strokovne napake pri aplikaciji 

zdravil. 

Dokumentacija ZN: 98 anketiranih (52,7 %) meni, da se občasno pripetijo strokovne napake zaradi 

neustrezne dokumentacije procesov ZN, 10 anketiranih (5,4 %) meni, da neustrezna dokumentacija 

pogosto privede do strokovnih napak, 78 anketiranih (41,9 %) pa je mnenja, da nikoli. 

Klinična ocena: 90 (48,4 %) anketiranih meni, da neustrezna klinična ocena MS občasno privede do 

strokovnih napak. 9 (4,8 %) anketiranih navaja, da neustrezna klinična ocena pogosto prispeva k 

nastanku strokovnih napak v zdravstveni negi, 87 (46,0 %) anketiranih pa ocenjuje, da se nikoli ne 

pripetijo strokovne napake zaradi klinične ocene MS. 

Preventiva v ZN: 125 anketiranih (67,2 %) meni, da neustrezna preventiva občasno prispeva k 

nastanku strokovnih napak v ZN, 8 anketiranih (4,3 %) navaja, da je neustrezna preventiva v ZN 

pogost dejavnik nastanka strokovnih napak v ZN, 53 (28,5 %) anketiranih pa je mnenja, da se nikoli ne 

pripetijo strokovne napake v ZN zaradi neustrezne preventive. 

Negovalne intervencije in diagnostično-terapevtski posegi: 93 (50,0 %) anketiranih navaja, da 

občasno neustrezno izvajanje negovalnih intervencij in diagnostično-terapevtskih posegov privede do 

strokovnih napak v ZN, 4 (2,2 %) menijo, da pogosto prihaja do strokovne napake pri izvajanju 

negovalnih intervencij, 89 (47,8 %) anketiranih pa meni, da se strokovne napake v ZN pri izvajanju 

negovalnih intervencij in diagnostično-terapevtskih posegih nikoli ne pripetijo. 

Interpretacija zdravnikovih naročil, navodil: 112 (60,2 %) anketiranih meni, da neustrezna 

interpretacija zdravnikovih naročil občasno privede do strokovnih napak v ZN, 9 (4,8 %) anketiranih 

navaja, da neustrezna interpretacija zdravnikovih navodil pogosto privede do strokovnih napak, 65 

(34,9 %) pa je mnenja, da se nikoli ne pripetijo strokovne napake zaradi interpretacije zdravnikovih 

naročil. 

Zagovorništvo bolnika: 90 (48,4 %) anketiranih meni, da občasno neustrezno zagovorništvo bolnika 

privede do strokovnih napak v ZN, 6 (3,2 %) anketiranih meni, da je neustrezno zagovorništvo pogost 

dejavnik, ki privede do strokovne napake. 90 (48,4 %) anketiranih pa je mnenja, da se strokovne 

napake v ZN na področju zagovorništva bolnika nikoli ne pripetijo. 

160

Tabela 1: Vzroki strokovnih napak 

Delež Vzrok Skupina dejavnika 

62,4 % Neizkušenost 

64,0 % Napačna interpretacija navodil 

Individualni dejavniki v 

43,5 % Utrujenost – pomanjkanje spanja 

zdravstveni negi 

4,3 % Alkoholizem/uživanje drugih nedovoljenih substanc 

2,7 % Drugo 

29,0 % Pomanjkanje časa za malico, kosilo 

30,1 % Pomanjkanje dodatnih izobraževanj, treningov 

86,6 % Preveč dela, kar predstavlja veliko stresno obremenitev Sistemski in timski 

27,4 % Konflikti v negovalnem timu 

dejavniki v zdravstveni 

22,6 % Pomanjkanje podpore tima 

negi 

75,3 % Pomanjkanje kadra 

1,6 % Drugo 

Tabela 2: Kazenska odgovornost v zdravstveni negi 

Vprašanje 

e1. Ali ste seznanjeni z vsebinami Kazenskega 

Odgovor Delež 

zakonika RS (KZ-1), ki se nanašajo na vaše 

strokovno delo? 

da 36,6 % 

e2. Ali ste seznanjeni s sankcijami kaznivih 

dejanj v praksi zdravstvene nege? 

da 38,7 % 

e3. Pri opravljanju aktivnosti zdravstvene nege 

obvestilo 

bolnišnice 

strokovnemu vodstvu 

58,6 % 

vam petletni otrok zaupa, da ga doma prijava na policiji 21,0 % 

zlorabljajo. Kako boste odreagirali? 

tolažba otroka in pogovor s starši 8,6 % 

prijava policiji in vodstvu 11,8 % 

e4. Ali menite, da je zdravstvena nega v da 12,4 % 

Sloveniji v okviru zakonskih in pravnih norm ne 44,6 % 

dobro urejena? 

ne vem 43,0 % 

Tabela 3: Prijava strokovnih napak v zdravstveni negi 

Trditev Delež 

pritrdilnih 

odgovorov 

f1. Običajno prepoznam strokovne napake v zdravstveni negi. 98,4 % 

f2. Običajno se zavedam, kdaj je treba napako prijaviti z obrazcem za 

prijavo. 

90,3 % 

f3. Nekatere strokovne napake niso prijavljene, ker se MS bojijo 

reakcije svojega nadrejenega. 

49,5 % 

f4. Nekatere strokovne napake niso prijavljene, ker se MS bojijo 

reakcije svojih sodelavk. 

44,6 % 

f5. Ali ste kdaj opustili prijavo strokovne napake, ker ste menili, da 

17,2 % 

ni dovolj resna za prijavo? 

f6. Ali ste kdaj opustil prijavo strokovne napake, ker ste se bali 

disciplinskega ukrepa ali celo izgube službe? 

4,3 % 

Razprava 

Anketirani so navajali, kako zaznavajo strokovne napake ZN po posameznih kategorijah, v njihovem 

delovnem okolju. Med vodilnimi vzroki strokovnih napak v ZN so v 62,4 % navedli neizkušenost, 64,0 

161

% anketiranih pa je kot vzrok napak v njihovem delovnem okolju navedlo napačno interpretacijo 

navodil. Raziskava je pokazala, da sta pomanjkanje kadra (75,3 %) in posledično preveč dela (86,6 %) 

po mnenju anketiranih vodilna sistemska vzroka strokovnih napak ZN. Poznavanje kazenske 

odgovornosti je pri anketiranih medicinskih sestrah nezadovoljivo, saj je le 38,7 % anketiranih 

seznanjeno s sankcijami kaznivih dejanj v zdravstveni negi. Selinšek (2007) pojasnjuje, da teoretični 

pojem kazenske odgovornosti izhaja iz splošnega pojma odgovornosti, ki je opredeljen kot dolžnost 

sprejeti sankcije oziroma prevzemati posledice za svoja ravnanja. Odgovornost medicinskih sester se 

kaže tudi v prijavljanju strokovnih napak; 49,5 % anketiranih meni, da strokovne napake v ZN niso 

prijavljene, ker se medicinske sestre bojijo reakcij nadrejenih in reakcij sodelavk (44,6 %). 

Sklep 

Strokovnim napakam v zdravstveni negi namenjamo premajhno pozornost, o njih se ne pogovarjamo, 

jih ne analiziramo in tako nimamo dragocenih izkušenj za izboljšanje lastne prakse zdravstvene nege. 

Pridobljeni rezultati raziskave nakazujejo potrebo po natančni analizi prenosa informacij med člani 

negovalnega tima in oblikovanju standardnih operativnih postopkov na vseh področjih zdravstvene 

obravnave pacienta. Bistvene informacije, ki so pomembne za zdravstveno obravnavo pacienta, morajo 

biti standardizirane, saj le tako lahko zagotovimo varno zdravstveno nego. Raziskava je pokazala, da je 

v našem prostoru še vedno močno prisotna kultura obtoževanja posameznika v primeru strokovnih 

napak, ne pa kultura sistemskega pristopa, ki bi poiskala osnovni vzrok napake in tako pripomogla k 

izboljšanju prakse zdravstvene nege. 

Literatura 

Benner, P., et al. (2006). TERCAP: Creating a National Database on Nursing Errors. Harvard Health 

Policy Review. 7, 48–63. 

Fošnarič, L. Etični in kazenski vidik strokovnih napak v zdravstveni negi. Magistrsko delo Maribor: 

Fakulteta za zdravstvene vede; 2010. 

Johnstone, MJ, Kanitsaki. The ethics and practical importance of defining, distinguishing and 

disclosing nursing errors. A discussion paper. International Journal of Nursing Studies. 2006; 43: 367– 

376. 

Kraljić, S. Pravna vprašanja v delu medicinskih sester. V: Reberšek Gorišek, J., (ur.) et al. (ur.). 

Medicina in pravo: sodne dileme. (382). Maribor: Pravna fakulteta; 2006. 

Robida, A. (2004). Opozorilni nevarni dogodki. Zdravstveni vestnik. 2004; 73: 681–687. 

Selinšek, L. (2007). Kazensko pravo. Splošni del in osnove posebnega dela. Ljubljana: GV Založba; 

2007: 30–367 

Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list Republike Slovenije št. 9/92, 26/92, 45I/94, 37/95, 8/96, 

59/99, 90/99, 98/99, 31/00, 135/03, 2/04, 36/04, 80/04, 23/05, 15/08, 23/08, 58/08, 77/08. 

162

133D 

Etični vidiki informiranja svojcev ob smrti pacienta v urgentni ambulanti 

Ethical aspects of information for the death of patient relatives in the emergency room 

Sanela Pivač, dipl. m. s., spec., strok. sod. 

pred. Katja Skinder Savić, univ. dipl. org. 

Sedina Kalender Smajlović, dipl. m. s., strok. sod*. 


kskindersavic@vszn-je.si 

Izvleček 

Uvod: Medicinske sestre, zaposlene v urgentni ambulanti, so v praksi pogosto izpostavljene etičnim 

dilemam. Na njihovo delovanje in razmišljanje v odnosu do pacienta vplivajo različne teorije etike. Na 

osnovi študije primera bo prikazana uporaba teorije etike pri informiranju svojcev ob smrti pacienta v 

urgentni ambulanti. Ugotoviti želimo, kakšen je pogled etičnih teorij na predstavljeni problem. 

Metoda: Za metodo dela smo uporabili študijo primera. Primer smo pojasnili z uporabo teorij etike: 

deontologija, utilitarizem in etika vrlin. Za pojasnitev primera smo pregledali znanstveno in strokovno 

literaturo. 

Rezultati: V procesu informiranja svojcev ob smrti pacienta medicinske sestre izhajajo iz 

deontologije. Pri tem spoštujejo etično odgovornost, vključujejo dobronamernost, avtonomijo in 

neškodovanje ter kompetence medicinskih sester. 

Razprava: Z etičnimi dilemami se medicinske sestre srečujejo pogosto in predstavljajo eno 

najzahtevnejših področij dela v zdravstveni negi. Etično ravnanje medicinskih sester je povezano z 

upoštevanjem vseh teoretičnih konceptov etike, ki se pri delu medicinskih sester tudi prepletajo. 

Vodilo pri oblikovanju etičnih vrednot in etičnih dilem v praksi zdravstvene nege predstavlja Kodeks 

etike, ki je osnova za etično delovanje v zdravstveni negi. 

Ključne besede: etika vrlin, utilitarizem, deontologija 

Abstract 

Introduction: Nurses working in the emergency room, in practice, often face ethical dilemmas. In 

their actions and thinking in relation to the patient influenced by different theories of ethics. Based on 

case studies will be presented using the theory of ethics to inform the relatives of the death of the 

patient in the emergency room. Clearly we want, what is the view of ethical theories on the presented 

problem. 

Methods: We used the method of a case study. An example was explained using the theories of ethics: 

deontology, utilitarianism and virtue ethics. To clarify the case, we reviewed the scientific and 

professional literature review. 

Results: In the process of informing family members upon the death of the patient's nurse resulting 

from deontology. In this respect the ethical responsibilities include benevolence, autonomy and 

competencies of nurses. 

Discussion: The ethical dilemmas represent one of the most demanding areas of nursing work. Ethical 

behavior of nurses is linked to the respect of all the theoretical concepts of ethics for working nurses 

also intertwined. A guide to making ethical values and ethical dilemmas in nursing practice, present a 

Code of Ethics, which is the basis for ethical action in nursing care. 

Key words: ethics of virtue, utilitarianism, deontology 

163

Uvod 

Urgentna ambulanta je bolnišnična enota, kjer poleg uspešnih zdravstvenih izidov prihaja do nesrečnih 

dogodkov za pacienta in njegove svojce. Zdravniki morajo pogosto sporočiti slabo novico o smrti 

bližnjega. Sporočanje slabe novice v urgentni ambulanti običajno sledi burnemu dogajanju v 

ambulanti, najpogosteje neuspešnemu oživljanju pacienta. Pacientovi svojci so v procesu zagotavljanja 

celostne oskrbe pacientov pomemben člen, zato jih je treba na pravočasen in ustrezen način seznaniti s 

stanjem bližnjega. Svojce o smrti informira zdravnik, vendar se medicinske sestre pogosto soočijo z 

etičnimi dilemami, ko svojci niso seznanjeni s smrtjo. 

V proces informiranja in odločanja je medicinska sestra vključena s svojimi osebnimi in poklicnimi 

vrednotami, kognitivnimi sposobnostmi, moralno občutljivostjo, sposobnostjo presoje in moralno 

intuicijo – vestjo (Bohinc, 2003). Avtonomija pacientov, informirano soglasje in zaupnost v 

zdravstvenem varstvu hodijo z roko v roki. Nanje pogosto gledamo kot na pravice, ki jih imajo 

pacienti, osebje pa jih mora zagotoviti (Tschudin, 2004). 

Namen 

Na osnovi študije primera smo želeli prikazati uporabo teorij etike pri informiranju svojcev ob smrti 

pacienta v urgentni ambulanti. 

Cilji 

• ugotoviti pogled etičnih teorij na predstavljen etični problem, 

• predstaviti študijo primera. 

Metoda 

Za metodo dela smo uporabili študijo primera. Primer smo pojasnili z uporabo teorij etike: 

deontologija, utilitarizem in etika vrlin. Za pojasnitev primera smo pregledali znanstveno in strokovno 

literaturo, pregled je potekal od meseca decembra 2010 do meseca februarja 2011. Uporabili smo 

vzajemno bibliografsko-kataložno bazo podatkov (COBIB.SI) ter podatkovne baze Cinahl, Springer 

Link, JSTOR, Emerald in ProQuest. 

Študija primera 

Predstavljen primer temelji na zdravstveno-negovalni obravnavi pacientke v urgentni ambulanti. 

Po hudi prometni nesreči so z reševalnim avtomobilom pripeljali v urgentno ambulanto mlajšo 

pacientko, pri kateri so že v reševalnem vozilu začeli s postopki oživljanja. Ob prisotnosti celotne 

ekipe za oživljanje so s postopki nadaljevali v urgentni ambulanti. Žal je bilo oživljanje neuspešno. 

Svojci so bili o prometni nesreči takoj obveščeni. Po končanem postopku oživljanja so zdravniki 

zapustili urgentni prostor ter delo nadaljevali v operacijski sobi. Medicinske sestre so po ugotovljeni in 

potrjeni smrti izvedle oskrbo pokojne pacientke. V bolnišnico so v tem času prispeli tudi svojci. 

Zdravniki so pričeli z izvajanjem nujne operacije in tako niso mogli pravočasno in ustrezno informirati 

svojcev. Na podatke o stanju pokojne pacientke so svojci čakali do konca operacije. Medicinske sestre 

so se soočile z etično dilemo, ker svojci niso bili seznanjeni s smrtnim izidom. Kodeks etike 

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica zdravstvene in babiške nege 

Slovenije, 2006) v 4. načelu opredeljuje, da medicinska sestra posveča posebno pozornost in pomoč 

svojcem umirajočega ali umrlega in zanj pomembnim drugim. Medicinske sestre so svojcem umrlega 

želele izreči sožalje, vendar tega niso mogle storiti, ker svojci niso bili seznanjeni s smrtjo s strani 

zdravnika. Medicinska sestra nima ustreznih kompetenc za posredovanje informacij o smrti pacienta. 

V okviru pristojnosti zdravstvene nege je medicinska sestra poklicala zdravnika ter ga obvestila o 

prihodu svojcev. Ob tem je večkrat pomislila na njihovo počutje. Čeprav je medicinska sestra 

poskrbela za fizično udobje svojcev, ni mogla poskrbeti za njihovo zaskrbljenost. Zdravnik je po 

končanem operativnem posegu seznanil svojce s tragičnim dogodkom. 

Etične teorije in njihovi pogledi na etični problem 

Deontologija 

Deontologija ali na dolžnosti osnovana etika razvija norme, pravila in načela na temeljih dolžnosti, ki 

jih imajo posamezniki drug do drugega. Z deontološkim pristopom izražamo, kako morajo medicinske 

sestre kot pripadnice stroke delovati na splošno – spoštovati načela dobrega, ne škodovati, spoštovati 

164

avtonomijo in dostojanstvo posameznika, upoštevati pravičnost pri vseh pacientih enako (Šmitek, 

2003). Deontologija daje usmeritve delovanja pri sprejemanju odločitev, ne daje pa odgovorov na 

različna vprašanja svojcev (Barazzetti et al., 2007). 

Utilitarizem 

Za utilitarizem je pomembna predvsem kakovost življenja, doživljanje le-tega na primeren način. 

Utilitarizem pomeni poudarjanje koristi v človekovem delovanju (Šmitek, 1998). Utilitarizem pravi, 

da je neko dejanje moralno pravilno, če je rezultat tega dejanja čim bolj ugoden za čim večjo množico 

ljudi, na katere bo dejanje vplivalo. Vsa dejanja so usmerjena v prihodnost, morala ni odvisna od 

nobene dolžnosti (Crane in Matten, 2004). 

Etika vrlin 

Glavni kriterij etike vrlin je, kakšen bi moral biti človek in kako bi moral živeti. Namesto 

obravnavanja, kaj je prav in kaj ne, kaj so dolžnosti in kaj je dovoljeno, se etika vrlin približuje 

izzivom pojmov »pogumen«, »pošten«, »pravičen« oziroma »trden« (Oakley, 1998). 

Rezultati 

V procesu informiranja pacientov in njihovih svojcev v zvezi z zdravljenjem so medicinske sestre 

upoštevale predvsem deontološko teorijo z upoštevanjem etičnih principov dobronamernosti, 

neškodovanja, avtonomnosti in pravičnosti. Vendar je pri informiranju glede nenadne smrti pacienta v 

urgentni ambulanti treba obravnavati etični problem tudi z vidika utilitarizma in etike vrlin. 

Razprava 

Z etičnimi dilemami se medicinske sestre srečujejo pogosto in predstavljajo eno najzahtevnejših 

področij dela v zdravstveni negi (Bohinc, 2003). V predstavljenem problemu so bile medicinske sestre 

v etični dilemi, saj svojcem niso smele posredovati informacij o tragičnem dogodku. Počutile so se 

nemočno, ker so prikrivale resnico, vendar so delovale v skladu z zakonom in kompetencami, saj je za 

posredovanje informacij o smrti pacienta pristojen zdravnik. Medicinske sestre so delovale po načelu 

dolžnosti in zavestnega spoštovanja kompetenc zdravnika. Z deontološkim pristopom izražamo, da 

morajo medicinske sestre pri odločitvah spoštovati in upoštevati principe dobronamernosti, 

neškodovanja, avtonomije in spoštovati dostojanstvo pacienta. Halpern et al. (2009) ugotavljajo, da je 

delo v urgentni ambulanti za zdravstvene delavce zelo stresno in naporno. 

Nenadna in nepričakovana smrt pacienta je za svojce zelo travmatična in boleča, saj se nanjo niso 

imeli časa pripraviti. Pri posredovanju ustne informacije se pri svojcih pojavi šok in zavrnitev (Li, 

Chan in Lee, 2002). 

Medicinske sestre so se odločile, da bodo počakale zdravnika, ki bo svojcem posredoval tragično 

novico. Z vidika utilitarizma niso delovale v skladu z načelom, saj so s tem podaljšale trpljenje 

svojcev, ki so čakali pred urgentno ambulanto. Utilitarizem pravi, da ko se odločamo o nekem dejanju, 

presodimo oziroma premislimo, kaj bi bila največja korist ljudi v odnosu do bolečine in trpljenja. 

Medtem ko so svojci čakali na informacijo o zdravstvenem stanju pacientke, sta se njihovo trpljenje in 

bolečina podaljševala. 

Medicinske sestre, zaposlene v urgentni ambulanti, so v intervjujih povedale, da se trudijo biti »dobre 

medicinske sestre pacientom in njihovim svojcem« in da so v praksi pogosto postavljene pred etične 

odločitve (Bower, 2008). V navedenem primeru so se počutile zelo nemočno, saj niso mogle nuditi 

psihične opore svojcem, dokler jim zdravnik ni sporočil tragične novice. Medicinske sestre so delovale 

profesionalno, s svojci so razvijale empatičen odnos in jih pomirjale. Občutile so nemoč, notranji 

nemir in nezadovoljstvo, zavedale so se, v kakšnem stanju so svojci. Z vidika etike vrlin bi morale 

izhajati iz lastnega videnja, kaj je prav in kaj ni, ter poudariti tisto dejanje, ki bi jim prineslo notranji 

mir. Ob smrti pacienta medicinske sestre svojcem nudijo čustveno podporo, so vez med pacientom in 

zdravnikom (Gerow et al., 2010). 

Zaključek 

Medicinske sestre se pri vsakodnevnem delu s pacienti in njihovimi svojci srečujejo z različnimi 

situacijami, problemi, etičnimi dilemami, odločitvami in sprejemanjem odgovornosti. Pri svojem delu 

morajo upoštevati etične principe. Etično delovanje vključuje celostno obravnavo pacienta, tako na 

165

psihosocialnem in biopsihičnem kot na socialnem področju. Etično ravnanje medicinskih sester je 

povezano z upoštevanjem vseh teoretičnih konceptov etike, ki se pri delu medicinskih sester tudi 

prepletajo. Kot osnova za etično presojo dela v zdravstveni negi služi Kodeks etike, ki pomaga 

medicinskim sestram pri oblikovanju etičnih vrednot v praksi zdravstvene nege. Čeprav je v 

zdravstveni negi prvenstveno uporabna etična teorija etika skrbi, ki je v povezavi z osnovno vlogo 

zdravstvene nege pri pacientu, se ne moremo izogniti upoštevanju drugih teorij. Težave pri 

informiranju svojcev v urgentni ambulanti je treba reševati z vključevanjem vseh članov tima. 

Literatura 

Barazzetti G, Radaelli S, Sala R. Autonomy, responsibility and the Italian code of deontology for 

nurses. Nursing Ethics 2007; 14 (1): 83–98. 

Bohinc M. Izobraževanje za etično odločanje v zdravstveni negi. In: Klemenc in sod. Ur. Zdravstvena 

nega v luči etike. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. 2003: 

102–0. 

Bower A. Ethical and Leadership Dilemmas for Nurses in an Over Capacity Hospital Environment. 

(Doktorska disertacija). Ottawa: Royal Roads University; 2008. 

Crane A, D Matten. Business Ethics: a European Perspective. Oxford University Press; 2004. 

Gerow L, Conejo P, Alonzo A, Davis N, Rodgers S, Williams Domian E. Creating a Curtain of 

Protection: Nurses’ Experiences of Grief Following Patient Death, Journal of Nursing Scholarship. 

2010; 42(2): 122–9. 

Halpern J, Gurevich M, Schwartz B in Brazeau P. What makes an incident critical for ambulance 

workers? Emotional outcomes and implications for intervention. Work & Stress. 2009; 23 (2): 173– 

189. 

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Mednarodni kodeks etike za 

babice. 2. Izdaja. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev 

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2006. 

Li SP, Chan CWH in Lee DTF. Helpfulness of nursing actions to suddenly bereaved family members 

in an accident and emergency setting in Hong Kong. Journal of Advanced Nursing. 2002; 40 (2): 170– 

80. 

Oakley J. A virtue approach to ethics. A companion to ethics. Blackwell Oxford; 1998: 86–97. 

Šmitek J. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32: 127–38. 

Šmitek J. Zdravstvena nega v luči etike. Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi. Ljubljana: Društvo 

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2003: 14–9. 

Tschudin V. Etika v zdravstveni negi. Razmerja skrbi. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in 

zdravstvenih tehnikov; 2004. 

166

133E 

Zdravstvena nega na primarni ravni v primežu zakona o pacientovih 

pravicah 

Nursing care at the primary level in the grip of the Law on Patient Rights 

mag. Jožica Eder, dipl. m. s. 

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca 

jozica.eder@zd-mb.si 

Izvleček 

Namen prispevka je predstaviti problematiko dela in organizacije delovnega procesa na področju 

primarnega zdravstvenega varstva, predvsem pri delu v ambulantah splošne/družinske (s/d) medicine, 

kjer kadrovski normativi ne sledijo novim vsebinam, načinom in obsegu dela medicinskih sester in 

zdravstvenih tehnikov. 

Intenzivno povečevanje obsega in tudi vsebine dela medicinskih sester oz. zdravstvenih tehnikov v 

ambulantah s/d medicine, ki smo mu konstantno priča zadnjih nekaj let, občutno vpliva na kakovost 

izvedenih aktivnosti zdravstvene nege na tem področju in tako predstavlja večje tveganje za pojav 

napak v tem okolju. Posebej pomembno obremenitev predstavlja Zakon o pacientovih pravicah, 

sprejet v Državnem zboru februarja 2008, ki postavlja zdravstvene delavce – predvsem medicinske 

sestre v ambulantah s/d medicine – pred dodaten, skoraj nerešljiv problem, saj ena sama medicinska 

sestra oz. zdravstveni tehnik količinsko in kakovostno ne zmore izvajati vseh dodatnih nalog in na tak 

način zagotoviti izpolnjevanje vseh opredeljenih pacientovih pravic. Posledica so poleg velike 

verjetnosti zmanjšane kakovosti izvedenih aktivnosti zdravstvene nege še pomanjkljivosti pri 

naročanju pacientov in triaži, kar prinaša visoko stopnjo tveganja za nastanek napak na tem področju. 

Ne smemo pa prezreti tudi vsakodnevne stiske izvajalcev zdravstvene nege, saj se soočajo z velikimi 

težavami pri določanju prioritete izvedbe del. O problematiki na tem področju priča na eni strani 

naraščajoče število pritožb pacientov nad neustreznim odnosom zdravstvenih delavcev, naslovljenih 

na Pisarno za varovanje pacientovih pravic, na drugi strani pa tudi naraščajoče število prijav 

agresivnega vedenja nad zdravstvenimi delavci. 

Ključne besede: primarno zdravstveno varstvo, zakon o pacientovih pravicah, medicinska sestra 

Abstract 

The purpose of this paper is to present the issue of work and organization of working process in the 

field of primary health care, especially at work in clinics, general / family medicine, where staff do not 

follow the norms for new content, method and scope of the work of nurses and medical technicians. 

Intense increase in the extent and content of honey. Sisters / TL in the clinics / d medicine that we are 

constantly witnessing the last few years, significantly affecting the quality of nursing care activities 

performed in this field and thus a greater risk of error in this environment. Especially important to load 

a Patients Rights Act, adopted by the National Assembly in February 2008 that puts the health workers 

- especially nurses at the clinics with the / d medicine before adding, almost insoluble problem, 

because one or nurse. medical techniques in quantity and quality can not perform any additional tasks 

and in such a manner to ensure compliance with all patients' rights, which it defines. As a result, in 

addition to the high possibility of reduced quality of nursing care activities carried out lacunae in the 

procurement of patient triage, which represents a high risk of errors in this area. But we should not 

ignore the daily hardships of nursing, as they face great difficulty in setting priorities for 

implementation of works. The problem in this area seems on the one hand, an increasing number of 

patient complaints about inappropriate relations professionals, addressed to the office to protect 

patients' rights, on the other hand, a growing number of reports of aggressive behavior of health 

professionals. 

167

Key words: primary care, the law on patient rights, nurses 

Uvod 

Čeprav je primarno zdravstveno varstvo eden od pomembnih segmentov zdravstvenega varstva na 

splošno, ostaja v zdravstveni politiki še vedno preveč v ozadju. 

Danes se primarno zdravstveno varstvo srečuje s številnimi izzivi, posledicami že znanih družbenih 

sprememb, ki so spremenile tudi slovensko družbeno realnost. Dejavnost zdravstvenih domov, ki v 

največji meri zagotavljajo primarno zdravstveno varstvo, ostaja še vedno zvesta enakim prioritetam 

kot pred osemdesetimi leti (Švab in Kersnik, 2005), zdi pa se, da ostaja tudi pri enakih kadrovskih 

normativih, saj ti ostajajo nespremenjeni že vrsto let. 

Skrb za zdravje prebivalstva je poleg že sprejetih in uveljavljenih ciljev in standardov, po katerih 

deluje zdravstvena nega na primarni ravni, dodatno opredelil še Zakon o pacientovih pravicah, sprejet 

v februarju 2008. Omenjeni zakon predstavlja veliko optimalnih rešitev v zdravstveni obravnavi 

pacientov, vendar pa postavlja izvajalce zdravstvene nege – tako tiste neposredne kot sama vodstva 

zdravstvenih domov – pred velike ovire. 

Primarno zdravstveno varstvo 

Primarno zdravstveno varstvo je kakovostna in stroškovno učinkovita oblika zdravstvenega varstva, 

namenjena posamezniku, družini, lokalni skupnosti, občini. Vloga primarnega zdravstvenega varstva 

izhaja iz deklaracije Svetovne zdravstvene organizacije leta 1978, kjer so bila med drugim sprejeta 

tudi temeljna načela primarnega zdravstvenega varstva. (Švab, 2004) 

Skoraj tri desetletja pozneje – leta 2002 v Barceloni – je bila vloga primarnega zdravstvenega varstva 

ponovno opredeljena z Globalnimi cilji zdravstvene politike: 

• zagotavljanje visoke kakovostne ravni zdravstvenega varstva, 

• zagotavljanje enakopravnega dostopa do zdravstvene oskrbe in 

• zagotavljanje mehanizmov, temelječih na solidarnosti. 

Optimalna metoda dela, ki bi zagotavljala izvajanje primarnega zdravstvenega varstva, je 

aktiven/dispanzerski način dela, kar pomeni angažirano, celovito in stalno zdravstveno varstvo 

posameznika ali skupine z vidika integrirane (preventivne, kurativne in socialne) medicine. (Premik, 

1995) 

Danes se bolj kot kdaj prej zavedamo, da je zaradi svetovne finančno-ekonomske situacije v 

predvidenih zdravstvenih reformah treba primarnemu zdravstvenemu varstvu na ravni lokalne 

skupnosti posvečati več pozornosti predvsem zaradi treh razlogov. 

• Ekonomski razlog: dokazano je, da je dobro organizirano primarno zdravstvo stroškovno 

učinkovito. 

• Drugi razlog je dejstvo, da primarno zdravstveno varstvo združuje vse pomembne zdravstvene 

podatke (npr. elektronska zdravstvena kartoteka) in preprečuje razdrobljenost zdravstvenega 

procesa z uporabo sodobnih pristopov pri obravnavi pacienta, ki ga kot osebnost z vsemi težavami, 

strahovi, občutenji in negotovostmi umešča v središče procesa zdravljenja. 

• Politični razlog: primarno zdravstvo prispeva k večji družbeni povezanosti. 

Vsa navedena dejstva terjajo strokovno visoko usposobljen zdravstveni tim. Tu pa se zaplete. Sestava 

kadrovskega normativa, ki opredeljuje tim izvajalcev zdravstvenega varstva na primarni ravni, je v 21. 

stoletju še vedno: 

• 1 – zdravnik specialist s/d medicine, 

• 1,1 – tehnik zdravstvene nege oz. srednja med. sestra, 

• 0,39 – laboratorijski tehnik, 

• 0,36 – administrativno-tehnično osebje. (NOVIS, 2008) 

Prve in naraščajoče težave so se začele že z uvedbo programa preventivne dejavnosti srčno-žilnih 

obolenj pri odraslih leta 2002, s katerim je nastal v ambulantah s/d medicine povečan in predvsem 

vsebinsko zahtevnejši obseg aktivnosti zdravstvene nege, saj je uporaba preventivne metode dela in z 

168

njo zdravstveno-vzgojna dejavnost v poklicnih kompetencah diplomirane medicinske sestre. (Železnik 

et al., 2008) 

Zakon o pacientovih pravicah iz leta 2008 pa postavlja zdravstvene delavce v s/d ambulantah pred 

skoraj nerešljiv problem, saj ena sama medicinska sestra oz. zdravstveni tehnik količinsko in 

kakovostno ne zmore izvajati vseh novih nalog. 

Zakon o pacientovih pravicah 

Ta zakon določa pravice, ki jih imajo pacienti kot uporabniki zdravstvenih storitev. Njegov namen je 

omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, ki temelji na zaupanju in 

spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugimi zdravstvenimi delavci ter zdravstvenimi 

sodelavci. 

Pri uresničevanju pravic pacientov po tem zakonu so upoštevana zlasti naslednja načela: 

• spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje njegovih moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih 

in drugih osebnih prepričanj, 

• spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti, 

• varstvo največje zdravstvene koristi za pacienta, zlasti otroka, 

• spoštovanje zasebnosti, 

• spoštovanje samostojnosti pri odločanju o zdravljenju, 

• spoštovanje osebnosti in dostojanstva tako, da nihče ni socialno zaznamovan zaradi svojega 

zdravstvenega stanja in vzrokov, posledic ter okoliščin tega stanja ali zdravstvene oskrbe, ki jo je 

bil zaradi tega deležen. 

Pacientove pravice, ki jih določa ta zakon, se pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev uveljavljajo v 

okviru sodobne medicinske doktrine, strokovnih standardov in normativov ter razvitosti zdravstvenega 

sistema v Republiki Sloveniji. Pacientove pravice so hkrati vezane na sistem zdravstvenega 

zavarovanja in se uresničujejo v okviru predpisov s področja zdravstvenega zavarovanja. 

Pacientove pravice, ki jih ureja ta zakon, so: 

• pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev, 

• pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi, 

• pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev, 

• pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, 

• pravica do spoštovanja pacientovega časa, 

• pravica do obveščenosti in sodelovanja, 

• pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, 

• pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje, 

• pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja, 

• pravica do drugega mnenja, 

• pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, 

• pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov, 

• pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic, 

• pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic. 

Iz nabora vseh pravic, ki jih opredeljuje Zakon, izpostavimo tiste, ob zagotavljanju katerih lahko ali že 

prihaja do večjih ali manjših težav pri zagotavljanju. 

Pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev 

Tako imenovani glavarinski sistem, ki ga v Sloveniji poznamo od leta 1993, je opredelil pojem 

»izbrani osebni zdravnik«. V večini primerov posamezni osebni zdravniki zdravijo vso družino, 

pogosto tudi razširjeno. Nenehno pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji, iskanje delovnih mest v zanje 

bolj atraktivnih specializacijah na sekundarni ravni in tudi njihova neenakomerna porazdelitev, če 

primerjamo mestno in podeželsko okolje, ima za posledico veliko število opredeljenih pacientov na 

posameznega zdravnika. Glavarine so tako od 120 % pa tudi do 140 %, kar v praksi pomeni, da tak 

zdravnik ne vpisuje več novih pacientov. Pacienti tako ne morejo izbrati za svojega osebnega 

zdravnika nekoga po lastni izbiri, ampak le tistega, ki je še prost, ne glede na lokacijo. 

169

Pravica do spoštovanja pacientovega časa 

Pravica do spoštovanja pacientovega časa opredeljuje predvsem čakalne dobe in čakalne čase. Če 

pacient na pregled, ki ni nujen, ne more takoj, ga je izvajalec storitve dolžan uvrstiti na čakalni seznam 

z vnaprej določenimi podatki. Pacient je lahko na čakalnem seznamu le pri enem izvajalcu. Najdaljše 

dopustne čakalne dobe so določene s strani ministra za zdravje. V ambulantah s/d medicine pa 

predstavlja največji problem določilo, da je izvajalec zdravstvenih storitev dolžan zagotoviti 

telefonsko naročanje in elektronske oblike naročanja ter delo organizirati tako, da pacient ne čaka dlje, 

kot je potrebno – zdravstvena zavarovalnica je kot dopustno zgornjo mejo čakanja določila 20 minut. 

Uvedba sistema naročanja pacientov in s tem odprava nepotrebnega čakanja pacientov na obisk v 

ambulanti terja od medicinske sestre med drugim obvladovanje širokega spektra ravni komunikacije, 

visoko stopnjo čustvene inteligence, kar pa je ob veliki frekvenci obiskov – tudi 60 na dan v 

povprečno 7 ordinacijskih urah ambulante skupaj z odmorom za malico za eno osebo prevelika 

obremenitev. Telefonska komunikacija je v današnjem času najpogosteje prvi korak pri obisku 

ambulante. Število klicev – tako z namenom naročanja na pregled kot iskanja različnih informacij in 

naročanja receptov za stalno terapijo, pa tudi zahtevnejša triaža in otežena komunikacija pri delu s 

starostniki, povečuje stresno naravo samega naročanja in onemogoča kakovostno izvedbo pri 

negovalnem osebju, pri pacientih pa je zasedenost telefonskih linij in posledična nedostopnost do 

telefonskega stika vzrok za večje število pritožb. 

Pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov 

Izvajalci zdravstvenega varstva so dolžni zagotoviti tako vrsto obravnave, da pod nobenim pogojem 

nista vprašljiva zasebnost in varstvo osebnih podatkov. Načeloma pri sami obravnavi oziroma 

pregledu pri zdravniku ni težav, tehnično pa je pravico do varstva zasebnosti težko optimalno 

zagotoviti v sprejemnih prostorih, kjer sta zaradi starih prostorskih rešitev dve medicinski sestri skupaj 

v enem sprejemnem prostoru. Velik problem ponekod še vedno predstavlja tudi stara oprema – 

kartotečne omare, ki morajo biti zaklenjene, poleg tega jih je v posamezni ambulanti veliko in zanje 

praviloma ni dovolj prostora. Glede na trenutno finančno situacijo pa večina zdravstvenih domov še 

nekaj časa ne bo mogla uvesti elektronskega zdravstvenega kartona, ki bi omenjene težave odpravil. 

Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic 

Pacient, ki meni, da so mu bile kršene pravice, določene s tem zakonom, ima pravico do obravnave 

kršitev v naslednjih postopkih, ki jih ureja ta zakon: 

– prva obravnava kršitve pacientovih pravic pred pristojno osebo izvajalca zdravstvenih storitev na 

podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve; v ta namen imamo v mariborskem zdravstvenem domu 

Pisarno za varstvo pacientovih pravic od leta 2008; 

– druga obravnava kršitve pacientovih pravic v postopku pred Komisijo Republike Slovenije za 

varstvo pacientovih pravic na podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve. 

Pri spremljanju strukture pritožb opažamo veliko nezadovoljstva predvsem na področju telefonske 

dostopnosti posameznih ambulant, nezadovoljstva s komunikacijo v ambulantah – pripombe so v 

večini povezane z neprimerno komunikacijo medicinskih sester oz. ZT, nekaj je tudi pritožb zaradi 

nemožnosti izbire določenega osebnega zdravnika in nestrinjanja z zaračunavanjem storitev 

fotokopiranja in zbiranja medicinske dokumentacije ipd. 

Kot protiutež tem pritožbam smo pričeli z evidentiranjem agresivnega vedenja pacientov, saj opažamo 

vedno več teh pojavov. Od avgusta leta 2009 lahko izvajalci zdravstvenega varstva v ambulantah s/d 

medicine ob agresivnem vedenju pacienta to evidentirajo na posebnem obrazcu in ga posredujejo v 

Pisarno za pacientove pravice. V tem času se je nabralo prek 100 prijav, število pa bi bilo zagotovo še 

večje, če bi pojav agresivnega vedenja prijavljali vsi sodelavci v timu. Pri pregledu vsebin prijave 

agresivnega vedenja prevladuje verbalno nasilje, predvsem z žaljivkami in grožnjami s posredovanjem 

medijev, na srečo je manj groženj ali poskusov fizičnega nasilja. Kljub evidentiranju pa medicinske 

sestre pogrešajo bolj oprijemljivo zaščito, morda tudi v obliki predstavnika ali institucije pred 

agresivnimi pacienti. 

170

Zaključek 

Kljub relativni nepriljubljenosti Zakona o pacientovih pravicah, ki opredeljuje večino pravic in le malo 

dolžnosti pacientov, se zavedamo, da je omenjeni zakon potreben pri zagotavljanju optimalnega 

sistema zdravstvenega varstva in visoke kakovosti zdravstvene nege na primarni ravni. Dvig kakovosti 

zdravstvenega varstva v okviru predstavljenega Zakona, ki je v ospredju tudi v slovenski zdravstveni 

politiki, je nedvomno povezan z dodatnimi finančnimi sredstvi in vlaganji tudi na področju kadrovskih 

virov v zdravstveni negi. Vendar pa zaposleni na tem področju v prihodnje pričakujemo pravočasno 

uskladitev novih zadolžitev in kadrovskih virov, ki jih mora v svoje programe vnesti Ministrstvo za 

zdravje in na ta način zagotoviti zadostna finančna sredstva, da do pomanjkljivosti in morebitnih 

napak ne bo prihajalo zaradi neustrezne kadrovske strukture. Edino na tak način bomo v slovenskem 

prostoru dosegli tudi dolgoročne pozitivne rezultate preventivnega delovanja na primarni ravni. 

Literatura: 

Alma – Ata. Primary Health Care: Report of the International Conference on Primary Health Care, 

Alma Ata, USSR, 6.–12. september 1978. Ženeva, WHO, 1978. 

Premik M. Primarno zdravstveno varstvo in zdravstveni dom. Zdravstveni dom, Javni in zasebni 

sektor, ur. Marjan Premik, 14–22. Ljubljana. 1995: Medicinska fakulteta, Inštitut za socialno 

medicino. 

Standardi za ambulantno in bolnišnično dejavnost. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2008. 

Ljubljana: NOVIS, Glasilo združenja zdravstvenih zavodov Slovenije: priloga I. 

Švab I. Primarno zdravstveno varstvo. Zdrav var 2004. 43 (4): 185–190. 

Švab I., Kersnik J. Strokovni izzivi zdravstvenih domov v Sloveniji. Zdrav var 2005 – uvodnik. 

Železnik D. et al. Poklicne aktivnosti in kompetence v zdravstveni in babiški negi. Ljubljana: Zbornica 

zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2008. 

Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP).Uradni list Republike Slovenije, št. 15/2008. 

171

PRISPEVKI 

Zdravstvena nega tu in tam 

172

143A 

Medicinske sestre v Slovenski vojski 

Nurses in the Slovenian Armed Forces 

Radmila Brecelj 

Gordana Lokajner, dipl. m. s., univ. dipl. org. 

Izvleček 

Zdravstvena oskrba enot in vojaških pripadnikov je ena osnovnih potreb sodobnih vojsk pri delovanju 

doma in v tujini. Trenutna organizacija vojaškega zdravstva Slovenske vojske zagotavlja zadostno in 

zaveznicam primerljivo podporo delovanju enot in posameznikov Slovenske vojske. To dosega z 

visokim strokovnim znanjem svojih pripadnikov, ki se dodiplomsko in podiplomsko izobražujejo ter 

tako bogatijo svoje znanje s prepotrebnimi interdisciplinarnimi znanji zdravstvene nege, ki jih uspešno 

vgrajujejo v svoje delo v okviru slovenske vojske. 

V članku bova predstavili organizacijo in način delovanja Vojaške zdravstvene enote v Slovenski 

vojski ter usposobljenost njenih pripadnikov, tako strokovno kot vojaško, pa tudi znanje in delo 

medicinskih sester in ostalih članov enote ter njihove naloge v miru in vojnih razmerah tako doma kot 

v mednarodnih operacijah in misijah. 

Rezultati kažejo, da je Vojaška zdravstvena enota s svojim kadrom, organizacijo, standardi, 

izkušnjami in načinom delovanja pripravljena uspešno zagotoviti zdravstveno oskrbo pripadnikom 

Slovenske vojske pri njihovem delovanju doma in v mednarodnih vojaških operacijah. Pri tem 

uspešno sodelujejo s civilnim zdravstvenim sistemom. 

Ključne besede: medicinska sestra, vojaška zdravstvena enota, vojaška zdravstvena podpora 

Abstract 

Health care of units and military members is one of the basic needs of the modern armies in 

the operation at home and abroad. The current organization of the Slovenian Military Health provides 

adequate support to the operation units and individual members of the Slovenian Army. It achieves 

this with high professional knowledge of its members, who have achieved undergraduate and post 

graduate degrees. This gives them the opportunity to upgrade their knowledge about health care, 

which they successfully integrate in their work within the Slovenian Military Health. In this paper the 

unit organization, its capabilities with the professional knowledge of its members and their mission at 

home or in multinational operations abroad will be represented. The results show us that the Military 

health care unit with its organization skills and standards is ready to successfully assure medical care 

to the units of the Slovenian Military Health in their operations at home or on international grounds. 

Through this they successfully cooperate with the civilian health care system. 

Key words: nurses, military medical units, military medical support 

Uvod 

V prispevku bosta predstavljena organizacija in način delovanja Vojaške zdravstvene službe v 

Slovenski vojski (SV), pa tudi usposobljenost njenih pripadnikov, tako strokovna kot vojaška. Cilj 

prispevka je prikazati zmožnost in potrebo po vzajemnem sodelovanju med civilno in vojaško sfero, s 

poudarkom na kakovostni in stalni komunikaciji ter medsebojnem sodelovanju. 

Vojaško zdravstvo in medicina se razvijata skozi čas. Vojaško zdravstvo deluje od leta 1991. Leta 

2001 se je z združitvijo Zdravstvene službe Ministrstva za obrambo in Sanitetne službe Slovenske 

vojske oblikovala Vojaška zdravstvena služba. V okviru Vojaške zdravstvene enote delujejo 

Zdravstveni center, Zdravstveni vod ROLE 1, Role 2 LM in Veterinarska enota (SLOVENSKA 

VOJSKA,2011).Vojaška medicina ima svoje osnove v civilni medicini, ki pa jo nadgrajuje s 

173

posebnimi vojaškimi znanji. Osnovno izhodišče vojaške medicine tiči v specifičnih terenskih pogojih 

dela in specifičnih poškodbah. Eden od najpomembnejših dejavnikov pa je čas. 

Dejavnost zdravstvene nege zajema načrtovanje, organiziranje, strokovno vodenje, izvajanje in 

nadziranje zdravstvene nege zdravih ali poškodovanih/bolnih pripadnikov SV in Ministrstva za 

obrambo ter izvajanje izobraževalne dejavnosti. Izvaja se v skladu s sodobno strokovno doktrino 

zdravstvene nege ter Kodeksom etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 

Kodeksom vojaške etike Slovenske vojske, z določili Ženevskih konvencij, nalogami, določenimi z 

zakonom, ter obveznostmi po mednarodnih pogodbah na primarni in sekundarni ravni zdravstvenega 

varstva. Obsega ugotavljanje negovalnih problemov, načrtovanje, organiziranje, izvajanje, 

dokumentiranje in ocenjevanje zdravstvene nege, izvajanje zdravstvene vzgoje in izobraževanja, 

izvajanje strokovnega in higienskega nadzora, sodelovanje pri organiziranju in izvajanju pregledov 

zdravih ali poškodovanih/obolelih in drugih postopkov zdravstvene obravnave, sodelovanje v 

zdravstvenem timu pri diagnostičnih, terapevtskih in rehabilitacijskih postopkih ter izvajanje nekaterih 

diagnostično-terapevtskih postopkov po naročilu zdravnika. 

Zdravstvena nega deluje v okviru vojaškega zdravstva na prvi in drugi ravni zdravstvene oskrbe, v 

zdravstvenem centru in veterinarski enoti. Zdravstvena nega se povezuje z različnimi službami znotraj 

Slovenske vojske (SV) in Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (MORS), ki vplivajo na 

zdravje populacije. Kot sestavni del zdravstvene dejavnosti se povezuje z javnim zdravstvom. 

Odgovorne osebe zdravstvene nege zaradi razvoja stroke sodelujejo z izobraževalnimi, zdravstvenimi 

in socialnimi ustanovami v Sloveniji in tujini, z Razširjenim strokovnim kolegijem za zdravstveno 

nego Ministrstva za zdravje RS, Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezo strokovnih 

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, raznimi društvi, z javnimi in 

drugimi pomembnimi organizacijami ter drugimi službami v vojaških zdravstvenih enotah (VZE), SV 

in MORS (VZE; ZZBNS, 2010a). 

Metode 

Kot metoda znanstveno-raziskovalnega dela je bila izbrana metoda pregleda literature in dokumentov 

v slovenskem in angleškem jeziku. Uporabili smo dokumente, dosegljive na spletnih straneh, ter 

interne dokumente SV in Nato priporočila. 

Obdobje pregleda literature je trajalo od januarja do marca 2011. 

Razvoj vojaškega zdravstva 

Vojaška medicina ter vojaška zdravstvena nega sta se, tako kot tudi druge veje zdravstva, razvijali 

skozi čas. Prve zdravnike kot del enot ali vojsk najdemo že v sestavi rimskih legij. V času Napoleona 

pričnejo tudi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe za enote tako v toku njihovega usposabljanja kot na 

bojišču. Za razvoj vojaške zdravstvene nege je pomembna Florence Nightingale, ki je postavila 

temelje ne samo sodobni vojaški zdravstveni negi, temveč sodobni zdravstveni negi bolnikov v celoti. 

S svojim neizmernim naporom in trdim delom v krimski vojni (1853–1856) je postala pionirka 

organizirane zdravstvene nege. Z razvojem tehnike se je razvijala tudi vojaška medicina, ki jo je 

spremljal razvoj vojaške zdravstvene nege. 

Pravo revolucijo v zdravstveni oskrbi je v 20. stoletju povzročil helikopter, saj omogoča ne samo hitro 

evakuacijo, ampak tudi veliko večjo mobilnost osnovnim zdravstvenim ekipam v primeru intervencije. 

Na ta način se je reakcijski čas izredno skrajšal. 

Organizacija vojaškega zdravstva 

Trenutna organizacija vojaškega zdravstva Slovenske vojske zagotavlja zadostno in z zaveznicami 

primerljivo podporo delovanju enot in posameznikov Slovenske vojske tako v okviru mednarodnih 

vojaških operacij kot doma. 

Vojaška zdravstvena enota pri zagotavljanju ravni zdravstvene oskrbe – ROLE sledi standardom 

Severnoatlantskega zavezništva. Izraz »ROLE« se uporablja kot razlaga za raven zdravstvene oskrbe. 

To so oskrba, evakuacija, zagotovitev zdravil in materiala ter drugih funkcij, nujnih za zagotavljanje 

zdravja silam. Izraz ni povezan s konkretno zdravstveno enoto, ampak predstavlja zmožnosti ravni 

zdravstvene oskrbe. Vsaka višja ROLE (raven oskrbe) vključuje tudi oskrbo nižje ROLE. V okviru 

zavezništva zdravstvena oskrba pozna štiri ravni, pri čemer je ROLE 1 v nacionalni odgovornosti, 

174

ROLE 2 in 3 nacionalna ali multinacionalna odgovornost (nudi usluge tudi drugim zaveznicam na 

osnovi podpisanega sporazuma) in ROLE 4 nacionalna (domače bolnišnice) (AJP, 2007). 

ROLE 1 

To je raven, ki je sestavni del enote ali del, dodan manjši enoti. Zagotavlja zdravljenje običajnih 

bolezni, reševanje ranjencev z mesta, kjer so bili ranjeni, začetno triažo, prvo pomoč, postopke 

oživljanja in vzdrževanja življenjskih funkcij ter pripravo na evakuacijo. Običajno jo najdemo v 

enotah ravni bataljona. 

ROLE 2 

Je v sestavi brigade ali višje enote. Poleg izvajanja istih nalog kot ROLE 1 zagotavlja evakuacijo s 

prve ravni, triažo in stabilizacijo ranjencev za nadaljnjo evakuacijo, kirurško zdravljenje ranjencev in 

nujno zobozdravniško pomoč. Ima omejene posteljne kapacitete. Poznamo ROLE 2 LM, ki je 

namenjena za nujne kirurške posege (damage control surgery) in ROLE 2 E, ki je namenjena za 

osnovno kirurgijo. 

ROLE 3 IN 4 

ROLE 3 predstavlja bolnišnične zmogljivosti v okviru področja izvajanja operacij (mobilne 

bolnišnice), ROLE 4 pa bolnišnične zmogljivosti v domači državi. 

Vojaška zdravstvena enota razvija kapacitete ROLE 1 in ROLE 2 LM. Za to raven oskrbe ima 

usposobljen kader in materialne zmožnosti. 

ROLE 1 je bila deloma ali v celoti zagotovljena posameznim enotam tako SV kot zavezništva. 

Popolna raven je bila do zdaj zagotovljena dvakrat. 

Zdravstvena nega je sestavni del zdravstvenega varstva in vojaškega zdravstva. V svojo dejavnost 

vključuje cilje za izboljšanje zdravja, preprečevanje bolezni in zdravstveno obravnavo telesno in 

duševno bolnih ter invalidov v vseh življenjskih obdobjih. Na področju zdravstvenega varstva je 

naloga medicinske sestre, tehnika zdravstvene nege in vojaškega bolničarja, da nudijo pomoč 

posamezniku, družini in širši skupnosti pri reševanju aktualnih in potencialnih zdravstvenih težav 

glede na pridobljeno izobrazbo in usposobljenost. Zdravstvena nega lahko pripomore k ozdravitvi ob 

pojavu bolezni, lahko pa tudi dolgoročno vpliva na zdravje pripadnikov SV in MORS. 

Razprava 

Zdravstvena nega v SV in MORS je usmerjena v delovanje v razponu od zdravja do bolezni, od vstopa 

posameznika v delovno okolje SV do njegovega odhoda v pokoj oz. na drugo delovno mesto, od 

posameznika do celotne skupnosti MORS. K temu so usmerjeni tudi strokovna izpopolnjevanja, 

organiziranost vojaškega zdravstva, negovalne intervencije ter vključevanje v zdravstvene time. 

Zdravstvena nega se povezuje z različnimi službami znotraj SV in MORS, ki vplivajo na zdravje 

vojakov. Kot sestavni del zdravstvene dejavnosti se povezuje tudi z javnim zdravstvom (VZE; 

ZZBNS, 2010b). 

Organizirani so tečaji iz urgentne medicine za medicinske sestre in zdravstvene tehnike, ITLS, BTLS, 

v sodelovanju s civilnim zdravstvom. Vojaški del usposabljanj, ki je neposredno povezan z 

delovanjem v mednarodnem okolju, pa se izvaja na različnih vajah Severnoatlantskega zavezništva, ki 

so lahko specialistične vaje medicinskega osebja (leta 1998 v organizaciji SV) ali pa združene vaje 

(npr. vaje letalstva z vsemi elementi zračne evakuacije). Tečaje bolničarjev, TPO in bojnih reševalcev 

izvajajo diplomirani zdravstveniki/diplomirane medicinske sestre in zdravstveni tehniki, pripadniki SV 

na Oddelku za medicinsko usposabljanje v Novem mestu. Zelo pomembno vlogo ima znanje tujih 

jezikov, prvenstveno angleščine za misije, pa tudi mednarodne vaje in šolanja v tujini. V doktrini 

zdravstvene službe Slovenske vojske je zapisano, da mora biti usklajena z Ženevskimi konvencijami 

in standardi Severnoatlantskega zavezništva. 

Pri svojem delovanju zdravstvena nega upošteva načela vojaške doktrine. Zdravstvena nega na 

mirovnih operacijah in misijah (MOM) se izvaja skladno z doktrino in usmeritvami zveze NATO in 

načrti za določeno MOM (VZE; ZZBNS, 2010c). 

Za osebje Vojaške zdravstvene enote pa je usposabljanje stalno. Specialistično medicinsko znanje se 

pridobiva in vzdržuje v civilnem zdravstvu. Način organizacije in zagotavljanja vojaško-strokovnega 

znanja osebja Vojaške zdravstvene enote zagotavlja visoko raven pripravljenosti za delovanje v vseh 

pogojih. Vojaška zdravstvena enota je prvič zagotavljala zdravstveno oskrbo pripadnikom Slovenske 

vojske že v njeni prvi mednarodni vojaški operaciji leta 1998 v Albaniji (ALBA), njen prvi večji 

175

uspeh pa je bilo sodelovanje v sestavi mednarodnih sil v Bosni in Hercegovini. Tu je enota v praksi 

dokazala svojo interoperabilnost in usklajenost s standardi zavezništva. Trenutno Vojaška zdravstvena 

enota zagotavlja zdravstveno oskrbo pripadnikom SV na Kosovu in v Afganistanu. V MOM na 

Kosovu (KFOR) se obseg zdravstvene podpore spreminja glede na število pripadnikov SV ter glede na 

sklenjene sporazume z Italijansko zdravstveno enoto. Razmere na vojnih področjih so zelo specifične 

in zahtevajo zelo dobro organiziranost, opremljenost in usposobljenost zdravstvenega osebja in enot. 

V operaciji v Bosni in Hercegovini je Vojaška zdravstvena služba zagotavljala ROLE 1 za poveljstvo 

sil zavezništva v Sarajevu od leta 1999 do 2005. V okviru svojih nalog ni le zagotavljala zdravstvene 

oskrbe pripadnikom SV, ampak preventivno zdravstveno dejavnost in splošno ter nujno medicinsko 

pomoč (ROLE 1) vsem vojaškim osebam v bazi Butimir (NATO in ne-NATO) ter civilnim delavcem, 

ki so bili zaposleni v bazi. V postaji ROLE 1 so delovali: dva zdravnika, štirje medicinski tehniki in 

šest bolničarjev v šestmesečni rotaciji. Enota je tudi sama zagotovila vso opremo, zdravila in 

materiale. Pri svojem delu je tesno sodelovala z nemškim ROLE 2+, za pripadnike SV v Bosni in 

Hercegovini pa je po potrebi organizirala tudi medicinsko evakuacijo (Taseski, 2003). 

V drugem primeru je v letu 2007 sodelovala v operaciji na Kosovu v okviru bojne skupine Sokol. Z 

vzpostavitvijo zdravstvene postaje bataljona (ROLE 1) je zagotavljala zdravstveno oskrbo 

pripadnikom 10. motoriziranega bataljona SV ter vsem ostalim pripadnikom SV in drugih vojsk 

zavezništva v Peči. V pripravah na operacijo se je od 23. oktobra do 17. novembra 2006 na vadišču 

madžarske vojske v Varpaloti udeležila najobsežnejše vaje SV v tujini doslej. Čeprav je bil namen 

vaje ocenjevanje in afirmacija 10. motoriziranega bataljona za delovanje v okviru zavezništva, je bil 

del ocene tudi samozadostnost v zagotovitvi zdravstvene oskrbe. 

Za drugo raven zdravstvene oskrbe (ROLE 2 LM) Vojaška zdravstvena enota za potrebe SV in 

zavezništva zagotavlja mobilno bolnišnico, ki pa je do zdaj še ni uporabila v mednarodnih operacijah. 

Zaključki 

Primarna naloga vojaškega zdravstva je zagotavljanje zdravstvene oskrbe pripadnikom Slovenske 

vojske doma ter v mednarodnih in vojaških operacijah. Tako vse medicinske sestre/zdravstveni 

tehniki, pripadnice/pripadniki Slovenske vojske, ki se dodiplomsko in podiplomsko izobražujejo, 

bogatijo svoje znanje s potrebnimi interdisciplinarnimi znanji zdravstvene nege, ki jih nato uspešno 

vgrajujejo v svoje delo v okviru Slovenske vojske. 

Z uspešno izvedenimi vajami in delovanjem v okviru operacij (Kosovo, Afganistan, Bosna in 

Hercegovina, Albanija) je Vojaška zdravstvena enota dokazala, da s svojim kadrom, organizacijo, 

standardi, izkušnjami in načinom delovanja uspešno zagotavlja zdravstveno oskrbo pripadnikom SV 

pri njihovem delovanju doma ter v mednarodnih vojaških operacijah v podporo miru. 

Literatura 

AJP – 4.10, Allied Joint Logistic Doctrine, http://www.nato.int/docu/stanag/ajp4/ajp-4.pdf, 2003 (27. 

2. 2011). 

Vaja Sokolji udar, http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2006/sv06_16_POSTER.pdf (3. 

3. 2011). 

Poklicne aktivnosti in kompetence zdravstvene nege in oskrbe v Slovenski vojski (CD-ROM), 

Ljubljana 2010. 

Florence Nightingale, Zavzeta britanska borka, ki je utemeljila sodobno nego bolnikov. Pam Brawn; 

Celje 1995. 

NATO Logistics Handbook, http://www.nato.int/docu/logi-en/logist97.htm (3. 3. 2011). 

Pri pripadnikih sanitetnega voda Sforja v Sarajevu, SLOVENSKAVOJSKA, 

http://www.slovenskavojska.si (22. 2. 2011). 

STANAG, http://en.wikipedia.org/wiki/STANAG. 

176

Taseski Darko, Zbirka PiP, III. spominsko srečanje dr. Janija Kokalja, Poškodbe v osnovnem 

zdravstvu, Zbornik predavanj, Kranjska gora 10.–12. 4. 2003. 

Centralni katalog informacij javnega značaja, Evidenca Natovih standardizacijskih dokumentov 

(STANAG, AP), http://www.ckijz.gov.si/ (1. 3. 2011). 

Vojaška zdravstvena enota, www.slovenskavojska.si/poklicna/enote/pp/vze.htm (27. 2. 2011). 

UNITED STATES MARINE CORPS, Basic Officer Course, The Basic School, COMBAT- 

RELATED INJURIES, Student Handout. 

177

143B 

Stališča pacientov in zaposlenih do zaposlovanja moških v zdravstveni negi 

Views of patients and employees to the employment of men in nursing 

Vesna Rugelj, dipl.m.s. 

vesna.rugelj@kclj.si 

Izvleček 

V preteklosti je bila za zdravstveno nego značilna ženska vloga, saj so se za vse poklice v zdravstveni 

negi odločala in izobrazila zgolj dekleta, kar je bilo v nasprotju s poklicem zdravnika, ki je veljal za 

moški poklic. V zadnjem obdobju pa se za poklice v zdravstveni in babiški negi odloča vedno več 

fantov. Ti so še nedavno zasedali bolj tehnična delovna mesta, s porastom števila moških v 

zdravstveni in babiški negi pa se jih vse več zaposluje drugje, tudi v ginekologiji. To je področje, kjer 

z negovalnimi intervencijami posegajo v najbolj intimne predele bolnikovega telesa, v njihov intimen 

prostor ali intimno razdaljo. Edini neznanci, ki jih oseba spusti v ta osebni prostor, so pripadniki 

zdravstvenega osebja. 

Namen raziskave v okviru izdelave diplomske naloge je bil proučiti mnenja in stališča zaposlenih in 

pacientov na ginekoloških, porodniških, uroloških ter travmatoloških oddelkih o zaposlovanju moških 

v zdravstveni negi, proučiti mnenja in stališča pacientov o negovanju s strani zdravstvenika ter 

proučiti občutke in čustva pacientov ob negovalnih intervencijah v intimnem predelu negovalca 

nasprotnega spola. Rezultati so pokazali, da so tako zaposleni v zdravstveni negi kot pacienti kljub 

nekaterim negativnim stališčem naklonjeni enakopravnosti spolov v zdravstveni negi. Čeprav mnogi 

menijo, da so moški potrebni tudi zaradi fizično napornega dela, so ob tem enotni, da moški niso nič 

manj kot njihove kolegice nežni, skrbni in sočutni. Stereotipi so očitno stvar preteklosti. 

Ključne besede: zdravstvena nega, zaposlovanje moških, proksemične komunikacije, intimna nega 

Abstract 

Back in history, nursing was characterized by a female role. They were the only ones who decided to 

have it for a profession and education, contrary to the profession of a physician- generally considered a 

male profession. However, more and more men are deciding for occupations in nursing and midwifery 

care. Not long ago, men still occupied “technical” jobs. With the increase in the number of men 

employed in nursing and midwifery care, there are more and more men employed elsewhere- even in 

gynecology wards. This is an area in which nursing interventions also affect the patients most intimate 

body parts, entering their intimate space at an intimate distance. The only strangers entering in this 

personal space are members of the medical staff. 

Objectives of this thesis research was to examine the views and positions of employees at various 

wards (gynecology, obstetric, urological, trauma) on the employment of men in nursing care to 

examine patients views and opinions of male nurses taking care of them and examining the patients 

feelings and emotions about nursing interventions coming in the intimate area by the opposite sex. The 

results showed that both employees and patients are in favor of gender equalities employment, despite 

some negative views. Although many people still think that men are required to do the hard physical 

work, they all agree that men are no less gentle, caring, and compassionate than their female 

colleagues. Stereotypes are clearly a thing of the past. 

Keywords: nursing care, employment of men, proxemical communications, intimate care 

___________________________________________________________________________ 

Prispevek je povzetek diplomske naloge, ki je nastala pod mentorstvom in somentorstvom: 

dr. MAŠA ČERNELIČ BIZJAK, univ.dipl.psih., predav. in 

PETRA KERSNIČ, prof.zdr.vzg., predav. 

178

Uvod 

Zdravstvena nega je bila v zgodovini rezervirana za ženske, saj so se za vse poklice v zdravstveni negi 

odločala in izobrazila zgolj dekleta, od katerih se je pričakovalo, da »bolj razumejo in čutijo« človeško 

plat bolnikov. V zadnjem obdobju pa se za poklice v zdravstveni in babiški negi odloča vedno več 

fantov. 

Zdravstveniki so še nedavno zasedali bolj prestižna, tehnična, nekdaj tudi bolje plačana delovna mesta, 

kot so npr. perfuzionisti, reševalci ali mavčarji. S porastom števila moških v zdravstveni negi pa se jih 

vse več zaposluje na drugih delovnih mestih, tudi v ginekologiji. To pa je področje, kjer z negovalnimi 

intervencijami posegajo tudi v najbolj intimne predele bolnikovega telesa, v njihov intimen prostor ali 

intimno razdaljo, ki je rezervirana za družinske člane, hišne ljubljence in zelo dobre prijatelje. Edini 

neznanci, ki jih oseba spusti v ta osebni prostor, so pripadniki zdravstvenega osebja (Anja, 2008). 

Velikost osebnega prostora se spreminja v odvisnosti od kulture, situacije, osebnostnih značilnosti 

posameznika in starosti. Odvisna je tudi od medosebnih odnosov udeleženca interakcije, od dogodkov 

in dejavnosti (Rungapadiachy, 2003). 

V zahodni kulturi dotik največkrat povezujemo z intimnostjo, dotikanje med tujci pa vzbuja nelagodje. 

Zdravstveni delavci (medicinske sestre, zdravniki in nekateri drugi poklici v zdravstvu) so edini, ki 

imajo dostop v pacientov osebni prostor, kar njihov odnos razlikuje od drugih profesionalnih odnosov 

in zato vsebuje posebno stopnjo moči (Ule, 2005). Medicinske sestre vstopamo v osebni življenjski 

prostor pacienta, v njegovo zasebnost. Ne glede na to, da je dotik neizogibni element pri izvajanju 

negovalnih intervencij, je v posebnih primerih treba presoditi, ali ne bo napačno interpretiran; zlasti to 

velja za paciente in izvajalce zdravstvene nege v spolno aktivnem obdobju (Klemenc, 2006). 

Moški v zdravstveni negi v Sloveniji 

Število zaposlenih moških v zdravstveni negi v Sloveniji iz leta v leto raste, medtem ko število 

zaposlenih žensk v zdravstveni negi rahlo niha. Tako je bilo konec leta 2000 med 15.624 zaposlenimi 

1214 moških, kar je takrat predstavljalo 7,77 % vseh zaposlenih v zdravstveni negi. Konec leta 2009 je 

bilo že 1896 moških med 16.928 zaposlenimi, to pa je že 11,2 % (Brnot, 2010). 

Namen in cilji 

Ob zaposlitvi prvega moškega na ginekološkem oddelku UKC Ljubljana so medicinske sestre opažale 

odklonilen odnos pacientk, predvsem takrat, ko bi jim moral pomagati pri izvajanju osebne higiene 

oziroma bi moral opraviti anogenitalno nego. Podobne zadrege so se pojavile v porodnišnici, ko bi 

zdravstveni tehnik moral pomagati pri dojenju (pristavljati novorojenčka k dojki matere). Nasprotno 

pa kolegice, zaposlene na »moških« oddelkih, poročajo o moškem »klamfanju«, osvajanju in podobno, 

predvsem takrat, ko naj bi jim pri umivanju pomagale mlade medicinske sestre. Vse to je pomembno 

vplivalo na odločitev za izbiro teme in izdelavo moje diplomske naloge. 

Z zastavljenimi raziskovalnimi vprašanji smo želeli izvedeti mnenje in stališča zaposlenih in pacientov 

o zaposlovanju moških v zdravstveni negi, njihovo mnenje o zaposlovanju moških na ginekoloških in 

porodniških oddelkih v primerjavi z ostalimi področji zdravstva, na katerih oddelkih je po njihovem 

mnenju zaposlovanje moških bolj zaželeno ter čustva in občutke pacientov ob tem, ko intimno nego in 

intervencije v intimnem predelu izvaja zaposleni nasprotnega spola. 

Metoda 

V raziskavi, ki jo je odobrila tudi Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko in smo jo izvedli 

na ginekološkem, porodniškem, urološkem in travmatološkem oddelku UKC Ljubljana ter na 

ginekološkem, porodniškem, urološkem in travmatološkem oddelku SB Izola, smo razdelili 300 

vprašalnikov trem skupinam sodelujočih: 

• 100 vprašalnikov zaposlenim v zdravstveni negi, vrnjenih je bilo 67, kar predstavlja 67 % 

razdeljenih, 

• 150 vprašalnikov pacientkam, vrnjenih je bilo 123 vprašalnikov, kar predstavlja 82 % razdeljenih, 

• 50 vprašalnikov pacientom, vrnjenih sem dobila 38, kar predstavlja 76 % vseh razdeljenih 

vprašalnikov. 

Anketiranje je potekalo v aprilu in maju 2010. V raziskavi so sodelovali v tem obdobju hospitalizirani 

pacienti. Edino merilo vključevanja anketiranih je bilo njihovo prostovoljno sodelovanje. Anketirani 

179

so vprašalnike vrnili v zaprtih kuvertah na enak način, kot so jim bili posredovani. Skupaj sem dobila 

vrnjenih 228 vprašalnikov, kar predstavlja 76 % vseh razdeljenih vprašalnikov. 

Rezultati 

Rezultati so pokazali, da je polovici anketiranih zaposlenih ob tem, ko negujejo paciente, ki niso istega 

spola kot so sami, občasno neprijetno ali občasno občutijo nelagodje. Tretjina zaposlenih ob intimni 

negi pacientov nasprotnega spola občasno doživlja občutke sramu, tretjina pa jih je ravnodušnih. Pri 

pacientih, ki jih negujejo, največkrat opažajo sram (odgovor občasno so navedli v 65,7 %), nelagodje, 

neprijetnost, napetost. Pacienti pa zelo redko zavrnejo pomoč pri intimni negi zaposlenega 

nasprotnega spola (pogosto v 1,5 %, nekajkrat v 13,4 %, zelo redko v 17,9 %). Od tistih anketiranih, ki 

so zaposleni na oddelkih, kjer zdravijo paciente nasprotnega spola, jih je 54,8 % odgovorilo, da jih 

pacienti za pomoč zelo verjetno prosijo takrat, ko pomoč potrebujejo, v 60 %, če se ne morejo umiti 

sami, in v 50 %, če preveč trpijo. Tudi pacienti obeh spolov ob tem, ko jih negujejo zaposleni v 

zdravstveni negi, ki so nasprotnega spola, občasno občutijo nelagodje (tako pacientke kot pacienti v 40 

%) in neprijetnost (tretjina vseh), dobrih 30 % navaja občasen občutek sramu. Imajo pa pacienti pri 

ostalih občutkih manj negativnih stališč, če intimno nego izvaja zdravstvenik, kot če jo izvaja 

medicinska sestra. Pri pacientkah je ravno obratno. Sicer pa so oboji pri teh vprašanjih velikokrat 

odgovarjali z nevtralno oceno. 

O zaposlovanju moških v zdravstveni negi imajo anketirani zaposleni pozitivno mnenje, ker je delo 

fizično naporno (66,7 %) in ker se zaposleni v mešanih kolektivih bolje razumejo (53,8 %). V 56,3 % 

se ne strinjajo, da so moški v zdravstveni negi primerni le za oddelke, kjer se zdravijo moški pacienti, 

pri tehničnih opravilih (63,5 %) oziroma le kot pomoč pri opravljanju težjih fizičnih del, kot so 

transport, dvigovanje, obračanje pacientov (59,1 %). Absolutno zavračajo predsodke, da so poklici v 

zdravstveni negi primerni le za ženske, da moški ne razumejo pacientov tako kot ženske, nasprotujejo 

tudi trditvi, da moški veljajo za manj nežne kot ženske. 

Približno polovica vprašanih zaposlenih meni, da je zaposlovanje moških v ginekologiji in 

porodništvu ravno tako zaželeno kot na drugih oddelkih, vendar ne toliko zaradi potrebe po fizični 

moči. Edina omembe vredna razloga proti zaposlovanju moških v tej panogi je možna nesproščenost 

pacientk, ko jih negujejo (oziroma bi jih negovali) moški zdravstveni tehniki in zdravstveniki, ter sram 

porodnic, ko se morajo razgaliti pred drugimi moškimi. 

Med oddelke, kjer je zaposlovanje moških najbolj zaželeno, so zaposleni na prvo mesto največkrat 

postavili reševalno postajo, potem nevrološke, travmatološke in internistične oddelke ter urgentne 

oddelke. Najmanj zaželeni po mnenju zaposlenih v zdravstveni negi so moški na ginekoloških in 

porodniških oddelkih. 

Največ zaposlenih meni, da so moški zelo primerni za dela, kjer je potrebna večja fizična moč 

(transport, dvigovanje, obračanje pacientov ipd.), sicer pa kar v 64 % odgovarjajo, da so moški v 

zdravstveni negi enako primerni za vsa opravila kot njihove ženske kolegice. Več kot polovica jih 

meni, da so moški zelo primerni tudi za tista dela, »kjer je potrebna odločna beseda«. 

Tako pacientke kot pacienti imajo o zaposlovanju moških v zdravstveni negi pozitivno mnenje. Enako 

kot zaposleni menijo, da zato, ker je delo fizično naporno in zaradi boljšega medsebojnega 

razumevanja mešanih kolektivov. Da bi bili moški primerni le za oddelke, kjer se zdravijo moški, 

nasprotuje slaba polovica pacientk in 61 % pacientov. Polovica pacientk in 64 % pacientov nasprotuje 

trditvi, da bi bili moški primerni za oddelke, ki so bolj tehnične narave. 

Da so moški v zdravstveni negi enako kot drugod zaželeni tudi na ginekoloških in porodniških 

oddelkih, meni 65 % pacientk in 71 % pacientov. Polovica pacientk in 40 % pacientov bi jih tja 

zaposlila zaradi potrebe po fizični moči tudi na teh oddelkih. Kot edini možni razlog proti 

zaposlovanju moških v zdravstveni negi na ginekoloških oddelkih 18 % pacientk in 26 % pacientov 

meni, da se pacientke ne počutijo sproščene, če jih neguje moška oseba (dobrih 40 % obojih se s tem 

ne strinja). 

Podobno je s porodniškimi oddelki: da so moški zaželeni tudi tam, se strinja 64 % pacientk in 62 % 

pacientov. Četrtina obojih je mnenja, da moški zdravstveniki za zaposlovanje v porodnišnicah niso 

primerni, ker bi bilo porodnice sram razgaljenja pred drugimi moškimi, v večini pa zavračajo možnost, 

da bi se partnerji pacientk zaradi moških v zdravstveni negi lahko počutili odrinjene ali bi to pri njih 

sprožilo ljubosumje. 

180

Tudi pacienti so med oddelke, kjer je zaposlovanje moških bolj zaželeno, postavili na prvo mesto 

reševalne postaje, na drugo mesto urgentne oddelke, potem nevrološke, travmatološke, internistične 

oddelke, najmanj zaželeni pa so po mnenju pacientk in pacientov moški na ginekoloških in 

porodniških ter na pediatričnih oddelkih. 

Tri četrtine pacientk in 62 % pacientov meni, da so moški primerni za dela, kjer je potrebna večja 

fizična moč, dobrih 60 % pa, da naj bi bili enakopravni pri vseh delih z medicinskimi sestrami. 

Približno polovica bi moške postavila na delovna mesta, kjer je potrebna odločna beseda (umirjanje 

pacientov) in k tehničnim opravilom, 40 % pacientov in le četrtina pacientk pa je mnenja, da je 

vodenje timov in zdravstvenih zavodov tisto delo, ki je najbolj primerno za moške v zdravstveni negi. 

Razprava 

Z empirično raziskavo smo ugotovili, da je polovici anketiranih zaposlenih ob tem, ko negujejo 

paciente, ki niso istega spola, kot so sami, občasno neprijetno ali občasno občutijo nelagodje. Čeprav 

pri pacientih, ki jih negujejo, zelo pogosto opažajo sram, je zelo malo pacientov nasprotnega spola 

odklonilo njihovo pomoč pri intimni negi, nekaj več jim ni zaupalo svojih težav v intimnem področju. 

Menijo, da pacienti ne glede na spol negovalnega osebja zaprosijo za pomoč, kadar jo potrebujejo, 

kadar se ne morejo umiti sami oziroma če trpijo. 

So pa zaposleni v veliko večjem odstotku odgovorili, da pri izvajanju intimne nege pri pacientih 

opažajo sram, nelagodje, neprijetna občutja, kot pa to opisujejo sami pacienti (doživljanje občutka 

sramu 'včasih' je navedlo približno 30 % pacientk in pacientov). Bolj verjetna razlaga se mi zdi, da je 

tudi v anonimnih anketah pacientom neprijetno priznati svoje občutke (s čimer bi lahko pojasnili tudi 

veliko število manjkajočih odgovorov) ali pa o njih sploh ne razmišljajo, kot pa da zaposlene 

medicinske sestre in zdravstveniki slabo opazujejo in ocenjujejo. 

Pacientom je manj neprijetno, če jih negujejo medicinske sestre, kot če jih negujejo zdravstveniki, iz 

česar lahko sklepam, da je moškim mnogo bolj neprijetno sleči se pred moškimi kot pred ženskami. 

Imajo pa pacienti pri ostalih občutkih manj negativnih stališč, če intimno nego izvaja zdravstvenik, kot 

če jo izvaja medicinska sestra. Pri pacientkah je ravno obratno. Sicer pa so oboji pri teh vprašanjih 

velikokrat odgovarjali z nevtralno oceno. 

O zaposlovanju moških v zdravstveni negi imajo anketirani zaposleni pozitivno mnenje, ker je delo 

fizično naporno in ker se zaposleni v mešanih kolektivih bolje razumejo. Glede na rezultate raziskave 

pa zaposleni niso povsem prepričani, da zmorejo moški ravno toliko sočustvovanja in empatije kot 

ženske. Rezultat je gotovo posledica prepričanja, da moški svojih čustev ne pokažejo. 

Tako pacientke kot pacienti imajo o zaposlovanju moških v zdravstveni negi pozitivno mnenje, kar 

velja tudi za ginekološke in porodniške oddelke. Mnenja so, da je edini možni razlog proti 

zaposlovanju moških v zdravstveni negi na ginekoloških oddelkih nesproščenost pacientk, ko jih 

neguje moška oseba. Zanimivo je, da se 11 % pacientk in 15 % pacientov strinja, da moški ne 

razumejo ženskih težav. V preteklosti bi bil ta odstotek verjetno višji, v času, ko se podira meja med 

»ženskim in moškimi svetom«, pa se oba spola zbližujeta tudi na čustvenem področju in ženske težave 

niso več »tabu tema« za moške. 

Največ anketiranih je mnenja, da so moški v zdravstveni negi zelo primerni za dela, kjer je potrebna 

večja fizična moč, v več kot 60 % pa menijo, da naj bi bili pri vseh delih enakopravni z medicinskimi 

sestrami. Približno polovica tako zaposlenih kot pacientov bi moške postavila na delovna mesta, kjer 

je potrebna »odločna beseda« – očitno menijo, da je ženske nimamo dovolj. Med oddelke, kjer je 

zaposlovanje moških bolj zaželeno, so tako zaposleni kot pacienti na prvo mesto postavili reševalne 

postaje, na drugo mesto zaposleni nevrološke, travmatološke, internistične oddelke (pacienti pa 

urgentne oddelke), najmanj zaželeni pa so moški na ginekoloških, porodniških ter pediatričnih 

oddelkih. 

Z dobljenimi raziskovalnimi podatki smo tako v celoti dobili odgovore na zastavljena raziskovalna 

vprašanja. 

Zaključek 

V zdravstveni negi se zaposluje vedno več moških, konec leta 2009 jih je bilo že 1896, kar je 

predstavljalo 11,2 % vseh zaposlenih v zdravstveni negi. Ob tem se podirajo stereotipi, da so poklici v 

zdravstveni negi ženski poklici. 

181

Z empirično raziskavo v okviru diplomske naloge smo želeli raziskati, kaj o tem menijo pacienti in 

zaposleni v zdravstveni negi. Kljub nekaterim negativnim stališčem, saj zaposleni pri svojem delu 

vdiramo v osebni in intimni krog pacientov, še posebej to velja takrat, ko izvajamo intimno nego in 

intervencije v intimnem področju, so vsi zelo naklonjeni enakopravnosti spolov v zdravstveni negi. 

Res mnogi menijo, da so potrebni tudi zaradi fizično napornega dela, a so si ob tem enotni, da moški 

niso nič manj kot njihove ženske kolegice nežni, skrbni, sočutni. Pacienti so zapisali, da je bistvo 

predanost in zavzetost do dela, ne pa spol. Menijo, da bi za zaposlovanje v zdravstveni negi moral biti 

pomemben kriterij človekova osebnost, sočutnost, zmožnost empatije, strokovnost, nikakor pa ne spol. 

Rezultati in mnenja anketiranih kažejo, da bi morali v večji meri poskrbeti, da bi pacienti lahko izbirali 

med izvajalci zdravstvene nege, tako po spolu kot po starosti in ostalih značilnostih. O tem nas 

prepričuje tudi mnenje iz ankete, ki se glasi: »Lepota in moč sta v raznolikosti.« Morda bo v 

prihodnosti možnost izbire izvajalca zdravstvene nege tudi merilo, po katerem bi pacienti izbirali 

zavod, kjer bi se želeli zdraviti. 

Seznam virov 

Anja. Dovoli mi da diham [online]. http://www.ifeelpsychology.com/2008/12/dovoli-mi-da-diham/ 

. 

Brnot N. Mednarodni dan medicinskih sester 2010 [online]. 

https://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3110 . 

Klemenc D. Komunikacija kot element kakovostne zdravstvene obravnave z vidika etičnih načel in 

pacientovih pravic. In: Filej B, Kaučič BM, Lahe M, Pajnkihar M. 1. simpozij zdravstvene in babiške 

nege z mednarodno udeležbo: Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in 

babiške nege: zbornik referatov in posterjev. Maribor 2006. Maribor: Društvo medicinskih sester, 

babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 43–47. 

Rungapadiachy DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy, 2003. 

Ule M. Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005: 217. 

182

143C 

Identifikacija modelov in stilov vodenja na področju zdravstvene nege 

Identification of models and styles of leadership at leaders in nursing 

Ani Jalen, dipl. m. s. 


pred. mag. Boris Miha Kaučič 

Visoka šola za zdravstvene vede Slovenj Gradec 

Visokošolsko središče Novo mesto, Visoka šola za zdravstvo Novo mesto 

doc. dr. Bojana Filej 

Visokošolsko središče Novo mesto, Visoka šola za zdravstvo Novo mesto 

ani.jalen@gmail.com 

Izvleček 

Izhodišča: Model vodenja izhaja iz osnovne ideje, kako zaposlene motivirati za čim boljše delo, stil 

vodenja pa se nanaša na določen vzorec vedenja, ki ga uporablja vodja. 

Metode: Raziskava je temeljila na deskriptivni in kavzalno-neeksperimentalni metodi empiričnega 

raziskovanja. Kot instrument smo uporabili anketni vprašalnik, ki je bil razdeljen v štiri tematske 

sklope. Med vodje in zaposlene v zdravstveni negi v Splošni bolnišnici Jesenice smo razdelili 280 

anketnih vprašalnikov, vrnjenih je bilo 137, kar predstavlja 48,9-odstotno realizacijo vzorca. 

Cronbachov Alpha koeficient posameznih delov vprašalnika je presegal prag 0,6. Za statistično 

obdelavo podatkov smo uporabili SPSS 15.0. 

Rezultati: Anketirane osebe so opredelile prisotnost transformacijskega modela vodenja kot najbolj 

prisotnega, saj naj bi bil zastopan, po mnenju vodij, v 48,89 %, po mnenju zaposlenih pa v 41,55 %. 

Pri stilih vodenja so vodje ocenili kot najbolj prisoten zavzeti stil (27,71 %), zaposleni pa združevalni 

stil 26,19 %. Stopnjo timskega sodelovanja so vodje ocenili s povprečno vrednostjo 4,26 na Likertovi 

lestvici od 1 do 5, zaposleni pa s povprečno vrednostjo 3,97. 

Razprava in zaključki: Rezultati raziskave kažejo na visoko zastopanost transformacijskega in 

zadovoljivo prisotnost transakcijskega modela vodenja, kar je v nasprotju s pričakovanji in podatki iz 

literature. Pri modelih vodenja ni bilo razhajanja v mnenju vodij in zaposlenih, saj so vsi ocenili, da je 

največkrat prisoten transformacijski model. Identifikacija stilov vodenja je vrnila razmeroma 

homogene odgovore, saj ni bilo večjih razlik med štirimi vrstami stilov. Vodje so kot najbolj zastopan 

stil prepoznali zavzetega, zaposleni pa združevalni stil. Ocena timskega sodelovanja je dobra, tudi v tej 

kategoriji so vodje ocenili višjo stopnjo timskega sodelovanja kot zaposleni. 

Ključne besede: zdravstvena nega, vodenje, modeli vodenja, stili vodenja, timsko delo 

Abstract 

Introduction: The management model begins with a basic idea as to how to motivate the employees 

for the best work, while the management style applies to a specific behavior pattern used by manager 

when working with people. 

Methods: The research was based on the descriptive and causal-non-experimental method of empiric 

research. A questionnaire was used as the research tool, which was divided into four sections. 280 

questionnaires were distributed to the managers and employees of the Jesenice General Hospital, out 

of which 137 were returned, which is 48,9 % sample realization. The Cronbach Alfa coefficients of 

individual segments of the questionnaire exceeded 0,6, which already represents an acceptable level of 

sample reliability. SPSS 15.0 was used for the statistical analysis. 

Results: The managers and the employees defined the presence of the transformational management 

model as the prevalent model, since it is said to be represented by 48,89 % of the managers and 41,55 

183

% of the employees. 21,71 % of the managers estimate that the dedicated style is most prevalent, while 

26,19 % of the employees believe that the integrated style is prevalent. The managers rated the level of 

teamwork with medial rating, giving it 4,26 on the 1 to 5 Likert scale. The employees gave a medial 

rating of 3,97. 

Discussion and conclusions: Contrary to our expectations in regard to the literature, the research 

results indicate significant prevalence of transformational and satisfactory presence of transactional 

management styles. There were no discrepancies in the opinion of managers and employees in regard 

to the management models since everyone believes that the transformational model is most prevalent. 

Management style identification gave relatively homogenous responses since there were no significant 

differences between the four management styles, with the managers recognizing the dedicated style as 

the most prevalent, while the employees recognized the integrated style. The assessment of teamwork 

is good, with the managers awarding the teamwork with a higher rating that the employees. 

Key words: health care, leadership, management models, management styles, team work 


Vodenje je kompleksen pojav, ki ga lahko opazujemo iz različnih zornih kotov, teoretičnih izhodišč in 

konceptov. Posledica te kompleksnosti je mnoštvo različnih pristopov, ki poskušajo celovito pojasniti 

fenomen vodenja (Ovsenik in Ambrož, 2006). 

Vodenje je sposobnost vplivanja, spodbujanja in usmerjanja zaposlenih k želenim ciljem (Možina, 

1994). Bohinčeva (1997) navaja, da v sistemih zdravstvene nege vodilne medicinske sestre načrtujejo, 

organizirajo in kontrolirajo procese zdravstvene nege v interakciji z ostalimi procesi, zato pa so nujno 

potrebna dodatna menedžerska znanja in veščine, ki jih morajo pridobiti v formalni obliki 

izobraževanja. 

Skela Savič in Pagon (2007) ugotavljata, da bo v delovnih okoljih potrebnih veliko sprememb pri 

vodenju posameznika, tima in organizacije, saj raziskave organizacijske kulture kažejo predvsem na 

hierarhično usmerjenost slovenskih bolnišnic, kjer je timsko delo slabo razvito in sta v ospredju 

individualizem in hierarhija, kontrolno vodenje pa se uporablja v večjem deležu kot fleksibilno. Za 

vodje v slovenskem zdravstvu so izbrani posamezniki, ki so v prvi vrsti dobri strokovnjaki in nimajo 

dodatnih znanj za vodenje, zato se srečujemo s specifično zastarelostjo vodenja. 

Vodilni v sodobnih učečih se organizacijah spoznavajo, da za uspešno vodenje ni potreben le visok 

formalni status v organizacijski hierarhiji, ampak vse bolj tudi osebnostni vidik tistega, ki vodi 

zaposlene (Dimovski, Peterlin in Penger, 2008). Po mnenju Kaučiča (2009) mora imeti dober 

zdravstveni menedžer poleg usposobljenosti za vodenje tudi znanja, ki mu omogočajo razumevanje 

vedenja posameznikov in skupin v organizaciji. 

Modeli vodenja 

Brayman (1992; povz. po Northouse, 2007) pravi, da je transformacijsko vodenje del nove vodstvene 

paradigme, ki poudarja karizmatične in čustvene elemente vodenja. Bass in Riggio (2006; povz. po 

Northouse, 2007) predvidevata, da je vzrok priljubljenosti transformacijskega vodenja v metodah 

notranjega motiviranja in poudarjanju osebnega razvoja zaposlenih. 

Transakcijsko vodenje izhaja iz tradicionalnega pogleda na vodenje – moč in avtoriteta nad 

podrejenimi in uporaba moči za doseganje ciljev. Glavna značilnost tega stila vodenja je, da se 

osredotoča na probleme in napake (Firth-Cozens in Mowbray, 2001). 

Vodenje brez vajeti je način, ko vodja prepušča odločitve zaposlenim, se izogiba odgovornosti, ne daje 

povratnih informacij in se ne ukvarja s potrebami zaposlenih (Northouse, 2007). 

184

Stili vodenja 

Kovač, Mayer in Jesenko (2004) navajajo, da je stil vodenja relativno trajen vzorec vplivanja na ljudi z 

namenom vzajemnega doseganja postavljenih ciljev. Stil vodenja sodelavci doživljajo in zaznavajo 

celostno in subjektivno ter s tem o njem oblikujejo svojo osebno vrednostno sodbo. 

Timsko delo in vodje timov 

Uspešni timi so tisti, katerih rezultati presegajo seštevek znanja, sposobnosti in strokovnosti 

posameznih članov. V takih timih sodelavci delajo skupaj bolje in uspešneje, prihaja do novih, 

drugačnih, boljših in uspešnejših rešitev in rezultatov (Brajša, 1995). 

Vodja tim vodi in usmerja njegove člane, razvija in ohranja uspešno timsko sodelovanje, zagotavlja 

optimalno komunikacijo in kakovost medsebojnih odnosov v timu, spodbuja medsebojno prilagajanje 

članov, pomaga prepoznati, ubesediti in popravljati medsebojno doživljanje članov tima, tim usmerja 

k pravim ciljem in povezuje individualne aktivnosti članov tima v celoto (ibid.). 

Metode 

Raziskava je temeljila na deskriptivni in kavzalno-neeksperimentalni metodi empiričnega 

raziskovanja. 


1. Kateri model in stil vodenja uporabljajo vodje v zdravstveni negi v Splošni bolnišnici Jesenice? 

2. Kako zaposleni ocenjujejo modele in stile vodenja neposrednega vodje v zdravstveni negi? 

3. Kakšna je ocena stopnje timskega sodelovanja v zdravstveni negi? 

Instrumentarij 

Kot instrument smo uporabili anketni vprašalnik, s katerim smo identificirali modele in stile vodenja 

ter ugotavljali stopnjo timskega sodelovanja. Prvi sklop se je nanašal na modele vodenja, drugi na stile 

vodenja in tretji na timsko sodelovanje. Anketirani so trditve ocenili po Likertovi lestvici od 1 do 5, 

pri čemer je 1 pomenilo, da se s trditvijo sploh ne strinjajo, 5 pa, da se s trditvijo zelo strinjajo. Za prvi 

in drugi sklop trditev v anketnem vprašalniku smo uporabili vprašalnik, ki ga je razvil Kaučič (2009), 

za tretji sklop pa trditve iz anketnega vprašalnika, ki sta ga razvila Kaučič in Pagon (2006). 

Vzorec 

Uporabili smo nenaključni priročni vzorec. Vanj so bili vključeni vsi vodje in zaposleni na področju 

zdravstvene nege v bolnišnici. Raziskava je potekala v Splošni bolnišnici Jesenice od 5. 5. do 10. 5. 

2010. Pred izvedbo raziskave smo pridobili soglasje vodstva Službe zdravstvene nege. Vodjem 

zdravstvene nege smo razdelili 15 vprašalnikov, vrnjenih smo dobili 12, kar predstavlja 80-odstotno 

realizacijo vzorca. Zaposlenim smo razdelili 265 vprašalnikov, od katerih jih je bilo vrnjenih 125; 

slednje predstavlja 47-odstotno realizacijo vzorca. 

Obdelava podatkov 

Modeli vodenja in dimenzija timskega dela so bili izračunani na osnovi združitve pripadajočih trditev 

po metodi Teeri, Välimäki, Katajisto in Leino-Kilpi (2008). Primerjava modelov vodenja in dimenzije 

timskega dela med sodelavci in vodstvenim kadrom ter glede na doseženo izobrazbo je bila izračunana 

s t-testom za neodvisne vzorce. Statistična analiza je bila izdelana s programom SPSS 15.0. Vsi 

izračunani Cronbach alfa koeficienti so presegali prag 0,6, ki že predstavlja sprejemljivo stopnjo 

zanesljivosti vzorca (Bullinger, Power, Aaronson, Cella in Anderson, 1996). 

Rezultati 

Pri identifikaciji modelov vodenja so vodje opredelili transformacijsko vodenje kot najpogostejše v 

48,9 %, transakcijsko v 33,5 % in vodenje brez vajeti v 17,66 % odgovorov. Kot najpogostejši stil 

vodenja so opredelili združevalni stil v 25,3 %, zadržani v 20 %, zavzeti v 27,7 % in v 26,9 % 

prizadevni stil vodenja. Stopnja timskega sodelovanja je bila s strani vodij ocenjena s povprečno 

vrednostjo 4,26. 

185

Zaposleni so v 41,55 % opredelili vodenje svojih neposrednih vodij kot transformacijsko, 33,9 % kot 

transakcijsko in 24,51 % kot vodenje brez vajeti. 26,1 % zaposlenih je opredelilo stil vodenja svojih 

vodij kot združevalni, 22,6 % zadržani, 25,2 % zavzeti in 25,9 % prizadevni stil. Stopnjo timskega 

sodelovanja so zaposleni opredelili s povprečno vrednostjo 3,9. Statistično pomembno razhajanje smo 

ugotovili v primerjavi mnenj med vodji in zaposlenimi glede vodenja brez vajeti (p=0,002), zavzetega 

stila (p=0,028) in stopnje timskega sodelovanja (p=0,002). Primerjavo rezultatov prikazuje tabela 1. 

Tabela 1: Primerjava ocene modelov in stilov vodenja ter timskega sodelovanja med vodji in 

zaposlenimi v zdravstveni negi 

Vodje 

N = 12 

PV +/- SD 

Zaposleni 

N = 124 

PV +/- SD 

p-vrednost 

Transformacijsko vodenje 4,1333 +/- 1,06969 3,6742 +/- 0,87957 0,093 

Transakcijsko vodenje 2,7917 +/- 0,71377 3,0282 +/- 0,60335 0,204 

Vodenje brez vajeti 1,4167 +/- 0,70173 2,2460 +/- 1,10707 0,002 

Združevalni stil 

3,5417 +/- 0,6811 3,5786 +/- 0,66440 0,855 

Zadržani stil 

Zavzeti stil 

Prizadevni stil 

2,8125 +/- 0,61353 3,0692 +/- 0,67697 0,209 

3,8833 +/- 0,41304 3,4452 +/- 0,66983 0,028 

3,7917 +/- 0,54181 3,5504 +/-0,64312 0,211 

Timsko sodelovanje 4,2692 +/- 0,24655 3,9708 +/- 0,57561 0,002 

Vir: Jalen, 2010 

Razprava 

Glede na podatke, ki jih navaja literatura v zvezi z vodenjem v zdravstvu, pridobljeni podatki naše 

raziskave prijetno presenečajo. Zaposleni v naši raziskavi so zaznali večji delež transakcijskega 

vodenja, kot so ga prepoznale vodje. Transakcijsko vodenje je po mnenju obeh anketiranih skupin 

doseglo drugo mesto. Vodenje brez vajeti je bilo v obeh skupinah zaznano v manjšem deležu, še 

največ pri podskupini zaposlenih s srednješolsko izobrazbo. Identificiranje različnih stilov vodenja je 

vrnilo bolj homogene odgovore, med posameznimi stili ni bilo večjih razlik v dobljenih odgovorih, kar 

pomeni, da vodje uporabljajo vse stile vodenja. Timsko sodelovanje je po mnenju vodij bolj prisotno, 

kot to pri vsakodnevnem delu doživljajo zaposleni. 

Sklep 

Izsledki raziskave – Jalen (2010) – izkazujejo ugodne rezultate na področju modelov in stilov vodenja, 

prepoznanih s strani obeh anketiranih skupin. Dobljeni rezultati nas ne smejo uspavati, ampak je prav, 

da nas spodbudijo k izboljševanju vodenja, medosebne komunikacije in timskega sodelovanja, kjer 

imamo še mnogo manevrskega prostora za izboljšanje kakovosti zdravstvene nege. 

Literatura 

Bohinc M. Menedžment in izobraževanje vodilnih medicinskih sester, Obzor Zdr N. 1997; 31: 247– 

52. 

Bullinger M, Power MJ, Aaronson NK, Cella DF, Anderson RT. Creating and Evaluating Cross- 

Cultural Instruments. In: Spilker B, eds. Quality of Life and Pharmacoeconomics in Clinical Trials. 

Philadelphia: Lippincott-Raven; 1996: 659–68. 

Dimovski V, Peterlin J, Penger S. Razvoj avtentičnega voditeljstva v učeči se organizaciji: Študija 

primera podjetja ACH, d.d. Org 2008; 41 (2): 97–105. 

186

Filej B. Model kakovosti sistema menedžmenta zdravstvene nege: primer menedžmenta glavnih 

medicinskih sester zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodov Slovenije. In: Skela Savič B, Ramšak 

Pajk J, Kaučič BM, eds. Jaz in moja kariera; 4. seminar z mednarodno udeležbo; 25. januar 2008; 

Bled, Slovenija. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego; 2008: 97–118. 

Firth-Cozens J, Mowbray D. Leadership and the quality of care. Qual Health Care; 2001; 10 (Suppl 

II): 113–7. 

Jalen A. Identifikacija modelov in stilov vodenja v zdravstveni negi v Splošni bolnišnici Jesenice 

[diplomsko delo]. Jesenice, Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice; 2010. 

Kaučič BM. Identifikacija gradnikov stilov vodenja in kariernih sider pri vodilnih medicinskih sestrah 

v Sloveniji [magistrsko delo]. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede; 2009. 

Kaučič BM, Pagon M. Dejavniki uspešnega timskega dela v zdravstveni negi. In: Filej B, Kaučič BM, 

Lahe M. eds. Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege: 

Zbornik predavanj in posterjev. 1. simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeležbo; 21. 

september 2006; Maribor, Slovenija. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih 

tehnikov; 2006. 

Možina S. Osnove vodenja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta; 1994/a. 

Northouse PG. Leadership: Theory and Practice. London: Sage Publication, Inc.; 2007. 

Ovsenik M, Ambrož M. Upravljanje sprememb poslovnih procesov. Portorož: Turistica – Visoka šola 

za turizem; 2006. 

Skela Savič B, Pagon M. Model dejavnikov uspešnega izvajanja sprememb v slovenskih bolnišnicah. 

2007; Org. 40 (4): 63–74. 

Teeri S, Välimäki M, Katajisto J, Leino-Kilpi H. Maintenance of patients’ integrity in long-term 

institutional care. Nurs Ethics 2008; 15 (4): 523–35. 

187

143D 

»Delo krepi človeka« – kako zdravi so zaposleni na Kirurški kliniki v 

Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana 

»Work makes us strong« - how healthy are employees of the Division of Surgery, University 

Medical Centre Ljubljana 

Marija Tomažič, dipl.m.s., spec.manag. 

Nika Škrabl, viš.med.ses., univ.dipl.soc.ped. 


Izvleček 

V literaturi različni avtorji ugotavljajo, da je delovno mesto lahko vir tveganja za zdravje. Zdravje 

zaposlenih je tesno povezano z njihovim počutjem na delovnem mestu. V današnjem času izstopajo 

predvsem psihosocialne obremenitve, ki povečujejo negativni stres in težave v duševnem zdravju. 

Avtorici sta želeli ugotoviti, kakšno je zdravstveno stanje zaposlenih in kako je z organizacijsko klimo 

v delovnem okolju. Med vsemi zaposlenimi sta spomladi leta 2010 izvedli dve anketi. Prva je 

ocenjevala zdravje zaposlenih, druga je bila namenjena merjenju organizacijske klime. 

Rezultati so pokazali, da so anketirani v bolniškem staležu nekoliko manj, kot je povprečje v UKC 

Ljubljana, in skoraj enako, kot je povprečje za zaposlene v zdravstveni dejavnosti v Sloveniji. Niso 

zadovoljni z načinom nagrajevanja in napredovanja, organizacijo dela, nejasno razmejitvijo del in 

nalog, vodenjem, komunikacijo in medsebojnimi odnosi. Kljub vsemu pa čutijo pripadnost 

organizaciji in so za delo motivirani. Opisani so predvideni organizacijski ukrepi za izboljšanje 

zdravja in organizacijske klime med zaposlenimi. 

Ključne besede: zdravje na delovnem mestu, promocija zdravja, organizacijska klima, vodenje, 

komunikacija 

Abstract 

Different authors have pointed out that the workplace can also be a source of health risk to the 

employee. The health of employees is closely related to their well-being at work. Work-related 

psychosocial loads are a major problem today. They increase negative stress and may result in mental 

health problems. 

In spring 2010, the authors carried out two questionnaire surveys in order to assess the status of 

employee health and organizational climate in the Division of Surgery, University Medical Centre 

Ljubljana (UMCL). 

The results showed that the number of sick days taken by the employees was below the UMCL 

average and almost equal to the average for the public health service in Slovenia. The respondents 

were dissatisfied with compensation and promotion policies, organization of work, unclear 

demarcation of tasks and responsibilities, communication, and personal relations. Nevertheless, they 

felt loyal to the institution and were motivated for work. Organizational measures that have been 

planned to improve employee health and organizational climate. 

Key words: workplace health, health promotion, organizational climate, leadership, communication 

Uvod 

Zaposlitev in opravljanje dela zagotavlja finančna sredstva, omogoča socialne stike ter daje priložnost 

za ustvarjalnost in kreativnost. V delovnem okolju odrasli preživimo tretjino svojega življenja. Delo, 

ki ga opravljamo, in delovno mesto, kjer delamo, sta izjemno pomembna za zdravje zaposlenih. Delo 

pozitivno deluje na človekovo psihično in fizično počutje, če je primerno organizirano, v primernih 

delovnih pogojih, z ustreznimi pripomočki in napravami in traja primeren čas. Zadovoljstvo z delom 

188

spada k naravnanosti do dela. Primeren način vodenja, organizacija dela, jasna razmejitev del in nalog 

ter natančna navodila za delo so osnova za učinkovito delo in zadovoljstvo delavcev na delovnem 

mestu. Sprotno reševanje konfliktov, zgodnje odkrivanje in preprečevanje nasilja na delovnem mestu 

so temelj pozitivne klime. Upravljanje zdravja na delovnem mestu obsega optimizacijo organizacije 

dela in okolja, promocijo dejavnega sodelovanja vseh vpletenih in podporo za razvoj osebja. 

Promocija zdravja kot naloga menedžmenta pomeni načela in navodila, ki obravnavajo delavce kot 

pomemben dejavnik uspeha, kulturo podjetja in načela vodenja (»Čili za delo«, 

http://www.cilizadelo.si/). Promocija zdravja pri delu je skupno prizadevanje delodajalcev, 

delojemalcev in družbe za izboljšanje zdravja in dobrega počutja ljudi na delovnem mestu. To je 

mogoče doseči s kombinacijo izboljšanja organizacije dela in delovnega okolja, s spodbujanjem 

aktivnega sodelovanja in spodbujanjem osebnega razvoja (The European Network for Workplace 

Health Promotion (ENWHP), http://www.enwhp.org). 

Značilnost dela v bolnišnici je timsko delo in medpoklicno sodelovanje, delo 24 ur na dan in vse dni v 

letu. 

Kirurška klinika 

Kirurška klinika (KK) je del Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) mesto, kjer se 

zdravijo pacienti iz vse države. Tu zdravljenje nadaljujejo bolniki iz regionalnih bolnišnic, ki so tam 

izčrpali možnosti zdravljenja. Sestavlja jo 11 kliničnih oddelkov, Urgentni kirurški blok in Operacijski 

blok. Na KK je 760 bolniških postelj, povprečno je letno hospitaliziranih 27.000 pacientov, zasedenost 

postelj je v povprečju 80 %. 

Na KK je okrog 1700 zaposlenih. Od tega je 19 % zdravnikov, 69 % izvajalcev zdravstvene nege, 

ostali so zdravstveni sodelavci in nezdravstveni delavci. Gre za pretežno ženski kolektiv, 81 % 

zaposlenih je žensk. Največ zaposlenih (45 %) je starih med 26 in 39 let. Med zaposlenimi jih ima 53 

% srednješolsko izobrazbo, 45 % višješolsko, univerzitetno izobrazbo ali več, poklicno šolo ima 1,5 % 

zaposlenih. 

Raziskava o zdravju in zadovoljstvu zaposlenih na Kirurški kliniki 

Metoda dela: Uporabljena je bila kvantitativna metoda dela. Raziskovalni inštrument sta bila anketna 

vprašalnika »Analiza zdravja delavcev« in »Organizacijska klima in zadovoljstvo zaposlenih«. Oba 

vprašalnika sta bila namenjena uporabi v izobraževalne namene programa promocije zdravja »Čili za 

delo«. 

Vprašalnik o analizi zdravja je vseboval demografske podatke, podatke o bolniškem staležu, o 

poškodbah in invalidnosti. 

Vprašalnik o organizacijski klimi in zadovoljstvu zaposlenih je vseboval 41 trditev s področij: 

napredovanje in nagrajevanje, komunikacija, odnosi, organiziranost, vodenje, motivacija in zavzetost 

ter pripadnost organizaciji. 

Anketiranci so na trditve odgovarjali s petstopenjsko lestvico od 1 do 5, kjer ocena 1 pomeni, da se s 

trditvijo anketiranec sploh ne strinja, in 5, da se s trditvijo v celoti strinja. Sledila so vprašanja o 

timskem delu, trpinčenju na delovnem mestu ter spolnem nadlegovanju. Vprašalnik ni vseboval 

demografskih podatkov. Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili SPSS program. 

Vzorec in način anketiranja: Zaposlenim smo v aprilu 2010 posredovali oba anketna vprašalnika. 

Razdeljenih je bilo 1443 vprašalnikov o analizi zdravja in enako število vprašalnikov o organizacijski 

klimi. Anketne vprašalnike so zaposleni vračali en mesec. Vrnjenih je bilo 56 % vprašalnikov o 

zdravju pri delu in 59 % vprašalnikov o organizacijski klimi. 

Namen: Izmeriti organizacijsko klimo in zadovoljstvo zaposlenih ter ugotoviti, kakšno je zdravstveno 

stanje zaposlenih na Kirurški kliniki, kako je z bolniško odsotnostjo, poškodbami in invalidnostjo. 

Cilji: 

• Izvedeti, kako je z zdravjem zaposlenih na Kirurški kliniki in kakšna je organizacijska klima. 

• Skupaj z vodstvom in zaposlenimi izdelati programe, ki bi pomembno vplivali na boljše zdravje in 

počutje zaposlenih ter na kakovost delovnega mesta. 

• Skupaj s svetovalci za promocijo zdravja na delovnem mestu uvajati programe za promocijo 

zdravja in ustvarjati podporno okolje za zdravje zaposlenih. 

• Z načrtovanimi ukrepi prispevati k ozaveščanju o zdravem delovnem in življenjskem slogu ter 

krepitvi zdravja zaposlenih. 

189

• Pridobiti podporo vodstva za zagotavljanje pogojev dela, ki omogočajo zdravo in varno delo ter 

dobro počutje zaposlenih. 

Rezultati 

Analiza zdravja 

Na Kirurški kliniki je na anketo o zdravju pri delu odgovorilo 806 zaposlenih, kar predstavlja 56 % 

anketiranih. Vzorec anketiranih je primerljiv z zaposlenimi na KK. Četrtina anketirancev je starih med 

26 in 39 let, več kot polovica jih ima srednješolsko izobrazbo, zaposleni so za nedoločen čas, s polnim 

delovnim časom. 48 % anketiranih je bilo v letu 2009 v bolniškem staležu. Vzrok za odsotnost z dela 

je bil pri več kot polovici bolezen, v 15 % nega družinskega člana in poškodba v 12 %. 

4 % anketiranih ima status invalida II. ali III. kategorije, večina zaradi težav z lokomotornim aparatom 

in hrbtenico. 

Organizacijska klima in zadovoljstvo zaposlenih na Kirurški kliniki 

Na anketo o organizacijski klimi je odgovorilo 846 zaposlenih, kar predstavlja 59 % anketiranih. 

Vzorec anketiranih je primerljiv z zaposlenimi na KK. 

Analiza vprašalnika »Organizacijska klima in zadovoljstvo zaposlenih« in dobljeni kvalitativni ter 

kvantitativni rezultati (opisne pripombe anketirancev) so pokazali, da so anketirani od sedmih sklopov 

vprašanj najslabše ocenili naslednje sklope: napredovanje in nagrajevanje, komunikacija, vodenje, 

organiziranost in odnosi. Sklopa motiviranost in zavzetost ter pripadnost organizaciji so ocenili bolje. 

Čutijo pripadnost organizaciji, so motivirani in zavzeti za delo. 

Pripadnost organizaciji 

Motivacija in zavzetost 

Vodenje 

Organiziranost 

Odnosi 

Komunikacija 

Napredovanje in nagrajevanje 

Slika 1. Povprečne vrednosti pri trditvah sedmih raziskovanih področij 

Povprečna vrednost trditev raziskovanih področij je 3,32. Rezultati merjenja organizacijske klime 

kažejo, da od 7 merjenih področij anketiranci najslabše ocenjujejo področje zadovoljstva z 

napredovanjem in nagrajevanjem, ki je ocenjeno s povprečno oceno 2,48. Najbolje ocenjujejo 

področje pripadnosti organizaciji in motivacijo ter zavzetost za delo, kar je ocenjeno s povprečno 

oceno 3,37 (Slika 1). 

2,48 

3,15 

3,73 

3,73 

3,39 

3,39 

3,39 

0 1 2 3 4 5 

190

Tabela 1. Najbolje in najslabše ocenjene trditve 

Najbolje ocenjene trditve so iz sklopov: motivacija, zavzetost in organiziranost. Ocenjene so od 4,09 

do 4,31. Vse najslabše ocenjene trditve so iz sklopa napredovanje in nagrajevanje. Ocenjene so od 

2,13 do 2,32. 

Iz opisnih pripomb v anketnih vprašalnikih je razbrati oceno, da medpoklicno sodelovanje ni dobro. 

Opisujejo slabo komunikacijo med vodji in podrejenimi, nimajo pravih navodil za delo, ne vedo 

natančno, kakšne so njihove naloge in kaj sploh je njihovo delo. 

Razprava in zaključek 

Delovno mesto je lahko vir zadovoljstva ali pa tveganja za zdravje. Visok in kakovosten delovni 

učinek je sposoben dosegati le zaposleni, na katerega delovnem mestu je poskrbljeno za zdravje, 

motivacijo, zadovoljstvo, kreativnost in varnost (Vršec, 1993). 

V sedanjem času izstopajo predvsem psihosocialne obremenitve, ki povečujejo negativni stres in 

povzročajo težave v duševnem zdravju. Posebej negativno vplivajo delovne razmere, v katerih 

prevladujejo neustrezen način vodenja, majhna socialna podpora, slabo komuniciranje in pomanjkljivo 

obveščanje, hrupno in nevarno delovno okolje, prevelika količina dela, nenehni časovni pritiski, 

negotovost zaposlitve, šibek nadzor nad lastnim delom in nizka stopnja samostojnosti pri delu, 

trpinčenje in druge oblike nasilja, slaba možnost za usklajevanje delovnih in družinskih obveznosti ter 

pogoste organizacijske spremembe (Delo uglašeno z življenjem, 2009). 

Rezultati analize zdravja zaposlenih na KK so pokazali, da so anketirani v bolniškem staležu podobno, 

kot je povprečje za zaposlene v zdravstveni dejavnosti v Sloveniji. Odsotni so zaradi nege družinskega 

člana, kar je razumljivo, saj gre za pretežno ženski kolektiv. Iz izkušenj vemo, da je odsotnosti zaradi 

bolezni več, so pa evidentirane kot letni dopust ali proste ure. Anketirani s statusom invalida imajo v 

večini težave z lokomotornim aparatom. Gre pretežno za starejše uslužbence, ki jim je treba omogočiti 

delovno mesto, primerno invalidnosti. Eden od vzrokov je preobremenjenost oz. nepoznavanje 

oziroma neizvajanje pravilnih načinov drže telesa pri delu in dvigovanju bremen. Da bi v prihodnje 

ohranjali zdravje delavcev, bo treba poskrbeti za ergonomsko urejena in varna delovna mesta ter 

pripomočke za delo (naprave za dvigovanje pacientov, sodobne bolniške postelje, ergonomsko 

oblikovana pisarniška oprema …), zagotoviti dovolj prostega časa in počitka (prosti vikendi, manj 

nadurnega dela …) in ozaveščati za zdrav življenjski slog. Zaposlenim, ki imajo različne zdravstvene 

težave, je treba omogočiti rehabilitacijo ter ponovno vključitev v delovno okolje in delovne procese. 

Anketirani zaposleni so motivirani za delo in čutijo pripadnost organizaciji. Izražajo nezadovoljstvo z 

nagrajevanjem in sistemom napredovanja, z vodenjem in organizacijo dela. Pojavljajo se primeri 

trpinčenja na delovnem mestu. Osredotočiti se bo treba na zaposlene in razvoj njihovih kompetenc na 

področju skrbi za zdravje, osebnostnega razvoja in komuniciranja. Delo bo potrebno drugače 

organizirati ter vodje opremiti z veščinami komunikacije in vodenja. 

Promocija zdravja je celovit pristop k zdravju, ki s pomočjo usklajenih socialnih in političnih 

dejavnosti ustvarja trdne temelje za izboljšanje in ohranjanje zdravja posameznikov in skupnosti 

191

(Stergar in sod., 2006). Hitro spreminjajoči se svet dela od nas vse bolj zahteva, da delamo učinkovito 

in ustvarjamo visoko kakovost, da smo prilagodljivi, se učinkovito odzivamo na spremembe in se 

nenehno izpopolnjujemo. Samo zdravi in motivirani delavci so lahko dolgoročno kos tem izzivom, 

česar se vse bolj zavedajo tudi delodajalci (Urdih Lazar, 2010). Vodstvo UKCL se zaveda pomena 

zdravih zaposlenih. Podprlo je izobraževanje zaposlenih v programu »Čili za delo« in tako pridobilo 

svetovalce za promocijo zdravja na delovnem mestu. Svetovalci bodo delovali pod okriljem 

Usmerjevalnega odbora za zdravje pri delu, katerega del je tudi vodstvo. 

Spremembe v zdravstvu so potrebne. V središču pozornosti so pacient in njegove pravice. Zdravi in 

zadovoljni zaposleni, dobra organiziranost dela, vodenje ter komunikacija so del zgodbe o kakovosti 

zdravstvenih storitev, zato je nujno, da jih razvijamo. 


Delo uglašeno z življenjem. Ljubljana: UKCL, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa; 

2009. 

Stergar E, Urdih Lazar T, eds. Priročnik za svetovalce za promocijo zdravja pri delu. Ljubljana: 

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa; 2006. 

Urdih Lazar T. Zdravi delavci v zdravih organizacijah. Interno 2010, (3): 12. 

Vršec M. Varnost podjetja. Ljubljana: Viharnik; 1993. 

Čili za delo. Dostopno na http://www.cilizadelo.si/ (27. 2. 2011). 

The European Network for Workplace Health Promotion (ENWHP). Dostopno na: 

http://www.enwhp.org/ (27. 2. 2011). 

192

143F 

Razvoj individualnega dela študenta na klinični praksi na Visoki šoli za 

zdravstveno nego Jesenice 

Development of an individual student work on clinical practice on college of nursing Jesenice 

Karmen Romih, dipl. m. s. 

Marija Mežik Veber, dipl. m. s. 

dr. Simona Hvalič Touzery, znan. sod. 

kromih@vszn-je.si 

Izvleček 

Izhodišča: Dodiplomski študijski program Zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego na 

Jesenicah (VŠZNJ) ob uskladitvi z Bolonjsko prenovo vključuje individualno delo študenta (IDŠ). Pri 

IDŠ se izražata samostojnost in organiziranost pri učenju. Na klinični praksi poteka IDŠ v dveh 

oblikah; v obliki dnevnega IDŠ in v obliki obravnave problema s področja zdravstvene nege ob 

uporabi kritičnega mišljenja. 

Metode: Kvantitativna raziskava je bila v mesecu februarju izvedena med študenti dodiplomskega 

študija Zdravstvena nega VŠZNJ. Podatki so bili pridobljeni s pomočjo anketnega vprašalnika in 

obdelani s statističnim programom SPSS 17.0. Z raziskavo so bila pridobljena stališča do obeh oblik 

IDŠ. 

Rezultati: Ugotovili smo pozitivna stališča študentov do obeh oblik IDŠ na klinični praksi. Srednja 

vrednost, višja od 3, je bila ugotovljena pri trditvah, ki so opredeljevale uporabo kritičnega 

razmišljanja, kreativnost, poglabljanje in nadgrajevanje znanja. Z višjo srednjo vrednostjo so študenti 

pri vseh trditvah opredelili IDŠ v obliki obravnave problema kot obliko dnevnega IDŠ. Študenti si 

namesto IDŠ ne želijo dnevno podaljšati klinične prakse za eno uro. Med izrednimi in rednimi študenti 

ni statistično pomembne razlike v trditvi, da si namesto IDŠ v obliki dnevnega IDŠ želijo podaljšati 

klinično prakso za eno uro (p=0,334). 

Razprava in zaključki: IDŠ v obliki obravnave problema s področja zdravstvene nege pripomore h 

kakovostnejši klinični praksi, študent se uči kritičnega razmišljanja in nadgrajuje svoja znanja. 

Obstoječi obliki IDŠ na klinični praksi bi bilo treba nadgraditi na osnovi pridobljenih rezultatov. 

Podobno raziskavo bi morali izvesti med kliničnimi mentorji, ki so prav tako neposredno vključeni v 

IDŠ na klinični praksi. 

Ključne besede: študent, individualno delo, kritično razmišljanje, zdravstvena nega 

Abstract 

Background: Undergraduate study program of nursing care in the College of Nursing Jesenice that is 

adapted to Bologna reform includes individual student work (ISW). Autonomy and organizational 

skills are part of ISW. There are two of ISW on clinical practice; in the form of a daily ISW and in 

form of problem treatment in nursing care through the use of critical thinking. 

Methods: Quantitative study was conducted in the College of Nursing Jesenice in February 2011, on 

the convenience sample of undergraduate nursing students. Data were collected with a questionnaire 

and treated with statistical program SPSS 17.0. We obtained the views of students towards both types 

of ISW. 

Results: We found positive students' attitudes towards both types of IWS on clinical practice; average 

value higher than 3 was found at statements, that were declaring use of critical thinking, creativity and 

upgrading of knowledge. Higher average value was found in all the statements regarding ISW as 

problem treatment as oppose to daily IWS. Students do not want additional hour per day of clinical 

practice, instead of having ISW. We did not find the statistically significant difference among full-time 

and part-time students in a statement, that they wish to prolong clinical practice for one hour, instead 

of having daily ISW on clinical practice (p=0,334). 

193

Discussion: ISW as problem treatment in nursing care contributes to better quality of clinical practice; 

students learn critical thinking and build their skills. Based on the results, we will improve existent 

types of ISW. A similar survey should be conducted among clinical mentors, who are directly 

involved in ISW on clinical practice. 

Key words: student, individual work, critical thinking, nursing care 

Uvod 

Na klinični praksi študenti razvijajo praktične veščine, znanje in spretnosti za izvajanje zdravstvene 

nege. Študent povezuje pridobljeno teoretično znanje s praktičnim ob uporabi kritičnega razmišljanja. 

Pridobljeno znanje študent nadgradi z IDŠ, ki ga spodbuja k večji samostojnosti, širšemu dojemanju 

zdravstvene nege in ne nazadnje tudi k samoiniciativnosti. 

Visokošolski zavodi za zdravstveno nego nenehno iščejo izboljšave pristopov, s katerimi bi spodbujali 

kritično mišljenje pri študentih. Cilj izobraževanja medicinskih sester je razviti neodvisne 

strokovnjake, pomembne za klinično okolje (Ellerman, Kataoka-Yahiro, Wong, 2006). 

Klinična praksa je pomemben in obvezen del pridobivanja in razvijanja specifičnih strokovnih 

kompetenc zdravstvene nege. Daje priložnost študentom, da prek klinične prakse razvijajo in 

pridobivajo veščine, ki so bistvene pri delu s pacienti, ter da pridobljeno teoretično znanje povežejo z 

delom v učnem okolju (Ramšak Pajk, 2008 cit. po Pivač, 2010). Od študentov na klinični praksi 

pričakujemo čim večjo angažiranost, zanimanje, aktivno vključevanje v delovni proces ter medosebno 

interakcijo z mentorji in ostalimi zaposlenimi v zdravstvu (Webb , Shakespeare, 2008 cit. po Pivač 

2010). 

Sprememba od linearnega pristopa zdravstvene nege k razvijanju (oblikovanju) študenta, ki bo 

uporabljal kritično razmišljanje v vsej kompleksnosti zdravstvene nege, je pomemben napredek v 

izobraževanju medicinskih sester (Ellerman, Kataoka-Yahiro, Wong, 2006). Razvoj veščin kritičnega 

razmišljanja je bistven za kompetentno zdravstveno nego (Tschannen, Aabersold, 2010). 

Zmanjšanje naloge, kot je celovit pregled literature na več manjših obvladljivih segmentov, ki jih 

postopoma nadgrajujemo, je manj zastrašujoče za študenta, a vseeno lahko aktivira višjo raven 

razmišljanja. Združevanje višje ravni razmišljanja ob uporabi komunikacijskih veščin v napisani 

nalogi, ki je kratke vsebine, nudi študentu priložnost za izboljšanje veščin strokovnega pisanja (Luthy, 

Peterson, Lassetter, Callister, 2006). 

Metode 

Opis problema 

Eden izmed pristopov k razvijanju kritičnega razmišljanja v vsej kompleksnosti zdravstvene nege je 

izvajanje IDŠ na klinični praksi. Na VŠZNJ je IDŠ vpeto v klinično prakso v dveh oblikah, odvisno od 

števila dni študenta na klinični praksi na posameznem področju ter vrste področja, kjer študent 

klinično prakso opravlja. Prva oblika IDŠ se dotika dnevnega individualnega dela, kjer klinični mentor 

vsakodnevno študentu poda naslov, študent pripravi nalogo in jo predstavi mentorju, ki jo ovrednoti. 

Druga oblika IDŠ je obravnava problema s področja zdravstvene nege (ZN). Klinični mentor študentu 

dodeli naslov, študent problem s področja ZN obravnava pet dni klinične prakse po vnaprej določenih 

štirih fazah, ki zajemajo: identifikacijo problema s področja ZN, reševanje problema s področja ZN, 

kritično mnenje ter predstavitev problema s področja ZN. Predstavitev problema zdravstvene nege je 

podana tako kliničnemu mentorju kot ostalim študentom na klinični praksi. Z raziskavo smo želeli 

pridobiti stališče študentov VŠZNJ do obeh opisanih oblik IDŠ na klinični praksi. 

Izbrana metoda 

Kot metoda znanstveno-raziskovalnega dela je bila izbrana kvantitativna raziskava. Izvedli smo jo v 

obliki ankete med študenti VŠZNJ, ki je bila anonimna. Študentje so na anketo odgovarjali pisno. Pri 

raziskavi smo se oprli na primarni vir, saj smo podatke zbirali sami. Analiza rezultatov je bila 

opravljena na podlagi primerjave pridobljenih podatkov in sekundarnih podatkov, ki smo jih pridobili 

z namiznim raziskovanjem literature, ki je na voljo. 

Vzorec 

Vzorec je bil neslučajnostni, znotraj tega smo se odločili za priložnostnega. Vanj je bilo vključenih 86 

194

študentov dodiplomskega študija Zdravstvena nega 1, ki so bili v študijskem letu 2010/2011vpisani na 

VŠZNJ; 43 % študentov prvega letnika, 32,6 % drugega in 24,4 % tretjega letnika. Med njimi je bilo 

57 % rednih in 43 % izrednih študentov. Njihova povprečna starost je bila 25,48 let. Najmlajši 

anketiranci so imeli 19 let, najstarejša anketiranka pa 45 let, 72,1 % anketirancev je bilo ženskega 

spola. Med anketiranci je bilo 86 % študentov s predhodno srednješolsko izobrazbo smeri Zdravstvena 

nega. Povprečna ocena opravljenih izpitov študentov do trenutka anketiranja je bila 7,45. 

Instrumentarij 

Podatki so bili pridobljeni s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 3 odprta in 7 zaprtih 

vprašanj ter 13 trditev o stališčih do vsakega od IDŠ, ki smo jih zaradi te raziskave oblikovali na 

VŠZNJ. Trditve so opredeljene s petstopenjsko Likertovo lestvico, pri čemer je 1 pomenilo »sploh se 

ne strinjam«, 5 pa »zelo se strinjam«. Zanesljivost lestvice smo preverili s Cronbach koeficientom α. 

Potek raziskave 

Raziskavo smo izvedli med rednimi in izrednimi študenti VŠZNJ. Potekala je v drugi polovici meseca 

februarja 2011. Ker smo jo izvedli v zimskem izpitnem obdobju, kar pomeni, da študentje niso imeli 

predavanj, smo k sodelovanju v raziskavi povabili tiste, ki so v izbranem obdobju opravljali izpite na 

VŠZNJ. 


Obdelava podatkov je potekala s pomočjo statističnega računalniškega programa SPSS 17.00. 

Uporabljeni so bili osnovni statistični parametri (descriptives, frequencies). Pri poglobljeni analizi 

podatkov smo uporabili univariatne metode; t-test za neodvisne vzorce. Statistične značilnosti smo 

preverjali s 5 % tveganjem (p= 0,05). Za trditve smo izračunali zanesljivost vzorca na podlagi 

Cronbach koeficienta α. Njegova vrednost znaša 0,860, kar presega prag 0,7, ki na intervalu med 0 in 

1 predstavlja sprejemljivo stopnjo zanesljivosti vzorca (Nunnally, Bernstein, 1994). 

Cilji in namen 

Z raziskavo smo želeli ugotoviti stališče študentov do obeh oblik IDŠ na klinični praksi. Izsledki 

raziskave nam bodo v pomoč pri nadaljnjem razvoju IDŠ na klinični praksi. 

Želeli smo pridobiti odgovore na raziskovalna vprašanja: 

• Ali študenti menijo, da jim obstoječi obliki IDŠ na klinični praksi nudita možnost kritičnega 

razmišljanja? 

• Ali študenti menijo, da jim obstoječi obliki IDŠ nudita možnost povezovanja teorije in prakse? 

• Ali si študenti namesto opravljanja IDŠ na klinični praksi želijo vsakodnevno podaljšati klinično 

prakso? 

Izpostavili smo hipotezo: 

H1 Izredni študenti se bolj kot redni strinjajo s trditvijo, da se namesto dnevne oblike IDŠ 

vsakodnevno podaljša klinična praksa za eno uro. 

Rezultati 

IDŠ v obliki obravnave problema s področja zdravstvene nege (ZN) 

Čas, opredeljen za IDŠ v obliki obravnave problema, naj bi bil pet pedagoških ur, vendar 40,7 % 

študentov porabi za izdelavo IDŠ več časa, 19,8 % pa manj. Študenti v 61,2 % menijo, da je IDŠ težko 

opraviti, ker zahteva veliko časa. 

Srednja vrednost (SV), višja od 3, je bila ugotovljena pri trditvah, ki so opredeljevale uporabo 

kritičnega razmišljanja pri tej obliki IDŠ (SV 3,60; SO 1,21), kreativnost študenta pri pripravi IDŠ (SV 

3,35; SO 1,11), utemeljitev študentovega stališča do obravnavanega problema (3,53; SO 1,17), 

poglabljanje in nadgrajevanje znanja z IDŠ (SV 3,30; SO 1,26), pregled vsaj treh različnih virov 

literature (SV 3,78; SO 1,11) ter IDŠ kot dejavnik, ki študentu omogoča širše dojemanje zdravstvene 

nege (SV 3,15; SO 1,27) in predstavlja dober način povezave teorije s prakso (SV 3,20; SO 1,22). 

Študenti so s SV 3,35; SO 1,22 ocenili trditev, da je IDŠ dejavnik, ki pripomore h kakovostni izvedbi 

klinične prakse. 

Trditev, da si namesto IDŠ študent želi vsakodnevno podaljšati klinično prakso za eno uro, je bila 

ocenjena s SV 2,77; SO 1,54. 

195

IDŠ v obliki dnevnega individualnega dela študenta 

Čas, opredeljen za IDŠ v obliki dnevnega IDŠ študenta, je ena pedagoška ura. Dobra polovica 

študentov (55,6 %) potrebuje za izdelavo dnevnega IDŠ več kot eno pedagoško uro. Med študenti je 

bilo 45,3 % takšnih, ki težko opravijo dnevni IDŠ, ker po njihovem zahteva veliko časa, 23,3 % je bilo 

neopredeljenih, 17,5 % pa ni bilo takšnega mnenja. 

S SV, višjo od 3, so študenti ocenili trditve: da z IDŠ študent utemelji svoje stališče do obravnavanega 

problema (SV 3,34; SO 1,16), da IDŠ omogoča uporabo kritičnega razmišljanja (SV 3,19; SO 1,27), 

da je pri IDŠ študent kreativen (SV 3,13; SO 1,15), da študent za pripravo IDŠ pregleda vsaj tri 

različne vire literature (SV 3,24; SO 1,33), da študent z IDŠ poglablja in nadgrajuje svoje znanje (SV 

3,17; SO 1,16) in da IDŠ predstavlja dober način povezave teorije s prakso (SV 3,09; SO 1,16). 

Trditev, da si študent namesto IDŠ želi vsakodnevno podaljšati klinično prakso za eno uro, je bila 

ocenjena s SV 2,65; SO 1,50. V povprečju se izredni študenti bolj strinjajo s trditvijo, da bi namesto 

IDŠ v obliki dnevnega IDŠ klinično prakso vsakodnevno podaljšali za eno uro (M=2,83, SE=0,325) 

kot pa redni študenti (M=2.49, SE=0,195), vendar ta razlika statistično ni pomembna t (71)=0,963, 

p>0,05. Hipotezo tako zavrnemo. 

Trditev, da jim ta oblika omogoča širše dojemanje zdravstvene nege, je bila ocenjena s SV 2.97; SO 

1,14. Podobno je bila ocenjena trditev, da ta oblika IDŠ pripomore h kakovostni izvedbi klinične 

prakse (SV 2,86; SO 1,18). 

Velika večina študentov (91,5 %) meni, da so navodila za izdelavo obeh IDŠ jasna. 

Razprava 

IDŠ na klinični praksi so tako redni kot izredni študenti dobro sprejeli in si namesto njega ne želijo 

podaljšati časa trajanja klinične prakse. Zanimivo je, da ni statistično pomembne razlike med rednimi 

in izrednimi študenti v trditvi, da bi namesto dnevnega IDŠ vsakodnevno podaljšali klinično prakso za 

eno uro. Čeprav jih IDŠ časovno obremenjuje, so se za IDŠ v obliki obravnave problema s področja 

zdravstvene nege opredelili kot za dejavnik, ki pripomore h kakovostni izvedbi klinične prakse. Z IDŠ 

v obliki obravnave problema študenti poglabljajo in nadgrajujejo svoje znanje. In prav s 

poglabljanjem, nadgrajevanjem znanja ob uporabi kritičnega razmišljanja se študent razvija v 

samostojnega in odgovornega zdravstvenega delavca. Z raziskavo, ki je bila l. 2004 izvedena med 

študenti zdravstvene nege na univerzi Hawaii, Manoa, so ugotovili, da študenti v 97 % oblikovanje 

odločitev v zdravstveni negi pojmujejo kot dejavnik, ki najbolj pripomore k učenju kritičnega 

razmišljanja. Kvalitativen del omenjene raziskave pa je pokazal, da so bili pomembni naslednji 

elementi: uporaba holističnega pristopa, prepoznavanje prioritet, ocena vzrokov in rešitev ter tehtanje 

tveganja s pridobitvijo (Ellerman, Kataoka-Yahiro, Wong, 2006). Navedene elemente zasledimo tudi 

pri IDŠ v obliki obravnave problema s področja zdravstvene nege. Pri pripravi IDŠ obeh oblik študent 

pregleda vsaj tri vire literature in je kreativen. Obe obliki IDŠ študenti ocenjujejo kot dober način 

povezovanja teorije s prakso. Pivač (2010) navaja, da je za delo s pacienti pomembna sposobnost 

povezovanja teorije s prakso. 

Zaključek 

Vzorec raziskave je premajhen za posploševanje trditev, služi pa lahko izboljšavam na področju IDŠ 

na klinični praksi in kot iztočnica nadaljnjim raziskavam. IDŠ na klinični praksi bi bilo treba nagraditi 

na osnovi ugotovitev raziskave. Uporaba določenih modelov za učenje kritičnega razmišljanja je 

smiselna že pri učenju v simulacijskih pogojih, torej na kabinetnih vajah. Vsekakor bi bilo treba 

izvesti podobno raziskavo med kliničnimi mentorji, da bi pridobili še njihov njihovo stališče do IDŠ 

na klinični praksi. 

Literatura 

Ellerman CR, Kataoka-Yahiro MR, Wong LC. Logic models used to enhance critical thinking. Journal 

of Nursing Education. 2006; 45: 220–7. 

Luthy KE, Peterson NE, Lassetter JH, Callister, LC. Successfully Incorporating Writing Across the 

Curriculum with Adwanced Writing in Nursing. Journal of Nursing Education. 2006; 48: 54–9. 

196

Nunally JC, Bernstein IH. Psihometric theory. New York: McGraw-Hill; 1994. 

Pivač S. Individualno delo študenta na klinični praksi. In: Skela Savič B, Hvalič Touzery S, Zurc J. 

Kako izboljšati odnos zdravstvenih delavcev v kliničnem okolju in študentov zdravstvene nege do 

gerontologije ter dvigniti strokovni ugled do dela s starejšimi: Zbornik prispevkov z 

recenzijo/interaktivna konferenca z učnimi delavnicami, Jesenice, 9.–10. september 2010. Jesenice: 

Visoka šola za zdravstveno nego; 2010. 

Tschannen D, Aebersold M. Improving Student Critical Thinking Skills Through a Root Cause 

Analysis Pilot Project. Journal of Nursing Education. 2010; 49: 475–8. 

197

PRISPEVKI 

Babištvo 

198

212D 

Vpliv nekaterih plodovih parametrov na pogostost epiziotomij in večjih 

poškodb perineja pri porodnicah v slovenskih porodnišnicah 

The impact of some newborn parameters on the frequency of episiotomy and large perineum 

tears in Slovenian maternity hospitals 

asist. Anže Čeh, ing.zoot.,dipl.bab. 

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ginekološka klinika, Klinični oddelek za perinatologijo 

anze.ceh@kclj.si 

Izvleček 

V Sloveniji je v zadnjih letih opaziti vse večje težnje k zmanjševanju pogostosti opravljanja 

epiziotomij, predvsem pri uporabnicah babiških storitev. Eden od kazalnikov kakovosti obporodne 

babiške skrbi je prav gotovo tudi pogostost epiziotomij in ruptur perineja. Uvod: V prispevku so 

obravnavani morebitni vplivi nekaterih plodovih parametrov, kot so telesna teža in obseg glavice, na 

pogostost epiziotomij in večjih poškodb perineja. V raziskavi bosta uporabljeni deskriptivna in 

kvantitativna metoda. Metode: Avtor se je osredotočil na statistične podatke, pridobljene iz 

Nacionalnega perinatalnega informacijskega sistema republike Slovenije (NPIS) v obdobju petih let 

(2006–2010). Za primerjavo so podani tudi podatki primerljivih evropskih držav. Rezultati: Avtor 

pričakuje, da bodo imeli plodovi parametri (obseg plodove glavice in telesna teža) statistično 

pomemben vpliv na pogostost epiziotomij in večjih poškodb perineja. Prav tako pričakuje statistično 

značilno razliko med slovenskimi porodnišnicami, saj ponekod epiziotomijo odredi in opravi zdravnik. 

Diskusija: Tudi v nekaterih drugih raziskavah (Čeh, Pogorelc, 2009) so bili ugotovljeni statistični 

vplivi obsega plodove glave. Plodova telesna teža ni pokazala signifikantnega vpliva na pogostost 

epiziotomij. Avtorja med drugim tudi navajata, da je možnost za epiziotomijo največja pri 

neelastičnem perineju (33,9 %) in pri pritisku na maternični svod ob iztisu (34,8 %). Po priporočilih 

Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) bi morali odstotek epiziotomij v Sloveniji znižati na 20 %. 

Zavedati se je treba, da samo zniževanje deleža epiziotomij še ne prinese boljših perinatalnih 

rezultatov, temveč lahko poraste delež večjih raztrganin perineja. Zato je potrebno sprejetje dodatnih 

ukrepov, kot so: podaljšanje druge porodne dobe in restriktivno izvajanje stimulacij poroda. 

Ključne besede: Porod, epiziotomija, poškodbe perineja, obseg plodove glavice, plodova teža 

Abstract 

In recent years in Slovenia has seen an increasing trend of the frequency of provided episiotomy. One 

of the quality indicators of perinatal midwifery care is certainly the frequency of episiotomy and 

perineal tears. Introduction: Article discusses possible impacts of certain fetal parameters such as 

newborn weight and head circumference to the frequency of episiotomy and major perineal tears. In 

survey was used a descriptive and quantitative method. Methods: The author has focused on the 

statistical data, obtained from the National Perinatal Information System of Slovenia (NPIS) within 

five years (2006-2010). For comparison, article also presents some data of comparable European 

countries. Results: It’s expected that the fetal parameters (fetal head circumference and body weight) 

has statistically significant impact on the incidence of episiotomy and major perineal tears. It also 

expects a statistically significant difference between the Slovene maternity hospitals, because in some 

hospitals episiotomy has ordered and performed by a doctor. Discussion: In some other studies (Čeh, 

Pogorelc, 2009), were observed statistical impacts of fetal head circumference. While newborn body 

weight showed no significant effects on the incidence of the episiotomy. The authors also argue, that 

inelastic perineum has significant impact on the incidence of episiotomy (33.9 %) and also the fundalpressure 

on the end of the second stage (34.8 %). On the recommendations of the World Health 

Organization (WHO) should be a percentage of episiotomy lower, than 20 %. It’s important to aware, 

that only a lower proportion of episiotomy does not lead to better perinatal outcomes, but may increase 

199

a percentage of major perineal lacerations. Therefore it’s necessary to take additional measures, such 

as: Extension of the second stage of labour and strictly implementing the stimulation of labor. 

Key Words: Labor, Episiotomy, perineal tears, fetal head circumference, newborn weight 

Uvod 

V zadnjem času je opaziti vse večje težnje k zmanjševanju pogostosti opravljanja epiziotomij, 

predvsem pri uporabnicah babiških storitev. Eden od kazalnikov kakovosti obporodne babiške skrbi je 

prav gotovo tudi pogostost epiziotomij in ruptur perineja. Raziskave po svetu opozarjajo k 

racionalnejši uporabi epiziotomije, ki je največkrat izvedena kot preventiva pred poškodbo perineja. 

Zavedati se je treba, da ima babica/babičar pomembno vlogo pri preudarnem razmisleku in odločitvi, 

kdaj naj ta poseg izvede. Epiziotomija je lahko izvedena mediolateralno (proti desni ali levi sednični 

grči) ali mediano (proti anusu). Slednja je bistveno redkejša in bolj tvegana za poškodbe sfinktra 

anusa, zaradi t. i. podaljšanja reza. V Sloveniji je več kot 99,5 % epiziotomij mediolateralnih (NPIS, 

2011). Ko govorimo o pogostosti opravljenih epiziotomij, največkrat mislimo na dejavnike, ki 

vplivajo na odločitev babice, da bo ta poseg opravila. 

Poškodbe perineja med porodom 

Najpogostejše spontane poškodbe, ki jih utrpijo porodnice, so raztrganine perineja (Kettle in sod., 

2007). Poškodbe so posledica sil, ki jih izvaja plodova glavica ob koncu druge porodne dobe na 

notranji del perineja in imajo lahko za porodnico hude posledice. Perinej se običajno poškoduje na 

mestu, kjer je tkivo najtanjše, kar pomeni, da je velika večina poškodb usmerjena proti analnemu 

sfinktru. Poškodbe so lahko usmerjene tudi v smeri proti malim labijam in anteriornemu delu spolovila 

(uretra, klitoris) (Kettle in sod., 2007). 

Poškodbe perineja razdelimo v štiri stopnje (Royal College of Obstetricians and Gynaecologists – 

RCOG 2007). 

• Prva stopnja – poškodba vključuje: Frenulum Labiorum Pudendi, kožo perineja in sluznico vagine, 

brez fascije in mišice; 

• Druga stopnja – poškodba vključuje tudi mišice in kožo perineja; 

• Tretja stopnja – poleg zgoraj naštetih poškodb je poškodovan tudi analni sfinkter. Ta stopnja ima 

tri podstopnje: 3a - poškodovanega je manj kot 50 % zunanjega analnega sfinktra; 3b - 

poškodovanega je 50 % zunanjega analnega sfinktra; 3c - poškodovan je notrajni in zunanji 

sfinkter. 

• Četrta stopnja – raztrganina presredka in analnega sfinktra s poškodbami analnega epitelija. 

Epiziotomija in indikacije za izvedbo 

Kakovost obporodne nege ocenjujemo tudi z deležem perinatalne in maternalne umrljivosti. V 

zadnjem času pa je eden od pomembnih kazalnikov kakovosti tudi odstotek porodniških operacij, med 

drugim tudi delež epiziotomij. Med ostalimi porodniškimi posegi zavzema epiziotomija posebno 

mesto, saj je v nekaterih državah po svetu opravljena prepogosto (Kettle et al., 2007). Včasih je 

epiziotomija veljala za dokaj nepomembno porodniško operacijo in poleg prereza popkovine za 

najpogosteje uporabljen kirurški postopek, danes pa se številni strokovnjaki zavedajo pomembnosti 

tega posega in možnih posledic ter okrevanja (Graham, 1997). V svetu se na tem področju zastavlja 

temeljno vprašanje: Ali izvajanje rutinske epiziotomije res pripomore k zmanjšanju poškodb perineja? 

Carolli in Mignini (2009) se zavzemata za omejeno uporabo epiziotomije in menita, da na tak način 

dosežemo boljše perinatalne rezultate. Labrecque in sodelavci (1997) so mnenja, da se možnost za 

epiziotomijo močno poveča pri izhodnih porodniških operacijah (forceps – za 28,7 %, vakumska 

ekstrakcija – za 28,6 %). Prav tako so epiziotomije pogosteje izvedene pri novorojenčkih s porodno 

težo nad 4000 g in obsegom glave več kot 35 cm. Shiono in sodelavci (1990) ter Angioli (2000) 

ugotavljajo, da so epiziotomije pogosteje izvedene pri zdravnikih z manj kot 10 let delovnih izkušenj. 

Rutinska in restriktivna epiziotomija 

Grozeče poškodbe perineja, do katerih lahko pride v zadnjem delu druge porodne dobe, so glavni 

razlog, da se v svetu še vedno izvajajo t. i. rutinske epiziotomije. Številni avtorji (Carolli in Mignini, 

200

2009; Fritel et al., 2007) so ugotavljali, ali rutinska epiziotomija res pripomore k manjšemu odstotku 

večjih poškodb perineja (III. in IV. stopnje). Študije so pokazale številne prednosti restriktivnega 

pristopa k izvajanju epiziotomije. Ugotovljeno je bilo, da je bilo pri restriktivni uporabi manj obsežnih 

poškodb presredka, manjša incidenca urinske inkontinence ter manj zapletov zdravljenja v sedmih 

dneh (zmanjšanje tveganja za od 12 % do 31 %). Tudi Berghella s sodelavci (2008) v svoji študiji 

ugotavlja, da rutinska epiziotomija ne pripomore k bistvenemu zmanjšanju poškodb perineja in 

nezmožnosti zadrževanja blata. Meni, da bi se bilo treba izogibati rutinskim epiziotomijam. Hartmann 

(2005) pa navaja, da rutinska epiziotomija ne zaščiti ženske pred urinsko inkontinenco in prolapsom 

notranjih rodil od treh mesecev pa do petih let po porodu. 

Upoštevati moramo, da se epiziotomija rutinsko uporablja pri vseh instrumentalnih porodih 

(vakuumska ekstrakcija ploda, kleščni porod), bodisi zaradi zastoja poroda na medeničnem dnu bodisi 

zaradi fetalnega distresa. V omenjenih primerih z epiziotomijo povečajo izhod porodnega kanala in s 

tem olajšajo ekstrakcijo ploda. 

Metodologija dela 

Podatki v članku so bili pridobljeni iz NPIS za obdobje med letoma 2006 in 2010. Vključenih je bilo 

99.160 porodov, pri enoplodni nosečnosti, v glavični vstavi in gestacijski starosti med 37. in 42. 

tednov. Operativno zaključeni porodi (vakuumska ekstrakcija in forceps) lahko vplivajo na pogostost 

epiziotomij, zato niso bili vključeni v raziskavo. Prav tako so bili izključeni porodi, ki so se končali s 

carskim rezom. Zajete so bile prvorodnice in mnogorodnice. Podatki so bili obdelani s pomočjo 

osnovne statistike programskega okolja SPSS v.19, za OS X Snow Leopard. 

Rezultati 

Na podlagi pregleda statističnih podatkov Nacionalnega perinatalnega sistema Slovenije je opaziti 

trend upada pogostosti epiziotomij. V zadnjih petih letih se je odstotek znižal za 2,6 %. Pri tem je 

treba upoštevati, da so v raziskavi zajete prvorodnice in mnogorodnice. Delež večjih raztrganin 

perineja se v zadnjih petih letih ni bistveno spremenil. Tako je delež raztrganin III. stopnje v 

opazovanem obdobju 0,3 % in delež raztrganin IV. stopnje manj kot 0,1 %. 

Glede plodovih parametrov so bili ugotovljeni statistično pomembni vplivi obsega plodove glavice na 

izvedbo epiziotomije. Možnost za epiziotomijo se namreč statistično pomembno (za 15 %) poveča pri 

obsegih plodove glavice nad 35 cm. Povprečni obseg plodove glavice v opazovanem obdobju je znašal 

34,32 cm. 

Plodova telesna teža nima statistično pomembnega vpliva na pogostost epiziotomij, lahko pa v 

nekaterih primerih poveča možnost poškodbe perineja. Povprečna telesna teža novorojenčkov je v 

opazovanem obdobju znašala 3489 gramov. Razlika v teži novorojenčka, ki je bil porojen s pomočjo 

epiziotomije, in tistega brez nje je manj kot 1 % (NPIS, 2011). 

Razprava 

Povezave med večjimi poškodbami perineja in opravljeno epiziotomijo opisujejo tudi drugi avtorji. 

Moini in sodelavci (2008) so ugotavljali povezavo med raztrganinami perineja III. in IV. stopnje med 

dvema skupinama porodnic, pri katerih je ena skupina rodila brez, druga pa z opravljeno epiziotomijo. 

V raziskavo je bilo vključenih 283 prvorodnic ob terminu, z enoplodno nosečnostjo in brez težav v 

nosečnosti. Ugotovljeno je bilo, da je imela skupina porodnic z opravljeno epiziotomijo signifikantno 

višji odstotek poškodb perineja (13,14 % proti 2,05 %). Do podobnih zaključkov je prišel tudi Aytan s 

sodelavci (2005), ki pravi da so poškodbe perineja ob opravljeni epiziotomiji pogostejše za 15,4 %. 

Nekateri drugi avtorji (Labrecque etal., 1997) pa trdijo, da se odstotek poškodb perineja statistično 

značilno poviša ob izvedeni izhodni operaciji. Druge raziskave (Møller Bek, Laurberg, 1992) kažejo 

povečano tveganje za večje raztrganine ob opravljeni mediolateralni epiziotomiji, medtem ko Poen in 

sodelavci (1997) navajajo, da pravočasno izvedena mediolateralna epiziotomija lahko prepreči 

poškodbo analnega sfinktra predvsem pri prvorodnicah. Več študij (Lewis et al., 2008; Aytan et al., 

2005) opisuje, da so glavni dejavniki tveganja za večjo poškodbo perineja operativni zaključek 

poroda, teža novorojenčka nad 4000 g, prvorodnost, predhodna oz. predhodne epiziotomije, inducirani 

porodi in nepravilne plodove vstave. Raztrganine perineja III. in IV. stopnje so lahko zelo nevarne, saj 

v 30–50 % pustijo trajne posledice, ki se kažejo v nezmožnosti zadrževanja blata (Sultan et al., 1994). 

201

Baumann in sodelavci (2007) so ugotovili, da so porodnice s poškodbami analnega sfinktra nekoliko 

starejše od ostalih porodnic (28,4 let; SD = 4,0, v primerjavi z 27,1 let ; SD = 4,5). Poleg tega je porod 

pri porodnicah s poškodbo perineja trajal v povprečju eno uro dlje. Razlike so bile tudi v času 

aktivnega pritiskanja (22 minut v primerjavi z 19 minutami pri porodnicah brez poškodb perineja). 

Ugotovljeno je bilo, da so imeli podobne vplive na poškodbo perineja tudi nekateri plodovi parametri 

(plodova teža nad 3750 g in obseg glavice nad 36 cm). 

V Sloveniji je bila opravljena raziskava (Čeh, Pogorelc, 2009), ki je pokazala, da je odstotek 

epiziotomij signifikantno višji pri porodnicah, pri katerih je bil porod induciran (33,9 %), in pri 

ženskah, pri katerih je porod trajal manj kot 4 ure. Tudi drugi avtorji (Nakai et al., 2006) navajajo, da 

je več opravljenih epiziotomij pri neelastičnem perineju in pritisku na fundus ob koncu druge porodne 

dobe (34,8 %). V nekaterih državah severne in zahodne Evrope so uspeli znižati odstotek epiziotomij 

pod 25 %. Pomembno znižanje deleža epiziotomij bi lahko dosegli tudi v Sloveniji z restriktivno 

uporabo Syntocinona, pa tudi z manj induciranih in stimuliranih porodov. V zadnjih letih se je dolžina 

poroda, predvsem pri prvorodnicah, zelo skrajšala. 

Literatura 

Angioli R, Gomez Marin O, Cantuaria G, O'Sullivan MJ. Severe perineal lacerations during vaginal 

delivery: The University of Miami experience. Am J Obstet Gynecol. 2000; 182 (5): 1083–5. 

Aytan H, Tapisiz OL, Tuncay G, Avsar FA. Severe perineal lacerations in nulliparous women and 

episiotomy type. Eur J Obstet Gynecol Reprod Biol. 2005; 121 (1): 46–50. 

Baumann P, Hammound AO, McNeeley SG, DeRose E, Kudish B, Hendrix S. Factors associated with 

anal sphincter lacerations in 40.923 primiparous women. Int Urogynecol J Pelvic Floor Dysfunct. 

2007;18 (9): 985–90. 

Berghella V, Baxter JK, Chauhan SP. Evidence - based labor and delivery management. Am J Obstet 

Gynecol. 2008; 199 (5): 445–54. 

Carroli G, Mignini L. Episiotomy for vaginal birth. Cochrane Database Syst Rev. 2009; 21 (1): 

CD000081. 

Čeh A. Pogorelc M. Vpliv dolžine poroda in otrokovih parametrov na pogostost epiziotomij med 

prvesnicami in mnogorodkami v Porodnišnici Ljubljana. V: Majcen Dvoršak S (ur.), Kvas A (ur.), 

Kaučič BM (ur.), Železnik D (ur.), Klemenc D (ur.). Zbornik predavanj 7. kongresa zdravstvene in 

babiške nege Slovenije, Ljubljana, 11.–13. maj 2009. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 

Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2009. 

Fritel X, Schaal JP, Fauconnier A, Bertrand V, Levet C, Pigne A. Pelvic floor disorders 4 years after 

first delivery: A comparative study of restrictive versus systematic episiotomy. BJOG. 2008; 115 (2): 

247–252. 

Graham ID. Episiotomy – Challenging Obstetric Interventions. Ottawa: Blackwell Science; 1997; 

157–8. 

Hartmann K, Viswanathan M, Palmieri R, Gartlehner G, Thorp J, Lohr KN. Outcomes of Routine 

Episiotomy. JAMA. 2005; 293 (17): 2141–8. 

Kettle C, Hills RK, Ismail KM. Continuous versus interrupted sutures for repair of episiotomy or 

second degree tears. Cochrane Database Syst Rev. 2007; 4. 

Labrecque M, Baillargeon L, Dallaire M, Tremblay A, Pinault JJ, Gingras S. Association between 

median episiotomy and severe perineal lacerations in primiparous women. CMAJ. 1997; 156 (6): 797– 

802. 

Lewis C, Williams AM, Rogers RG. Postpartum anal sphincter lacerations in a population with 

minimal exposure to episiotomy and operative vaginal delivery. Int Urogynecol J Pelvic Floor 

Dysfunct. 2008; 19 (1): 41–5. 

202

Møller Bek K, Laurberg S. Intervention during labour: Risk factors associated with complete tear of 

the anal sphincter. Acta Obstet Gynecol Scand. 1992; 71 (7): 520–4. 

Moini A, Yari REA, Eslami B. Episiotomy and third and fourth – degree perineal tears in primiparous 

Iranian women. Tehran University of Medical Sciences. Elsevier; 72/2008: 241–2. 

Nakai A, Yoshida A, Yamaguchi S, Kawabata I, Hayashi M, Yokota A, et al. Incidence and risk 

factors for severe perineal laceration after vaginal delivery in Japanese patients. Arch Gynecol Obstet. 

2006; 274 (4): 222–6. 

Poen AC, Felt-Bersma RF, Dekker GA, Deville W, Cuesta MA, Meuwissen SG. Third degree 

obstetric perineal tears: Risk factors and preventive role of mediolateral episiotomy. Br J Obstet 

Gynecol. 1997; 104 (5): 563–6. 

Royal College of Obstetricians and Gynaecologists. The management of third and fourth degree 

perineal tears. London: RCOG, 2007: 29. 

Shiono P, Klebanoff MA, Carey JC. Midline Episiotomies: More harm, than good? Obstet Gynecol. 

1990; 75 (5): 765–70. 

Sultan A, Kamm M, Hudson C, Bartran C. Third degree obstetric anal sphincter tears; risk factors and 

outcome of primary repair. BMJ. 1994; 308 (6933): 887–91. 

Ostali viri: 

Nacionalni perinatalni informacijski sistem Slovenije (NPIS), 2011. 

203

212F 

Etična načela v zdravstveni obravnavi nosečnic 

Ethical principles in maternity service 

Anita Prelec, dipl. m. s., spec. por. zdr. nege 


anita.prelec@kclj.si 

Izvleček 

V prispevku so obravnavana štiri etična načela v zdravstveni obravnavi nosečnic v slovenskem 

zdravstvenem sistemu. Opravljen je kratek pregled strukture in organizacije javnega zdravstva, s 

poudarkom na pravnih in zakonskih osnovah pravic do zdravstvene obravnave. Pravica do varnega 

materinstva izhaja iz Ustave Republike Slovenije. V prispevku bodo predstavljeni tudi drugi 

nacionalni in mednarodni viri, ki obravnavajo pravice pacientov. 

Trenutni podatki kažejo na pojav velike neenakosti pri zagotavljanju zdravstvenih storitev. Glavni 

problemi, ki so trenutno aktualni v obdobju nosečnosti in materinstva, so dvotirni zdravstveni sistem, 

omejena dostopnost do ginekoloških storitev in plačljivost nekaterih storitev. Vzroki za nezagotovljen 

dostop do zdravstvene obravnave so: organizacijski, geografski, finančni in informacijski. 

Predstavljena bo tudi vloga babic v sedanjem sistemu zdravstvenega varstva. 

Na kakovost opravljenih storitev pomembno vpliva informiranje žensk in izbor strokovnjakov, ki 

skrbijo zanje v procesu obravnave. Pri tem so pomembna štiri etična načela, ki predstavljajo tudi 

osnovo za etično razpravo v tem prispevku. Prikazana je interakcija pravičnosti, enakosti in 

dobronamernosti. 

V zaključku so predstavljena priporočila za izboljšanje zdravstvenih storitev nosečnic in zmanjšanje 

ali odpravo trenutnih neenakosti v okviru slovenskega zdravstvenega varstva. 

Ključne besede: nosečnost, etična načela, zdravstveno varstvo žensk, babice 

Abstract 

In this article the four ethical principles are showed within current maternity service in Slovenia. A 

brief overview of the structure and organization of public health service are stated with emphasis on 

legal and regulatory issues. A right to safe motherhood is one of the basic rights resulting from the 

Constitution of the Republic of Slovenia. Some other national and international sources are also 

applied. A detailed account of the current data shows considerable inequities in service provision. The 

main problems, which are currently topical in the maternity service (two-tier health system, access and 

payment for services) are also identified and subjected. They bring more and more inequality. Access 

to services is denied to many women due to geographical, financial or informational issues. The 

limited scope of midwives in the current health system is also presented. 

The quality of services provided important information for women and affects the selection of experts 

in charge of the process of treatment. 

The four principles touch the ethical discussion in this article show how justice, beneficence, 

nonmaleficence and autonomy interact when the issues emerging. 

In conclusion, the recommendations are presented to improve maternity service and reduce or 

eliminate the current inequities in the Slovenian health care system. 

Key words: pregnancy, ethical principles, maternity service, midwives 

Uvod 

Številni avtorji razpravljajo o neenakostih v zdravju in jih dojemajo kot nepravične (Braveman, 

Gruskin, 2003). Prav tako so opredelili neenakosti v zdravju kot razlike, ki so nepotrebne, nepoštene 

204

in nepravične ter se jim je treba izogniti (Braveman, Gruskin, 2003). Baggott (2000) trdi, da je koncept 

enakosti in neenakosti vrednost, ki se sklicuje na to, "kaj bi bilo treba". Ni dvoma, da je pojem 

pravičnosti etično načelo, ki je tesno povezano s človekovimi pravicami (Cook, 1999). Veliko 

pozornosti med raziskovalci in številne študije na področju zdravja žensk raziskujejo socialnoekonomske 

neenakosti v zdravju, te pa so ogromne (Khadr, 2009). Svetovna zdravstvena organizacija 

(v nadaljevanju SZO) v svojem programu »Equity from the start« opozarja na načelo enakosti v 

zdravju že od zgodnjega otroštva (Hertzman, 2009). 

Organizacija zdravstvenega varstva v Sloveniji 

Organizacijo zdravstvenega sistema v Sloveniji ureja Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ministrstvo za 

zdravje, 2004), organizacijo zdravstvenega varstva žensk pa Navodila za izvajanje preventivnega 

zdravstvenega varstva na primarni ravni (Ministrstvo za zdravje, 2002). Ustava Republike Slovenije 

(Državni zbor, 2004) v členu 51 navaja, da »ima vsak pravico do zdravstvenega varstva«. Zdravstveno 

varstvo žensk v času nosečnosti, poroda in v poporodnem obdobju je brezplačno. 

Več avtorjev je analiziralo slovensko zdravstveno varstvo in ugotovilo, da imamo zlasti zaradi 

dvotirnega sistema (zasebno in javno zdravstvo) neenakosti v zdravju tudi v Sloveniji (Macur, 1999; 

Švab, 2000; Kersnik, 2001). Na žalost nimamo na voljo domače literature o neenakosti/nepravičnosti v 

zdravstveni obravnavi nosečnic. 

Etična načela in zdravstvene storitve 

Eden izmed dokumentov, ki govori o etičnih načelih in zdravstvenih storitvah v Sloveniji, je dokument 

Zdravstvena reforma – Enakost, dostopnost, kakovost in učinkovitost (Ministrstvo za zdravje, 2003). 

Kot je razvidno, je doseganje najvišjih standardov pravičnosti eden izmed ciljev te strategije. Skozi 

ves dokument postavljajo načela pravičnosti, dostopnosti, kakovosti in učinkovitosti kot prednostna v 

zdravstveni obravnavi pacientov. Načelo pravičnosti izhaja tudi iz dokumenta SZO Evropska regija 

(1997) »Health 2 - health for all in the 21st century«, ki govori o pravični obravnavi ljudi, v skladu z 

njihovimi potrebami. V mednarodnem pravu o človekovih pravicah je velik poudarek na enakosti, 

avtonomnosti in boju proti diskriminaciji (Cook, 1999). Slovenija je ratificirala kar nekaj mednarodnih 

dokumentov o človekovih pravicah: dokument Združenih narodov o človekovih pravicah, Mednarodni 

pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, 

Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Evropsko socialno listino. 

V ustavi SZO je pravica do zdravja zapisana kot pravica do najvišjega dosegljivega standarda 

telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali hibe (Cook, 1999). 

Evropska konvencija o človekovih pravicah in biomedicini (Svet Evrope, 1999) določa, da so države 

dolžne sprejeti ukrepe za zagotavljanje enakega dostopa do zdravstvenega varstva ustrezne kakovosti, 

glede na zdravstvene potrebe in razpoložljiva sredstva. Na spletni strani Sveta Evrope je razvidno, da 

je Slovenija podpisala konvencijo leta 1999, kar ima lahko daljnosežne posledice za slovenski 

zdravstveni sistem. 

Zdravstveno varstvo nosečnic v Sloveniji 

Zdravstveno varstvo nosečnic je organizirano na primarni ravni zdravstvenega varstva, majhen delež 

predstavlja zasebni sektor. Vsaka ženska ima izbranega osebnega ginekologa, ki skrbi zanjo med 

nosečnostjo, v reproduktivnem obdobju in kasneje. Vendar pa podatki Zavoda za zdravstveno 

zavarovanje (2002) kažejo, da ženske čakajo na preventivne preglede tudi do 6 mesecev. To 

predstavlja velik problem pri mladostnicah (kontracepcija) ali pri ženskah z nenačrtovano nosečnostjo. 

23 % žensk nima izbranega osebnega ginekologa (Zveza potrošnikov Slovenije, 2009). Prav tako 

zdravniki pogosto trdijo, da so preobremenjeni s predpisanim številom žensk (glavarino). 

Babice v Sloveniji delujejo na različnih področjih, kot je navedeno v definiciji poklica babice in v 

skladu z evropsko direktivo 36/2005. Žal pa so omejene v obsegu kompetenc, predvsem na 

predporodnem in poporodnem varstvu. Zakonodaja (Ministrstvo za zdravje, 2002) babicam omogoča, 

da opravijo 5 pregledov pri zdravi nosečnici: v 16., 32., 36., 37. in 38. tednu. Na žalost je babica le 

redko del tima v ginekoloških ambulantah. Glede na zgoraj navedene podatke so zdravstvena 

obravnava nosečnic, dostop do teh storitev in izbira strokovnjaka v Sloveniji pereč problem. 

Strokovno združenje babic prinaša veliko priporočil za izboljšave tudi na Ministrstvo za zdravje. Na 

žalost je babištvo kot stroka še vedno neenak sogovornik. 

205

Neenakosti v zdravstveni obravnavni nosečnic 

Mnogi testi in preiskave, nuhalna svetlina, merjenje dolžine materničnega vratu, dvojni/trojni 

hormonski test, 3 ali 4D ultrazvok, niso na voljo v okviru zdravstvenega zavarovanja. Ti stroški 

vplivajo na dostopnost storitev. Vendar pa je stopnja znanja in razumevanja žensk o namenu preiskav 

nizka. Pojavlja se kar nekaj etičnih in pravnih vprašanj: ali zdrava ženska z zdravo nosečnostjo 

potrebuje te dodatne preiskave? Kaj pa moralna odgovornost zdravstvenih strokovnjakov, ki te 

preiskave svetujejo? Lahko govorimo o pravni odgovornosti, kršenju poklicnega kodeksa in neetičnem 

profesionalnem vedenju? 

Na dostopnost zdravstvenih storitev vplivata dva pomembna dejavnika: informacije o storitvi in sama 

dostopnost. Informacije o izbiri osebnega zdravnika so na voljo prek spletne strani zdravstvenega 

doma ali po telefonu. Dejstvo, da so storitve na voljo na lokalni ravni, da se ne oglašujejo ali da so na 

voljo v zameno za plačilo, pomeni, da je onemogočen dostop veliko ženskam. To je nepravično. Da bi 

imeli pravične storitve, morajo ljudje prejeti natančne informacije in imeti dostop do njih. Glede na 

opisane podatke je očitno, da zdravstvene storitve v Sloveniji niso pravične. Dostop do storitev zajema 

veliko dejavnikov: fizični dostop, dostop do informacij, vključno z informacijami o možnih 

zdravstvenih delavcih in zdravstveni obravnavi. 

Vse ženske imajo pravico do enakih možnosti pri zdravstveni obravnavi. To velja tudi za vse 

novorojenčke. Tisti, ki si jih ne morejo privoščiti, bi morali imeti dostop do brezplačnih storitev. Ena 

izmed teorij razlaga enakost kot pravico do poštenih postopkov in procesov. Načelo avtonomije in 

svobodne izbire sta prav tako pomembna dejavnika v zdravstveni obravnavi. Načelo dobrodelnosti 

pomeni delati dobro in se izogniti škodi. 

Zaključek 

V zaključku so predstavljena priporočila za izboljšanje zdravstvenih storitev nosečnic in zmanjšanje 

ali odpravo trenutnih neenakosti na področju zdravstvenega varstva žensk. 

Ministrstvo za zdravje mora obravnavati pojav neenakosti v zdravstvenih storitvah. Dodeljevanje 

javnih sredstev mora biti pregledno in odprto za nadzor. Babice je treba priznati kot pomembne 

strokovnjakinje v zdravstvenem varstvu žensk in jih vključiti v vse ravni zdravstvenega sistema. 

Informacije o razpoložljivih storitvah v času nosečnosti morajo biti jasne, razumljive in dostopne vsem 

ženskam. Treba je razviti strokovne svetovalne službe za tiste ženske, ki potrebujejo pomoč. 

Prevladujoč biomedicinski model oskrbe ne izpolnjuje socialne potrebe žensk ter ne upošteva 

socialnih in osebnih potreb nosečnic. 

Nekateri prenatalni testi so plačljivi. To je nesprejemljivo in spodbuja večje neenakosti. Država mora 

najti način za reševanje teh neenakosti in o tem tudi javno razpravljati. 

Vsaka ženska ima zakonsko pravico do varnega materinstva. Zdravstveni delavci in skupine 

potrošnikov naj zagovarjajo in se zavzemajo za pravice žensk, predvsem pa za zmanjšanje neenakosti 

dostopa do zdravstvenih storitev. Organizacija slovenskega zdravstvenega sistema prikazuje strukturo, 

ki je manj pregledna in marsikje je zagotavljanje storitev prepuščeno željam in interesom 

strokovnjakov. Ta dejstva negativno vplivajo na dostop žensk do storitev. Bolj odgovorni in pregledni 

načrtovani izdatki v okviru nacionalnega razvojnega načrta so potrebni. Sodelovanje vseh ključnih 

interesnih skupin, in ne le elite strokovnjakov, mora konstruktivno prispevati k temu načrtu. Precejšnje 

nepravičnosti so tudi v zdravstveni obravnavi nosečnic. Slovenija, zdaj večkulturno ozemlje, bi morala 

zagotoviti vsem državljanom pravične možnosti dostopa do teh storitev. Ker smo del Evropske unije 

so nekatere izmed slovenskih storitev izpostavljene tudi zunanjim nadzorom. 

Pomanjkanje informacij pomeni, da številne ženske nimajo dostopa do storitev od samega začetka. 

Razvoj strokovnih služb bo omogočil, da na podlagi razumljivih informacij ženske dosežejo trdne 

odločitve, ki temeljijo na pravih informacijah. 

Nosečnost je veliko več kot biomedicinski proces. Kot je dokazala literatura, je nosečnost tako osebno 

kot družbeno vprašanje. Etična vprašanja so pokazala, da neenakosti v zdravstvenih storitvah v 

206

mnogih primerih ni mogoče sprejeti in so pogosto nepravične, ne delujejo v interesu posameznika, niti 

ne preprečujejo škode. 

Literatura 

Baggott R. Public Health: Policy and Politics. Basingstoke: Macmillan Press; 2000. 

Braveman P., Gruskin S. Defining equity in health. J Epidemiol Community Health. 2003; 57 (4): 


Cook R. Women's Health and Human Rights: The Promotion and Protection of Women's Health 

through International Human Rights Law. Geneva: World Health organization; 1999. Dostopno na: 

http://info.worldbank.org/etools/docs/library/48440/m1s5cook.pdf (22. 2. 2011). 

Državni zbor Republike Slovenije. Ustava Republike Slovenije. Ljubljana: Vlada RS, 2005. 

Svet Evrope. Convention for the Protection of Human Rights and Dignity of the Human Being with 

Regard to the Application of Biology and Medicine: Convention on Human Rights and Biomedicine. 

Bruxelles: European Parliament; 1999. Dostopno na: 

http://conventions.coe.int/Treaty/Commun/ChercheSig.asp?NT=164&CM=&DF=&CL=ENG (20. 2. 

2011). 

Hertzman C. The state of child development in Canada: are we moving toward, or away from, equity 

from the start?. Paedtiatr Child Health. 2009; 14 (10): 673–6. 

Kersnik J., Determinants of customer satisfaction with the health care system, with the possibility to 

choose a personal physician and with a family doctor in a transition country. Health Policy. 2001; 57 

(2): 155–64. 

Khadr Z. Monitoring socioeconomic inequity in maternal health indicators in Egypt: 1995–2005. Inter 

J for Equity in Health. 2009; 8: 38. 

Macur M. Privatisation and the quality of health-care services. Družboslovne razprave. 1999; 15: 50– 

70. 

Ministrstvo za zdravje. Navodilo za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. 

2002. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/_pdf/1998/Ur/u1998019.pdf (10. 2. 2011). 

Ministrstvo za zdravje. Zdravstvena reforma. Ljubljana; Ministrstvo za zdravje; 2003. 

Ministrstvo za zdravje. Zakon o zdravstveni dejavnosti. 2004. Dostopno na: http://www.uradnilist.si/_pdf/2004/Ur/u2004036.pdf 

(10. 2. 2011). 

Ministrstvo za zdravje. Nacionalna strategija kakovosti in varnosti v zdravstvu 2010–2015. 2010; 

Ljubljana: Državni zbor. Dostopno na: 

http://www2.gov.si/upv/vladnagradiva- 

08.nsf/18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54/b077cc2353c9b073c12577e40041b13e/$FILE/NSKVZ. 

pdf.PDF (13. 2. 2011). 

Svet Evrope 1999, Convention for the Protection of Human Rights and Dignity of the Human Being 

with Regard to the Application of Biology and Medicine: Convention on Human Rights and 

Biomedicine, European Parlaiment, Bruxelles. [online] Available from: 

http://conventions.coe.int/Treaty/Commun/ChercheSig.asp?NT=164&CM=&DF=&CL=ENG 

[Accessed on 20 th December 2010]. 

Svetovna zdravstvena organizacija Evropska regija. Health 21 - health for all in the 21st century - 

European Health for all. Geneva: WHO; 2001. 

Švab I., Markota M., Albreht T. The reforms of the Slovenian health care system: from capitalism to 

socialism and back. Zdrav Vestn. 2000; 69 (12): 791–8. 

207

Zavod za zdravstveno zavarovanje. Tradicija solidarnosti in spremembe po meri zavarovancev: 

strateški razvojni program Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (2002–2007). Ljubljana: 

Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije; 2002. 

Zveza potrošnikov Slovenije. Dostopnost do ginekoloških storitev v javni zdravstveni mreži. 

Ljubljana: Zveza potrošnikov Slovenije, 2009. Dostopno na: 

http://www.zps.si/za-medije/izjave-za-javnost-2009/dostopnost-do-ginekoloskih-storitev-v-javnizdravstveni-mrezi.html?Itemid=403 

(15. 2. 2011). 

208

212G 

Vodenje z vidika babiškega tima 

Management team in terms of midwives 

Saša Matko, dipl. babica 

Irena Ovter, dipl. babica 

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ginekološka klinika, Klinični oddelek za perinatologijo 

sasa.matko@t-2.net 

Izvleček 

Babištvo sodi med pomembne profile v zdravstvu in vsak dan dokazuje, kako ključno je imeti dobrega 

vodjo. V okviru rednega izobraževanja za babice v Sloveniji nimamo izobraževanja na temo vodenja; 

to nam po končanem študiju babištva v praksi zelo primanjkuje. Vodenje tima ima samo po sebi velik 

pomen, saj teh znanj in metod babica ne pridobi v času izobraževanja, ampak šele, po lastni iniciativi, 

v okviru podiplomskega študija, ki pa dokazuje, da je znanje o vodenju potrebno, če želimo, da tim 

deluje kot celota. 

Kot se razvija zdravstvo v vseh pogledih, tako se razvija tudi sistem vodenja v vseh zdravstvenih 

organizacijah v Sloveniji. Veliko je bilo že napisanega na temo vodenja zdravstvenih ustanov, prav 

ničesar pa o potrebnih znanjih za babice, kadar imajo možnost prevzeti vajeti vodenja določenega 

oddelka ali celo klinike v okviru svojih kompetenc. Z dobrim vodenjem se kažejo dobri rezultati dela, 

od tega sta odvisna tudi sodelovanje in komunikacija vseh zaposlenih. Dobro vemo, da je še kako 

pomembno, da tim deluje v harmoniji, dejstvo pa je, da je za tovrstne dosežke zaslužen celoten tim z 

dobrim vodjem, v tem primeru babico, ki ima vsa potrebna znanja in veščine s področja vodenja. 

Vodja stalno skrbi za vsa dodatna izobraževanja na tem področju, saj le tako lahko zagotovi kakovost 

svojega vodenja kljub spremembam, ki so v zdravstvu nekaj vsakdanjega; s spremembami moramo iti 

v korak, tako kot je pomemben vsak korak s časom. Da bi babice lahko bile dobre vodje, pa 

potrebujejo sistem izobraževanja, ki jih bo pripravil na njihove nove vloge, nove odgovornosti in 

zasluge; te se bodo kazale tako znotraj kot zunaj zdravstvene organizacije v obliki dobrega, 

kakovostnega in spoštovanja vrednega vodenja. Ob vseh pozitivnih lastnostih, ki jih lahko ima vodja, 

pa se mora zavedati, da je ključ do uspešnega vodenja v izobraževanju. Kljub osebnim 

karakteristikam, ki lahko pripomorejo k dobremu vodenju, je treba vedeti, da se je tega mogoče dobro 

naučiti in potem s pridom izkoristiti tudi v praksi. Ena ključnih lastnosti dobrega vodenja je tudi 

komunikacija, saj vzdržuje dobro delovno vzdušje, to pa je dobra podlaga za kakovostno opravljeno 

delo vseh v timu in s tem tudi vodje. 

Dober vodja ne more delovati sam, mora imeti tim, ki mu zvesto sledi in upošteva njegov način 

vodenja, hkrati pa z njimi išče skupne rešitve, upošteva mnenja in predloge. Le s skupnimi močmi 

lahko pridejo do dobrih rezultatov in s tem posledično do realizacije ciljev, ki so si jih zastavili. 

Znanja na tem področju so zaradi nujnosti stanj v porodništvu zelo potrebna in babice k njim tudi 

stremimo. 

Ključne besede: vodenje in kakovosti dobrega vodje, babiški tim, izobraževanje babic, komunikacija, 

kakovost dela. 

Abstract 

Given the different profiles in health care, midwifery is one of the important profiles, which 

demonstrates every day how important it is to have a good leader. In the normal course of education in 

Slovenia, we do not have education on the topic of leadership, that we after graduating from 

midwifery in practice very scarce. Management team has in itself very important, since these skills and 

methods in training midwives is not obtained, but they can obtain their own initiative in the postgraduate 

study, which proves to be necessary, if we want to work as a team. 

209

As it develops health in all respects, so is developing a system of leadership in health care 

organizations in Slovenia. Much has been written on the topic of management of health institutions, 

nor anything but the necessary skills that they need a midwife, if they are able to take over the reins of 

leadership for all departments or clinics, even within its competence, in their hands. With good 

management, the results show good work, of which depends on the cooperation and communication 

with all employees. We know that it is very important that the team works in harmony, the reality is 

that this block achievements earned by the entire team of good managers, in this case the midwife who 

has all the necessary skills in the field of leadership. He constantly cares for any further education in 

this area, because the only way to ensure the quality of their leadership, despite the changes that are 

commonplace in medicine and the changes to go along, as each is an important step with the times. In 

order to be the midwife of good leaders, however, a system of education that will prepare midwives to 

their new roles, new responsibilities and merits, which will be reflected both within and outside health 

care organizations in the form of successful, quality and respected leadership. Of all the positive 

attributes that any leader should have, has to realize that the key to successful leadership is education. 

Despite the personal characteristics that can contribute to good leadership, it is important to know that 

this is just to really learn and then put to good use in practice. One of the key characteristics of good 

leadership is communication, it maintains a good atmosphere, this is a good basis for quality work 

done by all the team and the heads of their own. 

A good leader can not act alone, must have a team that he faithfully follows and observes his 

leadership style, but with them looking for a solution, taking into account their opinions and 

suggestions, they can only work together to come up with good results and consequently to realization 

of the objectives we set ourselves. 

Key words: leadership and managing, a team of Midwives, midwife training, communication, quality 

of work. 

Uvod 

Babištvo je kot samostojna stroka močno napredovalo na svojem področju, vendar pri izobraževanju 

babic znanj z vidika vodenja primanjkuje. Pomanjkanje znanja s področja vodenja lahko vpliva na 

neenotno delovanje v timu. Posledice pa imajo lahko različne vplive: 

• kakovost dela, 

• izguba časa v primeru nujnosti stanja, 

• nepovezanost tima, 

• izgorelost na delovnem mestu. 

Vodenje tima danes predstavlja izziv za vsakega vodjo. Kljub znanjem, ki jih pridobi diplomirana 

babica v času svojega izobraževanja, študijski program za babice pri nas ne vključuje vsebin o 

vodenju, kar v praksi pogrešamo. 

V tuji literaturi zasledimo model izobraževanja na tem področju in značilnosti takega vodenja. V 

Veliki Britaniji je bila narejena raziskava, kako učinkovito voditi s temi znanji (Leggott, 2003). 

Vsa teoretična znanja, ki jih posameznik, bodoči sodelavec, pridobi v času študija, prispevajo k 

dobremu sodelovanju na deloviščih. Delovanje v duhu timskega dela, reševanje situacij, pravilno 

ukrepanje ob različnih dogodkih ter pravilna komunikacija močno vplivajo na kakovost dela. 

Vodstvene sposobnosti babic imajo velik vpliv na ohranjanje avtonomije in odgovornosti do profesije 

– poklica; pravilno vodenje omogoča prav to. Vodenje nam daje optimizem in občutek, da so 

spremembe mogoče (Warwick, 2007). 

Izhodišča 

Učinkovitost vodenja in tipi/stili vodenja ter izobraževanja članov babiškega tima, vse to omogoča 

dobre rezultate prav zaradi jasne opredelitve nalog in del. To pomeni, da tim deluje interdisciplinarno 

in enotno, tako babiški kot zdravniški. 

210

Metode 

Pri izdelavi članka je bila uporabljena deskriptivna metoda dela z zbiranjem, pregledom, kritično 

presojo, oceno tuje in domače strokovne literature s poudarkom na vodenju, babiškem timu in 

komunikaciji. 

Iskanje strokovne literature je potekalo prek svetovnega spleta v podatkovnih bazah PubMed in 

Google books ter prek pregleda in primerjave slovenske strokovne literature. 

Uporabljeni so bili članki tako v angleškem kot slovenskem jeziku, izdani med letoma 1998 in 2010. 

Teorija 

Za uspešno vodenje je treba vzpostaviti vez med teoretičnimi znanji, individualnimi značilnostmi in 

sposobnostmi posameznika ter delovanjem celotnega tima (Pashley, 1998). 

V babiškem timu si želimo uspešnega vodenja za doseganje skupnih ciljev: 

• delati dobro in pravilno (kompetence, odgovornosti), 

• uspešno komuniciranje (konflikti, dileme), 

• enotno delovanje (protokoli, standardi). 

Za doseganje teh ciljev potrebujemo: 

• dobre stile vodenja, 

• sposobne vodje (profesionalno znanje), posameznike, tim, organizacijo, 

• kontinuiran razvoj zaposlenih, 

• skupne vrednote organizacije (Turnšek Mikačić, 2008). 

Za uspešno vodenje je potrebna uporaba širokega spektra pristopov v vodenju in sposobnost 

prilagoditi te pristope potrebam različnih situacij, skupin in posameznikov (situacijsko vodenje). 

Sistem izobraževanja naj bi vseboval program, v katerega bi bili vključeni vsi zdravstveni profili v 

organizaciji. Vodenje predstavlja partnersko sodelovanje med zaposlenimi. S takim sodelovanjem 

predstavljamo odnos, ki ga mora organizacija gojiti do vsakega zaposlenega. 

Pozitivne lastnosti dobrega tima: 

• člani tima se zavedajo soodvisnosti za dosego ciljev, 

• med seboj si pomagajo in sodelujejo, 

• imajo skupne cilje in jih skupaj uresničujejo, 

• stremijo k najboljšemu načinu dela oz. delovanja, 

• si zaupajo in se spodbujajo, 

• iščejo informacije in načine za strokovno izpopolnjevanje, 

• rešujejo konflikte v smislu izzivov za rešitve (hitro in konstruktivno delovanje), 

• vsi člani sodelujejo pri sprejemanju odločitev, čeprav odloča vodja, 

• pomembna je uspešnost tima, ki se kaže v kakovosti dela in zadovoljstvu vseh vključenih na 

področju predporodnega, obporodnega in poporodnega obdobja s ciljem zdrave družine kot 

osnovne celice družbe (Turnšek Mikačić, 2008). 

Izobraževanja s področja vodenja 

Vsi strokovnjaki v podjetjih niso primerni za vodenje ljudi. Veščine vodenja in dela z ljudmi se lahko 

naučijo. Na izobraževalnih programih vodenja se posamezniki učijo s pomočjo učinkovitih modelov, 

vaj in skupinskih diskusij, ki jih lahko kasneje uporabijo tudi na delovnem mestu. 

Vodenje je sestavljeno iz več delov, ki sestavljajo zaokroženo celoto: komunikacijo s sodelavci, 

organizacijo, razvoj sodelavcev, spodbujanje, oblikovanje ciljev, sprejemanje odločitev, reševanje 

problemov ... 

211

Tovrstno izobraževanje temelji na naslednjih modulih: 

1. modul: IDENTITETA IN AVTORITETA V VODENJU 

Dandanes je pri vodenju izjemnega pomena zavedanje, kakšen vpliv ima vodja na svoje ljudi in kateri 

vzvodi so potrebni, kadar želi svojo moč uporabiti. Grajenje visoke avtoritete in moči je zahtevno 

delo, za katerega potrebujemo znanje o tem, kaj pomeni biti vodja v očeh drugih. 

2. modul: ODNOS DO SEBE IN DRUGIH LJUDI V VODENJU 

Ljudje velikokrat mnenje doživijo kot kritiko, vprašanje kot obtožbo, argument kot dokazovanje, 

navodila kot razkazovanje vaše moči nad njimi. Zamere, jezo, nezadovoljstvo in neznosno napetost 

lahko čutite v zraku. In vse to ravno v trenutku, ko vam v grlo teče voda in vam zmanjkuje časa! 

3. modul: USTREZNA UPORABA KRITIKE IN POHVALE 

Veliko število neprijetnih občutkov na delovnem mestu izvira iz neustreznega kritiziranja ali premalo 

pohvale. Ljudje smo večkrat zgubljeni, ko imamo občutek, da nič ni prav, karkoli naredimo, ali sploh 

ne vemo, kaj naj storimo, da bo prav. Kadar se nam zdi, da smo naredili nalogo odlično, pa se vsi 

obnašajo, kot da je to samoumevno. Zakaj ljudje to počnemo? 

4. modul: RAVNOVESJE ČUSTEV IN RAZUMA V VODENJU 

Razum mora vedno nadvladati čustva. Tako so nas učili. Dober vodja je visoko inteligentna oseba. Ne 

pokaže svojih čustev, vedno pa prepozna čustva drugih. Nikoli ne vzkipi. Nikoli ga ni strah. V krizah 

je treba vedno ohraniti trezno glavo. Je res tako? Včasih pozabljamo, da so vodje tudi samo ljudje in si 

postavijo previsoke zahteve. In kar je še huje – kmalu tudi drugi pričnejo od nas zahtevati čedalje več 

in več. Kje se to konča? Je razum res tisto, kar rešuje vse zagate pri vodenju? 

5. modul: MANAGEMENT KONFLIKTOV – izkoristite konflikte kot priložnost za boljše vodenje 

zaposlenih. 

Konfliktne situacije so naporne, zato je toliko bolj pomembno, da v njih ohranimo mirno kri in 

izpeljemo stvari čim bolj konstruktivno – v dobro naših delovnih ciljev in medosebnih odnosov na 

delovnem mestu (O.K. Consulting d.o.o., 2006). 

Vodenje tima je prav gotovo izziv za vsakega vodjo. Ne glede na različna področja tudi v babištvu 

vodenje pomeni predvsem usmerjanje in urejanje odnosov med zaposlenimi. Da bi dosegli tako 

harmonijo v timu, pa je potrebna dobra komunikacija. 

Pomen komunikacije 

Komunikacija je sestavni del našega vsakodnevnega življenja, zato je pomembno, da ustnemu in 

pisnemu sporazumevanju posvečamo čim več časa in pozornosti. Obvladovanje spretnosti 

komuniciranja odloča o uspehu posameznika in organizacije. Komunikacija znotraj zdravstvenih 

ustanov je večplastna. Gre za komunikacijo tako med zaposlenimi kot med zdravstvenimi delavci in 

pacienti. Prva posledično vpliva na drugo (Koželj Ružič, 2004). 

Kakovostna komunikacija prispeva k izboljšanju medsebojnih odnosov in k večjemu zadovoljstvu 

zaposlenih, kar pa v veliki meri vpliva na bolje opravljeno delo. 

Zaposleni in vodstvo slehernega podjetja bi se morali zavedati, da sta dvosmeren pretok informacij in 

nenehno povratno informiranje (feedback) znotraj organizacije prvi in temeljni predpogoj njene 

uspešnosti navzven (Troha, 2006). 

Predvsem medsebojno zaupanje lahko vpliva na to, da dobra komunikacija pripelje do optimizacije 

medsebojnih razmerij na ekonomsko-interesni ravni. Kadar se razvije zaupanje, ni treba pretirano 

paziti na komunikacijske finese, pomembna sta točno, izčrpno in pravočasno obveščanje ter določena 

osebna iskrenost oziroma korektnost. To v veliki meri omogoča, v kolikor je doseženo pristno 

komuniciranje, dobre rezultate pri medsebojnem delu na omenjenih področjih (Možina, 1992). 

Medsebojno komuniciranje ima poleg vloge širjenja informacij še drugo pomembno funkcijo, namreč 

medsebojno vplivanje. V to dejavnost spadajo naslednje postavke: 

• možnost odkrite kritike, 

• razumevanje in medsebojna moč, 

• varno opravljanje dela, 

• počutje v ožji delovni skupini, 

• disciplina na delovnem mestu, 

212

• možnost posvetovanja in 

• spoštovanje osebnosti (Možina in Damjan, 1992). 

Ker komunikacija med sodelavci močno posega v medčloveške odnose, je še kako pomembno, da je 

dobra in pravilna, saj zelo olajša vodenje tima vodji, ki kot vodilni član drži vajeti v svojih rokah, to pa 

pomeni, da lahko delo poteka nemoteno (Deželak, 2010). 

Razprava 

Vsebine o vodenju babiškega tima bi morale biti obvezni del študija. Znanja naj bi se dopolnjevala in 

nadgrajevala sočasno s stroko, kot na vseh področjih dela. Mnenja strokovnjakov s področja vodenja 

so enotna, to pomeni, da so veščine o vodenju še kako pomembne, pa naj bo to v babištvu ali 

katerikoli drugi stroki. 

Znanja in izkušnje naj prehajajo iz teorije v prakso, od starejših generacij na mlajše in obratno. Le tako 

lahko dosežemo enotno delovanje in odličnost dela v babiškem timu. 

Zaključek 

Ključ do uspeha leži v dobrih, učinkovitih in kreativnih timih. Ti so najzahtevnejše skupine za 

vodenje, ker imajo svoja specifična pravila in zakonitosti. Vodenje timov predstavlja velik izziv za 

vsakega vodjo, saj poleg veščin vodenja in poznavanja stroke ni zagotovljenih rezultatov, če ni 

vzajemnega sodelovanja med vsemi člani tima, ki vsak s svojim delom gradijo mozaik. Rezultati so 

vedno odvisni od dobrega načrtovanja, izvajanja, vrednotenja in povratnih informacij med člani ter 

uporabniki storitev. 

Literatura 

Turnšek Mikačić M. Veščine timskega dela, coachinga in nevro lingvističnega programiranja za vodje 

v zdravstvu.V: Ali potrebujemo spremembe na področju vodenja zaposlenih v zdravstvu? – novi 

izzivi. Zbornik predavanj z recenzijo. Zbornica – Zveza Ljubljana; 2008: 92–101. 

Deželak, I. Umetnost komuniciranja – moč našega vedenja. V: Zdravje žensk in babištvo. Zbornik 

predavanj, Kranj, 19. marec 2010. Ljubljana, Zbornica – Zveza 2010: 66–70. 

Koželj Ružič N. Komunikacija v zdravstvu. Kako do uspešne interakcije? Maribor: 2004: 4. 

Možina J., S.&D. Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta; 1992: 193. 

Troha Ž. Interno komuniciranje v podjetju Intereuropa. Maribor: Fakulteta za organizacijske vede; 

2006: 57. 

O.K. Consulting d.o.o.; 2006. Dostopno na: 

http://www.okconsulting.si/default.asp?mID=izobrazevalni_programi&pID=Sola_vodenja (27. 2. 

2011). 

Pashley G. Management and leadership in midwifery. British Journal of Midwifery 6/7; 1998: 460– 

464. 

Leggott J. Midwifery Leadership Programme, United Kingdom; 2003. 

Warwick C. Supervisors of midwives: the leadership role. British Journal of Midwifery; 2007. 

213

PRISPEVKI 

Izobraževanje za zdravstveno in babiško nego 

214

222A 

Razvoj izobraževanja medicinskih sester za področje primarnega 

zdravstvenega varstva znotraj Evropske unije 

Development of education for nurses in Primary Health Care within European Union 

predav. Tamara Lubi, dipl. m. s., univ. dipl. org. 

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor 

tamara.lubi@zd-mb.si 

Izvleček 

Osnova prispevku je strateški dokument »Kontinuirano strokovno izobraževanje medicinskih 

sester v primarnem zdravstvenem varstvu za države članice Evropske unije«, ki ga je skupaj z 

delovno skupino za izobraževanje pripravil Standing Commitee of Nurses of the European 

Union. Ko je Evropska komisija v skladu s strategijo Svetovne zdravstvene organizacije Zdravje 

za 21. stoletje sprejela ta dokument, so takratne članice Evropske unije uvedle nacionalnim 

pogojem prilagojeno izobraževanje medicinskih sester s področja primarnega zdravstvenega 

varstva. Slovenija takrat še ni bila članica Evropske unije, zato omenjenega dokumenta tedaj ni 

sprejela, tega pa ni storila niti pozneje, ko je postala članica. Namen prispevka je izpostaviti 

potrebo po tovrstni organizaciji specifičnega izobraževanja tudi v Sloveniji. 

Ključne besede: primarna zdravstvena nega, medicinska sestra, izobraževanje, kompetence 

Abstract 

In this paper an outline of the strategic document “Development of a Continuous Professional 

Training Programme for Nurses in Public Health within the EU” is given. The Document was 

prepared by the Standing Committee of Nurses of the European Union. When the European 

Commission adopted it in accordance with the Health Strategy for the 21 st Century of the World 

Health Organization, the members of the EU initiated the national aproppriate trainings in the 

primary health care for the nurses. At that time Slovenia was not a member of the European 

Union, therefore the Document was neither adopted then nor later. Aim of this contribution is to 

point out that nurses need specific kind of education in the field of primary health care in 

Slovenia, too. 

Key words: primary health care, nurse, education, competences 

Uvod 

V pričujočem članku bo izpostavljena potreba po organizaciji izobraževanja medicinskih sester 

za področje primarnega zdravstvenega varstva v slovenskem prostoru po zgledu ureditve 

tovrstnega področja v našem širšem političnem okolju – Evropski uniji (EU). Osnova te ureditve 

v EU je strateški dokument »Kontinuirano strokovno izobraževanje medicinskih sester v 

primarnem zdravstvenem varstvu za države članice Evropske unije«, ki ga je skupaj z delovno 

skupino za izobraževanje pripravil Standing Commitee of Nurses of the European Union. 

Dokument je nastal v želji po krepitvi znanj s področja zdravstvene politike, zdravstvene vzgoje 

in promocije zdravja ter z vključevanjem različnih profesionalnih skupin v te aktivnosti. 

Spodbuja širitev strokovne mobilnosti in izmenjave strokovnjakov med državami članicami EU. 

Podane smernice so skladne s priporočili uradnih teles, ki zastopajo stroko zdravstvene nege 

(ZN) na evropski ravni: Odbora za izobraževanje v zdravstveni negi (uradni predstavnik v EU 

za zagotovitev skladnosti z EU direktivami), Priporočil Svetovne zdravstvene organizacije 

(SZO) na osnovi smernic strategije Zdravje v 21. stoletju, Odbora medicinskih sester (MS) EU 

za primarno zdravstveno nego, v sodelovanju z delovno skupino za izobraževanje (PCN, 2001). 

215

Že v strategiji Zdravje za 21. stoletje (WHO, 1998) sta direktiva Sekcije za javno zdravje EU in 

SZO za področje Evrope pozvali k aktivni vključitvi MS v programe javnega zdravstva. 

Strategija je vodilo za usmerjane razvoja zdravstvene službe v 21. stoletju in poudarja, da mora 

biti izobraževanje zdravstvenih delavcev smiselno dopolnjeno s potrebami razvoja strokovnih 

timov. Kot ena njihovih najpomembnejših nalog in dolžnosti je navedeno izvajanje zdravstvene 

vzgoje, promocije zdravja in javnega zdravstva. K temu poziva tudi dokument Glavnega urada 

SZO (oddelek Nursing and Midwifery, Human Resources for Health) - A compendium of 

primary health care studies iz leta 2009, z vrsto primerov dobre prakse. Dokument definira tudi 

naloge primarnega zdravstvenega varstva predvsem v smislu izboljševanja zdravja in 

zmanjševanja neenakosti ter poudarja, da mora javno zdravstvo v medsektorskem in 

multiprofesionalnem delu krepiti zdravje lokalne skupnosti ter da morajo biti zdravstvene službe 

organizirane tako, da bodo ustrezale potrebam ljudi in njihovim pričakovanjem, da bodo 

socialno relevantne ter da se bodo sposobne odzivati spremembam v svetu (WHO, 2009). 

Tudi v dokumentu Nadgradnja zdravstvenega sistema do leta 2020, ki nam ga je pred 

sprejetjem v razpravo posredovalo Ministrstvo za zdravje (MZ) Republike Slovenije, sta 

opredeljeni preventiva in promocija zdravja. Zato bo tudi MZ povečalo vlaganja v krepitev 

zdravja, preprečevanje dejavnikov tveganja in zgodnje odkrivanje bolezni. Z dodatnimi 

programi se bo okrepila dejavnost promocije zdravja z namenom povečanja znanja, veščin in 

zmožnosti ljudi in okolij, da varujejo, krepijo in ohranjajo zdravje. Za uspešno izvajanje teh 

nalog bo treba okrepiti dejavnost izvajalcev javne službe na področju javnega zdravja, ki bo MZ 

in drugim resorjem zagotavljalo strokovno podporo pri usmeritvi zdravja v vse politike in 

pomagalo spremljati neenakosti v zdravju (Ministrstvo za zdravje, 2011). 

Izvajalci zdravstvene nege so torej ključen in vse bolj pomemben element v prizadevanju 

družbe za reševanje izzivov javnega zdravstva današnjega časa, pa tudi v zagotavljanju 

kakovostnih, dostopnih, enakopravnih, učinkovitih in občutljivih zdravstvenih storitev, ki 

zagotavljajo stalnost oskrbe iz naslova pravic zavarovancev, spremljajoč njihove potrebe po 

zdravstveni obravnavi. Ravno iz tega sledi potreba po kakovostni organizaciji njihovega 

izobraževanja. 

Različice v izobraževanju medicinskih sester držav članic Evropske unije 

Spremembe v splošnem izobraževalnem visokošolskem sistemu in evolucija izobraževanja MS 

v EU zahtevajo uvedbo posodobljenih izobraževalnih programov za medicinske sestre. Poklic 

danes ni le na razpotju zaradi spreminjajoče se delitve dela v nekaterih diagnostičnoterapevtskih 

posegih in postopkih, ampak terja tudi več znanja s področja sociologije, 

psihologije in pedagogike. Dodatni programi usposabljanja za področje primarnega 

zdravstvenega varstva, njihova struktura in vsebina, morajo biti sprejeti s soglasjem vseh članic 

EU. Pri tem morajo upoštevati kulturne in zdravstvene potrebe ljudi vsake države ter imeti 

skupne vrednote glede: 

• spodbujanja aktivnosti nenehnega izobraževanja iz vsebin javnega zdravja, 

• pridobivanja homogenega znanja na področju javnega zdravja iz promocije zdravja in 

zdravstvene vzgoje ljudi, 

• izboljšanja znanja na področju javnega zdravja in aktivnosti promocije zdravja ter 

zdravstvene vzgoje, 

• spodbujanja izmenjave kompetenc in kadra med državami članicami EU, 

• sodelovanja MS pri razvoju in pridobivanju kompetenc med članicami EU (PCN, 2001). 

Naloga uradnih teles, ki zastopajo ZN, je, da opredelijo glavne značilnosti programov 

usposabljanja. Vsaka izobraževalna ustanova bo morala določiti vsebino dodatnega 

izobraževanja v soglasju s predhodno pridobljenim znanjem in z zdravstvenimi potrebami regije 

oz. države ter z nacionalnimi predpisi (PCN, 2001). 

Kompetence medicinskih sester, odgovornih za primarno zdravstveno nego 

MS na področju primarnega zdravstvenega varstva morajo biti vešče načrtovanja, 

vzpostavljanja pozitivnega odnosa in promocije zdravja posameznika/skupine. Pri tem morajo 

216

ohranjati avtonomijo njihovih fizičnih in mentalnih sposobnosti, upoštevajoč njihove 

osebnostne, psihološke, socialne, ekonomske in kulturne značilnosti (PCN, 2001). 

Naloga MS je, da skrbijo za ohranjanje zdravja ter preprečevanja bolezni posameznikov, družin 

in skupnosti, da nudijo mentorstvo študentom in sodelavcem, sodelujejo v znanstvenoraziskovalnem 

delu ter s tem zagotovijo kakovostno opravljeno ZN (PCN, 2001). 

MS izbira in izvaja zdravstvene ukrepe v skladu z dinamiko procesa, ki je odvisna od njene 

presoje in sodelovanja z drugimi strokovnjaki. Pri aktivnostih promocije zdravja in 

preprečevanja bolezni glede zdravstveno vzgojnega svetovanja je avtonomna in odgovorna za 

to, da delo izvaja po procesni metodi dela. 

Ključ do uspeha 

ZN temelji na interpersonalnem pristopu, katerega cilji so terapevtski in izobraževalni. Na 

osnovi profesionalnega znanja in svetovalnih veščin mora MS omogočiti 

posameznikom/skupinam da: 

• prepoznajo in razumejo zdravstvene probleme, 

• vključijo dodatne vire pri reševanju problema, 

• sprejmejo nove stile obnašanja, ki so zanje koristni, in 

• gledajo na problem kot obogatitev in ponavljajočo ter učečo se izkušnjo (PCN, 2001). 

Zdravstvena vzgoja mora temeljiti na motivaciji in pričakovanju posameznika in javnosti, saj se 

tako izognemo izobraževanju kot »prisili«. Torej je vloga MS, da oceni potrebe 

posameznika/skupine, razume njihovo percepcijo in ugotovi, kako posameznik/skupina doživlja 

spremembo ter kako bo ta sprememba vplivala na ostala področja v njegovem življenju. Ta 

proces zahteva aktivno sodelovanje obeh strani – MS in pacienta (PCN, 2001). 

V primeru, da MS zanemari razmišljanje posameznika/skupine, posredovano znanje ne bo padlo 

na plodna tla in ne bo učinkovito. 

MS mora biti mediator med posameznikom/skupino in promocijo zdravja. Pri izvajanju tega 

MS predstavlja integralni del procesa izobraževanja in usposabljanja. Njen cilj je: 

• spremeniti dojemanje posameznika ali skupine s pomočjo ustvarjanja spodbudnega, učečega 

okolja; 

• osredotočiti se na posameznika/skupino in njihovo posebno situacijo; 

• poučevati na osnovi zdravstvenega problema; 

• odločiti se o aktivnostih ZN ter pripraviti načrt potrebnih znanj in drugih virov, ki jih 

posameznik ali skupina potrebuje (PCN, 2001). 

Evropska medicinska sestra, ki uvaja aktivnosti zdravstvene vzgoje v duhu prilagajanja, bo 

posamezniku ali skupini omogočila spremembo obnašanja skozi dinamičen proces in nadzor 

nad determinantami njihovega lastnega zdravja (PCN, 2001). 

Tudi kurikulum SZO za področje Evrope je v skladu z zgoraj obravnavanim dokumentom EU. 

SZO usmerja izobraževanje MS na primarni ravni zdravstvene dejavnosti s ciljem, da bo MS 

sposobna: 

• zagotoviti visok standard v skrbi za posameznika in družbene skupine ter pomagati doseči in 

ohraniti njihov popoln zdravstveni potencial, 

• spoznati potrebo po koordiniranih aktivnostih, ki jih zahteva zdravje ljudi iz biomedicinskih 

in socialnih potreb ter tako proaktivno sodelovati pri preventivnih/sistematskih zdravstvenih 

pregledih, 

• razumeti zdravstveno politiko in zdravstvene sisteme ter tako pomagati v definiranju vloge 

ZN v skrbi celotne populacije, 

• usklajevati svoje delo na osnovi rezultatov raziskav, 

217

• zbirati in analizirati statistične podatke, pridobljene na osnovi aktualnih in možnih 

zdravstvenih potreb in problemov (WHO, 2003). 

Končni cilji dokumenta EU 

Namen usposabljanja za pridobitev pričakovanih kompetenc MS po zaključku predstavljenega 

programa je: 

• zavedati se, da so del primarnega zdravstvenega sistema, ki ga morajo poznati – tudi njegov 

vpliv na zdravje; 

• služiti posameznikom, majhnim skupinam in skupnostim v izboljšanju javnega zdravja; 

• predstaviti prispevek ZN javnemu zdravju znotraj in zunaj stroke; 

• zavedati se pomena javnega zdravja v Evropski uniji (PCN, 2001). 

Da bi dosegle zastavljene cilje, morajo MS razviti naslednje kompetence: 

• sposobnost prepoznati in oceniti zdravstvene potrebe posameznikov, družin, skupnosti in v 

skladu s tem dati prednost zdravstvenim potrebam, standardom in ustrezni politiki, 

• sposobnost spodbuditi aktivnosti, povezane z javnim zdravjem, v programih različnih okolij, 

• sposobnost spodbuditi posameznike, družine in skupnosti, da povečajo nadzor nad lastnimi 

determinantami zdravja, 

• sposobnost sodelovanja z drugimi strokami in sektorji, 

• sposobnost igranja vloge zagovornika posameznikov, družin in skupnosti za izboljšanje 

njihovega zdravja, 

• sposobnost ocenjevanja rezultatov aktivnosti svojih programov ali sodelovanja v ocenjevanju 

drugih zdravstvenih programov (PCN, 2001). 

Zaključek 

Medicinske sestre so najštevilčnejša skupina med zdravstvenimi delavci v vseh državah 

članicah EU. Pomembno je, da so usposobljene za zagotavljanje varne in visoko kakovostne 

zdravstvene nege. Stalno strokovno izpopolnjevanje in funkcionalno izobraževanje vplivata na 

večjo produktivnost dela ter na vsestranski razvoj osebnosti. Da bodo uspešne v izvajanju vseh 

strokovnih nalog, morajo MS nenehno pridobivati nova znanja in ne smejo dopustiti razkorakov 

med pričakovanim in obstoječim znanjem. Prav zato sta izobraževanje in usposabljanje 

ključnega pomena. 

Predložene smernice usposabljanja morajo biti ena od prioritet tudi za slovenski prostor, saj 

mora bodoča zdravstvena zakonodaja, skupaj s svojimi podzakonskimi akti, pa tudi pričakovani 

Zakon o zdravstveni negi, predvideti aktivno vlogo ZN v bistvenem delu zdravstvenega sistema 

– v primarnem zdravstvenem varstvu in javnem zdravstvu. Če ta prioriteta ne bo realizirana, se 

ZN na področju primarnega zdravstvenega varstva ne bo mogla odzvati zahtevam, ki jih 

opredeljuje dokument Ministrstva za zdravje o nadgradnji zdravstvenega sistema do leta 2020, 

ta pa slediti evropskim direktivam. Edine jasno definirane vloge MS v primarnem zdravstvenem 

varstvu pri nas so trenutno na področju patronažne zdravstvene nege in na področju referenčnih 

ambulant, kjer so se šele začele uvajati. 

Le s pomočjo jasno opredeljene vloge MS na področju primarnega zdravstvenega varstva in 

določeno skladnostjo s širšim političnim okoljem, ki mu pripadamo (EU), lahko odpravimo 

primanjkljaj v izobraževanju, ki posledično onemogoča aktivnejše sodelovanje zdravstvene 

nege na primarni ravni zdravstvenega varstva. 

Glede na izkušnje iz prakse vidim najboljšo rešitev v podiplomskem bolonjskem študijskem 

programu iz obravnavanega področja, saj bo ta zagotavljal evropsko primerljivost vsebin in 

formalnih izobrazbenih ravni izobraženega kadra. Ta primerljivost je potrebna zaradi lažjega 

prenosa znanja med državami članicami EU ter za primerjalne analize učinkovitosti 

izobraževalnega programa. Premostitveno možnost pa lahko ponudimo tudi s programom 

funkcionalne specializacije za področje primarne zdravstvene nege. 

218

Literatura: 

Development of a Continuous Professionnal Training Programme for Nurses in Public Health within 

the European Union. Brussels: Permanent Committee of Nursing (PCN) of the European Union; 2001: 

4–11. 

Health 21: Health for All in the 21st Century. Copenhagen. World Health Organization Europe, 

European Health for All Series no. 5; 1998. 

Nadgradnja zdravstvenega sistema do leta 2020. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2010: 13. 

WHO Europe Dispansary Nursing in Primary Health Care Curriculum.Copenhagen: World Health 

Organization; 2003: 7. 

World Health Organization. A compendium of primary care case studies. 2009. Dostopno na: 

http://www.who.int/hrh/nursing:midwifery/en/ (28. 2. 2011). 

219

222B 

Pristop za poučevanje faz znanstveno-raziskovalnega dela: longitudinalna 

študija 

The approach for teaching scientific-research phases: longitudinal study 

Izr. prof. dr. Nadja Plazar 

Doc. dr. Boštjan Žvanut 

Univerza na Primorskem Visoka šola za zdravstvo Izola 

Izvleček 

Izhodišča: Številni avtorji navajajo, da klasične oblike poučevanja niso več primerne, zato je bil v ta 

namen na Visoki šoli za zdravstvo Izola Univerze na Primorskem implementiran sodoben pristop za 

poučevanje faz znanstveno-raziskovalnega dela. Slednjega na naši šoli že vrsto let uporabljamo v 

študijskih programih Zdravstvene nege in Prehranskega svetovanja – dietetike. Pristop temelji na 

problemsko usmerjenem izobraževanju, podprt pa je s sodobnimi informacijsko-komunikacijskimi 

tehnologijami. 

Metode: Ustreznost pristopa in njegova sprejetost s strani študentov sta bili preverjeni z rezultati 

anonimne ankete. Anketirani so bili dodiplomski študenti prvega letnika študijskega programa 

Zdravstvena nega ter tretjega letnika študijskega programa Prehranskega svetovanja – dietetika 

omenjene šole (akademsko leto 2010/2011). Rezultati so primerjani tudi z rezultati podobne ankete iz 

leta 2009/2010. Poleg ankete so bili izvedeni tudi intervjuji z naključno izbranimi študenti. 

Predstavljeno je tudi strokovno mnenje učitelja, ki je opisani pristop pred kratkim vpeljal v svoj 

predmet. 

Rezultati: Rezultati ankete kažejo, da študentje predstavljeni pristop dobro sprejemajo ter se zavedajo 

njegovih pozitivnih lastnosti. Slednje potrjujejo tudi izjave študentov, ki so bili intervjuvani. 

Ustreznost predstavljenega pristopa je potrjena tudi v strokovnem mnenju učitelja. 

Razprava in zaključki: Ustreznost pristopa poleg rezultatov predstavljene raziskave potrjujejo tudi 

primarni dokumenti, ki so jih študentje izdelali z uporabo predstavljenega pristopa. Čeprav so 

študentje pristop pozitivno sprejeli, se je treba zavedati, da njegova vpeljava zahteva predanost 

učitelja, težišče aktivnosti pa se iz predavanja in ocenjevanja, značilnega za klasične pedagoške 

pristope, premakne k mentoriranju. 

Ključne besede: problemsko usmerjeno izobraževanje, ustreznost, mentorstvo, zdravstvena nega. 

Abstract 

Introduction: Many authors state that traditional learning approaches are not appropriate anymore. 

Therefore, a modern approach for teaching the scientific-research phases was implemented at the 

College of Health Care Izola University of Primorska, Slovenia. The presented approach is used at our 

college for many years in Nursing and Nutritional Counselling - Dietetics study programmes. The 

approach is founded on Problem - based learning and supported by modern information and 

communication technologies. 

Methods: The appropriateness of the presented approach and its acceptance by the students was tested 

with an anonymous survey in which participated the students of the first year of Nursing study 

programme and the students of the third year of Nutritional Counselling - Dietetics study programme 

(academic year 2010/2011). The results are compared with the results of a similar survey performed in 

the academic year 2009/2010. Beside the survey, interviews with randomly chosen students were 

performed. Furthermore, the expert opinion of the teacher, which introduced the presented approach 

recently, is presented. 

Results: Results of the survey show that the students accept the presented learning approach and are 

aware of its positive aspects, which are also confirmed by the students’ interviews. Furthermore, the 

validity of the presented approach is also confirmed by the expert opinion. 

Discussion and conclusions: The appropriateness of the presented approach was also confirmed by 

the results of the seminars, written by the students using the presented approach. Although the students 

220

positively accepted the presented approach, its introduction requires the teacher’s commitment as the 

focus of the activities moves form evaluation, which is typical of traditional learning approaches, to 

mentorship. 

Keywords: problem-based leaerning, appropriateness, mentorship, nursing. 

Uvod 

Strokovnjaka v današnjih časih ne odlikujejo samo znanja z določenih področij, temveč tudi 

sposobnost uporabe in nadzora nad pridobivanjem novega znanja v različnih situacijah. S klasičnimi 

oblikami poučevanja (npr. klasična predavanja, vaje), pa spretnosti in kompetence študentje težko 

osvojijo (Hmelo-Silver, 2004, University of London Department of Materials 2010). Številni avtorji 

(Dochy in sod., 2003; Kilroy, 2004) navajajo, da klasične oblike poučevanja niso več primerne. To je 

še posebej izrazito pri poučevanju bodočih zdravstvenih strokovnjakov, od katerih se zahteva 

sodelovanje v multidisciplinarnem zdravstvenem timu s ciljem nuditi ustrezno zdravstveno oskrbo 

pacientom (Pearson, Field, Jordan, 2007). 

Na Univerzi na Primorskem, Visoka šola za zdravstvo Izola (v nadaljevanju UP VŠZI), v obstoječe 

študijske programe vpeljujemo sodobne pedagoške pristope. Tako je v ta namen vpeljan sodoben 

pristop za poučevanje faz znanstveno-raziskovalnega dela. Slednjega na UP VŠZI šoli že vrsto let 

uporabljamo v študijskih programih Zdravstvene nege in Prehranskega svetovanja – dietetike. Pristop 

temelji na problemsko usmerjenem izobraževanju, podprt pa je s sodobnimi informacijskokomunikacijskimi 

tehnologijami. Pristop poučevanja omogoča implementacijo problemsko 

usmerjenega izobraževanja brez korenitih posegov v obstoječi pedagoški proces (Plazar, Žvanut, 

2010). 

Prvotno je predstavljeni pristop temeljil na prepletanju dveh predmetov, in sicer: Uvod v raziskovalno 

delo in Laboratorijska medicina (za študente Prehranskega svetovanja – dietetika) oziroma Teoretične 

osnove zdravstvene nege (za študente zdravstvene nege). Študenti se pri predmetu Uvod v 

raziskovalno delo naučijo pomembnih vsebin, ki jih je treba poznati pri znanstveno-raziskovalnemu 

delu: metode raziskovanja, struktura primarnega dokumenta, iskanje literature iz različnih virov (npr. 

Cinahl, Science direct, Medline, COBISS) in njihovo pravilno navajanje skladno z navodili za 

izdelavo diplomske naloge UP VŠZI. Danes pa se predstavljeni pristop v praksi uporablja pri 

predmetu Zdravstvena in socialna zakonodaja brez neposredne povezave s predmetom Uvod v 

raziskovalno delo. Izvajanje pristopa je podprto s spletno učilnico Moodle, s pomočjo katere se 

številne administrativne postopke (npr. oddajo cilja naloge, oddajo končnega izdelka, posredovanje 

navodil študentom) izvede izključno v elektronski obliki. 

Ključne aktivnosti pristopa so: (1) Izbira teme seminarske naloge; (2) Iskanje in pregled literature; (3) 

Določitev cilja; (4) Pisanje naloge s konzultacijami; (5) Tehnični in strukturni pregled seminarske 

naloge skladno s kriteriji, predstavljenimi pri predmetu Uvod v raziskovalno delo; ter (6) Vsebinski 

pregled seminarske naloge skladno s kriteriji, predstavljenimi pri predmetu Laboratorijska medicina 

(za študente Prehranskega svetovanja – dietetika) oziroma Teoretične osnove zdravstvene nege (za 

študente zdravstvene nege). 

Posebej pomembna je tretja aktivnost – določitev cilja, ki predstavlja tudi bistvo problemsko 

usmerjenega izobraževanja. Na podlagi predhodnega pregleda literature študent ugotovi, kaj bi bilo 

možno preučiti na določenem področju, in si skladno s tem zastavi cilj, ki ga želi doseči s pisanjem 

naloge. Cilj mora biti izvedljiv izključno s pomočjo pregleda literature. Študentje se tako navadijo na 

izdelavo temeljitega pregleda literature, saj tako lahko preprečijo izvajanje odvečnih raziskav, s 

katerimi se ponovno odkrivajo že znana dejstva (Ivanko, 2007). S tem je študentom tudi v praksi 

prikazano, da je temeljit pregled literature nujen sestavni del znanstveno-raziskovalnega dela. 

Kilroy (2004) poudarja, da je implementacijo problemsko usmerjenega izobraževanja v pedagoškem 

procesu potrebno neprestano spremljati tudi v praksi, zato na UP VŠZI neprestano preverjamo, kako 

študenti in učitelji sprejemajo tak pristop in ga po potrebi tudi prilagajamo. 

Metode 

Uporabo predstavljenega pristopa smo preverili z longitudinalno študijo, ki smo jo izvedli v letih 

2009/2010 in 2010/2011. V obeh akademskih letih smo anketirali in intervjuvali študente prvega 

letnika smeri Zdravstvena nega ter tretjega letnika smeri Prehranskega svetovanja – dietetika. Končni 

221

vzorec je zajemal 92 veljavnih vprašalnikov, in sicer 50 iz akademskega leta 2009/2010 in 42 iz leta 

2010/2011. Anketiranje je potekalo s spletnim orodjem Kwiksurveys. Zaradi enostavnejše izvedbe 

longitudinalne raziskave je bil v obeh letih uporabljen enak vprašalnik, katerega dva sklopa sta ključna 

za preverjanje ustreznost pristopa, in sicer: 1. sklop, ki je vseboval vprašanja o ustreznosti omenjenega 

pristopa; 2. sklop: ki zajema odprta vprašanja, s katerimi so študenti podali pripombe in predloge. 

Poleg anket smo izvedli tudi intervjuje. V obeh akademskih letih je bilo tako intervjuvanih 10 

študentov. S pomočjo intervjuja z učiteljem, ki je v letu 2010/2011 predstavljeni pristop prvič vpeljal v 

svoj predmet, pa smo pridobili tudi strokovno mnenje s strani nekoga, ki ni sodeloval pri razvoju 

predstavljenega pristopa. 

Rezultati 

Ključni element predstavljenega pristopa za poučevanje faz znanstveno-raziskovalnega dela je ravno 

jasna definicija problema, ki praktično popelje študente skozi ključne faze znanstveno-raziskovalnega 

dela. Porazdelitev odgovorov na trditev – »Definiran problem (v našem primeru cilj) predstavlja 

dodatno motivacijo za izdelavo seminarske naloge.« – kaže, da se študentje zavedajo, kako lahko jasno 

definiran problem posameznika pripelje do rezultatov (Preglednica 1). Slednje pa je tudi bistvo 

problemsko usmerjenega izobraževanja (Kilroy, 2004). Povprečna vrednost stopnje strinjanja je v 

akademskem letu 2009/2010 4,2; v 2010/2011 pa 4,14, kar ne kaže bistvenih odstopanj v stopnji 

strinjanja med posameznimi študijskimi leti. 

Preglednica 1: Porazdelitev odgovorov na trditve 

Trditve Leto 

Relativna frekvenca (%) 

Povprečje 

Se sploh ne 

strinjam 

Se delno ne 


Mann- 

Withney 

ev test 

(stat. 

znač.) 

Medsebojno povezovanje predmetov zahteva veliko koordinacije s strani učiteljev, ki morajo tako 

vsebinsko kot časovno uskladiti potek predmeta. Odgovori na trditev – »Povezovanje omenjenih 

predmetov je smiselno.« – v obeh akademskih letih kaže, da študentje vidijo prednosti povezovanja 

predmetov. Vseeno je treba izpostaviti navedene pripombe v odgovorih na odprta vprašanja 2. dela 

vprašalnika. Slednji sicer vsebujejo številne pohvale predstavljenemu pristopu, kritike pa so 

namenjene predvsem usklajevanju dela obeh predavateljev. Čeprav smo namenili veliko število ur 

skupinskim konzultacijam, kaže, da take oblike dela ni nikoli dovolj. Povezovanje predmetov in 

izvedba v taki obliki nedvomno zahtevata dodatne ure, žal pa slednje v študijskih programih niso 

posebej predvidene. Ne glede na to pa študentje obeh akademskih let vidijo dodano vrednost v 

medsebojnem povezovanju predmetov (Preglednica 1). Ne glede na to, da razlika ni statistično 

značilna, pa moramo biti nanjo vseeno pozorni, saj bi v prihodnje lahko nakazala padanje zanimanja 

za uporabljeni pristop. 

Študenti so naklonjeni vpeljevanju predstavljenega pristopa tudi v ostale predmete. V letu 2010/2011 

je bil tako pristop vpeljan v predmet 2. letnika smeri Zdravstvena nega »Zdravstvena in socialna 

zakonodaja«. Nosilka predmeta je naklonjena predstavljenemu pristopu in ga je za svoj predmet 

nekoliko prilagodila. Izpostavila pa je problematiko usposabljanja učitelja za pripravo vsebin in 

Nevtralen/a 

Se delno 


Se popolnoma 


Povezovanje omenjenih predmetov 2009/2010 4,32 4,0 4,0 8,0 24,0 60,0 

je smiselno. 

2010/2011 4,40 7,1 0 2,4 33,3 57,1 

Definiran cilj predstavlja dodatno 2009/2010 4,20 4,1 4,1 8,2 34,7 49,0 

motivacijo za izdelavo seminarske 

naloge. 

2010/2011 4,14 2,4 4,8 14,3 33,3 45,2 

Pristop je smiselno uporabiti tudi 2009/2010 4,10 2,0 4,0 16,0 38,0 40,0 

pri drugih predmetih. 

2010/2011 3,95 2,4 4,8 23,8 33,3 35,7 

Povezovanje omenjenih predmetov 2009/2010 4,24 2,0 0 20,0 28,0 50,0 

predstavlja dodano vrednost študija. 2010/2011 4,00 2,4 2,4 26,2 31,0 38,1 

0,993 

0,654 

0,462 

0,213 

222

prilagoditev na tak način dela. Žal anketa o sprejetosti omenjenega pristopa s strani študentov pri 

omenjenemu predmetu še ni bila izvedena, vendar pozitivni vtisi s strani nosilke kažejo, da je njegova 

vpeljava smiselna tudi v ostale predmete. 

Sklep 

Izražena naklonjenost študentov do predstavljenega pristopa tako v intervjujih kot anketah v obeh 

akademskih letih in obeh študijskih smereh kaže, da je primeren za poučevanje faz znanstvenoraziskovalnega 

dela na praktičen in učinkovit način. Glede na to, da je bil vpeljan že v štiri po vsebini 

razmeroma različne predmete, menimo, da ga je smiselno vpeljati še na druga področja. 

Problemsko usmerjeno izobraževanje torej ni samo krilatica, je neizogibno dejstvo, ki ga bodo 

izobraževalne inštitucije morale sprejeti, oziroma, kolikor je možno, vpeljati v svoje študijske 

programe. Prilagoditev študijskih programov takemu načinu dela pa poleg prizadevanja pedagoških 

delavcev nedvomno zahteva tudi določena materialna in finančna sredstva. 

Literatura 

Dochy F, Segers, M, Van den Bosscheb P, Gijbels D. Effects of problem-based learning: a metaanalysis. 

Pages Learning and Instruction 2003; 13 (5): 533–568. 

University of London Department of Materials (2010). Problem Based Learning. Dostopno na: 

http://www.materials.qmul.ac.uk/pbl/ (29. 12. 2010). 

Hmelo-Silver CE. Problem-Based Learning: What and How Do Students Learn? Educational 

Psychology Review 2004; 16 (3): 235–266. 

Ivanko Š. Raziskovanje in pisanje del. Kamnik: Cubus Image; 2007. 

Kilroy DA. Problem based learning. Emerg Med J 2004; 21: 411–413. 

Pearson A, Field J, Jordan Z. Evidence-based clinical practice in nursing and health care: assimilating 

research, experience and expertise. Oxford, Malden: Blackwell Pub; 2007. 

Plazar N, Žvanut B. Course interrelation: a possible approach for problem based learning 

implementation. In: Čurčić D, Jazbec T, eds. Entrepreneurial learning and the role of universities: 

proceedings of the 3rd EMUNI Conference on Higher Education and Research, 23–25 September 

2010, Portorož, Slovenija. Portorož: EMUNI University; 2010: 320–331. 

223

222C 

Razvoj sistema izobraževanja kadrovskih virov v univerzitetnem kliničnem 

centru Maribor 

Developing the education system regarding human resources at the university clinical centre 

Maribor 

Petra Kamenšek, univ. dipl. org. 

Univerzitetni klinični center Maribor 

petra.kamensek@siol.net 

Izvleček 

V prispevku je predstavljen razvoj sistema izobraževanja za zaposlene v zdravstveni in babiški negi 

Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. 

Razvoj sistema izobraževanja Univerzitetnega kliničnega centra Maribor je usmerjen v formalizacijo, 

organizacijo, integracijo in vrednotenje stalnega izobraževanja in izpopolnjevanja izvajalcev 

zdravstvene in babiške nege v skladu s spremembami in razvojem stroke zdravstvene in babiške nege, 

z dvigom izobraževalne aktivnosti na višjo, učinkovitejšo raven, z uvajanjem sodobnih oblik in metod 

izobraževanja na vseh kliničnih področjih zdravstvene in babiške nege, s ciljem zagotavljanja 

optimalnega razvoja in integritete izvajalcev zdravstvene in babiške nege, doseganja pričakovanih 

ravni strokovnih znanj v skladu s standardizacijo delovnih procesov, uvajanja na novo zaposlenih 

izvajalcev zdravstvene in babiške nege v delo, usposabljanja pripravnikov, dijakov in študentov, 

spodbujanje raziskovalne dejavnosti v smislu učinkovitejših pristopov k izvajanju zdravstvene in 

babiške nege in oblikovanje profesionalnega managementa s pooblastili. 

Ključne besede: formalizacija dejavnosti izobraževanja, izobraževalne aktivnosti, izobraževalni 

center, organizacija dejavnosti izobraževanja 

Abstract 

Paper presents a staff training system in nursing and midwifery care at the University Clinical Centre 

Maribor. 

The development of the educational system at the University Clinical Centre Maribor is aimed at the 

formalization, organization, integration, and evaluation of continuing education and training regarding 

health and midwife care services. This is in compliance with the changes and development of skills in 

nursing and midwifery care. By introducing modern forms and methods of education throughout 

clinical areas of nursing and midwifery care, educational activities have been raised up to a higher, 

more effective level. This is the aim of ensuring optimal development and integrity of health and 

midwife care services in order to achieve anticipated levels of expertise in compliance with the 

standardization of work processes. These skills are thus introduced to new employees of nursing and 

midwifery care in order to train trainees and students, to promote research activities in terms of more 

effective approaches when implementing nursing and midwifery care, and to create authorized 

professional management. 

Key words: formalization of educational activities, educational activities, educational centre, 

organization of training activities 

Uvod 

Univerzitetni klinični center Maribor (UKC Maribor) zaposluje okoli 1300 izvajalcev zdravstvene in 

babiške nege, prav tako je UKC Maribor učna baza študentom Fakultete za zdravstvene vede, Srednje 

zdravstvene šole ter Medicinske fakultete. 

224

37. člen Statuta UKC Maribor navaja izhodišče za njegov razvoj: »Da bi bil zagotovljen strokovni 

razvoj, se UKC povezuje z znanstvenimi, strokovnimi in drugimi ustanovami ter skrbi za stalno 

izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje zaposlenih.« 

Sistem razvoja izobraževalne dejavnosti kadrovskih virov zdravstvene in babiške nege, v skladu s 37. 

členom statuta UKC Maribor, temelji na vzpostavitvi formalizacije in organizacije izobraževalnih 

procesov na vseh organizacijskih ravneh v okviru Službe zdravstvene nege za izvajalce zdravstvene in 

babiške nege, ključnega osebja s profesionalnimi znanji specifičnih področij, pomembnih za 

učinkovito upravljanje, vzdrževanje in razvoj virov zdravstvene nege, uvajanja novo sprejetih 

zaposlenih izvajalcev zdravstvene nege, študentov visokošolskih in podiplomskih študijskih 

programov zdravstvene nege z namenom strokovnega razvoja področja zdravstvene nege in 

managementa. 

Izhodišča za razvoj sistema izobraževanja kadrovskih virov 

Cilji aktivnosti razvoja izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja izvajalcev zdravstvene in 

babiške nege UKC Maribor temeljijo na formalizaciji in organizaciji celotne izobraževalne dejavnosti 

ob: 

• razvijanju znanj, spretnosti, sposobnosti ter pridobivanju delovnih izkušenj za strokovno 

opravljanje poklicnih aktivnosti v okviru izobrazbenih ravni zdravstvene nege; 

• poglabljanju, posodabljanju, dopolnjevanju, razširitvi znanj in spretnosti, potrebnih za opravljanje 

delovnih nalog v delovnem procesu in upravljanju z viri zdravstvene nege; 

• izpolnitvi zahtev za ohranjanje licence za področje zdravstvene in babiške nege, s katero izvajalci 

dokazujejo strokovno usposobljenost za samostojno opravljanje dejavnosti zdravstvene in babiške 

nege v R Sloveniji. 

Omenjeni cilji se usklajujejo s pripravo osnovnih standardov znanja v obliki katalogov znanj glede na 

poklicne kompetence izvajalcev zdravstvene nege in ključnega kadra. 

Organizacija sistema izobraževanja kadrovskih virov 

Pristop k organiziranju izobraževalne in raziskovalne dejavnosti izvajalcev zdravstvene in babiške 

nege ter ključnega kadra v okviru Službe zdravstvene nege temelji na sledečih izhodiščih: 

• proces izobraževalne dejavnosti je primerno voden ob zagotovljenih virih ter administrativno 

podprt; 

• izobraževanje je kontinuiran, permanenten in sistematičen proces, dostopen (je pravica!) vsem 

izvajalcem zdravstvene in babiške nege ter ključnemu kadru; 

• vključevanje v sistem izobraževalne dejavnosti je dolžnost (obveza!) za vse izvajalce zdravstvene 

in babiške nege ter ključno osebje v skladu s predvideno organizacijo programov izobraževanja v 

okviru Službe zdravstvene nege. 

Znotraj Službe zdravstvene nege UKC Maribor se opredelijo 3 ravni vodenja izobraževalne 

dejavnosti: 

• vrhnji management opredeli pogoje za vzpostavitev sistema izobraževalne dejavnosti s 

formalizacijo, strukturo in organizacijo vseh virov izobraževalne dejavnosti; 

• srednji management v organizacijski obliki projektnih skupin na ravni UKC sestavljajo izvajalci 

zdravstvene in babiške nege, ključni kader zdravstvene nege ter strokovnjaki drugih delovnih 

področij, zaposleni v UKC. Možna je vključitev zunanjih strokovnjakov v skladu z zmožnostmi 

Službe zdravstvene nege. 

Delovne naloge projektnih skupin na ravni UKC so vezane na neposredno pripravo in izvedbo 

izobraževanj področja posameznih modulov generalnih znanj izvajalcev zdravstvene in babiške nege 

ter ključnega kadra. 

225

Oblikovane bodo projektne skupine za izobraževalno dejavnost izvajalcev zdravstvene in babiške nege 

ter ključnega osebja: 

• projektna skupina za področje izobraževalne dejavnosti strokovnih in sodobnih usmeritev v 

zdravstveni in babiški negi; 

• projektna skupina za področje izobraževalne dejavnosti za socialne veščine; 

• projektna skupina za področje izobraževalne dejavnosti vodenja, kakovosti in virov. 

Raziskovalna dejavnost se v okviru Službe zdravstvene nege organizira z oblikovanjem 

raziskovalnega tima za klinično raziskovanje. Vanj se vključujejo dipl. m. s./dipl. zn, neposredne 

izvajalke/izvajalci opravil zdravstvene nege ob pacientu, ter dipl. m. s./dipl. z. n. z zaključenim 

magisterijem stroke, ki prav tako neposredno izvajajo opravila zdravstvene nege. Raziskovalni tim 

dela na projektih, katerih pobude prihajajo s klinik. 

Vodje vseh projektnih skupin ter raziskovalnega tima se združujejo v t. i. izobraževalno-raziskovalnem 

kolegiju Službe zdravstvene nege. Slednji postane del organizacijske strukture Službe zdravstvene 

nege. 

Izobraževalno-raziskovalni kolegij razpravlja o vprašanjih izobraževalne in raziskovalne dejavnosti 

izvajalcev zdravstvene in babiške nege ter ključnega osebja. Izobraževalno-raziskovalni kolegij je 

posvetovalni organ Strokovnega sveta za zdravstveno nego. Sklicuje in vodi ga koordinator za 

izobraževalno dejavnost Službe zdravstvene nege. 

Operativni management v organizacijski obliki izobraževalnih timov v okviru kliničnih področij. 

Delovne naloge izobraževalnih timov so vezane na pripravo in izvedbo izobraževalne dejavnosti timov 

zdravstvene nege v okviru klinik za uvajanje standardov v klinično prakso zdravstvene nege. Lahko 

govorimo o t. i. internih izobraževalcih, ki bodo znanja, usposobljenost in veščine posredovali 

sodelavcem neposredno na delovnem mestu z uporabo sodobnih metod (coaching timov). 

Uvajanje novo sprejetih zaposlenih 

Pomemben del procesa izobraževanja znotraj Službe zdravstvene nege je proces uvajanja novo 

sprejetih zaposlenih izvajalcev zdravstvene in babiške nege v okviru V. oz. VII. stopnje izobrazbene 

ravni (tehnik zdravstvene nege, diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik). Zdravstveni 

tehniki se uvajajo v obliki predpisanega programa pripravništva, diplomirane medicinske 

sestre/zdravstveniki v skladu z evropsko direktivo (2005/36/ES) pripravništva ne opravljajo. 

Služba zdravstvene nege zavzame stališče, da je uvajanje v delo zdravstvene in babiške nege 

intenzivno obdobje učenja in profesionalnega razvoja izvajalcev zdravstvene in babiške nege. 

Proces uvajanja opredelimo s programom uvajanja v dveh delih: 

• strokovni del, s poudarkom na spoznavanju stroke zdravstvene in babiške nege, poglobljenem 

spoznavanju opravil delovnega mesta ter praktičnem usposabljanju za samostojno opravljanje dela; 

• splošni del, kjer na novo zaposlenega uvajamo v novo socialno okolje, organizacijo, sistem 

vrednot, pravic in obveznosti. 

Razvoj sistema uvajanja novo sprejetih zaposlenih je usmerjen v: 

• organizacijo in koordinacijo uvajanja z vzpostavitvijo sistema vodenja; 

• pripravo programov za izvedbo uvajanja; 

• vzpostavitev sistema vrednotenja na novo zaposlenih izvajalcev zdravstvene in babiške nege. 

Povezovanje in sodelovanje službe zdravstevne nege z znanstvenimi, strokovnimi in drugimi 

ustanovami 

Služba zdravstvene nege se z namenom znanstvenega in strokovnega razvoja stroke ter izvajalcev 

zdravstvene in babiške nege povezuje z ustanovami, ki izobražujejo in usposabljajo izvajalce 

zdravstvene nege, in sicer: 

226

• Srednja zdravstvena šola; 

• Fakulteta za zdravstvene vede; 

• Zdravstveni zavodi primarnega, sekundarnega in terciarnega nivoja zdravstvene dejavnosti. 

V okviru Službe zdravstvene nege se razvije sistematičen pristop k organizaciji: 

• opravljanja praktičnega dela dijakov in študentov v okviru obveznih vsebin programa Srednje 

zdravstvene šole in Fakultete za zdravstvene vede. 

Vzpostavi se sistem aktivne komunikacije med izobraževalnimi ustanovami za usposabljanje 

mentorjev v kliničnem okolju in organizacijo celotnega praktičnega dela izobraževanja dijakov in 

študentov (število, časovna, krajevna razporeditev). 

• programa praktičnega usposabljanja pri delodajalcu za dijake Srednje zdravstvene šole ter 

kliničnega usposabljanja za študente Fakultete za zdravstvene vede. 

Vloga Službe zdravstvene nege pri vzpostavljanju praktičnega usposabljanja in kliničnega 

usposabljanja v zavodu: 

• priprava formalnih podlag za vstop dijaka in študenta v sistem praktičnega usposabljanja v UKC; 

• identifikacija kapacitet Službe zdravstvene nege v realnem obdobju na podlagi vzpostavitve 

sistema mentorske mreže z vrednotenjem praktičnega usposabljanja; 

• aktivno sodelovanje Službe zdravstvene nege s strokovnim delavcem Srednje zdravstvene šole in 

Fakultete za zdravstvene vede pri pripravi in izvedbi programa praktičnega in kliničnega 

usposabljanja (programske, terminske in vsebinske uskladitve). 

Z vizijo v prihodnost 

Vizija obvladovanja kompleksnih nalog na področju izobraževalne dejavnosti za izvajalce zdravstvene 

in babiške nege UKC Maribor vodi v vzpostavitev sistema izobraževalne dejavnosti v okviru 

IZOBRAŽEVALNEGA CENTRA s pridobitvijo statusa samostojne organizacijske enote znotraj 

Službe zdravstvene nege z lastnim kadrom. 

Vzpostavi se sodoben informacijsko podprt sistem izobraževalne dejavnosti z možnostjo Eizobraževanja 

(samostojno učenje na daljavo). 

Del kontinuiranega obveznega usposabljanja izvajalcev zdravstvene in babiške nege so rotacije z 

namenom generalizacije znanj kadrovskih virov. 

V okviru Službe zdravstvene nege se razvija in izobražuje lasten ključni kader z namenom 

obvladovanja sodobnih usmeritev za upravljanje virov zdravstvene nege. 

Sklep 

Služba zdravstvene nege UKC Maribor obvladuje široko področje izobraževalne dejavnosti 

kadrovskih virov zdravstvene in babiške nege s težnjo po kontinuiranem razvoju aktualnega kadra v 

sistemu. 

Permanenten sistem izobraževalne dejavnosti izvajalcev zdravstvene in babiške nege ter ključnega 

osebja je rezultat multidisciplinarnega aktivnega sodelovanja strokovne sfere in upravnega dela UKC 

Maribor. 

Literatura 

Direktiva evropskega parlamenta in sveta 2005/36/ES. Uradni list Evropske unije 2005; 255. 

Pravilnik o licencah izvajalcev v dejavnosti zdravstvene nege in babiške nege. Uradni list RS 2007; 

24/07. 

Statut Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Univerzitetni klinični center Maribor 2009; 13. 

227

222D 

Teoretično in praktično usposabljanje medicinskih sester v sekundarnih 

centrih za izvajanje zdravstvene nege pacientovna sistemskem zdravljenju 

raka 

Theoretical and practical education of nurses in secondary centers for care of patients receiving 

systemic treatment 

Katarina Lokar, prof. zdr. vzg. 

Miladinka Matković, univ. dipl. kult. 

Marjana Bernot, univ. dipl. org. 

Onkološki inštitut Ljubljana 

klokar@onko-i.si 

Izvleček 

Z višanjem števila starejše populacije se bo breme raka v Sloveniji povečalo in vedno več pacientov 

bo zdravljenih zunaj Onkološkega inštituta Ljubljana. Eno izmed najbolj perečih področij predstavlja 

sistemsko zdravljenje raka. Pacientom je treba omogočiti, da bodo v najkrajšem času deležni 

strokovno neoporečnega sistemskega zdravljenja raka tudi v drugih bolnišnicah. Eden od pomembnih 

pogojev za širitev onkoloških zdravljenj je predhodno teoretično in praktično usposabljanje 

medicinskih sester, ki je predstavljeno v prispevku. Avtorice ugotavljajo, da je izobraževanje 

pomembno orodje za razvoj specialnih znanj, poleg evalvacije procesov izobraževanja pa bo treba 

razviti tudi evalvacijo izidov v klinični praksi. 

Ključne besede: onkološka zdravstvena nega, usposabljanje medicinskih sester, prenos zdravljenj in 

zdravstvene nege 

Abstract 

With aging of population the burden of cancer in Slovenia will grow. More and more patients will be 

treated outside of Institute of Oncology Ljubljana. One of the topical issues is systemic treatment of 

cancer. Professionally irreproachable systemic treatment in short time must be provided to patients in 

other hospitals. One of the main conditions for transfer of cancer treatments is beforehand theoretical 

and practical education of nurses that is introduced in the article. Authors established that education 

was an important tool in the development of specialist knowledge but besides developing process 

evaluation also an outcome evaluation of education in clinical practice was required. 

Key words: cancer nursing, nursing education, transfer of treatment and nursing care 

Uvod 

Iz trenutnih projekcij in podatkov je znano, da se bo breme raka v Sloveniji povečalo. Razvoj znanosti 

in tehnologij bo prispeval k vedno večjemu preživetju pacientov z rakom. V Sloveniji vsako leto za 

rakom zboli blizu 11.000 Slovencev, umre pa nekaj čez 5000 ljudi. V zadnjih 10 letih se je incidenca 

raka v Sloveniji povečala za 40 % med moškimi in za 35 % med ženskami. Več kot polovica 

povečanja incidence gre na račun staranja prebivalstva. Z nadaljnjim staranjem prebivalstva je zato 

pričakovati, da se bo število novih primerov povečevalo, s tem pa bo večja tudi obremenitev 

zdravstvene službe. Eno izmed najbolj perečih področij predstavlja sistemsko zdravljenje raka. 

228

Obstoječe stanje na področju izvajanja zdravstvene nege pacientov na sistemskem zdravljenju raka v 

Sloveniji 

Izvajanje onkološke dejavnosti na sekundarni ravni je trenutno prepuščeno odločitvam vodstva 

posameznih bolnišnic, kar vodi v nepreglednost, hkrati pa povzroča neenakost primerljive kakovosti 

storitev. Do leta 1998 je bilo v Sloveniji v izvajanje zdravljenja s citostatiki vključenih trinajst 

zdravstvenih zavodov, leta 2007 pa izvajanje dejavnosti v različnih obsegih in področjih opredeli deset 

zdravstvenih zavodov (Bernot, 2008). 

Opažanja po zdravstvenih zavodih govorijo sledeče (Bernot, 2008): 

• Centralizirana priprava citostatskih zdravil pod okriljem lekarne ni urejena v vseh zdravstvenih 

zavodih ali poteka le za določene paciente. Medicinske sestre same pripravljajo citostatike, nekateri 

še vedno nimajo niti ustreznih pogojev za pripravo nevarnih snovi – digestorijev z vertikalnim 

odvodom zraka, niti primerno urejenih prostorov: nimajo možnosti prezračevanja, prostor je sicer 

namenjen skladiščenju materiala. 

• Citostatike pripravljajo ali samo dajejo diplomirane medicinske sestre, ki so si znanja pridobile z 

izkušnjami, brez specialnih znanj onkološke zdravstvene nege in onkologije. V stik s posredno 

aplikacijo prihajajo tudi zdravstveni tehniki in srednje medicinske sestre. V posameznih 

zdravstvenih zavodih citostatsko terapijo pripravlja in daje le ena medicinska sestra, največ dve, 

zato je tako dajanje terapije vezano na njeno/njuno prisotnost. 

• V dajanje citostatske terapije so posredno vključene tudi srednje medicinske sestre, saj v vseh 

zdravstvenih zavodih ni zagotovljenega izmenskega dela za diplomirane medicinske sestre. 

• Zdravstveni zavodi uporabljajo zelo različne pripomočke (infuzijske sisteme, igle …) za pripravo 

in dajanje citostatikov. Veliko bolj kot sama dostopnost do pripomočkov za varno ravnanje s 

citostatiki je bilo izpostavljeno vprašanje njihove uporabe, ko so ti pri roki. Večina je vezana na 

javne razpise in tako uporablja material, ki je na voljo. Posebnih zaščitnih pripomočkov, ki 

omogočajo zaprt sistem priprave in dajanje citostatikov, nimajo na voljo povsod, prav tako ne 

uporabljajo vseh zaščitnih sredstev pri pripravi citostatikov – dvojnega rokavičenja. 

• Večina zdravstvenih zavodov pozna ukrepe in priporočila, ki naj bi jih upoštevala ob kontaminaciji 

s citostatikom oziroma ko pride do razlitja, vendar v večini zdravstvenih zavodov kontaminacija ni 

dokumentirana. 

• Zelo neenoten je pristop spremljanja zdravstvenega stanja zaposlenih, ki rokujejo s citostatiki. 

• Kar nekaj zdravstvenih zavodov nima preglednih in dostopnih navodil za delo s citostatiki. 

Klinično pot za predpisovanje in dajanje citostatske terapije imajo izdelano le v enem 

zdravstvenem zavodu. 

• Citostatsko zdravljenje v večini primerov predpiše zdravnik specialist onkolog ali hematolog, tudi 

zdravnik kirurg – operater. 

• Negovalna dokumentacija, ki jo uporabljajo zdravstveni zavodi, je zelo različna. Nekateri beležijo 

le dano terapijo, drugi uporabljajo le terapevtske liste. 

• Standardne sheme citostatskih terapij so po posameznih zdravstvenih zavodih različne. Posledice 

tega so: večja ogroženost pacienta zaradi nepravilnega dajanja citostatika, povečan strah pacienta, 

če isto terapijo v različnih zdravstvenih zavodih dobi različno, in nepotrebne poškodbe žilnega 

pleteža. Tudi lekarne imajo za to različne standarde. 

• Priporočil in standardov za primere ekstravazacije še vedno ne poznajo vsi, ki dajejo citostatike. 

Usposabljanje medicinskih sester iz sekundarnih centrov 

Na Onkološkem inštitutu Ljubljana (OIL) smo v letu 2010 pričeli izvajati usposabljanje medicinskih 

sester iz sekundarnih centrov za pridobivanje specialnih znanj iz zdravstvene nege pacientov na 

sistemskem zdravljenju raka. Program je potrdil RSK za onkologijo, prav tako pa je bila na začetku 

leta 2010 poslana na Zbornico – Zvezo vloga za vpis usposabljanja v register specialnih znanj. OIL 

izvaja usposabljanje brezplačno. Izvajalci usposabljanja so poleg skupine izkušenih medicinskih sester 

še internisti onkologi, farmacevt ter enota za zdravje in varnost pri delu. Predvideni čas usposabljanja 

je 12 tednov (40 delovnih ur na teden), ki pa se lahko porazdelijo v daljše časovno obdobje, predvsem 

zaradi lažje organizacije samega usposabljanja za kandidate in njihove delodajalce. Usposabljanje 

poteka kot praktično in teoretično (razgovori, diskusije) delo z mentorji v različnih enotah OIL 

229

(ambulantna kemoterapija, lekarna, enota za zdravje in varnost pri delu, različni bolnišnični oddelki na 

OIL) ter kot samostojen študij priporočene literature. V času usposabljanja se pričakuje, da kandidati 

osvojijo osnove sistemskega zdravljenja, shranjevanje, transport in osnove priprave zdravil za 

sistemsko zdravljenje, varno delo, pripravo in ravnanje z zdravili za sistemsko zdravljenje, 

zdravstveno vzgojo pacientov, ki se zdravijo s sistemsko terapijo, dajanje zdravil za sistemsko 

zdravljenje in standardne sheme zdravljenja, zdravstveno nego in vlogo medicinske sestre pri 

neželenih učinkih sistemskega zdravljenja, psihološko podporo pacientov in zdravstveno vzgojo 

pacienta po zaključenem sistemskem zdravljenju, pravila strokovnega vedenja in poklicne dolžnosti 

medicinskih sester pri izvajanju onkološke zdravstvene nege. 

Po opravljenem usposabljanju bi morali biti kandidati sposobni delovati kot neposredni načrtovalci, 

izvajalci in tisti, ki vrednotijo zdravstveno nego pri pacientih, ki prejemajo sistemsko terapijo. 

Kandidati v procesu usposabljanja pridobijo tudi ustrezna strokovna znanja in motorične spretnosti za 

pripravo in aplikacijo sistemske terapije. Usposabljanje se zaključi s teoretičnim in praktičnim 

preverjanjem znanja. Preverjanje znanja obsega teoretični (pisno preverjanje pridobljenega znanja) in 

praktični del (izvedba postopka) ter poteka pred izpitno komisijo v sestavi treh članov, od katerih sta 

dva neposredna izvajalca usposabljanja, tretji član pa ne. Uspeh kandidata na preverjanju znanja 

izpitna komisija oceni z »opravil« ali »ni opravil«. Kandidat o uspešno zaključenem preverjanju 

znanja in s tem tudi izobraževanja dobi potrdilo o pridobljenem specialnem znanju s prilogo. Priloga 

vsebuje opis pridobljenih kompetenc kandidata, ki si je pridobil naziv medicinska sestra oz. 

zdravstvenik s specialnimi znanji na področju zdravstvene nege pacienta pri sistemskem zdravljenju 

raka. 

V letu 2010 so z usposabljanjem zaključile tri diplomirane medicinske sestre in diplomirani 

zdravstvenik iz treh različnih sekundarnih centrov. Zaradi objektivnih razlogov preverjanja znanja in s 

tem formalnega zaključka usposabljanja še ni bilo mogoče izvesti. Tako tudi evalvacije usposabljanja 

ni bilo. Da pa bi kljub temu svoje dosedanje izkušnje na neki način lahko zaokrožili v celoto, smo 

kandidate, ki so zaključili z usposabljanjem v letu 2010, pozvali, da nam odgovorijo na dve vprašanji. 

Zanimalo nas je predvsem njihovo zadovoljstvo z organizacijo usposabljanja na OIL in ali lahko 

pridobljena znanja praktično uporabijo na svojem delovnem mestu. Ena od kandidatk nam je poslala 

naslednji odgovor: 

»Pridobitev specialnih znanj iz področja onkologije in onkološke zdravstvene nege so neprecenljiva 

nadgradnja mojemu skromnemu znanju iz tega področja. (…) Zdravljenje raka je tako kompleksno in 

zahtevno, da se izvaja le v specializiranih ustanovah. Prav te ustanove pa so nam dale priložnost 

postati del njih in iz njih črpati znanja, ki bodo v pomoč pri delu s tako težkimi bolniki. Zame je bila 

velika prioriteta, da mi je bilo omogočeno izobraževanje na OIL. Program izobraževanja je bil do 

potankosti izpopolnjen in dovršen, tu mislim predvsem na kroženje po oddelkih, ambulantni 

kemoterapiji, lekarni in na vaših internih izobraževanjih. Nesebično in potrpežljivo podajanje znanja 

in veščin ob tako zahtevnem delu pa daje prav poseben pečat osebju OIL. Vsa praktična znanja bodo 

še kako dobrodošla na mojem delovnem mestu, saj predvidevam, da se bodo nekatera področja 

onkologije selila tudi v večje splošne bolnišnice. Pravzaprav počasi že uvajamo določene aplikacije 

citostatske, biološke in hormonske terapije, predvsem pa se v vse večji meri srečujemo s 

komplikacijami teh zdravljenj. Pridobljeno znanje in spretnosti (ravnanje s podkožno vensko valvulo) 

mi bodo v veliko pomoč pri uvajanju onkološke zdravstvene nege v naši bolnišnici. (…)« 

Ali lahko dokažemo vpliv izobraževanja na kakovost oskrbe in izboljšanje izidov pri pacientih? 

Izobraževanje je vsekakor pomembno orodje za razvoj specialnih znanj. Ne le da izboljša kakovost 

oskrbe, lahko vpliva tudi na izboljšanje izidov pri pacientih. Pred nami je vedno večje število izzivov 

povezanih s profesionalnim razvojem medicinskih sester – znanja in veščine, ki so potrebni za 

zagotavljanje onkološke zdravstvene nege in oskrbe. Vedno večja kompleksnost zdravljenj raka 

zahteva široka znanja in kompetence ter kritično razmišljanje onkoloških medicinskih sester. Na 

nacionalni ravni se moramo soočiti z vprašanjem, kdo bodo onkološke medicinske sestre ter katera 

znanja in veščine bodo potrebovale za zagotavljanje onkološke zdravstvene nege in oskrbe v 

bodočnosti (Faithfull, 2010). 

230

V zadnjih 10 letih se oskrba pacientov z rakom spreminja po svetu in pri nas. Dokazi o tem, ali 

sedanje izobraževanje zadosti potrebam in izzivom, ki jih prinašajo spremembe na področju onkološke 

zdravstvene oskrbe, so omejeni. Le malo je narejenih evalvacijskih študij kontinuiranega 

izobraževanja na področju onkološke zdravstvene nege (Faithfull, 2008). Pregled literature o 

raziskavah s področja vseživljenjskega izobraževanja iz onkološke zdravstvene nege ni prinesel 

dokazov o pozitivnem vplivu na klinično prakso (Ferguson, 1994). Podobne ugotovitve o vplivu na 

spremembo klinične prakse so prinesle tudi kasnejše raziskave (Langton, 1999 cit. po Faithfull, 2008; 

Wyatt, 2007a). Z raziskavo, ki ni bila opravljena na področju onkološke zdravstvene nege, so 

ugotovili, da medicinske sestre z univerzitetno izobrazbo sprejemajo boljše strokovne odločitve kot 

njihove kolegice z neakademsko izobrazbo (Girot, 2000). 

Raziskovanje vpliva izobraževanja na izide zdravstvene nege je težavno, kar je tudi razlog za 

maloštevilne raziskave s tega področja. Eden izmed problemov tovrstnega raziskovanja je tudi, da je 

veliko lažje evalvirati procese izobraževanja kot izide (Jordan, 2000). Zato ni presenetljivo, da je 

najpogostejši način evalviranja vpliva izobraževanja na klinično prakso z evalvacijo zaznavanja 

medicinskih sester (Faithfull, 2008). Raziskave, opravljene pri medicinskih sestrah, so pokazale, da 

kontinuirano profesionalno izobraževanje izboljša samozavest, komunikacijske veščine in zmanjša 

anksioznost (Copp et al, 2007). Mnenje medicinskih sester je tudi, da ima pozitiven vpliv na prakso 

zdravstvene nege (Wyatt, 2007b; Pelletier et al., 2004; Steginga et al., 2005). 

Razprava 

V zadnjih petih letih se je število pacientov, ki prejemajo sistemsko zdravljenje na OIL, povečalo za 

50 % (Državni program, 2010). Večino teh zdravljenj poteka s standardnimi citostatiki in s postopki, 

pri katerih ni potrebe, da bi morali pacienti na to zdravljenje iz vse Republike Slovenije (RS) prihajati 

na OIL. Zato je pacientom treba omogočiti, da bodo v najkrajšem času deležni strokovno 

neoporečnega sistemskega zdravljenja raka tudi v drugih bolnišnicah po RS. 

Značilnost današnjega časa na področju onkološke zdravstvene oskrbe je, da se zdravi vedno več ljudi, 

da so ležalne dobe kratke in zdravljenja vedno bolj intenzivna in kompleksna. Povečuje se obravnava 

v dnevni bolnišnici in ambulantna obravnava pacientov, zelo so v porastu oralna sistemska 

zdravljenja, kar je povzročilo premik onkološke zdravstvene nege in oskrbe iz bolnišnic v domače 

okolje, kjer pa je zagotavljanje onkološke zdravstvene nege omejeno. To pomeni, da medicinske sestre 

potrebujejo specifična onkološka znanja ne le v onkoloških terciarnih centrih, ampak tudi na 

sekundarni in primarni ravni zdravstvenega varstva (Faithfull, 2008). Pred sistemom zdravstvenega 

varstva pri zagotavljanju onkološke zdravstvene oskrbe so tako številni izzivi: najti ravnovesje med 

povečanimi zahtevami po onkološki zdravstveni oskrbi in vedno večjo raznolikostjo v zagotavljanju 

oskrbe, zagotavljanje onkološke zdravstvene oskrbe ljudem v času aktivnega zdravljenja, pa tudi pri 

promociji zdravja in zagotavljanju rehabilitacije za vedno večje število ljudi, ki preživijo raka. 

(Faithfull, 2010) 

Zaključek 

Državni program obvladovanja raka v Sloveniji opredeljuje usmeritve na sekundarni ravni; obravnave 

najpogostejših mest raka. V bodoče zato ni moč pričakovati, da se bo onkološka dejavnost izvajala v 

takšnem številu zdravstvenih zavodov kot do zdaj. Kakovostno obravnavo je moč zagotoviti v manj 

bolnišnicah, ki bodo imele zadostno število strokovno usposobljenega kadra in opreme (Državni 

program, 2010). Ravno zato je zelo pomembno, da specifično onkološko zdravljenje in zdravstveno 

nego izvajajo za to usposobljeni strokovnjaki, ki se pretežni del svojega časa ukvarjajo s pacienti z 

rakom in obravnavajo zadostno število pacientov. Takšna so tudi mednarodna priporočila. Opisano 

usposabljanje medicinskih sester zagotavlja dostopnost in enakost zdravstvene obravnave pacientom 

na sistemskem zdravljenju raka, ne glede na to, kje se oz. se bodo zdravili. Poleg evalvacije procesov 

izobraževanja pa bo treba razviti tudi evalvacijo izidov v klinični praksi. 

231

Literatura 

Bernot M. Zaščita medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov pri ravnanju s citostatiki in z 

biološkimi zdravili v slovenskem prostoru. In: Mlakar-Mastnak D, Logonder M, eds. Varnost bolnikov 

in osebja v onkologiji in onkološki zdravstveni negi, 35. strokovni seminar, Rogla, 27.–28. marec 

2008. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester v onkologiji pri Zbornici zdravstvene nege Slovenije – 

Zvezi društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2008: 56–77. 

Copp G, Caldwell K, Atwal A, Brett-Richards M, Coleman K. Preparation for cancer care: perceptions 

of newly qualified health care professionals. European Journal of Oncology Nursing 2007; 11: 159– 

167. 

Državni program obvladovanja raka v Sloveniji 2010–2015, 2010. Dostopno na: 

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/zakonodaja/strategije_2010/Dr%C5%BEavni_ 

program_obvladovanja_raka_2010-2015 (18. 2. 2011). 

Faithfull S. Plenary session: policy in the EU. Impact on oncology. European Journal of Oncology 

Nursing 2010; 14 Suppl 1: 1. 

Faithfull S. Developing European oncology nurse education. EONS Newsletter Fall 2008: 34–35. 

Ferguson A. Evaluating the purpose and benefits of continuing education in nursing and the 

implications for the provision of continuing education for cancer nurses. Journal of Advanced Nursing 

1994; 19: 640–646. 

Girot EA. Graduate nurses: critical thinkers or better decision makers? Journal of Advanced Nursing 

2000; 31(2): 288–297. 

Jordan S. Educational input and patient outcomes: exploring the gap Journal of Advanced Nursing 

2000; 31 (2): 461–471. 

Pelletier D, Donohue J, Duffield C. Australian nurses’ perceptions of the impact of their postgraduate 

studies on their patient care activities. Nurse Education Today 2004; 23: 434–442. 

Steginga SK, Dunn J, Dewar AM, McCarthy A, Yates P, Beadle G. Impact of an intensive nursing 

education course on nurses’ knowledge, confidence, attitudes, and perceived skills in the care of 

patients with cancer. Oncol Nurs Forum 2005; 32(2): 375–81. 

Wyatt DE. The impact of oncology education on practice-a literature review. European Journal of 

Oncology Nursing 2007a; 11: 255–61. 

Wyatt DE. How do participants of a post registration oncology nursing course perceive that the course 

influences their practice? A descriptive study. European Journal of Oncology Nursing 2007b; 11: 168– 


232

222F 

Študenti na klinični praksi v Psihiatrični kliniki Ljubljana – med idealnim 

in realnim 

Students in the clinical practice at Psychatric Clinic of Ljubljana – inbetween ideals and reality 

dr. Radojka Kobentar 

Psihiatrična klinika Ljubljana, 

radojka.kobentar@psih-klinika.si 

Izvleček 

Teoretično izhodišče: Izvor problemov pri izvajanju klinične prakse nastaja zaradi pogoste 

prekomerne dnevne obremenjenosti kliničnih oddelkov s študenti, ki kliničnemu mentorju pogosto 

predstavljajo direktno praktično pomoč pri izvajanju temeljnih aktivnosti zdravstvene nege. Kritike na 

račun izvajanja klinične prakse so postale realnost in jih moramo ustrezno obravnavati. 

Namen prispevka je prikazati realno stanje pri izvajanju klinične prakse v Psihiatrični kliniki 

Ljubljana ter na osnovi rezultatov nakazati možnosti za uvajanje standardov kakovosti. 

Metoda: Vzorec populacije v raziskavi je zajel 200 študentov, ki so opravili klinično prakso v 

Psihiatrični kliniki Ljubljana v obdobju med 1. 1. 2010 in 31. 12. 2010, ko redno izvajamo vmesne in 

končne evalvacije ter končno numerično ocenjevanje mentorjev. Podatki bodo obdelani s 

kvalitativnimi raziskovalnimi metodami oblikovanja glavnih komponent ter statističnimi metodami 

frekvenc in korelacij. 

Rezultati raziskave kažejo, da je seznanjanje študentov z nalogami na klinični praksi le v 58 

%,odlično, ter da so bili študenti odlično seznanjeni s člani tima v 65 % vseh primerov. Samo delo z 

bolniki s pomočjo mentorja so ocenili z odlično v 70 % vseh rezultatov, kar opozarja na obojestranske 

nedorečenosti, ki jih bo treba reševati sistemsko ter izoblikovati standarde kakovosti za izvajanje 

klinične prakse. Sedanje stanje na področju zdravstvene nege in izobraževanja ne kaže optimalnih 

rezultatov. Kvalitativna analiza podatkov priča, da so kritike študentov in mentorjev upravičene. 

Razprava: Mentorji na kliničnih oddelki so dnevno preobremenjeni s študenti in prav prezasičenost s 

študenti vodi v nedopustne spodrsljaje, kjer študenta pogosto vidijo kot dodatno delovno silo in ne kot 

učečega subjekta v procesu izobraževanja. Idealni pogoj, ki ga skušamo doseči v standardu strukture 

kakovosti, kaže na potrebo po medicinski sestri mentorici s polovičnim delovnim časom, ki bi bila 

strokovnjakinja in specialistka kliničnega dela v zdravstveni negi. Z interaktivnimi didaktičnimi 

metodami naj bi motivirala in vključila študenta v delo s pacienti. 

Zaključek: Izobraževalne institucije morajo sprejeti dejstvo, da učne baze ne morejo v celoti 

prevzemati odgovornosti za enormno število študentov, ki želijo opraviti klinično prakso čim prej in z 

najmanj (predpisanih) ur. Na takšen način pa kakovost izvedenega dela ne zadovoljuje optimalnih 

kriterijev za učenje v kliničnem okolju. 

Ključne besede: zdravstvena nega, klinična praksa, kakovost 

Abstract 

Theoretic introduction The root cause in the execution of clinical practice comes from the frequent 

daily overload of clinical departments with students that are of direct practical assistance to the clinical 

tutor when it comes to the execution of basic nursing care activities. Criticism on account of clinical 

practice execution has become a reality that must be adressed appropriately. 

Aim of this article is to show the real situation in the execution of clinical pracitce in the Psychiatric 

Hospital Ljubljana and based on these results, show the possibilities for the implementation of quality 

standards. 

Method: The population sample encompasses 200 students that have concluded their clinical practice 

at the Psychiatric Hospital Ljubljana between January 1. 2010 and December 31. 2010, during which 

time regular intermediary and final numerical evaluations of tutors are performed. The data is then 

233

analyzed with quantitative research methods though the formation of main components and the 

statistical methods of frequencies and correlations. 

Results show bilateral problems that must be solved systematically and shaped into quality standards 

in the execution of clinical practice. The present state in the field of nursing care and education fails to 

show optimal results. Moreover, the quantitative analysis of data shows that the criticisms of the 

students and tutors are justified. 

Discussion: The tutors in clinical departments are under maximum daily student load and this 

overload with students leads to inexcusable failures where the student is often seen as additional work 

force and not as a learning individual in the education process. The ideal condition that we want to 

attain in the structure standard shows the need for a registered nurse tutor with a part-time workload 

that would be an expert and specialist of clinical work in the nursing care. She would use interactive 

teaching methods to motivate and integrate the students role into the work with patients. 

Conclusion: Education institutions must accept the fact that certain learning bases can not accept the 

full responsibility for the vast number of students that wish to take part in the clinical practice as soon 

as possible with as shortly set (mandatory) hourly load as possible. The quality of the performed tasks 

in this manner fails to meet the optimum learning criteria in the clinical environment. 

Key words: nursing care, clinical practice, quality 

Uvod 

Teoretični in praktični vidik izobraževanja študentov zdravstvene nege je formalno urejen z 

evropskimi smernicami in bolonjskim procesom prenove visokošolskih programov, ki so na področju 

zdravstvene nege poenotili sistem izobraževanja, določili ključne kompetence ter omogočili 

primerljivost z evropskimi programi in vzajemno priznavanje strokovnih poklicnih kvalifikacij. 

Praktično usposabljanje študentov zdravstvene nege v kliničnem ali drugem učnem okolju vključuje 

50 % vseh ur ali število kreditnih točk po Evropskem prenosnem kreditnem sistemu (European Credit 

Transfer System – ECTS). Tako se pomemben del učnega procesa prenese v klinično okolje, saj se je 

paradigma učnega procesa, predvsem učenje praktičnih veščin, prenesla tudi v učna okolja, kot so 

klinike, inštituti ter druge institucije (Krištof, 2005; Mischke et al. 2006; European federation of 

nurses). Modela, s katerim bi jasno zasnovali koncept, ki bi sistemsko, organizacijsko in vsebinsko 

odpravljal spremljajoče probleme na različnih ravneh, še nimamo. Razkorak obstaja predvsem v 

paradigmi učenja, saj mentorji vse preveč poudarjajo pridobivanje praktičnih izkušenj, brez predhodne 

priprave, učitelji pa refleksijo izkušenj iz kliničnega okolja. Potreben prehod iz transmisijskega na 

konstruktivistično učenje lahko premostimo z oblikovanjem modela praktičnega usposabljanja, ki bi 

bil prenosljiv v druga okolja, kjer poteka praktično učenje (Bauer et al,. 2006; Mischke et al., 2006). 

Model naj bi vseboval elemente dejavnosti s cilji, oblikami in metodami ter kompetencami, ki jih 

študenti razvijajo, z vlogami partnerjev, interaktivnim učenjem ter metodami spremljanja in 

ocenjevanja študentov (Thomas, 2004, cit. po Juriševič et al., 2007). V sistemsko urejenem vodenju je 

poudarjen model dobre prakse, saj z njim učni zavodi in njihovi mentorji pridobivajo dodatne 

informacije ter spoznanja, kot so na primer seznanjanje s pedagoškimi izzivi, doseganje višje ravni 

refleksije ter utrjevanje strokovne identitete (Vonta, 2007). 

Mentorstvo v kliničnem okolju 

Strokovna literatura podaja različne oblike mentorstva, kot sta formalno in neformalno. V kliničnem 

okolju poznamo formalno obliko mentorstva, ki upošteva usmeritev študentov, trajanje, vsebino in 

cilje kliničnega usposabljanja. Tako se v procesu usposabljanja oblikuje mentorski odnos kot posebna 

oblika podpornega odnosa, v katerem študent in mentor gradita na dogovorjenem naboru kompetenc 

(Juriševič et al., 2007). 

Odnos med mentorjem in študentom se razvija z razvojem njihovih vlog. Tako v začetnem obdobju 

klinične prakse študent vidi vzor, ki ga je vredno posnemati. Mentor pa ob dobrem poznavanju 

študenta pomaga razvijati določena znanja in spretnosti; v končni fazi tako postaneta sodelavca z 

različnimi izkušnjami in drugačnim znanjem. Z višjo ravnijo odnosa med mentorjem in študentom se 

spreminjajo oblike učenja. Tako na začetku posnema, išče najboljše napotke za ravnanje v določenih 

situacijah, kasneje pa razvija veščine z razumevanjem v skladu s teoretičnim znanjem in svojimi 

234

sposobnostmi. Zadnja faza poudarja izkušenjsko učenje, ko je študent sposoben samorefleksije. V času 

klinične prakse naj bi bil vsak študent deležen ustreznega odnosa, ki spodbuja k profesionalnemu 

razvoju in identiteti (Žorga, 2005; Findeisen, 2008). 

Učenje praktičnih veščin v realnem kliničnem okolju ima svoje razvojne specifičnosti, saj gre za 

razvoj ter transfer študentovih abstraktnih znanj v konkretne situacije, kjer je na začetku v vlogi 

opazovalca s pričakovanimi kompetencami, kot so prepoznavanje, opisovanje in posnemanje 

(Juriševič et al., 2007). Višja raven osvojenega znanja opolnomoči študenta, da lahko asistira pri delu 

z bolnikom, se uči z razumevanjem ter tako izboljša raven kompetenc, kot so razlikovanje med 

izkušnjami, primerjanje teorije in prakse ter izvajanje intervencij s pomočjo. Na tretji stopnji 

kompleksnega znanja je študent že lahko izvajalec pod nadzorom mentorja, uči se z aktivno udeležbo 

ter tako postaja vse bolj avtonomen in kompetenten za samostojno izvajanje, kritično refleksijo in 

celosten vpogled v delo s človekom (Mischke et al., 2006). Postavlja se vprašanje, koliko 

samorefleksije so sposobni klinični mentorji, saj so njihova pričakovanja do študentov včasih 

previsoka, naloge prezahtevne ali pa tudi sami niso pripravljeni na svetovanje in učenje s primerom. 

Nikakor ne smemo spregledati potrebnih visokih strokovnih kompetenc v mentorskem procesu na 

področju vodenja, komunikacije in sodelovanja, saj je odgovornost za prenos teoretičnega znanja v 

prakso s pridobivanjem kompetenc zelo visoka. Učenje v praksi pomeni urjenje strokovnih veščin v 

najrazličnejših situacijah (Rapuš, Pyzalski, 2008). 


V raziskavi smo želeli z vidika študentov ugotoviti predvsem dvoje: 

- kakšen in koliko je ovrednoten odnos mentorjev do študentov na klinični praksi, 

- ali so mentorji pripravljeni na pedagoško delo v smislu poučevanja praktičnih vsebin. 

Metoda 

Vzorec je zajel 200 študentov rednega in izrednega študija s treh visokošolskih institucij. Vključitveni 

kriteriji so bili prisotnost na klinični praksi brez izostankov ter prisotnost na vseh seminarjih in 

evalvacijah. Raziskava je potekala v obdobju med 1. 4. 2010 in 31. 12. 2010, tako da so študenti 

anonimno izpolnili vprašalnik za oceno mentorja na klinični praksi – 18 vprašanj ter lestvico od 1 

(zelo slabo) do 5 (odlično) z vrednostjo Cronbach alfa 0,95. Dodatno mnenje s predlogi za učinkovito 

delo so študenti napisali pod črto. Podatki so obdelani s programom SPSS 12 za okolje Windows ter 

metodami deskriptivne statistike, korelacije in t-testa. Mnenja študentov so obdelana z metodo glavnih 

komponent. 

Rezultati 

V skupini študentov je bilo 115 rednih in 85 izrednih. Odgovori na vprašanja, ki zadevajo seznanjanje 

s kliničnim okoljem, so zajeli člane tima, kjer jih je 65,0 % odgovorilo z odlično, in delom z bolniki, 

kjer so odlično ocenili 70,1 % vseh odgovorov, ter nalogami (58,8 %). Odlična ocena je v drugem 

sklopu vprašalnika vključevala vprašanje mentorjevega profesionalnega odnosa do bolnikov (86,8 %), 

do njegovih svojcev (88,2 %), sodelavcev v timu (91,2 %) ter do oseb na izobraževanju (85,8 %). 

Tretji skupek vprašanj se nanaša na klinično učenje, kjer so mentorji s strani študentov prejeli oceno 

odlično, in sicer za predstavitev vsebin psihiatrične zdravstvene nege (69,6 %) načrtovanje praktičnega 

usposabljanja (56,9 %), usmerjanje v delo z bolnikom (64,7 %), opozarjanje na morebitno razhajanje 

teorije in prakse (63,7 %) ter spodbujanje h kritičnemu razmišljanju (66,2 %). Rezultati kažejo, da so 

mentorji v kliničnem okolju nepripravljeni za tovrstno učenje in da jih dobra tretjina nima odlične 

ocene. 

V četrtem delu so bila vprašanja o ustreznosti mentorjevih kompetenc. Odlično ocenjenih je bilo 87,3 

% vseh mentorjev z opozarjanjem na morebitna etična vprašanja pa le 60,8 %. Mentor je za čas, 

namenjen študentu, najslabše ocenjen, saj je odlično oceno prejelo le 59,3 %, kar realno opozarja na 

potrebo po razbremenitvi mentorjev kliničnega dela, s čimer bi pridobili potreben čas za poučevanje 

bodočih strokovnjakov na področju zdravstvene nege. 

Razlike v oceni mentorjev med skupinama rednih in izrednih študentov ne kažejo na statistično 

pomembne razlike. Statistično pomembne razlike pa se pokažejo glede na čas, ki si ga mentor vzame 

235

za študenta (t =2,719; p=0,006): daljši ko je bil čas, namenjen študentu, boljše so bile ocene mentorja 

v vseh sklopih vprašanj. 

Kvalitativni del raziskave kaže na pomembne lastnosti mentorjev, ki jih študenti opazijo in različno 

vrednotijo – glede na pričakovanja in cilje, ki naj bi jih študent realiziral v času klinične prakse. Tako 

se glasijo pozitivni zapisi študentov: 

Čudovita sestra, ogromno znanja in izkušenj, katerih ji ni bilo težko deliti z mano. Za čas, ki ga je 

posvetila, in vse znanje, ki ga je delila, sem ji zelo hvaležen. 

Glede na moje pretekle izkušnje, tako naprej. Vse temelji na standardih, pravilnosti, strokovnosti, 

prijaznosti in razumevanju. 

Sem lahko spraševal, me je vključevala v delo s pacienti, zavzemala se je, da čim več vidim in se 

naučim. 

Na vprašanje temeljit odgovor. 

Občudujem njihov odnos s pacienti. 

Spoznala sem stvari, ki so mi bile tuje. 

Kritičen, razumevajoč in skrben, upošteva študenta kot enakopravnega člana tima. 

Največ ključnih besed se je glasilo: temeljita razlaga, praktično znanje, informiranje, razložila delo z 

bolnikom, delila znanje in izkušnje, vodila in spodbujala, svetovala, vključevala v delo in skupine, 

predstavila pacientom, dnevno si je vzela čas, vključila med sodelavce. Prav tako so študenti opisali 

odnos mentorjev, ki je bil največkrat: prijazen, skrben, razumevajoč, strokoven, profesionalen, 

odgovoren, sodelujoč, spoštljiv, pohvalen in odličen. 

Negativni komentarji študentov so povezani z odnosom, potrebnim časom in sodelovanjem v timu. 

Dobesedni zapisi se glasijo: 

Mentorji nimajo časa ali volje, da bi se posvetili študentom. Od te mentorice se nisem naučila nič. 

Prvi dan ni imela časa, da bi se mi posvetila, ostale dni nisem videla razloga. 

Primanjkljaj časa in interesa, da bi se posvetila študentom. 

Pomemben je pristop, razložiti oddelek, bolezni, kaj se dogaja, ne pa da prideš in se počutiš 

zavrnjeno, ker nimaš informacij. 

Je prijazna in neorganizirana in ni v pomoč študentu. 

Ni se predstavila, ni bila naklonjena, ni je zanimalo, kaj počnem. 

Največ ključnih besed je bilo izrečenih na pomanjkljivo (ne)sodelovanje in odnos, in sicer: pomoč pri 

vključevanju v delo z bolnikom, več usmerjanja v delo, več dela s pacientom, več vključevanja v 

terapevtske skupine, pomanjkanje časa zame, več spodbujanja, nazorna predstavitev dela diplomirane 

medicinske sestre (kompetence), več sodelovanja v timu, ki pripomore h kakovostnejši praksi. 

Rezultati kažejo, da je treba oblikovati enoten standard vodenja klinične prakse, ki bi zahteval 

določene kompetence in znanja mentorjev, saj bi tako študentom omogočili kakovostno pridobivanje 

ustreznih znanj in veščin. 

Razprava 

Klinike, inštituti in drugi zdravstveni in socialni zavodi predstavljajo učne baze za pridobivanje 

praktičnih veščin in znanja za avtonomno in suvereno delovanje v praksi. Študenti naj bi na klinični 

praksi realizirali pričakovanja v zvezi z delom na specialnem področju. Rezultati opozarjajo, da so 

mentorji brez ustreznih didaktičnih znanj na področju poučevanja v praksi, saj je kriterij za naziv 

mentorja triletna delovna doba. Zato se v praksi dogaja, da študent ob pomanjkanju časa izgubi 

zanimanje za delo, ter nekako preživi v kliničnem okolju, ker mora opraviti obvezne ure kliničnega 

usposabljanja. Vpliv na profesionalni razvoj študenta dosežemo s prožnim pristopom, ko ima študent 

priložnost, da se uči z zanimanjem in vlaganjem lastnega truda, posebej če mu je omogočeno, da 

sodeluje v reševanju kliničnih situacij. S tem pristopom, v spodbudnem in zaupnem kliničnem okolju, 

bomo motivirali in spodbujali posameznika za pridobivanje ustreznih strokovnih kompetenc. 

Razvojno edukativni model usmerja na pridobivanje lastnih izkušenj ter s tem razvoja in 

transformacije znanja z iskanjem novih možnosti za profesionalni razvoj. Izkustveno učenje 

predstavlja proces, kjer se pridobljene izkušnje integrirajo v kompleksno znanje in omogočajo vedno 

nove načine reševanja problemov. 

236

Kako oblikovati model in standard odlične klinične prakse, ki ju za področje zdravstvene nege vidim 

kot nujna? Kako pripraviti mentorje, da proaktivno sodelujejo s šolo, fakulteto in da kažejo zanimanje 

za področje poučevanja v praksi ter tako sami pridobivajo ustrezne izkušnje? Kdo je odgovoren za 

nešteto negativnih pripomb študentov, ki so odšli s prakse z velikim nezadovoljstvom in 

neizpolnjenimi pričakovanji? Ali nas sploh zanima, kdo so mentorji in kaj želimo doseči v 

izobraževalnem procesu? Formalno so zadeve urejene in dorečene, študent želi najboljše ocene v 

osebni mapi, mentor pa niti ne pogleda, katere so aktivnosti in na kakšen način bosta s študentom 

dosegla optimalen cilj. Zadnji dan klinične prakse je prepozno, da bi karkoli naredili, (ne)doseženega 

ni mogoče več popraviti. 

Sklep 

Mentorsko delo je zahtevno in odgovorno, zato je treba narediti korak naprej in stopiti iz rigidnih 

okvirjev institucij ter uvajati spremembe na področju izobraževanja mentorjev, kjer se že kažejo 

premiki, vendar še brez vidnih rezultatov. Prepričanje o popolni odličnosti mentorjev in nemotiviranih 

študentih je brez dokazov, realnost je verjetno nekje vmes. 

Literatura 

Bauer W, Allas AF, Bader C, Gassmann B. Die zukünftigen Berufsbilder von Ärztinnen/Ärzten und 

Pflegenden in der ambulanten und klinischen Praxis. Schweizer Ärzte, 2007;88: (46) 1942–52. 

European federation of nurses. EFN Policy Statement. Bologna Process. 2007. Dostopno na 

http://www.efnweb.org/version1/en/documents/EFNPolicyStatementonBologna-ENfinalrev062007_000.doc 

(2. 4. 2011). 

Findeisen D. Kdo je lahko mentor odraslim? In: Rapuš PJ, Kobolt A, Pyzalski J, eds. Mentorstvo v 

zrelem obdobju življenja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2007: 67–71. 

Juriševič M, Stopar Lipec M, Magajna Z, Krajnčan M. Model praktičnega pedagoškega usposabljanja: 

od zasnove k izvedbi. In: Juriševič M, Stopar Lipec M, Magajna Krajnčan M. eds. Praktično 

pedagoško usposabljanje: izhodišča – model – izkušnje. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2007: 31–56. 

Krištof Z. Pomen mentorjeve vloge pri delu s pripravniki. In: Devjak T ed. Partnerstvo fakultete in 

vzgojno-izobraževalnih zavodov: izobraževanje – praksa – raziskovanje. Ljubljana: Pedagoška 

fakulteta; 2005: 224–34. 

Mischke C, Makowsky K, Ahrend S, Berger P, Haas M, Knorr E, et al.. Praktische 

Altenpflegeausbildung in NRW – Lernort Praxis und Rahmenlehrplan. Ministerium für Arbeit, 

Gesundheit und Soziales des Landes Nordrhein-Westfalen. 2006. Dostopno na: 

http://www.efnweb.org/version1/en/index.html (20. 12. 2010). 

Rapuš PJ, Pyzalski J. Mentorstvo kot specifičen odnos, ki prispeva k razvoju posameznika. In: Rapuš 

PJ, Kobolt A, Pyzalski J, eds. Mentorstvo v zrelem obdobju življenja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 

2008: 55–66. 

Vonta T. Z mentorskimi timi k zviševanju in spodbujanju profesionalnega razvoja vzgojitelja oziroma 

učitelja. In: Vonta T, Starčič Istenič A, eds. Mentorstvo v profesionalnem razvoju učitelja in 

vzgojitelja. Koper: Pedagoška fakulteta; 2007: 22–44. 

Žorga S. Supervizija študentov in pripravnikov. In: Devjak T, ed. Partnerstvo fakultete in vzgojno 

izobraževalnih zavodov: izobraževanje-praksa-raziskovanje. Ljubljana: Pedagoška fakulteta v 

Ljubljani; 2005: 343–55 

. 

237

222G 

Mejniki profesionalnega razvoja v procesu izobraževanja 

Landmarks of proffesional development in educational process 

Zlata Živič, dipl.m.s. 


zlata.zivic@psih-klinika.si 

Izvleček 

Izhodišča: Glede na demografska gibanja narašča potreba po usposabljanju in zaposlovanju na 

področjih geriatrije, ki so pogosto ovrednotena kot karierno nezanimiva. Prispevek obravnava stališča 

študentov do gerontopsihiatrične zdravstvene nege v povezavi z organizacijo klinične prakse. Metode: 

Uporabljena je bila deskriptivna metoda. Podatki so bili zbrani z vprašalnikom, ki so ga izpolnjevali 

študenti zdravstvene nege na klinični praksi, in kvantitativno obdelani z osnovnimi statističnimi 

metodami. Rezultati: Rezultati so pokazali pozitivna stališča do gerontopsihiatrične zdravstvene nege 

in starostnikov po opravljeni klinični praksi, ki je bila ocenjena z visokimi ocenami na izbranih 

kriterijih. Razprava in zaključki: Rezultati kažejo na povezavo med stališči in zadovoljstvom s 

klinično prakso. Glede na potrebe je smiselno prizadevanje za organizacijo kakovostne klinične 

prakse. To je možno le s sistematičnim, z raziskovanjem podprtim delom. 

Ključne besede: klinična praksa, študenti, stališča, zdravstvena nega, gerontopsihiatrija 

Abstract 

Introduction: Given demographic trends there are increasing need for training and employment in the 

fields of gerontology, which are often assessed as unattractive career opportunity. The article discusses 

of students’ standpoints to gerontopsychiatric nursing in conjunction with the organization of clinical 

practise. Methods: The descriptive method and a pilot study were chosen. Data were collected 

through a questionnaire, which were felt by nursing students in clinical practise and were processing 

with basic statistical methods. Results: Results showed the positive standpoints towards 

gerontopsychiatric nursing and the elderly after a clinical practise, which was evaluated with high 

scores on the selected criteria. 

Discussion and conclusions: The results show a correlation between standpoints and satisfaction with 

clinical practice. Given the need is reasonable quest for quality clinical practise organization. This is 

only possible through systematic, on research supported work. 

Key words: clinical practise, students, standpoints, nursing, gerontopsychiatry 

Uvod 

Staranje prebivalstva predstavlja velik ekonomski in socialni izziv prihodnosti. Pričakovati je, da se 

bodo delavci v zdravstveni negi pri svojem delu pogosto srečali s specifičnimi negovalnimi problemi, 

ki jih povzročajo psihične motnje v starosti, ne glede na mesto delovanja. V skladu s kompetencami so 

in bodo dolžni strokovno reševati probleme, še posebej na področju izvajanja temeljnih življenjskih 

aktivnosti, kjer je težav v tej skupini pacientov veliko. Opazovanje in ugotavljanje posebnih potreb, 

načrtovanje in izvajanje aktivnosti je specifično. Veščine na tem področju naj bi študenti pridobili že 

na dodiplomskem študiju, saj jih potrebujejo vsi nosilci zdravstvene nege, morda še bolj tisti, ki se z 

njimi ne srečujejo vsak dan. Potrebe v zdravstvu pa bodo zahtevale tudi večje število na tem področju 

dodatno usposobljenega kadra. Trenutno je to področje ovrednoteno kot karierno nezanimivo, ocena v 

primerjavi z drugimi področji je pogosto slabšalna. 

238

Glede raziskovanja stališč večina raziskav kaže, da imajo študenti praviloma negativna stališča do 

starostnikov in zaposlovanja na tem področju (Gillis et al., 2008; Kydd, 2010; Holroyd et al., 2009; 

Hywel, 2010). Izjema je finski primer, ko so študenti izražali pozitivna stališča, ni pa jasno, ali bi se 

bili na tem področju pripravljeni tudi zaposliti (Välimäki et al., 2008). Za oddelke, kjer je večina 

pacientov starostnikov, je značilna velika fluktuacija zaposlenih v zdravstveni negi, razlogi pa so 

običajno fizično in psihično težko delo in neustrezno vzdušje na delovnem mestu (Kydd, 2010). Hkrati 

pa večina omenjenih avtorjev opozarja, da je treba za obravnavo starostnikov usposobiti vse zaposlene 

v zdravstveni negi. Opazili so tudi, da se odpori do dela s starostniki pri študentih v času študija 

povečujejo, s specialnim usposabljanjem po diplomi pa se zmanjšujejo (Gillis et al., 2008; Välimäki et 

al., 2008; Lange et al., 2009). 

Avtorji izpostavljajo, da je klinična praksa pomemben mejnik pri oblikovanju stališč študentov 

zdravstvene nege do nekega področja ali do skupine pacientov. Pri tem so pomembne organizacija in 

vsebina klinične prakse ter vloga mentorjev. Nujno je sodelovanje med izobraževalno institucijo in 

klinično bazo (Burns, Poster, 2008; McNeill et al., 2008; Carter, Rukholm, 2008; Taylor-Sullivan, 

2010). 

Namen 

Namen raziskave je bil ugotavljanje stališč študentov zdravstvene nege do gerontopsihiatrične 

zdravstvene nege – ali obstajajo razlike med stališči med rednimi in izrednimi študenti ter kako 

študenti ocenjujejo trenutno organizacijo klinične prakse na tem področju. 

Metode 

Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Podatki so bili zbrani z vprašalnikom, izdelanim za 

namen raziskave, s katerim so študenti po zaključku klinične prakse s pomočjo petstopenjske lestvice 

ocenjevali organizacijo in izvedbo klinične prakse z ocenami od 1 do 5, pri čemer je pomenila 1 

najnižjo, 5 pa najvišjo oceno (7 kazalcev), in izrazili stališča (11) o gerontopsihiatrični zdravstveni 

negi ter stališča o starostnikih (6) s trditvami od »se ne strinjam« do »se strinjam« s trditvijo. 

V raziskavo so bili zajeti študenti drugega letnika Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice v 

študijskem letu 2010/2011 na klinični praksi Enote za gerontopsihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana 

od 8. 11. 2010 do 28. 1. 2011. Vprašalniki so bili anonimni, sodelovanje v anketi pa prostovoljno. 

Študenti so anketne vprašalnike izpolnili ob zaključku klinične prakse, ko so že pridobili zaključno 

oceno in tako do raziskovalke niso bili v podrejenem položaju. Pojasnjen jim je bil namen raziskave, 

pa tudi ravnanje s pridobljenimi podatki in njihova uporaba. 

Klinična praksa je trajala dva tedna, vsak od študentov je bil en teden na enem od treh intenzivnih 

oddelkov, en teden pa na enem od treh preostalih oddelkov. Podatki so bili kvantitativno obdelani z 

osnovnimi statističnimi metodami. Za ugotavljanje razlike v stališčih med rednimi in izrednimi 

študenti je bil uporabljen Fisherjev eksaktni test. 

Rezultati 

Vsi študenti na klinični praksi so vrnili izpolnjene vprašalnike. Nekaj rubrik ni bilo izpolnjenih, pri 

posameznem študentu ne več kot ena. Sodelovalo je 35 rednih in 19 izrednih študentov. Povprečna 

skupna ocena organizacije klinične prakse na izbranih kriterijih (ocena uvoda v klinično prakso, 

organizacija na splošno, tematski seminarji, možnost pridobivanja dodatnih informacij za seminarsko 

delo, študijsko gradivo, urejenost klinične baze in dostopnost do dodatnega študijskega gradiva) je bila 

4,5. Pri tem je bila najnižja (4,09) za dostopnost do dodatnega gradiva, najvišja (4,69) pa za 

organizacijo na splošno. Med rednimi in izrednimi študenti ni bilo statistično značilnih razlik ob 5 % 

stopnji tveganja (p = od 0,1 do 0,5). 

Porazdelitev stališč o gerontopsihiatrični zdravstveni negi v odstotkih je prikazana v tabeli 1, o 

stališčih do starostnikov pa v tabeli 2. Pri tem so izpuščene posamezne manjkajoče vrednosti. 

239

Tabela 1: Stališča do gerontopsihiatrične zdravstvene nege 

Delo na gerontopsihiatriji - 

Se ne 


% 

Se delno ne 

strinjam % 

Niti – 

niti % 

Se delno 


% 

Se 


% 

je zanimivo. - - 7,4 27,8 63,0 

sem si predstavlja(a) drugače. 13,0 7,4 20,4 33,3 24,1 

je strokovni izziv. 1,9 - 16,7 31,5 48,1 

je dolgočasno. 51,9 22,2 9,3 13,0 1,9 

nudi veliko možnosti za kreativnost pri - 13,0 22,2 35,2 27,8 

delu. 

je podcenjeno. 20,4 3,7 18,5 20,4 35,2 

je rutinsko. 29,6 16,7 22,2 18,5 11,1 

je predvsem fizično delo. 40,7 27,8 16,7 7,4 5,6 

me je pozitivno presenetilo. 3,7 3,7 11,1 24,1 55,6 

tu se zaposlijo tisti, ki za drugo niso 

sposobni. 

87,0 3,7 3,7 1,9 1,9 

je delo, ki ga ne želim opravljati. 46,3 13,0 22,2 7,4 9,3 

Tabela 2: Stališča do zelo starih ljudi 

Zelo stari ljudje - 

Se ne 


% 

Se delno ne 

strinjam % 

Niti – 

niti % 

Se delno 


% 

Se 


% 

so zanimivi ljudje. - 1,9 3,7 24,1 68,5 

mi zbujajo neprijetno občutje. 74,1 7,4 11,1 5,6 - 

ne smejo voziti avtomobila. 14,8 9,3 33,3 11,1 29,6 

potrebujejo predvsem zagotavljanje 

osnovnih dnevnih aktivnosti. 

29,6 11,1 18,5 16,7 22,2 

me sploh ne zanimajo, ne razmišljam o 

njih. 

83,3 9,3 5,6 - - 

so večinoma neaktivni. 46,3 24,1 20,4 3,7 1,9 

Fisherjev eksaktni test ob 5 % stopnji tveganja ni pokazal statistično značilnih razlik med rednimi in 

izrednimi študenti glede stališč do gerontopsihiatrične zdravstvene nege in do zelo starih ljudi (p = od 

0, 2 do 0,7). 

Razprava 

Upoštevati je treba, da na podlagi dobljenih rezultatov ne moremo posploševati, saj so bili v raziskavo 

vključeni študenti le ene izobraževalne institucije, gre pa tudi za manjši in nenaključni vzorec, kar 

zmanjšuje vrednost rezultatov statistične analize, so pa rezultati lahko dobro izhodišče za prihodnje 

raziskave. 

Glede na cilje raziskave lahko ugotovimo, da študenti pozitivno ocenjujejo organizacijo klinične 

prakse. Več je bilo tistih, ki so izražali pozitivna stališča do gerontopsihiatrične zdravstvene nege in 

starostnikov, je pa pri večini kazalcev delež neopredeljenih razmeroma velik. Podatki ne kažejo na 

pomembne razlike med stališči rednih in izrednih študentov, kar je verjetno do neke mere mogoče 

pripisati tudi premajhnemu vzorcu. Rezultati so podobni raziskavi na Finskem (Välimäki et al., 2008), 

v kateri so podobno pridobili podatke neposredno po zaključku klinične prakse. 

Pri stališčih o gerontopsihiatrični zdravstveni negi so bili bolj enotni pri stališčih, da je delo zanimivo, 

da jih je pozitivno presenetilo in da zaposleni niso tisti, ki za drugo delo niso sposobni. Zanimiva je 

razpršenost pri oceni, da je delo podcenjeno, in pri oceni, da je delo rutinsko. Prav tako so se večinoma 

strinjali, da so starostniki zanimivi ljudje, ki jim zbujajo prijetne občutke, in da jim za to populacijo ni 

vseeno. Je pa zanimivo, da kar 40 % meni, da ne bi smeli voziti avtomobila, 33 % pa je neodločnih. 

240

Zanimiva je razpršenost glede ocene, da starostniki potrebujejo predvsem zagotavljanje osnovnih 

dnevnih aktivnosti in morda nekoliko zmanjšuje vrednost zelo pozitivnim stališčem pri ostalih 

kategorijah, četudi niso tako negativna, kot ugotavljajo nekateri (Holroyd et al., 2009; Gillis et al., 

2008). Upoštevati moramo, da gre morda tudi za željo po dajanju zaželenih odgovorov (Välimäki et 

al., 2008). 

Izražanje pozitivnih stališč je glede na prejšnje raziskave mogoče vsaj delno pripisati nekemu 

splošnemu zadovoljstvu na klinični praksi. S tem pritrjujemo ugotovitvam o vplivu klinične prakse na 

stališča študentov (Burns, Poster, 2008; Taylor-Sullivan, 2010). 

Rezultat, ko približno dve tretjini študentov izražata pozitivna stališča, je verjetno realni cilj 

prizadevanj, da s sistematičnim pristopom h klinični praksi povečamo zanimanja za obravnavano 

področje. Nesmiselno bi bilo pričakovati vsesplošno navdušenje nad področjem, saj skupino študentov 

predstavljajo posamezniki z različnimi interesi, katerim sledijo na individualni poti profesionalnega 

razvoja. Namen klinične prakse je predvsem v oblikovanju pozitivnih stališč, ki bi posameznike 

motivirala za stalno pridobivanje znanj s tega področja in njihovo uporabo na različnih področjih 

delovanja. Tako bi zadostili potrebi po usposobljenem kadru za področje gerontopsihiatrije tudi tam, 

kjer se s tem področjem srečujejo le občasno. Seveda pa je nujno, da tiste, ki že v času študija 

pokažejo interes za delo na tem področju, v tem prepričanju še utrdimo. Prav tu se zdi, da je še zelo 

veliko prostora za razvoj sodelovanja med klinično bazo, izobraževalno institucijo, pa tudi med 

posameznimi kliničnimi bazami. 

Zaključek 

Potreba po usposobljenih delavcih v zdravstveni negi na področju gerontopsihiatrije na 

prvostopenjskem študiju izhaja iz demografskih gibanj in posledično povečanega števila obolelih, 

čemur sledijo tudi spremenjeni študijski programi. Umestitev področja v predmetnik ne zadostuje, če 

pridobivanje teoretičnega znanja ni podprto s kakovostno klinično prakso. 

Kakovost klinične prakse v učnih bazah, kjer študenti spoznavajo posebne potrebe pacientov in ki 

praviloma ne sodi med zaželene, ima pomemben vpliv na stališča študentov glede njihove 

profesionalne vloge, zato je njihova izvedba pomembna s stališča razvoja stroke in tudi s stališča 

širšega družbenega interesa. Sistematičen in z raziskovanjem podprt pristop k organizaciji klinične 

prakse na področju gerontopsihiatrije je pomemben, vendar je brez podpore v času celotnega študija 

lahko hitro izničen. Če pa bomo pozitivna stališča študentov uspeli ohraniti, bomo morda lahko počasi 

dosegli vrednostni preobrat med zaposlenimi v zdravstveni negi, kar je glede na potrebe v družbi 

nujno. 

Ne glede na povedano pa se je treba zavedati, da smo ljudje glede interesov, predstav, sposobnosti in 

drugega zelo različni. Prav je, da vsak sledi svojim željam in potrebam, da si gradi svojo poklicno pot 

na področju, ki mu je blizu, vendar pa ob tem priznava enako vrednost vsem področjem delovanja in 

ne (p)ostane ujet v stereotipe in predsodke. Naj postane vrednota odprtost do različnih področij 

zdravstvene nege. 

Literatura 

Burns P, Poster EC. Competence development in new registered nurse graduates: closing the gap 

between education and practice. J Contin Educ Nurs. 2008; 39 (2): 67–73. 

Carter ML, Rukholm E. A study of critical thinking, teacher-student interaction, and disciplinespecific 

writing in an online educational setting for registred nurses. J Contin Educ Nurs. 2008; 39 (3): 


Gillis A, MacDonald B, MacIsaac A. Nurses' knowledge, attitudes and confidence regarding 

preventing and treating deconditioning in older adults. J Contin Educ Nurs. 2008; 39 (12): 547–54. 

241

Holroyd A, Dahlke S, Fehr C, Jung P, Hunter A. Attitudes toward aging: implications for care 

profesionals. J Nurs Educ. 2009; 48(7): 374–80. 

Hywel T. Attitudes of primary care team to diagnosing dementia. Nurs Older People. 2010; 22 (3): 

23–7. 

Kydd A. Why nurses don't like to work with older people: Fact or fiction? V: Zbornik prispevkov 

strokovnega posveta, Ljubljana, 21.–22. junij 2010. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego 

Jesenice; 2010: 27–35. 

Lange J, Wallace M, Gerard S, Lovanio K, Fausty N, Rychlevicz S. Effect of an acute care geriatric 

educational program on fall rates and nurse work satisfaction. J Contin Nurs. 2009; 40 (8): 371–9. 

McNeill C, Shattell M, Rossen E, Bartlett R. Relationship skills building with older adults. J Nurs 

Educ. 2008; 47 (6): 269–71. 

Taylor-Sullivan D. Connecting nursing education and practise: a focus on shared goals for quality and 

safety. Creat Nurs. 2010; 16 (1): 37–43. 

Välimäki M, Haapsaari H, Katajisto J, Suhonen R. Nursing students' perceptions of self-determination 

in eldery people. Nurs Ethics. 2008; 15 (3): 346–59. 

242

PRISPEVKI 

Organizacija dela v zdravstveni in babiški negi 

243

232A 

Zahtevnost zdravstvene nege in kader v slovenskih bolnišnicah 

Nursing intensity and staffing in Slovenian hospitals 

mag. Branko Bregar 


mag. Maja Klančnik Gruden 


branko.bregar@psih-klinika.si 

Izvleček 

Izhodišča: V bolnišnični zdravstveni negi s pomočjo Slovenske kategorizacije zahtevnosti bolnišnične 

zdravstvene nege že vrsto let ocenjujemo zahtevnost, s pomočjo katere ugotavljamo potrebe po 

izvajalcih zdravstvene nege v kliničnih okoljih. Podatki iz preteklih let izkazujejo, da so izvajalci na 

področju bolnišnične zdravstvene nege prekomerno obremenjeni in da so ukrepi za zagotavljanje 

dodatnih človeških virov nujni, v kolikor želimo zagotoviti varno in kakovostno zdravstveno 

obravnavo vsem pacientom. 

Namen: S prispevkom želimo prikazati zahtevnost zdravstvene nege, trende gibanja ter (ne)ustreznost 

kadrovske zasedbe v slovenskih bolnišnicah v letih od 2007 do 2009. 

Metode: Podatki so bili statistično obdelani in analizirani s pomočjo SPSS programa za okolje 

Windows. Uporabljene so bile enostavne deskriptivne statistične metode dela. Podatki so bili zbrani s 

pomočjo standardiziranih tabel za zbiranje podatkov Slovenske kategorizacije zahtevnosti bolnišnične 

zdravstvene nege in kadrovske zasedbe izvajalcev zdravstvene nege v slovenskih bolnišnicah. V 

vzorec so bile vključene vse bolnišnice, ki so posredovale podatke v letih 2007, 2008 in 2009. 

Razprava in zaključki: V raziskavi je bilo na osnovi analize podatkov, zbranih s pomočjo Slovenske 

kategorizacije zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege, dokazano, da v slovenskem prostoru v letih 

2007–2009 primanjkuje povprečno 19 % izvajalcev zdravstvene nege. Iz rezultatov lahko sklepamo, 

da sta zaradi pomanjkanja osebja ogroženi kakovost in varnost zdravstvene obravnave. Nadaljnje 

raziskave so potrebne, da bi dokazali, v kolikšni meri pomanjkanje osebja vpliva na kakovost in 

varnost zdravstvene obravnave pacientov. 

Ključne besede: kategorizacija zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege, kader, pomanjkanje kadra, 

kadrovske potrebe, zdravstvena nega, medicinska sestra, kakovost, varnost 

Abstract 

Introduction For several years now, the evaluations of nursing intensity in Slovenian hospitals have 

been based on the Slovenian categorization of nursing requirements and quality indicators. These 

evaluations are then used to ascertain staffing requirements for nursing care providers in clinical 

environments. Data gathered in the previous research shows that nursing care providers in Slovenian 

hospitals are overloaded. Objective: This article is dedicated to the analysis of newer data about 

nursing intensity and possible inadequate staffing in Slovenian hospitals in the period 2007 - 2009. 

Methods: Descriptive statistical methods were used. Data was acquired with the standardized forms 

for the Slovenian categorization of nursing requirements and quality indicators, and then analyzed 

with SPSS for Windows. Results and discussion: Inadequate staffing was confirmed again, with 

average 19 % shortage of nursing providers in Slovenian hospitals. These results imply that lack of 

nursing providers could endanger quality and safety of nursing, but additional research about exact 

link between staffing, quality and safety of nursing is needed. 

Key words: categorization of nursing requirements, staffing requirements, personnel shortage, 

nursing, nurses, quality, safety 

244

Opredelitev obravnavanega problema in teoretična izhodišča 

Slovenska kategorizacija zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege (SKZBZN) je metoda, s katero v 

Sloveniji že vrsto let spremljamo zahtevnost bolnišnične zdravstvene nege (Klančnik Gruden et al., 

2011). Spada med faktorske sisteme kategorizacij, za katere je znano, da so objektivnejši od 

prototipskih (Bregar, 2002). Giovanneti in ostali (1979) definirajo kategorizacijo pacientov kot 

identifikacijo in razporejanje pacientov v skupine ali kategorije oziroma kot kvantifikacijo potreb po 

osebju v zdravstveni negi. Kategorizacija je metoda, ki nam lahko pomaga znanstveno utemeljiti 

pomanjkanje človeških virov. V svetu in pri nas vlada vse večje zanimanje v zvezi s primerno 

kadrovsko zasedbo izvajalcev v zdravstveni negi glede na delovne obremenitve (Duffield et al, 2010; 

Grillo Padilha et al., 2010; De Jong, Leeman, Middelkoop, 2009; Bregar, Klančnik Gruden, 2009; 

Hurst, 2005) ter povezavo med kadrovsko zasedbo in kakovostjo ter varnostjo zdravstvene obravnave 

pacientov. 

Raziskave, v katerih avtorji dokazujejo vpliv kadrovske zasedbe na izide zdravstvene obravnave 

pacientov, so v večini primerov narejene v ameriškem in angleškem prostoru. Različni avtorji 

ugotavljajo, da neprimerna kadrovska zasedba zaposlenih v zdravstveni negi vodi v neizvajanje 

osnovnih aktivnosti zdravstvene nege in nezmožnost zagotavljanja kakovostne in varne zdravstvene 

nege (Aiken et al., 2001) ter celo v večjo smrtnost pacientov (Giakoumidakis et al., 2010; Kane et al., 

2007; Tarnow-Mordi et al., 2000). Raziskave, ki potrjujejo vpliv na neželene dogodke, povezane z 

delovnimi obremenitvami izvajalcev zdravstvene nege, so bile v največjem številu narejene v 

intenzivnih enotah bolnišnic. Meta analiza – Kane in ostali (2001) – dokazuje, da je dodatni izvajalec 

zdravstvene nege z visoko izobrazbo povezan z 9-odstotnim znižanjem umrljivosti pacientov v enotah 

intenzivne terapije. Giakoumidakis in ostali (2010) se kritično distancirajo od teh ugotovitev in v 

svojem članku navajajo tudi nekatere raziskave, ki kažejo nasprotno – ne morejo dokazati umrljivosti z 

delovnimi obremenitvami izvajalcev zdravstvene nege v intenzivnih enotah, vendar avtorji 

(Giakoumidakis et al., 2010) razlagajo, da je to bolj posledica različnih metodologij pri izvajanju teh 

raziskav. 

V državah evropskega prostora, ki nimajo tržno usmerjenih zdravstvenih sistemov, raziskave tega 

vpliva ne potrjujejo v tolikšni meri (Van de Heede et al., 2009); pogosto je omenjena raziskava iz leta 

2007 (Raffety et al., 2007), ki potrjuje izsledke ameriških raziskav, da v bolnišnicah, kjer vlada 

ugodnejše razmerje med pacienti in izvajalci zdravstvene nege, prihaja do boljših izidov. V 

bolnišnicah, kjer je to razmerje slabše, je opažena višja smrtnost (predvsem pri kirurških pacientih), 

izvajalci zdravstvene nege so bolj nezadovoljni s svojim delom, izkazujejo visoko stopnjo stresa in 

poročajo o slabši kakovosti izvedene zdravstvene nege (Raffety et al., 2007). 

Nekateri avtorji v tujini ugotavljajo, da so bili doseženi napredki na področju kadrovske zasedbe. 

Vendar so ti dosežki omejeni predvsem na intenzivne in urgentne enote ter bolnišnice v mestih, kjer je 

populacija pacientov domnevno bolj zahtevna (Duffield et al., 2010). Raziskave na tem področju pa se 

vse bolj osredotočajo na potrebe po izvajalcih zdravstvene nege z visoko izobrazbo. Kažejo, da je 

večje razmerje v korist slednjih povezano z nižjo stopnjo neželenih izidov, povezanih z zdravstveno 

nego (OPSN 2 

), kot so: preležanine, pljučnice, sepse in drugi (Duffield et al., 2010). 

V slovenskem prostoru v bolnišnični zdravstveni negi primanjkuje izvajalcev. Bregar in Klančnik 

Gruden (2009) navajata, da je v letu 2007 povprečno na dan manjkalo kar 23,3 % izvajalcev 

zdravstvene nege v vzorcu bolnišnic, ki so oddale podatke za leto 2007. Pri tem avtorja 

problematizirata natančnost podatkov, ki jih bolnišnice posredujejo za izračun stanja osebja v 


Namen raziskave je ugotoviti, kako se je spreminjala zahtevnost zdravstvene nege v obravnavanem 

obdobju v slovenskih bolnišnicah ter kako je temu sledila kadrovska zasedba. 


• Kakšna je zahtevnost zdravstvene nege v slovenskih bolnišnicah? 

• Ali obstaja trend spreminjanja zahtevnosti zdravstvene nege? 

• Ali se je stanje glede osebja v slovenskih bolnišnicah v proučevanem obdobju izboljšalo? 

2 OPSN Outcomes Potentially sensitive to nursing 

245

Metode dela, postopki obdelave, analize in prikaz podatkov 

Podatki so bili statistično obdelani in analizirani s pomočjo SPSS programa za okolje Windows. 

Uporabljene so bile enostavne deskriptivne statistične metode dela (povprečni deleži, indeks 

povprečja). Podatki so bili zbrani s pomočjo standardiziranih tabel za zbiranje podatkov SKZBZN in 

kadrovske zasedbe izvajalcev zdravstvene nege v slovenskih bolnišnicah za obdobje od leta 2007 do 

2009. 

Predstavitev vzorca 

Statistično množico predstavlja 23 bolnišnic, ki izvajajo zdravstveno dejavnost na sekundarni in 

terciarni ravni v Republiki Sloveniji in so v letih 2007, 2008 in 2009 sodelovale pri zbiranju podatkov 

SKZBZN (tri bolnišnice smo zaradi nepopolnih podatkov izločili iz vzorca). Statistično enoto 

predstavlja ena bolnišnica v zdravstveni dejavnosti. Bolnišnice so bile zaradi lažje primerljivosti 

razdeljene v sklope: splošne bolnišnice, specialne in psihiatrične bolnišnice. 

Rezultati 

Iz tabele 1 lahko razberemo, da zdravimo v slovenskih bolnišnicah v povprečju 37 % pacientov, ki so 

pretežno samostojni pri izvajanju življenjskih aktivnosti, 34 % pacientov, ki potrebujejo pomoč pri 

izvajanju, 27 % pacientov, ki so popolnoma odvisni pri izvajanju življenjskih aktivnosti ter 1,5 % 

pacientov, ki so popolnoma odvisni ter vitalno ogroženi. Če podatke primerjamo po sklopih, lahko 

rečemo, da zdravijo najbolj zahtevne paciente v splošnih bolnišnicah in najmanj zahtevne oziroma 

najbolj samostojne pri izvajanju življenjskih aktivnosti v psihiatričnih bolnišnicah, kjer zasledimo 

največji delež prve kategorije (več kot dvakrat v primerjavi z drugimi bolnišnicami). 

Tabela 1: Povprečni delež posameznih kategorij in kadrovsko stanje v vzorcu bolnišnic za obdobje od 

2007 do 2009 

Bolnišnice 

1. ktg 2. ktg 3. ktg 4. ktg 

stanje kadra 

2007 2008 2009 2007 2008 2009 2007 2008 2009 2007 2008 2009 2007 2008 2009 

1 16,85 15,80 17,23 35,80 38,46 36,84 40,71 39,19 39,21 6,64 6,55 6,72 70,34 85,68 86,19 

2 19,59 14,71 19,94 37,63 35,38 33,50 39,71 46,80 43,12 3,06 3,10 3,44 69,08 68,44 78,32 

3 23,79 20,81 21,01 36,11 38,41 39,78 35,57 36,55 34,63 4,52 4,23 4,58 106,35 65,45 116,29 

4 31,47 28,87 22,56 29,14 31,25 35,63 36,13 37,16 38,45 3,26 2,72 3,37 80,73 95,37 71,91 

5 26,12 24,63 23,24 41,48 41,86 41,91 29,26 30,27 31,43 3,13 3,24 3,42 85,09 67,75 65,38 

6 22,63 22,86 23,98 38,16 36,30 37,37 37,58 39,37 37,70 1,63 1,47 0,95 85,68 87,56 82,94 

7 28,80 27,88 25,26 37,97 36,97 39,29 29,43 31,57 32,00 3,80 3,58 3,46 73,92 96,62 82,69 

8 26,86 33,63 27,39 39,84 33,63 31,85 32,41 32,03 40,13 0,89 0,72 0,64 95,33 94,63 76,20 

9 16,13 11,81 7,20 45,21 48,73 48,65 34,91 35,55 40,41 3,75 3,90 3,74 62,94 75,46 72,03 

10 22,96 18,76 19,96 23,04 25,57 28,26 49,92 50,82 47,02 4,08 4,85 4,75 98,73 76,61 101,97 

11 18,28 17,72 20,35 42,34 38,88 39,76 38,34 42,15 37,94 1,04 1,25 1,95 66,90 65,20 56,51 

Splošne bolišnice 23,04 21,59 20,74 36,98 36,86 37,53 36,73 38,32 38,37 3,26 3,24 3,36 80,56 79,35 83,55 

12 38,76 39,05 38,76 34,10 33,01 33,19 24,87 26,26 26,51 2,27 1,68 1,53 110,18 87,03 92,88 

13 13,68 17,80 18,22 31,97 27,52 25,56 54,35 54,68 56,21 0,00 0,00 0,00 28,27 83,45 75,89 

14 27,28 25,67 24,08 43,85 40,75 41,96 28,66 33,30 32,97 0,21 0,28 0,98 49,71 55,32 65,68 

15 55,97 65,66 23,01 10,48 5,43 39,61 33,55 28,90 37,38 0,00 0,00 0,00 77,22 83,23 73,97 

16 17,74 14,88 18,33 50,00 52,89 45,00 31,45 31,40 36,67 0,81 0,83 0,00 57,53 62,01 61,29 

17 23,60 16,74 14,51 56,45 58,08 60,90 18,11 21,71 21,24 1,84 3,47 3,35 81,97 87,38 79,67 

18 9,94 43,80 44,55 59,50 35,18 31,82 16,00 16,00 16,00 0,00 0,00 0,00 114,94 85,69 63,72 

Specialne bolnišnice 26,71 31,94 25,93 40,91 36,12 39,72 29,57 30,32 32,43 0,73 0,90 0,84 75,21 78,53 74,86 

19 65,27 63,50 68,51 25,27 30,14 27,99 8,57 6,30 3,43 0,88 0,06 0,07 82,12 67,41 72,98 

20 39,67 37,69 43,68 44,16 43,64 40,14 16,05 18,51 16,12 0,12 0,17 0,06 38,19 46,78 45,12 

21 77,14 71,17 70,42 14,75 22,65 23,70 8,12 6,19 5,88 0,00 0,00 0,00 75,87 60,42 65,67 

22 83,02 80,07 71,43 13,58 17,79 24,76 3,13 1,50 2,86 0,27 0,63 0,95 85,45 86,64 88,57 

23 67,52 68,91 69,53 21,51 20,58 19,04 10,23 9,81 10,98 0,75 0,71 0,45 74,22 73,98 74,97 

Psihiatrične bolnišnic 65,52 64,51 65,06 24,04 25,49 25,04 9,94 9,54 9,56 0,50 0,45 0,34 68,58 67,14 68,74 

Slovenske bolnišnice 38,42 39,35 37,24 33,98 32,82 34,10 25,41 26,06 26,78 1,50 1,53 1,52 78,80 78,09 81,14 

Iz tabele 1 lahko iz podatkov za triletno obdobje razberemo, da je v vzorcu slovenskih bolnišnic trend 

naraščanja zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege. Opazimo lahko, da delež druge in tretje 

kategorije narašča, prve pa se znižuje. Ta trend je najbolj intenziven v sklopu splošnih bolnišnic, manj 

pa v sklopu specialnih. V psihiatričnih bolnišnicah tega trenda ni opaziti. 

Podatki kažejo, da je stanje glede kadra v slovenskih bolnišnicah v povprečju 80 %; čeprav je v letu 

2009 povprečni delež druge, tretje in četrte kategorije največji v primerjavi z letoma 2007 in 2008, je 

stanje ugodnejše v primerjavi z letoma prej. Najboljše stanje izkazujejo splošne bolnišnice, sledijo jim 

246

specialne bolnišnice. Povprečno psihiatrične bolnišnice izkazujejo največje kadrovsko pomanjkanje v 


V kolikor primerjamo indekse povprečij posameznih kategorij v prikazanem obdobju, opazimo 

nekatera odstopanja od povprečij v posameznem sklopu. Pri tem ne moremo trditi, da podatki niso 

pravilni. V prvi kategoriji od povprečja močno odstopajo bolnišnice 9, 13, 16, 17 in 20. Nizek delež 

prve kategorije nas posebej skrbi, saj to pomeni, da imajo te bolnišnice posledično višji delež 

zahtevnejših pacientov, kar kažejo tudi podatki. Šele ob natančnejšem proučevanju teh enot bi lahko 

ugotovili, ali obravnavajo v povprečju bolj zahtevne paciente od drugih bolnišnic v enakem sklopu. 

Razprava 

Podatki izkazujejo trenutno stanje in trend naraščanja zahtevnosti pacientov v bolnišničnem 

zdravstvenem varstvu. Vse več je zahtevnejših pacientov, ki povečujejo delovne obremenitve, 

kadrovsko stanje v zdravstveni negi pa se izboljšuje zelo počasi (indeks 1,03). Pri tem opažamo, da 

znotraj skupin prihaja pri nekaterih bolnišnicah do velikih odstopanj. Na vprašanje, ali do teh napak 

prihaja pri kategoriziranju pacientov ali pa so ti nestabilni podatki posledica nenatančnega vodenja 

zaposlenega kadra v zdravstveni negi, v tem prispevku ne moremo odgovoriti. 

Zaključek 

V prispevku smo pokazali, da izvajalcev zdravstvene nege v prikazanem obdobju povprečno 

primanjkuje za 19–22%, kar je že bilo ugotovljeno tudi v drugih prispevkih (Bregar, 2010; Bregar, 

Klančnik Gruden, 2009). To so visoke številke, ki nam nakazujejo, da bi bila lahko kakovost 

zdravstvenih storitev in varnost hospitaliziranih pacientov nižja, kar posledično lahko vpliva na slabše 

izide zdravstvene obravnave, podaljšano hospitalizacijo in/ali nižjo kakovost življenja pacientov. Tuje 

raziskave namreč kažejo, da pri kadrovskem pomanjkanju v bolnišnicah izvajajo le nujne aktivnosti 

(Aiken et al., 2001). 

Prav tako lahko trdimo, da pri podatkih nekaterih bolnišnic prihaja do prevelikih odklonov tako pri 

izvajanju kategorizacije kot pri podatkih o številu osebja. Ti podatki lahko predstavljajo opozorilo 

managerjem v teh okoljih, da povečajo nadzor nad izvajanjem kategorizacije. 

Metoda SKZBZN je v Sloveniji v primerjavi s tujino, kjer segajo začetki v petdeseta leta prejšnjega 

stoletja, še vedno razmeroma mlada (Williams, Crouch, 2006). Po našem mnenju se še vedno 

pogovarjamo bolj in preveč o zanesljivosti in verodostojnosti podatkov kot pa o nadaljnjem razvoju – 

raziskovanju o vplivu pomanjkanja kadra v zdravstveni negi na izide zdravstvene obravnave 

pacientov. Le tako bomo lahko dokazali in prepričali odločujoče strukture, da prihranek pri stroških 

dela zaradi nezaposlovanja v zdravstveni negi za zdravstveno organizacijo ni ekonomičen, ker se na 

drugi strani povečajo stroški zdravstvene obravnave pacientov, hkrati s poslabšanjem varnosti in 

kakovosti zdravstvene obravnave. Raziskave v tej smeri so pri nas nujne. 

Literatura 

Aiken LH, Clarke SP, Sloane DM, Sochalski JA, Busse R, Clarke H et al. Nurses´ reports on hospital 

care in five countries. Health Aff. 2001; 20 (3): 43–53. 

Bregar B, Klančnik Gruden M. Vpliv kadrovske zasedbe v zdravstveni negi na kazalnike kakovosti. 

In: Majcen Dvoršak S, Kvas A , Kaučič BM, Železnik D, Klemenc D. Medicinske sestre in babice – 

znanje je naša moč. 7. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije, Ljubljana, 11.–13. maj 2009. 

Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih 

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2009: 323B. 

Bregar B. Kategorizacija psihiatričnih bolnikov v zdravstveni negi [diplomsko delo]. Maribor: 

Univerza v Mariboru Visoka zdravstvena šola; 2002. 

Bregar B. Zahvala za sodelovanje in sporočilo: v slovenskih bolnišnicah primanjkuje prek devetnajst 

odstotkov medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Bi to moralo koga vsaj malo skrbeti? Utrip. 

2010; 18 (7–8); 19. 

247

De Jong AEE, Leeman J, Middelkoop E. Development of a nursing workload measurement instrument 

in burn care. Burns. 2009; 35 (7): 942–8. 

Duffield C, Diers D, O´Brien-Pallas L, Aissbet C, Roche M, King M et al. Nursing staffing, nursing 

workload, the work environment and patient outcomes [Article in press]. Appl Nurs Res. 2010. 

Giakoumidakis K, Baltopoulos GI, Charitos C, Patelarou E, V. Fotos N, Brokalaki-Pananoudaki H. 

Risk factors for increased in-hospital mortality: A cohort study among cardiac surgery patients 

[Article in press]. Eur J Cardiovasc Nurs. 2010. 

Giovanneti P, Culbertson RA, Brunner NA, Singer LE. Understanding patient classification systems. J 

Nurs Adm. 1979; 9 (2): 4–10. 

Grillo Padilha K, Cardoso de Sousa RM, Garcia PC, Tosta Bento S, Finardi EM, Hatarashi RHK. 

Nursing workload and staff allocation in an intensive care unit: A pilot study according to NUrsing 

Activities Score (NAS). Intensive Crit Care Nurs. 2010; 26 (2): 108–13. 

Hurst K. Relationships between patient dependency, nursing workload and quality. Int J Nurs Stud. 

2005; 42 (1): 75–84. 

Kane RL, Shamliyan TA, Mueller C, Duval S, Wilt TJ. The association of registered nurse staffing 

levels and patient outcomes: systematic review and meta-analysis. Med Care. 2007; 45 (12): 1195– 

204. 

Klančnik Gruden M, Bregar B, Peternelj A, Marinšek N. Slovenska kategorizacija zahtevnosti 

bolnišnične zdravstvene nege (SKZBZN). Priročnik (Verzija 4). Interno gradivo. Ljubljana: Zbornica 

zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in 

zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2011. 

Rafferty AM, Clarke SP, Coles J, Ball J, James P et al. Outcomes of variation in hospital nurse 

staffing in English hospitals: cross-sectional analysis of survey data and discharge records. Int J Nurs 

Stud. 2007; 44 (2): 175–82. 

Tarnow-Mordi WO, Hau C, Warden A, Shearer AJ. Hospital mortality in relation to staff workload: a 

4-year study in an adult intensive-care unit. Lancet. 2000; 356 (9225): 185–9. 

Van den Heede K, Sermeus W, Diya L, Clarke SP, Lesaffre E, Vleugels A et al. Nurse staffing and 

patient outcomes in Belgian acute hospitals: cross-sectional analysis of administrative data. Int J Nurs 

Stud. 2009; 46 (7): 928–39. 

Williams S, Crouch R. Emergency department patient classification systems: A systematic review. 

Accid Emerg Nurs. 2006; 14 (3): 160–70. 

248

232B 

S klinično potjo do boljše dostopnosti in celovite obravnave pacienta 

With clinical pathway to better accessibility and comprehensive treatment 

Jana Lavtižar, dipl. m. s. 

Helena Dolžan Lindič, dipl. m. s. 


jana.lavtizar@sb-je.si 

Izvleček 

S spremljanjem in ugotavljanjem zadovoljstva pacientov in njihovih svojcev pri obravnavi po klinični 

poti bi radi potrdili, da takšen način obravnave omogoča večjo dostopnost in bolj celovito obravnavo 

pacienta. Uporabnost in učinkovitost kliničnih poti smo hkrati preverili tudi s strani uporabnikov. 

Metode:V raziskavi smo uporabili anketni vprašalnik. Poslali smo ga naključno izbranim 170 

pacientom, ki so bili vodeni po klinični poti. Obravnavani so bili v Splošni bolnišnici Jesenice na 

kirurškem oddelku v letu 2010, v hospitalni enoti ali na dnevnem oddelku. Vprašalnik so pacienti 

dobili po pošti domov, in sicer več kot pet tednov po obravnavi, ter so ga po pošti tudi vrnili. 

78 članom multidisciplinarnega tima in uporabnikom kliničnih poti smo vprašalnik izročili osebno. 

Izpolnjene vprašalnike so vrnili po bolnišnični pošti. 

Rezultati: Vprašalnik je vrnilo 110 pacientov, ki so potrdili, da so bili seznanjeni s klinično potjo 

bodisi s strani zdravnika, medicinske sestre ali drugih članov zdravstvenega tima. Obravnavo po 

klinični poti so v 82 primerih ocenili z oceno odlično 5, preostalih 25 pa je obravnavo ocenilo s prav 

dobro 4. Svojemu prijatelju ali sorodniku bi vsi svetovali in priporočili takšen način obravnave. V 

poteku obravnave ne bi spremenili ničesar v 68 primerih. Motilo jih je dolgo čakanje na samo 

obravnavo in način prehranjevanja v poteku zdravljenja. 

Zaposleni so vrnili 78 vprašalnikov, ki smo jih razdelili v dve skupini. 

V prvi skupini so bili odgovori zdravnikov (32). Mnenja zdravnikov o zmanjšanju dokumentiranja so 

bila namreč drugačna, kot so jih podali ostali v zdravstvenem timu. S klinično potjo se srečujejo v 

času vizite in se jim zdi preobsežna, ker se je dokumentiranje z njihove strani povečalo. Njihovi 

odgovori kažejo, da se jim zdijo klinične poti preobsežne, nepregledne, preveč uniformirane in 

zapletene. Se pa strinjajo, da je klinična pot poenotila njihovo delo in jih pri delu tudi vodi. Odgovori 

ostalih zaposlenih (46) so si bili zelo podobni; vsi se strinjajo, da je klinična pot poenotila njihovo delo 

in da jim je vodnik pri delu. Zmanjšal se je obseg dokumentiranja. Menijo tudi, da je pacient 

zadovoljen s celostno obravnavo po klinični poti. 

Razprava: Zadovoljstvo pacientov in zaposlenih je zagotovo dobro vodilo pri izboljševanju kliničnih 

poti. Usmerja tudi pri izdelovanju novih, kjer bodo upoštevani posredovani predlogi in pripombe. Z 

dokumentiranjem v enotno dokumentacijo vsi zaposleni dobijo določen obseg dokumentiranja, ki 

zagotavlja celostno obravnavo pacienta. V organizacijske spremembe pri obravnavi pacientov je bilo 

vloženega veliko truda, a prav ta gotovo pomaga k boljši dostopnosti in zagotovljeni celovitosti 

obravnave pacienta ter s tem tudi kakovosti same obravnave. 

Ključne besede: klinična pot, zadovoljstvo pacientov, zadovoljstvo uporabnikov 

Abstract 

Monitoring and evaluating satisfaction of patients and their relatives when treated according to a 

clinical pathway we wanted to confirm that such treatment enables better accessibility and a more 

comprehensive treatment. The applicability and effectiveness of clinical pathways was also assessed 

by their users. 

Methods: A questionnaire was used for the purpose of this research. It was send to 170 randomly 

selected patients who were treated according to a clinical pathway. They were treated in the hospital 

ward or the one-day surgery ward of Jesenice general hospital’s surgical department in the year 2010. 

249

The patient received the questionnaire per post five weeks after being released from the hospital and 

they also sent it back per post. 

78 members of a multidisciplinary team and users of clinical pathways were given the questionnaire 

personally. Filled questionnaires were sent back per internal post. 

Results: The questionnaire was sent back by 110 patients, who all confirmed being acquainted with 

the clinical pathway by a physician, nurse or other health care team member. 

Treatment according to a clinical pathway was rated as excellent (5) in 82 cases and as a very good (4) 

in the other 25 cases. All respondents would recommend such treatment to their friends or relatives. 

They would not imply any changes to the course of treatment in 68 cases. They were bothered by the 

long waiting on the treatment (2) and by the diet in the course of treatment. 

78 questionnaires were sent back by hospital staff members, which were divided into two groups. 

In the first group were the answers of physicians (32). Their opinion about reducing documentation 

was not shared by other health care team members. Their contact with the clinical pathway is mostly 

during rounds and they find it too extensive, since it requires more documenting on their part. Their 

answers show they think clinical pathways to be to extensive, too unclear, too uniformed and complex. 

But they agree clinical pathways unified their work and admit they guided them by doing their work. 

Answers of other hospital staff members (46) were very similar. They all agree clinical pathways 

unified their work and that they represent a guide to their work. According to them the amount of 

documentation has decreased. They think patients are pleased with comprehensive treatment according 

to a clinical pathway. 

Discussion: Satisfaction of patients and hospital staff members present an important guidance when it 

comes to improving clinical pathways. It also guides us when creating new ones considering proposals 

and observations that were given to us. When all documentation is unified all health care team 

members must do their part of the documenting, enabling a comprehensive treatment of the patient. 

A lot of effort was put in organizational changes of patients’ treatment. With this effort we were able 

to improve our accessibility, ensure comprehensive treatment and so the quality of the treatment. 

Keywords: clinical pathway, patients' satisfaction, users' satisfaction 

Uvod 

Klinična pot (KP) je orodje, ki zdravstvenemu timu omogoča racionalno in na znanstvenih dokazih 

utemeljeno obravnavo pacienta, spremljanje opravljenega dela ter kazalnikov kakovosti, natančnejše 

dokumentiranje in lažjo notranjo presojo zdravstvene prakse. Pomaga pa tudi pri seznanjanju pacienta 

s predvidenim potekom njegove zdravstvene obravnave in je dober pripomoček za izračun stroškov 

obravnave (Hajnrih et al., 2009). 

V članku želimo prikazati kakovostno oskrbo pacientov po klinični poti. Želimo potrditi, da takšen 

način obravnave omogoča večjo dostopnost in bolj celovito obravnavo pacienta. KP predstavlja 

orodje, ki lahko pomembno prispeva k doseganju večjega zadovoljstva tako uporabnikov kot 

izvajalcev (Hajnrih et al., 2009: 6). Hkrati pa je za uporabnike – zdravstveno osebje bolj uporaben 

način obravnave, ki zaposlene vodi in usmerja pri delu. 

Proces razvoja in izvajanja kliničnih poti v Splošni bolnišnici Jesenice se je pričel v letu 2004. Danes 

je uporaba kliničnih poti že nekaj popolnoma utečenega. Vse več multidisciplinarnih timov se odloča 

za razvijanje in uporabo kliničnih poti. V bolnišnici redno uporabljamo 23 kliničnih poti, razvijamo pa 

še štiri na različnih področjih oskrbe pacientov. Klinične poti uporabljamo več kot pri polovici vseh 

obravnavanih pacientov na kirurškem oddelku. V bolnišnici smo prepoznali prednosti kliničnih poti. 

Pacientom, ki so bili operirani ter obravnavani na kirurškem oddelku v Splošni bolnišnici Jesenice v 

letu 2010 po klinični poti smo poslali vprašalnik o zadovoljstvu z obravnavo v bolnišnici. Prav tako 

smo tudi zaposlene, ki sodelujejo pri obravnavi pacientov po klinični poti, povprašali, kako vidijo 

klinične poti pri svojem delu. 

250

Metode 

V raziskavi je bil uporabljen anketni vprašalnik, sestavljen iz štirih zaprtih vprašanj in enega odprtega 

vprašanja. Vprašalnik o zadovoljstvu in seznanjenosti s klinično potjo je bil predstavljen pacientom, 

drugi vprašalnik pa je bil namenjen preverjanju zadovoljstva in uporabnosti med zaposlenimi. 

Vprašalnik je bil poslan 170 priložnostno izbranim pacientom, ki so bili vodeni po klinični poti. 

Obravnavani so bili v Splošni bolnišnici Jesenice na kirurškem oddelku v letu 2010 v hospitalni enoti 

ali na dnevnem oddelku. Vprašalnik so pacienti dobili po pošti domov, in sicer več kot pet tednov po 

obravnavi. Po pošti so ga tudi vrnili. 

78 članov multidisciplinarnega tima in uporabnikov kliničnih poti je prejelo vprašalnik osebno v roke. 

Vprašalnik s petimi vprašanji je prejelo 32 zdravnikov na kirurškem, internem, pediatričnem in 

ginekološkem oddelku. Prav tako je na vprašalnik odgovarjalo 46 drugih članov zdravstvenega tima 

(medicinske sestre na oddelkih, fizioterapevtke, dietetik, koordinatorice primera, operacijske 

medicinske sestre, anestezijske medicinske sestre). Vsi, ki so prejeli vprašalnike, se vsakodnevno 

srečujejo s kliničnimi potmi. Izpolnjeni vprašalniki so bili vrnjeni po bolnišnični pošti. 

Rezultati 

Pacienti 

Pacientom je bilo poslanih 170 vprašalnikov, vrnili so jih 110 (65 %), 60 vprašalnikov (35 %) ni bilo 

vrnjenih. Pacientom so bila postavljena naslednja vprašanja, ki jih predstavljamo v tabeli 1, 2, 3,4 in 5. 

Tabela 1: Predstavitev rezultatov odgovorov na prvo vprašanje 

1. vprašanje Ali ste bili seznanjeni s KP? 

DA 106 96,4 % 

NE 4 3,6 % 

Na prvo vprašanje, ali so bili pacienti pred sprejemom seznanjeni s klinično potjo, je 106 pacientov 

odgovorilo pritrdilno. V štirih primerih so pacienti odgovorili, da niso bili predhodno seznanjeni s 

klinično potjo. 

Tabela 2: Predstavitev rezultatov odgovorov na drugo vprašanje 

2. vprašanje Kdo vas je seznanil s KP? 

Zdravnik 33 30 % 

Medicinska sestra 30 28 % 

Medicinska sestra in zdravnik 23 21 % 

Pisna navodila 20 18 % 

Drugo vprašanje se je navezovalo na prvo, in sicer kdo je pacienta seznanil s klinično potjo. V 33 

primerih so pacienti odgovorili, da jih je seznanil zdravnik, v 30 primerih, da jih je seznanila 

medicinska sestra, v 19 primerih, da so bili seznanjeni s strani zdravnika in medicinske sestre ter v 20 

primerih, da so bili seznanjeni s pisnimi navodili. 

Tabela 3: Predstavitev rezultatov odgovorov na tretje vprašanje 

3. vprašanje Kako bi pacienti ocenili obravnavo v bolnišnici po klinični 

poti, in sicer z oceno od ena do pet, če je ocena ena najnižja 

in ocena pet najvišja? 

1 0 0 % 

2 0 0 % 

3 3 2,7 % 

4 25 22,8 % 

5 82 74,5 % 

251

Tretje vprašanje je bilo, kako bi pacienti ocenili obravnavo v Bolnišnici po klinični poti, in sicer z 

oceno od ena do pet; pri tem je ocena ena najnižja in ocena pet najvišja. 

Obravnavo po klinični poti so v 82 primerih ocenili z oceno 5 (odlično), v 25 primerih je bila ocena 4 

(prav dobro) in v treh primerih ocena 3 (dobro). Nihče ni ocenil obravnave po klinični poti z oceno 

zadostno (2) in nezadostno (1). 

Tabela 4: Predstavitev rezultatov odgovorov na četrto vprašanje 

4. vprašanje Ali bi svojemu sorodniku, prijatelju svetovali takšen način 

obravnave? 

DA 110 100 % 

NE 0 0 % 

Četrto vprašanje je bilo, ali bi svojemu sorodniku, prijatelju svetovali takšen način obravnave v 

Splošni bolnišnici Jesenice – z obrazložitvijo, da to pomeni klicanje na operativni poseg po telefonu, 

razgovor pred operacijo, obravnavo po klinični poti, odpust v domače okolje in klicanje na dom po 

odpustu. Vsi anketiranci, ki so vrnili vprašalnike, so na to vprašanje odgovorili pritrdilno. 

Tabela 5: Predstavitev rezultatov odgovorov na peto vprašanje 

5. vprašanje Kaj je paciente motilo pri obravnavi po klinični poti oziroma 

kaj bi spremenili? 

Nič 87 79 % 

Drugo 23 21 % 

Peto vprašanje se je glasilo, kaj jih je motilo pri obravnavi po klinični poti oziroma kaj bi spremenili. 

V 87 primerih so odgovorili, da jih ni nič motilo in da pri obravnavi tudi ničesar ne bi spremenili. V 23 

primerih so pacienti dopisali svoje pripombe/predloge za spremembe pri obravnavi, med njimi 

naslednje: predolgo čakanje na operativni poseg od prvega pregleda v ambulanti, klicanje na dom po 

odpustu čez 30 dni in po enem letu, preprostejše razlage po posegu, več pogovora z zdravnikom, želeli 

bi splošno narkozo ne lokalno in želeli bi še več informacij. 

Zaposleni 

Vprašalnik je prejelo 78 zaposlenih, od tega 31 zdravnikov in 47 ostalih zdravstvenih sodelavcev. 

Vrnjeni so bili vsi vprašalniki. Zastavljena so bila naslednja vprašanja. Pri prvih štirih vprašanjih so 

bili odgovori zdravnikov in medicinskih sester zelo enotni, kar predsatvljamo v tabelah 6, 7, 8 in 9. 

Tabela 6: Predstavitev rezultatov odgovorov zaposlenih anketirancev na prvo vprašanje 

1. vprašanje Ali je klinična pot poenotila vaše delo? 

DA 73 93,6 % 

NE 5 6.4 % 

Na prvo vprašanje, ali je klinična pot poenotila delo, je bil v 73 primerih odgovor pritrdilen in v samo 

5 primerih, da klinična pot ni poenotila dela zaposlenih. 

Tabela 7: Predstavitev rezultatov odgovorov zaposlenih anketirancev na drugo vprašanje 

2. vprašanje Ali je klinična pot lahko vodnik vašemu delu? 

DA 73 93,6 % 

NE 5 6,4 % 

Na drugo vprašanje, ali je klinična pot lahko vodnik delu, je bil v 73 primerih odgovor pritrdilen in v 5 

primerih nikalen. 

252

Tabela 8: Predstavitev rezultatov odgovorov zaposlenih anketirancev na tretje vprašanje 

3. vprašanje Ali so po vašem mnenju pacienti zadovoljni s celostno 

obravnavo po KP od sprejema do odpusta? 

DA 68 87 % 

NE 0 0 % 

Ne vem 10 13 % 

Tretje vprašanje je bilo, ali so po njihovem mnenju pacienti zadovoljni s celostno obravnavo po KP od 

sprejema do odpusta. V 68 primerih je bil odgovor pritrdilen in v 10 primerih, da ne vedo. Nihče ni 

ogovoril, da pacienti niso zadovoljni. 

Tabela 9: Predstavitev rezultatov odgovorov zaposlenih anketirancev na četrto vprašanje 

4. vprašanje Ali so po vašem mnenju klinične poti zmanjšale obseg 

dela? 

DA 64 82 % 

NE 14 18 % 

Ne vem 0 0 % 

Na četrto vprašanje, ali so po njihovem mnenju klinične poti zmanjšale obseg dokumentiranja, pa so 

se odgovori zelo razlikovali glede na to, iz katere poklicne skupine prihaja anketiranec. 64 anketiranih 

meni, da so klinične poti zmanjšale obseg dela, 14 anketiranih pa da ga niso zmanjšale. 

Od 32 zdravnikov jih je kar 14 odgovorilo, da klinične poti niso zmanjšale obsega dokumentiranja, 

medtem ko so vsi ostali člani zdravstvenega tima odgovorili soglasno: vseh 46 se strinja, da je klinična 

pot zmanjšala obseg dokumentiranja. 

Pri zadnjem, petem vprašanju, kakšne so po mnenju zaposlenih pomanjkljivosti kliničnih poti, se je 

spet pokazala razlika pri odgovorih poklicnih skupin – zdravniki in ostali zdravstveni delavci. 

Odgovori zdravnikov so bili: da je dokumentacija nepregledna in s tem večja možnost napak, da so 

klinične poti preobsežne, veliko število odklonov, preveč pisanja, nefleksibilnost, veliko podatkov in 

da ni možna obdelava. Odgovori ostalih zdravstvenih skupin so se nanašali bolj na detajle klinične 

poti, in sicer: premajhen tisk, manjka rubrika telefonska številka svojcev, premalo prostora za vnos 

poročila, vse barvno ločene, ne samo nekatere, premajhna rubrika za vpisovanje terapije pacienta, 

preozke rubrike – okenca. Na koncu vprašalnika smo zaposlene povabili, da nam podajo predloge in 

opažanja, ki nam bodo vodilo pri prenavljanju obstoječih kliničnih poti in nastajanju novih. Predlogi 

zdravstvenega tima so bili naslednji: uvesti še več kliničnih poti, klinične poti so pozitivno vplivale na 

standardno zdravljenje, klinične poti je treba pogosteje posodabljati, namenjene naj bodo praksi. 

Razprava 

Rezultati ankete kažejo, da so pacienti zadovoljni z obravnavo po klinični poti in da bi svojcem ter 

prijateljem svetovali takšen način obravnave. Zadovoljstvo pacientov in zaposlenih je dobro vodilo pri 

izboljševanju in prenavljanju kliničnih poti. Usmerja nas tudi pri izdelovanju novih, kjer bomo lahko 

upoštevali predloge in pripombe, ki so nam jih posredovali. Zaposleni so enotnega mnenja, da nas 

klinična pot vodi pri našem delu. Do razhajanj v mnenju prihaja pri vprašanju o zmanjšanju 

dokumentiranja, kjer so zdravniki drugačnega mnenja. Zdravniki so prej dokumentirali v zelo 

majhnem obsegu, zdaj, z uvedbo kliničnih poti in dokumentiranjem v enotno dokumentacijo, pa vsi 

zaposleni dobijo določen obseg dokumentiranja, ki zagotavlja celostno obravnavo pacienta. Predvsem 

je poudarjeno predpisovanje terapije – sproti in vsakodnevno, kar je lahko zamudno. 

Ovire za uporabo kliničnih poti so podobne v vseh državah ter vključujejo nenaklonjenost nekaterih 

zdravnikov zaradi zdravniške kulture in neustrezno podporo zunanjih ustanov (Hindle, 2004: 839). 

Klinična pot je torej odlično vodilo pri obravnavi pacienta, ker spodbuja timsko delo in sodelovanje 

med pacientom ter ostalimi člani multidisciplinarnega tima (Lavtižar, Kramar, 2010: 124). 

253

Zaključek 

Obravnava pacienta po klinični poti je bolj kakovostna, saj je dostopnejša in celostna. Obenem pa 

zaposlene vodi in usmerja pri delu ter jim omogoča spremljanje odklonov skozi obravnavo. 

Zadovoljstvo pacientov z obravnavo po klinični poti torej ostaja naše vodilo in spodbuda k izdelovanju 

novih kliničnih poti in obnavljanju starih. 

Literatura 

Hajnrih B. Kadivec S. Kramar Z. Marušič D. Mate T. Poldrugovac M. et al. Priročnik za oblikovanje 

kliničnih poti. Ministrstvo za zdravje. November 2009: 5–16. 

Hindle D in sod. Klinične poti v 17 državah EU. Pregled mnenj strokovnjakov. Zdravniški vestnik. 

2004 (2): 839. 

Lavtižar J. Kramar Z. S kliničnimi potmi do boljše kakovosti pri celostni obravnavi pacientov. 

Kakovost – dejavni uspeha: zbornik referatov / Slovensko združenje za kakovost in odličnost, 19. letna 

konferenca, Bernardin, 11. in 12. november 2010: 123–124. 

254

232D 

Uporaba klinične poti pri oskrbi kroničnih ran v Splošni bolnišnici Jesenice 

Clinical pathway in management of chronic wound in General hospital Jesenice 

Oti Mertelj, dipl. m. s. 

Zdenka Kramar, dipl. m. s. 


oti.mertelj@sb-je.si 

Izvleček 

V prispevku želimo predstaviti klinično pot, ki jo uporabljamo pri oskrbi pacientov s kronično rano. 

Klinična pot je orodje, ki zdravstvenemu timu omogoča racionalno in na znanstvenih dokazih 

utemeljeno obravnavo pacienta, spremljanje opravljenega dela ter spremljanje kazalnikov kakovosti. 

Oblikovana je bila z namenom, da izboljšamo zdravljenje, poenotimo oskrbo kronične rane v 

bolnišnici in seznanimo pacienta s predvidenimi postopki zdravljenja. V klinični poti je po korakih 

opisan proces oskrbe rane, ki je dokumentiran v skupni dokumentaciji. 

Ključne besede: pacient, kronična rana, kakovost zdravstvene oskrbe 

Abstract 

In this article we present the clinical pathway, which is used in the care of patients with chronic 

wounds. Clinical pathway is a tool that enables medical team the rational and scientific evidence-based 

treatment of the patient and monitoring the work and quality indicators.Clinical pathway for chronic 

wound has been designed with a view to improve the treatment of chronic wounds and unify care in 

the hospital. Clinical pathway also inform the patient about treatment options. In a clinical pathway 

there is a step-by-step described wound care process and collected in common documentation. 

Key words: patient, chronic wound, quality of health care 

Uvod 

Obvladovanje sprememb je temelj dobrega vodenja in tudi dela managementa, s katerim se srečujemo 

na vseh področjih zdravstva. Spremembe pred nas postavljajo nove izzive in zahteve, saj je potrebno 

iskanje ravnovesja med razpoložljivimi finančnimi viri in možnostmi, ki so nam na voljo. S staranjem 

prebivalstva narašča število rizičnih pacientov, kjer lahko pride do nastanka razjede zaradi pritiska 

(RZP). Narašča tudi število pacientov s kroničnimi obolenji ter razjedami, ki se slabo celijo. 

O kakovosti govorimo v vseh zdravstvenih ustanovah in na vseh ravneh managementa. Danes velja 

načelo, da so vsi zaposleni odgovorni za kakovost procesa, v katerem sodelujejo (Marolt, Gomišček, 

2005). Pri uvajanju procesa kakovosti in varnosti pacientov v bolnišnici je to spoznanje zelo 

pomembno. Kakovost in varnost sta odvisni od vseh, ki sodelujejo pri celostni oskrbi posameznika ali 

posamezne poklicne skupine. 

Skladno z razvojem tehnologije in organizacijskih znanj se spreminjajo pristopi in načini za doseganje 

kakovosti, zato mora vsaka organizacija pri svojem delovanju upoštevati tri ključna načela. Doseči 

mora čim večje zadovoljstvo svojih pacientov ali klientov, kontinuirano izboljševati proces in doseči 

čim boljše sodelovanje zaposlenih pri realizaciji ciljev kakovosti, ki si jih je postavila. 

Uvajanje celovite kakovosti v vsakdanje delo v zdravstvu zagotovo predstavlja največjo dodano 

vrednost v sistemu celostne oskrbe pacientov (Kramar, Dolžan Lindič, 2004). Za pacienta je 

kakovostna obravnava tista, ki zadosti vsem njegovim pričakovanjem in njegovim potrebam. Element 

uvajanja kakovosti v vsakdanje delo s pacienti je lahko tudi klinična pot. 

255

Kaj je klinična pot? 

Klinična pot je orodje, ki zdravstvenemu timu omogoča racionalno in na znanstvenih dokazih 

utemeljeno obravnavo pacienta, spremljanje opravljenega dela ter kazalnikov kakovosti, natančnejše 

dokumentiranje in lažjo notranjo presojo zdravstvene prakse. Pomaga pa tudi pri seznanjanju pacienta 

s predvidenim potekom njegove zdravstvene obravnave in je dober pripomoček za izračun stroškov 

obravnave (Hajnrih idr., 2009). 

Klinične poti združujejo več dejavnosti, nudijo podporo kakovostnejši zdravstveni oskrbi, katere 

središče je uporabnik zdravstvenih storitev, to je pacient (Hindle, Yazbeck, Wahl, 2004). V 

posameznih bolnišnicah je kliničnih poti lahko veliko. Nimajo predpisane vsebine, lahko so samo 

»check« liste, lahko popolnoma nadomestijo temperaturne liste ali negovalno dokumentacijo. Oblik je 

veliko, vse pa morajo imeti skupno značilnost: beleženje in analiziranje odklonov, ki so predlog za 

izboljšave (Pikec, 2010). Odkloni pomenijo odstopanje od standardnega procesa zdravljenja, 

zapisanega v klinični poti. Z beleženjem odklonov je odgovorni zdravnik ob pravem času opozorjen 

na tiste paciente, ki slabše napredujejo in zahtevajo poglobljeno obravnavo. V večini primerov lahko 

predstavlja pot, po kateri hodi pacient skozi celotno oskrbo v inštituciji. Predstavlja lahko tudi pot, ko 

se vrne v domače okolje. Klinične poti so tudi orodje managementa. Nekateri menijo, da so prvo pravo 

orodje, s katerim lahko managerji vzpostavijo dialog z zdravstvenimi delavci. Klinična pot je dobra 

podlaga za ocenjevanje standardiziranih stroškov zdravstvenih obravnav in omogoča natančnejše 

dokumentiranje in lažjo notranjo presojo zdravstvene prakse. Pomaga pri seznanjanju pacienta s 

predvidenim potekom zdravstvene obravnave in je dober pripomoček za izračun njenih stroškov. V 

praksi predstavlja klinična pot sodobno medicinsko dokumentacijo posameznega pacienta. 

Klinične poti v bolnišnici uporabljamo že od leta 2001; do danes smo razvili in vpeljali v vsakdanje 

delo prek 30 kliničnih poti. Klinično pot za oskrbo kronične rane smo pričeli uporabljati v decembru 

2010. Za njeno izdelavo smo se odločili predvsem zato, ker so pacienti s kronično rano tipična 

skupina, ki se vse prepogosto vrača nazaj v bolnišnico na ponovno obravnavo. V zadnjih letih so se na 

tržišču pojavile številne nove obloge za oskrbo ran, prav tako tudi novi pristopi pri oskrbi kroničnih 

ran. Vse to pa lahko zaradi nepoznavanja vodi v zmedo, stroškovno neučinkovitost in tudi neustrezno 

oskrbo. 

Pred samim začetkom je koordinatorica ZN za oskrbo kronične rane pregledala dokumentacijo 

naključno izbranih pacientov s kronično rano. Poleg pregleda oskrbe rane je primerjala tudi liste 

kontinuirane zdravstvene nege ob odpustu pacienta, odpustno listo zdravnika in načrt priporočil za 

nadaljnjo oskrbo. Ugotovila je, da oskrba teh pacientov večinoma poteka po načrtu, ki ga predpiše 

koordinatorica ZN v dogovoru z zdravnikom. Problem pa se pojavi v času dežurstev in praznikov. 

Kljub načrtu oskrbe določene rane, ki je sicer zabeležen na posebnem listu in ne na temperaturnem 

listu, se rana odkrije, čeprav to ni potrebno. Oskrba kroničnih ran s sodobnimi oblogami omogoča 

manj pogoste preveze, vendar se zaradi zdravnikovega naročila rana odkrije. Problem, ki se pojavlja, 

je tudi neusklajenost navodil ob odpustu. Izkazalo se je, da dokumentacija ni pregledna in ni zbrana na 

enem mestu. 

Pri izdelavi te klinične poti smo se zato usmerili na te pomanjkljivosti in se obenem držali določenih 

usmeritev. Ob tem smo upoštevali: 

• da je klinična pot samo vodilo, 

• da evidentiramo vsak odklon v klinični poti, 

• da ni končni cilj, 

• da mora nadomestiti rutinsko dokumentacijo, 

• da so najboljši način povezovanja znanja, vsakdanje prakse in pretoka informacij, 

• da ima vsak pacient pravico do kakovostne oskrbe rane ne glede na etiologijo, 

• da so klinične poti sredstvo za motivacijo timskega dela. 

Klinično pot smo oblikovali kot dokument, ki je del ostale zdravstvene dokumentacije. Združuje delo 

koordinatorice ZN za oskrbo kronične rane, medicinske sestre, zdravnika, bolnišničnega dietetika, 

socialnega delavca, fizioterapevta in ostalih članov zdravstvenega tima. Pri oblikovanju nam je bila v 

256

pomoč tudi klinična pot o oskrbi golenje razjede (Integrated care pathway leg ulcer care Pathway 

form, 2011). 

S klinično potjo se pacient prvič sreča ob sprejemu na oddelek za kronične rane. Klinična pot je v 

obliki krožnega diagrama, pacienta in njegove potrebe postavlja v središče oskrbe. Na tej krožni poti je 

pet korakov ali ključnih dejavnikov, ki omogočajo kontinuirano obravnavo, kjer redno ocenjujemo, 

spremljamo in prilagajamo načrt oskrbe kronične rane. Pacient potuje po tej klinični poti, dokler ne 

pride do cilja in do želenega učinka. Pacient lahko zapusti klinično pot v kateri koli točki (npr. 

napotitev k specialistu) in nato ponovno vstopi v klinično pot, kjer se že lahko spremeni načrt oskrbe 

(Best practice statement, 2008). 

Koraki obravnave pacienta s kronično rano po klinični poti: 

• Začetna ocena pacienta 

• Ocena stanja kronične rane, postavitev diagnoze in ciljev 

• Načrt oskrbe in izvajanje načrta 

• Ponovna ocena 

• Doseganje cilja ali ponoven načrt oskrbe 

1. korak 

Začetna ocena vsebuje anamnezo, oceno trenutnih težav, oceno prehranjenosti, bolečine, žilja, 

socialno anamnezo, oceno ogroženosti v primerih, ko ima pacient RZP, oceno kože, oceno dejavnikov, 

ki vplivajo na stanje rane, telesno težo ter zdravila, ki jih pacient redno jemlje. 

2. korak 

Naredimo oceno stanja kronične rane. Lokacijo in število razjed označimo na »grafičnem modelu«. V 

primeru, da je razjed več, jih označimo z zaporednimi številkami. Ocenimo velikost rane, dno, rob, 

okolico, količino in vrsto izločka kronične rane. Zdravnik postavi diagnozo in glede na vrsto kronične 

rane skupno postavimo kratkoročne in dolgoročne cilje, ki morajo biti dosegljivi. Med ocenjevanjem 

in zbiranjem podatkov poskrbimo za pacientovo zasebnost. 

3. korak 

Glede na lokalno oceno kronične rane in cilje ob vključitvi pacienta naredimo načrt oskrbe. Načrt 

vključuje lokalno oskrbo kronične rane, analgetično terapijo in nadzor nad morebitno okužbo. Pred 

začetkom zdravljenja je treba pridobiti tudi pisno soglasje pacienta, da kronično rano lahko slikamo. 

4. korak 

Po določenem času oziroma glede na cilje zdravljenja naredimo ponovno oceno in evalvacijo načrta. 

Oceno moramo narediti tudi ob spremembah stanja rane. V primerih, ko po določenem času ni 

napredka v celjenju, je treba ugotoviti vzrok za tako stanje in spremeniti način oskrbe. Pri oceni stanja 

rane vključimo tudi pacienta, kadar je to mogoče. 

5. korak 

Ko je cilj dosežen, pacienta odpustimo; ob odpustu dobi pisna navodila za nadaljnjo oskrbo. Med 

samim zdravljenjem ocenimo, ali bo po zaključku hospitalizacije pacient lahko sam oskrbel rano. V 

oskrbo vključimo tudi njegove svojce. V primerih, ko pacient ali njegovi svojci tega niso sposobni, ob 

odpustu telefonsko obvestimo patronažno medicinsko sestro ali medicinske sestre drugih ustanov, 

kamor pacient prihaja. 

Razprava 

Klinična pot za oskrbo kronične rane pacienta vodi do pričakovanega rezultata, to je do izboljšanja 

pogojev za celjenje rane ali celo do zacelitve rane. Pomaga nam, da določimo vzrok za nastanek rane, 

da spremljamo izide na opazovanih in merljivih kliničnih parametrih ter povezujemo znanje z 

vsakdanjo prakso. V klinično pot smo vključili tudi pacienta in njegove svojce. Seznanitev pacienta s 

predvidenimi postopki zdravljenja, njegovim stanjem ter odkloni je bistvenega pomena za pacientovo 

dobro počutje in zaupanje v obravnavo. S klinično potjo smo dosegli optimalno obravnavo kronične 

rane. 

Ugotovili smo, da se z uporabo klinične poti izboljša pretok informacij med vsemi udeleženci 

zdravljenja in oskrbe. Izognili smo se podvajanju dela in iskanju dokumentov v zvezi z oskrbo 

kronične rane. Prek klinične poti spremljamo porabo sredstev in imamo nadzor nad razporejanjem 

virov. Redno in v enem dokumentu lahko spremljamo in evalviramo potek oskrbe, saj so predstavljeni 

257

vsi postopki, načini oskrbe in preiskave, ki so bile izvedene pri posameznem pacientu. Klinična pot ni 

nikoli popolna, zato jo je treba stalno izboljševati in dopolnjevati. Tudi klinična pot za oskrbo 

kronične rane pri tem ni izjema. Po določenem času bomo tudi to pot na osnovi odklonov dopolnili. 

Zaključek 

Klinična pot za oskrbo kronične rane ne pomeni čarobne formule, prek katere se kronična rana zaceli, 

ampak nas vodi po poti, nas usmerja pri obravnavi pacienta. V procesu zdravljenja in oskrbe sodeluje 

multidisciplinarni zdravstveni tim. Odkloni, ki se na tej poti pojavljajo, pa nam pomenijo izziv za 

dopolnitev in izboljšanje oskrbe. 

Literatura 

Best practice statement: Optimising wound care. Aberdeen: Wounds UK; 2008. 

Hajnrih B, Kadivec S, Kramar Z, Marušič D, Mate T, Poldrugovac M, et al. 

Priročnik za oblikovanje kliničnih poti. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2009. 

Hindle D, Yazbeck AM, Wahl J. Klinične poti v 17 državah evropske unije: 

pregled mnenj strokovnjakov. Zdrav Vest 2004; 73: 839–45. 

Kramar Z, Dolžan Lindič H. Klinične poti kot kazalci kakovosti. In: Zidan M, 

Košnik M, Zdolšek S, eds. Book of abstracts / 3rd Slovenian Congress 

of Pneumology and Allergology; 2004, 20.–22. oktober; Portorož, Slovenija. 

Golnik: Bolnišnica, Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo; 2004: 74–5. 

Marolt J, Gomišček B. Management kakovosti: učbenik. Kranj: Moderna organizacija; 2005: 9–10. 

Pikec M. Klinična pot – standardiziran proces zdravljenja. Info SRC 2010; 61: 20–2. 

Integrated Care Pathway leg ulcer Care Pathway form. Dostopno na: 

www.briscomhealth.nhs.uk/our-services/item/download/1113 (20. 2. 2011). 

258

232E 

Postopek akreditacije po standardu NIAHO v Univerzitetni kliniki za 

pljučne bolezni in alergijo Golnik 

NIAHO accreditation process at the University Clinic of Respiratory and Allergic Diseases 

Golnik 

Dr. Saša Kadivec, prof. zdr. vzg. 

Bolnišnica Golnik, Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo 

sasa.kadivec@klinika-golnik.si 

Izvleček 

Predstavitev problema: Ministrstvo za zdravje v Nacionalni strategiji kakovosti in varnosti predvideva 

uvedbo sistematičnega vodenja kakovosti z vzpostavitvijo in udejanjanjem mednarodno priznanih 

sistemov vodenja kakovosti. Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik je sistem 

vodenja kakovosti ISO 9001: 2008 uvedla že pred leti, leta 2010 pa so se odločili za akreditacijo 

DNV. 

Namen: Prikazana je študija primera akreditacije Det Norske Veritas (DNV) po standardu National 

Integrated Accreditation for Healthcare Organizations (NIAHO) ter uvajanje korektivnih in 

preventivnih ukrepov na primeru ravnanja z zdravili. 

Sklep: Standard NIAHO nam pomaga, da ohranjamo našo usmeritev v uspešno, učinkovito in varno 

skrb za pacienta. 

Ključne besede: sistem vodenja kakovosti, standard ISO 9001: 2008, akreditacija NIAHO standard 

Abstract: 

Introduction: The National Strategy for Quality and Safety in Health Care by the Ministry of Health 

anticipates the establishment of a systematic quality management by establishing and implementing 

internationally renowned quality management systems. The University Clinic of Respiratory and 

Allergic Diseases Golnik has implemented the ISO 9001: 2008 quality management system a few 

years ago. In 2010, they also decided to get accredited by DNV (Det Norske Veritas). 

Aim: The article is a case presentation of the DNV accreditation process which is based on the 

NIAHO accreditation program (National Integrated Accreditation for Healthcare Organizations), 

Conclusion: The article shows the implementation of corrective and preventive measures in 

medication management. 

The NIAHO accreditation program helps us to keep and continue our policy of maintaining a 

successful, effective and safe care of our patients. 

Keywords: quality management system, 9001: 2008 ISO Standard, NIAHO accreditation program 

Uvod 

V slovenskem zdravstvu še nimamo tradicije sistemskega pristopa k zagotavljanju kakovosti in 

varnosti ter obvladovanja tveganj. Razlogi za tako stanje so številni, med pomembnejšimi je 

pomanjkanje organizacijskih in procesnih znanj nosilcev zdravstvene dejavnosti. Za organizacijo 

pomeni uvedba sistema vodenja kakovosti spremembo v filozofiji vodenja, nenehno izboljševanje in 

učenje ter postopno spreminjanje organizacijske kulture. Razvoj upravljanja organizacij so v zadnjih 

dveh desetletjih zaznamovali različni standardi za sisteme vodenja. Pomemben pečat razvoju sistemov 

vodenja je dal standard ISO 9001, ki so se mu pridružili različni drugi standardi in modeli vodenja. 

Vodstva najrazličnejših organizacij jih vse pogosteje uporabljajo za doseganje poslovne uspešnosti 

(Šprajcar, 2011). 

259

Sistem vodenja kakovosti ISO 9001: 2008 uvajajo organizacije, ki želijo dobro prakso uspešnih 

organizacij upoštevati pri svojem poslovanju in se tudi na ta način nenehno izboljševati ter prilagajati 

spremembam v poslovnem okolju (Robida, 2004; Marr, Giebing, 1994; Lurie, Merrens, Lee, Splaine, 

2002). Standard ISO 9001: 2008 pravi, da mora organizacija nenehno izboljševati učinkovitost sistema 

vodenja kakovosti z uporabo politike kakovosti, ciljev kakovosti, rezultatov presoj, analiz podatkov, 

korektivnih in preventivnih ukrepov in vodstvenega pregleda. 

Uvedba sistema vodenja kakovosti v Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo (Klinika 

Golnik) po sistemu ISO 9001: 2008 je bila strateška odločitev. Sistem vodenja kakovosti v KOPA 

Golnik s strokovnimi nadzori smo razvijali skladno z ugotovitvami prakse. 

Ministrstvo za zdravje je leta 2010 izdalo nacionalno strategijo kakovosti in varnosti v zdravstvu 

2010–2015 (Kiauta, Poldrugovac, Rems, Robida, Simčič, 2010), ki v točki 4.2. predvideva 

vzpostavitev sistematičnega vodenja kakovosti. V točki 4.2.1. načrtuje vzpostavitev in udejanjanje 

mednarodno priznanih sistemov vodenja kakovosti. Namen uvajanja standarda je sistemska ureditev 

aktivnosti za kakovost in varnost zdravstvene obravnave na podlagi različnih mednarodno priznanih 

sistemov vodenja kakovosti, za katere se izdajo mednarodno veljavni certifikati ali priznanja (ISO 

9001 z aplikacijama za področje zdravstva IWA1 in/ali CENT/TS 15224, model odličnosti (EFQM), 

JC in drugi). 

Za izpeljavo je Ministrstvo za zdravje določilo vodstva zdravstvenih ustanov, ki naj čas in način 

vzpostavitve sistema opredelijo v strateških načrtih posamezne zdravstvene organizacije. 

KOPA Golnik se je že leta 2010 odločila za akreditacijo Det Norske Veritas (DNV) po standardu 

NIAHO (National Integrated Accreditation for Healthcare Organizations). DNV je mednarodna 

organizacija, ustanovljena leta 1864 v Oslu na Norveškem. Organizacija je mednarodno priznana, ima 

300 pisarn v več kot 100 državah. DNV Healthcare (DNVHC) je specializirana za akreditacijo 

bolnišnic, gre za uradno priznano akreditacijo v ZDA. Standard NIAHO je akreditacijski program za 

bolnišnice, ki ga je izdelal DNVHC. Pomembne lastnosti standarda NIAHO sta, da integrira zahteve 

standarda ISO 9001 in omogoča prilagoditev nacionalni zakonodaji. NIAHO standard med drugim 

zahteva vzpostavitev sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001: 2008 v dveh letih po 

pridobitvi akreditacije in redne letne presoje. Sicer vsebuje standard NIAHO 25 sklopov zahtev. 

Za KOPA Golnik smo aktivnosti glede akreditacije po NIAHO standardu načrtovali: 

• prvi obisk: 19.–21. 10. 2010 (ocena stanja z usmeritvami za pripravo na drugi – akreditacijski 

obisk); 

• drugi, akreditacijski obisk: 28. 2. – 1. 3. 2011; 

• redne presoje: 1x letno – možno v sodelovanju s certifikacijskim organom (ISO 9001). 

Metoda dela 

Prikazana je študija primera uvajanja akreditacije Det Norske Veritas (DNV) po standardu National 

Integrated Accreditation for Healthcare Organizations (NIAHO) ter uvajanje korektivnih in 

preventivnih ukrepov na primeru ravnanja z zdravili. Prikazano je sodelovanje z drugimi profili na 

primeru razdeljevanja zdravil v procesu uresničevanja zahtev standarda NIAHO. 

Poročilo po prvem obisku 

Pri prvem obisku presojevalcev – oceni stanja z usmeritvami za pripravo na drugi obisk – smo dobili 

zapis o neskladnostih. Klinika Golnik mora pripraviti akcijski načrt korektivnih ukrepov, vanj vključiti 

datume ter določiti odgovorne osebe/funkcije za izvedbo ukrepov. Presojevalci DNVHC bodo 

preverili vse korektivne ukrepe z akcijskega načrta pri naslednji presoji ali, če bo tako določeno, pred 

naslednjo presojo. 

Področja, kjer smo zaposleni v Službi zdravstvene nege in oskrbe udeleženi pri načrtovanju 

korektivnih ukrepov, so: 

• ravnanje z zdravili, 

• zdravljenje z zdravili, 

• storitve zdravstvene nege (načrtovanje kadrovske strukture glede na kompetence), 

• storitve ZN (načrtovanje dela multidisciplinarnega tima, izhodišča za spremembo plana ZN), 

• preprečevanje okužb, 

• področje dietetike, 

260

• izpolnjevanje dokumentacije. 

Na področju ravnanja z zdravili so bile postavljene zahteve: 

prvi del zahtev zajema aktivnosti v zvezi z organizacijo dela lekarne, pogoje za pripravo in aplikacijo 

zdravil, pogoje hranjenja in varovanja zdravil, postopek s pretečenimi ali drugače neuporabnimi 

zdravili in nadzor nad zdravili. 

Drugi del zahtev za ravnanje z zdravil se nanaša na poročanje o zlorabah in izgubah kontroliranih 

substanc ter na predpisovanje zdravljenja z zdravili. Bolnišnica mora določiti in izvajati politike in 

postopke za zmanjšanje zlorab in izgub kontroliranih substanc. Prav tako mora zagotoviti, da ima 

vsako naročilo zdravila: ime zdravila, odmerek, pogostnost dajanja in pot (način) dajanja. Naročilo 

mora biti napisano in podpisano, vključno z datumom in časom, s strani zdravnika ali zdravnikov, 

odgovornih za zdravstveno oskrbo bolnika, ter pooblaščenih za taka naročila v skladu s politiko 

bolnišnice in z zakonodajo. Ustna naročila morajo biti podpisana ali označena z začetnicami 

zdravnika, ki je zdravilo predpisal, prav tako morajo biti overjena v skladu z zakonodajo. Standard 

NIAHO določa časovni okvir za overovitev ustnih naročil. 

Uvajanje preventivnih in korektivnih ukrepov 

Za preverjanja zahtev standarda NIAHO smo izvedli nekaj preventivnih in korektivnih ukrepov: 

obrazec za beleženje telefonskih in ustnih naročil, standardiziran predpis za izpolnjevanje 

terapevtskega lista, navodila za beleženje in predpisovanje zdravil. Kot metodo smo uporabili: pregled 

popolnosti predpisovanja zdravil, navodil za izpolnjevanje terapevtskega lista, pregled predpisovanja 

po telefonu, plan in realizacija nadzora, proces nabave in zaloge v oddelčni lekarni, obseg vračanja 

zdravil, ki jim je potekel rok. 

Pregled aktivnosti na področju ravnanja z zdravili – vsaka aktivnost je opredeljena z nosilcem in 

rokom za izvedbo: 

1. dopolniti navodila za medicinske sestre, ki vstopajo v lekarno; 

2. izdelava načrta hranjenja zdravil v lekarni; 

3. določitev postopka izobraževanja in preverjanja znanja medicinskih sester; 

4. vnos kompetence za vstop v lekarno v matriko fleksibilnosti zdravstvene nege; 

5. opredelitev rizičnih zdravil in postopka njihove uvedbe: 

a. izdelati predlog seznama, 

b. uskladitev z zdravniki; 

6. izdelava plana notranjega nadzora (4x letno) za zdravljenje z zdravili: 

zdravniki – predpisovanje, 

MS: aplikacija; 

7. dopolniti dokument o notranjem nadzoru, ki ga izvajajo farmacevti; 

8. pravila za pripravo i.v. zdravil – izdelava: 

• izmeriti obseg potreb, 

• ocena tveganja, 

• dodelitev kompetenc glede na predhodno: določitev ukrepov; 

9. vzpostavitev sistema poročanja o vseh napakah, povezanih z zdravili – vsi podatki se morajo zbrati 

pri odgovornem farmacevtu; 

10. določitev pravil in postopkov za zbiranje in pregled podatkov o vseh zdravilih, ki jih posamezni 

bolnik prejema. 

Za drugi del zahtev smo v načrtu predvideli 12 aktivnosti. 

1. Sestanek z vsemi zdravniki in predstavitev zahtev standarda za zdravljenje z zdravili 

2. Izdelava obrazca za zapis in overitev ustnih/telefonskih naročil za zdravljenje z zdravili 

3. Določitev pravil za ustno/telefonsko naročanje zdravil – farmacevtske omejitve pri tovrstnih 

naročilih 

4. Postopno uvajanje doslednega predpisovanja na terapevtski list 

5. Preveriti možnost/potrebo po spremembi terapevtskega lista 

6. Dopolnitev navodil za predpisovanje zdravljenja z zdravili 

261

7. Urediti varno shranjevanje delno porabljenih narkotikov v hladilniku 

8. Sistem poročanja farmacevtom o zlorabah/izgubah kontroliranih substanc 

9. Izboljšati odpustna pisma 

10. Določitev pravil za predpisovanje zdravil 'po potrebi' 

11. Izdelava plana rednega internega strokovnega nasveta za leto 2011 

12. Dopolnitev navodil za izvajanje rednega internega strokovnega nasveta 

Sklep 

Vsakodnevno poslovanje je povezano z najrazličnejšimi tveganji. Zagotavljanje varnosti in 

obvladovanje tveganj predstavljata v procesih zdravstvene obravnave sodoben izziv. Ponujata možnost 

dodatnega izboljševanja kakovosti in varnosti ter zmanjšanja nepotrebne škode na najzahtevnejših 

področjih medicinske obravnave. 

Obvladovanje tveganj je predpogoj nenehnega izboljševanja. Ljudje smo namreč zmotljivi, zato je 

treba napake pričakovati tudi v najboljših situacijah. Napake niso posledica enega samega dejavnika, 

ampak so praviloma multifaktorske, zaradi česar jih je treba obravnavati stalno in presoditi vse 

okoliščine, ki so privedle do neželenega učinka. Ukrepi se usmerjajo v to, da človeka ne moremo 

spremeniti, lahko pa spremenimo okoliščine, v katerih dela. Nekatere izmed teh okoliščin je moč 

spremeniti in tako vplivati, da bo napak manj. 

Tako se je razvil postopek soočanja z napako: priznati, da je do napake prišlo (primerno okolje, ki 

spodbuja poročanje), razjasnitev ter sporočanje. Etična dolžnost zdravnika je, da bolniku sporoči, da je 

do napake prišlo. Zanimivo pa je, da so bolniki praviloma izjemno prizanesljivi do zdravnika, ki je 

napako priznal (Šprajcar, 2011). 

Sistem vodenja kakovosti z notranjimi nadzori in akreditacija po standardu NIAHO nam pomagata, da 

ohranjamo našo usmeritev v uspešno, učinkovito in varno skrb za pacienta. 

Preden se odločimo, da bomo svoje poslovanje uredili v skladu z zahtevami standarda in pridobili 

potrdilo pooblaščene presojevalne ustanove, se je smiselno odločiti, kaj želimo: pridobiti certifikat ali 

vzpostaviti sistem, ki bo deloval in nam pomagal biti še boljši. V Kliniki Golnik smo se odločili, da 

zahteve standardov uporabimo kot orodje pri vzpostavitvi sistema, ki nam pomaga uresničevati naše 

poslanstvo. Ker je standard NIAHO namenjen bolnišnicam, je napisan v jeziku, ki je razumljiv 

strokovnjakom, zaposlenim v bolnišnici. Zato je ob ugotovljenih neskladnostih z zahtevami standarda 

jasno in razumljivo, kako je treba dopolniti ali spremeniti obstoječi način dela, da bo zagotavljal večjo 

kakovost in varnost pri obravnavi pacientov. 

Literatura 

Lurie J, Merrens E, Lee J, Splaine M.(2002). An approach to hospital quality improvement. Med Clin 

N Am, 86: 825–45. 

Robida A. Splošni standardi zdravstvene obravnave bolnišnice. Ministrstvo za zdravje Republike 

Slovenije, 2004. 

Marr H, Giebing H (1994). Quality Assurance in Nursing. British library Cataloguing in Publication 

Data. Edinburg: Campion Press. 

Kiauta M, Poldrugovac M, Rems M, Robida A, Simčič B. (2010). Nacionalna strategija kakovosti in 

varnosti v zdravstvu (2010–2015). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 

Šprajcar D. Prispevek postopkov akreditacije in certificiranja k zagotavljanju kakovostne in varne 

obravnave pacientov. V: Skela Savič B (ur), Kramar Z (ur). 5. dnevi Angele Boškin: zbornik 

predavanj, Jesenice, 7.–8. april 2011. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice, 2011. 

262

232F 

Benchmarking v Splošni bolnišnici Novo mesto 

Benchmarking in the General hospital of Novo mesto 

Mag. Jožica Rešetič, uni. dipl. org., spec. 

Splošna bolnišnica Novo mesto, glavna sestra kirurškega in žilnega oddelka 

jozica.resetic@sb-nm.si 

Izvleček 

Bolnišnice imajo pomembno vlogo pri zdravljenju in preprečevanju bolezni ter pospeševanju 

zdravja. Njihova vloga je nuditi kakovostno zdravstveno oskrbo in skrbeti, da jo nenehno 

izboljšujejo. Da bolnišnica lahko izpolnjuje svoje poslanstvo, mora meriti svoje delovanje in ga 

primerjati z ostalimi v panogi ali pa se morajo oddelki primerjati med sabo. Za primerjavo ima 

bolnišnica na voljo več metod, najbolj uporabna v zdravstvu pa je metoda benchmarking. 

Ključne besede: zdravstvo, kakovost, benchmarking 

Abstract 

Hospitals have an important role in healing and prevention of sickness and in acceleration of 

health. Their task is to offer quality medical nursing and to provide it's improvement at all time. In 

order for the hospital to fulfill mission, it has to measure the activity and compare it with the rest in 

the branch or the departments have to compare between themselves. In order to compare, the 

hospital has many options. The most effective method in the health department is the 

benchmarking method. 

Key words: health care, quality, benchmarking 


V današnjem poslovnem svetu prevladuje velika konkurenca, kar pomeni, da se morajo 

organizacije hitro odzivati na spremembe v okolju ter prilagajati novim zahtevam kupcev. 

Razvoj tehnik in metod zagotavljanja kakovosti izdelkov materialne proizvodnje, danes pa še 

posebej storitev, vedno bolj vključuje uporabnika kot poseben dejavnik na področju kakovosti. 

Želje, potrebe in zahteve uporabnika se z neprestanimi spremembami v družbi tudi spreminjajo, 

zato je pojem kakovosti izdelka ali storitve nujno treba ne le širiti, ampak skrbeti za nenehno 

izboljševanje te kakovosti (Rozman, 2009). 

To lahko urejamo s procesom benchmarkinga, kot ga poznamo danes, razvilo pa ga je podjetje 

Xerox leta 1979. Danes je benchmarking orodje, s pomočjo katerega lahko izboljšamo poslovne 

procese v svojem podjetju/organizaciji (Rozman, 2009). 

Robida (2004) navaja, da poznamo veliko sistemov, metod in orodij za izboljšanje kakovosti v 

zdravstvu, vendar je v središče pozornosti postavljen pacient. Za razliko od zasebnega sektorja je v 

javnem, ob odsotnosti zunanjih spodbud trga, uvajanje kakovosti šele na začetku. Uvajanje 

kakovosti je bolj ali manj prepuščeno posameznim navdušencem in redkim ustanovam, ki se 

zavedajo pomena izboljševanja kakovosti. 

Namen strokovnega prispevka je predstaviti kakovost storitev v EB (enodnevni bolnišnici) na 

kirurškem in internem oddelku Splošne bolnišnice Novo mesto. S pomočjo delno preverjenega 

anketnega vprašalnika (Florjančič in Paape, 2002) smo želeli dobiti posnetek dejanskega stanja 

zadovoljstva pacientov s storitvami, ki so ponujene v EB. Da bi dosegli želeni cilj, smo izvedli 

empirično raziskavo v manjši skupini z anketo »ZADOVOLJSTVO PACIENTOV V 

ENODNEVNI BOLNIŠNICI«; izvedli smo jo med pacienti na kirurškem in internističnem oddelku 

Splošne bolnišnice Novo mesto. Cilj raziskave je odgovoriti na zastavljeni hipotezi. 

263

Hipotezi: 

H1: Pacienti v EB na internem oddelku so dobili bolj izčrpne informacije kot pacienti na kirurškem 

oddelku. 

H2: Pacienti v EB na kirurškem oddelku so bolj zadovoljni s prijaznostjo osebja kot pacienti na 

internem oddelku. 

Podatke bomo zbirali z anketnim vprašalnikom. Anketa se bo nanašala na: zadovoljstvo pacientov, 

natančnost razlage postopkov, podane informacije, zdravstveno osebje in zasebnost pacientov. Na 

začetku bomo predstavili benchmarking in njegov pomen. V nadaljevanju bomo opisali konkreten 

primer raziskave. Osredotočili se bomo na opravljeno anketo in na dobljene rezultate. Na tej osnovi 

bomo skušali podati in oblikovati priporočila oziroma usmeritve pri pripravi ter uvajanju 

organizacijskih in drugih sprememb za izboljšanje storitev v EB na kirurškem in internističnem 

oddelku Splošne bolnišnice Novo mesto. 

Benchmarking 

Leta 1989 je izšla prva knjiga s področja benchmarkinga z naslovom "Benchmarking: The Search 

for Industry Best Practices That Lead to Superior Performance". Osnovni namen benchmarkinga je 

nenehno izboljševanje (postopni, nenehni napredek, pri tem je treba narediti majhne stvari bolje in 

postavljati ter doseči vedno višje standarde (McNair in Leibfried, 1992), doseganje najboljših 

rezultatov (Camp, 1989) oziroma v prihodnje doseganje boljših rezultatov od današnjih, učiti se in 

izboljševati. Benchmarking pomeni učenje in prinašanje novih idej v podjetje/organizacijo ter 

razmišljati zunaj meja podjetja/organizacije (Vizita, 2007) 

Cilj benchmarkinga je doseči in preseči najboljše, pri tem pa je treba prej določiti predmet 

primerjave in se z njimi primerjati. Predmet primerjave je lahko karkoli, kar se da opazovati in 

izmeriti. Uporaba benchmarkinga pomeni za podjetje/organizacijo osredotočenje navzven, na 

konkurenco, ideje, ki predstavljajo novosti, učenje, odločitve, ki temeljijo na dejstvih, 

revolucionarne spremembe in možnost, da podjetje postane vodilno v panogi (Boxwell, 1994). 

Kot primerjalna metoda se ni uveljavila le na proizvajalnem področju, kjer so njeni začetki, marveč 

tudi na področju storitvene dejavnosti, pri profitnih in neprofitnih organizacijah. Benchmarking 

delimo na notranji, zunanji in funkcijski (Karlof in Ostblom, 1993). V nadaljevanju raziskave se 

bomo ukvarjali z notranjim benchmarkingom, ker je ta način najhitrejši in nam da najrealnejšo 

sliko o ravni kakovosti nudenja storitev dveh ali več med seboj primerljivih oddelkov. Primerjali 

bomo dve EB v Splošni bolnišnici Novo mesto, in sicer oddelek enodnevne bolnišnice na 

kirurškem oddelku ter oddelek enodnevne bolnišnice na internem oddelku. Kaj bomo ugotavljali? 

Ugotavljali bomo zadovoljstvo pacientov o ravni kakovosti in nudenja storitev na oddelku EB na 

kirurškem in internističnem oddelku. 

Predstavitev splošne bolnišnice Novo mesto in enodnevne bolnišnice (EB) oddelkov 

Splošna bolnišnica Novo mesto ima bogato zgodovino, začetki segajo v leto 1894. Poslanstvo 

bolnišnice je nudenje zdravstvenih storitev na sekundarni ravni zdravstvenega varstva (Vizita, 

2007). Je regijska bolnišnica, ki skrbi za okrog 132.000 prebivalcev Dolenjske in Bele krajine ter 

delno tudi krške in brežiške občine v nekaterih dejavnostih. Izzivi za bolnišnico so vedno večje 

potrebe in pričakovanja uporabnikov ter širšega okolja, hiter razvoj tehnologije in konkurenčnosti 

glede ponudbe zdravstvenih storitev. Bolnišnica se mora čim prej spopasti s temi izzivi, začeti 

načrtovati spremembe in se prilagajati trendom učinkovitega poslovanja, zato se je tudi odločila, da 

uvede v svoje delovanje EB dejavnost na kirurškem in internističnem oddelku. 

Že nekaj časa se v sodobni medicini uveljavlja trend oskrbe nekaterih pacientov v EB po posebnem 

programu. To pomeni, da pacient po opravljenem operativnem posegu/preiskavi v istem dnevu tudi 

zapusti bolnišnico. Takšen način zdravljenja je zelo ugoden za pacienta in seveda tudi za 

zdravstveno ustanovo, saj se ležalne dobe skrajšajo. Predvsem pa se poveča zadovoljstvo 

pacientov, ker lahko po operaciji/posegu in preiskavi odidejo domov, v domače okolje, ki je zanje 

veliko bolj ugodno. Pogoj za vidno izboljšanje našega dela pa je seveda analiza, ki nam bo 

pokazala smotrnost doseganja temeljnega cilja za enodnevno bolnišnico, to pa je zadovoljen 

pacient. 

264

Metoda 

Florjančič in Paape (2002) govorita, da živimo v času, ko se vsak dan srečujemo s številnimi 

spremembami. Hkrati menita, da smo priče pomembnim dosežkom v znanosti, šolstvu, tehniki in 

ostalih področjih človekovega delovanja. V svoji razpravi poudarjata, da se moramo zavedati, da 

vse poti vodijo naprej – tistega, ki danes dela tako kot včeraj, jutri ne bo več. 

V raziskavi smo s pomočjo anonimne ankete med naključnimi pacienti v EB na kirurškem in 

internističnem oddelku Splošne bolnišnice Novo mesto poskušali zbrati mnenja o zadovoljstvu 

pacientov s storitvami v EB. Cilj raziskave je upoštevanje predlogov pacientov ter izboljšanje 

delovanja programa “Enodnevne bolnišnice”. Hkrati je namen tudi pridobiti podatke in argumente, 

ki bodo koristili pri odločanju in ukrepanju za izboljšanje zadovoljstva pacientov, predvsem pa 

bodo vplivali na izboljšanje organizacije dela v EB na srednji in nižji ravni managementa. 

Opis metode raziskave 

S teoretičnim znanjem s področja benchmarkinga ter s kvantitativno raziskovalno metodo na 

podlagi ankete bomo podali podrobnejšo analizo oziroma interpretacijo po vprašanjih, ki so zajeta 

v anketnem vprašalniku. Za pridobitev odgovorov smo pripravili anketni vprašalnik z 9 

dihotomnimi odgovori. Vprašanja so bila zaprtega tipa. 

V času od 3. 1. do 31. 1. 2011 smo razdelili anketni vprašalnik 52 pacientom iz EB na kirurškem 

oddelku in 52 pacientom iz EB na internem oddelku Splošne bolnišnice Novo mesto. Sodelovanje 

anketirancev je bilo prostovoljno. Vzorec je reprezentativen, možna je preverljivost anketnega 

vprašalnika. Anketa o zadovoljstvu pacientov v EB na kirurškem in internem oddelku je zajemala 

vprašanja o klicu pacientov na dom, o informiranju pacientov, o zadovoljstvu z zdravstvenim 

osebjem, o zadovoljstvu z zdravstveno nego, s pripravami na operativni poseg, o počutju po 

operativnem posegu, o zasebnosti pacienta, o obveščenosti spremljevalcev in o klicu na dom po 

operativnem posegu. Vprašalnik je bil anonimen, vsa navodila za izpolnjevanje so bila napisana. 

Anketirancem smo anketo izročili ob odpustu; tako so pacienti lahko izpolnjevali vprašalnik doma 

ter ga po pošti posredovali na dogovorjeno mesto. Ponujena jim je bila tudi možnost seznanitve s 

končnimi rezultati raziskave. Uporabljena je bila deskriptivna metoda s pomočjo ročne in 

računalniške (Microsoft Excel in Microsoft Word) obdelave podatkov. 

Rezultati vprašalnika 

Na kirurškem oddelku so oddali 100 % in na internem 52 % ustrezno izpolnjenih anket, ki so bile 

primerne za nadaljnjo obdelavo. Rezultati raziskave so predstavljeni v enakem zaporedju, kot 

sledijo vprašanja v anketnem vprašalniku. Ugotovitve temeljijo na analizi vzorčnih podatkov. 

Pri prvem vprašanju smo prišli do zaključka, da je bilo na kirurškem oddelku več pacientov zelo 

zadovoljnih s klicem medicinske sestre pred sprejemom v bolnišnico kot na internem oddelku. Na 

kirurškem oddelku je bilo zelo zadovoljnih 100 % pacientov, na internem oddelku pa 73 %. Pri 

drugem vprašanju so bili pacienti z razlago sprejema in odpusta iz EB na kirurškem in internem 

oddelku enako zelo zadovoljni z 77 %. Na tretje vprašanje o zadovoljstvu in prijaznosti osebja v 

EB so pacienti na kirurškem oddelku odgovorili bolj pozitivno s 100 % kot na internem oddelku, 

kjer je bil odgovor 96 %. Iz odgovorov na četrto vprašanje je razvidno, da je zadovoljstvo 

pacientov z obravnavo v EB dobro na obeh oddelkih. Na kirurškem oddelku je bilo zelo 

zadovoljnih 98 % pacientov, na internem oddelku pa 92 % pacientov. Pri petem vprašanju je 96 % 

pacientov v EB na kirurškem oddelku odgovorilo, da so dobili dovolj izčrpne informacije, medtem 

ko jih je na internem oddelku dobilo samo 73 %. Na šesto vprašanje so pacienti v EB na kirurškem 

in internem oddelku odgovorili skoraj identično. Na kirurškem oddelku se je 80 % pacientov 

počutilo zelo dobro pri odhodu domov in 76 % na internem oddelku. Odgovori na sedmo vprašanje 

nam pokažejo, da na obeh oddelkih ni dovolj poskrbljeno za zasebnost pacientov. Rezultati kažejo, 

da je za zasebnost na kirurškem oddelku bolj poskrbljeno v 80 %, na internem oddelku pa v 76 %. 

Iz odgovorov na osmo vprašanje je razvidno, da je mogoča komunikacija med medicinskimi 

sestrami, pacienti in svojci v EB na kirurškem oddelku boljša z 88 % kot na internem oddelku z 80 

%. Na zadnje vprašanje o klicu domov glede počutja so kirurški pacienti odgovorili bolj pozitivno 

(84 %) kot interni pacienti s 73 %. 

265

Razprava 

Iz rezultatov izvedene ankete je razvidno, da pacienti v EB na internem oddelku niso odgovorili na 

vsa zastavljena vprašanja, zato je potrebno ugotoviti dejavnike, ki so vplivali na to. Postavlja se 

vprašanje, ali je kaj narobe s službo zdravstvene nege na internem oddelku, ali pa je struktura 

pacientov drugačna kot na kirurškem oddelku. Problem je treba obravnavati, saj se zavedamo, da 

tudi zdravstvena nega vpliva na ustvarjanje slike o bolnišnici. 

Zadovoljstvo pacientov s prijaznostjo osebja in z obravnavo v EB je na obeh oddelkih skoraj 

enako, kar govori o kakovostni ravni dela zaposlenih. 

Rezultati ankete kažejo, da pacienti pričakujejo dobro informiranje o postopkih zdravljenja. 

Delavci na področju zdravstvene nege morajo znati posredovati podatke z dobro in uspešno 

komunikacijo. Uspeh obeh EB je odvisen prav od dobre komunikacije med zaposlenimi in pacienti. 

Usmerjenost k pacientu pomeni zadovoljiti njegove potrebe, celo presegati njegova pričakovanja in 

spoštovati strokovne in etične norme. Da to lahko dosežemo, si v odnosu do pacienta postavimo 

kriterije, kot so: strokovnost izvedbe storitve, hitrost reševanja problema ali izvedbe storitve, 

informiranost pacienta, pridobivanje njihovih informacij o potrebah in pričakovanjih, skozi 

razgovor in ankete. 

In kaj lahko naredi vodstvo, da bodo zaposleni na področju zdravstvene nege bolje komunicirali? 

Odgovor je seveda preprost, izvedba pa veliko težja. Menimo, da je treba v prihodnosti kader še 

bolj izobraziti na področju komunikacije in skozi nova pridobljena znanja uresničevati njene 

zakonitosti, kar bi lahko privedlo do popolnega zadovoljstva tako kolektiva kot tudi posameznikov 

v zdravstveni negi. Neznani avtor je zapisal: »Kakovost se začne in konča z izobraževanjem. 

Izobraževanje je srce kakovosti.« 

Velik problem pa je še vedno zasebnost, na katero v procesu dela pozabljamo. Zavedati se moramo, 

da je zasebnost pomembna in prednostna naloga delavcev v zdravstveni negi. Tu se znova pokaže 

pomembna vloga vodij zdravstvene nege na obeh oddelkih. Zaposleni v zdravstveni negi se 

moramo zavedati, da posamezniki – pacienti lahko oblikujejo mnenje o EB na obeh oddelkih, na 

osnovi lastnih izkušenj, ki so lahko pozitivne ali negativne. Te pa lahko zelo vplivajo na ugled 

bolnišnice. 

S pridobljenimi rezultati zavrnemo hipotezo H1, ker smo ugotovili, da so pacienti na kirurškem 

oddelku dobili bolj izčrpne informacije kot pacienti na internem oddelku. Hipotezo H2 pa 

potrdimo, ker so bili pacienti EB na kirurškem oddelku po rezultatih ankete bolj zadovoljni. 

Zaključek 

Svoja razmišljanja lahko povzamemo skozi raziskavo in jih zaključimo s trditvijo, da je 

benchmarking uporaben tudi v bolnišnici in da nas prav ta način lahko privede do rezultatov, ki 

nam koristijo pri oblikovanju nove kulture pristopa do pacientov. 

Rezultati anket so pomembni za vse nas, ker se jih lahko veselimo, če so dobri, hkrati pa nam 

povedo, kaj moramo izboljšati. Vemo sicer, da je zadovoljstvo in dojemanje kakovosti zelo 

subjektivno, a če se postavimo v vlogo pacienta, bi si verjetno želeli enako: strokovno obravnavo, 

prijazen odnos in pogovor, zato menimo, da mora vodstvo bolnišnice in odgovorni manager za 

zdravstveno nego posvetiti več pozornosti komunikaciji zaposlenih na področju zdravstvene nege. 

In na koncu raziskave se strinjamo z V. Rozmanom (2009), ki pravi, da je benchmarking za tiste, ki 

so pogumni in so sposobni priznati, da je kje kdo, ki je boljši, in so tudi dovolj modri, da se od 

njega naučijo, kako postati še boljši. 

Literatura 

Boxwell Robert J Jr. Benchmarking for Competetive Advantage. New York: McGraw-Hill; 1994. 

Camp Robert C. Benchmarking: Teh Search for Industry Best Practices that Lead to Superior 

Performance. Milwaukee: ASQC Quality Press; 1989. 

Florjančič J in Paape B. Organizacija in management. Kranj: Moderna organizacija; 2002. 

Karlof B, Ostblom S. Benchmarking: A Signpost to Excellence in Quality and Productivity. 

Chichester: John Wiley and Sons Inc; 1993. 

266

McNair C J, Leibfried Kathleen H J. Benchmarking: A Tool for Continuous Improvement. New York: 

HarperCollins Publishers; 1992. 

Robida A. Kakovost v zdravstvu – izboljševanje varnosti in kakovosti v zdravstvu. Ljubljana: Gea 

College; 2004. 

Rozman V. Predavanje o metodah izpopolnjevanja kakovosti. Kranj: FOV; 2009. 

Splošna bolnišnica Novo mesto. Vizita. Novo mesto: Splošna bolnišnica Novo mesto; 2007. 

Verhovnik-Marovšek A. Benchmarking in analiza poslovanja (Diplomsko delo). Ljubljana: 

Ekonomska fakulteta; 1999. 

Viri 

Kern Pipan K, Kovač P, Vrabec E, Žurga G. Skupni ocenjevalni okvir za organizacije v javnem 

sektorju. 2007; 12–52. Dostopno na: 

http://www.mirs.gov.si/frieadmin/um.gov.si/pageuploads/Dokpdf/PRSPO/LiteraturaSlo/CAF_2006_S 

LO_pdf/20/2/2011/. 

Kos B. Trije pogledi na delo, ki vpliva na uspeh. 2011. Dostopno na: http://www.blazkos.comTtrijepogledi-na-delo-ki-vpliva-na-uspeh.php?/20/2/2011/. 

267

232G 

Primerjava aktivnosti zdravstvene nege kot podlaga za izračun kazalnikov 

učinkovitosti organizacije dela 

Comparison of Nursing Activities as the Basis of Labour Organization Efficiency Indicators 

mag. Jožica Peterka Novak 


jozica.peterka@psih-klinika.si 

Izvleček 

Teoretična izhodišča: razporejanje zaposlenih v zdravstveni negi pomeni sledenje potrebam delovne 

organizacije in motivaciji zaposlenih. Zanimajo nas teoretični in praktični modeli razporejanja kadra, 

ki bodo imeli za posledico enakomerno obremenjenost zaposlenih v intenzivnih in navadnih oddelkih. 

Namen prispevka je kritična ocena trenutnega modela razporejanja zaposlenih v zdravstveni negi. 

Metode dela: primerjali smo aktivnosti zdravstvene nege na oddelkih pod posebnim nadzorom in 

oddelkih zunaj posebnega nadzora. Sodelovali so zdravstveni tehniki in diplomirane medicinske 

sestre. Podatki so se zbirali v zdravstveni negi Psihiatrične klinike Ljubljana, od 1. 1. 2010 do 31. 1. 

2010 in od 1. 5. 2010 do 31. 5. 2010. Opazovalni list je vseboval 22 aktivnosti. Sodelujoči v raziskavi 

so beležili čas trajanja aktivnosti. V analizi je bilo 1311 popisov aktivnosti, v januarju 653 in maju 

658. Podatki so bili obdelani s kvantitativnimi raziskovalnimi metodami v programu SPPS 16.0 for 

Windows. Uporabljene so bile deskriptivne metode, postopki za testiranje hipotez (korelacije, chi - 

kvadrat test). Uporabljena je bila metoda samoopazovanja, na podlagi obrazca Opazovanje aktivnosti 

zdravstvene nege, povzetega po Psych. Pflege Heute (2002). 

Rezultati: ugotovili smo, kakšna je obremenjenost zaposlenih na različnih oddelkih, kakšne aktivnosti 

ZN izvajamo na različnih oddelkih, čas trajanja aktivnosti, kdo izvaja te aktivnosti. 

Na podlagi rezultatov sklepamo, da so aktivnosti zaposlenih v zdravstveni negi dokaj enakomerno 

razporejene in odvisne od meseca opazovanja. Sklepamo, da je trenutni model razporejanja zaposlenih 

sicer zastarel, kot primer dobre prakse pa edini primeren v danih okoliščinah. 

Razprava: dolgoletno delo na istem oddelku lahko pripelje do strokovne izolacije, do rigidnosti in 

rutinskega dela, kar ima lahko za posledico nazadovanje na področju strokovnega znanja ter motnje pri 

sprejemanju in uvajanju izboljšav pri delu. Menedžment zdravstvene nege potrebuje nova orodja za 

razporejanje kadra v 24 urah. S pomočjo rezultatov raziskave bomo oblikovali teoretični model, ki bi 

ga lahko uvedli v vsakdanjo prakso 24-urnega razporejanja. S pridobljenimi analizami bomo lahko 

prispevali k optimizaciji razporejanja osebja, vplivali na zadovoljstvo zaposlenih, na organizacijsko 

klimo, na učinkovito razporejanje in posledično finančno učinkovitost, zmanjševanje nadurnega dela 

in zmanjševanje obremenitev zaposlenih. 

Zaključek: s primerjavo popisov aktivnosti zdravstvene nege na oddelkih ob primerjanju kazalnikov 

obremenjenosti je treba ugotoviti, ali je smiselno oddelke med seboj razlikovati glede na intenzivnost 

dela. Iz razgovorov z zaposlenimi vodje ugotavljajo potrebo po redefiniranju izkustvenih kadrovskih 

normativov in določitvi sodobnejših, temelječih na analizi aktualnega okolja v zavodu. 

Ključne besede: razporejanje kadra, zdravstvena nega, oddelki pod posebnim nadzorom, oddelki 

zunaj posebnega nadzora, aktivnosti zdravstvene nege 

Abstract 

Theory: Human resources organization scheme in nursing is based both on needs of the institution 

and motivation trends for the employees. The managing staff is interested in theoretical and practical 

models of staff organizing seeking the overall equal work load distribution in specially supervised 

wards and no special supervised wards. 

The purpose of the paper is to scrutinize the present model of the staff organizing in nursing. 

268

Working methods: Nursing activities at hospitalization, specially supervised wards and no special 

supervised wards were compared involving both those performed by the physicians and nurses. Data 

was collected by the nursing department of the Psihiatrična klinika Ljubljana between January 1, 2010 

and January 31, 2010 and between May 1, 2010 and May 31, 2010. The survey list contained 22 

activities. The time of each activity was checked and jotted. There were 1311 activities listed, 653 in 

January and 658 in May. Data was processed using the quantitative research methods in the SPPS 16.0 

for Windows program. Descriptive methods, hypotheses testing operations (correlation, chi-square 

test), self monitoring method based on the Nursing activity form introduced by Psych Pflege Heute 

(2002) were used. 

Results: Results showed the work load distribution at different wards, what kind of nursing activities 

were performed, the duration of activities and who the performer of the activities were. Based on the 

results of the assumption that the activities in nursing are quite evenly distributed but proved to be 

dependant on the month of observation still. The present model may also be considered outdated, 

although still being the only suitable one considering the circumstances. 

Discussion: Occupying the same working post for a considerable time at the same ward may bring 

professional isolation forward, may result in professional rigidity and routine performance, thus 

resulting in legging behind on the field of expertise, showing disturbances both in embracing and 

implementing improvements. Managing staff needs new and more effective tools for nursing staff 

organizing within 24 hours time period. Based on the result of the research a new theoretical model of 

staff organizing may be drawn showing the possible implementation of staff organizing within 24 

hours as an everyday practice. Following the analysis the staff organizing will prove to be optimized 

and the working climate, the satisfaction at the working post will be positively effected. The efficient 

staff organizing and consequently their working and financial efficiency will be considerable, overtime 

work figures lowered and the working load lessened. 

Summary: Comparison of both nursing activity execution in sheltered and open wards and the work 

load indicators may show whether the wards are to be differentiated according to its performance 

intensity. Following the interviews with the employees the chief of staff should detect the need of 

redefinitions of human recourse experience standard setting and the more modern ones based on the 

analyses of the actual working environment in the institution itself. 

Key words: 

Staff organizing, nursing, specially supervised wards, no special supervised wards, nursing activities 

Uvod 

Dolgoletno delo na istem oddelku lahko pripelje do strokovne izolacije, do rigidnosti in rutinskega 

dela, kar ima lahko za posledico nazadovanje na področju strokovnega znanja, motnje pri sprejemanju 

in uvajanju izboljšav pri delu. Menedžment zdravstvene nege potrebuje nova orodja za razporejanje 

kadra v 24 urah. S pridobljenimi rezultati in novostmi bi lahko vplivali na zadovoljstvo zaposlenih, na 

organizacijsko klimo, na učinkovito razporejanje in posledično finančno učinkovitost, zmanjševanje 

nadurnega dela in zmanjševanje obremenitev ter stresa zaposlenih. Omogočili bi iskanje modelov za 

optimizacijo ob upoštevanju specifik zaposlenih ter strokovnih in organizacijskih omejitev delovnega 

okolja. Modeli, ki bi vključevali rotacijo zaposlenih med posameznimi oddelki, bi omogočali sledenje 

potrebam procesa dela v zdravstveni negi, ciljem in viziji zavoda, ki so v aktualnem času usmerjeni v 

stroškovno učinkovitost, zadovoljstvo pacientov in zaposlenih. Obstoječi načini razporejanja 

največkrat ne ustrezajo sodobnim zahtevam, zaposleni so vodeni v okvirih posameznih oddelkov, več 

ali manj vedno na enak način. To pa ovira preglednost, sledenje motivaciji zaposlenih, preglednost 

obremenjenosti posameznih oddelkov. Procese v zdravstveni negi je treba obravnavati kot celoto in jih 

razumeti kot način za dosego hitrega, učinkovitega rezultata ob omejenih kadrovskih in finančnih 

virih, z najnižjimi stroški in nezmanjšano kakovostjo. 

Občasno prihaja zaradi težkih delovnih pogojev v psihiatriji tudi do incidentov pri zaposlenih, kar 

poveča bolniško odsotnost. Ob takih primerih še bolj zavzeto razmišljamo o izboljšavah, saj taki 

dogodki vplivajo na absentizem in zadovoljstvo zaposlenih. Po mnenju Brigite Skela Savič (2006) 

zaposleni pričakujejo konkretne rešitve in aktivnosti, kar je obveza in dolžnost menedžerjev. 

269

Razporejanje zaposlenih v zdravstveni negi 

Razporejanje kadra znotraj in zunaj organizacijske enote in različnih oddelkov je prišlo bolj do izraza, 

ker smo ob uvedbi Akta o sistemizaciji delovnih mest v letu 2007 izenačili delovna mesta v 

zdravstveni negi po zahtevnosti in s tem upoštevali sklep Strokovnega sveta Psihiatrične klinike 

Ljubljana, da so vsa delovna mesta enako intenzivna. To pomeni enako plačilo in enako število dni 

letnega dopusta za posebne delovne pogoje v psihiatriji. Z vidika organizacije in rotacije kadrov zaradi 

potreb delovnega procesa je bil tak način bolj primeren. Sčasoma so zaposleni začeli opozarjati, da se 

v praksi tak način ne obnese najbolje, saj je po mnenju večine treba upoštevati določene razlike med 

oddelki pod posebnim nadzorom in oddelki zunaj posebnega nadzora. Trenutno potekajo aktivnosti za 

uvedbo določenih kriterijev, ki bi oddelke ločevali ali pa tudi ne. Glavni cilj prispevka je oblikovanje 

modela, ki nudi optimalno razporejanje delavcev v zdravstveni negi, upošteva spol, stališča, 

psihofizične sposobnosti zaposlenih v zdravstveni negi, lastnosti delovnih mest, kategorizacijo 

zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege in potrebe zavoda. Sestava modela bo upoštevala naštete 

posebnosti, ki bodo dokazane skozi naslednje teze: 

• Delovna mesta so različna po zahtevnosti. 

• Rotacija kot način optimiziranja obremenjenosti kadra je odvisna od zahtevnosti delovnih mest (je 

v funkciji upoštevanja kategorizacije zahtevnosti bolnikov). 

Metode dela 

V analizo raziskave je bilo vključenih 1311 popisov aktivnosti zdravstvene nege, 653 za delo v 

januarju in 658 za delo v maju 2010. Največ popisov aktivnosti zdravstvene nege v januarju in maju so 

naredili zdravstveni tehniki (58,5 % v januarju in 61 % v maju). Diplomirane medicinske sestre so v 

januarju izvedle 29,5 % popisov in skoraj enak delež tudi v maju (29,5 %). 12 % popisov aktivnosti 

zdravstvene nege v januarju in 9 % popisov aktivnosti v maju ni imelo vpisanega delovnega mesta. 

Večino (69 %) popisov aktivnosti zdravstvene nege so izvedle ženske, manj kot eno tretjino (31 %) pa 

so izvedli moški. Povprečna starost delavcev, ki so evidentirali svoje delovne aktivnosti, je bila 35 let, 

v primerjavi med različnima mesecema popisa pa z razliko manjšo od pol leta. Povprečna delovna 

doba popisovalcev aktivnosti zdravstvene nege je znašala 14,1 leta v januarju in 15,4 leta v maju. 

Delovna doba v Psihiatrični kliniki Ljubljana je bila 9,6 leta v januarju in 11,8 leta v maju. Razlike v 

starosti, skupni delovni dobi in delovni dobi so med oddelki precejšnje. Popisovalci aktivnosti 

zdravstvene nege so bili v oddelkih zunaj posebnega nadzora starejši od popisovalcev v oddelkih pod 

posebnim nadzorom – v povprečju vsaj dvanajst let in s skupno daljšo delovno dobo tudi vsaj dvanajst 

let. 

Največ popisov aktivnosti zdravstvene nege se je nanašalo na dopoldanski delovni čas (43 %), deset 

odstotkov manj je bilo popisov aktivnosti v popoldanskem času (33 %), v nočnem času pa je bilo 

narejenih 24 % popisov delovnih aktivnosti. 

Rezultati 

Januarja in maja 2010 je bilo izvedenih povprečno 23 oziroma 24 popisov aktivnosti zdravstvene nege 

na dan v oddelkih pod posebnim nadzorom in zunaj njih. 

• Za zdravstveno nego, ki v popisu aktivnosti predstavlja delovne naloge, pri katerih je namen 

neposreden stik z bolniki, za razliko od nalog, ki so administrativne, organizacijske in tudi 

izobraževalne, je bilo v povprečju porabljeno 4 ure in 25 minut delovnega časa enega zaposlenega 

delavca. 

• Izmed nalog neposredne zdravstvene nege sta glede na povprečno porabljen čas najobsežnejši dve 

nalogi: zdravniška vizita (povprečno 43 minut) in individualno delo z bolniki (poslušanje, 

svetovanje, spodbujanje ...) povprečno 45 minut. 

• Za neposredno varovanje bolnikov (ki je del zdravstvene nege na varovanih oddelkih) je bilo v 

povprečju porabljenih 48 minut dnevno na zaposlenega delavca. 

• Za administrativne (tudi organizacijske in izobraževalne aktivnosti), torej tiste, ki niso neposredno 

namenjene negi bolnika, je porabil zaposleni delavec v povprečju skoraj 3 ure (2 uri in 54 minut) 

na dan v okviru trajanja delovnega časa. 

270

• Povprečno največ delovnega časa za zdravstveno nego (4 ure in 45 minut) so porabili zaposleni 

(diplomirane medicinske sestre, zdravstveni tehniki) v oddelku 2 pod posebnim nadzorom v vseh 

turnusih in v obeh mesecih opazovanja. 

• Maja 2010 je bilo povprečno trajanje nalog neposredne zdravstvene nege na zaposlenega statistično 

značilno daljše kot v januarju 2010. Med obema mesecema opazovanja so značilne razlike v 

razmerju deležev administrativnih aktivnosti in neposredne zdravstvene nege ne samo v celoti, pač 

pa tudi na posameznih ravneh opazovanja: trajanje zdravstvene nege pri zdravstvenih tehnikih in 

diplomiranih medicinskih sestrah – na primer: v januarju ni bilo statistično značilnih razlik med 

diplomiranimi medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki v povprečnem trajanju zdravstvene 

nege (t-test=1,779, sp=484, p=,076; v maju so zdravstveni tehniki opravili povprečno za 50 minut 

več zdravstvene nege (povprečno 5 ur neposredne zdravstvene nege), kot diplomirane medicinske 

sestre (razlike so statistično značilne, t-test=6,662, sp=454,5, p=,000). V maju so diplomirane 

medinske sestre porabile povprečno 3 ure in 12 minut za administrativno delo in 4 ure in 10 minut 

za zdravstveno nego. 

• V vsoti vseh aktivnosti zdravstvene nege v januarju je bilo povprečno 4 ure in 7 minut (standardni 

odklon 2 uri) zdravstvene nege in 3 ure in 12 minut (standardni odklon 2 uri) administrativnih 

aktivnosti. 

• V vsoti vseh aktivnosti zdravstvene nege v maju je bilo povprečno 4 ure in 42 minut (standardni 

odklon 1 ura in 42 minut) zdravstvene nege in 2 uri in 34 minut (standardni odklon 1 ura in 34 

minut) administrativnih aktivnosti. 

Razprava 

Glede na rezultate sklepamo, da je porazdelitev trajanja zdravstvene nege in administrativnih opravil 

odvisna od različnih dejavnikov, ki so se spreminjali, kot na primer zahtevnosti pacientov, zasedenosti 

oddelkov, absentizma, odsotnosti zaradi strokovnega izpopolnjevanja in drugih dejavnikov, ki v 

analizi niso prikazani in na to sklepamo na podlagi poznavanja aktualnega okolja. 

Na osnovi delne analize lahko presodimo, da so obremenitve sicer dokaj enakomerno razporejene, so 

pa odvisne od mnogih dejavnikov. Za natančnejše zaključke bi bilo smiselno z raziskavo nadaljevati 

skozi daljše obdobje, vendar se zanimanje zaposlenih za izpolnjevanje obrazcev manjša z dolžino 

merjenja. Sklepamo, da je obstoječi način razporejanja kadra sicer zastarel, a edini primeren, ki je 

nastal kot primer dobre prakse. Na oddelkih pod posebnim nadzorom je število zaposlenih najmanj 

enkrat večje kot na odprtih oddelkih, kar pa po mnenju zaposlenih ne pomeni prispevka k 

zmanjševanju stresa, ki ga doživljajo ob svojem delu zaradi velikega števila akutno bolnih pacientov 

in njihovega hitrega menjavanja. Prav tako so bolj izpostavljeni incidentom, saj gre pogosto za 

sprejeme proti volji in podobno. 

Izvirnost prispevka se kaže v poglobljeni kritični analizi obstoječe prakse razporejanja zaposlenih, ki 

prispeva ugotovitve za praktične pristope in izboljšave. Analiza obstoječe prakse bo temelj za pripravo 

modelov razporejanja in rotiranja kot orodij menedžmenta v zdravstveni negi. Nakazala bo pristope k 

rotaciji osebja z vidika motivacije zaposlenih in racionalizacije poslovanja, upoštevala pa tudi 

potrebne spremembe v zagotavljanju kakovosti organizacije dela in zadovoljstva zaposlenih. Vodje v 

psihiatrični zdravstveni negi bodo pridobili izsledke, ki jih bodo uporabili pri svojem delu, saj 

učinkoviti vodje skrbijo za prenos informacij in spodbudno delovno okolje (Force, 2005). S tem bodo 

prispevali k motiviranosti, zadovoljstvu, zdravju, zmanjšanju absentizma (po podatkih analize v 

Psihiatrični kliniki Ljubljana iz leta 2011 je ta 11 %), organizaciji dela, konceptom dela, 

organizacijskim spremembam, odgovornosti zaposlenih in vodij pri ugotavljanju potreb zaposlenih in 

zavoda. V tem delu se odkriva nova možnost za organiziranje 24-urnega zdravstvenega varstva. Za 

spodbudno vplivanje na zaposlene za doseganje ciljev zavoda pa potrebujejo moč in priložnost (Force, 

2005). Model optimizacije organizacije zdravstvene nege bi omogočal sestavo timov na način, da bi v 

dani situaciji zadostil zahtevam delovnega procesa, kar vključuje kakovost za paciente, zaposlene in 

zavod (manjša poraba časa za pripravo razporedov dela, za nadzor, zmanjšanje vsakodnevnih 

intervencij vodij in podobno). 

271

Trenutno veljajo modeli organizacije zdravstvene nege v psihiatričnih zavodih, ki kažejo na njihovo 

različnost. To ugotovitev lahko potrdimo z dejstvom, da zdravstvena nega v zavodih nima pravno 

formalnih podlag za enakomerno in enakopravno razporejanje zaposlenih (Kersnič, 1997, cit. po 

Kamenšek, 2004), niti nima na voljo izsledkov raziskav v psihiatrični zdravstveni negi, ki bi 

omogočali modele razporejanja zaposlenih glede na zahteve delovnih mest in motivacijo zaposlenih. 

Organiziranje dela poteka na podlagi izkustvenih normativov, ki pa ne vključujejo vedno vseh 

parametrov. Vodje v zdravstveni negi pa morajo narediti premike iz tradicionalnih pristopov vodenja k 

sodobnejšim (Mahoney, 2001, Možina, 2009). Pri tem je lahko v pomoč kategorizacija zahtevnosti 

bolnišnične zdravstvene nege, ki pa prav za področje psihiatrične zdravstvene nege ni najbolj 

optimalna. Zaradi težjih delovnih pogojev v psihiatrični zdravstveni negi je zelo pomembno upoštevati 

lastnosti delovnih mest, lastnosti in motivacijo zaposlenih. Vse skupaj omogoča ustvarjanje prijaznega 

delovnega okolja. 

Upoštevati je treba dejstvo, da medicinske sestre v psihiatriji poleg sodelovanja pri zdravljenju težav v 

času hospitalizacije pomembno sodelujejo pri odkrivanju in utrjevanju posameznikovih sposobnosti za 

življenje po bolnišničnem zdravljenju. Te bodo ob težavah v duševnem zdravju v kombinaciji z 

realnim okoljem izziv zanj in za medicinske sestre, ki jih morajo predvideti že v času zdravljenja 

(Barker et al., 1997). To pomeni celosten pristop v obravnavi, ki zahteva čas in dovolj kadra. Za 

potrebe organizacije dela je nujno poglobiti analize obstoječega stanja z zaključki raziskave in 

primerjavo ostalih kazalnikov ter večkrat opraviti ustne in pisne intervjuje, ki bodo menedžerjem 

približali doživljanje zahtevnosti psihiatrične zdravstvene nege in omogočili objektivne ocene (Barker 

et al., 1997). 

Sklep 

Sedanji način razporejanja zaposlenih v zdravstveni negi vključuje kadrovski normativ, ki je nastal na 

osnovi izkušenj. Skozi daljše obdobje se je izkazalo, da je 11–12 zdravstvenih tehnikov primerno 

število na oddelkih pod posebnim nadzorom, na oddelkih zunaj posebnega nadzora pa 5 zdravstvenih 

tehnikov za organizacijo 24-urnega turnusnega dela. Ta normativ vključuje tudi 1,30 korekcijskega 

faktorja. Izsledki raziskave bodo poglobili razumevanje teorije in prakse pri razporejanju zaposlenih v 

različnih oddelkih Psihiatrične klinike ter osvetlili osnove integriranega modela razporejanja ljudi, ki 

vključuje motivacijski, racionalizacijski, vodstveni, menedžerski, psihosocialni, družinski, 

individualni in skupinski pristop. Aplikativni prispevek raziskave bo vplival na spremembe prakse pri 

razporejanju zaposlenih, saj bo v trenutno prakso delovnih okolij treba vnesti spremembe zaradi 

zagotavljanja enakomerne obremenjenosti, kakovosti, smotrnosti ob upoštevanju še drugih kazalnikov 

obremenjenosti delavcev v zdravstveni negi (število ur prek polnega delovnega časa, ure bolniške 

odsotnosti, poraba letnega dopusta in podobno). Prav tako je treba ugotoviti, ali je smiselno razlikovati 

oddelke med seboj glede na intenzivnost in s tem izvajati model rotacije kot sodoben način vodenja z 

vidika optimalne obremenjenosti kadra. Proučitev rezultatov raziskave in vrednotenje dosedanjih 

praks/modelov se bosta nadaljevala, prav tako pa iskanje modela, ki bo omogočal optimiziranje 

obremenjenosti kadrov v psihiatrični zdravstveni negi. Pomembna so mnenja zaposlenih, ki jih v 

razgovorih nenehno spremljamo in vrednotimo na besedni način. Število sogovornikov povečuje 

število različnih mnenj in ocen zahtevnosti posameznih delovnih mest, saj zaključke oblikujejo na 

podlagi lastnih, aktualnih izkušenj in subjektivne ocene. Vmesne interne raziskave kažejo, da 

zaposleni želijo delati na oddelkih pod posebnim nadzorom. Verjetnost občutka varnosti zaradi 

stabilnosti timov, številčno večjih timov, razumevajoči medsebojni delovni odnosi in podobno lahko 

vplivajo varovalno. Špekulativni zaključki z vidika avtorice prispevka potrjujejo obstoječi način 

razporejanja, saj na neki način omogoča optimalne pristope. Zaposleni na oddelkih pod posebnim 

nadzorom pa kljub temu v razgovorih sporočajo, da želijo in potrebujejo dodatne spodbude za delo 

bodisi v obliki finančne stimulacije v plačnem razredu, bodisi v dodatnem številu dni letnega dopusta. 

Trenutno ne eno ne drugo ni mogoče, razen razlikovanja v številu članov tima zdravstvene nege, ki 

mnogim ne pomeni pravšnje spodbude za delo. 

272

Literatura 

Barker P, Reynolds W, Stevenson C. The human science of psychiatric nursing: theory and practice. J 

Adv Nurs. 1997; 25 (4): 660–7. 

Kamenšek P. Sodobni pristopi k organiziranosti zdravstvene nege: procesna organizacija. Obzor Zdr 

N. 2004; 38 (1): 61–6. 

Mahoney J. Leadership skills for the 21st century. J Nurs Manag. 2001; 9 (5): 269–71. 

Možina S. Management znanja. Izzivi managementu. 2009; 1 (2): 4–10. 

Skela Savič B. Organizacijska kultura in uvajanje sprememb v slovenskih bolnišnicah: subkulture in 

mesto zdravstvene nege. Obzor Zdr N. 2006; 40 (4): 187–96. 

Force MV. The Relationship Between Effecitive Nurse managers and Nursing Retention. J Nurs Adm. 

2005; 35 (7–8): 336–41. 

Whittington D, McLaughlin C. Zeit fur die Patienten finden: Wie teillen sich Pflegende auf 

psychiatrischen Akutstationen ihre zeit ein? Psych Pflege 2002; 8 (4): 198–206. 

273

PRISPEVKI 

Pacient s kronično boleznijo v domačem okolju 

274

242A 

Poučenost pacienta o neinvazivni mehanični ventilaciji na domu 

Patient's knowing of mechanical ventilation at home 

Lojzka Prestor, dipl.m.s. 

Bolnišnica Golnik , Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo 

lojzka.prestor@klinika-golnik.si 

Izvleček 

Izhodišča: Prispevek obravnava poučenost pacientov o neinvazivni mehanični ventilaciji na domu. 

Raziskovali smo poučenost pacientov o vzdrževanju ventilacijske maske, pritrdilnih trakov, menjavi 

filtrov in cevnega sistema na aparatu, ukrepanju ob zapletih in kje iščejo pomoč. Cilj raziskave je 

izboljšati zdravstveno vzgojo pacientov glede neinvazivne mehanične ventilacije na domu. Metode: 

Uporabljena je bila opisna metoda dela. Za zbiranje podatkov smo uporabili voden polstrukturiran 

intervju po telefonu na osnovi oblikovanega anketnega vprašalnika. Intervjuvancem smo zastavili 15 

vprašanj, pretežno zaprtega tipa. V raziskavo je bilo tako vključenih 39 pacientov, s katerimi smo 

opravili intervju v mesecu januarju 2011. Podatki so bili obdelani s programom Microsoft Excel. 

Rezultati: V raziskavi je sodelovalo 15 žensk in 24 moških. Njihova povprečna starost je bila 62,6 let. 

Le polovica pacientov je pravilno čistila masko za ventilacijo. 70 % pacientov ve, da je potrebno 

trakove ventilacijske maske čistiti. 17 % pacientov ne menja pravilno dihalnega sistema. 90 % 

pacientov je prejelo razumljive informacije. Razlike med spolom in ravnanjem s pripomočki za 

ventilacijo med intervjuvanci niso statistično značilne. Diskusija in zaključki: Pacienti pred odpustom 

potrebujejo kratka pisna navodila, ki bi vsebovala informacije o ventilatorju in o ravnanju z 

ventilacijsko masko. Zdravstveno vzgojo pacientov bi morali izvajati v okviru Šole za NIMV. 

Napotnica bi morala biti posredovana tudi patronažni medicinski sestri. Pacienti ocenjujejo, da se jim 

je kakovost življenja izboljšala. 

Ključne besede: ventilacija na domu, medicinska sestra, zdravstvena vzgoja, kakovost življenja. 

Abstract 

Introduction: The present study deals with the problem how to educate patients to maintain 

ventilation mask, how to fix ribbons, how to change filters properly and how to check pipe system on 

the ventilator; interventions when something goes wrong and where to look for help. The goal of the 

research is to improve teaching methods for patients about noninvasive mechanical ventilation 

(NIMV) at home. Methods: The instrument used in this research was the telephone interview with 15 

questions. The result were processed by Microsoft Excel program. The research was made in January 

2011. There were 39 patients included in the research. Results: There were 15 females and 24 males 

included in the research. Their average age was 62,6 years. Only half of them clean the ventilation 

mask properly, 70 % of them know that the ribbons need to be cleaned; 17 % of patients don't replace 

the breathing system properly; 90 % of patients have got understandable information. There is no 

difference in handling regarding sex. Discussion and conclusions: Before dismissal patients need 

brief instructions containing all the information about ventilator and handling a mask. The health 

education of patients should be implemented within the School of NIMV. The referral should be 

provided to the community nurses too. Patients value that the quality of their lives has been improved. 

Key words: ventilation at home, health education, registered nurse, quality of life 

Uvod 

Neinvazivna mehanična ventilacija (NIMV) pomeni nudenje dihalne podpore pacientu pri dihanju brez 

endotrahealne intubacije (Keenan, 2011). Uporaba NIMV se je v zadnjem času zelo povečala tako v 

275

domačem okolju in v enotah intenzivne terapije kot tudi na bolniških oddelkih. Postala je sestavni del 

zdravljenja akutnih in kroničnih dihalnih zapletov (Škrgat, 2010; Šifrer, 2007; Trinkaus, 2009; 

Oberauner et.al., 2010). 

NIMV uporabljamo pri akutni in kronični hiperkapnični respiracijski insuficienci. Uvajamo jo pri 

pacientih s kronično respiracijsko insuficienco zaradi deformacije prsnega koša (skolioza), pri 

pacientih z nevrološkimi boleznimi brez bulbarne simptomatike, cistično fibrozo, debelostjo s 

pridruženo obstruktivno sleep apnejo in kronični obstruktivni pljučni bolezni (Rabbat et al., 2010). 

NIMV izvajamo prek nosne ali nosno-obrazne maske (Škrgat, 2009; Trinkaus, 2009; Gabrijelčič, 

2010). 

Enota za neinvazivno ventilacijo v Bolnišnici Golnik – Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in 

alergijo (UKPA) deluje od leta 2005. Od avgusta 2009 do julija 2010 smo jo izvajali pri 88 pacientih 

(Škrgat, 2007; Adamič,Škrgat, 2010). 

Ko je ugotovljena potreba po zdravljenju z NIMV na domu, pričnemo na bolniškem oddelku s 

poučevanjem pacienta o uporabi ventilacijske maske in ravnanju z ventilatorjem (Simonds, 2007). Pri 

zdravstveni vzgoji sodelujejo zdravnik, medicinska sestra in serviser (De Silva, 2009). Povabimo tudi 

pacientove svojce in pri delno odvisnih pacientih patronažno medicinsko sestro. Pacienti prihajajo na 

bolnišnične kontrole z ventilatorjem na 3–6 mesecev. Paciente doma obiskuje serviser, ki preverja 

tehnično brezhibnost aparata. V primeru nejasnosti ali poslabšanja zdravstvenega stanja pacienti 

stopijo v stik z osebjem oddelka KOPA Golnik (Prestor, 2009). 

Namen raziskave je ugotoviti, koliko znanja so osvojili pacienti in kako to znanje uporabljajo pri 

vsakodnevni ventilaciji na domu. Na osnovi raziskave smo skušali ugotoviti, koliko pacienti vedo o 

vzdrževanju ventilacijske maske, čiščenju pritrdilnih trakov, menjavi filtrov in cevnega sistema na 

aparatu, namestitvi zaščitnih oblog, menjavi destilirane vode pri vlažilcu in kdo rokuje z aparatom. 

Zanimalo nas je še, kako razumljive so bile informacije in od koga so jih prejeli. Cilj raziskave je 

izboljšati poučevanje pacientov z NIMV na domu. Analiza podatkov bo predstavljala osnovo za 

dokončno oblikovanje zdravstveno-vzgojnega programa za paciente z NIMV na domu. V raziskavi 

smo želeli potrditi alternativno hipotezo, da obstaja povezava med spolom pacienta in pravilnim 

ravnanjem s pripomočki za umetno ventilacijo. 

Metode 

Za proučevanje poučenosti pacientov o ravnanju s pripomočki za ventilacijo na domu je bil uporabljen 

polstrukturiran intervju po telefonu. Zasnovan je bil na osnovi strukturiranega anketnega vprašalnika. 

Vprašalnik je vseboval 15 vprašanj, ki so bila pretežno zaprtega tipa. Raziskava je bila opravljena v 

januarju 2011. Vanjo so bili vključeni vsi pacienti, ki so imeli med odpustnimi diagnozami v letu 2010 

navedeno tudi kronično neinvazivno mehanično ventilacijo. Vseh pacientov je bilo 54. Podatki so bili 

obdelani s programom Microsoft Excel. 

Iz raziskave so bili izključeni umrli (2), varovanci Socialno-varstvenih zavodov (2), pacienti, katerim 

so uvedli NIMV v drugi ustanovi in hodijo v Bolnišnico Golnik – UKPA le na kontrolo (2), pacienti, 

ki zaradi različnih vzrokov nimajo doma ventilatorjev, ampak le kisik (7), in dva pacienta, ki se nista 

odzvala na klic. V raziskavo je bilo tako vključenih 39 pacientov, ki imajo na domu ventilator za 

NIMV. 

Rezultati 

V raziskavi je sodelovalo 15 žensk in 24 moških. Njihova povprečna starost je bila 62,6 let, moški so 

bili nekoliko mlajši (62) kot ženske (63,5). Najmlajši anketiranec je bil star 37 let, najstarejši pa 81. 

Na vprašanje, kako pogosto čistijo masko za ventilacijo, je 20 pacientov odgovorilo, da jo čistijo 

enkrat dnevno, 11 pacientov dvakrat dnevno, en pacient enkrat mesečno in 7 pacientov po potrebi. 27 

pacientov je menilo, da je potrebno čistiti pritrdilne trakove maske in 11 pacientov da trakov ni treba 

čistiti; en pacient ni vedel, ali je čiščenje potrebno ali ne. 

276

Baktericidni filter na aparatu 2 pacienta menjata enkrat tedensko, 23 pacientov enkrat mesečno, štirim 

pacientom pa ga menja serviser. Dihalni cevni sistem menja 21 pacientov na štirinajst dni, 1 pacient na 

en teden, 6 pacientov enkrat mesečno, 7 pacientom ga menja serviser. Baktericidni filter na dihalnem 

sistemu menjata 2 pacienta enkrat na teden, 16 pacientov vsakih štirinajst dni, 4 ga menjajo enkrat 

mesečno, enemu pacientu ga menja serviser. 28 pacientov pritrdi ventilacijsko masko tako močno, da 

ne izhaja ob maski nič zraka in pritrditev maske ne povzroča bolečine. 11 pacientov pa jo pritrdi tako, 

da ob maski izhaja le malo zraka. Če pacienti opazijo rdečino na korenu nosu ali ličnicah, jih 8 

namesti koloidno oblogo, 15 jih namaže kožo z zaščitno kremo, 1 pa prekine ventilacijo za krajši čas. 

15 pacientov meni, da s kožo na obrazu nima nobenih težav. 

V raziskavi je le 10 pacientov imelo aparate z vlažilno posodo. 8 jih je uporabljalo destilirano vodo, 2 

sta jo prekuhavala. 6 pacientov je vodo menjalo enkrat dnevno, 2 dvakrat tedensko in 2 enkrat 

tedensko. 

Na vprašanje, na kakšen način so bile posredovane informacije o ventilaciji na domu, je 35 pacientov 

menilo, da so razumeli vse, kar so jim razlagali, 3 pacienti so razumeli le del razloženega, 1 pacient pa 

ni razumel razlage. Informacije o NIMV na domu so pacienti pridobivali od zdravnika, medicinske 

sestre in serviserja. 28 pacientov meni, da je dovolj informacij prejelo od zdravnika, 22 od medicinske 

sestre in 26 od serviserja. Pacienti so lahko v odgovoru izbrali vse tri osebe. Dodatne informacije je 

poiskal le 1 pacient – na spletni strani podjetja, ki trži aparate za neinvazivno ventilacijo. 

Glede vprašanja, ali ob zapletih pokličejo v bolnišnico, kjer so prejeli ventilator, je 28 pacientov 

menilo, da nikoli, 8 pacientov pa je poklicalo serviserja zaradi javljanja alarma na aparatu za 

ventilacijo. 30 pacientov ravna z aparatom brez pomoči, 4 pacienti potrebujejo delno pomoč svojcev in 

5 pacientov popolno pomoč svojcev. 

Statistično smo s pomočjo χ 2 testa izračunali povezanost med spolom, čiščenjem maske ter menjavo 

dihalnega sistema in baktericidnega filtra (Tabela 2). Izračunana verjetnost za povezavo med spolom 

in pravilnim čiščenjem maske je bila 13 % (p=0,129). Med spolom in pravilno menjavo dihalnega 

sistema je bila izračunana verjetnost 56 % (p=0,56) (tabela1). 

Tabela 1: Spol in pravilno vzdrževanje ventilatorja 

menjava dihalnega 

čiščenje maske statistika 

sistema in filtra statistika 

pravilno nepravilno pravilno nepravilno 

moški 10 14 χ 2 = 2,29 df = 1 12 12 χ 2 = 0,34 df = 1 

ženske 10 5 p = 0,129 6 9 p = 0,56 

Razprava 

Pacienti, ki so bili vključeni v raziskavo, uporabljajo različne vrste aparatov za ventilacijo v domačem 

okolju. Način vzdrževanja aparatov je različen. Potrebno je izobraževanje zdravstvenega tima, pa tudi 

pacientov, za samostojno uporabo ventilatorjev v domačem okolju (Cabrini et al., 2009). 

Ventilacijske maske se čistijo enkrat na dan z blagim milom in tekočo mlačno vodo. Masko nato 

obrišemo s papirnatim robčkom ali pa jo pustimo na zraku, da se posuši. Občasno se lahko prebrišejo z 

razkužilnimi robčki z blago vsebnostjo alkohola (na primer descosept robčki). Če opazimo, da je 

maska poškodovana, napako javimo serviserju. Tesnjenje poškodovane maske je neučinkovito. 

Pritrdilne trakove ventilacijske maske je potrebno po uporabi obrisati z vlažno krpo in jih enkrat 

tedensko ročno očistiti v blagem detergentu. Po pogovoru z raziskovanci, ki so maske čistili ročno, 

smo ugotovili, da se ježki zaradi pranja prej uničijo in pri uporabi popuščajo. Rezervni trakovi so na 

tržišču, vendar so cenovno težje dostopni. Pacient jih dobi skupaj z masko. Večina raziskovancev je 

pravilno čistila pritrdilne trakove. 

277

Navodila glede vzdrževanja ventilacijskega aparata, dihalnega sistema in baktericidnih filtrov poda 

tehnični sodelavec, ki dobavi aparat pacientom. Izobraževanje se izvede že na oddelku pred odpustom. 

Za dodatne informacije je serviser na voljo 24 ur dnevno po telefonu. Baktericidni filter se nahaja na 

zadnji strani aparata in se menja enkrat mesečno. Pacientom, ki niso vešči menjave, jih zamenja 

serviser. Pri menjavi dihalnega sistema morajo biti pozorni, da je ventil dobro nameščen, da so zaprti 

vsi čepi in da cev ni poškodovana. Dihalni sistem ventilatorja menjamo vsakih štirinajst dni. 

Ugotovljeno je bilo, da šestina raziskovancev ne menja pravilno dihalnega sistema. Vsi pacienti na 

dihalnem sistemu nimajo baktericidnega filtra, zato je na to vprašanje odgovorilo le 23 raziskovancev. 

Filter se zamenja na štirinajst dni, kar večina pacientov izvaja pravilno. 

Ventilacijska maska mora biti pričvrščena na obraz tako močno, da pacient ne čuti bolečine, lahko pa 

ob maski izhaja malo zraka in alarmi ne piskajo ali pa ne izhaja popolnoma nič zraka. Vsi pacienti so 

imeli pravilno pričvrščeno masko za ventilacijo. Na korenu nosu in na ličnicah se lahko pojavi rahla 

rdečina. Pacientom svetujemo, da kožo preventivno zaščitijo s hidrokoloidno oblogo in rdečino 

namažejo s kremo. Tretjina raziskovancev meni, da nima nobenih težav s kožo, ostali kožo zaščitijo s 

kremo ali uporabijo hidrokoloidno oblogo. Pri nobenem raziskovancu ni nastala rana zaradi pritiska. 

Destilirana voda se ne uporablja pri vseh vrstah ventilacijskih aparatov. V naši raziskavi jo je imelo le 

10 raziskovancev. Iz pogovora je bilo razvidno, da so prejeli navodila, kakšno vodo morajo uporabljati 

in kako pogosto jo je treba zamenjati, vendar sta jo dva kljub temu prekuhavala. Vsak dan morajo 

uporabljeno vodo odstraniti in pred uporabo naliti svežo destilirano vodo. Nekateri raziskovanci so jo 

menjali po potrebi, ko je izhlapela, ali pa so jo samo dolili. 

Razlaga bolezni in napotki za ravnanje z ventilacijsko masko in aparatom morajo biti pacientu podani 

v razumljivem jeziku. Zdravstvena vzgoja na oddelku ni sistematizirana, poteka pa ves čas ventilacije 

na oddelku. Pacienta medicinska sestra nauči predvsem ravnanja z ventilacijsko masko in njenega 

vzdrževanja. Skoraj vsi raziskovanci so menili, da so prejeli razumljive informacije. Največ so jih 

prejeli od zdravnika, nekoliko manj od tehničnega sodelavca in medicinske sestre. 

Raziskovanci niso imeli težav s predihavanjem doma in jim ni bilo treba poklicati nazaj na oddelek, 

kjer so prejeli aparat za ventilacijo. Petina jih je poklicala serviserja zaradi piskanja alarmov. Večina 

raziskovancev doma sama rokuje z aparatom, ostali potrebujejo delno ali popolno pomoč svojcev. 

Pomoč potrebujejo pri nameščanju ventilacijske maske in menjavi dihalnih cevi. 

S statistično metodo χ 2 nismo mogli zavrniti ničelne hipoteze, s čimer bi lahko potrdili alternativno 

hipotezo. Ugotavljamo, da glede vzdrževanja ventilatorja na pacientovim domu ni statistično značilnih 

razlik med moškimi in ženskami. Kot spremenljivko smo upoštevali čiščenje maske, menjavo 

dihalnega sistema in baktericidnega filtra. O pravilnem ravnanju so bili vsi anketirani pacienti v okviru 

zdravstvene vzgoje dobro obveščeni in so prejeli tudi pisno navodilo. 

Na koncu intervjuja so imeli raziskovanci možnost opisati spremembo v življenju, ki jo je povzročila 

neinvazivna ventilacija. Več kot polovica jih je menila, da je kakovost njihovega življenja boljša, kar 

so podkrepili s trditvami: spim bolje, ponoči se ne zbujam za opravljanje potrebe ali zjutraj nimam več 

glavobolov, podnevi ne spim za mizo, prek dneva sem spočit in tudi sem zelo zadovoljen, lažje se 

gibljem. 

Sklep 

Pacienti so v času uvajanja ventilacije na domu deležni demonstracije in praktičnega usposabljanja o 

ravnanju z ventilacijsko masko, dihalnim sistemom in ventilatorjem. Vseh informacij si ne zapomnijo. 

Potrebujejo kratka pisna navodila, ki bi vsebovala podatke o ventilatorju in o ravnanju z ventilacijsko 

masko (Randerath et al., 2011). V času priprave na ventilacijo na domu medicinska sestra izvaja 

nesistematično zdravstveno-vzgojno delo. Sistematičnost bi dosegli z napotnico z vsebinami, ki bi jih 

moral pacient osvojiti pred odhodom domov. Zdravstveno vzgojo pacientov bi morali izvajati v okviru 

Šole za NIMV. Napotnico bi posredovali patronažni medicinski sestri. Pacienta na neinvazivni 

278

mehanični ventilaciji bi morala v domačem okolju obiskati tudi patronažna medicinska sestra, ne le 

serviser. 

Literatura 

Adamič K, Škrgat S. Izkušnje z neinvazivno ventilacijo v zadnjem letu. In: Košnik M, ed. Zbornik 

predavanj Golniški simpozij 2010, Bled, 30. septembra – 2. oktobra 2010. Golnik: Univerzitetna 

klinika za pljučne bolezni in alergologijo; 2010: 14–5 . 

Cabrini L, Monti G, Villa M, Pischedda A, Masini L. Non-invasive ventilation outside the Intensive 

Care Unit for acute respiratory failure: the perspective of general ward nurses. Minerva Anestesiol. 

2009 Jul.-Avg; 75(7-8): 427–33. Epub 2008 Jan. 24. 

De Silva SJ. Delivering non-invasive respiratory support to patient in hospital. Nurs Stand. Maj 2009. 

20–26; 23 (37): 35–9. 

Gabrijelčič J. Presoja o uvedbi kronične NIMV pri bolniku s KOPB. In: Košnik M, ed. Zbornik 

predavanj Golniški simpozij 2010, Bled 30. septembra – 2. oktobra 2010. Golnik: Univerzitetna 

klinika za pljučne bolezni in alergologijo; 2010: 9. 

Keenan S P, Sinuff T, Burns K E A, Muscedere J, Kutsogiannis J, Mehta S, et al. Clinical practice 

guidelines for the use of noninvasive positive-pressure ventilation and noninvasive continuous positive 

airway pressure in the acute care setting. CMAJ, February 22, 2011, 183 (3); 195–214. 

Oberauner L, Strauch L, Sakelšek-Jeras L, Špec Maren A, Štupnik Pirtovšek Š. Neinvazivno 

predihavanje s pozitivnim tlakom v pooperativnem obdobju. Zdrav Vestn. April 2010; letnik 79: 322– 

9. 

Prestor L. Sodelovanje pacienta pri NIMV. V: Kadivec S.ur. Zbornik predavanj Zdravstvena 

obravnava bolnika s pljučno boleznijo in paliativna oskrba, Golnik, 1.–2. oktober 2010. Golnik: 

Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergologijo; 2010: 40–45. 

Rabbat A, Guetta A, Lorut C, Lefebvre A, Roche N, Huchon G. managment of acute exacerbation of 

COPB. Rev Mal Respir. 2010 Oct; 27 (8): 939–53. 

Randerath WJ, Kamps N, Brambring J, Gerhard F. Recommendations for invasive home mechanical 

ventilation. Pneumologije. 2011 Feb; 65 (2): 72–88. Epub 2011 Feb 3. 

Simonds A K. Non-invasive respiratory support: a practical handbook – third edition. London: 

conzultant in respiratory medicine, Royal Brompton and Harefield NHS Trust; 2007: 41–52; 113–122; 

210–217. 

Šifrer F. Neinvazivna mehanična ventilacija pri akutni eksacerbaciji kronične obstruktivne pljučne 

bolezni. V Kajba S. ur. Zbornik predavanj združenja pnevmologov Slovenije, Lipica, 14.–12. maj 

2007. Celje: Združenje pnevmologov Slovenije; 2007: 31–35. 

Škrgat S K. Neinvazivna mehanična ventilacija na navadnem (ne intenzivnem oddelku) pulmološkega 

oddelka. V Košnik M.ur. Zbornik predavanj Klinična imunologija, KOPB, Bled 2.–6. oktober 2007. 

Golnik: Bolnišnica Golnik-KOPA; 2007: 118–128. 

Trinkaus D. Pacienti na neinvazivni ventilaciji v hujši respiracijski insuficienci. V Kadivec S. ur. 

Zbornik predavanj Zdravstvena obravnava bolnika z obstruktivno boleznijo pljuč in cistično fibrozo. 

Golnik 2.–3. oktober 2009. Golnik: Bolnišnica Golnik KOPA; 2009: 57–60. 

279

242B 

Poučenost bolnikov o kronični obstruktivni pljučni bolezni 

Education of patients with chronic obstructive lung disease 

Marjana Bratkovič, dipl. m. s. 

Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo 

marjana.bratkovic@klinika-golnik.si 

Izvleček 

Izhodišča: Poučevanje bolnikov s kroničnimi obolenji je bistvenega pomena in je sestavni del 

zdravljenja. 

Namen: Namen prispevka je odgovoriti na vprašanje, kako uspešno je poučevanje bolnikov s 

kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) v Bolnišnici Golnik. 

Metode: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Kot inštrument je bil uporabljen strukturiran 

anketni vprašalnik, poslan 131 bolnikom, ki so se udeležili pouka v letu 2008 in 2009. 

Rezultati: V naši raziskavi je v analizi upoštevanih 41 moških in 19 žensk, starih povprečno 67,9 let. 

Najmanj pravilnih odgovorov so imeli anketiranci v sklopu vprašanj o znakih bolezni in znakih 

poslabšanja bolezni, in sicer v obeh letih opazovanja. Medtem ko so udeleženci leta 2009 izboljšali 

poznavanje znakov bolezni (statistično značilno, p < ,05), pa niso pokazali bistveno več znanja v 

sklopu vprašanj o poslabšanju bolezni. Med vsemi sklopi so najbolje odgovarjali na vprašanja o 

priporočilih za obvladovanje bolezni. Na tem vzorcu nismo ugotovili linearne povezave med starostjo 

in znanjem na testu (r = -,054, p = ,692), prav tako ne med stopnjo izobrazbe. 

Razprava in zaključki: Skupni rezultat testa znanja je leta 2009 statistično značilno boljši od leta 

2008. Kljub temu je povprečni udeleženec šole leta 2009 izpolnil manj kot 60 % pravilnih odgovorov. 

Še več pozornosti je treba nameniti znakom poslabšanja bolezni, redni telesni dejavnosti in 

prehranjevalnim navadam. Povečati je treba bolnikovo zavzetost za zdravljenje z individualnim 

akcijskim načrtom za ukrepanje ob poslabšanju bolezni. Preprosta navodila, opremljena z nazornimi 

slikami o bolezni in ukrepih za zmanjšanje simptomov ter obvladovanje bolezni, izdelana skupaj z 

bolniki, bi verjetno pripomogla k zastavljenim ciljem. 

Ključne besede: znanje bolnika, bolnik s kronično obstruktivno pljučno boleznijo 

Abstract 

Background: Educating patients with chronic diseases is essential and is an integral part of the 

treatment. 

Purpose: Evaluation of patient education for patients with chronic obstructive lung disease (COPD) at 

the University Clinic of Pulmonary and Allergic Diseases Golnik. 

Methods: The descriptive method was used. It was based on a structured questionnaire distributed 

among 131 patients who had participated in patient education in 2008 and 2009. 

Results: 41 men and 19 women were included in the analysis (mean age: 67.9 years). In both 

reference years, patients scored lowest in the set of questions about symptoms and signs of disease 

progression. Patients significantly improved their knowledge on symptoms in 2009 (p < 0.05), 

whereas knowledge on signs of disease progression did not improve much. Patient scored highest in 

the set of questions regarding recommendations on disease management. No linear correlation was 

found neither between age nor level of education and questionnaire score (r = 0.054, p = 0.692). 

Conclusions: The overall questionnaire score was significantly higher in 2009 than in 2008, but on 

average patients in 2009 answered less than 60% of questions correctly. More attention should be 

devoted to signs of disease progression, regular physical activity and eating habits. 

Patients' motivation to participate in treatment should be increased with individual action plans to be 

used in case of progression of the disease. Simple instructions, drawn up together with patients, that 

would include graphic material about the disease and steps to take in order to reduce the symptoms 

280

and manage the disease would most probably contribute to meeting the objectives. 

Key words: patient knowledge, patient with COPD 

Uvod 

Pri KOPB ne moremo doseči popolnega nadzora nad boleznijo, lahko pa ublažimo simptome, 

izboljšamo kakovost življenja in upočasnimo napredovanje bolezni (Kajba 2007). Za doseganje teh 

ciljev je pomembno tudi izobraževanje bolnika, ki ga je treba izvajati v vseh obdobjih in ob vsakem 

stiku z zdravstveno službo. Povsem enako kot pri astmatikih je tudi pri bolnikih s KOPB treba 

povečevati zavzetost za zdravljenje. 

V Bolnišnici Golnik – KOPA smo na sistematičen način začeli poučevati bolnike s KOPB v letu 2005. 

Pouk poteka dvakrat tedensko v skupinah do 5 bolnikov in individualno vsakodnevno ob prejemanju 

inhalacijske terapije na oddelku. V programu izobraževanja sodelujejo: zdravnik, medicinska sestra in 

fizioterapevt ter po potrebi tudi dietetik, psiholog in socialna delavka. 

Glede na priporočila strokovnjakov bolnike poučujemo o: dejavnikih tveganja, naravi bolezni, načinu 

rabe vdihovalnikov, zdravilih za KOPB, razpoznavi poslabšanja in ukrepanju, zapletih bolezni, 

zdravljenju s kisikom in pomenu rehabilitacije. Posebej poteka svetovanje o opustitvi kajenja. 

Zaželeno je, da bolniki pred obiskom pouka preberejo brošuro o KOPB – Šuškovič S. (2010). 

Raziskovalni del 

V raziskovalnem delu je predstavljeno in ovrednoteno zdravstvenovzgojno delo pri bolnikih s KOPB, 

ki so se zdravili v Bolnišnici Golnik – KOPA. Vrednotenje temelji na rezultatih ankete pri bolnikih, ki 

so pouk obiskali v letu 2008 in 2009. 

Namen: Namen prispevka je odgovoriti na vprašanje, kako uspešno je poučevanje bolnikov s KOPB v 

Bolnišnici Golnik. Hipoteze, ki jih preverjamo, so: znanje bolnikov se je v letu 2009 povečalo v 

primerjavi z letom 2008; višja starost in nižja stopnja izobrazbe imata neugodne učinke na pomnjenje 

snovi; poučeni bolniki bolje ukrepajo ob poslabšanjih. 

Metoda 

Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Inštrument je bil strukturiran anketni vprašalnik, ki smo 

ga poslali 131 bolnikom (v marcu 2009 in marcu 2010). Vsak pravilen odgovor prinese 1 točko, 

skupno je možnih 59 točk. Vrnjenih je bilo 64 anketnih vprašalnikov, kar znaša 49 %. 

Postopki pri obdelavi podatkov 

Podatki so bili obdelani z računalniškim statističnim programom SPSS V.16.0.1. 

Rezultati 

Opis vzorca 

Od 64 anketirancev je 41 moških (68,3 %), 19 žensk (31,7 %), štirje spola in starosti niso navedli. 

Povprečna starost je bila 67,9 let (± 9 let). Med vprašanimi je 86 % bivših kadilcev, še vedno pa kadi 

11 bolnikov. Pri 78 % so bili zdravstveni razlogi motiv za prenehanje kajenja. 22 bolnikov se že trajno 

zdravi s kisikom na domu. 

Da bi na podlagi ocene relativne težavnosti vprašanj dobili informacijo za izboljšave pri pripravi 

programa izobraževanja bolnikov s KOPB, smo vprašanja združili v štiri vsebinske sklope. Glede na 

primerjavo odstotkov pravilnih odgovorov med letoma 2008 in 2009 lahko ocenimo, da se je delež 

pravilno pomnjene snovi v letu 2009 v celoti povečal za skoraj 10 %. Kljub temu je povprečen 

udeleženec šole KOPB leta 2009 izpolnil manj kot 60 % pravilnih odgovorov. 

281

Slika 1. Porazdelitev znanja o rizičnih dejavnikih, poteku, simptomih in obvladovanju KOPB kot 

vsote točk, ki so jih bolniki dosegli po vprašalniku 

Najmanj pravilnih odgovorov so imeli anketiranci v sklopu vprašanj o znakih bolezni ter sklopu o 

znakih poslabšanja bolezni, in sicer v obeh letih opazovanja. Medtem ko so udeleženci leta 2009 

izboljšali poznavanje znakov bolezni (statistično značilno, p < ,05), pa niso pokazali bistveno več 

znanja v sklopu vprašanj o poslabšanju bolezni. 

Med vsemi sklopi so oboji najbolje odgovarjali na vprašanja o priporočilih za obvladovanje bolezni. 

Ena od razlag za variabilnost rezultatov na preverjanju znanja o KOPB bi lahko bila starost bolnikov, 

v povezavi z domnevo, da so pri višji starosti možnosti šibkega spomina večje, posebej glede na to, da 

je bil najmlajši anketiranec star 48 let, najstarejši pa 89 let. Na tem vzorcu nismo ugotovili linearne 

povezave med starostjo in znanjem na testu (r = -,054, p = ,692) in tudi ne med stopnjo izobrazbe. 

Moški bolniki so v povprečju pravilno odgovorili na 56 % vprašanj, ženske pa na 54 %, razlike niso 

statistično značilne (t = ,516, p = ,608). 

Zelo verjetno je, da bodo anketiranci ob poslabšanju izbrali »podaljšanje izdiha« in kratkodelujoči 

bronhodilatator. 

Tabela 1. Prikaz odstotkov pravilnih odgovorov po sklopih vprašanj in celoten vprašalnik za leti 2008 

in 2009 ter testiranje razlik med letoma (t-test, p) 

Odstotek pravilnih odgovorov Leto N Povprečje 

(%) 

Standardni 

odklon (%) 

T-test za razlike 

med letoma 

p 

Vprašanja o rizičnih dejavnikih, 2008 30 47.9 20.6 1,533 

poteku in diagnostiki KOPB 

2009 34 55.9 20.8 ,130 

Vprašanja o znakih bolezni 2008 30 30.3 17.9 3,137 

2009 34 45.2 20.0 ,003 

Vprašanja o znakih poslabšanja 2008 30 48.9 30.0 -,279 

bolezni 

2009 34 51.0 29.9 ,781 

Vprašanja o priporočilih za 2008 30 61.8 17.2 2,411 

obvladovanje bolezni 

2009 34 71.3 14.1 ,019 

Skupni rezultat (59 točk) 2008 30 49,3 15,5 -2,606 

2009 34 59,0 14,5 ,011 

282

Skupni rezultat testa znanja o KOPB je bil leta 2009 statistično značilno boljši od leta 2008, torej 

pozitivne razlike v deležu pravilnih odgovorov verjetno niso naključne. 

Razprava 

Opravljene raziskave bolnikov s KOPB in astmo nakazujejo, da samo izobraževanje ne izboljša 

telesne zmogljivosti ali pljučne funkcije, ima pa vlogo pri izboljšanju spretnosti (npr. pri ravnanju z 

vdihovalniki), sposobnosti shajanja z boleznijo in izboljšanju splošnega zdravstvenega stanja (Regvat 

in sod. 2007). Astmatiki so bolje motivirani, da se držijo načrta samozdravljenja bolezni, ker takoj 

opazijo, da deluje. Če bolniki s KOPB opazijo samo omejeno spremembo simptomov, ko upoštevajo 

načrt dejavnosti, so zato manj motivirani, da se načrta držijo. Še več, zaradi dejstva, da so astmatiki 

večinoma mlajši kot bolniki s KOPB, je teoretično možno sklepati, da je vpliv učinkovitosti 

izobraževanja pri astmatikih večji (Worth, Dhein 2004). Treba je iskati nove in učinkovitejše načine 

izobraževanja. Pravilno izbran vdihovalnik (enostavnost uporabe, osebne želje bolnika) ne vpliva 

samo na uspešnost aplikacije zdravila, ampak tudi na bolnikovo vztrajanje pri zdravljenju. Na naravni 

potek KOPB najbolj vpliva izobraževanje glede prenehanja kajenja (Regvat in sod. 2007). 

Izobraževanje je najuspešnejše v majhnih interaktivnih skupinah, pri čemer se izboljšata znanje in 

spretnost bolnikov. Skupine so lahko koristne in v pomoč bolnikom, ki se tako učijo posredno, z 

deljenjem izkušenj, utrjevanjem učenja, spremembo samopodobe in odvračanjem pasivnosti 

(Bourbeau 2004). 

Pri našem pouku upoštevamo izsledke drugih raziskav in priporočila Globalne iniciative o KOPB 

(2009) glede podanih vsebin ter prilagajamo zahtevnost pouka posamezni skupini. 

Glede na primerjavo odstotkov pravilnih odgovorov opravljene ankete med letoma 2008 in 2009 lahko 

ocenimo, da se je delež pravilno pomnjene snovi udeležencev šole KOPB v letu 2009 v celoti povečal, 

statistično značilno (p < ,05) se je izboljšalo poznavanje znakov bolezni. Na tem preiskovalnem 

vzorcu nismo ugotovili linearne povezave med starostjo, izobrazbo in znanjem. Glede na odgovore je 

zelo verjetno, da bodo bolniki ob poslabšanju zavzeli sprostitveni položaj, da bodo podaljšali izdih in 

vzeli kratkodelujoči bronhodilatator. 

Opravljena raziskava nam pokaže pomanjkanje znanja o bolezenskih znakih in znakih poslabšanja 

bolezni. Bolniki posvečajo premalo pozornosti uravnoteženi prehrani in večjemu številu manjših 

obrokov hrane, ki ne napenja. Tri četrtine vprašanih odgovori, da ima redna telesna dejavnost ugodne 

vplive na zmanjšanje dispneje ter povečanje telesne zmogljivosti, izvaja pa jo le 42 % vprašanih. 

Kaže se potreba po večjem vključevanju še drugih profilov zdravstvenih delavcev, npr. dietetika, 

psihologa in tudi fizioterapevta. Izboljšati je treba vključevanje bolnikov v respiratorno rehabilitacijo. 

Za izboljšanje dela je treba razviti še nove didaktične pripomočke. Scala in sod. (2008) so oblikovali 

kratka navodila za paciente tako, da so pri tem vključili same bolnike in preverili razumljivost 

napisanega. 

Sklep 

Povečati je treba bolnikovo zavzetost za zdravljenje s izboljšanjem znanja in spretnosti ter z 

individualnim akcijskim načrtom za ukrepanje ob poslabšanju bolezni. Preprosta navodila, opremljena 

z nazornimi slikami o bolezni in ukrepih za zmanjšanje simptomov ter obvladovanje bolezni, izdelana 

skupaj z bolniki, bi verjetno pripomogla k doseganju zastavljenih ciljev. 

Literatura 

Bourbeau J, Nault D, Dang-Tan T. Self-manegement and behaviour modification in COPD. Patient 

Educ Couns. 2004; 52: 271–7. 

283

Global initiative for chronic obstruktive pulmonary disease. Global strategy for diagnosis, 

management, and prevention of chronic obstructive pulmonary disease. 2009. Dostopno na: 

www.goldcopd.org (Datum dostopa: 15. 1. 2010) 

Kajba S. Kajenje – hazardiranje z boleznijo. Dostopno na: http:/www.viva.si/članek.asp?id=1528 

(Datum dostopa: 14. 9. 2007). 

Regvat J, Morgan T, Benedik B, Knez L, Osrajnik I, Šuškovič S. Kako so bolniki z astmo in KOPB 

poučeni na dan odpusta o zdravilih. V: Košnik M (ur.). Klinična imunologija, KOPB, Golniški 

simpozij 2007, Golnik, Bled, 3.–4. oktober 2007. Golnik: Bolnišnica Golnik – KOPA, 2007. Str. 38– 

40. 

Scala D, Cozzolino S, D Amato G, Cocco G, Sena A, Martucci P et al. Sharing knowledge is the key 

to success in patient-physician relationship: how to produce a patient information leaflet on COPD. 

Monaldi Arch Chest Dis. 2008; 69(2): 50–4. 

Šuškovič S. KOPB: Kronična obstruktivna pljučna bolezen: Priročnik za bolnike. Ljubljana: Pfizer, 

Podružnica: Boehringer Ingelheim Pharma, Podružnica, 2010. 

Worth H, Dhein Y. Does patient education modify behaviour in management of COPD?. Patient Educ 

Couns. 2004. 52: 267–70. 

284

242C 

Poraba lokalnega anestetika med bronhoskopijo z upogljivim 

bronhoskopom pri kadilcih in nekadilcih 

The consumption of a local anaesthetic during bronchoscopy with flexible bronchoscope with 

smokers and non-smokers 

Marija Petrinec Primožič, dipl.m.s. 

Štefan Duh, dipl.zn. 

Martina Košnik, dipl.m.s. 

Slavica Pešak, dipl.m.s. 

Miljana Vegnuti, univ.dipl. soci. 

Bolnišnica Golnik , Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo, Oddelek za endoskopijo dihal in 

prebavil 

marija.petrinec@klinika-golnik.si 

Izvleček 

Izhodišča: V prispevku je predstavljena raziskava o porabi lokalnega anestetika, 2 % Xylocaina, med 

bronhoskopijo z upogljivim bronhoskopom pri kadilcih in nekadilcih. Namen: Namen raziskave je bil 

ugotoviti, ali se pri kadilcih med bronhoskopijo porabi več Xylocaina za umiritev kašlja kot pri 

nekadilcih. Rezultati: Večina kadilcev, tako kot večina vseh ostalih (75 %), je prestala preiskavo v 

največ 19 minutah, in večina je imela porabo Xylocaina do 24 ml. Količina porabljenega Xylocaina je 

pri kadilcih višja za 0,4 ml od skupnega povprečja, vendar so razlike statistično neznačilne. Razprava 

in sklep: Raziskava ni potrdila postavljenih hipotez. Količina porabljenega Xylocaina med 

bronhoskopijo pri kadilcih in nekadilcih se bistveno ne razlikuje. 

Ključne besede: Xylocain, bronhoskopija, intenzivnost kašlja 

Abstract 

Introduction: This paper represents a research about consumption of a local anesthetic 2 % Xylocain 

during bronchoscopy, using flexible bronchoscope, with smokers and non-smokers. Purpose: The 

purpose of this research was to define if bronchoscopy needs more Xylocain to 

calm caugh with smokers than with non-smokers. Results: Most smokers, as most of all (75 %) passed 

the examination in max. 19 min. and most had the consumption of 2 % Xylocain up to 24 ml. Quantity 

of used Xylocain is for 0,4 ml higher than a common average, but the differences are statistically 

atypical. Discussion and conclusion: The research has not confirmed our hypothesis. Quantity of 

used Xylocain during bronchoscopy does not significantly differ with smokers and non-smokers. 

Key words: Xylocain, bronchoscopy, intensitivity of cough 

Uvod 

Bronhoskopija z upogljivim bronhoskopom je že dolgo uveljavljena preiskovalna metoda v 

pnevmologiji. Večino bronhoskopij z upogljivim bronhoskopom opravimo v lokalni anesteziji z 

lidokainom (Triller in sod., 2002; Triller, 2006). Za anestezijo nosnic uporabljamo 10 % lidokain v 

pršilu in 2 % lidokain v želeju. Glasilke anesteziramo z 2 % lidokainom, ki ga vbrizgamo skozi 

krikotiroidno membrano ali skozi delovni kanal bronhoskopa. Karino in bronhe dodatno anesteziramo 

z 2 % raztopino lidokaina, vbrizganega skozi delovni kanal bronhoskopa. Skupni odmerek lidokaina 

ne sme presegati 8,2 mg/kg pri odraslem (kar je 29,3 ml 2 % lidokaina za 70 kg težkega bolnika) 

(Triller in sod., 2001). Lidokain, ki ga vbrizgamo v bronhije, se hitro resorbira, res pa je, da nekaj 

lidokaina odstranimo z aspiracijo, zato toksičnih učinkov ne opažamo (Triller in sod.,2002; Triller, 

2006, Bronchoskopy, 2010). Količina vbrizganega lidokaina med bronhoskopijo pri posameznemu 

285

olniku je odvisna tudi od količine sluzi v dihalnih poteh ter od intenzivnosti bolnikovega kašlja in 

draženja bolnika na kašelj (Antoniades, Worsnop, 2009). 

Pri kadilcih opažamo, da je učinek lokalnega anestetika lidokaina, ki se med bronhoskopijo prek 

delovnega kanala vbrizga neposredno v bronhije, slabši kot pri nekadilcih. V strokovni literaturi ni 

zaslediti podatka o količini uporabljenega lidokaina med bronhoskopijo pri kadilcih in nekadilcih. 


Člani bronhoskopskega tima Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo Bolnišnice Golnik smo 

želeli ugotoviti, ali bolnike, ki kadijo, med bronhoskopijo bolj draži na kašelj, in ali je intenzivnost 

njihovega kašlja močnejša kot pri bolnikih, ki ne kadijo. Vsem bolnikom, tako kadilcem kot 

nekadilcem, med bronhoskopijo dodajamo lokalni anestetik lidokain – na našem oddelku 2 % 

Xylocain – prek delovnega kanala bronhoskopa po potrebi, glede na intenzivnost in frekvenco 

njihovega kašlja. Z raziskavo smo želeli ugotoviti količino porabljenega Xylocaina med bronhoskopijo 

pri kadilcih in nekadilcih. Postavili smo dve hipotezi: Bolniki, ki kadijo, potrebujejo med 

bronhoskopijo več Xylocaina kot nekadilci. Čas trajanja bronhoskopije pri bolnikih, ki kadijo, je daljši 

kot pri nekadilcih. Predhodno smo izvedli pilotsko raziskavo o porabi lokalnega anestetika Xylocaina 

med bronhoskopijo pri kadilcih in nekadilcih, da bi ugotovili, katere spremenljivke je pri raziskavi 

treba upoštevati (Petrinec, 2010). 

Metode 

Vzorec: V raziskavo je bilo vključenih 197 bolnikov, ki so bili bronhoskopirani med 27. januarjem in 

31. marcem 2010. Instrumentarij: Anonimni vprašalnik smo izpolnjevale medicinske sestre. 

Ugotavljali smo demografske podatke, telesno težo in višino bolnikov, status kajenja anketirancev, 

preiskovalne metode med preiskavo in oceno endobronhialnega izvida. Pri vseh bolnikih smo med 

preiskavo spremljali saturacijo kisika; frekvenco pulza in krvni tlak smo izmerili pred, med in takoj po 

preiskavi. Zabeležili smo čas trajanja preiskave, količino porabljenega Xylocaina med preiskavo in 

oceno intenzivnosti kašlja bolnika med preiskavo, ki so jo podali bronhoskopist, medicinska sestra in 

bolnik. Potek raziskave: Pri vseh 197 bolnikih je bila izvedena diagnostična bronhoskopija. 

Premedikacije pred preiskavo bolniki niso prejeli. Vse preiskave so bile opravljene z upogljivim 

bronhoskopom, v lokalni anesteziji. Za anestezijo nosu so prejeli 2 do 3 ml 2 % Xylocain gela in dva 

vpiha 10 % Xylocain pršila. 5 ml 2 % Xylocaina so prejeli skozi krikotiroidno membrano ali tik nad 

glasilkami skozi delovni kanal bronhoskopa. Po potrebi glede na draženje, intenzivnost in pogostost 

kašlja so dobivali 2 % Xylocain skozi delovni kanal bronhoskopa. Bolniki so med preiskavo prejemali 

2 litra kisika na minuto ali več, tako da je bila saturacija kisika nad 90 %. 


Pri analizi podatkov so bile uporabljene opisne metode za pregled porazdelitev spremenljivk, 

Levenova statistika za oceno predpostavke o homogenosti varianc in F statistika za testiranje razlik v 

povprečnih vrednostih spremenljivk, ki so bile razvrščene v skupine. S Pearsonovim koeficientom 

korelacije smo izračunali linearno povezanost med dvema normalno porazdeljenima spremenljivkama. 

Stopnjo konsistentnosti ocenjevalcev smo izračunali s pomočjo Cronbach Alpha koeficienta. Izračuni 

stopenj značilnosti razlik se pri vseh testih, ki so bili uporabljeni v tej študiji, nanašajo na dvosmerno 

verjetnost razlik. 

Podatki so bili obdelani z računalniškim statističnim programom SPSS V.16.0. 

Rezultati 

V raziskavo je bilo vključenih 197 bolnikov. 14 bolnikov je bilo izločenih iz raziskave zaradi 

nezmožnosti sodelovanja. Razdelitve po spolu, izobrazbi, indikaciji za preiskavo, izvidu preiskave, 

vnetju bronhialnega vejevja, krvavitvi ob biopsiji, tumorju endobronhialno so predstavljene v številu 

in odstotkih glede na kajenje v Tabeli 1. V Tabeli 2 sta prikazana aritmetična sredina in standardna 

deviacija za telesno težo, telesno višino, sistolični in diastolični krvni tlak pred med in po preiskavi, 

pulz pred, med in po preiskavi, čas trajanja preiskave in količina porabljenega Xylocaina za kadilce, 

nekadilce in bivše kadilce ter vse skupaj. Porazdelitev demografskih in fizioloških lastnosti bolnikov 

ter pogojev za izvedbo preiskave je bila naključna in neodvisna od vprašanja, ali bolnik kadi. Dobri 

286

dve tretjini preiskovancev na bronhoskopiji predstavljajo moški. Najpogostejša indikacija za 

bronhoskopski pregled je sum na tumor. Povprečni preiskovanec je star 61(±13) let (Tabela 1 in 2). 

Tabela 1: Predstavljeni odgovori v številu in odstotkih 

KADILCI NEKADILCI BIVŠI Skupaj 

n % n % n % n % 

Spol moški 49 76,6 % 22 48,9 % 53 72,6 % 124 68,1 % 

ženski 15 23,4 % 23 51,1 % 20 27,4 % 58 31,9 % 

Skupaj 64 100,0 45 100,0 % 73 100,0 % 182 100,0 

Izobrazba osnovna šola 18 28,1 % 20 45,5 % 20 27,4 % 58 32,0 % 

poklicna šola 20 31,2 % 13 29,5 % 23 31,5 % 56 30,9 % 

srednja šola 16 25,0 % 7 15,9 % 19 26,0 % 42 23,2 % 

višja, visoka šola 5 7,8 % 4 9,1 % 6 8,2 % 15 8,3 % 

fakulteta 3 4,7 % 0 0,0 % 5 6,8 % 8 4,4 % 

magisterij, 2 3,1 % 0 0,0 % 0 0,0 % 2 1,1 % 

Skupaj 64 100,0 44 100,0 % 73 100,0 % 181 100,0 

Indikacija za sum na TU 42 65,6 % 18 40,9 % 44 62,0 % 104 58,1 % 

preiskavo 

hemoptize 11 17,2 % 2 4,5 % 7 9,9 % 20 11,2 % 

intersticijska 7 10,9 % 16 36,4 % 12 16,9 % 35 19,6 % 

neopredeljen 1 1,6 % 3 6,8 % 1 1,4 % 5 2,8 % 

kronični kašelj 0 0,0 % 1 2,3 % 2 2,8 % 3 1,7 % 

drugo 3 4,7 % 4 9,1 % 5 7,0 % 12 6,7 % 

Skupaj 64 100,0 44 100,0 % 71 100,0 % 179 100,0 

Endobronhialno BP da 14 21,5 % 7 15,6 % 13 17,8 % 34 18,6 % 

Vnetje minimalna 29 63,0 % 21 61,8 % 33 64,7 % 83 63,4 % 

zmerna sekrecija 15 32,6 % 8 23,5 % 16 31,4 % 39 29,8 % 

obilna sekrecija 2 4,3 % 5 14,7 % 2 3,9 % 9 6,9 % 

Skupaj 46 100,0 34 100,0 % 51 100,0 % 131 100,0 

Krvavitev ob minimalna 19 61,3 % 8 44,4 % 17 54,8 % 44 55,0 % 

biopsiji 

zmerna 7 22,6 % 9 50,0 % 11 35,5 % 27 33,8 % 

močna 5 16,1 % 1 5,6 % 3 9,7 % 9 11,2 % 

Skupaj 31 100,0 18 100,0 % 31 100,0 % 80 100,0 

Tumor 

Da 20 30,8 % 7 15,6 % 12 16,4 % 39 21,0 % 

Tabela 2: Prikaz aritmetične sredine in standardne deviacije pri izmerjenih spremenljivkah 

ALI KADITE 

DA NE BIVŠI KADILEC Skupaj 

Aritmetična sredina SD AS SD AS SD AS SD 

Starost 58,5 14,1 62,2 14,1 62,6 12,3 61,1 13,5 

Telesna teža 72,9 13,8 80,3 17,2 77,4 15,2 76,5 15,4 

Telesna višina 170,6 8,9 167,1 10,2 169,5 8,6 169,3 9,1 

Sistolični pritisk pred preiskavo 144,9 22,1 149,3 19,1 149,8 23,0 148,0 21,8 

Diastolični pritisk pred preiskavo 81,4 10,2 84,2 8,9 82,5 12,4 82,5 10,9 

Sistolični pritisk med preiskavo 159,9 25,4 163,2 23,1 159,6 26,0 160,6 25,0 

Diastolični pritisk med preiskavo 87,4 13,6 90,3 13,6 85,8 15,2 87,5 14,3 

Sistolični pritisk po preiskavi 151,7 22,1 156,8 21,9 148,2 25,5 151,5 23,7 

Diastolični pritisk po preiskavi 84,8 10,6 85,5 10,0 81,7 13,8 83,7 12,0 

Pulz pred začetkom preiskave 81,6 15,0 85,9 15,7 84,1 14,8 83,7 15,1 

Pulz najvišji med preiskavo 100,6 20,4 98,0 19,0 97,9 17,9 98,9 19,0 

Pulz po zaključku preiskave 92,7 16,6 89,9 16,4 88,4 15,4 90,3 16,1 

Čas trajanja bronhoskopije 13,2 6,7 14,4 6,8 16,2 9,1 14,7 7,8 

Količina porabljenega Xylocaina 18,6 6,5 18,2 8,0 18,2 8,2 18,3 7,5 

287

Povprečna telesna teža je bila edina spremenljivka, ki je bila statistično značilno različna med 

skupinami bolnikov, ki smo jih uvrstili glede na odnos do kajenja, tako da ima povprečni kadilec 7 kg 

nižjo telesno težo kot povprečni nekadilec na tem vzorcu bolnikov (Tabela 3). 

Tabela 3: Rezultati enosmerne analize variance za razlike med skupinami pacientov glede na kajenje 

v povprečjih spremenljivk 

F p 

Starost *ali kadite 1,92 0,150 

Telesna teža * ali kadite 3,21 0,043 

Telesna višina * ali kadite 1,83 0,163 

Čas trajanja bronhoskopije * ali kadite 2,66 0,073 

Količina porabljenega Xylocaina * ali kadite 0,06 0,939 

Količina porabljenega Xylocaina je pri kadilcih višja za 4 desetinke enote od skupnega povprečja, 

vendar so razlike statistično neznačilne. Obstaja srednje močna linearna korelacija med časom trajanja 

preiskave in količino porabljenega Xylocaina, r= 0,46. Najdaljši čas in največjo porabo Xylocaina je 

imel v tem vzorcu bivši kadilec. Večina kadilcev, tako kot večina vseh ostalih (75 %) je prestalo 

preiskavo v največ 19 minutah, in večina (75 %) je imela porabo Xylocaina do 24 ml. Skladnost med 

ocenami intenzivnosti kašlja bolnika med preiskavo, ki so jo ocenili bolnik, medicinska sestra in 

bronhoskopist, je visoka (Cronbachova Alpha = 0,85). Količina porabljenega Xylocaina med 

bronhoskopijo pri kadilcih in nekadilcih se bistveno ne razlikuje. Poraba Xylocaina pri kadilcih je v 

povprečju večja le za 0,4 ml kot pri nekadilcih. Čas trajanja preiskave je bil pri kadilcih v povprečju za 

1,2 minuti krajši kot pri nekadilcih. 

Razprava 

V raziskavi so bili naključno zajeti tako kadilci kot nekadilci obeh spolov in različnih starosti. Zaradi 

velikega vzorca so se individualne posebnosti prekrile. Izmerjene vrednosti opazovanih spremenljivk 

pred, med in po preiskavi se bistveno ne razlikujejo med kadilci in nekadilci. Statistično značilna 

razlika se je pokazala le pri povprečni telesni teži, ki je pri kadilcih v povprečju za sedem kilogramov 

nižja kot pri nekadilcih. Ta ocena pa ni primerna za posploševanje, ker je pristranska do porazdelitve 

teže na populaciji kadilcev in nekadilcev. Domnevamo, da bi nižja telesna teža pri kadilcih vseeno 

lahko bila posledica (tudi drugih) bolezenskih dogajanj, čeprav je delež pozitivnih izvidov v vseh treh 

skupinah statistično neznačilno različen – torej neodvisen od statusa kajenja. S predhodno pilotsko 

raziskavo smo dokazali, da je bila poraba Xylocaina pri kadilcih za 11 ml večja kot pri nekadilcih. 

Rezultat je bil statistično značilen (Petrinec, 2010). Rezultati te raziskave so nas presenetili, saj je bila 

poraba Xylocaina pri kadilcih v povprečju večja le za 0,4 ml, kar ni statistično značilno. 

Predpostavljali smo, da bolnike kadilce, pri katerih je treba opraviti bronhoskopijo, običajno bolj draži 

na kašelj, intenzivnost njihovega kašlja je močnejša kot pri bolnikih, ki ne kadijo. Posledično morajo ti 

bolniki – kadilci prejemati med preiskavo več lokalnega anestetika kot nekadilci. Iz te predpostavke 

smo sklepali, da bomo pri kadilcih za pomiritev kašlja potrebovali več Xylocaina kot pri nekadilcih. Z 

vsemi opazovanimi spremenljivkami si ne moremo razložiti dobljenega rezultata. Domnevamo, da 

imajo kadilci višjo toleranco do draženja na kašelj, ki ga izzovemo z upogljivim bronhoskopom, kot 

nekadilci in zato ne potrebujejo bistveno več Xylocaina kot nekadilci. Zaradi velike skladnosti med 

ocenami intenzivnosti kašlja bolnika med bronhoskopijo, ki so jo ocenili bolnik, medicinska sestra in 

bronhoskopist, domnevamo da so bolniki med preiskavo za pomiritev kašlja prejeli ustrezno količino 

Xylocaina. Vendar bi kljub temu potrebovali primeren inštrument za merjenje intenzivnosti kašlja in 

draženja na kašelj med bronhoskopijo, saj je ocena lahko pristranska. Le na ta način bi ugotovili, ali bi 

bila količina uporabljenega Xylocaina pri posameznem bolniku resnično zadovoljiva. Raziskava je 

pokazala, da je bil čas trajanja preiskave pri kadilcih v povprečju za 1,2 minuti krajši kot pri 

nekadilcih, kar ni statistično značilno. Čas trajanja preiskave nima neposredne zveze z meritvijo 

bolnikovega kašlja. Lahko domnevamo, da je bila preiskava pri kadilcih krajša zaradi večje prisotnosti 

tumorja endobronhialno (Tabela 1) in posledično med preiskavo ni bilo treba uporabiti dodatnih 

preiskovalnih metod. Vsaka dodatna preiskovalna metoda podaljšuje čas preiskave. 

288

Zaključek 

Raziskava ni potrdila postavljenih hipotez. Količina porabljenega Xylocaina med bronhoskopijo pri 

kadilcih in nekadilcih se bistveno ne razlikuje. Poraba Xylocaina pri kadilcih je v povprečju večja le za 

0,4 ml kot pri nekadilcih. Raziskava je pokazala, da je čas trajanja bronhoskopije v povprečju pri 

kadilcih nižji kot pri nekadilcih. Raziskava je dala tudi zanimiv rezultat, da imajo kadilci značilno 

nižjo telesno težo kot nekadilci. Tega rezultata ne moremo posplošiti, saj je nižja telesna teža pri 

kadilcih lahko posledica (tudi drugih) različnih bolezenskih dogajanj. Lahko domnevamo, da smo pri 

kadilcih z manjšo količino Xylocaina dosegli boljšo pomiritev kašlja kot pri nekadilcih prav zaradi 

nižje telesne teže. 

Literatura 

Antoniades N, Worsnop C. Topical lidocaine through the bronchoscope reduces cough rate during 

bronchoscopy. Respirology 2009 Aug; 14 (6): 873–6. 

Bronchoskopy http://www.merck.com/mmpe/sec05/ch047/ch047d.html (26. 12. 2010). 

Petrinec Primožič M, Bronhoskopija z upogljivim bronhoskopom. Primerjava potrebe po lokalnem 

anestetiku pri kadilcih in nekadilcih – predstavitev pilotske raziskave. Zbornik predavanj XX. 

strokovnega seminarja, Rogla marec 2010, Ljubljana. Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Sekcija 

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endoskopiji, 21–4. 

Triller N, Debeljak A, Kecelj P in sod. Smernice za bronhoskopijo z upogljivim bronhoskopom. 

Endoskopska Revija 2002; 16/17: 3–21. 

Triller N. Bronhoskopija: Standardni operativni postopki SOP 402–001; Golnik 2006. 

Triller N, Eržen D, Debeljak A, Kecelj P, Osolnik K. Bronhoskopija z upogljivim bronhoskopom, 

primerjava anestezije skozi delovni kanal bronhoskopa s transkrikoidno lokalno anestezijo z 

atropinom ali brez v premedikaciji; randomizirana študija. Zdrav Vestn 2001; 70: 543–5. 

289

242D 

Prehrana pacienta z antikoagulantno terapijo in sladkorno boleznijo 

Nutrition patient with anticoagulant therapy and diabetes mellitus 

Tomislava Kordiš, dipl. med. ses. 

Izvleček 

Kadar gre za paciente, ki imajo antikoagulantno zdravljenje in so hkrati sladkorni bolniki, imamo v 

večini primerov težave zaradi uravnavanja tako vrednosti protrombinskega časa in INR (international 

normalized ratio) kakor tudi vrednosti sladkorja v krvi. Problem nastane, ker sta obe vrednosti precej 

odvisni tako od jemanja terapije kot od prehranskih navad ali prekrškov. V večini primerov paciente 

obravnavajo posamično, za vsako bolezen je pacient obravnavan v drugi ambulanti. Če je sladkorni 

bolnik, gre na kontrole v diabetološki dispanzer, za antikoagulantno zdravljenje pa gre v 

antikoagulantno ambulanto. Zdravniki v obeh primerih določijo terapijo, o prehrani pa nihče ne govori 

veliko. Pacienti kljub napotkom strokovno usposobljenih medicinskih sester v ambulantah ne vedo 

dovolj o prehrani in terapiji. Ker se ti dve bolezni izključujeta pri zaželeni uporabi določene vrste 

hranil, pacienti na koncu ne vedo, kaj smejo jesti in česa ne. Kot opažam, dobijo različne sezname jedi 

(tudi na internetu), ki jih pri zdravljenju z antikoagulantno terapijo ne bi smeli zaužiti, a bi jih morali 

jesti, ker imajo sladkorno bolezen. V večini primerov se zgodi, da imajo krvni sladkor urejen, INR pa 

ne. 

Ključne besede: pacienti s sladkorno boleznijo, antikoagulantno terapijo, prehrana pacienta 

Abstract 

In the case of patients with anticoagulant therapy and are both diabetics, in most cases the problem 

arises as to regulate the value of prothrombin time, INR (international normalized ratio), as well as 

blood sugar levels. The problem arises because both values significantly depend on taking therapy, 

dietary habits, or offense. In most cases, patients will be examined individually for each disease the 

patient is treated in this case two ambulantah.Če the diabetic patient is at kontole in diabetološki 

dispensary, and to treat it in antokoagulantno abmulanto anticoagulation. Doctors determined in both 

cases, the diet therapy and no one speaks much. Patients do not know, despite the directions of 

qualified nurses in outpatient enough about nutrition and therapy. As these two conditions preclude the 

use of certain types of desirable nutrients patients end up not knowing what they eat and can not do. 

As I see patients get different lists (including the internet), the dishes that they should not be 

consumed, in patients on anticoagulation therapy, but they should eat because they have diabetes. The 

problem occurs in most cases, to have your blood sugar regulated, INR is not. 

Key words; diabetes patients, anticoagulation therapy ,nutrition patients, 

Uvod 

Uporaba peroralnih antikoagulantov se je v zadnjih letih izjemno razširila predvsem na račun večjega 

števila indikacij za uporabo teh zdravil pri srčnih bolnikih. Najpogosteje uporabljano in najbolje 

proučeno peroralno antikoagulacijsko zdravilo je varfarin. Najpogostejša indikacija za dolgotrajno 

zdravljenje z varfarinom je kronična ali paroksizmalna atrijska fibrilacija po 65. letu starosti oziroma 

prej, če so prisotni dodatni dejavniki tveganja za nastop embolije. Enako je tem večja možnost, da ima 

pacient hkrati sladkorno bolezen. Starostniki pogosto obolevajo za več različnimi obolenji hkrati, kar 

zahteva zdravljenje s kombinacijami različnih zdravil. 

Namen prispevka je opozoriti na problem, ki nastane, kadar gre pri pacientu za kombinacijo obeh 

zdravljenj in način prehranjevanja. Zaželeno je, da ima pacient normalne vrednosti tako krvnega 

sladkorja kot terapevtske vrednosti INR (v večini med 2 in 3). Medicinske sestre moramo imeti dovolj 

znanja o prehrani in vplivu prehrane na pacienta, posebej kadar gre za kombinacije, ki se ob želenih 

290

določenih dietah izključujejo. Pacient, ki ima sladkorno bolezen, naj bi jedel več zelenjave, če je 

dodano še antitrombotično zdravljenje, pa bi moral določeno zelenjavo črtati s seznama. Glede na 

veliko število pacientov s kombinacijo obeh zdravljenj bi bilo smiselno uvesti način razmišljanja – 

veščine pri izbiri hrane ter z določeno raziskavo pokazati, da ne sme biti zanemarljivo, ali je pacient 

obravnavan kompleksno ali posamično: v obeh ambulantah in seveda doma naj bi upoštevali obe 

prehrani. Z navedenim primerom želim dokazati smisel poznavanja in upoštevanja prehranskih navad 

ter njihovo kombinacijo. 

Gospa pravi, da ima moža, ki je star 72 let in ima kontrole INR pet let. Pred petimi leti so mu menjali 

zaklopko in prišlo je do strdka. Paraliziran je bil po levi strani, kar pol leta. Zdaj je po okrevanju v 

Soči njegovo stanje boljše. Hodi s pomočjo bergel. Kri za INR smo na začetku jemali na 3 dni, nato pa 

se je stanje postopoma uredilo; zdaj kri kontroliramo na tri tedne, včasih na dva, odvisno od rezultata. 

Krvni sladkor ima večinoma urejen, trajalo pa je nekaj časa, da smo uskladili prehrano in življenjski 

slog. Ženo je ves čas trajanja bolezni zanimalo, zakaj se mu »ta« rezultat spreminja. Zanimalo jo je, 

kaj je razlog za takšna nihanja, saj je rezultat včasih visok, včasih nizek. Ima pa tudi sladkorno bolezen 

in je na inzulinu že deset let. Ne pije in ne kadi, znižal je telesno težo. »Pa saj ne vem, kaj naj mu 

kuham. Ali mislite, da mu je zelje škodilo? Imel pa je prejšnji teden vročino in je dobil antibiotik …« 

Podobnih primerov je veliko. 

Uravnotežena prehrana 

Prehrana je determinanta zdravja in izhaja iz biopsihosocialnega modela zdravja: »katerakoli 

kombinacija dejavnikov, ki neposredno ali posredno vplivajo na pogostost in razporeditev 

zdravstvenih problemov med prebivalstvom«. Prehrana pa je tudi dejavnik tveganja; vlogo ima osebna 

naklonjenost določenim živilom, kulturna naklonjenost določenim živilom, socialna sprejemljivost 

prehrane, socialni kontekst uživanja hrane, veščine pri načrtovanju jedilnika, veščine pri pripravi 

hrane, veščine pri izbiri hrane, reklame itd. (Premik, 2009). 

Ustrezna prehrana je problematična pri ljudeh v starejšem obdobju. Kadar pa so pridružene še 

prehranske omejitve zaradi bolezni, je problem še večji. Po 65. ali 70. letu začne telesna teža človeka 

počasi upadati zaradi starostnega pomanjkanja teka, manjše telesne dejavnosti in slabše presnove 

starejšega človeka. Prav zaradi tega se poveča tveganje za beljakovinsko-energijsko nedohranjenost in 

tudi za pomanjkanje nekaterih življenjsko pomembnih snovi, ki jih človek lahko dobi samo v mešani 

prehrani z ustrezno energijsko vrednostjo. 

Znižan tek je posledica slabega okušanja in vonjanja hrane, težjega žvečenja in požiranja hrane, 

jemanja številnih zdravil, depresije, demence, osamljenosti, manj pestre hrane, različnih bolezni in 

zaradi omenjenega starostnega pomanjkanja teka, ki se kaže v okvari uravnavanja uživanja hrane. 

Starejši ljudje imajo manjšo funkcijo ledvic, zato v telesu nastaja pomanjkanje ali višek vode. 

Strokovnjaki na področju medicine in živilske tehnologije se že vrsto let ukvarjajo s pojmom zdrava 

prehrana. Odgovora o tem, kaj je zdrava prehrana, ne moremo dobiti v vsaki informaciji ali članku, ki 

govori o tem. Slednje prav posebej velja za sladkorno bolezen tipa 2, ki si jo večinoma nakopljemo z 

nezdravo in preveč predelano hrano. Slabim prehranjevalnim navadam pa botrujejo še dednost, telesna 

nedejavnost in pridružene druge socialno-ekonomske problematike posameznika in seveda družbe. 

Enako velja za področne načine in navade prehranjevanja, ki jih imenujemo tradicionalne, te pa so 

povezane s kulturo in miselnostjo področja, iz katerega izhaja posameznik. 

»Zdrava prehrana mora zagotoviti vse potrebne hranilne snovi; vitamine, prvine (elemente), esencialne 

maščobne kisline, potrebno količino energijskih hranil (ogljikove hidrate, maščobe) in balastne snovi. 

Prilagojena mora biti fiziološkemu ritmu prehrane. Zdrava prehrana mora človeku ohranjati in krepiti 

zdravje, preprečevati, da bi se bolezensko stanje poslabšalo, in mora celo zdraviti« (Pokorn,2004). 

Pri načrtovanju zdravega jedilnika nam lahko pomagajo nekatera priporočila: 

• Hrana naj po energijski vrednosti ustreza normativom; ustrezna energijska vrednost je odvisna od 

starosti, spola, višine, teže, stopnje hranjenosti in dela, ki ga posameznih opravlja. 

• Hrana naj po biološki vrednosti ustreza normativom; v našem jedilniku mora biti ustrezna količina 

energijskih in neenergijskih hranilnih snovi. 

291

• Hrana naj ima ustrezno nasitno vrednost; objektivno merilo za nasitno moč hrane je praznjenje 

želodca, ki naj bo čim bolj enakomerno. Beljakovine se v želodcu zadržujejo dlje in povzročajo 

večje izločanje soka, zato je njihova nasitna moč večja. Tudi živila, bogata z vlakninami, povečajo 

občutek sitosti (prebavljajo se dlje). 

• Hrana naj bo čez dan pravilno razporejena; glede raznolikosti naj bodo zagotovljene vse hranilne 

snovi, ki jih razporedimo v vse obroke; teh naj bo pet, najmanj pa trije. Glede na kalorični delež 

posameznega obroka jih razdelimo takole: zajtrk in dopoldanska malica 40 % energijskih potreb, 

kosilo in popoldanska malica 40 % energijskih potreb, večerja 20 % energijskih potreb, ogljikovi 

hidrati (več kot 50 % na dan), maščobe (do 30 % na dan pri lahkem ali srednje težkem delu) in 

beljakovine (od 8 do 10 % na dan). 

Ustvariti moramo tudi prehranski ritem, kar pomeni, da hrano uživamo približno ob istem času: 

• Hrana mora biti higiensko neoporečna; ne sme vsebovati škodljivih snovi in toksinov, izbiramo 

med zdravim in prvovrstnim živilom, organoleptično neoporečnim. 

• Prehranske navade: zdrave navede dobimo že v otroštvu. 

• Hrana naj daje občutek zadovoljstva in naj ne bo enolična. Uživajmo mešano prehrano, 

pripravljeno na različne načine; upoštevati je treba tudi stroške prehrane. 

Pomen vitaminov v prehrani bolnika s sladkorno boleznijo 

Pri sladkorni bolezni je pogosto porušeno ravnotežje med oksidanti in antioksidanti, zato priporočamo 

uživanje hrane, ki je bogata z naravnimi antioksidanti (tokoferoli, karotenoidi, askorbinska kislina in 

flavonoidi). Diabetiki naj bi uživali zelenjavo in sadje različnih vrst, posebno temno zeleno listnato 

zelenjavo, križnice in rumeno oranžne vrste, ter različne vrste sadja, zlasti citruse ter temno rumene in 

oranžne vrste sadja. Pri uživanju sadja morajo biti bolniki s sladkorno boleznijo zmerni, pozorni 

morajo biti na sadje, ki vsebuje veliko sladkorja. Po priporočilih ADA vitaminsko-mineralnih 

prehrambenih dopolnil še ne uporabljamo rutinsko, razen v primerih dokazanega pomanjkanja 

vitaminov. 

Uživanje mešane prehrane z dovolj izbranega sadja in zelenjave daje organizmu dovolj zaščitnih snovi 

(antioksidativnih hranil in fitokemikalij). Veliko bolje je, da z mešano prehrano dobimo vse potrebne 

snovi kot pa z določenim farmakološkim preparatom samo eno. Sicer je pri različnih ljudeh lahko 

absorpcija posameznih hranilnih snovi (vitaminov in mineralov) različna iz preparatov oziroma hrane. 

Mogoče še danes ne vemo, kakšen je idealen, optimalen dodatek k dnevni prehrani, ki uspešno krepi 

in ohranja zdravje. 

Vitamini so esencialne hranilne snovi, ki jih dobimo s hrano. Vitamin je sestavljena beseda vitaživljenje 

in amin-snov, ki vsebuje dušik. Skupaj z mineralnimi snovmi sodelujejo pri kemijskih 

procesih in se pri tem ne spremenijo (biokatalizatorji). Za pravilno delovanje telesa potrebujemo 15 

vitaminov, glede na topnost delimo vitamine v dve skupini: topni v vodi so vitamini skupine B (B1, 

B2, niacin, folna kislina, B6, pantotenska kislina, B12), C in H (biotin); topni v maščobah so A, D, E 

in K. 

Posebnega pomena so antioksidanti, saj pomagajo preprečevati škodljive učinke snovi, ki nastanejo pri 

prebavi in presnovi. Najpomembnejši so vitamin E, karoteni, C, od mineralov pa selen. 

Kako s prehrano in prehranskimi dodatki ob sladkorni bolezni in antikoagulantni terapiji 

Pri pacientih s sladkorno boleznijo in z antikoagulantno terapijo je prehrana večkrat problematična. 

Pacienti praktično ne vedo, kaj naj jedo. Pri sladkorni bolezni naj bi bila primerna prehrana, kot sem jo 

opisala zgoraj, pri prehrani z antikoagulantno terapijo pa predvsem »rastlinska« prehrana ne pride v 

poštev. Interakcije s hrano, bogato z vitaminom K: varfarin je antikoagulant, ki prepreči nastanek 

aktivne oblike vitamina K, ki vpliva na nastanek od njega odvisnih koagulacijskih faktorjev. Vitamin 

K je v maščobah topen vitamin, ki se v naravi nahaja v dveh oblikah: 

• vitamin K1 – fitomenadion, ki se nahaja v rastlinah, 

• vitamin K2 – več spojin s stransko verigo različnih dolžin, ki ga sintetizirajo bakterije v prebavilih. 

Filokinon (vitamin K1) je glavna oblika vitamina K v hrani. Največ ga je v vrtni solati, špinači, 

cvetači, brokoliju, ohrovtu, zelju, soji in jetrih, nekaj več pa tudi v sojinem in olivnem olju ter v 

292

olju oljne ogrščice. Hidrogenacija rastlinskih olj lahko zmanjša absorpcijo vitamina K iz črevesja. 

Bakterije, ki se nahajajo v debelem črevesju, proizvajajo menakinon (vitamin K2). Do nedavnega 

je veljalo, da lahko te bakterije proizvedejo do 50 % človeku potrebne količine vitamina K, vendar 

zadnje raziskave kažejo, da je ta odstotek precej nižji. Kolikšen točno je, pa za zdaj še ni znano. 

Pacientom, ki imajo obe pridružene bolezni in še vrsto drugih dejavnikov, ki vplivajo tako na 

resorpcijo kot interakcijo z dodatki, prehranski dodatki niso prepovedani, treba pa jih je 

enakomerno uskladiti s prehrano, v enakomernih količinah in odmerkih. S tem zagotavljamo 

vseskozi enako količino vitamina K ter ostalih vitaminov in mineralov. S prehrano se zdravniki 

manj ukvarjajo, zanimajo jih le rezultati, tako INR kot KS. 

Kaj bomo torej vprašali pacienta, ki ima antikoagulantno terapijo in sladkorno bolezen? 

Kot patronažne medicinske sestre spremljamo naše paciente že vrsto let. Vemo, da se je 

antikoagulantna terapija razvila v zadnjih letih, število pacientov s to terapijo je čedalje večje. Vodenje 

antikoagulantne terapije je vse bolj zahtevno, potrebno je natančno vodenje pacientov zaradi 

posledično hudih komplikacij (krvavitve ali strdki) ob nihanjih INR. Našim pacientom jemljemo kri na 

domu, rezultate sporočamo domov. Ali znamo ob spremenjenih vrednostih in neurejeni terapiji 

pravilno vprašati pacienta o vzrokih odstopanj INR ali ne? 

Kaj vprašamo pacienta, ko ima nižjo vrednost? V tem primeru ga moramo vprašati, ali je zdravila 

sploh jemal po shemi, jih ni jemal, ali je imel prehranske prekrške oziroma pretiravanja, je dobil nova 

zdravila, je bil bolan, je imel bolečine, je dobil kaj proti bolečinam, je kupil vitamine, je kupil 

prehranske dodatke, mu je soseda svetovala, kaj naj kupi za boljše počutje v lekarni, je gledal reklame 

in mu je bilo tam kaj všeč, je zbolel za kako novo boleznijo, je pil dovolj tekočine, kaj je pil itd. 

Kaj ga vprašamo, ko ima previsoko vrednost? –Je jemal zdravila po shemi, jih je jemal preveč, je 

razumel shemo, je imel drisko, je zbolel za novo boleznijo, je imel povečano temperaturo, je dobil 

antibiotike (nekateri), je pil preveč alkohola, je dobil na novo zdravila za srce in ožilje, je jemal 

zdravila, ki jih ne bi smel kar sam, je začel s shujševalno dieto, se je česa preobjedel, je pil premalo 

tekočine, preveč tekočine, razne domače čaje itd. 

Ko imajo sladkorno bolezen in antikoagulantno terapijo, nas morajo torej pacienti seznaniti z vsako 

nameravano spremembo prehrane ali dogajanj. 

Že zgoraj pa smernice zdrave prehrane govorijo o enakomerni in uravnoteženi prehrani skozi vse leto, 

kar velja tako za zdrave, sladkorne bolnike, kot paciente z antikoagulantno terapijo. 

Primer 

Primer prehrane dveh starejših pacientov: gospod ima sladkorno bolezen že deset let, je na per os 

terapiji, ima tudi zamenjano srčno zaklopko, jemlje marveran; gospa ima 24 let sladkorno bolezen, od 

tega je 10 let na inzulinu. 

Njuna prehrana, kot sta zapisala, je sledeča: 

Za zimski čas 

Zajtrk: Kneipova kava z mlekom, kruh, margarina in med, občasno tudi koruzni žganci z ocvirki, bela 

kava ali pečena jajčka, bela kava, to se ponavlja. 

Kosilo: ob nedeljah goveja juha, zakuhana, meso iz juhe, solata. 

Ponedeljek: kisla repa, matevž (krompir, fižol). 

Torek: makaronovo meso, zelena solata. 

Sreda: zelenjavna juha, palačinke s skuto. 

Četrtek: rižota s piščančjim mesom, rdeča pesa. 

Petek: kislo zelje, fižol z ocvirki. 

Sobota: kisla juha, zakuhana, z veliko zelenjave. 

Pred vsakim kosilom obvezno jabolko. 

Poletni čas 

Kosilo: 

Nedelja: porova juha, pečena rebra, krompir solata. 

293

Ponedeljek: ješprenj z veliko zelenjave (ohrovt, por, korenje). 

Torek: svaljki, solata. 

Sreda: čufti v paradižnikovi omaki, pire krompir. 

Četrtek: ohrovt v omaki, pire krompir. 

Petek: zelenjavna juha, jabolčni zavitek, skuta. 

Sobota: goveji zrezki v omaki, špageti, mešana solata. 

Pred vsakim kosilom obvezno jabolko, 

Večerje: hrenovke, kruh, suha salama, sir, posebna salama, sir, ribe s čebulo, paradižnikova solata. 

Pijače: pri ribah pivo, sicer obvezno jabolčnik, mož popije do 3 dl, žena pa 1-2 dl na dan. 

Enkrat tedensko kosita v restavraciji: dunajski zrezek, pomfri, solata, 1dl cvička. 

Malice popoldan: po potrebi jogurt, pol žemlje ali kakšno sadje, pozimi tudi suho sadje. Malo grešita 

pri televiziji s kakšno sladkarijo, čokolado, piškoti. Jesta tudi veliko pomaranč, banan in ostalega 

sadja, marelice, breskve, grozdje. 

»Moj povprečen sladkor se giblje okoli 5.5-8.5 / v povprečju imam 6-7. Možu je določen INR 2-3, že 

več let ga ima v tej mejni vrednosti. Sladkor pa enako kot jaz.« (z dovoljenjem S. S.) 

Zaključek 

Morda bi bilo treba narediti raziskavo, katera kombinacija zdravljenj bi bila pri obeh boleznih za 

pacienta najugodnejša, da bi ohranil normalne in zaželene vrednosti. Opažam premalo znanja o 

prehrani, njenih vsebnostih in vrednosti ter znanja o kombinacijah in iskanju najugodnejše možnosti za 

posamezne bolezni. Tudi premalo individualne obravnave pacientov. Prehrana bi morala biti 

prednostna, šele nato sledi terapija. Medicinske sestre bi morale biti že od začetka dovolj izobražene o 

prehrani, menim pa, da niso. 

Viri in literature 

Bohnec M in sod. (2006). Sladkorna bolezen, priročnik. Ljubljana. samozal. 

Koselj M. (1999). Sladkorna bolezen tipa 2. Ljubljana: samozal. 

Premik M. (2009). Izvleček predavanj. Visoka šola za zdravstvo Novo Mesto. 

Pokorn D. (2004). Dietna prehrana. Ljubljana. 

294

242E 

Enakopraven položaj bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 na primarni in 

sekundarni ravni zdravstvenega varstva v Zdravstvenem domu Ljubljana 

Equal treatment of a patient with type 2 diabetes on primary and secondary level of medical 

care in Community Health Centre Ljubljana 

Majda Mori Lukančič, prof. zdr. vzg. 

Tatjana Lekšan, dipl. m. s. 

Irma Ulčar, dipl. m. s. 

Zdravstveni dom Ljubljana 

majda.mori-lukancic@zd-lj.si 

Izvleček 

Zdravstvena vzgoja (edukacija) bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 je delo z osebami v vseh obdobjih 

življenja, v vseh stanjih zdravja oziroma bolezni in je pomemben dejavnik pri oblikovanju 

posameznikovega odnosa do zdravja, načina življenja in odnosa do okolja. V proces so vključeni 

bolniki, njihovi svojci in zdravstveni delavci. Edukatorice Zdravstvenega doma Ljubljana (ZDL) 

zagotavljajo dostopnost in enakost obravnave v specialistični dejavnosti na območju Ljubljane več kot 

10.845 osebam s sladkorno boleznijo tipa 2, na šestih lokacijah, s strukturirano edukacijo, ki zajema 8 

učnih tem; vsak sladkorni bolnik ima pravico do nje v individualni in/ali skupinski obliki. 

Edukatoricam je priznanih 60 % direktnega dela s sladkornim bolnikom in 40 % indirektnega dela, ki 

zajema pripravo na delo, beleženje v zdravstvenovzgojno dokumentacijo in beleženje storitev za 

zavarovalnico. Uporabljajo prostore za individualno edukacijo in predavalnice za 10 do 15 oseb, ki si 

jih delijo z ostalimi zdravstvenovzgojnimi timi. Prostori za edukacijo so avdiovizualno opremljeni z 

didaktičnimi pripomočki, v njih ni telefona. Specialna znanja je pridobilo 7 edukatoric. 

Vodenje diabetika prehaja tudi na primarno raven, edukatorice v ZDL ponujajo zdravnikom 

splošne/družinske medicine, ki samostojno vodijo osebe s sladkorno boleznijo tipa 2, sodelovanje vse 

od začetne faze obravnave. Vsem novoodkritim bolnikom je zagotovljena dostopnost do edukacije za 

novoodkritega bolnika s sladkorno boleznijo v skladu z enotno klinično potjo, sprejeto v ZDL, enako 

kot pri bolnikih, vodenih v specialistični ambulanti. Pomagati želijo pri opredelitvi komunikacijske 

poti med organizacijskimi strukturami in posameznimi funkcionalnimi zdravstvenimi timi na primarni 

in sekundarni ravni. Z zagotovitvijo ekonomskih virov za celostno, kakovostno oskrbo bolnika s 

sladkorno boleznijo na primarni ravni zdravstvenega varstva bi edukatorice že zdaj lahko 

novoodkritim bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2 zagotavljale kakovostno oskrbo in omogočale 

vzpostavitev komunikacijske poti med dvema ravnema zdravstvenega varstva. Strokovno delo je 

poenoteno, naloga managementa ZDL pa je pravilna razporeditev edukatoric na redno delovno mesto 

z ustreznim opisom del in nalog. 

Ključne besede: edukacija, organizacija, enakopravna obravnava, diabetik tipa2 

Abstract 

Education of patients with type 2 diabetes means working with people in all periods of life and in all 

states of health or illness. It is an important factor in developing an individuals’ attitude towards his 

health, way of life and his relation to his environment. The process of education involves patients, 

their families and the medical staff. Educators of the Community Health Centre Ljubljana provide 

accessibility and equality of medical treatment in this specialty in Ljubljana area to more than 10.845 

patients with type 2 diabetes, on six different locations, with structured education that involves 8 

health care topics. Every patient with type 2 diabetes has a right to medical education either in 

individual and/or group form, knowledge is passed on to a patient by 7 appropriately educated medical 

workers. The educator’s work consists of 60% direct work with a patient and 40% indirect work, 

which involves preparation for work, writing in medical educational documentation and filling forms 

295

of services for the insurance company. Educators have space for individual education and classrooms 

for 10-15 people, which are shared with other medical educational teams. The education rooms 

contain audio and visual equipment with didactical aids, and there are no phones in the rooms. 

Management of a patient with diabetes is being transferred to primary care; the educators from 

Community Health Centre Ljubljana are cooperating from the early stages of management with 

general practice, which are managing patients with type 2 diabetes by themselves. All newly 

diagnosed patients with diabetes are provided with access to “education for a newly diagnosed patient 

with diabetes” in accordance with the uniform clinical path admitted in Community Health Centre 

Ljubljana. Treatment is same as treatment received by patients that are already managed in diabetes 

department. Main goal is to help establish communication between organizational structures and 

individual medical teams on primary and secondary care. If there were enough economic resources for 

an integrated quality care of a patient with type 2 diabetes on the primary care of health care, the 

educators would already be able to provide the newly diagnosed type 2 diabetics with quality care and 

would also be able to establish a communication between the two levels of medical care. Professional 

work is unified and it is now up to the management of Community Health Centre Ljubljana to 

properly allocate the educators on full time work positions with appropriate job descriptions. 

Key words: education, organizational structure, equal treatment, type2 diabetes 

Uvod 

Mesto Ljubljana je konec novembra 1967 ustanovilo Zdravstveni dom Ljubljana in na podlagi sklepa 

št. 10-090/67, z dne 21. 11. 1967 (Glasnik, št. 38/67), dobilo ustanoviteljske pravice do javnega 

zavoda Zdravstveni dom Ljubljana in pooblastilo za izvajanje primarne zdravstvene dejavnosti. Prvi 

dan leta 1968 se je prej 25 samostojnih zdravstvenih zavodov osnovnega zdravstvenega varstva na 

območju ljubljanskih občin in občine Grosuplje z Ivančno Gorico združilo v en sam zdravstveni dom. 

V letu 1974 so bile dejavnosti organizirane po temeljnih organizacijah združenega dela (TOZD). V 

takratni državi je nastal Enotni seznam zdravstvenih storitev in samoupravni sporazum o njegovi 

uporabi v svobodni menjavi dela (Zelena knjiga) – predlagane storitve predstavljajo timsko delo in 

obračun je v uporabi še danes (1982a). Nastajali so dispanzerji, kjer so zaposleni izvajali dispanzersko 

metodo dela. V splošni medicini ta oblika dela v pravem pomenu ni nikoli zaživela. Po letu 1991 so v 

slovenskem okolju postopno ukinjali organizacijsko obliko dispanzerja, nastale so specialistične 

ambulante pod okriljem zdravstvenega doma in specialistične ambulante pod okriljem bolnic, ki pa v 

večini primerov niso opustile dispanzerske metode dela. V specialistični ambulanti je ves čas ostala v 

kadrovskem normativu višja medicinska sestra (danes diplomirana medicinska sestra). 

Prva ambulanta za sladkorne bolnike v Zdravstvenem domu Ljubljana (ZDL) je bila ustanovljena leta 

1990 v enoti Center, nato leta 1993 v enoti Šiška – v poslovnem poročilu za leto 1990 in 1993 

dejavnost ni omenjena –, v enoti Bežigrad pa leta 1996, ko je imel ZDL priznanega 1,30 programa. Po 

pregledu zapisov predvidevajo, da so dejavnost diabetologije dolgo časa opravljali kar v okviru 

splošnih ambulant, saj v pogodbi z Zdravstveno zavarovalnico Slovenije ni bila opredeljena kot ločena 

dejavnost. Prvič je kot dejavnost zabeležena leta 1996. Sledile so širitve programa v letih 2002 in 

2005; danes je 1,10 dejavnosti diabetologije v enoti Bežigrad, po 0,40 v enotah Center, Šiška in Vič, v 

enotah Moste-Polje 0,25 in Šentvid pa 0,15 dejavnosti – skupaj 2,7 dejavnosti diabetologije (finančni 

načrt ZDL, 2010). Sedem edukatoric s strukturirano edukacijo na šestih lokacijah zagotavlja 

dostopnost in enakost obravnave v specialistični dejavnosti več kot 10.845 osebam s sladkorno 

boleznijo tipa 2. Cilj pa je vsem novoodkritim bolnikom, vodenim pri 94,37 zdravnikih družinske 

medicine, zagotoviti dostopnost do edukacije za novoodkritega bolnika s sladkorno boleznijo v skladu 

z enotno klinično potjo, sprejeto v ZDL, enako kot pri bolnikih, vodenih v specialistični ambulanti. 

Edukacija in edukator 

Edukacija je delo z ljudmi v vseh obdobjih življenja ter v vseh stanjih zdravja oziroma bolezni in je 

pomemben dejavnik pri oblikovanju človekovega odnosa do zdravja, načina življenja in odnosa do 

okolja. V edukacijo morajo biti vključeni bolniki, njihovi svojci in zdravstveno osebje, ki za bolnika 

skrbi. Z edukacijo bolnik sprejme kronično bolezen kot realnost življenja, spozna dejstva o njej in si 

pridobi potrebne veščine, da jo uspešno obvladuje. Bolnika je treba vse življenje motivirati za nujno 

296

potrebne spremembe življenjskega sloga; pri tem ga ne smemo grajati, mu vsiljevati svojih resnic in 

ničesar prepovedovati. Edukatorji ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 so danes lahko zagrenjeni, saj 

porabijo veliko časa in truda za izobraževanje svojih klientov – poudarjajo pomembnost 

opolnomočenja, čeprav mnogi sploh ne sledijo priporočilom. Ponudnik edukacije naj postane trener, 

klient naj bo odgovoren za svoje odločitve, in trener naj pomaga klientu pridobiti motivacijo za 

začetek in ohranitev spremembe; ponudi mu veliko perspektiv in prepozna veliko dejavnikov, ki 

pripomorejo k ciljem. Ker trenerski model kaže na kompleksne psihološke dejavnike in življenjske 

stile, se zdi še posebej primeren za obravnavo pacientov z diabetesom tipa 2. (Wolever, 2010) 

Edukatorice v specialistični dejavnosti ZDL 

Diplomirane medicinske sestre ZDL s strukturirano edukacijo, ki zajema 8 učnih tem, zagotavljajo 

dostopnost in enakost zdravstvene obravnave na šestih lokacijah v specialistični dejavnosti na 

območju Ljubljane več kot 10.845 osebam s sladkorno boleznijo tipa 2. Vsak sladkorni bolnik, 

napoten z napotnico in voden pri diabetologu, ima pravico do edukacije v individualni in/ali skupinski 

obliki, znanje mu posreduje ustrezno izobražen zdravstveni delavec, edukator – diplomirana 

medicinska sestra s specialnimi znanji. Edukatorju je priznanih 60 % direktnega dela s sladkornim 

bolnikom in 40 % indirektnega dela, ki zajema pripravo na delo, beleženje v zdravstvenovzgojno 

dokumentacijo in beleženje storitev za zavarovalnico. Strokovni podatki, pridobljeni z edukacijo, so 

evidentirani klasično in elektronsko. Vrednotenje edukacije je določeno po pogodbi z Zdravstveno 

zavarovalnico Slovenije v točkah, šifra 91412 (Zelena knjiga, 1982b), ki dovoljuje le 20 minut dela z 

enim sladkornim bolnikom v dnevu. Za vodenje sladkornega bolnika v specialistični dejavnosti ima 

ZDL priznane 2,7 dejavnosti – diabetologija, ki predpisuje tim: diabetolog, diplomirana medicinska 

sestra, tehnik zdravstvene nege, laboratorijski tehnik in administrator. Tim je letno vrednoten na 

54.416 točk, za samo edukacijo je verjetno namenjenih nekaj manj kot 16.457 točk, ker je diplomirana 

medicinska sestra udeležena tudi v šifrah diabetologa. Pri delitvi dela v ZDL upoštevajo tako 

ekonomsko vrednotenje kot kompetence edukatorja. Dejavnost diabetologije v ZDL izvajajo v 

določenih prostorih, na dogovorjene dni in ordinacijski čas. Poleg osnovnih prostorov (sprejemnega 

prostora, laboratorija, ordinacije, prostora za posege) imajo edukatorji prostore za individualno 

edukacijo ter predavalnice za 10 do 15 oseb, ki pa jih delijo z ostalimi zdravstvenovzgojnimi timi. 

Prostori za edukacijo so avdiovizualno opremljeni z didaktičnimi pripomočki, v njih ni telefona. 

Edukatorica in zdravnik družinske medicine ZDL 

Medicinska sestra, ki je vrsto let delala v osnovnem zdravstvu, je zapisala, da je v dispanzerski 

dejavnosti zdravstveni tim interdisciplinaren, za dejavnost dispanzerskega varstva pa je odgovoren 

zdravnik specialist, ki je tudi koordinator zdravstvenega tima dispanzerske dejavnosti. Sestavni del 

zdravstvenega tima je negovalni tim, ki ga sestavljajo medicinske sestre in zdravstveni tehniki, vselej 

pa ga vodi višja medicinska sestra. Glede na stopnjo izobrazbe prihaja do delitve dela v negovalnem 

timu (Filej,1991). V letu 1998 je bilo v Uradnem listu Republike Slovenije zapisano, da za 

zagotavljanje pravic in ohranjanje kakovostnega zdravstvenega varstva odraslih na primarni ravni 

skrbi mreža javne zdravstvene službe na podlagi zakona o zdravstveni dejavnosti, nacionalnega 

programa zdravstvenega varstva Republike Slovenije »Zdravje za vse do leta 2000« in navodila za 

izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Zdravstveni tim izvaja zdravstveno 

varstvo odrasle populacije po dispanzerski metodi dela. Predvideni so sistematični preventivni 

pregledi, namenski pregledi in programirano zdravstvenovzgojno delo. Pomembno mesto v teh 

pregledih ima zdravstvena vzgoja, ki jo izvajata specialist splošne medicine in medicinska sestra, oba 

usposobljena za zdravstvenovzgojno delo (Uradni list RS, št. 19/98). V tem času so bili navedeni 

normativi, ki naj bi bili osnova za načrtovanje zdravstvenega varstva odraslih: za 1700 varovancev nad 

19 let je načrtovana ena srednja medicinska sestra in 0,33 višje medicinske sestre (vms) oziroma je cilj 

za 1650 varovancev ena srednja medicinska sestra in 0,5 vms (Uradni list RS, št. 19/98). Vse citirano 

bi do danes moralo držati, noben dokument ni bil preklican ali razveljavljen, dejstvo pa je, da je 

diplomirana medicinska sestra iz tima zdravnika družinske medicine na prehodu v novo desetletje 

izginila. Empirični dokaz profesorice zdravstvene vzgoje Majde Zorc je pokazal kategorizacijo 

bolnikov v ambulanti zdravnika družinske medicine iz vidika zdravstvene nege. Kategorije so bile 

preizkušene v šestih dispanzerjih in službah z namenom ugotoviti, ali so štiri kategorije pacientov 

297

uporabne tudi v sistemu zdravstvene nege v osnovni zdravstveni dejavnosti (De Miranda, Zorc, Filej, 

Hout, 2001). 

V Zdravstvenem domu Ljubljana, enota Bežigrad, so v tistem času s pomočjo Državne založbe 

Slovenije razvili zdravstvenovzgojni karton, obrazec 8,76, ki naj bi bil namenjen ZV odrasle 

populacije varovancev. Namen izdelave in testiranja zdravstvenovzgojnega kartona je bil prikazati 

opravljeno delo pri odraslem varovancu in s tem utemeljiti potrebo po upravičenosti zaposlitve 

zdravstvenega vzgojitelja v organizacijski enoti (Mori-Lukančič, 2000). 

Skupina za edukacijo ZDL 

Nekatere edukatorice ZDL od takrat zdravstveno vzgajajo ljudi s sladkorno boleznijo, ki jih v 

začetnem času vodijo zdravniki družinske medicine, po napotitvi v specialistično dejavnost 

diabetologije pa jih ista edukatorica po zdravstvenovzgojnem programu ZDL izobražuje naprej v 

skladu z razvojem bolezni. Delovno razmerje edukatorice v ZDL je določeno glede na odstotke dela v 

specialistični ambulanti za diabetes ZDL, na odstotke delovne obveznosti edukacije ljudi s sladkorno 

boleznijo, ki jih vodi zdravnik družinske medicine sam v svoji ambulanti, in glede na odstotke delovne 

obveznosti, ko edukatorica izvaja dela, določena za Zdravstveno vzgojni center ZDL. Žal pa 

edukatorice opravljenega zdravstvenovzgojnega dela – dobre prakse – v preteklosti niso mogle nikjer 

prikazati in ovrednotiti – ob rednem delu v specialistični ambulanti so opravljale delo še za tim 

zdravnika družinske medicine. V letu 2010 je management ZDL z ustanovitvijo skupine za edukacijo 

pri Komisiji za zdravstveno vzgojo ZDL pripravil pogoje za evidentiranje opravljenega dela – 

edukacija sladkornih bolnikov, ki jih vodi zdravnik družinske medicine sam, da bi pridobili podatke o 

opravljenem delu. Edukatorice so zdravnikom družinske medicine ZDL v letu 2010 predstavile 

Klinično pot novoodkritega sladkornega bolnika, možnost sodelovanja, timskega pristopa in boljšo 

organizacijo dela. Vodenje diabetika prehaja tudi na primarno raven in edukatorice v ZDL ponujajo 

zdravnikom splošne/družinske medicine, ki samostojno vodijo osebe s sladkorno boleznijo tipa 2, 

znanje in sodelovanje vse od začetne faze obravnave. Vsem novoodkritim bolnikom zagotavljajo 

dostopnost do edukacije za novoodkritega bolnika s sladkorno boleznijo v skladu z enotno klinično 

potjo, sprejeto v ZDL, ki je enaka kot pri bolnikih, vodenih v specialistični ambulanti. Tako želijo 

pomagati opredeliti komunikacijske poti med organizacijskimi strukturami in posameznimi 

funkcionalnimi zdravstvenimi timi na primarni in sekundarni ravni. Z zagotovitvijo ekonomskih virov 

za celostno, kakovostno oskrbo bolnika s sladkorno boleznijo na primarni ravni zdravstvenega varstva 

bi edukatorice ZDL že zdaj lahko novoodkritim bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2 zagotovile 

kakovostno oskrbo in omogočile vzpostavitev komunikacijske poti med dvema ravnema 

zdravstvenega varstva. 

Sklep 

Dobro sodelovanje med zdravniki družinske medicine, specialisti in medicinskimi sestrami vodi v 

kakovostno opravljeno delo. V DiabetesSpecialist, reviji (2007), ki predstavlja oskrbo diabetika na 

Nizozemskem, je zapisano, da od leta 2006 zavarovalnice ponujajo dodatno plačilo zdravnikom 

družinske medicine, če omogočijo strukturirano vodenje sladkorne bolezni, glede na trenutne 

smernice, z določitvijo opravil medicinskim sestram, preglednostjo in hipotezami, ki omogočajo 

kakovostno oskrbo. Ta pristop je do neke mere enak pogodbi General Medical Services v Angliji 

(Rutten, 2007) in kaže, da če medicinske sestre, specializirane za diabetes, sledijo dobro razvitemu 

protokolu in delujejo v sodelovanju z zdravnikom, lahko odvzamejo precejšen del oskrbe diabetika 

tipa 2, vključno s predpisovanjem zdravil, tako v primarni kot sekundarni zdravstveni instituciji 

(Houweling, Kleefstra, 2007). 

V ZDL je specialna znanja pridobilo 7 diplomiranih medicinskih sester, ki znajo pravilno voditi 

kroničnega bolnika skozi vse faze sprejemanja kronične bolezni, vodenja kronične bolezni v povezavi 

z edukacijo in odkrivanja zapletov sladkorne bolezni. Zaposlene so za polni delovni čas in vsaka 

zmore voditi do 1500 sladkornih bolnikov tipa 2. Strokovno delo v ZDL je poenoteno, naloga 

managementa ZDL pa je pravilna razporeditev edukatoric na redno delovno mesto z ustreznim opisom 

del in nalog, kar je pogoj za kontinuirano izvajanje zdravstvenovzgojnega programa za vodenje 

sladkornih bolnikov v ZDL ter pogajanje z zdravstveno zavarovalnico o plačilu opravljenega dela. 

298

Literatura 

De Miranda OR, Zorc M, Filej B, Hout C. Razvrščanje pacientov in družin v kategorije v osnovni 

zdravstveni dejavnosti. Obzor Zdr N 2001; 35: 237–40. 

Filej B. Zdravstvena nega v dispanzerski dejavnosti. Zdrav Obzor 1991; 25.207–16. 

Finančni načrt Zdravstvenega doma Ljubljana za leto 2010. http://www.zdlj.si/zdlj/index.php?option=com_content&view=article&id=349&Itemid=364 

(dostop 24. 2. 2010). 

Enotni seznam zdravstvenih storitev in samoupravni sporazum o njegovi uporabi v svobodni menjavi 

dela. Ljubljana: Zavod RS Slovenije za zdravstveno varstvo; 1982: 4–8, 210. 

Glasnik. Ljubljana: Uradni vestnik občin Grosuplje, Ljubljana-Bežigrad, Center, Moste-Polje, Šiška, 

Vič-Rudnik in Skupščine mesta Ljubljana; 1967: 38, sklep št. 10-090/67. 

Houwelling BT, Kleefstra N. Evidence-Based task delegation: The backbone of Dutch diabetes care. 

DiabeteSpecialist 2007; 6: 13. 

Mori-Lukančič M. Dokumentiranje in dokumentacija zdravstvene vzgoje. Zdrav Var 2000; 39: 87–90. 

Rutten GEHM. Type 2 diabetes: The pivotal role of primary care. DiabeteSpecialist 2007; 6: 10–2. 

Navodilo za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni. Uradni list Republike 

Slovenije, št. 19/98 stran: 1273–6. 

Wolever RQ. et al. Integrative Health Coaching for Patients With Type 2 Diabetes. The Diabetes 

Educ. 2010; 36 (4): 630–39. 

299

242F 

Patronažna medicinska sestra v skrbi za starostnika s sladkorno boleznijo 

Health care nurse in managing care for elderly patients with diabetes 

Mateja Bandur, dipl. m. s., spec. 

doc. dr. Bojana Filej, univ. dipl. org. 

viš. predav. mag. Milica Lahe, univ. dipl. org. 

Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede 

Izvleček 

Izhodišča: Sorazmerno z naraščanjem števila starejših ljudi v svetu narašča število sladkornih 

pacientov. Starostniki s sladkorno boleznijo imajo specifične potrebe na področju zdravstvenega 

varstva in socialne varnosti ter pri ohranjanju oziroma vzdrževanju ustrezne kakovosti življenja v 

domačem okolju. 

Namen: Namen raziskave je prikazati vlogo patronažne medicinske sestre pri organizaciji in 

koordinaciji celostne skrbi za starostnike s sladkorno boleznijo in predstaviti probleme, ki se pri tem 

pojavljajo. 

Metode: Opravljena je bila kvantitativna raziskava, uporabljena deskriptivna metoda. Podatki so bili 

zbrani z anketnim vprašalnikom, retrospektivno za leto 2009. Raziskovalni vzorec je zajemal 56 

anketirank – patronažnih medicinskih sester. 

Rezultati: Raziskava je potrdila, da se patronažne medicinske sestre pogosto vključujejo v celostno 

oskrbo sladkornega pacienta – starostnika na domu. Obiskujejo jih v okviru preventivne in kurativne 

dejavnosti in skušajo doseči njihovo čim večjo samostojnost. Pri reševanju problemov najpogosteje 

sodelujejo z osebnim zdravnikom, diabetološko ambulanto, svojci, Centrom za pomoč na domu in 

Centrom za socialno delo. Kontinuiranost zdravstvene nege je zadovoljiva, prav tako je zadovoljivo 

sodelovanje med zdravstvenimi in socialnimi institucijami. Patronažne medicinske sestre opravljajo 

vlogo koordinatork različnih oblik pomoči na domu. 

Razprava in zaključek: V sedanjem sistemu razne oblike pomoči na domu delujejo vsaka zase 

samostojno in med seboj neusklajeno. V prihodnosti pričakujemo organizirano integrirano dolgotrajno 

oskrbo, ki naj bi omogočila boljšo povezanost in koordiniranost med službami, s tem pa večjo 

kakovost, učinkovitost ter racionalnost potrebnih storitev. 

Ključne besede: sladkorni pacient – starostnik, patronažna zdravstvena nega, celostna skrb, 

koordinacija 

Abstract 

Starting point: The increase in the number of the elderly people is accompanied by the increase in the 

number of diabetes patients. Elderly patients with diabetes have specific needs within the health care 

and social care systems and in maintaining and keeping the quality way of life in home environment. 

Objective: The purpose of this study is to examine the impact of a nurse-coordinated organisation of 

whole care of elderly patients with diabetes and to show the problems which occur in the process. 

Methodology: Quantitative research has been done using the descriptive method. The data has been 

gathered with a questionnaire retrospectively for the year 2009. The sample consists of 56 respondents 

– home health care nurses. 

Results: This study has confirmed that home health care nurses often participate in the whole care of a 

diabetes patient – an elderly person in home environment. They visit them at their homes in the form 

of preventive and curative care and try to help them to establish grater independence. While dealing 

with problems they work the most with a general practitioner, diabetic infirmary, patients’ relatives, 

Health Care Centres and Social Care Centres. There is a satisfactory degree of care continuity, as well 

as of cooperation between the Health Care and Social Care institutions. Home health care nurses act as 

coordinators of different forms of home care. 

300

Discussion and Conclusion: In the present home health care system there are a lot of individual and 

uncoordinated systems of care. In the future we hope for a organised and integrated long-term care, 

which will give us better interrelations and coordination among the care giving services and with it 

grater quality, efficiency and cost-efficiency of needed activities. 

Key words: elderly patients with diabetes, home health care, whole care, coordination 

Uvod 

Naraščanje števila starejših ljudi je značilen pojav za vsa razvita okolja današnjega sveta. Velika 

večina starejših oseb ima eno ali več kroničnih bolezni, poleg tega se pri starostnikih srečujemo s 

poslabšanjem funkcionalnega stanja. Pomembno je, da zdravstveno varstvo starostnikov ni usmerjeno 

zgolj v poskus podaljševanja življenja, temveč moramo starejšim v prvi vrsti zagotoviti kakovostno 

staranje (Poredoš, 2004). 

To narekuje dinamično potrebo po integriranih zdravstvenih in socialnih storitvah. (Klemenc, 2003). 

Zdravstvena reforma predvideva uvajanje »case menedžerjev« – koordinatorjev zdravstvene 

obravnave. To nalogo v svetu izvajajo izkušene medicinske sestre, ki vodijo pacienta skozi sistem 

zdravstvene obravnave in so povezava med sistemom zdravstvene in socialne obravnave. V našem 

okolju zdaj opravlja to povezavo patronažna medicinska sestra. (Ministrstvo za zdravje, 2006). 

Zaradi sladkorne bolezni je v svetu prizadetih okrog 150 do 170 milijonov ljudi. Približno 10 do 20 % 

starejših ljudi ima sladkorno bolezen tipa 2 (Medved, 2001). 

Pri obiskih sladkornih pacientov posveča patronažna medicinska sestra veliko pozornost zdravstveni 

vzgoji, poučevanju, motivaciji. Cilj, ki ga vsi želimo doseči, je samostojnost pacienta pri obvladovanju 

bolezni. Vendar pa zaradi številnih bolezenskih, starostnih in socialnih dejavnikov dostikrat to ni 

mogoče. Pacienti ostajajo odvisni od tuje pomoči. Zato mora patronažna medicinska sestra pri svojem 

delu sodelovati s številnimi drugimi institucijami in posamezniki. Povezuje se z institucijami 

zdravstvenega in socialnega varstva ter nevladnimi organizacijami. 


Namen raziskave je prikazati vlogo patronažne medicinske sestre pri organizaciji in koordinaciji 

celostne skrbi za starostnike s sladkorno boleznijo in predstaviti probleme, ki se pri tem pojavljajo. 


R.V.1: Ali se patronažna medicinska sestra v okviru preventivne dejavnosti pogosto vključuje v 

celostno oskrbo sladkornega pacienta – starostnika na domu? 

R.V.2: S kom patronažna medicinska sestra najpogosteje sodeluje pri reševanju zdravstvenih, 

negovalnih in socialnih problemov sladkornih pacientov – starostnikov? 

R.V.3: Ali je kontinuiranost zdravstvene nege zadovoljiva? 

R.V.4: Ali patronažna medicinska sestra opravlja tudi vlogo koordinatorja različnih oblik pomoči na 

domu? 

Metode 

Opravljena je bila kvantitativna raziskava in uporabljena deskriptivna metoda. Podatki so se zbirali z 

anketnim vprašalnikom retrospektivno za leto 2009. Raziskovalni vzorec je zajemal 56 anketirank – 

patronažnih medicinskih sester, ki so s pomočjo negovalne dokumentacije posredovale podatke o 997 

obiskanih sladkornih pacientih – starostnikih. Vključene so bile vse patronažne medicinske sestre 

Patronažnega varstva Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, ki imajo svoje terensko 

področje. 

301

Rezultati 

Zdravstvena vzgoja in poučevanje o obvladovanju sladkorne bolezni sta bila kot osnovna in 

najpomembnejša preventivna storitev izvršena pri vseh 997 pacientih. Ostale izvedene preventivne 

storitve so bile: kontrola krvnega sladkorja, kontrola arterijskega tlaka, napotitev k zdravniku, stik z 

osebnim zdravnikom ali diabetologom in ugotavljanje nesamostojnosti pacienta pri obvladovanju 

bolezni. 94 pacientom je bila nudena pomoč pri organizaciji celostne oskrbe na domu, 36 pa pomoč pri 

urejanju domskega varstva. 

Najpogosteje opravljena kurativna storitev – pri 475 pacientih – je bila poučevanje (samoaplikacije 

subkutane injekcije in samokontrole krvnega sladkorja). Sledijo: kontrola krvnega sladkorja, kontrola 

arterijskega tlaka, aplikacija insulina, prevez kronične rane, nadzor nad jemanjem zdravil per os, 

aplikacija antikoagulantne terapije, prevez amputata in ostale storitve. 

Slika 1 prikazuje delež tistih pacientov, ki so odvisni od tuje pomoči pri medikamentoznem 

zdravljenju sladkorne bolezni in kontroli krvnega sladkorja. 

kontrola 

krvnega 

sladkorja 

aplikacija 

inzulina 

jemanje 

terapije per os 

0% 20% 40% 60% 80% 100% 120% 

jemanje terapije 

per os 

aplikacija inzulina 

kontrola krvnega 

sladkorja 

nesamostojni 5% 13% 17% 

samostojni in svojci 95% 87% 83% 

Slika 1: Delež sladkornih bolnikov, ki so odvisni od tuje pomoči 

Po oceni večine anketirank (55 %) problem kompetenc za dajanje terapije in merjenje krvnega 

sladkorja pri pacientih, ki tega ne zmorejo sami in nimajo svojcev, ki bi lahko to skrb prevzeli, 

sistemsko ni rešen. 34 % anketirank ocenjuje, da bi to skrb morale prevzeti patronažne medicinske 

sestre, ostale pa bi to skrb prepustile Centru za pomoč na domu, socialnim servisom in laični skrbi 

posameznikov (slika 2). 

55% 

34% 

a patronažna medicinska sestra b center za pomoč na domu 

c socialni servis 

e ta problem sistemsko ni rešen 

d laična pomoč posameznikov 

2% 

2% 

7% 

Slika 2: Kompetence za dajanje terapije in kontrolo krvnega sladkorja pri sladkornih bolnikih, ki tega 

niso zmožni sami 

Patronažne medicinske sestre pri reševanju problemov najpogosteje sodelujejo z osebnim zdravnikom, 

diabetološko ambulanto, s svojci in pomembnimi drugimi ter s Centrom za pomoč na domu. 

Kakovost sodelovanja med patronažnim varstvom in zdravstvenimi institucijami ter Centrom za 

socialno delo je bila ocenjena zadovoljivo. 

302

Kot prikazuje slika 3, je bila tudi kontinuiranost zdravstvene nege ocenjena kot zadovoljiva. 

30 

25 

20 

15 

10 

17 

5 

7 

0 

3 

1 

a zelo dobra b dobra c zadovoljiva d slaba e zelo slaba 

Slika 3: Ocena kontinuiranosti zdravstvene nege 

Anketirane patronažne medicinske sestre ocenjujejo, da so one tiste, ki v večini primerov organizirajo 

in koordinirajo različne oblike pomoči na domu sladkornim pacientom – starostnikom. Tako ocenjuje 

58 % anketirank. 27 % anketirank ocenjuje, da so v njihovih primerih to pomoč najpogosteje 

organizirali in koordinirali svojci pacientov, v manjši meri pa so se vključevali tudi prijatelji in 

sosedje, Center za socialno delo in osebni zdravnik (slika 4). 

35 

30 

25 

20 

15 

10 

15 

Slika 4: Organizacija in koordinacija dela 

28 

5 

0 

3 3 

a svojci b priatelji, c Center za 

sosedje socialno delo 

32 

d patronažna 

medicinska 

sestra 

3 

e osebni 

zdravnik 

Organizacijska sposobnost je vrlina, ki je pri opravljanju poklica patronažne medicinske sestre zelo 

pomembna. 

Organiziranost patronažnega varstva kot polivalentne patronaže je bila ocenjena kot dobra, a potrebna 

določenih sprememb. 

Razprava 

Pri patronažnih obiskih sladkornih pacientov – starostnikov sta preventivna in kurativna dejavnost 

medsebojno povezani in nerazdružljivi. Vse negovalne intervencije so sočasno povezane z 

zdravstveno-vzgojnim delom in celostno obravnavo. 

Patronažne medicinske sestre so pomagale pri organiziranju celostne oskrbe na domu 130 pacientom 

ali 13 % vseh obiskanih. Glede na to, da je osnovna dejavnost patronažne medicinske sestre 

zdravstvena obravnava oziroma zdravstvena nega, socialna obravnava pa spremljevalna dejavnost, je 

ta odstotek visok. Ta ugotovitev nam daje pritrdilni odgovor na 1. raziskovalno vprašanje. 

Po pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (2007) je storitev medikamentoznega 

zdravljenja sladkorne bolezni in kontrole krvnega sladkorja v domeni patronažnega varstva le krajši – 

določen čas, v smislu poučevanja, potem pa preide v domeno laične oskrbe. Za zdaj pa ta laična 

oskrba ni povsod zadovoljivo organizirana, da bi ji lahko predali to skrb v primerih, ko pacienti niso 

303

zmožni samovodenja sladkorne bolezni in tudi nimajo svojcev, ki bi jim lahko nudili ustrezno pomoč. 

Rezultati raziskave opozarjajo, da ta problem sistemsko ni rešen. 

V iskanju odgovora na 2. raziskovalno vprašanje smo ugotovili, da patronažna medicinska sestra pri 

reševanju zdravstvenih, negovalnih in socialnih problemov najpogosteje sodeluje z osebnim 

zdravnikom, diabetološko ambulanto, svojci ter pomembnimi drugimi in Centrom za pomoč na domu. 

Sodelovanje s Centrom za socialno delo je sicer manj pogosto, glede na težo socialne problematike, 

kot so revščina, porušeni medosebni odnosi, osamelost, izkoriščanost, zanemarjenost in nasilje, pa je 

toliko bolj pomembno in zahtevno. 

3. raziskovalno vprašanje je dobilo odgovor, da je kontinuiranost zdravstvene nege zadovoljiva. Toda 

– ali smo s to oceno lahko zadovoljni? Zagotovo bi bilo mogoče še kaj izboljšati, predvsem na 

področju komunikacije, izdelavi kliničnih poti in z doslednejšim upoštevanjem navodil. 

Ugotovitev, da patronažna medicinska sestra opravlja vlogo koordinatorja različnih oblik pomoči na 

domu, daje odgovor na 4. raziskovalno vprašanje. 

V polivalentni ureditvi patronažnega varstva izvaja patronažno zdravstveno nego v skupnosti, družini 

in pri posamezniku od rojstva do smrti, v stanju zdravja in bolezni in tako opravlja vlogo družinske 

medicinske sestre. 

Sklep 

Patronažne medicinske sestre opravljajo vlogo koordinatork različnih oblik pomoči na domu, saj v 

sedanjem sistemu te oblike pomoči delujejo vsaka zase samostojno in med seboj neusklajeno, 

nepovezano. Tako imenovana laična oskrba ni povsod zadovoljivo organizirana in usposobljena, da bi 

ji lahko predali skrb za potrebe starostnikov s sladkorno boleznijo. V prihodnosti pričakujemo 

organizirano integrirano dolgotrajno oskrbo, ki naj bi omogočila boljšo povezanost in koordiniranost 

med službami, s tem pa večjo kakovost, učinkovitost ter racionalnost potrebnih storitev. Tudi ta korak 

je potreben pri zagotavljanju dostopnosti in enakosti zdravstvene obravnave pacientov. 

Literatura 

Klemenc, D. Skrb v zdravstveni negi ali zdravstvena nega v (o)skrbi. Obzor Zdr N 2003; 37: 99–106. 

Medved, M. Uvodne misli. Strokovni bilten – Sladkorna bolezen. Splošna bolnišnica Maribor, 2001. 

Ministrstvo za zdravje. Strokovne in organizacijske podlage za vpeljavo in izvajanje integrirane 

prehodne in dolgotrajne oskrbe v Republiki Sloveniji. Osnutek predloga za razpravo. Ljubljana, 2006. 

Poredoš, P. Zdravstveni problemi starostnikov. Zdrav Vestn. 2004; 73: 753–6. 

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Navodilo št. 18 za evidentiranje in obračunavanje 

zdravstvenih storitev, 30. 10. 2007. 

304

PRISPEVKI 

Pacient s kronično boleznijo v bolnišnici 

305

312A 

Znanje pacientov o neželenih učinkih sistemskega zdravljenja pljučnega 

raka 

Patient knowledge about side effects of systemic treatment of lung cancer 

Tina Fende 

Peter Koren, dipl. zn. 

Bolnišnica Golnik KOPA 

tity85@gmail.com 

Izvleček 

Izhodišča: Sistemsko zdravljenje pljučnega raka nemalokrat povzroča pri pacientih neželene učinke. 

Zato mora biti obravnava usmerjena v informiranje, učenje, svetovanje in pomoč pacientom, da znajo 

tudi zunaj bolnišnice pravočasno in pravilno ukrepati. Namen raziskave je bil preučiti upoštevanje 

zdravstvenovzgojnih priporočil pri pacientih s pljučnim rakom, ki se zdravijo s sistemsko terapijo. 

Metode: Kot instrument je bil uporabljen anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz treh delov in je 

vseboval vprašanja o pojavu in ukrepih pri neželenih učinkih sistemskega zdravljenja. Vzorec je 

zajemal paciente, ki se zdravijo s sistemsko terapijo zaradi pljučnega raka. 

Rezultati: Pacienti menijo, da so seznanjeni z neželenimi učinki sistemskega zdravljenja, s tem, kdaj 

se neželeni učinki lahko pojavijo, kako jih omilijo ali preprečijo; menili so tudi, da so dobro razumeli 

pridobljene informacije. Odgovori na vprašanja, kjer so morali napisati, kako bi ukrepali ob 

določenem neželenem učinku, pa so pokazali, da nimajo dovolj znanja. 

Razprava in zaključki: Rezultati raziskave so pokazali pomanjkljivo znanje pacientov o neželenih 

učinkih sistemskega zdravljenja, čeprav sami menijo, da so dobili dovolj informacij, kar je v nasprotju 

s pričakovanji. Potrebnega bo več zdravstvenovzgojnega dela, kar bo posledično izboljšalo znanje 

pacientov. 

Ključne besede: sistemska terapija, pljučni rak, neželeni učinki, ukrepanje, zdravstvena vzgoja. 

Abstract 

Introduction: Systemic treatment of lung cancer often causes side effects in patients. Treatment must 

be focused on information, learning, counseling and aid patients, that they are able timely and 

correctly action outside hospitals. The goal of the research was to examine consideration of health care 

recommendation of patients with lung cancer and are treated with systemic therapy. 

Methods: A questionnaire was used as the research tool, which was divided into three parts and it was 

included questions about appearance and action about side effects of systemic treatment. 30 

questionnaires were distributed to the patients treated with systemic therapy for lung cancer. 

Results: Patients were having opinion that they are acquainted with side effects of systemic treatment, 

when side effects can appear, that they can side effects of treatment mitigate or prevent, and are 

understand acquired information. However are answers to the questions, where they wrote how they 

would action if side effect appears, turned out that they ′t don have enough knowledge about side 

effects. 

Discussion and conclusions: Results of the research are showing on lack of knowledge about side 

effects of patients, for all that they think they got enough information, which is opposite of 

expectation. It will be need more health care work, which will consequently improve knowledge of 

patients. 

Key words: systemic treatment, lung cancer, side effects, action, health care. 

306

Uvod 

Sistemsko zdravljenje pljučnega raka poteka s citostatiki ter tarčnimi zdravili. Tovrstno zdravljenje 

pogosto spremljajo neželeni učinki, saj zdravila vplivajo na vse celice v telesu, zlasti tiste, ki se hitreje 

delijo. Lahko se pojavijo neželeni učinki zdravljenja na gastrointestinalni trakt (slabost, bruhanje, 

izguba apetita, sprememba okusa, vnetje ustne sluznice, driska, zaprtje), kostni mozeg (anemija, 

trombocitopenija, levkopenija), kožo (izpadanje las in dlak, obarvanost kože in nohtov, spremembe na 

nohtih, sindrom roka – noga), notranje organe (srce, pljuča, sečila, jetra, živčevje), pogosta pa je tudi 

kronična utrujenost. Medicinska sestra mora pacienta informirati v zvezi s preventivnimi ukrepi za 

preprečevanje oz. omilitev neželenih učinkov, ki jih povzroča sistemsko zdravljenje rakave bolezni. 

Prav tako mora pacienta spodbujati pri izvajanju preventivnih ukrepov preprečevanja neželenih 

učinkov in ocenjevati njihovo učinkovitost (Borštnar, 2009). Strategija razvoja onkološke zdravstvene 

nege daje prednost aktivni vlogi pacienta v procesu zdravljenja, ohranja kakovost življenja med 

sistemskim zdravljenjem in življenjem z napredovalo boleznijo ter omogoča kontinuirano skrb za 

pacienta. Aktivnosti zdravstvene nege so usmerjene v informiranje, učenje, svetovanje in pomoč 

pacientom, da znajo ob problemih zunaj bolnišnice pravočasno in pravilno ukrepati oziroma poiskati 

pomoč (Bernot, 2006). Skela Savič (2000) navaja pravilo, da je informiranost pacienta ključna za 

njegovo aktivno sodelovanje. Informacije moramo pacientu podajati razumljivo, na njegovo željo jih 

tudi večkrat ponovimo. Priporočljivo je, da mu informacije podajamo glede na njegovo stanje in 

zmožnosti dojemanja. 

Pomembne so informacije, ki jih pacient dobi od medicinske sestre pred, med in po zdravljenju. 

Pacientu priskrbimo poučno gradivo pred pričetkom zdravljenja, v pisni obliki, kjer je opisana 

sistemska terapija in njen vpliv na organizem. Pogovorimo se o pričakovanih postopkih dajanja 

terapije, možnih neželenih učinkih in načrtovanih posegih v povezavi z neželenimi učinki. 

Identificiramo neželene učinke zdravil, ki jih prejema. Pacienta spodbujamo, da se vključi v 

načrtovanje zdravljenja in zdravstvene nege. Pomembno je, da učenje poteka v prijetnem in mirnem 

okolju. Pacient mora dobiti občutek, da lahko izrazi svoje skrbi, strahove, pričakovanja ... Poudarjamo 

raznovrstnost in reverzibilnost neželenih učinkov (Weinstein, 2000). 

Medicinske sestre vsakodnevno sodelujemo pri zdravstveni vzgoji pacienta. Zdravstvena vzgoja s 

sistemsko terapijo je kontinuiran proces. Dobro poučeni pacienti znajo preprečevati neželene učinke 

zdravljenja, jih zgodaj prepoznati ter pravilno in pravočasno ukrepati ob njihovem pojavu (Žižmond, 

2008). Pacient se mora naučiti, kako živeti skladno s svojimi potrebami in možnostmi oziroma 

kakovostno živeti z boleznijo (Žalar in Pucelj, 2001). 

Metode 

Opis vzorca in opis raziskovalnega dela ter instrumentarija 

Anketne vprašalnike smo razdelili pacientom z diagnozo pljučni rak, ki se zdravijo s sistemsko 

terapijo. Izbrali smo naključen vzorec. Razdelili smo 30 vprašalnikov, vrnjenih smo dobili 30, kar 

predstavlja 100 % realizacijo vzorca. Sodelovalo je devetnajst moških (63,4 %) in enajst žensk (36,7 

%). 

Cilj raziskave je bil preučiti upoštevanje zdravstvenovzgojnih priporočil pri pacientih s pljučnim 

rakom, ki so na sistemskem zdravljenju. Postavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja: 

• Ali so pacienti dobili dovolj informacij v zvezi z neželenimi učinki? 

• Ali pacienti znajo prepoznati neželene učinke zdravljenja s sistemsko terapijo? 

• Ali pacienti upoštevajo navodila zdravstvenega osebja ob pojavu neželenih učinkov? 

• Kako pacienti ukrepajo pri pojavu neželenih učinkov? 

Za izvedbo raziskave smo uporabili metodo anketiranja v obliki strukturiranega pisnega vprašalnika. 

Preverjali smo stopnjo znanja pacientov o preprečevanju in prepoznavanju neželenih učinkov pri 

zdravljenju pljučnega raka s sistemsko terapijo ter o njihovih ukrepih, ko se neželeni učinki pojavijo. 

Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz vprašanj zaprtega tipa z že ponujenimi odgovori (anketiranci so 

obkrožili tisti odgovor, za katerega so menili, da je pravilen, ali je veljal za njih), kombiniran z 

uporabo petstopenjske Likertove lestvice, pri čemer je veljalo, 1, da se s trditvijo sploh ne strinjajo, 2, 

da se s trditvijo ne strinjajo, 3, da so neopredeljeni, 4 , da se s trditvijo strinjajo in 5, da se s trditvijo 

popolnoma strinjajo, ter iz vprašanj odprtega tipa (anketiranci so sami napisali odgovore). Prvi del 

307

anketnega vprašalnika je vseboval demografske podatke anketirancev. Drugi del je vseboval vprašanja 

o tem, koliko časa se zdravijo zaradi raka na pljučih, o seznanjenosti pacientov s sistemskim 

zdravljenjem in neželenih učinkih, beleženju neželenih učinkov ter od koga so dobili največ 

informacij. Tretji del vprašalnika je vseboval vprašanja o tem, kako bi ukrepali oziroma ukrepajo ob 

pojavu določenega neželenega učinka zdravljenja in ali se tistega, kar so napisali, tudi držijo. 

Zbiranje in statistična analiza podatkov 

Raziskava je potekala v bolnišnici Golnik – KOPA od 27. 10. 2010 do 24. 11. 2010. Anketiranje je 

bilo anonimno. Podatki, pridobljeni iz anketnega vprašalnika, so bili analizirani s pomočjo 

statističnega programa SPSS, verzija 15.0. Vzorec je opisan na podlagi frekvence in odstotka za 

kategorične dejavnike ter povprečne vrednosti in standardnega odklona (PV±SO) za numerične 

dejavnike. Vrednost Cronbachovega koeficienta alfa je znašala 0,807, kar predstavlja dovolj visoko 

zanesljivost zbranih podatkov. 

Rezultati 

Pacienti so se opredeljevali po Likertovi lestvici in iz rezultatov lahko razberemo, da so se s trditvami 

v večini strinjali. Na vprašanje, koliko so bili seznanjeni z neželenimi učinki sistemskega zdravljenja, 

je bila PV=4,1, o tem, kdaj se neželeni učinki lahko pojavijo, je bila PV=4,1, da lahko neželene učinke 

zdravljenja omilijo ali preprečijo pa PV=4,1; na vprašanje, ali so dobro razumeli pridobljene 

informacije, je bila PV=4,6. 

Na vprašanje, od koga oziroma kje so dobili največ informacij o neželenih učinkih sistemskega 

zdravljenja, je večina, kar 24 pacientov, menila, da od zdravnika, 13 tudi od medicinske sestre, manjši 

del v knjižnici (4), na internetu (3) ter od svojcev, prijateljev ali sobolnikov (3). Pri tem vprašanju so 

lahko obkrožili več trditev. 

Pri vprašanju, kateri neželeni učinki zdravljenja so pri njih najbolj izraženi, je skoraj polovica navedla 

za najbolj izraženo težavo utrujenost (43,3 %), sledijo ji slabost (33,3 %), zaprtje (20 %), izguba 

apetita (16,7 %), bruhanje, izpadanje las, sprememba okusa (13,3 %), driska, bolečine v mišicah in 

sklepih (10 %), vrtoglavica, bolečine v prsnem košu (6,7 %), afte v ustih, težave s kožo, povišana 

telesna temperatura, glavobol, mravljinci v udih, prebavne motnje, zatekanje udov, potenje, težko 

dihanje, bolečine v želodcu in odrevenelost nog (3,3 %). 

Sledila so vprašanja o znanju pacientov, kako si sami lahko pomagajo ob pojavu ali preprečevanju 

določenega neželenega učinka sistemskega zdravljenja. Za posamezen neželeni učinek so imeli tudi 

možnost odgovora »ne vem, kako bi ukrepal/a«. 

Ob pojavu slabosti in bruhanja je 56,6 % pacientov napisalo, da jemljejo tablete proti slabosti, 10 % 

jih popije več tekočine in obiščejo zdravnika, 6,7 % pije pijačo z mehurčki in uživa lahko prehrano, 

3,3 % jih je navedlo počitek, globoko dihanje, pogled v daljavo, 26,7 % pa jih ne ve, kako bi ob 

pojavu neželenega učinka ukrepali. 

Pri vnetju ustne sluznice ali preprečevanju vnetja jih je 40 % napisalo, da izpirajo usta z žajbljevim 

čajem, 33,3 % jih je povečalo skrb za ustno votlino, 30 % je lizalo septolete, 6,7 % jih za zaščito 

uporablja vazelin, 3,3 % popije več tekočine. 13,3 % jih ne ve, kako bi ukrepali ob pojavu ali 

preprečevanju vnetja ustne sluznice. 

Pri izgubi apetita 23,3 % pacientov uživa hrano, ki jim povzroča manj težav, 13,3 % jih na silo je, 10 

% uživa več manjših obrokov, 6,7 % jih ne je, 3,3 % jih meni, da jim pomaga počivanje in gibanje. 

43,3 % jih ne ve, kako bi ukrepali ob pojavu izgube apetita. 

Pri zaprtju jih 40 % uporablja odvajala (sirup, svečke), 36,6 % jih pije Donat Mg, 16,7 % se poslužuje 

suhih sliv, 13,3 % pije odvajalni čaj, 10 % bi jih obiskalo zdravnika, 6,7 % poje več sadja, 3,3 % 

navaja gibanje, uživanje zelja, fig, kisa, medu in jogurta. 3,3 % jih ne ve, kako bi ukrepali ob pojavu 

zaprtja. 

308

Pri kronični utrujenosti je 67,7 % pacientov mnenja, da jim najbolj koristi počitek, 13,3 % pomaga 

gibanje in sprehodi, 6,7 % jih meni, da jim koristijo sadni napitki in bi obiskali zdravnika, 3,3 % se jih 

izogiba naporom. 16,7 % jih ne ve, kako bi ukrepali ob pojavu kronične utrujenosti. 

Pri zmanjšani odpornosti se jih 23,3 % izogiba javnim mestom, prav toliko bi jih obiskalo zdravnika, 

6,7 % meni, da jim koristi zdrava prehrana, povečana higiena rok, izogibanje stikom z bolnimi, 3,3 % 

se izogiba mrazu, prepihu, počivajo in se gibajo. 33,3 % jih ne ve, kako bi si lahko pomagali pri 

zmanjšani odpornosti. 

Sklep 

Pacienti menijo, da so dobro seznanjeni z neželenimi učinki sistemskega zdravljenja. Znanje o 

neželenih učinkih zdravljenja je velika večina pacientov dobila od zdravnika, manj kot polovica pa 

tudi od medicinske sestre. Morda je na to vplivalo dejstvo, da medicinske sestre za učenje pacienta 

nimajo posebej odmerjenega časa, ampak je vpeto v njihove običajne aktivnosti. Na to verjetno vpliva 

tudi dolg seznam del in nalog, ki jih mora medicinska sestra opraviti v svojem delovnem času. 

Williams in Schreier (2004) sta v študiji opisali, da delovne obremenitve medicinskih sester 

skrajšujejo dolžino časa za poučevanje, vendar pa avdio navodila zagotavljajo učinkovito poučevanje 

in krepitev izobraževanja. Varghese in Gordon (2007) predstavljata študijo, ki so jo izvedli Clarke in 

sod. Navajajo, da je 50 % pacientov ocenilo, da niso dobili dovolj informacij o neželenih učinkih 

zdravljenja. Orodje za zagotovitev izboljšanja kakovosti so bile informacije o neželenih učinkih 

zdravljenja, ki so jih medicinske sestre posredovale pacientom. Mesec dni kasneje so pacienti v 100 % 

navedli, da so dobili informacije o neželenih učinkih. 

Lindley in sod. (1999) so v svoji raziskavi ugotovili, da so imeli anketiranci najbolj izraženo slabost, 

sledijo ji izguba las, utrujenost, bruhanje in spremembe okušanja. Vsi, ki so sodelovali v naši 

raziskavi, so imeli ne glede na čas zdravljenja izražen najmanj en neželeni učinek, izstopa utrujenost, 

ki jo je navedla skoraj polovica pacientov, sledi pa ji slabost. Le tretjina pacientov beleži svoje težave, 

zato bi bilo smiselno bolj poudarjati pomembnost beleženja. S tem lahko hitro ugotovijo, kdaj je 

težava bolj izražena, kaj jim je težavo omililo ali poslabšalo, tako da bi pri nekaterih neželenih učinkih 

tudi veliko lažje ukrepali sami. 

Pacienti so sicer ocenili, da so seznanjeni z neželenimi učinki sistemskega zdravljenja, s tem, kdaj se 

neželeni učinki lahko pojavijo, kako jih lahko omilijo ali preprečijo in da so dobro razumeli 

pridobljene informacije, vendar pa rezultati vprašanj, ki so se navezovala na posamezne neželene 

učinke, prikazujejo drugačen rezultat. Tako je kar pri nekaj neželenih učinkih odstotek odgovora »ne 

vem, kako bi ukrepal« precej visok. Ali so torej pacienti res dobili dovolj informacij? Mogoče je, da 

jim zdravstveno osebje posreduje preveč informacij naenkrat. Vendar se je temu težko izogniti, saj 

pacienti, ko izvedo za diagnozo, že pričnejo z zdravljenjem. V tem zelo kratkem času, ko še niti dobro 

ne dojamejo situacije, v kateri so se znašli, so preobremenjeni z različnimi informacijami. 

Potrebnega bo več načrtovanega zdravstvenovzgojnega dela ob vsakem stiku s pacientom, ko se vrača 

na zdravljenje. Čas, ki ga medicinske sestre namenijo zdravstvenovzgojnem delu, se obrestuje. Z 

raziskavo smo dokazali, da bo treba paciente bolj izobraziti glede pojava neželenih učinkov. Rezultati, 

pridobljeni v naši raziskavi, nam odpirajo nove izzive za zdravstvenovzgojno delo s pacienti, ki se 

zdravijo s sistemsko terapijo. 

Pacient, ki bo imel med zdravljenjem manj zapletov zaradi neželenih učinkov, bo zdravljenje lažje 

prenašal ter bo imel boljšo kakovost življenja. 

Literatura 

Bernot M. Zdravstvena nega bolnika na sistemskem zdravljenju ob odpustu iz bolnišnice in pri 

ambulantni obravnavi. In: Logonder MM, Lokar K, Skela Svič B, eds. Med bolnišnico in domom: 

izziv medicinski sestri za kontinuirano onkološko zdravstveno nego – 33. strokovni seminar; 2006, 

28.–29. september; Rogla, Slovenija. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v 

onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi društev medicinskih sester, 

babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2006: 49–53. 

309

Borštnar S. Neželeni učinki sistemskega zdravljenja. In: Kotnik M, Duratović A, Lokar K, Bernot M, 

eds. Kaj mora medicinska sestra vedeti o sistemskem zdravljenju raka in zdravstveni negi?. Ljubljana: 

Onkološki Inštitut Ljubljana; 2009: 27–30. 

Lindley C, McCune JS, Thomason TE, Lauder D, Sauls A, Adkins S, et al. Perception of 

chemotherapy side effects. Cancer practice. 1999; 7(2): 59–64. 

Skela Savič B. Zdravstvena nega bolnika, ki prejema citostatsko terapijo. In: Velepič M, Skela Savič 

B, eds. Priročnik iz onkološke zdravstvene nege. Ljubljana: Onkološki inštitut Ljubljana; 2000: 109– 


Varghese V, Gordon H. Did someone tell you about medication side effects to watch for when you 

went home? Oncology nursing forum. 2007; 34 (2): 578–9. 

Weinstein S. Plumer´s principles & practice of intravenous therapy. Philadelphia, New York, 

Baltimore: Lippincott; 2000. 

Williams SA, Schreier AM. The effect of education in managing side effects in women receiving 

chemotherapy for treatment of breast cancer. Oncology nursing forum. 2004; 31 (1): E 17–21. 

Žalar A, Pucelj V. Zdravstvenovzgojna dejavnost zdravstvenih organizacij v Sloveniji in vloga 

medicinskih sester pri izvajanju in beleženju le-teh. Obzor Zdr N. 2001; 35 (3–4): 97–105. 

Žižmond N. Informiranje pacientov s pljučnim rakom, ki se zdravijo s kemoterapijo – prikaz 

raziskave. In: Mlakar Mastnak D, Bernot M, Pušnik D, eds. Varnost bolnikov in osebja v onkologiji in 

onkološki zdravstveni negi – 35. strokovni seminar; 2008, 27.–28. marec; Rogla, Slovenija. Ljubljana: 

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške 

nege Slovenije – Zvezi društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2008: 

106–12. 

310

312B 

Higiena rok – rezultati raziskave Svetovne zdravstvene organizacije in 

Splošne bolnišnice Jesenice 

Hand hygiene – World Health Organizationand General hospital Jesenice research results 

Lidija Ahec, dipl. m. s. 


asist. Helena Ribič, dr. med. 


lidija.ahec@sb-je.si 

Izvleček 

Higiena rok je temeljni ukrep za preprečevanje prenosa mikroorganizmov v zdravstveni dejavnosti in 

vključuje umivanje, razkuževanje, uporabo rokavic in vzdrževanje zdrave kože rok. Za učinkovito 

izvajanje higiene rok je pomembno pravilno in dosledno prepoznavanje priložnosti, pravilna izbira in 

izvedba postopka ter uporaba ustreznih pripomočkov, na primer učinkovitega razkužila. 

Nadzor nad prepoznavanjem priložnosti za higieno rok smo pri zdravstvenih delavcih v Splošni 

bolnišnici Jesenice izvedli v okviru raziskave Svetovne zdravstvene organizacije 7. maja 2010. V 

raziskavi smo uporabili metodologijo Svetovne zdravstvene organizacije. Opazovali smo 214 

priložnosti med rednim delom 60-ih zdravstvenih delavcev in sodelavcev (medicinskih sester, 

zdravnikov, fizioterapevtk, čistilk, študentov in dijakov) štirih oddelkov bolnišnice (internega, 

kirurškega, ginekološko-porodnega in pediatričnega). 

Rezultat raziskave je pokazal, da je stopnja doslednosti prepoznavanja priložnosti za higieno rok v 

Splošni bolnišnici Jesenice visoka, 83,6 %. Rezultat je zelo dober v primerjavi z rezultatom Svetovne 

zdravstvene organizacije, ki je v raziskavo vključila 47 držav, 327 zdravstvenih ustanov in 76.000 

priložnosti, rezultat pa je znašal 51 %. V Splošni bolnišnici Jesenice smo ob raziskavi zabeležili 

ključna odstopanja in analizirali možnosti za izboljšanje. Z ugotovitvami smo seznanili zaposlene in se 

dogovorili za nadaljnje ukrepe. 

Sodelovanje v omenjeni raziskavi je bila dobra priložnost za ozaveščanje zaposlenih in za izboljšanje 

dela na področju higiene rok. 

Ključne besede: mikrobna populacija, prenos okužbe, umivanje rok, razkuževanje rok, zdravstveni 

delavec 

Abstract 

Hand hygiene is a basic measure for prevention of nosocomial infections and includes hand washing 

and disinfection, usage of gloves and maintenance of healthy hand skin. For efficient hand hygiene a 

proper and strict recognition of opportunities, proper choice and implementation of the procedure as 

well as the use of suitable tools, for example efficient skin disinfectants, are of utmost importance. 

A survey to recognize opportunities for hand hygiene in General hospital Jesenice was conducted on 

May 7th 2010 under the patronage of WHO. The methodology of WHO was used. We observed 214 

opportunities during regular working hours of 60 medical workers and coworkers (medical nurses, 

doctors, physiotherapists, cleaning ladies, students and scholars) of 4 wards (internal medicine, 

surgical clinics, gynaecological and obstetric unit and pediatrics). 

The results show a high rate of recognition of opportunities for hand hygiene. The result is very good 

in comparison with the results of WHO, which included 47 States, 327 health centres 76000 

opportunities into its survey. Their result is 51%. Key differences were identified and possibilities to 

improve results were taken into consideration. The results were presented to all employees, as well as 

the suggested measures for improvement. 

Participation in the above mentioned survey was seen as a step forward to better awareness of all the 

employees about hand hygiene and possibilities for its improvement. 

311

Key words: microbe population, infection transmission, hand washing, hand disinfection, health 

workers 

Uvod 

Higiena rok je eden najpomembnejših ukrepov pri preprečevanju prenosa okužb v zdravstvenih 

ustanovah in vključuje umivanje rok, razkuževanje rok, tehniko nedotikanja, nego kože rok in uporabo 

rokavic. Le z doslednostjo pri izvajanju higiene rok je moč zagotoviti varno delo in za pacienta varno 

okolje. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je 5. maj razglasila za mednarodni dan higiene rok in 

pozvala zdravstvene organizacije vsega sveta k sodelovanju pri promociji higiene rok in drugih 

aktivnostih. Splošna bolnišnica (SB) Jesenice se je odzvala pozivu leta 2009 in sodelovala v akciji 5. 

maj – 5 minut za higieno rok. V okviru akcije so zaposleni na področju bolnišničnih okužb poudarjali 

pomen higiene rok in seznanjali z njim na vseh oddelkih in enotah vse zaposlene v multidisciplinarnih 

zdravstvenih timih. V avli bolnišnice so medicinske sestre pripravile stojnico z izobraževalnim 

plakatom, zloženkami o pomenu higiene rok za paciente in obiskovalce ter ponudile možnost 

preverjanja uspešnosti razkuževanja rok s pomočjo pripomočka za ocenjevanje uspešnosti. Akcija je 

bila sprejeta z velikim zanimanjem in zadovoljstvom pacientov, obiskovalcev in zaposlenih. Leta 2010 

je bolnišnica v sklopu aktivnosti ob 5. maju sodelovala v raziskavi SZO opazovanja higiene rok. 

Koža rok je poseljena s številni mikrobi, ki sestavljajo tako imenovano mikrobno populacijo. Glede na 

lastnosti ločimo štiri tipe mikrobne populacije: 

• stalno mikrobno populacijo, ki prebiva in se razmnožuje v povrhnjici. Odporna je na nizko količino 

vode na koži, na zaviralno delovanje prostih maščobnih kislin kožnih lipidov in na nižji pH (5,2– 

5,8); je pretežno grampozitivna in varuje kožo pred naselitvijo patogenih in oportunističnih 

mikroorganizmov, 

• prehodno ali začasno mikrobno populacijo na rokah. To so mikroorganizmi, ki se na roke prilepijo 

ob stiku s pacienti, drugimi osebami, okoljem ali drugimi predeli lastnega telesa, zlasti s prenosom 

iz dihal ali prebavil. Vlažne, nenegovane roke olajšajo naselitev, preživetje in razmnoževanje 

gramnegativnih bakterij, suha okvarjena koža pa zlatega stafilokoka, 

• prehodna populacija prevladujoče ene vrste, ki se pojavi, če je koža izpostavljena stalno isti 

mikrobni populaciji okolja z istočasnimi spremembami pogojev na koži (vlažnost, temperatura, pH, 

uničenje normalne populacije, okvare kože), 

• povzročitelji bolezni: okvare kože zaradi kemikalij in razkužil; vnetja na rokah, kot so dermatitisi, 

dermatomikoze, paronihija, furunkuloza povzročajo, da se na rokah naselijo različni 

mikroorganizmi, zlasti zlati stafilokok, piogeni streptokok, kandida in povrhnji dermatofiti. Osebje 

z nalezljivimi vnetji na rokah ne sme negovati pacientov, delati na rizičnih oddelkih ali pri 

aseptičnih postopkih, četudi uporablja zaščitne rokavice. Take roke so ne le prenašalke, temveč tudi 

vir patogenih mikroorganizmov (Dragaš et al., 1999). 

Z umivanjem odstranimo z rok umazanijo in mikroorganizme prehodne populacije, ki so se prilepili na 

kožo pri stiku z osebami ali z okoljem. Z razkuževanjem uničimo mikrobe prehodne populacije in del 

mikrobov stalne populacije . 

Da so ukrepi higiene rok učinkoviti, je pomembno pravilno in dosledno prepoznavanje priložnosti za 

higieno rok, pravilna izbira in izvedba postopka ter uporaba ustreznih pripomočkov – učinkovitega 

razkužila idr. 

Po metodologiji SZO priložnosti za razkuževanje/umivanje rok delimo v 5 skupin : 

• pred stikom s pacientom, 

• pred aseptičnimi posegi, 

• po stiku s telesnimi tekočinami, 

• po stiku s pacientom in 

• po stiku s pacientovo neposredno okolico (Slika 1). 

312

Slika 1. Predstavitev petih momentov za umivanje/razkuževanje rok po metodologiji Svetovne 

zdravstvene organizacije 

Pomanjkljiva higiena rok lahko neposredno ogrozi paciente, obiskovalce in osebje. Pogostnost in 

tehnika umivanja/razkuževanja rok sta pomembna elementa higiene rok, ki je eden najpomembnejših 

ukrepov preprečevanja prenosa okužb (Creamer et. al., 2010). Neprestano obnavljanje znanja in 

razumevanja je osnova za pravilno izvajane zaščitnih ukrepov pred okužbo pri izvajanju zdravstvene 

obravnave; pri diagnostiki, zdravstveni negi in zdravljenju različnih bolezni. 

Namen 

V SB Jesenice smo na pobudo SZO sodelovali v raziskavi opazovanja higiene rok. Namen raziskave je 

bil ugotoviti stopnjo doslednosti zaposlenih pri prepoznavanju priložnosti za umivanje ali 

razkuževanje rok, ozavestiti zaposlene o pomenu higiene rok, prepoznati odstopanja pri prepoznavanju 

priložnosti, poiskati možnosti za izboljšave in jih uvesti v vsakodnevno delo. 

Metode dela 

Raziskavo smo v SB Jesenice izvedli skladno s pozivom SZO v tednu svetovnega dneva za higieno 

rok, 7. 5. 2010. Opazovanje so izvajale štiri medicinske sestre s poglobljenim znanjem higiene rok, ki 

niso bile članice zdravstvenih in negovalnih timov opazovanih oddelkov. Z namenom in potekom 

raziskave so bile predhodno podrobno seznanjene, posebna pozornost je bila namenjena doslednemu 

prepoznavanju priložnosti, ki zahtevajo umivanje ali razkuževanje rok. Rezultate opazovanj so beležile 

v vprašalnike, objavljene na spletni strani SZO (http://www.who.int/gpsc/5may/moment1). Vsaka je 

opazovanje izvedla na enem oddelku (internem, kirurškem, ginekološko-porodniškem in 

pediatričnem). Opazovani so bili zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevtke, čistilke in dijaki ter 

študenti, ki so opravljali redno delo v določenem času na izbranih opazovanih mestih. Z raziskavo niso 

bili seznanjeni, so pa z veliko verjetnostjo lahko ugotovili, da so opazovani. 

Medicinske sestre, ki so izvajale opazovanje, so sledile navodilom SZO. Neprepoznana priložnost je 

pomenila opustitev ali neprimerno izbiro metode higiene rok (umivanje ali razkuževanje). 

Po izvedbi vseh opazovanj smo analizirali dobljene podatke skladno z navodili SZO. Doslednost smo 

merili v deležu prepoznanih priložnosti umivanja ali razkuževanja rok glede na število vseh priložnosti 

v opazovalnem obdobju. Sodelavke, ki so izvajale opazovanje, so zabeležile tudi druge ugotovitve, ki 

smo jih po končanem opazovanju analizirali in se pogovorili o možnostih izboljšav. 

Rezultate smo primerjali z rezultati SZO, ki je v raziskavo vključila 47 držav, 327 zdravstvenih 

ustanov in 76.000 priložnosti. 

Rezultati 

V SB Jesenice je bilo na 4 oddelkih (internem, kirurškem, ginekološko-porodniškem in pediatričnem) 

opazovanih 214 priložnosti pri 60 osebah (Tabela 1). 

313

Oddelek medicinske sestre zdravniki fizioterap čistilk skupa 

zaposlen študent skupa zaposlen študen skupa . e j 

i i j i t j 

Interni 6 1 7 2 1 3 1 1 12 

Kirurški 8 6 14 5 0 5 2 1 22 

Gin.-por. 4 2 6 1 0 1 0 1 8 

Pediatričn 

i 

7 5 12 4 0 4 1 1 18 

Skupaj 25 14 39 12 1 13 4 4 60 

Tabela 1. Prikaz števila opazovanih oseb po oddelkih in poklicnih skupinah 

Pri medicinskih sestrah je bilo prepoznanih skupno 157 priložnosti, od tega 5 umivanj in 125 

razkuževanj; pri zdravnikih 65 priložnosti (1 umivanje, 57 razkuževanj); pri čistilkah 15 priložnosti (1 

umivanje, 12 razkuževanj); pri fizioterapevtkah 13 (2 umivanji, 11 razkuževanj), (Tabela 2). 

Oddelek število priložnosti Doslednost izvajanja 

priložnosti umivanje razkuževanje 

Interni 50 4 41 90,0 % 

Kirurški 89 0 73 82,0 % 

Gin.-por. 61 0 51 83,6 % 

Pediatrični 56 5 40 80,4 % 

Skupaj 256 9 205 83,6 % 

Tabela 2. Prikaz števila priložnosti, umivanj in razkuževanj ter doslednost izvajanja po posameznih 

oddelkih. 

Poklicne skupine doslednost 

Medicinske sestre 64 % 

Zdravniki 48 % 

Pomožno osebje 58 % 

Drugi 

delavci 

zdravstveni 54 % 

Tabela 3. Prikaz rezultatov SZO po poklicnih skupinah 

Poklicne skupine doslednost 

Medicinske sestre 82,8 % 

Zdravniki 89,2 % 

Pomožno osebje 86,7 % 

Drugi 

delavci 

zdravstveni 68,4 % 

Tabela 4. Prikaz rezultatov Splošne bolnišnice Jesenice po poklicnih skupinah 

Po podatkih SZO je bil skupni delež doslednosti pri prepoznavanju priložnosti za higieno rok vseh 

sodelujočih ustanov 51 %, v Splošni bolnišnici Jesenice je bil rezultat 83,6 %. Rezultati po poklicnih 

skupinah so navedeni v tabelah (Tabela 3 in 4). Skupni rezultat SZO je zaskrbljujoč predvsem zaradi 

njene prednostne naloge na področju zagotavljanja varnosti pacienta. Članki s podobnimi raziskavami 

potrjujejo, da je higiena rok pomemben dejavnik pri preprečevanju prenosa okužb, ocene doslednosti 

pri umivanju in razkuževanju rok pa temu ne ustrezajo (Sceithauer et.al., 2010). 

314

Sklep 

Higiena rok je temeljni ukrep pri preprečevanju z zdravstvom povezanih okužb. Z doslednim 

izvajanjem higiene rok zagotavljamo varno delo in okolje za paciente, obiskovalce in zaposlene. Pri 

tem je ključnega pomena prepoznavanje priložnosti za izvedbo higiene rok. Ugotovljena doslednost 

pri prepoznavanju priložnosti za higieno rok v SB Jesenice je bila v pričujoči raziskavi 83,6%. 

Zabeležena odstopanja so bila: neprepoznavanje priložnosti za higieno rok, neupoštevanje tehnike 

nedotikanja in dejstvo, da je prva priložnost ob pacientu dobro prepoznana, naslednje pa slabše. Ne 

glede na zelo dober rezultat so tu priložnosti za izboljšave. Sodelovanje v raziskavi SZO in razprava z 

zaposlenimi o rezultatih in ugotovitvah raziskave sta zaposlenim spodbuda za razmišljanje o 

priložnostih za izvedbo higiene rok in za izboljšanje dela na tem področju. 

Literatura: 

Creamer E, eds. When are the hands of healtcare workers positive for meticillin – resistant 

Staphyloccus aureus? Jornual of Hospital Infections, 2010, 75: 107–111. 

Dragaš AZ, eds. Higiena rok v multidisciplinarni pediatrični enoti za intenzivno terapijo, Zbornik 

predavanj Bolnišnične okužbe, Maribor, 1999, 207–228. 

Sceithauer S, eds. Comliance with hand hygiene in patients with meticillin-resistant Staphyloccus 

aureus and extended-spectrum β-lactamase-producing enterobacteria, Jornual of Hospital Infections, 

2010, 76: 320–323. 

Strokovne podlage in smernice za obvladovanje in preprečevanje okužb, ki so povezane z zdravstvom 

oziroma zdravstveno oskrbo, Ljubljana, 2009. 

Hand Hygiene Moment 1 – Global Observation Survey. Dostopno na: http://www.who.int/gp 

sc/5mayj/moment1 (25. 2. 2011). 

315

312D 

Zdravstvena nega na področju revmatologije potrebuje spremembe 

Rheumatology nursing needs changes 

Milena Pavič Nikolič, dipl. m. s. 

Univerzitetni klinični center 

viš. pred. dr. Marija Zaletel, viš. med. ses., univ. dipl. org. 

Univerza v Ljubljani,Zdravstvena fakulteta 

milena.pavic@kclj.si 

Izvleček 

Uvod: Revmatologija je veja interne medicine, ki obravnava široko paleto bolezni. V zadnjem 

desetletju je pri zdravljenju revmatičnih bolezni prišlo do pomembnih sprememb, predvsem zaradi 

zdravljenja z biološkimi zdravili. Na tem področju so v tujini medicinske sestre specialistke zaposlene 

že 30 let. Njihova vloga v revmatologiji bolj prevladuje v ZDA, v Veliki Britaniji pa so jo 

dokumentirali v številnih člankih in knjigah. Namen: Zanimalo nas je, ali medicinske sestre, ki so 

zaposlene na področju revmatologije, želijo slediti sodobnim diagnostično-terapevtskim metodam in 

ali so pripravljene prevzeti nove naloge na področju zdravljenja in zdravstvene nege bolnikov z 

revmatičnim obolenjem ter se v ta namen dodatno izpopolnjevati. Metode: Uporabljena je bila 

deskriptivna metoda s pregledom in analizo literature s področja zdravstvene nege v revmatologiji. 

Izvedena je bila anketa med 43 medicinskimi sestrami, ki delajo na tem strokovnem področju. V 

ambulanti Kliničnega oddelka za revmatologijo Bolnice dr. Petra Držaja je aprila 2010 potekalo 

enomesečno beleženje aktivnosti medicinskih sester. Narejena je bila primerjava z Veliko Britanijo. 

Rezultati: Številni članki s področja zdravstvene nege v revmatologiji kažejo na pomembno vlogo 

medicinske sestre specialistke. Večina anketiranih medicinskih sester se želi izobraževati in pridobiti 

dodatna znanja ter aktivno sodelovati v diagnostiki, zdravljenju in spremljanju ter učenju bolnikov z 

revmatično boleznijo. Razprava in zaključek: Rezultati raziskav ter primerjava s tujino kažejo željo 

in potrebo po dodatnem izobraževanju medicinskih sester na področju zdravstvene nege v 

revmatologiji. Ugotovljena je bila tudi potreba po reorganizaciji dela; ta bi medicinskim sestram, ki 

delajo z bolniki z revmatično boleznijo, omogočila več avtonomnosti in uporabe specialnih znanj. 

Ključne besede: zdravstvena nega, revmatologija, specialna znanja, medicinska sestra 

Abstract 

Introduction: Rheumatology is part of internal medicine which deals mainly with clinical problems 

involving joints, soft tissues, certain autoimmune diseases, and the allied conditions of connective 

tissues. In the past decade in the treatment of rheumatic diseases has came significant changes, mainly 

due to treatment with biologics. In Western countries has been introduced rheumatology nurse 

specialist. Their role in rheumatology is more prevalent in the USA and the United Kingdom where is 

their work vastly documented in several articles and books. Aim: to research how much are nurses in 

Slovenia interested of training in rheumatology and special knowledge. Are they really ready to take 

the new obligations in rheumatology nursing? Methods: Description method was used with a 

systematic literature search and its analysis. Also, a survey on 43 nurses who work in rheumatology in 

Slovenia was performed. Results: Literature search and its analysis showed a very important role of 

nurses who had special knowledge in rheumatology in assuring quality of nursing. The survey showed 

that majority of nurses wanted to get trainings and special knowledge, as well as take active part in 

diagnosis, follows up of patients and education of patients with rheumatic diseases. Analysis of work 

activities and responsibilities of nursing professionals in Slovenia has revealed certain weaknesses in 

the current organisational scheme. Discussion and conclusion: Review of literature and surveys 

strongly support the view that nursing professionals would like to improve their skills, participate in 

316

specialised rheumatology-oriented training programmes and increase their role in diagnostic 

procedures. Furthermore, survey has shown that with improvements in organisation, nursing 

professionals could be more focused on providing health care, for which they have been educated and 

trained for. 

Key words: nursing, rheumatology, special knowledge, nurse 

Uvod 

Revmatične bolezni so kronične, njihov potek je velikokrat nepredvidljiv, prognoza individualna, 

najpogosteje pa je prisotna sistemska prizadetost več organov ali organskih sistemov. Zdravljenje 

bolnika, ki ne sodeluje, njegova pasivnost, neobvladovanje stresa dajejo slabše rezultate kot pri 

bolnikih, ki so aktivni in usmerjeni v probleme, ki jih prinaša bolezen. Medicinske sestre so pomembni 

akterji v procesu soočanja bolnika z boleznijo (Newbold, 1996). 

V zadnjem desetletju je prišlo do izjemnega napredka pri zdravljenju teh bolezni predvsem zaradi 

uporabe bioloških zdravil, ki zahtevajo skrben nadzor in odkrivanje morebitnih neželenih učinkov. Z 

uvedbo bioloških zdravil pri bolnikih z revmatično boleznijo se je vloga medicinske sestre kot 

strokovnjakinje povečala. 

Revmatologija je veja interne medicine, kjer so v tujini medicinske sestre specialistke zaposlene že 30 

let. V Veliki Britaniji je njihova vloga dokumentirana v številnih člankih in knjigah. Leta 1999 je bila 

uvedena vloga medicinske sestre svetovalke. Poudarek njenega dela je na razvoju kliničnih raziskav in 

izobraževanja v korist bolnika ter drugih članov zdravstvenega tima (Ryan, 2006). Lynda Gettings je 

uvedla kognitivno terapijo kot rutinsko klinično prakso z revmatološko zdravstveno ekipo v Durham 

Countyju v Združenih državah. Terapija temelji na individualnem pristopu, potrebnem pri bolnikih, ki 

imajo težave s tesnobo in depresijo (Treating the mind as well as the body, 2009). 

Področja, kjer so medicinske sestre na osnovi znanja o revmatičnih boleznih samostojne, so: 

zdravljenje ter spremljanje učinkov zdravil, sodelovanje z bolniki in interdisciplinarnim timom, 

obvladovanje ročnih spretnosti in razvoj kakovostne zdravstvene nege za bolnike z revmatičnimi 

boleznimi (Hill, 2007). Odgovornost medicinskih sester specialistk se je povečala, zato je potrebno 

dodatno izobraževanje s tega področja (Hill et al., 2009). 

Številne študije (Hill, Bird, 2003) so pokazale, da je pri bolnikih z revmatično boleznijo prisotno 

pomanjkanje znanja. Zagotavljanje pisnega gradiva se je izkazalo za dober način posredovanja 

informacij o učinkih zdravil ter povečalo njihovo poznavanje. Pomembno je tudi opolnomočenje 

bolnika, zdravljenega z biološkimi zdravili (Dexter, 2008). 

S prevzemanjem nalog na osnovi dodatnega izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja medicinske 

sestre posegajo po novih kompetencah. Royal College of Nursing (2009) je opredelil kompetence in z 

njimi povezano odgovornost medicinskih sester specialistk pri delu z bolniki, ki prejemajo biološka 

zdravila (Palmer, El Miedany, 2010). Medicinske sestre so začele skrbeti za učenje, svetovanje in 

pomoč težjim bolnikom po zaključenih kliničnih preizkušanjih zdravil. S tem se je izboljšala 

dostopnost do zdravstvenih storitev za bolnike, olajšana pa jim je tudi pot skozi včasih zapleten 

zdravstveni sistem. Anketa med bolniki je pokazala, da so s tako obravnavo zadovoljni. V obdobju od 

leta 1980 do 1992 je specialistke v revmatološki zdravstveni negi zaposlilo več centrov za zdravljenje 

revmatičnih obolenj (Hill, 2007). Angleška nacionalna raziskava med medicinskimi sestrami leta 2009 

pod okriljem Royal College of Rheumatology je pokazala, da svojo glavno funkcijo vidijo v nadzoru 

nad zdravili, izobraževanju osebja in svetovanju bolnikom. Zdaj njihova vloga zajema širok spekter 

dejavnosti, poleg osnov še oceno bolnikovega stanja, aplikacijo intraartikularnih injekcij, priporočila 

za spremembo terapije, napotitve na obravnavo k drugim zdravstvenim delavcem, telefonsko linijo za 

nasvete. Povečanje dejavnosti je zbudilo željo po nadaljnji specializaciji po zdravniškem modelu 

subspecializacije. Trenutno je možna za specialistke, ki delajo z bolniki s sklerodermo, sistemskim 

lupusom eritematozusom, revmatoidnim artritisom pri odraslih in otrocih ter pri specialistkah, ki 

delajo z bolniki na biološki terapiji (Hill, 2007). 

Dodatno pridobljena znanja so predpogoj za kakovostno in varno delo v zdravstveni negi ter oskrbi. 

Kompetence so nesporno postale izredno pomembne na področju ravnanja z ljudmi in upravljanja 

delovne uspešnosti. Neprestano razvijanje sposobnosti, spretnosti in znanj posameznika ter posledično 

317

skupin je v današnjem svetu ključnega pomena za obstoj in razvoj prakse zdravstvene nege (Železnik, 

2008). 

Namen raziskave je ugotoviti, ali medicinske sestre, ki so zaposlene na področju revmatologije, želijo 

slediti sodobnim terapevtskim metodam in ali so pripravljene prevzeti nove naloge na področju 

zdravljenja in zdravstvene nege bolnikov z revmatičnim obolenjem ter se v ta namen dodatno 

izpopolnjevati. 

Metode 

Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s pregledom in analizo literature, da bi potrdili 

pomembnost in kompetence medicinskih sester specialistk revmatološke zdravstvene nege. 

Da bi pridobili podatke o trenutnem načinu dela ter možnostih in željah po spremembi in dodatnem 

izobraževanju medicinskih sester na področju revmatologije, sta bili narejeni dve raziskavi. Anketa je 

bila izvedena maja 2010 v Mariboru na delavnicah za medicinske sestre in zdravstvene tehnike, ki 

delajo na področju revmatologije. Z njo so bili pridobljeni podatki o delovnem mestu in izobrazbi ter o 

tem, v kolikšni meri se anketirani želijo dodatno izobraževati in sodelovati v diagnostičnih postopkih. 

Anketni vprašalnik je izpolnilo 43 oseb, ki delajo na področju revmatološke zdravstvene nege. 

Opravljeno je bilo tudi enomesečno beleženje aktivnosti medicinskih sester aprila 2010 v revmatološki 

ambulanti Kliničnega oddelka za revmatologijo Kliničnega centra Ljubljana. 

Rezultati 

Anketa med medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki 

Največji delež anketiranih so predstavljale diplomirane medicinske sestre ženskega spola. Večina 

anketiranih dela na oddelkih, manjši odstotek pa v ambulanti. Na vprašanje, ali želijo aktivno 

sodelovati v diagnostičnih in terapevtskih postopkih, je 40 (93 %) anketiranih odgovorilo, da to želijo, 

1 (2,4 %) ne želi, 2 anketirana (4,6 %) pa na vprašanje nista odgovorila. Večina anketiranih želi 

sodelovati v diagnostiki, zdravljenju, spremljanju in učenju bolnikov z revmatično boleznijo. 38 (88,4 

%) anketiranih se želi dodatno izobraževati, 3 (7 %) se ne želijo, 2 (4,6 %) osebi pa na vprašanje nista 

odgovorili. 

Beleženje aktivnosti medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov 

Svoje aktivnosti so beležile 4 udeleženke: 2 diplomirani medicinski sestri in 2 zdravstveni tehnici. Vse 

izvajajo iste naloge, ne glede na stopnjo izobrazbe. Pridobljeni podatki: 57 % časa porabijo za 

administrativno delo, 40 % časa izvajajo aktivnosti, ki sodijo v klinično delo, 3 % časa porabijo za 

zdravstvenovzgojno delo. 

Razprava 

Anketa ter beleženje aktivnosti medicinskih sester sta pokazali potrebo po dodatnem izobraževanju, pa 

tudi potrebo po reorganizaciji dela medicinske sestre, da bo najbolj koristila bolniku. Z večjim 

vključevanjem medicinskih sester v diagnostično-terapevtske postopke bi spremenili način dela ter s 

tem omogočili kakovostnejšo in hitrejšo obravnavo bolnikov z revmatično boleznijo. 

Primerjava pridobljenih podatkov v Sloveniji in primerjava z raziskavo, izvedeno marca 2009 v Royal 

College of Nursing (RCN) v Veliki Britaniji, je pokazala bistvene razlike predvsem v razmerju 

aktivnosti medicinskih sester. V Angliji 67 % časa uporabijo za klinično delo, 21 % časa za 

administrativno delo, 6 % časa za zdravstvenovzgojno dejavnost, namenjeno bolnikom in svojcem, 4 

% časa opravljajo raziskave, 2 % časa pa nudijo svetovanje. Opravljajo klinično delo, ki obsega 

pregled otečenih in bolečih sklepov, spremljanje učinkov zdravil, vključno z neželenimi učinki. Veliko 

dela opravijo v obliki telefonskega svetovanja. Bolnikom nudijo psihosocialno svetovanje ter razlago 

učinkovanja zdravil in njihovih neželenih učinkov. Skrbijo za koordinacijo med različnimi 

strokovnjaki, ki jih bolnik z revmatičnim obolenjem potrebuje (Royal College of Nursing, 2009). 

Večine naštetega v Sloveniji medicinske sestre ne opravljajo, oziroma v manjšem obsegu. 

Življenje z revmatičnimi obolenji vpliva na razpoloženje, samospoštovanje, socialne odnose in delo. 

Medicinske sestre pomagajo bolnikom najti strategijo, ki jim bo v oporo pri soočanju z boleznijo, s 

čimer pridobijo nadzor nad boleznijo in socialno identiteto (Ryan et al. 2006). Tudi v Sloveniji si 

moramo prizadevati, da sledimo novim smernicam v zdravljenju revmatičnih bolezni. Raziskavi sta 

pokazali, da si slovenske medicinske sestre, zaposlene na področju revmatologije, želijo dodatnega 

izobraževanja. Čutijo tudi potrebo in pripravljenost za reorganizacijo dela, po kateri bodo aktivneje 

318

sodelovale v diagnostično-terapevtskem programu in pri učenju bolnikov ter njihovih svojcev. Kajti 

kot piše Dexter (2008) ima medicinska sestra nalogo, da v učenje vključi družino, prijatelje, omogoči 

prenos informacij ter zagotovi dostop do podpornih skupin. Medicinske sestre specialistke 

revmatološke zdravstvene nege so strokovnjakinje, ki zagotavljajo kakovostno zdravstveno oskrbo 

bolnikov ter prenašajo svoje znanje na njihove svojce in druge zdravstvene delavce, ki delajo z 

revmatičnimi bolniki (Leary, Oliver, 2009). 

Sklep 

Rezultati raziskav in primerjave s tujino kažejo potrebo in željo po spremembi. Na osnovi izkušenj 

kolegic iz tujine in izsledkov številnih raziskav bo delo medicinskih sester s področja revmatologije 

lažje usmeriti v boljšo organizacijo dela in kakovostnejše izvajanje zdravstvene nege na področju 

revmatologije. To pa bo mogoče s pomočjo novega znanja, ki bi ga lahko pridobili v programu za 

pridobitev specialnih znanj. 

Literatura 

Dexter TR. Role of the rheumatology infusion nurse. Adv Stud Nurs. 2008; 6 (2): 39–44. 

Hill J. Rheumatology nurse specialists - do we need them? Rheumatology. 2007; 46 (3): 379–81. 

Hill J, Bird H. The development and evaluation of a drug information leaflet for patients with 

rheumatoid arthritis. Rheumatology. 2003; 42 (1): 66–70. 

Hill J, Walker Bone K, Raiman I, Ryan S, Hassell A, Hennell, Oliver S. Results of a survey exploring 

the performance and activity of rheumatology nurses. 2009; Dostopno na: 

http://www.rcn.org.uk/__data/assets/pdf_file/0004/264937/003524.pdf (10. 3. 2010). 

Leary A, Oliver S. Capturing the essence and demonstrating the value of the clinical nurse specialist: 

an executive summary of the report. 2009; Dostopno na: 

http://www.rcn.org.uk/__data/assets/pdf_file/0008/317780/003598.pdf (3. 7. 2010). 

Newbold D. Coping with rheumatoid arthritis. How can specialist nurses influence it and promote 

better outcomes? J Clin Nurs. 1996; (5): 373–80. 

Palmer D, El Miedany Y. Biological nurse specialist: goodwill to good practice. Br J Rheumatol. 

2010; 19 (8): 477–80. 

Royal College of Nursing. Clinical nurse specialists: adding value to care – an executive summary. 

2009; Dostopno na: 

http://www.rcn.org.uk/__data/assets/pdf_file/0008/317780/003598.pdf (20. 3. 2010). 

Ryan S. Benchmarking the nurse consultant role in rheumatology. Nurs Stand. 2006; 20 (33): 52–7. 

Ryan S, Hassell AB, Lewis M, Farrell A. Impact of a rheumatology expert nurse on the wellbeing of 

patients attending a drug monitoring clinic. J Adv Nurs. 2006; 53 (3): 277–86. 

Treating the mind as well as the body. Nurs Stand. 2009; 24 (9): 63. 

Železnik D. Kompetencam na pot. Obzor Zdr N. 2008; 42 (3): 165–7. 

319

PRISPEVKI 

Profesionalna skrb za človek 

320

322B 

Dostopnost storitev patronažnega varstva za prebivalce Slovenije 

Population’s accessibility of community nursing care in Slovenia 

Darinka Zavrl Džananović, dipl. m. s. 

Inštitut za varovanje zdravja 

darinka.zavrl@ivz-rs.si 

Izvleček 

Značilnosti današnjega časa, kot so ekonomska kriza in slabšanje socialnih razmer ter izrazito staranje 

prebivalstva, neposredno vplivajo na zdravstveni sistem. Vse družbene spremembe se najhitreje 

odrazijo prav v okviru patronažnega varstva. Patronažne medicinske sestre so vse bolj obremenjene s 

kurativno dejavnostjo. S preučitvijo kadrovske zasedenosti smo želeli preveriti, kakšna je 

preskrbljenost prebivalcev Slovenije z zaposlenimi v patronažnem varstvu. Ugotovili smo opazne 

razlike v številu zaposlenih po posameznih zdravstvenih regijah oziroma velike razlike v dostopnosti 

storitev patronažnega varstva za prebivalce. 

Ključne besede: preskrbljenost, delovni normativ, patronažno varstvo 

Abstract 

The characteristics of our time as economic crisis, worsening social conditions and the severe aging of 

the population have a direct impact on the health system. All social changes are first detected in the 

context of community health nursing. Homecare nurses are increasingly burdened with curative 

activity. By examining the staffing we wanted to check the provision of the population of Slovenia by 

the employed in homecare. We found significant differences in the number of employees for individual 

health regions and large differences in the accessibility of residents to community health nursing 

services. 

Key words: provision, working standard, community nursing care 

Vir podatkov 

Za analizo smo uporabili podatke iz Evidence o gibanju zdravstvenih delavcev in mreže zdravstvenih 

zavodov – BPI IVZ 16, stanje 31. januar 2010. Preskrbljenost prebivalcev z zaposlenimi v 

patronažnem varstvu smo izračunali na osnovi podatkov iz Centralnega registra prebivalstva RS – 

Ministrstva za notranje zadeve, stanje 31. 6. 2009. 

Metoda dela 

Podatki so statistično obdelani s programom SPSS 11.0 in Excel 2002. Zaposlene v »službi 071« 

(Patronažno varstvo in zdravstvena nega) smo razvrstili po zdravstvenih regijah. Prikazali smo jih po 

šifri poklicne skupine. Pogoj za izbiro zaposlenih v službi 071 je bilo aktivno delovno razmerje za 

nedoločen čas, izbrana je bila ena zaposlitev. V analizi smo upoštevali dolžino delovnega časa. Izračun 

kadrovskih potreb smo naredili na osnovi trenutno veljavnega normativa. Združevanje poklicnih skupin 

je bilo narejeno s soglasjem stroke patronažne zdravstvene nege. Zaposlene smo združili po stopnji 

izobrazbe in delu, ki ga dejansko opravljajo. Tako so v izračunih pod kategorijo diplomirana 

medicinska sestra (DMS*) upoštevane tudi vse višje medicinske sestre (VMS), diplomirane babice 

(DB), profesorice zdravstvene vzgoje (PROF ZV), organizatorice dela (ORG DEL) in socialne delavke 

(SOC DEL). V kategoriji zdravstveni tehnik (ZT*) smo združili vse zaposlene s srednjo zdravstveno 

izobrazbo (srednje medicinske sestre, tehnike zdravstvene nege, zdravstvene tehnike) in tudi babice 

(BA). 

321

Uvod 

Potreba po zdravstveni negi na domu se iz leta v leto povečuje. To je še posebej zaskrbljujoče, ker 

opažamo, da se preventivna patronažna dejavnost konstantno zmanjšuje na račun povečevanja obsega 

kurativne zdravstvene nege. Razlogi za omenjeni pojav so različni, saj je znano, da na zdravje 

populacije prevladujoče vplivajo ekonomski, kulturni in okoljski vplivi (Neenakosti, 2011). 

Priča smo demografskemu trendu staranja prebivalstva, z naraščanjem starostnikov pa se spreminja 

bolezenska slika populacije, ki prinaša večjo potrebo po zdravstveni negi na domu (Zdravje, 2010). 

Gospodarska kriza, ki jo zaznavamo tudi v Sloveniji, že pušča posledice na zdravju ljudi, mnoge pa se 

bodo pokazale šele kasneje. Gospodarski krizi sledi padanje standarda prebivalstva in posledično 

slabšanje zdravstvenega stanja, povečuje se tudi delež tistih, ki imajo otežen dostop do zdravstvenih 

storitev (Tajnikar, 2009). Razvoj medicinske znanosti, spremenjena obravnava pacientov v bolnišnicah 

in težnja po skrajševanju ležalnih dob, vse to neposredno vpliva na povečevanje obsega in vsebine 

zdravstvene nege na domu. Kljub dokumentu, ki opredeljuje odpust iz bolnišnice, so v praksi omenjena 

navodila največkrat prezrta (Navodilo, 2004). Tudi ugotovitve analize o delu patronažne službe v 

Sloveniji kažejo, da se v zadnjih letih spreminjata vsebina in obseg dela na področju patronažnega 

varstva. V porastu so predvsem prvi kurativni obiski patronažnih medicinskih sester (Zavrl 

Džananović, 2010). Čeprav je patronažno varstvo samostojna služba oziroma organizacijska enota 

osnovnega zdravstvenega varstva in preventivni del dejavnosti načrtuje samostojno, je delovni nalog 

izbranega zdravnika za izvajanje zdravstvene nege na domu vedno prioriteta. Na ta način se ne kratijo 

samo pravice upravičencem do preventivnih obiskov, ki jim jih zagotavlja zakon (Pravilnik, 1998), pač 

pa se zmanjšuje preventivna dejavnost, ki je vodilo delovanja patronažne službe. 

Nosilke dejavnosti patronažne zdravstvene nege so višje oziroma diplomirane medicinske sestre, ki po 

presoji vključijo v izvajanje zdravstvene nege bolnika na domu tudi tehnika zdravstvene nege. Delovno 

okolje patronažne medicinske sestre je bolnikov dom in prav to ji daje možnost, da v avtentičnem 

okolju prepozna tudi socialno problematiko, ki je povezana z zdravstvenim problemom in bi bila v 

institucionalni obravnavi prezrta. Vsaka patronažna medicinska sestra je opredeljena za točno določeno 

terensko območje s pripadajočimi prebivalci. Od leta 2006 velja v Sloveniji za področje patronažnega 

varstva delovni normativ, da eni diplomirani medicinski sestri pripada 2500 prebivalcev in 5000 

prebivalcev na enega zdravstvenega tehnika (Patronažno, 2006). 

Na osnovi znanih razmer v patronažnem varstvu Slovenije in predvidevanj, da se bo v prihodnosti še 

povečeval obseg dela, smo želeli preveriti, kakšna je trenutna kadrovska zasedenost. Zanimala nas je 

struktura zaposlenih glede na poklicno skupino in starost. Glavni cilj pa je bil pridobiti podatek o 

dejanski preskrbljenosti prebivalcev in tako ugotoviti dostopnost storitev patronažnega varstva za 

upravičence. 

Rezultati 

Zaposleni v patronažnem varstvu Slovenije po poklicnih skupinah 

Rezultati analize so pokazali, da je bilo januarja 2010 v patronažnem varstvu Slovenije zaposlenih 

819,3 oseb. Zaposlene smo razvrstili po poklicnih skupinah in ugotovili, da je bilo med njimi 386,5 

DMS, 244,3 VMS, 14 DB, 2 ORG DEL, 2 PROF ZV, 5 SOC DEL in 144,5 ZT ter 21 BA (graf 1). 

Podatki o zaposlenih po poklicnih skupinah so pokazali, da v Sloveniji izvaja patronažno zdravstveno 

nego v povprečju 5 različnih profilov. Tako so v ZR Maribor in ZR Ljubljana v patronažnem varstvu 

poleg DMS, VMS in ZT zaposlene še DB, PROF ZV, ORG DEL, SOC DEL ter BA, v ZR Nova 

Gorica pa so zaposlene samo VMS in DMS. 

Starost zaposlenih v patronažnem varstvu Slovenije 

Rezultati analize po starosti so pokazali, da je 31 % zaposlenih v patronažnem varstvu Slovenije že 

starih petdeset let in več. V ZR Nova Gorica je kar 53,4 % zaposlenih starejših od petdeset let, medtem 

ko so najmlajše v ZR Ljubljana, kjer jih je samo 22,5 % starejših od petdeset let. Povprečna starost 

zaposlenih v patronažnem varstvu Slovenije je 44 let. Najnižja povprečna starost je med DB (31 let), 

najvišja povprečna starost je v poklicni skupini SOC DEL (55 let) in BA (50 let) ter VMS (48 let). ZT 

so v povprečju stari 45 let, ORG DEL 41 let, DMS 40 let in PROF ZV 40 let. 

322

Graf 1. Delež zaposlenih v patronažnem varstvu Slovenije po poklicnih skupinah, januar 2010 

SOC DEL 

0,6% 

ORG DEL 

0,2% 

PROF ZV 

0,2% 

DBA 

1,7% 

ZT 

17,6% 

VMS 

29,8% 

BA 

2,6% 

DMS 

47,2% 

DMS VMS DBA ORG DEL PROF ZV SOC DEL ZT BA 

Vir podatkov: Evidenca gibanja zdravstvenih delavcev in mreža zdravstvenih zavodov – BPI (IVZ 

16) 

Preskrbljenost prebivalcev z zaposlenimi v patronažnem varstvu Slovenije 

Graf številka 2 prikazuje, za koliko prebivalcev skrbita 1 DMS* in 1 ZT* po zdravstvenih regijah 

Slovenje. Po številu prebivalcev na DMS najbolj izstopa ZR Murska Sobota, kjer mora 1 DMS skrbeti 

za 1963,9 prebivalcev več kot 1 DMS v ZR Ravne. Še večje razlike pa so v preskrbljenosti prebivalcev 

z ZT. Tako pride v ZR Novo mesto na 1 ZT 28054,5 več prebivalcev kot v ZR Murska Sobota, medtem 

ko v ZR Nova Gorica ZT v okviru patronažnega varstva nimajo zaposlenih. 

Primanjkljaj zaposlenih je po številu in glede na poklicno skupino regijsko zelo različen. Po podatkih je 

kadrovsko najbolj podhranjena ZR Ljubljana, saj v patronažnem varstvu primanjkuje skupaj -144,6 

oseb. Sledita ji ZR Celje (-64,5 oseb) in ZR Maribor (-55,9 oseb). Da bi zadostili delovnemu normativu 

stroke, bi morali v patronažnem varstvu Slovenije dodatno zaposliti 406 oseb (graf 3). 

Graf 2. Preskrbljenost prebivalcev Slovenije z zaposlenimi v patronažnem varstvu po poklicnih 

skupinah in po zdravstvenih regijah, januar 2010 

40000,0 

35000,0 

30000,0 

25000,0 

20000,0 

15000,0 

10000,0 

5000,0 

0,0 

3702 

8620,4 

2605 

0,0 

CELJE NOVA 

GORICA 

3381,6 

12644,1 

št.prebivalcev na DMS* št.prebivalcev na ZT* 

3044,7 

33745 

3049,9 

10870,3 

2964,3 

11141,7 

6649,5 

4433 

2804,4 

KOPER KRANJ LJUBLJANA MARIBOR MURSKA 

SOBOTA 

34704 

NOVO 

MESTO 

2469,1 

20811,1 

3123,8 

12340,4 

RAVNE SLOVENIJA 

323


16) 

Centralni register prebivalstva RS – Ministrstva za notranje zadeve 

Graf 3. Manjkajoče število zaposlenih v patronažnem varstvu Slovenije, preračunano na veljavni 

normativ, po izobrazbi in po regijah, januar 2010 

50,0 

0,0 

-50,0 

-100,0 

-150,0 

-200,0 

-250,0 

-300,0 

CELJE 

-25,3 

-39,2 

NOVA 

GORICA KOPER KRANJ 

LJUBLJANA 

MARIBOR 

MURSKA 

SOBOTA 

-1,7 

-20,5 

-15,2 

-17,6 

-14,5 

-20,2 

-5,9 

-20,9 

-6,0 

-23,8 

-34,5 

-45,9 

-68,7 

-35,6 

manjkajoče število DMS* manjkajoče število ZT* 

NOVO 

MESTO RAVNE SLOVENIJA 


16) 

Centralni register prebivalstva RS – Ministrstva za notranje zadeve 

Razprava 

Rezultati so pokazali, da je v okviru patronažnega varstva Slovenije zaposlenost po poklicnih skupinah 

regijsko zelo pestra in različna. Da gre za res velike regijske razlike, potrjuje ugotovitev, da v ZR 

Maribor in Ljubljana opravlja patronažno dejavnost kar sedem različnih profilov, medtem ko so v 

okviru patronažnega varstva ZR Nova Gorica zaposlene izključno višje oziroma diplomirane 

medicinske sestre. 

Ugotovitev, da je skoraj tretjina vseh zaposlenih v patronažnem varstvu Slovenije že starih petdeset let 

in več in da je večina zaposlenih iz drugih poklicnih skupin starejših od petdeset let, je pomembna za 

načrtovanje izobraževanja in kadrovanja v prihodnosti. 

Rezultati analize kažejo, da trenutno v nobeni od devetih zdravstvenih regij Slovenije ni izpolnjen 

delovni normativ, kot ga predvideva dokument (Patronažno, 2006), kar kaže na velik razkorak med 

teoretičnimi smernicami stroke in dejanskim stanjem v praksi. Število prebivalcev na zaposlenega v 

patronažnem varstvu je regijsko zelo različno. Rezultati so pokazali, da je najboljša preskrbljenost 

prebivalcev z diplomiranimi medicinskimi sestrami v ZR Ravne in ZR Nova Gorica, najslabša pa v ZR 

Murska Sobota. Preskrbljenost prebivalcev z zdravstvenimi tehniki je najslabša v ZR Novo mesto in 

najboljša v ZR Murska Sobota. 

Na osnovi pridobljenih rezultatov ugotavljamo, da je patronažno varstvo Slovenije v vseh zdravstvenih 

regijah kadrovsko podhranjeno. S kadrovsko okrepitvijo bi zagotovili razbremenitev zaposlenih in s 

tem posredno vplivali na dvig kakovosti izvajanja patronažne zdravstvene nege s poudarkom na 

preventivni dejavnosti. Ugotovitev, da ima le 1,5 % patronažnih medicinskih sester opravljeno 

specializacijo iz patronažne zdravstvene nege, jasno kaže na potrebo po ponovni uvedbi 

podiplomskega specialističnega izobraževanja s področja patronažne zdravstvene nege. 

+0,4 

-11,1 

-163,1 

-243,0 

324

Zaključek 

Velike razlike v preskrbljenosti prebivalcev z zaposlenimi v patronažnem varstvu potrjujejo našo 

hipotezo, da prebivalci v Sloveniji nimajo enakih možnosti obravnave v okviru patronažnega varstva. 

Ugotovitve o kadrovskem primanjkljaju v patronažnem varstvu in ocena stanja, ki kaže na povečevanje 

potreb po zdravstveni negi na domu, so zadosten razlog za ukrepanje. Dobljene ugotovitve lahko 

služijo stroki patronažnega varstva kot izhodišče za oblikovanje strategije razvoja, definiranje 

kadrovskega normativa in zaposlovanja v prihodnosti ter načrtovanja izobraževanja, s ciljem 

približevanja k smernicam stroke ter pravičnejši dostopnosti do storitev patronažne dejavnosti za 

prebivalce Slovenije. 

Literatura 

Patronažno varstvo in patronažna zdravstvena nega – nadgradnja in prilagajanje novim izzivom, 

Ministrstvo za zdravje, 2006. 

Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni (Uradni list Republike 

Slovenije št. 19/98 s spremembami in dopolnitvami). 

Navodilo o zagotavljanju socialnovarstvene obravnave v primerih odpusta iz bolnišnic ter primerih, ko 

bolnik živi sam (Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), 2004. 

Zavrl Džananović D., Patronažno varstvo Slovenije včeraj, danes jutri. Analiza poročil o delu 

patronažnega varstva od leta 2000 do 2008. Obzor Zdr N. 2010; 44 (2): 117–25; 2010. 

Tajnikar M., Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Zdravstvo v času gospodarske krize – smo 

pripravljeni na spremembe? Gospodarska kriza kot čas za korenite spremembe v slovenskem 

zdravstvu. 2009; 17–27. Dostopno na: http://www.devz.si/wpcontent/uploads/2009/05/12_srecanje_ekonomistov_pomlad_09_web.pdf 

(16. 2. 2011). 

Zdravje v Sloveniji, Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, 2010; (I) 10–19; (II) 23–27; (IV) 72–90. 

Dostopno na: http://www.ivz-rs.si/strokovne_vsebine/Zdravje %20v 

%20Sloveniji_29_1_2010_obl.pdf (14. 2. 2011). 

Neenakosti v zdravju v Sloveniji, Ljubljana, 2011; (II) 55–67. Dostopno na: 

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/posvet_neenakost_v_zdravju_feb_2011/publi 

kacija_neenakost_v_zdravju_v_Sloveniji_feb_2011.pdf (14. 2. 2011). 

325

322C 

Razvoj in implementacija programa skupnostne psihiatrične obravnave po 

modelu Assertive Community Treatment v Psihiatrični kliniki Ljubljana 

Development and implementation of community psychiatric treatment program in the 

Psychiatric Clinic Ljubljana 

Andreja Jerič, dipl. m.s. 

Ivna Bulić Vidnjević, univ. dipl. psiholog, spec. klin. psih. 


jeric.andreja@gmail.com 

Izvleček 

Začetki skupnostne obravnave pacientov s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo segajo v 50. leta 

prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike (ZDA), ko so za spremljanje 

pacientov po odpustu na njihov dom prihajale medicinske sestre iz bolnišnic zaradi preverjanja 

sodelovanja pri terapiji. Temu je sledil hiter razvoj različnih skupnostnih programov, ki so bolj ali 

manj odgovarjali na potrebe pacientov s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo. 

Med vsemi modeli skupnostne obravnave je najbolj raziskovan in z dokazi podprt model Assertive 

Community Treatment, ki zagotavlja intenzivno, kontinuirano podporo s strani psihiatričnega tima 

pacientu na njegovem domu – je multidisciplinaren pristop k obravnavi pacientov s kompleksnimi 

težavami. 

Prispevek prikazuje razvoj in implementacijo programa skupnostne psihiatrične obravnave po modelu 

Assertive Community Treatment v Psihiatrični kliniki Ljubljana 

Ključne beside: Huda in ponavljajoča se duševna motnja, skupnostna psihiatrična obravnava, 

zdravstvena nega v skupnosti, tim skupnostne psihiatrične obravnave 

Abstract 

The beginnings of Community treatment of patients with severe and recurring mental illness, go back 

in the 50 years of the last century in Britain and the U.S. To monitor the Patient after discharge from 

Hospital, they send nurses to patient's home in order to examine participation in therapy. 

This was followed by rapid development of various community programs, that more or less responded 

to the needs of patients with severe and recurring mental illness. 

Among all the models of community treatment is most research and evidence-based model of 

Assertive Community Treatment, which provides intensive, continuous support from the psychiatric 

team at the patient's home, is a multidisciplinary approach to treating patients with complexproblems. 

The article presents the development and implementation of community psychiatric treatment program 

in the Psychiatric Hospital in Ljubljana 

Key words: Severe mental illness, community mental health care, assertive community treatment, 

nursing, community psychiatric team 

Uvod 

V 50. letih prejšnjega stoletja je v Ameriki in v nekaterih delih Evrope potekala deinstitucionalizacija 

psihiatričnih pacientov iz bolnišnic v skupnost, ki se je izkazala za ponesrečen poskus predvsem zaradi 

ogromnega števila ponovnih hospitalizacij pri pacientih s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki 

niso zmogli samostojnega življenja. 

Tako je vse od leta 1970 znano, da pacienti s težko in ponavljajočo se duševno motnjo potrebujejo 

dolgotrajno asistenco za uspešno integracijo v skupnost (Bond et al. 2001), predvsem zaradi dejstva, 

da imajo pogosto najtežje simptome bolezni in najslabšo kakovost življenja (Phillips et al 2001). 

326

»Assertive community treatment model« (ACT) je intenzivni model multidipsciplinarne obravnave pri 

pacientih s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo v skupnosti, ki odklanjajo sodelovanje v 

bolnišničnem zdravljenju, po drugi strani pa imajo številne hospitalizacije. Program je bil razvit v 70. 

letih v Ameriki, kot odgovor na deinstitucionalizacijo (Bond et. al, 2001). ACT je celovit program, 

utemeljen v skupnosti, namenjen zagotavljanju zdravljenja, opore in rehabilitacije posameznikom s 

hudo in ponavljajočo se duševno motnjo (Phillips et al 2001). Osnovni principi dela v ACT modelu, 

po Bond et al. (2001), so: 

• multidisciplinarna obravnava; 

• timski princip dela; 

• nizko razmerje osebje : pacient, in sicer 1 : 12; 

• intervencije so usmerjene v skupnost; 

• dostopnost tima – 12 ur na dan, 365 dni na leto; 

• osredotočenost na dnevne aktivnosti in veščine; 

• preverjanje sodelovanja pri zdravilih; 

• individualiziran pristop k obravnavi. 

Osnovni princip dela v ACT je obisk na domu, po podatkih iz literature naj bi bilo 80 % stikov s 

pacienti izvedenih na njegovem domu oz. zunaj institucije (Bond et al. 2001). 

Koncept ACT je postal pomemben del rešitve problema fragmentiranih in težko dostopnih programov 

za ljudi s hudo duševno motnjo in je eden najbolj raziskanih modelov z več kot 25 študijami za 

dokazovanje njegove uspešnosti pri zmanjšanju števila hospitalizacij, izboljšanju sodelovanja pri 

zdravljenju in večji kakovosti življenja bolnikov (Bond et al. 2001). Zadovoljstvo z življenjem se 

poveča, vendar so opisane spremembe trajne le, če so tudi službe dostopne neprekinjeno (Mueser, 

Bond, 1998). 

Raziskave so pokazale, da ACT model ni v primerjavi nič dražji kot ostali programi, prinaša pa večje 

zadovoljstvo pri pacientih in svojcih (Burns, Santos 1995). 

Prav tako nekaj raziskav dokazuje, da je ACT finančno ugodnejši za paciente, ki imajo zgodovino 

številnih hospitalizacij (Rosenheck et al. 1995). 

S podpisom Deklaracije o duševnem zdravju in Akcijskega načrta za duševno zdravje v Evropi na 

ministrski konferenci v Helsinkih, januarja 2005, se je tudi Slovenija zavezala k implementaciji 

obravnave psihiatričnih bolnikov v skupnosti. Skupnostna obravnava za paciente z duševno motnjo 

pomeni premik iz tradicionalne bolnišnične obravnave k obravnavi v domačem okolju. 

Izkušnje iz Slovenije 

Razvoj skupnostne psihiatrične obravnave v Psihiatrični kliniki v Ljubljani se je začel pred 30 leti z 

družinsko oskrbo; težko bolne paciente, ki niso bili sposobni samostojnega življenja, so nameščali v t. 

i. “tuje družine”, kjer so družini nudili strokovno podporo zaposleni iz Psihiatrične klinike, in sicer 

višji zdravstveni tehnik, socialna delavka in zdravnik. Ta oblika dela obstaja še danes, vendar je ne 

moremo imenovati skupnostna psihiatrična obravnava, ker se nista izvajala sistematična ocena potreb 

in načrt zdravljenja. 

Leta 2005 se je tim zdravstvenih delavcev iz Psihiatrične klinike Ljubljana odpravil na strokovno 

izmenjavo v Anglijo, in sicer v Luton ter Cambridge, NHS, z namenom spoznati skupnostno 

psihiatrijo v Angliji (Agius et al. 2007). S to izmenjavo so bili postavljeni začetki skupnostne 

psihiatrične obravnave, saj so se pri svojem rednem delu na kliniki strokovnjaki pogosto srečevali s 

pacienti, ki so se zaradi nezmožnosti delovanja in pomanjkljive podpore v domačem okolju pogosto 

vračali v bolnišnico. 

Vključevanje v obravnavo 

Kmalu so strokovni izmenjavi sledili prvi poskusi uvajanja modela v Sloveniji, tako da se od leta 2006 

razvija program skupnostne psihiatrične obravnave, ki deluje po načelih ACT z nepretrganim 

spremljanjem dolgotrajnih in zahtevnih psihiatričnih pacientov, ki potrebujejo neprekinjeno podporo v 

skupnosti. V prvem letu delovanja tima je bilo obravnavanih 20 pacientov, trenutno pa tim obravnava 

53 pacientov. 

327

Pred skupnostno obravnavo so pacienti običajno obravnavani že na dnevnem oddelku Psihiatrične 

klinike Ljubljana, kar omogoča lažji prestop v skupnost. V tem času, ki ga preživijo na dnevnem 

oddelku, se dodobra seznanijo z vsemi člani tima ter vzpostavijo terapevtski odnos. Obenem se opravi 

tudi ocena pacienta in njegovih potreb. 

Program nudi prilagojeno podporo pri obvladovanju bolezni, vsakdanjo pomoč pri reševanju običajnih 

življenjskih težav – z vplivom na okolje prek izobraževanj družin in širjenjem socialne mreže – ter 

intenzivno spremljanje in zdravljenje po odpustu v omejenem časovnem obdobju. V 

multidisciplinarnem timu sodelujejo naslednji sodelavci: tri diplomirane medicinske sestre, 

diplomirana delovna terapevtka, univerzitetna diplomirana socialna delavka, klinični psiholog ter 

zdravnik psihiater s polovičnim delovnim časom. Del tima deluje na dnevnem oddelku Psihiatrične 

klinike Ljubljana, ki izvaja psihosocialno rehabilitacijo. 

Na osnovi ocene je narejen načrt obravnave pacienta za tri mesece s kratkoročnimi cilji. Postavijo se 

dolgoročni cilji za obdobje treh let oz. do konca obravnave; bolniku sta dodeljena koordinator in 

sokoordinator. Pri oblikovanju načrta sodelujejo pacient, svojci, sodelavci tima, pacientov psihiater in 

predstavniki zunanjih organizacij (Center za socialno delo, nevladne organizacije, prostovoljci idr.). 

Izvajanje in prilagajanje načrta se preverja na 3 mesece na obdobnih timskih sestankih, kjer so prisotne 

tudi zunanje službe, če je to potrebno. 

Skupnostni tim koordinira diplomirana medicinska sestra, ki prevzema področje organizacije, kamor 

med drugim spadajo redni tedenski sestanki tima, namenjeni preverjanju stanja in načrtovanju 

obravnave za vse paciente. 

Temeljna enota obravnave je obisk in posvet z bolnikom na njegovem domu oziroma v skupnosti 

(Švab, Jerič, 2010). 

Obisk na domu je izveden enkrat tedensko do enkrat na mesec in traja od 20 minut do 1 ure, glede na 

potrebe in psihično stanje pacienta. Obisk izvaja koordinator oz. koordinatorski par. 

Ob obisku na domu je izvedena ocena in potrebna podpora pri delovanju in bivanju. Ob tem se na 

terenu izvaja tudi sodelovanje z drugimi službami. 

Vzpostavitev odnosa je za spremljanje in vodenje pacientov v skupnosti ključna; temelji na 

komunikaciji med koordinatorjem in pacientom. Ta odnos je delovni proces, v katerem koordinator 

prevzame vlogo »pogajalca«, ki koordinira skrb, ter se povezuje z ostalimi službami na terenu, prav 

tako pa prevzema tudi vlogo zagovornika (Yamashita et al 2005). Vstopanje v dom pacienta zahteva 

od izvajalca upoštevanje pacientove kulture, navad, vrednot ter odnosa do bolezni, prav tako tudi 

njegovih bližnjih. 

Razvojne organizacijske dileme 

Organizacija dela in obiskov na domu je bila za izvajalce najbolj zahteven projekt, saj morajo po 

načelih modela zagotoviti tudi do 300 obiskov na domu mesečno z enim službenim vozilom. Delo so 

poenostavili tako, da nekatere obiske pacientu nadomestijo z obiskom na kliniki ali pa so z njim v 

stiku prek telefona. Prav tako je tim moral razviti lastno dokumentacijo, ki je ogrodje organizacije dela 

in služi učinkovitemu prenosu podatkov, pa tudi doslednemu sledenju načel dela. Z uvedbo »check« 

list je bilo zagotovljeno usklajevanje intervencij med različnimi člani tima, za vsako opravljeno 

intervencijo vsak član tima obračuna storitev po Zeleni knjigi, kar je pomembno za vodenje stroškov 

projekta. 

Razprava 

Skozi delo se je izkazalo, da je diplomirana medicinska sestra najprimernejši nosilec takšne 

obravnave, saj ima dovolj zdravstvenih znanj in se že v osnovi šolanja usmeri predvsem na potrebe 

pacienta. 

Kljub vsemu pa ostaja dejstvo, da se ob delu na terenu pojavljajo pomanjkljive veščine komuniciranja, 

motivacijskih tehnik za sodelovanje pri zdravljenju ter veščine vodenja določenih skupin pacientov, 

predvsem s pridruženo odvisnostjo od psihoaktivnih substanc in pacientov s somatskimi zapleti. 

Omenjene pomanjkljivosti izpostavljajo tudi ostali psihiatrični timi, ki delajo po ACT modelu drugod 

po svetu (Gournay, 2000). 

Problem psihiatričnih skupnostnih timov je tudi zagotavljanje storitev na vsem področju, ki ga 

določena bolnišnica pokriva. Področja pokrivanja so namreč prevelika, da bi jih lahko pokrivali timi iz 

328

ustanov, zato bi bilo smotrno dislocirati vsaj dele timov, posebej v primeru Psihiatrične klinike 

Ljubljana. 

Razvojno perspektivo programa je v letu 2009 močno omejil Zakon o duševnem zdravju, ki je 

nekritično skupnostno skrb dodelil Centrom za socialno delo in s tem preprečil oblikovanje mreže 

služb na tem področju. Obravnava v skupnosti s strani Centov za socialno delo je namreč za tovrstno 

skupino pacientov premalo intenzivna, znanja in izkušnje njihovih delavcev so preskromne; takšna 

obravnava bi bila ustrezna le za tiste paciente, ki že dosežejo določeno stopnjo samostojnosti. 

Zadnji dve leti poteka intenzivno izobraževanje delavcev drugih psihiatričnih bolnic z namenom 

ustanavljanja takšnih timov po vsej Sloveniji. Tako so sodelovali pri uvajanju te metode na Oddelek za 

psihiatrijo Univerzitetnega centra Maribor, katerega delo nameravamo tudi v prihodnosti spremljati z 

izmenjavo izkušenj. Želja tima je tudi povezovanje s PB Idrija ter PB Ormož, ki prav tako izvajata 

skupnostne intervencije. Koordinacija in sodelovanje med timi sta za zdaj skromna. 

Na strokovnem področju so smernice razvoja skupnostne psihiatrične zdravstvene nege v tujini in pri 

nas nedvomno tudi v pridobivanju dodatnih znanj in treninga, predvsem na področju dela s 

forenzičnimi bolniki ter pacienti z dvojnimi diagnozami (Gournay, 2000), ki jih je tudi pri nas vedno 

več. 

Zaključek 

Sodobna obravnava duševnih motenj naj bi predstavljala ravnotežje med seboj povezanih bolnišničnih 

in skupnostnih služb (Thornicroft, Tansella 2004). Pri tem naj bi bolnišnice prevzemale oskrbo 

akutnih poslabšanj bolezni, v skupnosti pa naj bi obravnavo prevzemala mreža skupnostnih služb – 

specializirani zdravstveni mobilni timi, v povezavi z drugimi ustanovami in nevladnimi organizacijami 

s področja socialnih storitev in zaposlovanja. 

Za dobro delovanje sistema potrebujemo obe vrsti obravnave, tako v bolnišnicah kot v skupnosti, 

predvsem zaradi zavedanja, da je pri pacientih s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo kljub 

nepretrgani podpori veliko tveganj za ponovne hospitalizacije (Killaspy, 2007). Zakon o duševnem 

zdravju bi torej moral obsegati obe obliki obravnave. 

Prednost skupnostne obravnave je predvsem v tem, da poteka v bližini doma, da z zgodnjimi 

intervencijami preprečimo ali zmanjšamo število hospitalizacij, s tem pa se zmanjša tudi finančno 

breme bolnišničnega zdravljenja in poveča kakovost življenja pacienta s hudo in ponavljajočo se 

duševno motnjo. 

Za delo v skupnosti tako potrebujemo dobro izobražene, strokovne in kompetentne člane 

multidisciplinarnega tima, ki jih poleg visoke strokovnosti odlikuje še sposobnost izrabe vseh virov, ki 

so na voljo. 

Literatura 

Agius M, Furlan M, Bulić Vidnjevič I, Žmuc L, Žajdela B, Sušnik V, Jerič A. The development of a 

Leonardo Program for teaching community psychiatry. Psychiatr Danub 2007; 18 (3–4): 193–9. 

Bond GR, Drake RE, Mueser KT, Latimer E. Assertive Community Treatment for People with Severe 

Mental Illness. Dis Manage Health Outcomes 2001; 9 (3): 141–159. 

Burns BJ, Santos AB: Assertive community treatmenr: an update of randomized trials. Psychiatric 

Servicec 1995; 46: 669–675. 

Gournay K. Role of the community psychiatric nurse in the management of schizophrenia. Adv in 

Psych Treatment. 2000: 243–251. 

Killaspy H. From the asylum to community care: learning from experience. British Medical Bulletin. 

2007: 1–14. 

Mueser KT, Bond GR, Drake RE, Resnick SG. Models of community care for severe mental illness: A 

review of research on case management. Schizophrenia Bulletin 1998; 24: 37–74. 

329

Phillips SD, Burns BJ, Edgar ER, Mueser KT, Linkins KW, Rosenheck RA, Drake RE, McDonel CE. 

Moving Assertive Community Treatment Into Standard Practice. Psychiatric Services. 2001; 52: 771– 

779. 

Rosenheck RA, Neale M: Leaf P, et al: Multisite experimental cost study of intensive psychiatric 

community care. Schizophrenia Bulletin 1995; 21: 129–140. 

Švab V, Jerič A. Skupnostna skrb za osebe s psihozo. In: Pregelj P, Kobentar R, eds. Zdravstvena nega 

in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana; 2009: 458–462. 

Thornicroft G, Tansella M. Components of a modern mental health service: a pragmatic balance of 

community and hospital care. British Journal of Psychiatry. 2004; 185: 283–290. 

330

322D 

Pojavljanje mobinga med zaposlenimi v zdravstveni negi v psihiatrični 

kliniki Ljubljana 

The appearance of mobbing between employees in health care in psychiatric clinic in Ljubljana 

Munira Pejić 

Izvleček 

Izvajalci zdravstvene nege so od vseh delavcev, zaposlenih v zdravstvu, najbolj izpostavljeni nasilju 

na delovnem mestu. Pod pojmom nasilje na delovnem mestu lahko poleg telesnega in psihičnega 

nasilja ter spolnega nadlegovanja in zlorab razumemo tudi prevelike delovne obremenitve, nevarne 

razmere za delo, nezadostno podporo izvajalcem zdravstvene nege ter pritiske na žrtve, da bi ostale 

tiho. Če nasilju pustimo prosto pot, dobiva vse hujše razsežnosti (Klemenc, 2001). 

Medicinske sestre se pri svojem delu srečujemo z nasiljem v različnih oblikah: kot žrtve nasilja, kot 

potencialni povzročitelji in kot strokovnjaki, od katerih se pričakuje, da se bodo znali odzivati, ko se 

bodo srečevali z žrtvami nasilja (Planinšek in Pahor, 2004). 

Nasilje na delovnem mestu zaposlenih v zdravstveni negi se dogaja. To je razvidno tudi iz raziskave, 

ki smo jo izvedli v letu 2010 med zaposlenimi v zdravstveni negi v Psihiatrični kliniki v Ljubljani. 

Razdeljenih je bilo 180 anketnih vprašalnikov, vrnjenih pa 144. Glede na občutljivost teme, ki je bila 

izpostavljena v anketnem vprašalniku, je odziv izjemno dober. 

Ključne besede: mobing, mobing na delovnem mestu, mobing v zdravstveni negi, medicinska sestra 

Abstract 

MOBING Providers of health care are from all employees that are working in health, the most 

exposed of violence in their workplace. Under term violence at work in addition to physical and 

psychic violence, sexual harassment and abuse, we can understand also excessive workload dangerous 

for work, insufficient support providers of health care and the pressure on the victims to remain silent. 

If we allow the violence free way, it is getting serious dimension (Klemenc, 2001). 

Medical nurses, while performing our work, are confronting violence in different forms: as victims of 

violence, as potential producers and as well as experts, from which is expected, to response properly, 

encountering victims of violence (Planinšek in Pahor, 2004). 

Violence of employees in working place in health care is happening. We can see that from the 

research, that’s been made in 2010 among employees in health care in Psychiatric Clinic in Ljubljana. 

It's been distributed over 180 questionnaires, and returned 144. According to the sensitivity issues, 

exposed in this questionnaire, the response was extremely good. 

Key words: mobbing, mobbing in workplace, mobbing in health care, nurse 

Uvod 

Mobing je konfliktov polna komunikacija na delovnem mestu med sodelavci ali med podrejenimi in 

nadrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje 

časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom in/ali posledico izrinjenja iz sistema, pri tem pa 

napadena oseba to občuti kot diskriminirajoče (Leymann, 1995). 

Oblike mobinga 

Napadi na možnost izražanja so (Leymann, 1993): omejevanje možnosti komuniciranja s strani 

nadrejenega, večkratno prekinjanje govora, jemanje besede, omejevanje možnosti komuniciranja s 

strani sodelavcev, kričanje oz. glasno zmerjanje, konstantno kritiziranje dela, konstantno kritiziranje 

331

osebnega življenja, nadlegovanje po telefonu, verbalne grožnje, pisne grožnje, izmikanje stikom, 

odklonilne geste oziroma pogledi, izmikanje stikom, dajanje nejasnih pripomb, brez navedb razlogov 

izmikanja. 

Napadi na socialne stike so (Leymann, 1993): nenadoma se s prizadetim nihče več ne pogovarja, ko 

prizadeti koga v podjetju ogovori, ga ta ignorira, premestitev v pisarno daleč od sodelavcev, 

sodelavcem je prepovedano pogovarjati se s posamezno osebo, splošno ignoriranje v podjetju. 

Napadi na socialni ugled so (Leymann, 1993): obrekovanje za hrbtom, širjenje govoric, poskusi 

smešenja posameznika, domnevanje, da je posameznik psihični bolnik, poskus prisile v psihiatrični 

pregled, norčevanje iz telesnih hib, oponašanje načina hoje, glasu ali gest z namenom, da bi nekoga 

osmešili, napadanje političnega ali verskega prepričanja, norčevanje iz zasebnega življenja, norčevanje 

iz narodnosti, siljenje k opravljanju nalog, ki negativno vplivajo na samozavest, napačno ocenjevanje 

delovnih naporov ali ocenjevanje z namenom žalitve, dvomi v poslovne odločitve posameznika, 

posameznik je deležen kletvic in obscenih izrazov, poskusov spolnega zbliževanja ali verbalnih 

spolnih ponudb. 

Napadi na kakovost delovne in življenjske situacije (Leymann, 1993): posameznik ne dobiva novih 

delovnih nalog, odvzete so mu vse delovne naloge, in sicer v tolikšni meri, da si še sam ne more 

izmisliti kakšne naloge zase, dodeljevanje nesmiselnih delovnih nalog, dodeljevanje nalog daleč pod 

ravnijo sposobnosti, dodeljevanje vedno novih nalog (pogosteje kot ostalim sodelavcem), dodeljevanje 

nalog, ki žalijo dostojanstvo, dodeljevanje nalog daleč nad ravnijo kvalifikacij, z namenom 

diskreditacije. 

Napadi na zdravje (Leymann, 1993): siljenje k opravljanju zdravju škodljivih nalog, grožnje s fizičnim 

nasiljem, uporaba lažjega fizičnega nasilja za “discipliniranje”, fizično zlorabljanje, namerno 

povzročanje škode ali nepotrebnih stroškov posamezniku, namerno povzročanje psihične škode na 

domu ali delovnem mestu, spolni napadi. 

Posledice mobinga 

• fizična, psihična in psihosomatska obolenja (stres, depresija, nezadostno samospoštovanje, 

samoobtoževanje, fobije, motnje spanja, prebavne motnje ali obolenje mišic in okostja) 

• posttravmatska stresna obolenja 

• socialna osamitev, težave v družini in finančne težave (Možina, 1995) 

Posledice mobinga za organizacijo 

• slabši odnosi med zaposlenimi 

• slabša delovna storilnost 

• višja fluktuacija 

• stroški novih zaposlenih 

• izguba ugleda organizacije 

• stroški tožb, odpravnin in odškodnin (Paoli, 2000) 

Preprečevanje mobinga 

Ukrepi preprečevanja psihičnega nasilja na delovnem mestu zajemajo: seznanjanje zaposlenih o 

psihičnem nasilju in njegovih posledicah, pravočasno reševanje konfliktov, oblikovanje jasnih zahtev 

in pričakovanj glede posameznih delovnih mest ter seznanjanje zaposlenih s temi zahtevami, redno 

obveščanje zaposlenih o dogajanju v organizaciji, ustvarjanje kulture sodelovanja in zaupanja med 

zaposlenimi, prijavljanje in reševanje primerov psihičnega nasilja (Bilban, 2009). 

Rezultati raziskave med zaposlenimi v zdravstveni negi v psihiatrični kliniki ljubljana 

107 (74 %) anketiranih oseb je bilo priča dogodku, ki ustreza definiciji mobinga, 37 (26 %) jih je 

odgovorilo, da niso bili priča dogodku. Raziskave v svetu kažejo, da so medicinske sestre v 

zdravstveni negi najbolj izpostavljene nasilju. Medicinske sestre po svetu so že ugotovile, da je pri 

njihovih medsebojnih odnosih zelo prisotno nasilje med sodelavci (Farell, 1997). 

332

Slika 1: Priča mobinga 

Največ jih meni, da so med izvajalci mobinga njihovi nadrejeni, in sicer kar 98 (58 %), sledi sodelavec 

posameznik 36 (21 %), skupina sodelavcev 33 (19 %) in podrejeni nadrejenim 3 (2 %). Največ 

mobinga se dogaja od zgoraj navzdol, kar pomeni, da so najpogostejši povzročitelji prav nadrejeni. 

Slika 2: Izvajalci mobinga 

86 (60 %) anketiranih oseb je odgovorilo, da so tudi sami že bili žrtev mobinga, 58 (40 %) anketiranih 

ni bilo žrtev mobinga. Informacije o mobingu ostanejo v ozkem krogu ljudi – večinoma se ljudje 

zaupajo domačim, zelo redko sodelavcem. Strah jih je spregovoriti o mobingu. 

Slika 3: Žrtev mobinga 

36 (21%) 

33 (19%) 

3 (2%) 

98 (58%) 

nadrejeni skupina sodelavcev sodelavec posameznik podrejeni nad nadrejenim 

58 (40%) 

37 (26%) 

da ne 

da ne 

107 (74%) 

86 (60%) 

49 (34 %) anketiranih oseb je že imelo zdravstvene težave zaradi mobinga, 95 (66 %) pa zdravstvenih 

težav zaradi mobinga na delovnem mestu ni imelo. 

Največ anketirancev, 104 (27 %), ocenjuje, da je vzrok za nastanek mobinga v negativnem značaju in 

osebnostnih lastnostih storilcev, 94 (24 %) jih meni, da je vzrok nizka raven splošne organizacijske 

kulture in medsebojnih odnosov, 90 (23 %) anketiranih meni, da je problem v ukazovalnem načinu 

vodenja, 74 (19 %) jih meni, da vodje ne poznajo osnov vodenja skupine delavcev, 29 (7 %) jih je 

mnenja, da so odnosi med sodelavci podrejeni cilju za čim večji dobiček. 

333

Anketirani so o načinu doživetih mobing dejanj lahko izbirali med ponujenimi možnimi odgovori: 

Tabela 1: Mobing dejanja 

MOŽNI ODGOVORI ŠTEVILO 

ODGOVOROV 

ODSTOTKI (%) 

a) omejevanje možnosti komuniciranja s strani nadrejenega 63 15 

b) nenehno prekinjanje med govorjenjem 46 11 

c) nenehno kritiziranje vašega dela in zasebnega življenja 61 15 

d) prejemanje pisnih groženj 2 0,5 

e) kričanje oziroma zmerjanje 54 13 

f) obrekovanje za hrbtom, smešenje, ignoriranje, širjenje laži 113 27 

g) odvzem pomembnih nalog 19 4 

h) posredovanje nepopolnih informacij ali delovnih navodil 52 12 

i) napadanje vaših političnih ali verskih pogledov na svet, 

norčevanje iz vaše narodnosti 

5 1 

j) dodeljevanje zdravju škodljivega dela 2 0,5 

k) vdiranje v računalnik ali spreminjanje, brisanje podatkov iz 

vašega računalnika 

1 1 

81 (57 %) anketiranih je odgovorilo, da nasilje, ki ga doživljajo, vpliva na kakovost opravljenega dela. 

58 (40%) 

5 (3%) 

Slika 4: Vpliv mobinga na kakovost opravljanja dela 

81 (57%) 

da ne ne doživljam nasilja 

83 (58 %) anketiranih oseb ni seznanjenih z možnostmi reševanja v primeru mobinga. 

Zaključek 

Zaskrbljenost v zvezi z nasiljem nad zdravstvenim osebjem, predvsem nad medicinskimi sestrami, 

narašča. Medicinske sestre pogosto delajo v okolju, kjer se dogaja nasilje. Izrednega pomena pri 

preprečevanju in zmanjševanju psihičnega trpinčenja na delovnem mestu je odgovornost organizacije 

in njenih nadrejenih. Pomembno je, da imajo nadrejeni ustrezno znanje s tega področja. Tako bodo 

morebitni problem sploh lahko zaznali in ga učinkovito preprečili. K preprečevanju psihičnega 

trpinčenja na delovnem mestu pa bo pripomogla tudi vključitev boljše organizacije dela, odprta 

komunikacija, oblikovanje pozitivne klime in predvsem izobraževanje zaposlenih o pojavu mobinga. 

Potrebni pa so tudi interni akti in pravilniki, s katerimi da organizacija jasno vedeti, da je psihično 

334

trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in da bo v primeru kršitve tudi sankcionirano. 

Organizacija mora žrtvi mobinga priskrbeti ustrezno pomoč prek notranjih ali zunanjih svetovalcev. 

Pomagati pa morajo tudi izvajalcu mobinga. 

Literatura 

Bilban M (2009). Mobing v delovnem okolju V: Zbornik prispevkov / Cvahtetovi dnevi javnega 

zdravja. Ljubljana, 25. september; 96–8. 

Klemenc D, Pahor M (2001). Nasilje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji V: Zbornik 

predavanj in posterjev 3. kongresa zdravstvene nege. Portorož, 11.–14. september; 197–8. 

Leymann H (1995). Der neue Mobbing - Bericht, Reinbek, Rohwolt Taschenbuch Verlag; 18. 

Možina S (1995). Vodenje in vedenje v organizaciji. Ljubljana, DZS; 12–27. 

Planinšek I, Pahor M (2004). Spolno nasilje/nadlegovanje ter ukrepi za njihovo odpravljanje v 

zdravstveni negi v Sloveniji. Obzor Zdr N 38: 53–9. 

Dostopno na internetu: 

http://www.ksk-claustahl-zwllerfeld.de, Mobbing is kein Männerprivileg; (8. 6. 2010). 

Paoli P (2000). Violence at Work. Dostopno na spletu: http://org/public/html; (10. 6. 2010). 

335

PRISPEVKI 

Varnost pacientov 

336

332A 

Vloga zdravil v preprečevanju padcev 

The role of medication in fall prevention 

Nevenka Marinšek, viš. med. ses. 



nevenka.marinsek@sb-je.si 

Izvleček 


Padci pacientov so eden najpogostejših neželenih dogodkov. Dogajajo se vedno in povsod in pri tem 

nastajajo poškodbe, lahko zelo resne. Zdravila so dejavnik tveganja, ki pa ga je mogoče preprečiti; 

vplivajo na samostojno gibanje, na hojo, na zaznave, povzročajo motnjo ravnotežja. Raziskave kažejo, 

da se tveganje poveča s številom zaužitih zdravil. 

V raziskavi smo ugotavljali vpliv posameznih skupin zdravil na nastanek padcev pacientov. 

Metode 

V raziskavo so bili zajeti pacienti, ki so bili hospitalizirani in so padli v času od 1. 1. 2009 do 31. 3. 

2010 na bolniških oddelkih Splošne bolnišnice Jesenice. Primerjali smo zdravila pacientov, ki so padli 

(94), in pacientov iz kontrolne skupine, ki niso doživeli padca (97). 

Podatki so bili pridobljeni iz zdravstvene dokumentacije pacientov in s pomočjo informacijskega 

programa Birpis 21. 

Rezultati 

75 % vseh pacientov iz prve skupine je padlo v prvih 8 dneh po hospitalizaciji. Dva padca sta imela za 

posledico zlom kosti (2,1 %). Ostale poškodbe so bile lažje. 42 % pacientov ni utrpelo poškodb. Pri 

obeh skupinah pacientov smo opazovali spol, starost in dolžino hospitalizacije. Z gotovostjo je 

mogoče trditi, da na pojav padca vplivata starost in dolžina hospitalizacije. Dobljeni rezultati kažejo 

pomemben vpliv zdravil na nastanek padcev pri skupini diuretiki (p=0.008974), pri skupini analgetiki 

(p=0,000961) ter pri skupini pomirjevala (3,4.10-7). 

Razprava 

Nekatere skupine zdravil in kombinacije povečujejo tveganje za padec. 

Ključne besede: zdravila, dejavnik tveganja, padec, pacient 

Abstract 

Theoretical background 

Patient falls are one of the most common unwelcome occurrences. They happen at any time, any place 

and cause injuries that can be very serious as well. Medications are a risk factor which however, can 

be prevented. Medications influence independent moving, walking, patients’ perceptions, and cause 

balance problems. Researches show that the risk increases with the amount of consumed medications. 

This research studied the influence of individual groups of medications on fall occurrences. 

Methods 

The research included the patients, hospitalized because of falls in the period between January 1 st 2009 

and March 31 st 2010 in the hospital wards of the General Hospital Jesenice. We compared the 

medications, consumed by the patients with falls (94) and the control group patients who did not 

experience a fall (97). 

The data were acquired from patients’ medical documentation and with the help of the information 

program Birpis 21. 

Results 

75 % of all patients who fell fell in the first 8 days of their hospitalisation. Two falls caused bone 

fractures (2.1 %). The rest of the injuries were minor. 42 % of patients did not experience any injuries. 

337

In both groups, we considered the sex, the age and the duration of hospitalization. We can firmly 

assert that the age and the duration of hospitalization have t influence on fall occurrences. The 

acquired results show an important influence of medications on fall occurrences; in the group of 

diuretics (p=0.008974), in the group of analgesics (p=0.000961), and in the group of sedatives (3.4.10- 

7). 

Discussion 

Some groups of medications and kombinatios of them increase the risk of falling. 

Key words: medication, risk factor, fall, patient 

Uvod 

Padci pacientov niso nekaj običajnega. Najpogostejši so pri pacientih, starejših od 65 let. Povzročijo 

jih tako notranji kot zunanji, okoljski dejavniki. Bolj ogroženi so pacienti, ki imajo motnje zaznavanja, 

počasnejše reflekse in stopnjujočo se mišično šibkost. Vse te spremembe vplivajo na ravnotežje in 

hojo. 

Posamezen dejavnik tveganja nikoli ne povzroči padca. Vedno gre za splet okoliščin, za delovanje več 

dejavnikov tveganja (Cameron, 2005). Različni avtorji poudarjajo dejavnike tveganja, kot so kronična 

obolenja, zaznavne motnje zaradi slabega vida ali sluha, motnje ravnotežja in težave pri hoji, vrsto 

zdravil, ki jih pacienti zaužijejo, ovire v okolju, ki jih obdaja. 


Za nekatera zdravila je statistično dokazano, da povečajo tveganje za padec (Hendrich, 2004). 

Tveganje za padec, še posebno pri starejših pacientih, naraste s številom predpisanih in zaužitih 

zdravil. Nekatera zdravila (pomirjevala, uspavala, antihipertoniki, diuretiki, antidepresivi, analgetiki) 

povzročajo stranske učinke, ki vodijo v stanje, ko pacient lahko pade: 

• zamegljen vid, 

• sedacija, 

• zmanjšana pozornost, 

• zmedenost, 

• zmanjšana zmožnost presoje, 

• oslabela mišična funkcija v povezavi s strahom. 

Ugotovitve posameznih avtorjev o mehanizmu delovanja zdravil 

Pri starejših pacientih je večje tveganje za padec zaradi učinkov zdravil, pa tudi zaradi fizioloških 

sprememb ob staranju. Te spremembe vplivajo na absorpcijo zdravil, njihovo razporeditev v telesu, 

metabolizem in odstranjevanje zdravil iz telesa (Ensrud, 2002; Cameron, 2005). 

V starosti je v telesu več maščobnega kot mišičnega tkiva in prav v maščobnem tkivu se zdravila 

zadržujejo daljši čas. Pogosto je zmanjšana funkcija ledvic, zdravila, ki se izločajo z ledvicami, se 

akumulirajo v telesu in pride do toksičnih količin. Prav tako okvara jeter pomeni zmanjšan 

metabolizem in povečane, celo toksične količine zdravil v telesu (Ensrud, 2002; Cameron, 2005). 

Starost povzroči spremembo farmakodinamike ali interakcijo med zdravili, kar se odraža tako v 

terapevtskem učinku kot neugodnem telesnem odgovoru (Cameron, 2005). 

Tveganje za padec, celo do trikrat, poveča polimedikacija (Monane, 1996). 

Padci z ali brez poškodbe imajo več vzrokov. Vpliv zdravil prištevamo k tem vzrokom. Število zdravil 

in odmerki povečajo tveganje za padec (Modreker, 2009). 

Nekatera zdravila so povezana s povečanim tveganjem za padec (Van der Velde, 2007). 

Duševna travma, ki jo povzroči padec, je lahko posledica terapije (Fuesgen, 1995). 

Predvsem pacienti s kroničnimi boleznimi uživajo več zdravil obenem in so tako izpostavljeni 

povečanemu tveganju za potencialni padec (Rhalimi, Helou, Jaecker, 2009). 

338

Cilj 

V Splošni bolnišnici Jesenice padce pacientov spremljamo že vrsto let. Namen raziskave je ugotoviti, 

ali skupine zdravil oziroma nekatere kombinacije zdravil vplivajo na nastanek padcev pri pacientih. 

Metoda dela 

Vzorec 

Raziskava je bila izvedena na vzorcu 94 pacientov, ki so bili hospitalizirani na kirurškem in internem 

oddelku ter na oddelku za zdravstveno nego Splošne bolnišnice Jesenice in so doživeli padec v 

časovnem obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2010. Pregledana je bila njihova zdravstvena dokumentacija 

oziroma terapija, ki so jo v času hospitalizacije prejemali. Istočasno smo pregledali še dokumentacijo 

97 pacientov primerjalne skupine, ki niso doživeli padca, so pa bili hospitalizirani v istem časovnem 

obdobju. Ti pacienti so bili izbrani z metodo naključnega vzorca. 79 % pacientov, ki so padli, je bilo 

starejših od 65 let, v primerjalni skupini pa je bilo teh 63 %. Paciente obeh skupin smo primerjali med 

seboj po starosti, spolu in dolžini hospitalizacije. Iz literature je razvidno, da pacienti najpogosteje 

padejo v prvih 6 dneh hospitalizacije. Organizem je takrat v fazi prilagajanja spremenjenemu okolju in 

novi terapiji, zato je tveganje večje (Haumschild, 2003). Zdravila, ki so jih uživali pacienti, so se 

razdelila v 5 skupin – antihipertoniki, diuretiki, analgetiki, uspavala, pomirjevala. 


Uporabljena je bila kvantitativna metoda raziskovanja. Zbrani podatki o vplivu zdravil so bili obdelani 

s programom Microsoft Excel s statistično metodo hi-kvadrat test. Izračun je bil izveden po običajnem 

postopku. To pomeni, da se v 4 polja vpišejo števila tistih pacientov, ki: 

• so padli in so jemali zdravila, 

• so padli in niso jemali zdravil, 

• niso padli in so jemali zdravila, 

• niso padli in niso jemali zdravil. 

Iz tega se po postopku pričakovane vrednosti izračuna vrednosti za zgornje 4 kombinacije s hi-test 

funkcijo. 

Vpliv dolžine hospitalizacije je bil izračunan s statistično metodo – linearno regresijsko analizo, prav 

tako vpliv starosti. Uporabljen je bil Excelov meni Orodja, Analiza podatkov in Regression. 

Za statistično pomembne so bile upoštevane razlike na ravni 5 % tveganja. 

Večina uporabljene literature je bila pridobljena v bazi podatkov Cobiss. Uporabljene so bile ključne 

besede medication, patient falls, risk factor. 

Rezultati 

Tabela 1: Značilnosti pacientov, ki so padli, in tistih, ki niso padli, glede na starost, spol in dolžino 

hospitalizacije. 

Pacienti Starost Spol Dolžina hospitalizacije 

Pacienti, ki so padli 72 let 50M / 44Ž 16 dni 

Pacienti brez padca 65 let 50M / 47Ž 7 dni 

p 0,0047 0,8199 5,3.10-8 

V tabeli 2 so prikazani podatki o starosti, spolu in dolžini hospitalizacije. Pri spolu ni opaziti razlike, 

pri starosti pa je verjetnost vpliva značilna. Večja oziroma značilna razlika nastane pri dolžini 

hospitalizacije. 

25 % vseh pacientov je padlo v prvih 2 dneh, 50 % vseh pacientov je padlo v 4 dneh in 75 % vseh 

pacientov je padlo v 8 dneh po sprejemu v bolnišnico. 

Vzroki za hospitalizacijo pacientov, ki so padli (tabela 3) 

339

Tabela 2: Medicinska diagnoza pacientov, ki so doživeli padec 

Medicinska diagnoza Delež pacientov 

Zlomi kosti (kolk, golenica, lobanja …) 29 % 

Možganska kap 19 % 

Sladkorna bolezen 15 % 

Pljučne bolezni 12 % 

Maligna obolenja 12 % 

Obolenja prebavnega trakta 6 % 

Amputacije okončin 5 % 

V 42 % pacienti zaradi padca niso utrpeli poškodbe. Poškodbe, ki so nastale kot posledica padca, so 

bile različne: v 31 % se je pojavila bolečina, v 29 % odrgnina, v 5 % je prišlo do otekline, udarnine, 

hematoma, v 3 % je bila posledica padca rana s krvavitvijo, pri 2 % pacientov je prišlo do zloma kosti 

(2 pacienta). 

Podatki tudi kažejo, da je največ pacientov padlo v bolniški sobi (86 %). S postelje je padlo 38 % 

pacientov. Največ pacientov (50 %) je padlo v nočnem času (Strokovno poročilo, 2009). 

Tabela 3: Delež pacientov, ki so padli, in tistih, ki niso padli, so pa uživali zdravila iz naštetih skupin 

zdravil, ter verjetnost njihovega vpliva na nastanek padcev 

Zdravilo Pacienti, ki so padli Pacienti brez padca p 

št. delež 

št. delež 

Antihipertoniki 31 33 % 25 26 % 0,2741 

Diuretiki 32 34 % 17 18 % 0,0089 

Analgetiki 71 76 % 51 53 % 0.0009 

Uspavala 26 28 % 16 16 % 0,0625 

Pomirjevala 47 50 % 15 15 % 3,4.10-7 

Z analizo hi-kvadrat test se je potrdilo, da obstaja povezava med posamezno skupino zdravil in 

pojavom padcev. Velika verjetnost vpliva se je pokazala pri diuretikih (p=0,0089), pri analgetikih 

(p=0,0009) in pri pomirjevalih (p=3,46.10-7). 

Tabela 4: Kombinacije zdravil in verjetnost vpliva na nastanek padca 

Zdravilo Pacienti, ki so padli Pacienti brez padca p 

št. delež 

št. delež 

Antihipertonik – uspavalo 16 17 % 8 8 % 0,0674 

Antihipertonik – diuretik 8 9 % 7 7 % 0,7395 

Analgetik – uspavalo 22 23 % 7 7 % 0,0018 

Analgetik – diuretik 12 13 % 4 4 % 0,0311 

Razprava 

Padec je za pacienta in za zaposlene neprijeten dogodek, ki se za pacienta lahko konča s težjo 

poškodbo. 

Povprečna starost skupine pacientov, ki so padli, je bila 72 let, pacientov v kontrolni skupini pa 65 let. 

Izračun je pokazal statistično verjetnost, da starejši pacienti padejo pogosteje. V raziskavi Medication 

Use and Increased Risk of Falls in Hospitalized Elderly Patients, avtorji M. Rhalimi, R. Helou in P. 

Jaecker, je prav tako ugotovljena verjetnost za več padcev v povezavi s starostjo. Vendar te verjetnosti 

v raziskavi ne potrdijo. Morda je razlog v tem, da je bila raziskava opravljena v bolnišnici za geriatrijo 

in so bili vsi opazovani pacienti skoraj enake starosti. 

Pri pacientih, opazovanih v Splošni bolnišnici Jesenice, je starostni razpon precej širok, tako pri 

skupini pacientov, ki so padli, kot pri pacientih v primerjalni skupini. 

340

Dolžina hospitalizacije se v raziskavi med obema opazovanima skupinama razlikuje. Pacienti, ki so 

padli, so bili v bolnišnici povprečno 16 dni, pacienti iz primerjalne skupine pa povprečno 7 dni. 

Literatura navaja podatek, da so pacienti, ki so padli, potrebovali dodatne preiskave in zdravljenje 

poškodb, ki so pri padcu nastale, zato so bili v bolnišnici daljši čas. Pri pacientih v Splošni bolnišnici 

Jesenice je prišlo do težje poškodbe (zlom kosti) in dodatnih terapevtskih ukrepov le v dveh primerih. 

Ostali pacienti so bili v bolnišnici dlje zaradi dolgotrajnejšega zdravljenja osnovne bolezni. Z 

izračunom linearne regresije je bilo potrjeno, da tisti, ki padejo, nimajo daljše hospitalizacije zaradi 

padca. 

Pacienti najpogosteje padejo do 10. dneva hospitalizacije. Tudi v omenjeni raziskavi francoskih 

avtorjev se je pokazala verjetnost vpliva dolžine hospitalizacije na nastanek padcev. V naši bolnišnici 

je padlo 25 % vseh pacientov v prvih 2 dneh po sprejemu, 50 % vseh pacientov je padlo v 4 dneh in 75 

% vseh pacientov v 8 dneh po sprejemu. V raziskavi (Rhalimi, Helou, Jaecker, 2009) pa je 25 % 

pacientov padlo do 4. dne po sprejemu, 50 % do 7. dne po sprejemu in 75 % pacientov do 11. dne po 

sprejemu. 

Analiza o vplivu zdravil na nastanek padca je pokazala, da z gotovostjo vplivajo diuretiki (p=0,0089), 

analgetiki (p=0,0009) in pomirjevala (p=3,4.10-7). Zelo blizu 5 % verjetnosti je tudi skupina uspaval 

(p=0,0625). V primerljivi raziskavi (Rhalimi, Helou, Jaecker, 2009) je nabor skupin zdravil nekoliko 

drugačen kot v raziskavi v Splošni bolnišnici Jesenice, vendar so rezultati primerljivi z rezultati v 

skupinah pomirjevala in diuretiki. Skupine analgetikov niso opazovali, zato primerjava ni mogoča. 

Skupina uspaval jim, tako kot v predstavljeni raziskavi, ni potrdila verjetnosti tveganja. Raziskava 

avtorjev Rhalimi, Helou, Jaecker, 2009 je temeljila na ravni 2 % tveganja. 

V izbranih kombinacijah dveh skupin zdravil je izračun pokazal statistično verjetnost pri dveh 

kombinacijah: 

• analgetik in uspavalo (p= 0,0018) ter 

• analgetik in diuretik (p= 0,0311). 

Statistično se približa 5 % statistični verjetnosti še kombinacija antihipertonik in uspavalo (p=0,0674). 

Z dodatnimi raziskavami še drugih kombinacij zdravil bi dobili natančnejše podatke. 

Zaključek 

Na osnovi dobljenih rezultatov bi bilo smiselno raziskavo v nadaljevanju razširiti. Opazovati bi bilo 

treba posamezna zdravila in kombinacije med njimi. S tem bi lahko pridobili podatke, ki bi vplivali na 

ustreznejše predpisovanje terapije. Izognili bi se zdravilom in predvsem kombinacijam z neustreznim 

medsebojnim vplivom ter posledično vplivom na pacienta v smislu spremenjenega delovanja v okolju. 

Obenem bi rezultati vplivali na načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege za preprečevanje padcev. 

Ključnega pomena je, da bi se v raziskavo vključili zdravniki in farmakologi po vzoru držav Zahodne 

Evrope. Omenjeni pristop različnih strokovnjakov lahko bistveno prispeva k bolj varni in kakovostni 

obravnavi pacienta. 

Literatura 

Cameron K.,The Role of Medication in Fall Prevention, NCOA Falls Free, 2005, 29–39. 

Ensrud K. E., Blackwell, T. L., Mangione, C. M., Bowman, P. J., Whooley, M. A., Bauer, et al. and 

For The Study of Osteoporotic Fractures Research Group (2002), Central Nervous System – Active 

Medications and Risk for Falls in Older Women. Journal of the American Geriatrics Society, 

50: 1629–1637. 

Füsgen I., Der ältere Patient, Urban und Schwarzenberg 1995, 1952–60. 

Haumschild M., Clinical and economic outcomes of fall-focused pharmaceutical intervention 

program, Am J Health-Syst Pharm, Vol. 60, May 15, 2003: 1029–1032. 

Hendrich A., Inpatient Falls, Patient Safety and Quality Healthcare, May/June 2004. 

Modreker M. K., v. Renteln-Kruse W., Arzneimittel und Stuerze im Alter, Springer Berlin 2009, 493– 

500. 

341

Monane M., Glynn R., Avorn J., The impact of sedative-hypnotic use on sleep symptoms in elderly 

nursing home residents, Clinical Pharmacology & Therapeutics 1996/ 59, 83–92. 

Rhalimi M., Helou R.,Jaecker P., Medication Use and Increased Risk of Falls in Hospitalized Elderly 

Patients,Drugs and Aging, Volume 26, Number 10, 1 October 2009, 847–852. 

Van der Velde N. et al., Withdrawal of fall risk increasing drugs in older persons, J Am Geriatr Soc, 

2007. 

342

332B 

Uporaba kirurškega varnostnega kontrolnega seznama pri operativnem 

programu 

The process of implemenatation of surgical safety checklist in the operation room 

Aldijana Beganović, dipl. m. s. 

Tatjana Trotovšek, dipl. m. s. 

Zlatko Grubešić, dipl. zn. 

Dominika Oroszy, dr. med. 

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo 

operativnih strok, Operacijski blok 

Izvleček 

Kirurška oskrba je pomemben način zdravljenja v medicini. Ob izvajanju tega načina zdravljenja je 

zelo pomembna varnost pacienta. 

V okviru razvoja varnosti pacientov med kirurško oskrbo je Svetovna zdravstvena organizacija od leta 

2008 naprej začela po vsem svetu širiti projekt »Varna kirurgija rešuje življenja«. Temu projektu se je 

maja 2010 priključila tudi Kirurška klinika Univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana. 

Članek predstavlja projekt »Varna kirurgija rešuje življenja« in uvajalno obdobje od ideje do izvajanja 

kirurškega varnostnega kontrolnega seznama v operacijski sobi pri operativnem posegu. 

Ključne besede: varnost, pacient, operacijska soba 

Abstract 

Surgical treatment is an important method of treatment in medicine. And safety is very important 

activity during surgery. 

The development of patient safety during surgical treatment of the World Health Organization from 

2008 onwards began to spread around the world project "Safe Surgery Saves Lives. " The department 

of Surgery in University Medical Centre Ljubljana started with this project in May 2010. 

In this article is described the process of implementation of the surgical safety checklist in our 

institute. 

Key words: safety, patient, operation room 

Uvod 

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) izvaja številne globalne in regionalne pobude na področju 

kirurške varnosti. Med njimi je projekt »Varna kirurgija rešuje življenja«. Namen projekta je zmanjšati 

število neželenih dogodkov pri pacientih, ki so imeli opravljen operativni poseg. Cilj projekta je 

izvajanje postopkov v procesu zagotavljanja varnosti v operacijski sobi. Izpostavljeni so vidiki 

preprečevanja anestezijskih in kirurških zapletov ter dobra komunikacija med člani operacijskega tima 

(WHO, 2009). Projektu so se pridružile številne bolnišnice z vsega sveta. 

V zadnjem času slovenske bolnišnice uvajajo sisteme za prepoznavanje, odkrivanje in preprečevanje 

neželenih dogodkov (Korinšek, 2009). Pri pregledu literature lahko opazimo, da zdravstvenonegovalni 

timi za bolj kakovostno delo uporabljajo različne metode in strategije, kot so informativni 

sestanki, poročila, varnostni seznami, delavnice, simulacije in njihove kombinacije (Gillsepie et al, 

2010). 

Z namenom ohranjanja in nadgrajevanja dosedanje stopnje varnosti se je Kirurška klinika 

Univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana (UKC Ljubljana) pridružila projektu »Varna kirurgija 

rešuje življenja«. 

343

Projekt uvedbe kirurškega varnostnega kontrolnega seznama 

Na Kirurški kliniki UKC Ljubljana smo se spomladi 2010 pridružili kampanji SZO »Varna kirurgija 

rešuje življenja«. Projekt je interdisciplinaren in vključuje različne poklicne skupine (kirurgi, 

anesteziologi, operacijske medicinske sestre, medicinske sestre pri anesteziji), ki sodelujejo pri 

izvajanju operativne dejavnosti. 

Uvedba kirurškega varnostnega kontrolnega seznama predstavlja enostavno in učinkovito orodje po 

zgledu kontrolnih seznamov v letalstvu. Pred uvedbo pacienta v anestezijo, pred začetkom in ob koncu 

operativnega posega, preden pacient zapusti operacijsko sobo, se preverijo vsi ključni dejavniki in 

postopki, ki bi lahko vplivali na varno kirurško in anesteziološko oskrbo pacienta. 

Varnostni kontrolni seznam uvaja novo varnostno kulturo v operacijski sobi in strukturirano 

komunikacijo med posameznimi poklicnimi skupinami, ki sodelujejo pri operativnem posegu, ter 

postavlja varnost pacienta na prvo mesto. 

Potek uvajanja projekta »varna kirurgija rešuje življenja« v Univerzitetnem kliničnem centru 

Ljubljana ( v nadaljevanju UKC ljubljana) 

Projekt »Varna kirurgija rešuje življenja« je od ideje do začetka izvajanja varnostnega kontrolnega 

seznama pri operativnih posegih v UKC Ljubljana potekal po sledečih fazah. 

1. Predstavitev in potrditev projekta na strokovnem svetu UKC Ljubljana 

2. Delovna skupina (predstavniki posameznih poklicnih skupin, koordinatorji za kakovost) 

• Priprava osnutka kirurškega varnostnega kontrolnega seznama 

• Prilagoditev kirurškega varnostnega kontrolnega seznama razmeram v UKC Ljubljana in 

procesom v operacijski sobi 

• Priprava navodil za izvajanje kirurškega varnostnega kontrolnega seznama 

3. Testiranje kirurškega varnostnega kontrolnega seznama v operacijskih sobah Kliničnega oddelka za 

travmatologijo, UKC Ljubljana 

4. Postopno uvajanje kirurškega varnostnega kontrolnega seznama v posamezne operacijske sobe 

Kirurške klinike UKC Ljubljana 

5. Analiza odklonov in izvedba ustreznih ukrepov 

6. Predstavitev projekta »Varna kirurgija rešuje življenja« širši javnosti 

Kirurški varnostni kontrolni seznam 

Namen uvedbe kirurškega varnostnega kontrolnega seznama v UKC Ljubljana 

Kirurški varnostni kontrolni seznam je preprosto orodje, ki smo ga v UKC Ljubljana uvedli z 

namenom povečanja varnosti pacientov v perioperativnem obdobju. Uporaba seznama spodbuja boljšo 

komunikacijo med člani tima v operacijski sobi. Z njim zagotavljamo učinkovito in pravočasno 

izvedbo kritičnih postopkov, katerih opustitev lahko privede do zapleta. 

Faze kirurškega varnostnega kontrolnega seznama 

Kirurški varnostni kontrolni seznam je razdeljen v tri faze poteka operativnega posega: 

• pred uvodom v anestezijo, 

• pred kirurškim rezom, 

• preden pacient zapusti operacijsko sobo. 

Koordinator kirurškega varnostnega kontrolnega seznama 

Koordinator je član operacijskega tima in hkrati odgovorna oseba, ki preverja posamezne kritične 

postopke v zvezi z operativnim posegom pri ostalih članih tima in s tem zagotavlja njihovo dosledno 

izvajanje. 

Koordinator kirurškega varnostnega kontrolnega seznama pri odgovornih članih tima preveri izvedbo 

posameznih postopkov in jih potrdi na kontrolnem seznamu z oznako »X«. 

V primeru odklonov pri posameznih postopkih ustavi nadaljnji potek dela in se skupaj s člani tima 

dogovori o nadaljnjih ukrepih, ki bodo zagotovili varno nadaljevanje operativnega posega. 

Posamezni odkloni se zabeležijo pod opombe na kirurškem varnostnem kontrolnem seznamu. 

Koordinator ob zaključku preverjanja postopkov navede svoje ime in priimek ter se podpiše. 

344

Navodila za izvedbo varnostnega kirurškega seznama 

Kirurški varnostni kontrolni seznam se izvaja v treh fazah; za vsako fazo posebej so določeni postopki, 

ki se preverijo. 

1.Faza »sign in« ali pred uvodom v anestezijo 

Postopke v tej fazi preveri operacijska medicinska sestra ali član anesteziološkega tima (glede na 

mesto anesteziološke priprave pacienta). Ne glede na to, kdo je koordinator v tej fazi kirurškega 

varnostnega kontrolnega seznama, je pomembno preveriti sledeče postopke. 

Pacient je potrdil identiteto, privolitev na operativni poseg in anestezijo, vrsto operativnega 

posega in stran operativnega področja. 

• Koordinator pacienta zaprosi, da pove svoje ime in priimek ter datum rojstva (če je mogoče). 

Identiteto preveri tudi s pregledom podatkov na identifikacijskem traku. V primeru otrok ali 

pacientov, ki niso zmožni navesti identifikacijskih podatkov, lahko to storijo starši ali skrbniki 

pacienta. 

• Koordinator preveri, ali je podpisana privolitev na operativni poseg in privolitev na 

anestezijske postopke. 

• Koordinator preveri vrsto in stran operativnega področja pri pacientu. 

• Koordinator preveri pacientove navedbe s podatki v pacientovi dokumentaciji. 

Operativno področje je označeno. 

• Koordinator preveri, ali je označeno operativno mesto pri pacientu oz. ali določitev 

operativnega mesta s kirurške strani ni potrebna. 

Poleg tega pa koordinator preveri pri anesteziološkem timu, ali je ta preveril: 

• anestezijski aparat in zdravila, 

• alergije pri pacientu (izvršeni ustrezni ukrepi), 

• tveganje za težko intubacijo (izvršeni ustrezni ukrepi), 

• tveganje za aspiracijo (izvršeni ustrezni ukrepi), 

• tveganje za veliko izgubo krvi (izvršeni ustrezni ukrepi). 

2.Faza »time out« ali pred kirurškim rezom 

Koordinator kirurškega varnostnega kontrolnega seznama je v tej fazi operacijska medicinska sestra, 

ki pred kirurškim rezom prosi vse člane tima za kratek premor in najprej zaprosi, da se 

• novi člani tima predstavijo po imenu in funkciji ter nato zagotovi sledeče ustne potrditve. 

• Kirurg predstavi pacienta (kratek opis poteka operativnega posega, posebnosti, trajanje, 

pričakovana izguba krvi). 

• Kirurg, anesteziološki tim in operacijska medicinska sestra ustno potrdijo pacientovo identiteto, 

vrsto in stran operativnega področja ter varno namestitev pacienta. 

• Anesteziolog predstavi pacienta (posebnosti, rizične dejavnike). 

• Umita operacijska medicinska sestra potrdi sterilnost, preverjen in preštet inštrumentarij, material 

in opremo. 

• Anestezijska ekipa potrdi, da je pacient prejel antibiotično profilakso (v kolikor je to 

standardizirano oziroma potrebno za izvedbo operativnega posega). 

• Prisotnost RTG slike in izvidov, potrebnih za operativni poseg (potrdi kirurg). 

3.Faza »sign out« ali preden pacient zapusti operacijsko sobo 

Tudi to fazo preveri operacijska medicinska sestra (koordinator). 

Ta del kirurškega varnostnega kontrolnega seznama mora biti izveden, preden je pacient odpeljan iz 

operacijske sobe. Preveri se naslednje: 

• Operativni poseg je pravilno zapisan. 

S tem je mišljeno preverjanje, ali je opravljen predvideni operativni poseg oziroma ali se je ta zaradi 

spremenjene situacije spremenil oz. razširil. Poleg tega se v tej fazi preveri, ali je operativni poseg 

pravilno zapisan v operacijske protokole. 

• Štetje in kontrola inštrumentov ter operativnega materiala sta točna. 

Koordinator skupaj z »umito« operacijsko medicinsko sestro preveri, ali je štetje inštrumentov ter 

materiala zaključeno in ali je število pravilno (končno število enako prvotnemu). 

345

• Pravilno označeni tkivni vzorci 

Koordinator vpraša kirurga, ali so bili med operativnim posegom odvzeti tkivni vzorci; v kolikor so 

bili, glasno prebere pacientovo ime, opis vzorca in označbe. 

• Evidenca in pravilni ukrepi v primeru težav z opremo 

Pomembno je natančno identificiranje slabo delujočih inštrumentov ali opreme; v teh primerih je treba 

ravnati v skladu s predpisom UKC Ljubljana. 

• Kirurg in anesteziolog podata navodila glede pooperativne oskrbe pacienta. 

• Določena in obveščena je enota, na katero bo pacient premeščen po operativnem posegu. 

Izveden kirurški varnostni kontrolni seznam 

Zaključen in izpolnjen list kirurškega varnostnega kontrolnega seznama je del dokumentacije izvajanja 

varnostnih standardov v operacijski sobi in ne sodi med pacientovo dokumentacijo. Zbira in analizira 

ga služba za kakovost. 

Zaključek 

Zelo pogosto botruje zdravstveni napaki prav neustrezen delovni proces. Analiza nam pokaže, kako 

moramo izboljšati delovni proces, da bomo napako v bodoče preprečili (Trotovšek, 2009). Prvi 

rezultati izvajanja kirurškega varnostnega seznama v UKC Ljubljana so spodbudni. Zmanjšal se je 

delež pacientov, ki nimajo urejene dokumentacije (podpis pristankov na operativni poseg in 

anestezijo). Pacienti pravočasno prejemajo antibiotično profilakso pred operativnim posegom, 

izboljšala se je komunikacija v operacijski sobi. 

Pri analizi izpolnjenega kirurškega varnostnega kontrolnega seznama v obdobju od julija 2010 do 

konca januarja 2011 je bilo pregledanih 1352 seznamov. Najpogostejša odstopanja so bila: 

• v 102 primerih prvi del seznama (pred uvodom v anestezijo) ni bil izpolnjen, v 67 primerih ni bil 

izpolnjen tretji del (preden pacient zapusti operacijsko sobo), 

• v 30 primerih ni bilo podpisanega soglasja za anestezijo, v 9 primerih ni bilo podpisanega soglasja 

za operativni poseg, 

• v 59 primerih so bile zaznane težave s kirurško opremo in 

• v 229 primerih iz podpisa na koncu varnostnega kirurškega seznama ni bilo mogoče razbrati, kdo je 

izpolnil seznam, se pravi kdo je bil koordinator. 

Vse težave s kirurško opremo smo skušali odpraviti. Na čitljivo navajanje imena in priimka 

koordinatorja opozarjamo vse sodelujoče medicinske sestre oziroma morebitne koordinatorje. 

Vsi člani operacijskega tima se zavedamo skupne odgovornosti za varnost pacienta med operativnim 

posegom. Z doslednim izvajanjem kirurškega varnostnega kontrolnega seznama se na tem področju le 

še krepimo in izboljšujemo. 

Kirurški varnostni kontrolni seznam je učinkovito orodje za izboljšanje kakovosti kirurške oskrbe 

pacienta, saj je njegova uporaba v operacijskih sobah zmanjšala pogostost okužbe kirurške rane in 

smrtnosti za 30 % (Gawande, 2010). 

Projekt bo predvidoma zaključen marca 2011, ko bo kirurški varnostni kontrolni seznam uveden v vse 

operacijske sobe UKC Ljubljana. 

Literatura: 

A. Gawande. Health Care Needs a New Kind of Hero: An Interview with Atul Gawande. Harward 

Bussines Rewiew, april 2010. Dostopno na: http://hbr.org/web/2010/04/gawande (17. 12. 2010). 

B. M. Gillseipe, W. Chaboye and P. Murray. Enhancing Communication in Surgery Throught Team 

Training Interventions: A Systematic Literature Review. AORN Journal. December 2010 Vol 92, No6 

(642–657). 

346

J. Korinšek. Zmota, napaka, incident … Ali se to lahko zgodi tudi meni?. Zbornik XXV – Varnost 

zaposlenih v operacijski sobi, Moravske Toplice, 20. in 21. november 2009. Ljubljana: Sekcija 

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operacijski dejavnosti, 2009: 113–117. 

B. Trotovšek. Izognimo se zdravstvenim napakam v kirurgiji. Zbornik XXV – Varnost zaposlenih v 

operacijski sobi, Moravske Toplice, 20. in 21. november 2009. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester 

in zdravstvenih tehnikov v operacijski dejavnosti, 2009: 100–112. 

World Health Organization. WHO Guidelines on Hand Hygiene in Health Care. Geneva. World health 

Organization, 2009. Dostopno na: http://www.who.int/gpsc (17. 12. 2010). 

World Health Organization. WHO Guidelines for Safe Surgery 2009. Dostopno na: 

http://www.who.int/patientsafety/safesurgery/en/ (17. 12. 2010). 

347

332C 

Zagotavljanje varnosti pri aplikaciji zdravil 

Ensuring safety in apllication of medication 

Zorica Panić, dipl.m.s. 

Lidija Vidmar, dipl.m.s. 


zorica.panic@sb-je.si 

Izvleček 

Zagotavljanje varnosti pacientov je pomemben element kakovosti zdravstvene oskrbe. Pomembno je 

zavedanje in spremljanje vseh dejavnikov, ki ogrožajo varnost pacientov. Aplikacija zdravil je eden od 

najpogostejših procesov, ki jih izvajamo medicinske sestre in zdravstveni tehniki. Pri pripravi in 

aplikaciji zdravil se pogosto pojavljajo napake, ki lahko predstavljajo nevarnost za zdravje pacienta. 

Članek opisuje aplikacijo zdravil življenjsko ogroženim pacientom v intenzivni terapiji in sistemsko 

preprečevanje napak. 

Pri pripravi članka smo s pregledom strokovne literature in prikazom dobre prakse v intenzivni terapiji 

operativnih strok želeli prikazati naš dosežek, ki zajema konsenz med timom zdravstvene nege in 

zdravniki pri uporabi računalniško zapisanega terapevtskega lista. Naša izkušnja je pripomogla k 

izboljšanju razvidnosti, razumljivosti in jasnosti predpisanega zdravila, pomemben korak je tudi dobro 

sodelovanje in vizite s kliničnim farmakologom. 

Namen prispevka je opozoriti, da aplikacija zdravil ni zgolj tehnično opravilo, ampak v smislu 

zagotavljanja kakovostne zdravstvene oskrbe in pacientove varnosti temelji na znanju, spretnosti, 

strokovnih izkušnjah in zmožnosti kritične presoje vsakega posameznika. Osebna, strokovna in pravna 

odgovornost medicinski sestri nalaga upoštevanje standardov kakovosti, protokolov, pa tudi izvajanje 

izboljšav na tem področju. 

Ključne besede: varnost, aplikacija zdravil, preprečevanje napak, dokumentacija. 

Abstract 

Ensuring patients’ safety is an important element of quality care. Awareness and recording of all 

elements that present a risk to patients’ safety are hereby of utmost importance. Application of 

medications is one of the most common tasks, preformed by nurses. Preparation and application of 

medication are processes where mistakes can occur that can present a safety risk for patients’ health. 

This article describes application of medication to critically ill patients in an intensive care unit and 

systemic prevention of mistakes. 

A literature review and presentation of good praxis in the Intensive care unit of Jesenice general 

hospital present our result, containing an agreement between the nursing team and physicians about 

the use of a printed therapy sheet. Our experience contributed to better clearness and intelligibility of 

prescribed medication. An important factor is also good cooperation and inspection with our clinical 

pharmacologist. 

The aim of this article is to warn, that application of medication is not just a technical task, but is an 

important part of ensuring quality care, based on each individual’s knowledge, skills, professional 

experience and capability of critical judgement. Due to personal, professional and legal responsibility 

every nurse is obliged to maintaining quality standards and protocols and to implication of 

improvement in this field. 

Keywords: safety, application of medication, prevention of mistakes, document 

348

Uvod 

Zdravstvena dejavnost je področje z visokim tveganjem zaradi nezaželenih dogodkov, ki ne nastanejo 

zaradi same bolezni, ampak kot posledica procesa zdravljenja, kar lahko privede do smrti, hudih 

okvar, zapletov in bolnikovega trpljenja. Trenutni podatki kažejo, da je skoraj polovica vseh 

nezaželenih dogodkov, ki bi jih lahko preprečili, posledica napak pri ravnanju z zdravili (Drinovec idr, 

2005). 

Medicinske sestre (MS) se z zdravili in njihovo aplikacijo srečujejo vsak dan, zato je zelo pomembno, 

da so na tem področju dobro izobražene. 

Priprava in dajanje zdravil zahtevata od MS natančnost, saj mora biti med pripravo zdravil zbrana, pri 

dajanju zdravil pa upoštevati pravilo šest P, in sicer: dati mora predpisano zdravilo, predpisan pravilni 

odmerek, pravemu bolniku, na predpisan način in ob pravem času, na koncu pa še pravilno in 

pravočasno dokumentirati (Ivanuša, Železnik, 2008). 

Zdravila 

Zdravila so področje, ki ponuja veliko možnosti za nastanek napake. Zdravstveno osebje dnevno 

prihaja v stik z zdravili, večkrat na dan, zato je ravnanje z zdravili aktivnost, ki zahteva zelo veliko 

znanja zdravstvenih delavcev na vseh področjih. MS se morajo pri ravnanju z zdravili zavedati 

naslednjih komponent: 

• pravilno shranjevanje zdravil v skladu s priporočili dobre skladiščne prakse: ravnanje z zdravili s 

seznama prepovedanih drog, preprečevanje zamenjav – zdravila urejena po abecednem redu, 

ločena po vrstah farmacevtskih oblik, različne jakosti istega zdravila so jasno ločene med sabo, pri 

prevzemanju, shranjevanju, dajanju zdravil je treba preverjati ime, farmacevtsko obliko, jakost ter 

rok uporabnosti zdravila; 

• pravilna aplikacija zdravil, dokumentiranje; 

• upoštevanje obstoječih in veljavnih standardov kakovosti na področju aplikacije in hranjenja 

zdravil, upoštevanje protokola aplikacije zdravil, ki opredeljujejo časovno komponento (Karadžić, 

Trifoni in Sebešan, 2010). 

Vloga medicinske sestre pri zagotavljanju varnosti 

Varna in natančna priprava zdravila je med najpomembnejšimi aktivnostmi medicinske sestre. Poznati 

mora delovanje, stranske učinke in način dajanja zdravil. Znati mora spremljati odziv bolnika na 

zdravilo in mu pomagati pri jemanju (Ivanuša, Železnik, 2008). 

MS mora ob delitvi zdravil (parenteralno, delno tudi enteralno) poznati in upoštevati tudi: 

farmakodinamiko (kako zdravila delujejo v telesu), interakcije, alergične odzive (odkriti in upoštevati 

pacientove podatke o preobčutljivosti na posamezno zdravilo ali vrsto zdravil), kontraindikacije 

(medicinska stanja, ki ne podpirajo uporabe določenega zdravila), toksične učinke (nevarni učinki, ki 

nastanejo zaradi kopičenja zdravila v telesu ali zaradi spremenjene presnove zdravil, toleranco ali 

neodzivnost na zdravila, fiziološke spremenljivke, vrsto prehrane in način preračunavanja odmerkov 

(Šmitek, Krist, 2008). 

Za učinkovito in varno aplikacijo zdravil pacientom je nujno timsko sodelovanje vseh vključenih 

zdravstvenih delavcev in prevzemanje odgovornosti za lastno delo. Medicinske sestre so stalno 

strokovno odgovorne za pravilno aplikacijo predpisanih zdravil in morajo zagotavljati, da pravi 

pacient prejme: pravo zdravilo, v pravi obliki, na pravilen način, pravilen odmerek, ob pravem času, v 

pravih razdobjih, v predpisani dolžini (trajanju) terapije, ob pravilnem nadaljnjem opazovanju za 

zagotavljanje varnosti in učinkovitosti terapije, s pravilnim (pravočasnim) poročanjem o neželenih 

stranskih učinkih ali napakah (Šmitek, Krist, 2008). 

Nacionalni svet za preventivo napak pri aplikaciji zdravil (Institute for Safe Medication Practices – 

ISMP) je postavil definicijo napak pri aplikaciji zdravil: »Napaka je vsak preprečljiv dogodek, ki 

povzroči oz. vodi v občutno škodo in vključuje: predpisovanje, naročanje, nomenklaturo in embalažo 

zdravil, sestavo, razdeljevanje, aplikacijo, nadzor bolnika in edukacij.« (Kodila, 2006). 

Drugi avtorji predlagajo drugačne sisteme razdelitve vzrokov napak: pomanjkanje komunikacije, 

nečitljiva pisava, zdravila s podobnimi imeni in generična imena, ničle in decimalne vejice, okrajšave, 

nepopolna naročila, ustna naročila in naročila po telefonu, farmacevtski sistem – pomanjkanje 

standardov, napačni izračuni odmerkov, težave, povezane z zdravili in medicinskimi napravami, 

napake pri aplikaciji zdravil – neupoštevanje pravila 5 P (Kodila, 2006). 

349

MS izpostavljajo pet glavnih dejavnikov tveganja za napake pri dajanju zdravil: odvračanje pozornosti 

in prekinitve med pripravo in dajanjem zdravil, nezadostno število MS (ena MS skrbi za preveliko 

število bolnikov), nečitljivo napisano zdravnikovo navodilo, napačen izračun količine zdravila, 

podobno ime zdravil in podobna embalaža (Kodila, 2008). 

Primer dobre prakse v Enoti intenzivne terapije operativnih strok Splošne bolnišnice Jesenice 

V intenzivni terapiji je veliko kritično bolnih pacientov na večtirni antibiotični terapiji, podporni 

ventilaciji, umetni ventilaciji, zato pri njih dnevno vršimo klinični nadzor določenih kriterijev; 

kontinuirano jih beležimo vsako uro, v obsegu, kot je dogovorjeno v intenzivni terapiji, in dodatno, 

kot naroči zdravnik. Pacienti so pod stalnim nadzorom (PiCCO, LiDCO); (Marinšek, Copot, 2009). 

Življenje ogrožajoče bolezensko in/ali poškodbeno stanje ter motnje krvnega obtoka s hemodinamsko 

nestabilnostjo narekujejo potrebe po takojšnjem terapevtskem učinku zdravil, kar zagotovi parenteralni 

način aplikacije – to je predvsem v obliki infuzije, i. v. injekcije prek osrednjega venskega katetra. 

V enoti intenzivne terapije vsako jutro poteka sestanek/vizita z zdravnikom, ki je prisoten v enoti. 

Skupaj z zdravnikom načrtujemo delo in postopke, ki jih bomo izvajali prek dneva. Na osnovi 

dogovorjenega si MS načrtuje delo. Enkrat tedensko v enoti opravi vizito klinični farmakolog, po 

predhodnem pogovoru z zdravnikom, MS in na osnovi napisanega terapevtskega lista. Po opravljeni 

viziti klinični farmakolog napiše zapisnik. O zapisniku se zaposleni vedno pogovorijo z zdravnikom in 

kliničnim farmakologom ter se seznanijo z zdravili in infuzijskimi raztopinami, ki jih pacient prejema, 

pa tudi z njihovo medsebojno interakcijo, inkompatibilnostjo in terapevtskim učinkom. Posebnega 

pomena je tudi pridobivanje informacij o novih zdravilih – od proizvajalca zdravil in kliničnega 

farmakologa. 

Velik poudarek v enoti je namenjen usposabljanju in izobraževanju MS. Pomembno je, da MS pozna 

osnovno delovanje zdravil in način aplikacije. Upoštevati mora strokovne standarde in načela 

poklicnega kodeksa. Pridobiti mora znanje s področja zdravstvene nege pacienta z osrednjim venskim 

katetrom. Upošteva higienska in aseptična pravila med pripravo in aplikacijo zdravil. Zaradi 

zmanjšanja možnosti napačnih aplikacij zdravil in/ali napačne priprave pred aplikacijo smo v enoti 

intenzivne terapije izdelali opomnik, iz katerega so razvidna vsa zdravila, ki so dostopna v enoti, način 

razredčenja in aplikacija zdravil. Kot dober pripomoček pri delu se je izkazal tudi internetni dostop do 

podatkov o zdravilih. 

K varnemu dajanju zdravil pripomore tudi računalniško zapisana terapija, ki jo v naši enoti izvajamo 

že vrsto let. Zapis je natančen, z jasnimi navodili: vsebuje ime zdravnika, paraf MS, ki je aplicirala 

zdravilo, mersko enoto, odmerek zdravila, način in uro aplikacije zdravila. Z računalniškim zapisom 

terapije se želimo izogniti dvoumnim ali nerazločno napisanim navodilom, ki lahko pripeljejo do 

napačne terapije. Zaradi specifike dela se ni mogoče izogniti ustnim in telefonskim navodilom, ki so 

lahko napačno slišana ali napačno razlagana. Zato smo v naši ustanovi naredili korak naprej in izdelali 

protokol »Postopanje v primeru ustnega/telefonskega naročanja terapije«. 

Z željo po čim boljši seznanjenosti osebja z napravami v enoti smo omejili število različnih 

proizvajalcev infuzijskih in hranilnih črpalk ter uporabljamo samo tehnično izpopolnjenje črpalke. 

Prihodnost, ki jo opisuje že avtor Cohen, vidimo v sodobnem računalniškem sistemu na področju 

dajanja zdravil, ki vključuje tudi možnost analize napak ter uporabo ugotovitve o napakah za 

vzpostavitev novega sistema, ki deluje preventivno – računalnik ob postelji. Korak naprej vidimo tudi 

v lekarniško pripravljenih zdravilih za vsakega pacienta individualno. 

Sklep 

Za pravilno in natančno predpisovanje zdravil je odgovoren zdravnik, za varno in učinkovito 

aplikacijo zdravil ter s tem doseganje najboljšega (pričakovanega, želenega) učinka za pacientovo 

zdravje, pa so odgovorne MS v okviru kompetenc zdravstvene nege. 

Prihodnost vidimo v digitalnem temperaturno-terapevtskem listu, ki bi prinesel lažje in preglednejše 

vodenje podatkov o procesu zdravljenja in zdravstvene oskrbe. Tako bi računalniški program MS 

sproti opozarjal na posebnosti zdravil, ki so v uporabi, in izpisoval morebitne stranske učinke oziroma 

neželene učinke zdravil. Prav tako pa je tudi s sedanjo računalniško podporo (dostop do interneta, 

računalniško napisane terapije ...) mogoče odpraviti določeno število odklonskih pojavov, ki nastanejo 

pri pisnem ali ustnem prenosu terapije oziroma naročil. 

350

Kot je bilo povedano, razdeljevanje zdravil ne predstavlja samo neposredne aplikacije zdravila, 

temveč vključuje vse postopke v zvezi z zdravili, kot so naročanje, shranjevanje in skrb za depo 

zdravil. Vloga in pomen dela MS se pokaže tudi pri spremljanju in opazovanju pacienta po aplikaciji 

zdravila. Na tem mestu moramo znova poudariti, kako pomembno je samoizobraževanje MS. Njena 

naloga je v sprotnem informiranju, v spoznavanju novih zdravil, ki so v uporabi. Profesionalna vloga 

MS v okviru kompetenc vključuje tudi odgovornost za obveščanje in seznanitev pacientov, katera 

zdravila prejemajo in vzrok prejemanja, ter opozarjanje na možne stranske učinke. 

Sodobna zdravstvena nega mora strmeti k temu, da pri svojem delu uporablja dosežke drugih znanosti 

ter s tem poveča svojo učinkovitost in strokovnost. Ob tem pa pridobi čas, ki ga lahko porabi za 

individualno delo s pacientom. 

Literatura 

Cohen MR. Medication errors. Published by the American Pharmaceutical Association. Washington, 

1999. 

Drinovec J, Cevc M, Ahčan U, Jug B, Švab I, Dolenc P. Varnost bolnika – zagotovimo jo! 

Luksemburška deklaracija o varnosti bolnika, 2005. Zdrav Vestn 2005; Dostopno na: http: 

//vestnik.szd.si/st5-7-8/st5-7-8-413-414.htm (13. 12. 2010). 

Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Fakulteta za zdravstvene vede. 

Maribor, 2008. 

Kodila V. Varna aplikacija zdravil. V: 12. Seminar intenzivne medicine za medicinske sestre in 

zdravstvene tehnike. Hotel Golf, Bled, 26. in 27. maj 2006: 53–69. 

Kodila V. Osnovni vodnik po kirurški enoti intenzivnega zdravljenja. Univerzitetni klinični center 

Ljubljana. 2008: 223–270. 

Karadžič D. Pogovor o varnosti pri aplikaciji terapije. In: Trifoni N, Sebešan A. 3. Dnevi Angele 

Boškin – Učimo se varnosti od najboljših – prikaz dobrih praks. Zbornik predavanj, 3. strokovni 

seminar, Gozd Martuljek, 22.–23. april 2010. Jesenice: 97–100. 

Marinšek M, Copot B. Pomen parenteralne prehrane pri bolniku s sepso. V: Prehrana kritično bolnega. 

Rogla, 15.–16. maj 2009. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije. Sekcija 

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji, 

2009: 40–45. 

Šmitek J, Krist A. Venski pristopi, odvzem krvi in dajanje zdravil. Ljubljana. Univerzitetni klinični 

center Ljubljana, 2008. 

Dostopno na: http://www.vhpharmsci.com/PDTM/parenteralpolicies.htm (2. 2. 2011). 

Dostopno na: http://www.wpro.who.int/internet/files/pub/85/65-86.pdf (2. 2. 2011). 

351

332D 

Analiza varnostnih zapletov v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana 

Adverse event analysis in University Medical Centre Ljubljana 

Stanko Grabljevec, univ. dipl. org., dipl. zn. 

Jelka Mlakar, viš. med. ses. 

prim. Dušica Pleterski Rigler, dr. med. 

mag. Maja Klančnik Gruden, prof. zdrav. vzg. 


Mario Šargač, univ. dipl. inž. arh. 

Elearn d.o.o 

stanko.grabljevec@kclj.si 

Izvleček 

V članku je opisana metodologija analize varnostnih zapletov, ki jo razvijamo v Univerzitetnem 

kliničnem centru Ljubljana. Članek se osredotoča na analizo varnostnih zapletov pri pacientih. Z 

analizo varnostnega zapleta smo želeli ugotoviti, kaj je botrovalo zapletu in katere ukrepe je treba 

sprejeti, da se čim bolj zmanjša možnost ponovitve. Opisan je razvoj intranetne aplikacije, ki je v 

pomoč pri analizi varnostnega zapleta. Članek opisuje eksperimentalno analizo varnostnega zapleta na 

resničnem primeru. 

Ključne besede: bolnišnica, varnost, zapleti, analiza, intranetna aplikacija 

Abstract 

The paper deals with the development of a methodology for the analysis of adverse events at the 

University Medical Centre Ljubljana (UMCL). The aim of such analyses is to identify the cause of an 

event and adopt measures to minimize the possibility of its recurrence. The main emphasis in the 

paper is placed on patient safety events. An intranet application developed to support the management 

of adverse events is described. A trial analysis conducted on the basis of an event that occurred at the 

UMCL several years ago is presented. 

Key words: hospital, safety, adverse event, analysis, intranet application 

Uvod 

Analizo zapleta lahko definiramo kot sistematičen, vnaprej opredeljen postopek, s katerim želimo 

odkriti vzroke, ki so privedli do resnega zapleta. V tem članku z zapletom mislimo predvsem neželen 

dogodek, ki se je zgodil pri pacientu. Z analizo zapleta iščemo odgovore na naslednja vprašanja: 

• Kaj se je zgodilo? 

• Zakaj se je to zgodilo? 

• Kako lahko preprečimo ponovitev zapleta? 

Analiza zapleta z metodologijo, ki jo razvijamo v UKCL, je relativno izčrpen postopek in ga bomo 

izvajali predvsem v primeru zapleta, ki povzroči resnejšo škodo pacientu ali pa skorajšnji dogodek 

(ang. near miss), ki bi lahko imel resnejše posledice. 

Analiza varnostnega zapleta v UKC Ljubljana 

Na osnovi študija literature (Sklet, 2004; Bagian et al., 2010; Taylor-Adams, 2011) in lastnih izkušenj 

smo v UKCL začeli postavljati metodologijo za izvajanje analize zapletov, ki jo sestavlja sedem 

korakov. 

352

1. Sprejem odločitve za izvedbo analize 

2. Določitev članov skupine, ki bo izvedla analizo 

3. Prvi sestanek skupine: 

a. kratka predstavitev zapleta in predvidenega načina dela, 

b. razdelitev nalog. 

4. Zbiranje podatkov 

5. Drugi sestanek skupine: 

a. natančna predstavitev zapleta, 

b. postavljanje dodatnih vprašanj, 

c. dodatna pojasnila (v primeru potrebe po dodatnem zbiranju podatkov se člani skupine 

dogovorijo glede zbiranja in nadaljujejo z naslednjimi koraki na naslednjem sestanku), 

d. ugotavljanje neposrednih in globljih vzrokov za zaplet ter prispevajočih dejavnikov, 

e. ugotavljanje varoval, 

f. oblikovanje varnostnih priporočil. 

6. Priprava zaključnega poročila 

7. Vrednotenje učinka uvedenih varnostnih priporočil 

Primer 

Zgodilo se je pred leti v sobi intenzivne nege na enem od kirurških oddelkov. Tistega jutra je v sobi 

ležalo šest pacientov. Zanje so skrbeli: dve srednji medicinski sestri, ena diplomirana medicinska 

sestra, ki je opravljala dela v tej sobi in še v drugi ekvivalentni sobi intenzivne nege na vzporednem 

hodniku, in dijak srednje zdravstvene šole, ki je pomagal v obeh sobah intenzivne nege. Ena od 

srednjih medicinskih sester je pacientki, ki je bila prejšnji dan operirana, od flebokatetra odklopila 

infuzijske sisteme in tudi cevko od epiduralnega katetra, prek katerega je perfuzijska črpalka dovajala 

mešanico zdravil proti bolečinam. Nato je pacientki pomagala vstati, jo pospremila do umivalnika v 

sobi in ji pomagala pri umivanju. Proti koncu umivanja je v sobo vstopil dijak, ki je prišel pomagat. 

Prevzel je pacientko, ker se je srednja medicinska sestra lotila drugega opravila. Dijak je pacientki 

pomagal nazaj v posteljo in nato vse cevke, tudi tisto z mešanico zdravil proti bolečinam, priključil na 

flebokateter in vključil perfuzijsko črpalko. Pacientko je tudi priklopil na monitor (EKG, pulzna 

oksimetrija, RR). Čez nekaj časa je v sobo prišla anestezijska medicinska sestra, ki je izvajala obiske 

pri pacientih – prejemnikih protibolečinske terapije. Zaznala je napako. Pacientka je bila bradikardna, 

zardela v obraz, in ko jo je anestezijska medicinska sestra vprašala, kako se počuti, je dejala, da ji je 

malo vroče in da jo rahlo srbi in mravljinči okoli ust. 

Opis eksperimentalne analize 

Ko je prišlo do dogodka, analiza ni bila narejena. Smo jo pa izvedli eksperimentalno v okviru 

razvijanja metodologije za analizo zapletov. 

Oseba, ki je vodila eksperimentalno analizo, je podrobno predstavila problem, ker je zelo dobro 

poznala okoliščine zapleta. Zaporedje dogodkov je prikazano v diagramu poteka na sliki 1. 

353

Slika 1: Diagram poteka 

Skupina je nato izoblikovala naslednji sklop dodatnih vprašanj: 

• Zakaj je bila pacientka sploh odklopljena od kontinuirane epiduralne analgezije? 

• Ali je bilo osebje seznanjeno, kakšne bi lahko bile posledice intravenozne uporabe zdravila, ki je 

namenjeno za epiduralno uporabo? 

• Ali je bila na cevki, namenjeni priklopu na epiduralni kateter, nalepljena opozorilna nalepka z 

opozorilom, da sme biti cevka priklopljena le na epiduralni kateter? 

• Zakaj ni bila izvedena dvojna kontrola? 

• Ali je bil pred priklopom cevke preverjen zapis na temperaturnem listu? 

• Kakšna je bila vloga diplomirane medicinske sestre pri vsej zadevi? 

• Zakaj je dijak smel opravljati priklope infuzijskih sistemov? 

• Zakaj ni dijaka nihče nadzoroval? 

• Zakaj zaposleni niso zaznali bradikardije in zariplosti obraza pri pacientki? 

Oseba, ki je vodila analizo, je posredovala dodatna pojasnila. 

Po dodatnih pojasnilih je slika dogodkov vsem članom skupine postala jasnejša. V naslednjem koraku 

je skupina najprej s pomočjo »viharjenja možganov« (angl. brainstorming) in nato še z odgovarjanjem 

na usmerjevalna vprašanja ugotovila, da so t. i. prispevajoči dejavniki , ki so pripeljali do 

neposrednega vzroka za nastanek zapleta, iz naslednjih skupin: človeški dejavniki, oprema, 

usposabljanje in organizacija. 

Prispevajoči dejavniki so pogojevali globlje vzroke za nastanek zapleta: odklapljanje cevk zaradi 

različnih vzrokov, niso nameščali opozorilnih nalepk, šibko zavedanje možnosti tovrstnega zapleta 

med osebjem, niso izvajali dvojnega nadzora pred ponovnim priklopom cevk, pozna zaznava zapleta 

zaradi neuporabe alarmov pri monitorju. 

Nato so člani skupine znova uporabili viharjenje možganov ter nato še sistematičen pregled seznama 

možnih varoval, da so ugotovili, katera varovala bi lahko preprečila zaplet ali vsaj omogočila hitrejšo 

zaznavo aktivne napake (slika 2). 

354

odklop cevk 

tehnična pomanjkljivost, 

ki omogoča 

napačen priklop 

pomanjkanje varnostnih 

opozoril na opremi 

šibko zavedanje možnosti 

tovrstnega zapleta 

Potreben? DA 

neizvajanje dvojne 

kontrole 

pred ponovnim 

priklopom cevk 

Slika 2: Grafični prikaz vzrokov za zaplet in varoval 

Skupina je v naslednjem koraku oblikovala seznam varnostnih priporočil, določila odgovorne osebe in 

roke za uvedbo priporočil (tabela 1). 

Tabela 1: Načrt uvedbe varnostnih izboljšav 

NE 

različni premeri cevk 

opozorilna nalepka 

na distalnem delu 

cevke in na črpalki 

ponovitev učne 

delavnice – obvezna 

udeležba za vse 

zaposlene 

vgraditev držal za pričvrstitev črpalke na 

inf. stojalo, popravilo kolesc inf. stojal in 

nadgraditev inf. stojal z držali za vrečke 

dvojna kontrola 

- SOP 

priklop analgetske mešanice na 

flebokateter namesto na epiduralni 

kateter 

nastavitev 

alarmov na 

monitorju - 

SOP 

pozna zaznava 

zapleta 

zaradi neuporabe 

alarmov pri monitorju 

Ukrep Odgovorna oseba za izvedbo Rok za izvedbo 

Ukinitev odklapljanja epiduralne analgezije, če 

to ni nujno potrebno. Obvezna uvedba dvojne 

kontrole ob ponovnem priklapljanju cevk. 

Priprava izobraževanja v zvezi z epiduralno 

analgezijo na vseh oddelkih v UKCL, kjer je ta v 

uporabi – pristojnost ravnanja s sistemi za 

epiduralno analgezijo se podeli samo 

zaposlenim, ki opravijo izobraževanje. 

Lepljenje opozorilnih nalepk na cevke, ki se 

priklopijo na epiduralni kateter in na črpalko že v 

operacijski dvorani. 

Vgraditev držal za pričvrstitev na infuzijska 

stojala na perfuzijske črpalke, popravilo vseh 

kolesc na inf. stojalih in nadgradnja inf. stojal z 

držali za vrečke. 

V nabor kriterijev za izbor perfuzijskih črpalk 

dodati, da mora imeti perfuzijska črpalka držala 

za pričvrstitev na infuzijsko stojalo. 

Glavne med. sestre oddelkov, ki 

uporabljajo epiduralno analgezijo 

Anestezijska medicinska sestra za 

področje pooperativne analgezije in 

pedagoške medicinske sestre na 

oddelkih, ki uporabljajo epiduralno 

analgezijo 

Anestezijska medicinska sestra za 

področje pooperativne analgezije 

Vodja Tehnično-vzdrževalnih služb 

in glavne med. sestre oddelkov, ki 

uporabljajo epiduralno analgezijo 

Takoj 

14 dni 

Takoj 

14 dni 

Vodja Komercialne službe Takoj 

355

Najboljši in popolnoma učinkovit ukrep, da se opisani zaplet ne bi več ponovil, bi bil, da bi imele 

cevke za priklop na epiduralni kateter drugačen premer kot tiste, ki so namenjene priklopu na žilni 

kateter. Žal za zdaj o tem niso prepričale proizvajalcev tovrstne opreme niti tako velike institucije za 

varstvo pacientov, kot je npr. Institute for Safe Medication Practices v ZDA (ISMP, 2011), zato tega 

ukrepa nismo uvrstili v naš načrt uvedbe varnostnih izboljšav. 

Zaključno poročilo za opisani primer ni bilo napisano, ker je šlo za eksperimentalno analizo. 

Zaključek 

Eksperimentalna analiza je pokazala, da metodologija za analizo zapletov kljub navidezni enostavnosti 

zahteva veliko znanja in izkušenj, ki nam jih še primanjkuje. Člani skupine morajo razmišljati 

sistemsko, saj drugače analiza ne odkrije globljih vzrokov, katerih odprava šele zares prepreči 

ponovitev zapleta. V eksperimentalni analizi smo videli, da mora tisti, ki vodi sestanke, stalno skrbeti 

za uravnotežen potek razprave. 

V UKCL nameravamo do konca leta: 

• testirati konsistentnost metodologije na osnovi dodatnih eksperimentalnih analiz; 

• dokončati razvoj metodologije; 

• nadgraditi intranetno aplikacijo s pripadajočimi orodji za sporočanje zapletov in izvajanje analiz; 

• izdelati priročnik za izvajanje analiz; 

• zdravnike in medicinske sestre, ki delujejo na področju kakovosti in varnosti, usposobiti za 

izvajanje analiz. 

Literatura 

Bagian JP, Gosbee J, Lee CZ, Williams L, Mcknight SD, Mannos DM. The Veterans Affairs Root 

Cause Analysis System in Action. Jt Comm J Qual Patient Saf. 2002; 28 (10): 531–545. 

Institute for Safe Medication Practices. Epidural-IV route mix-ups: Reducing the risk of deadly errors. 

Dosegljivo na: http://www.ismp.org/Newsletters/acutecare/articles/20080703.asp (11. 1. 2011). 

Mills PD, Neily J, Stalhandske E, Luan DM, Weeks WB. Aggregate Root Cause Analysis: Effective 

Interventions and Implementation Strategies to Reduce Falls and Related Injuries in the VA System. 

Dostopno na: http://www.a4hi.org/symposium/2003/2003_Weeks_2.pdf (24. 1. 2011). 

Sklet S. Comparasion of some selected methods for accident investigation. J Hazard Mater. 2004; 111 

(1-3): 29–37. 

356

P4 

Samospoštovanje in družinski odnosi dijakov na Goriškem 

Self-esteem and family relation of students in Goriška 

Tanja Krapež, prof. zdr. vzg. 

Zdravstveni dom Ljubljana 

tanja.krapez@zd-lj.si 

Izvleček 

Samospoštovanje se razvija v kontekstu socialnih interakcij, na njegov razvoj pa pomembno vpliva 

družina. Namen raziskave je ugotoviti povezanost med samospoštovanjem dijakov in odnosi v 

družini. Raziskovalni instrument je slovenska inačica vprašalnika ESPAD (The European School 

Project of Alcohol and Drugs). Vzorec je vključeval 842 petnajstletnih dijakov prvih letnikov 

srednjih šol goriške zdravstvene regije v šolskem letu 2006/07. Za oceno pomembnosti razlik v 

povprečjih med opazovanimi pojavi je bil uporabljen t-test. Rezultati kažejo, da dijaki z boljšim 

samospoštovanje živijo v reorganiziranih družinah, so zadovoljni v odnosu z mamo in očetom, so 

pogosto deležni topline, skrbi in čustvene opore svojih staršev ter staršem zaupajo, s kom 

preživljajo večere. 

Ključne besede: samospoštovanje, družina, mladostnik 

Abstract 

Self-esteem develops in the context of social interactions, and family plays a big role in its 

development. The purpose of this research is to find out the connection between relationships in the 

family and self-esteem of the students. Research instrument is the Slovene version of questioner 

ESPAD (The European School Project of Alcohol and Drugs). Pattern consisted of 842 first grade 

students of the age fifteen that were in the year 2006/2007 enrolled in high school in the health 

region Goriška. T–test is used for testing the hypothesis with the evaluation of important 

differences in the averages of the observed phenomena. Results showed that students with better 

self-esteem live in reorganized families, are pleased with their relationship with their parents, often 

get warmth, care and emotional support from their parents, and they tell their parents with who they 

spend their evenings. 

Key words: self-esteem, family, adolescent 

Izhodišča 

Samospoštovanje je definirano kot vrednostni vidik samopodobe. Lamovčeva (1994) meni, da je 

samospoštovanje sestavni del samopodobe, ki se nanaša na tista področja, o katerih ima 

posameznik oblikovane ustrezne vrednostne sodbe. Rosenberg (1989, cit. po Kobal Grum, Avsec, 

2007) opredeljuje samospoštovanje kot pozitivno ali negativno stališče do sebe. Pozitivno stališče 

ali visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega, kot je, da se ceni, da je 

zadovoljen sam s seboj, da se čuti vrednega spoštovanja itd. In obratno: oseba z negativnim 

stališčem do sebe ali nizkim samospoštovanjem se ne ceni, svojih lastnosti ne odobrava, njeno 

mnenje o sebi je negativno. 

Samospoštovanje se razvija v kontekstu socialne interakcije, v katerem posameznik zaznava sebe 

kot pomembnega/nepomembnega drugim ljudem, povečuje se prek majhnih dosežkov, uspehov, ki 

jim pripisuje vrednost sam in/ali jim pripisujejo vrednost drugi (Rice, 1998). Mladostniki z visokim 

samospoštovanjem so prilagodljivi v odnosu z drugimi ljudmi in priljubljeni (Klein, 1992, cit. po 

Zupančič, 2004), mladostniki z nizkim samospoštovanjem pa so razmeroma osamljeni in izolirani 

357

od vrstniških skupin, so napeti in manj spretni v socialnih interakcijah. Navadno so bolj nagnjeni k 

temu, da ustrežejo drugim, in so zato lažje vodljivi in konformistični (Rice, 1998). 

Za razvoj samospoštovanja je najpomembnejših prvih pet let življenja. Po adolescenci ostaja 

samospoštovanje razmeroma konstantno, se pa specifična področja še lahko spreminjajo. Na razvoj 

pomembno vpliva družina, zlasti družinski odnosi. Scott (1969, cit. po Lamovec, 1994) je ugotovil, 

da razvoj visokega samospoštovanja spodbujajo naslednji dejavniki: sprejemanje otroka, 

zadovoljitev temeljnih potreb, obojestransko zaupanje in skladnost med starši in otrokom ter 

harmonični družinski odnosi. Coopersmith (1967, cit. po Lamovec, 1994) pa pravi, da sta med 

dejavniki vzgoje najpomembnejša toplina staršev ter način discipliniranja. Starši, ki so otroku dajali 

občutek, da je pomemben, ljubljen in sprejet, in so hkrati postavljali omejitve, so imeli otroke z 

najvišjim samospoštovanjem, in obratno. O povezavi med nizkim samospoštovanjem in vzgojnimi 

tehnikami uveljavljanja moči staršev nad mladostniki piše tudi Lacković – Grgin (et al., 1994). 

Jourard in Remy (1955, cit. po Lamovec, 1994) navajata, da je otrokov pojem sebe podoben 

stališčem staršev do njega, stopnja samospoštovanja pa je odsev spoštovanja, ki ga imajo starši do 

otroka. Na pomen družinskega okolja za razvoj samospoštovanja opozarja tudi Rosenberg (1969, 

cit. po Lamovec, 1994), ki v zvezi s tem navaja, da so imeli adolescenti, ki so bili z očetom 

povezani, višje samospoštovanje kot tisti, katerih očetje so bili neosebni in odmaknjeni. 

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako se tipi družine in družinski odnosi povezujejo s 

samospoštovanjem mladostnikov. Testirane so bile hipoteze. Samospoštovanje dijakov je povezano 

s tipom družine, v kateri živijo. Dijaki z bolj pozitivno globalno oceno o sebi izhajajo iz popolnih 

klasičnih družin. Starši dijakov z visokim samospoštovanjem natančno določajo pravila obnašanja 

doma in zunaj. Dijaki z visokim samospoštovanjem živijo v družinah, kjer vlada med starši in 

dijaki zaupanje, ti dijaki so s strani staršev pogosteje deležni čustvene opore in topline ter v 

odnosih s starši izražajo več zadovoljstva. 

Metode 

V raziskavo je bilo vključenih 1295 dijakov, ki so bili v šolskem letu 2006/07 vpisani v srednje 

šole na Goriškem in so dopolnili 15 let. Zaradi neskladnosti z navodili projekta ali zaradi 

nepopolnih odgovorov so bili nekateri iz analize izločeni, tako da je bilo v raziskavo zajetih 842 

dijakov. Udeležba je bila prostovoljna. 

Za potrebe raziskave so bila iz vprašalnika ESPAD (slovenska inačica) izbrana vprašanja, ki se 

nanašajo na tematiko raziskave (osnovna vprašanja o dijaku in družini ter o samospoštovanju). 

Anketiranje (od 2. do 6. aprila 2007) in vnos podatkov je izvedel Zavod za zdravstveno varstvo 

Nova Gorica. Vnos podatkov je bil opravljen s programom Epiinfo 6, obdelava pa s programom 

SPSS 13.0 za Windows. Pri statistični analizi je bil za oceno pomembnosti razlik v povprečjih med 

opazovanimi pojavi uporabljen t-test. Kot statistično pomembne razlike so ocenjene vrednosti (p < 

0,05). 

Za oceno splošnih občutij o sebi je bila uporabljena Rosenbergova lestvica samospoštovanja, ki 

vsebuje 10 postavk, pet je izraženih v pozitivni, pet pa v negativni obliki. Točkuje se lestvico kot 

celoto. Postavke se vrednotijo po štiristopenjski ocenjevalni Likertovi lestvici, od 4 (močno se 

strinjam) do 1 (močno se ne strinjam). Negativne postavke se ovrednotijo obrnjeno. Visoko število 

točk pomeni visoko samospoštovanje. 

Tipi družine oziroma skupnega gospodinjstva so razdeljeni na štiri skupine: popolna klasična 

družina – nuklearna (oče in mati ter vsi ostali družinski člani); novonastala družina – reorganizirana 

(oče in mačeha ali mati in očim ter vsi ostali družinski člani); nepopolna družina (oče/mati in vsi 

ostali družinski člani); druge oblike skupnega gospodinjstva (dijak živi sam ali z drugimi sorodniki 

in/ali z ljudmi, ki mu niso v sorodu). 

Nadzor v družini je bil opredeljen z natančnim določanjem pravil obnašanja doma in zunaj doma 

ter s seznanjenjem staršev o početju dijakov. Zagotavljanje topline in čustvene opore staršev je bilo 

določeno s kriterijem, kako pogosto so dijaki deležni topline, skrbi in čustvene opore svojih 

staršev. Zadovoljstvo v družini je bilo definirano z oceno zadovoljstva dijakov v odnosu s starši. 

358

Rezultati 

Slika 1: Tipi družin in samospoštovanje dijakov 

Povprečna vrednost 

35 

30 

25 

20 

15 

10 

5 

0 

31 

28,8 27,9 

Nuklearna družina Reorganizirana 

družina 

Enostarševska 

družina 

Dijaki, ki živijo v reorganizirani družini, so dosegli na lestvici samospoštovanja statistično 

pomembno višji povprečni seštevek kot dijaki, ki živijo v nuklearni družini (t=-2,368; df 761; 

p=0,018), in višji kot dijaki, ki živijo z enim od staršev (t=3,484; df 92; p=0,001), prav tako pa tudi 

višjega od dijakov, ki živijo v drugih oblikah skupnega gospodinjstva (t= 2,776; df 17,1; p=0,013). 

Slika 2: Zadovoljstvo z odnosom z mamo in z očetom ter samospoštovanje dijakov 


35 

30 

25 

20 

15 

10 

5 

0 

29,2 29,3 

26,7 26,8 

mama oče 

Dijaki, ki občutijo zadovoljstvo v odnosu z mamo (t=-6,129; df 830; p=0,000) in z očetom (t=- 

6,535; df 811; p=0,000), izražajo statistično pomembno višje samospoštovanje kot dijaki, ki v 

odnosu z mamo in očetom niso zadovoljni. 

Slika 3: Strogost staršev in samospoštovanje dijakov 


35 

30 

25 

20 

15 

10 

5 

0 

28,6 28,9 28,6 28,9 

Statistično pomembne razlike niso zaznane. 

Slika 4: Zaupanje staršem in samospoštovanje dijakov 


35 

30 

25 

20 

15 

10 

5 

0 

Natančna pravila doma Natančna pravila izven 

doma 

27,5 

Druge oblike 

zadovoljni 

nezadovoljni 

pogosto 

redko 

29 28,1 28,9 28,2 28,9 28,1 

S kom preživljam 

večere 

Kje sem zvečer Kje preživljam sobotne 

večere 

pogosto 

redko 

Statistično pomembne razlike glede samospoštovanja so opažene med dijaki, ki staršem pogosto 

zaupajo, s kom preživljajo večere, in tistimi, ki to počnejo redko (t=-2,383; df 835; p=0,017), ne pa 

tudi, kje jih preživljajo. 

359

Slika 5: Toplina, skrb in čustvena opora staršev ter samospoštovanje dijakov 


35 

30 

25 

20 

15 

10 

5 

0 

29,2 

29,2 27,1 

27 

Toplina in skrb Čustvena opora 

pogosto 

redko 

Dijaki, ki so pogosto deležni starševske topline in skrbi so na lestvici samospoštovanja dosegli 

statistično značilno višje povprečno število točk kot dijaki, ki jim straši redko nudijo skrb in toplino 

(t=-5,717; df 836; p=0,000). Statistično pomembno višje samospoštovanje izražajo tudi dijaki, ki 

jim je čustvena opora staršev pogosto in z lahkoto na voljo (t=-5,694; df 835; p=0,000). 


Družinsko okolje vpliva na samospoštovanje dijakov, pomembno je dogajanje znotraj družine, 

vsebina, ki napolnjuje družinski prostor: zaupanje med starši in dijaki, zadovoljstvo dijakov z 

odnosom s starši, dostopnost topline, skrbi in čustvene opore staršev. Gledano iz strukture družine 

kaže, da te pogoje najbolje izpolnjuje reorganizirana družina. Da za neuspehe v odraščanju mladih 

ni kriva spremenjena družinska struktura, temveč okoliščine v družini, predvsem medsebojni 

odnosi, ugotavljajo tudi druge raziskave (Pokrajac, 2007). 

Dijaki, ki v odnosu z mamo in očetom doživljajo zadovoljstvo, imajo pomembno višje 

samospoštovanje, kar potrjuje zaključke Rosenbergove raziskave (1965, cit. po Lamovec, 1994) o 

pomenu družinskega okolja in tesnih odnosov za razvoj višjega samospoštovanja. Zaskrbljujoč je 

podatek o nezadovoljstvu dijakov v odnosu s straši. Podobne rezultate so zabeležile avtorice 

raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju 2006, ki obenem opozarjajo, da otroci 

lažje komunicirajo z mamo kot z očetom (Pokrajac, 2007). Pomen dobrih odnosov v družini za 

razvoj samospoštovanja otrok ugotavlja tudi mednarodna sociološka raziskava o odraščajočih 

otrocih (Strniša, 2003). Največ zadovoljstva prinaša otrokom ljubezen s strani staršev, njihova 

najbolj pomembna in prva želja pa je dobro počutje v družini. 

Nizko samospoštovanje dijakov se povezuje z uveljavljanjem moči staršev nad dijaki (Lackovič- 

Grgin et al., 1994) in s skrajno permisivno vzgojo z občasnim kaznovanjem (Coopersmith, 1967, 

cit. po Lamovec, 1994). Rezultati te raziskave kažejo, da strogost staršev nima večjega vpliva na 

samospoštovanje dijakov. Za večino naših staršev tudi velja, da so dokaj permisivno vzgojno 

naravnani. Foxcrofta in Lowe (1991) trdita, da so, v primerjavi z avtoritarnim starši, bolj uspešni 

dijaki tistih staršev, ki nudijo visoko podporo in ne izvajajo visokega nadzora, ter tistih, ki ob 

visoki podpori tudi nadzorujejo. Za zdrav razvoj mladostnik potrebuje ljubezen in pravila, saj brez 

omejitev ne ve, kaj je prav in kaj se od njega pričakuje, kar povzroča tesnobnost. 

Višja stopnja samospoštovanja se prepleta z zaupnim odnosom med starši in dijaki. Druženje z 

vrstniki – sprejetost v družbi, privlačnost za nasprotni spol, intima prijateljstva so področja 

vsakdanjega življenja, ki so povezana z vrednostno sodbo o sebi. Sklepamo lahko, da dijaki mnenju 

staršev o prijateljih ter njihovemu odobravanju in sprejemanju družbe, v katero zahajajo, 

pripisujejo velik pomen. 

Zaskrbljujoč je podatek, da je skoraj petina dijakov redko deležna topline in skrbi svojih staršev. 

Manj težav imajo straši z izražanjem čustvene opore, ki je po mnenju Tomorijeve (et al., 1998) 

bistvena za osebnostni razvoj otroka. Ugotovitev, da dijaki, ki so pogosto deležni starševske 

topline, skrbi in čustvene opore, kažejo višje samospoštovanje, se sklada z rezultati nekaterih 

drugih raziskav (Coopersmith, 1967, cit. po Lamovec, 1994; Scott, 1969, cit. po Lamovec, 1994; 

Musek, 1995; Lukšič, 2006). 

Ugotovitve raziskave lahko služijo kot opora pri preventivnem delovanju in snovanju ustreznih 

programov. Nujno je nameniti več pozornosti otrokom, ki ne živijo s starši, otrokom, ki živijo v 

družinah z zaznanimi problemi, in otrokom po ločitvi staršev. Pomembno je vključevanje staršev v 

kontinuirane izkustvene programe, kjer bi lahko pridobili potrebna znanja in veščine dobrega 

starševstva. Podpreti je treba v krepitev duševnega zdravja usmerjeno delovanje šol, otroke pa 

spodbuditi, da se vključijo v programe oblikovanja pozitivne samopodobe. 

360

Raziskava ima pomanjkljivosti in omejitve ter predstavlja le osnovo za raziskovanje povezav med 

samospoštovanjem in družinskimi odnosi. 

Avtorica se zahvaljuje Zavodu za zdravstveno varstvo Nova Gorica za podatke in Ingrid Markočič 

Tadič, uni. dipl soc. za statistično analizo. 

Literatura 

Foxcroft DR, Lowe D. Adolescent drinking bechavior and family socialization factors: meta-analysis. 

Journal of adolescence. 1991; 14: 159–177. 

Kobal Grum D, Avsec A. Samospoštovanje. In: Avsec A, eds. Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: 

Filozofska fakulteta – Oddelek za psihologijo; 2007: 93–110. 

Lacković-Grgin K, Deković M, Opačić G. Pubertal status, intraction with significant others, and selfesteem 

of adolescent girls. Adolescence. 1994; 29: 691–700. 

Lamovec T. (1994). Samospoštovanje. In: Lamovec T, eds. Psihodiagnostika osebnosti 2. Ljubljana: 

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete; 1994: 62–73. 

Lukšič, M. Diagnoza mladostništvo. 2006. Dostopno na: http://www.2arnes.si/cesing7 

gledlist/GL20052006/GL7/diagnoza.htm (10. 9. 2007). 

Musek J. Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy; 1995. 

Pokrajac T. Družina in odnosi v njej. In: Jeriček H, eds. Z zdravjem povezano vedenje v šolskem 

obdobju. Ljubljana: Inštitut za varovaje zdravja; 2007: 81–94. 

Rice FP. Human development. New Jersey: Pratcie Hall; 1998. 

Strniša Š. Samospoštovanje odraščajočih otrok danes in njihova vloga v prihodnosti. In: Ošlaj D, eds. 

Zrcalo odraščanja: mednarodna sociološka raziskava o odraščajočih otrocih. Radovljica: Didakta; 

2003: 54–80. 

Tomori M, Stergar E, Pinter B, Stikovič S. Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. Ljubljana: 

Psihiatrična klinika; 1998. 

Zupančič M. Razvoj identitete in poklicno odločanje v mladostništvu. In: Marjanovič Umek L, 

Zupančič M, eds. Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske 

fakultete; 2004: 571–88. 

361

P11 

Varovanje pacientove zasebnosti in podatkov ob zdravstveni negi ranljivih 

skupin – odvisnikov od prepovedanih drog 

Privacy and security of patient data on nursing vulnerable groups – addiction to illegal drugs 

asist. Robert Sotler, dipl. zn. 

Zdravstvena fakulteta Ljubljana 

robert.sotler@zf.uni-lj.si 

Izvleček 

Zaposleni v zdravstveni negi se vsakodnevno srečujejo z dilemami, povezanimi z doslednim 

varovanjem zasebnosti ob zdravljenju pacientov, posebno pri zdravljenju ranljivih skupin, kot so na 

primer odvisniki od prepovedanih drog. Pomen varovanja zasebnosti ob zdravljenju pacientov je 

obširneje opisan v Zakonu o pacientovih pravicah, ki je v evropskem prostoru primerljiv z najmanj 

desetimi državami unije. Varovanje poklicne etike zaposlenih v zdravstvu in varovanje zasebnosti 

pacienta ob zdravljenju sta med temeljnimi določili kodeksov etike medicinskih sester in babic. 

Prispevek je namenjen ozaveščanju zaposlenih v zdravstveni negi in ostalim udeleženim pri 

zdravstveni oskrbi, da bi ob delu z odvisnimi od prepovedanih drog učinkoviteje varovali njihovo 

zasebnost ob zdravljenju. Iz pregleda zakonodaje in etičnih kodeksov ugotavljamo, da je za varovanje 

zasebnosti ob zdravljenju pacientov teoretično dobro poskrbljeno. Ob številnih stikih s pacienti – 

odvisniki od prepovedanih drog je bilo zaznati posamezne težave, saj je po njihovem mnenju odnos 

zaposlenih v zdravstvu do odvisnih še vedno na splošno nižji ravni. Zakon o pacientovih pravicah je 

prinesel v slovenski prostor kar nekaj novosti na področju njihovih pravic, med drugimi tudi 

brezplačno pomoč s strani zastopnikov pacientovih pravic. 

Ob zdravstveni negi pacienta ni vedno mogoče popolnoma zagotoviti varovanja zasebnosti. Do 

nehotenih kršitev prihaja na vseh ravneh zdravstvene oskrbe. Ob zdravstveni oskrbi pacientov, 

odvisnih od prepovedanih drog, se še prepogosto pojavljajo stereotipi, ki vplivajo na nižjo raven 

kakovosti zdravstvenih storitev in odnosa do pacientov. 

Dobra ozaveščenost zaposlenih v zdravstveni negi na področju zakonodaje in etičnih kodeksov lahko 

bistveno pripomore k dvigu profesionalnosti in kakovosti zdravstvenih storitev. 

Ključne besede: zakon, kodeks, odvisnost 

Abstract 

Health care staff is daily confronted with dilemmas associated with the consistent privacy protection 

of patients under cure, especially concerning the treatment of dependents on illicit drugs. The 

importance of privacy protection of patients is extensively described in the Patients Rights Act, which 

is in Europe comparable with at least ten countries of the European Union. The protection of 

professional ethics of health care staff and privacy protection of patients under cure are basics of ethics 

codes. The intention of this contribution is to raise awareness of health care staff working with 

dependents on illicit drugs in order to get better privacy protection during their treatment. In the 

review of existing legislation and ethics codes we see that in theory there is well taken care of privacy 

protection of patients. Having contacts with patients – dependents on illicit drugs, it was recognized 

that the attitude of health care staff to them is still in a low level. Patients Rights Act has brought in 

Slovenian territory quite a few innovations to patients in the field of their rights; there is a free 

assistance from representatives of patient rights among them. Sometimes in nursing there is not always 

possible to fully ensure the privacy protection. Inadvertent violations occur at all levels of nursing. In 

nursing patients – dependents on illicit drugs – some stereotypes affecting lower level of a quality of 

health services and attitude towards patients still appear too often. In the field of law and ethics codes 

a good awareness of health care staff can essentially contribute to raise the professionalism and quality 

of health services. 

362

Key words: law/act, code, addict 

Uvod 

Z odvisniki od prepovedanih drog (v nadaljevanju odvisniki) se kot s pacienti srečujejo različni profili, 

ki so zaposleni v zdravstvu. Najpogostejša srečanja pacientov odvisnikov so z osebjem, zaposlenim na 

področju zdravstvene nege (v nadaljevanju ZN). Pacienti pričakujejo od zdravstvenega osebja zaupen, 

prijazen ter spoštljiv odnos. Kot zastopnik pacientovih pravic (v nadaljevanju zastopnik) se pogosto 

srečujem s skupinami oziroma združenji pacientov. S strani Lokalne akcijske skupine za preprečevanje 

zasvojenosti Novo mesto sem bil kot zastopnik opozorjen, da odvisniki zaznavajo določene 

pomanjkljivosti pri varovanju zasebnosti ob njihovem zdravljenju, najpogosteje zunaj ambulant za 

zdravljenje odvisnosti. Ravno tako je bilo zaznati manj spoštljiv odnos nekaterih zdravstvenih 

delavcev do odvisnikov kot pacientov. 

Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) v 49. členu med drugim določa, da zastopnik 

skrbi za promocijo pacientovih pravic in njihovo uresničevanje v praksi. Izvajalcem zdravstvenih 

storitev lahko svetuje in predlaga ukrepe za učinkovito uveljavljanje določb zakona (Balažic in sod., 

2009). 

Namen prispevka je ozavestiti zaposlene v ZN o pomenu varovanja pacientove zasebnosti in jim 

predstavitvi obstoječo zakonodajo ter etične kodekse na področju varovanja pacientovih pravic, s 

poudarkom na varovanju zasebnosti in osebnih podatkov pacientov odvisnikov. 

Odvisnik 

Odvisnik kot pacient je popolnoma enakovreden pacientu kot uporabniku zdravstvenih storitev in ni 

nujno, da je bolan. Ne glede na naravo zdravstvene storitve je treba spoštovati pacientovo 

dostojanstvo, zasebnost, varnost, osebnost, telesno in duševno celovitost. Ni pomembno, kakšno je 

odvisnikovo osebno, versko, filozofsko, moralno in kulturno prepričanje – zagotoviti mu je treba 

največjo zdravstveno korist (Zakon, 2008). 

Sindrom odvisnosti je v mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov 

opredeljen kot skupina kognitivnih, vedenjskih in fizioloških fenomenov, ki se razvijejo po 

ponavljajočem uživanju snovi (MKB, 1995). 

Sadock in Sadock (2005) opisujeta rezultate nacionalne raziskave odvisnosti v Ameriki, ki je 

pokazala, da osebe, ki so kadarkoli zaužile substance, kot so alkohol, amfetamini, marihuana, kokain, 

heroin, nikotin ali sedativi, in ustrezajo kriterijem za odvisnost, lahko v določenih primerih postanejo 

odvisne od določene substance. 

Motivacija za zdravljenje je ključnega pomena za uspešno nadaljevanje procesa zdravljenja odvisnosti, 

ki je doživljenjski proces. Brez aktivnega sodelovanja pacienta s spreminjanjem celotnega 

življenjskega sloga in navad so uspehi zdravljenja slabši. Partnerstvo pri zdravljenju zagotavlja boljšo 

zavzetost za zdravljenje. Spreminjanje navad in življenjskega sloga narekuje celovito obravnavo, 

oceno faz spreminjanja in tudi individualno obravnavo (Kopčavar – Guček, 2004). 

Kodeksi 

Eno od temeljnih načel Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov (v nadaljevanju 

Kodeks) je spoštovanje dostojanstva in zasebnosti pacienta v vseh stanjih zdravja, bolezni in umiranja. 

Medicinska sestra je zagovornica pacienta in njegovih pravic. Ko pa bolezen ali drugi dejavniki 

pacientu zmanjšujejo sposobnost samoodločanja, lahko medicinska sestra ocenjuje stopnjo 

avtonomnosti pacienta, jo vzdržuje in pridobiva zanj najvišjo stopnjo avtonomije (Kodeks etike, 

2006). 

Le spoštovanje človeških vrednot omogoča medicinskim sestram uspešno opravljanje poklicnega 

poslanstva, dosledno upoštevajoč pravilo, da tistega, česar si sami ne bi želeli kot pacienti, tudi 

pacientu ne bi storili (Kodeks etike, 2006). 

V Kodeksu medicinske deontologije (1997) je zapisano, da je odklonitev neetičnih in za pacienta 

škodljivih posegov dolžnost zdravnika. 

V Oviedski konvenciji je navedeno, da ima vsakdo pravico pridobiti vse informacije o svojem zdravju, 

upoštevajoč tudi želje posameznikov, da se jim določeni podatki o bolezni ne povedo. Pred vsakim 

363

zdravstvenim posegom je treba paciente poučiti o namenu, naravi, posledicah in tveganjih 

medicinskega posega. 

Poklicno skrivnost so zdravniki dolžni varovati tudi po smrti pacienta in v odnosu do družinskih 

članov. Varovanje poklicne skrivnosti zajema vse v zvezi zdravljenjem, ugotavljanjem in spremljanjem 

bolezni pacienta, vključno s podatki o pacientovih osebnih, družinskih in socialnih razmerah (Kodeks 

medicinske, 1997). 

Vse podatke o zdravstvenem stanju in počutju lahko medicinske sestre in zdravstveni tehniki 

posredujejo pacientom in njihovim bližnjim izključno z vidika zdravstvene nege in oskrbe. Etično so 

zavezani k varovanju poklicne skrivnosti, ki vključuje vse podatke o zdravstvenem stanju pacienta. 

Vse podatke o pacientovih osebnih in socialnih razmerah so dolžni varovati kot poklicno skrivnost 

(Kodeks etike, 2006). 

V nadaljevanju prispevka sledi pregled zakonodaje s področja varovanja osebnih podatkov in 

zasebnosti ob opravljanju ZN. 

Zakoni in zakonski predpisi 

ZPacP vsem zaposlenim v zdravstvu in njihovim sodelavcem narekuje dolžnost spoštovanja zasebnosti 

pacientov ob vsakokratnem opravljanju zdravstvene storitve. Ob vsaki zdravstveni oskrbi je treba 

spoštovati verska, filozofska, kulturna, moralna in druga osebna prepričanja pacientov (Zakon, 2008). 

Posebej zaščitena in zavarovana kategorija osebnih podatkov so podatki o pacientovem zdravstvenem 

stanju, biometričnih značilnosti posameznika, rasi, narodnosti, političnem in filozofskem prepričanju, 

spolnem življenju, članstvu v sindikatu in podatki o vpisu v kazensko-prekrškovno evidenco (Pirc 

Musar in sod., 2006). 

V II-68 členu Pogodbe o Ustavi za Evropo je zapisano, da ima vsakdo pravico do varstva osebnih 

podatkov in dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj. Obdelava osebnih podatkov za določene 

namene mora potekati na veljavni podlagi, ki je določena z zakonom (Pogodba, 2005). 

Zaposleni v zdravstvu morajo ravnati z osebnimi podatki pacientov, s podatki o njihovem zdravljenju 

in o obiskih pri izvajalcih zdravstvenih storitev, v skladu s predpisi in načelom zaupnosti (Zakon o 

varstvu, 2004; 2005). 

Pravica pacientov je, da lahko prepovejo prisotnost vsem osebam, ki zdravstvenega posega 

neposredno ne opravljajo. Upoštevati in poskrbeti je treba, da ostali prisotni pacienti ne slišijo 

pogovora o pacientu, na katerega se nanaša pogovor o občutljivih vsebinah (Balažic in sod., 2009). 

Razprava 

V slovenski prostor zdravstvenega varstva vnaša ZPacP novosti in paciente postavlja v ugodnejši 

položaj nasproti izvajalcem zdravstvenih storitev. 

Varstvo osebnih podatkov je zagotovljeno vsakemu posamezniku ne glede na jezik, spol, spolno 

usmerjenost, raso, barvo kože, narodnost, državljanstvo, etnično pripadnost, politično pripadnost, 

veroizpoved ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Zakon prepoveduje diskriminacijo, kar je v skladu 

in primerljivo z vsemi temeljnimi predpisi s področja varstva človekovih pravic (Zakon o varstvu, 

2004; 2005). 

Med zaposlenimi v zdravstvu je splošno znano dejstvo, da ni vedno mogoče v popolnosti zagotavljati 

varovanja pacientove zasebnosti in osebnih podatkov ob zdravljenju zaradi organizacijskih, tehničnih, 

kadrovskih in prostorskih omejitev. 

V obrazložitvi ZPacP je navedeno, da ima pacient pravico zahtevati izvedbo razumnih in primernih 

ukrepov za varstvo njegove zasebnosti ob zdravstveni oskrbi. Pacient lahko prepove, da ga v čakalnici 

kličejo z osebnim imenom. Ravno tako lahko odkloni podajanje osebnih podatkov in podatkov o 

364

poteku zdravljenja vpričo ostalih prisotnih pacientov ali drugih oseb, ki niso neposredno udeležene pri 

njegovi zdravstveni obravnavi (Balažic in sod., 2009). 

Bregar (2010) navaja, da obravnava pacientov, odvisnih od prepovedanih drog, prinaša nove probleme 

in dileme med zaposlene v zdravstveni dejavnosti in da so potrebne različne sposobnosti zaposlenih, 

da bi bil zagotovljen uspeh zdravstvene obravnave pacientov. Ugotavlja, da je odnos zdravstvenih 

strokovnjakov do odvisnikov še vedno moralističen. 

Bregar (2008) v svoji kvalitativni raziskavi ugotavlja, da nekateri zdravstveni delavci še vedno 

stereotipno razmišljajo o odvisnosti, odvisnikih in o prepovedanih drogah. V raziskavi pa ni dokazal 

povezanosti ugotovitev z njihovim manj kakovostnim delom. Kljub temu navaja, da je moč sklepati, 

da stališča in stereotipi zdravstvenih delavcev lahko vplivajo na delo z odvisniki. 

Sklep 

Pregled zakonodaje na področju pravic pacientov in etičnih kodeksov je pokazal, da je na voljo dovolj 

ustreznega gradiva. Ob neposrednih stikih s številnimi medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki 

sem z njihove strani zaznal željo po konkretnejših znanjih s področja zakonodaje. Vsebine na to temo 

naj bi jim bile podane na njim razumljivejši način ter prilagojene sedanjim razmeram v praksi. Kot 

zastopnik predlagam izobraževanja v obliki delavnic na osnovi že doživetih primerov, ki so evidentno 

odstopali od želenih standardov primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe pacientov. 

Poudariti je treba, da lahko kakovostno opravlja svoje delo le sproščen, zadovoljen in motiviran 

zdravstveni delavec. A to ni odvisno samo od zaposlenih v zdravstvu. Živimo v dobi recesije in na 

vseh področjih, vključno z zdravstveno oskrbo, se uvaja racionalizacija. Zdi se, da zaradi 

preobremenjenosti nekaterih zaposlenih v ZN njihovo zadovoljstvo temelji le še na etični in moralni 

osnovi. Ali je to dovolj za dolgoročno ohranjanje pristnih stikov in zadovoljstva pacientov? 

Literatura 

Balažic J, Brulc U, Ivanc B, Korošec D, Kralj K, Novak B in sod. Zakon o pacientovih pravicah s 

komentarjem. Ljubljana: GV Založba; 2009. 

Bregar B. Vpliv stereotipov na kvaliteto odnosov pri delu z odvisnimi od prepovedanih 1. drog. V: 

Možgan B, ed. Obravnava bolnika odvisnega od prepovedanih drog, Zbornik prispevkov, Ljubljana, 

18. april 2008. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev 

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in 

zdravstvenih tehnikov v psihiatriji; 2008a: 150–68. 

Bregar B. Učinkovita zdravstvena obravnava odvisnega pacienta. V: Bregar B, Sotler R. Delo z 

odvisnimi – povezovanje primarnega s sekundarnim zdravstvenim varstvom: Zbornik prispevkov z 

recenzijo, Ljubljana, 11. junij 2010. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza 

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih 

sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji; 2010: 46–9. 

Človekove pravice v zvezi z biomedicino: Oviedska konvencija in dodatni protokoli. Ljubljana: 

Ministrstvo za zdravje; 2009. 

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije in Mednarodni kodeks etike za 

babice. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije; 2006. 

Kodeks medicinske deontologije Slovenije. Ljubljana: Zdravniška zbornica Slovenije; 1997. 

Kopčavar-Guček N. Motiviranje pacienta – prvi pogoj za zdravljenje. Zbornik predavanj 6. konference 

o medicini odvisnosti, Vojnik, oktober 2004. Ljubljana: Sanofi-Synthelabo, Lek; 2004. 

Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene: MKB- 

10. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 1995: 320–4. 

365

Pirc Musar N, Prelesnik M, Bien S. Predpisi s področja prava varstva osebnih podatkov in dostopa do 

informacij javnega značaja. Ljubljana: GV Založba; 2006. 

Pogodba o Ustavi za Evropo. Evropska unija. Luxembourg: Urad za uradne publikacije Evropskih 

skupnosti; 2005: 49. 

Sadock BJ, Sadock VA. Kaplan&Sadock ′ Comprehensive Text Book of Psychiatry. Philadelphia: 

Lippincott Williams&Wilkins; 2005: 1214–15. 

Zakon o pacientovih pravicah. Uradni list Republike Slovenije št. 15/2008. 

Zakon o varstvu osebnih podatkov. Uradni list Republike Slovenije št. 86/2004 in 113/2005. 

366

P14 

Uvajanje sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 na 

Oddelku za uroginekologijo Ginekološke klinike v Ljubljani 

The introduction of the quality management system to the iso 9001:2008 standard at the division 

of Gynaecology, Department of urogynaecology Ljubljana 

Andreja Vovk, dipl. m. s., QSM 

Nevenka Brolih, viš. med. ses., dipl. ekon. 

Ginekološka klinika Ljubljana 

andreja.vovk@kclj.si 

Izvleček 

Kakovost storitev je v zadnjem času postala eno izmed najmočnejših orožij v konkurenčnem boju tako 

na domačem kot na tujem trgu. Ustanove, ki bodo hotele biti uspešne tudi v prihodnje, bodo morale 

stalno nuditi odjemalcu takšno raven kakovosti, da bo zadovoljen ter da bodo zadovoljene vse njegove 

potrebe in želje. 

V prispevku so opisani vizija, cilji in smernice delovanja Ginekološke klinike Ljubljana na področju 

uroginekologije. S certificiranjem sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 je 

Ginekološka klinika verificirala teoretično, praktično, razvojno, strokovno ter akademsko delo. Cilj 

izvajanja zdravstvene oskrbe v skladu z merili standarda ISO 9001:2008 je nenehno izboljševanje s 

standardom določenih parametrov. 

Ključne besede: sistem vodenja kakovosti, ISO standard, procesni pristop, standardiziranje aktivnosti 

Abstract 

The quality of services has lately become crucial when it comes down to competition on the national 

and international market. Institutions, which have the aim of being successful in the future, will have 

to offer permanent level of quality for the client in order to keep him sastisfied and to meet all of his 

needs and requests. 

The article describes a vision, aims and guidelines of acitivities at the Division of Gynaecology 

Ljubljana in the field of urogynaecology. With the certification of quality management systems to the 

ISO 9001:2008 standard the Division of Gynaecology Ljubljana has verified theoretical, practical, 

developmental, professional and academic work. The aim of performing health care due to the criteria 

of the ISO 9001:2008 standard is constant improvement of parameters, defind by the Standard. 

Key words: quality management system, ISO standard, process approach, activitiy standardization 

Uvod 

Vizija Ginekološke klinike Ljubljana je ostati sodobna zdravstvena ustanova, ki bo po ponudbi in 

strokovnem znanju na področju medicine ter zdravstvene in babiške nege in oskrbe enakovredna 

podobnim ustanovam v razvitem svetu. 

Cilji delovanja so usmerjeni v izboljšanje kakovosti dela na vseh ravneh z namenom oblikovanja 

strokovno vrhunske obravnave v kulturnem in prijaznem okolju (Vovk, 2009). 

Sistem vodenja kakovosti (v nadaljevanju SVK) je tisti del vodenja in poslovanja organizacije, ki 

zagotavlja, da se procesi dela izvajajo kakovostno in ustvarjajo dobro osnovo za izvajanje kakovostnih 

storitev. 

367

Zdravstvene ustanove v svetu in tudi pri nas so že uvedle sisteme vodenja v skladu z mednarodnimi 

standardi serije ISO 9001. Strokovna literatura navaja, da sistemi vodenja kakovosti ugodno vplivajo 

na delovanje organizacij, predvsem pa je do izboljšav prišlo na področju zadovoljstva odjemalcev 

(pacientov in organizacij, ki naročajo storitve pri zdravstvenih organizacijah), standardiziranja 

postopkov, povečanja pretoka (in posledično skrajševanja čakalnih vrst), znižanja stroškov, 

obvladovanja dokumentacije ter komunikacije s pacienti in svojci (Trebar, Accetto, 2006). 

Uvajanje sistema vodenja kakovosti po standardu iso 9001:2008 

Procesni pristop, ki je temeljno načelo standardov serije ISO 9001, zahteva, da organizacija 

identificira procese, ki so potrebni za delovanje SVK, in določi zaporedje ter medsebojne vplive 

procesov. V zdravstvu so glavni procesi tisti, ki se nanašajo na opravljanje storitev zdravljenja in nege 

bolnikov. Vsi ostali procesi so podporni procesi (Trebar, Accetto, 2006). 

Procese lahko uspešno definira le osebje, ki jih vodi, ker pozna tako postopke vodenja kot tudi 

izvedbene postopke. Cilj obvladovanja procesov je standardiziranje dela; delovne naloge (ali procesne 

korake) je treba opravljati tako, da učinkovito uporabljajo razpoložljive vire. Dokler aktivnosti niso 

standardizirane, procesov ne moremo obvladovati, brez obvladovanja procesov pa ne moremo dosegati 

sistematičnega izboljševanja. Še bolj pomembno je dejstvo, da brez obvladovanja procesov ne 

moremo izvajati učinkovitih korektivnih ukrepov, kadar gre kaj narobe (Trebar, Accetto, 2006). 

Koraki pri uvajanju SVK po standardu ISO 9001 na Oddelku za uroginekologijo Ginekološke klinike 

v Ljubljani: 

• Odločitev vodstva za uvajanje SVK. Vodstvo je moralo sprejeti enotno odločitev in imenovati vodjo 

projekta, koordinatorja SVK in člane projektne skupine, ki so sodelovali pri razvoju in uvajanju 

postopkov SVK. 

• Definiranje sistemov in procesov, ki tvorijo SVK. Projektna skupina je ob sodelovanju zunanjega 

svetovalca definirala sistem in procese, ki tvorijo SVK. 

• Določitev avtorjev procesov. Za vsak proces je bil določen avtor, ki je bil kot član projektne 

skupine tudi odgovoren za dokumentiranje svojega procesa. 

• Izdelava opisov procesov. Avtor, koordinator kakovosti in svetovalec so izdelali opis procesa po 

naslednjem postopku: 

Slika 1: Dokumentiranje procesa (Trebar, Accetto, 2006). 

Slika 2: Organizacijska shema (Trebar, Accetto, 2006). 

Delovna skupina dokumentira proces 

tako, da poišče odgovore na zahteve 

standarda v točki 4.1 standarda ISO 

9001. 

Tako pridobljene informacije se 

uporabijo za izdelavo opisa procesa. 

Prvo vprašanje se nanaša na 

organizacijo procesa. S tem se 

definira linija odločanja v procesu. 

368

Slika 3: Relacijski diagram (Trebar, Accetto, 2006). 

Slika 4: Vhodi in izhodi v proces (Trebar, Accetto, 2006). 

Slika 5: Matrika odgovornosti za določen proces (Trebar, 

Accetto, 2006). 

Drugo vprašanje se nanaša na 

relacije v procesu. Da bi proces 

uspešno deloval, morajo biti 

vzpostavljena razmerja z drugimi 

procesi tako na kliniki kot zunaj nje. 

Tretje vprašanje se nanaša na 

določitev vhodov in izhodov 

procesa. Dejansko je treba opredeliti 

izmenjavo informacij procesa z 

drugimi procesi. 

Četrto vprašanje se nanaša na 

aktivnosti, izvajane v procesu v 

smislu načrtovanja, izvedbe, 

preverjanja in ukrepanja, določi se 

odgovornosti posameznih oseb ter 

njihova pooblastila. Določijo se tudi 

merila uspešnosti in učinkovitosti 

procesa. 

• Priprava poslovnika kakovosti. Na osnovi izdelanih opisov procesa je bil pripravljen poslovnik 

kakovosti. 

• Izvajanje postopkov SVK. Postopke SVK je treba dosledno izvajati. Potrebno je voditi zapise, s 

katerimi se dokazuje delovanje SVK. 

• Izvedba notranjih presoj. Opravljajo se notranje presoje SVK, ki se zaključijo s korektivnimi 

ukrepi. 

• Izvedba vodstvenega pregleda. Vodstveni pregled se opravi enkrat letno. Izdelana so poročila o 

delovanju procesov, ki jih predloži vsak skrbnik procesa. Vodstveni pregled se dokumentira z 

zapisnikom. 

• Izvedba presoje SVK. Pooblaščena presojevalska organizacija izvede pregled SVK in opravi 

certifikacijsko presojo. 

Razprava 

V sodobnem svetu ustanova preživi samo, če uspe zadovoljiti potrebe in vzdrževati zadovoljstvo 

odjemalcev. Ta cilj se doseže, v kolikor so odjemalcem ponujene storitve, ki so v skladu z njihovimi 

zahtevami in pričakovanji. Obvladovanje kakovosti je torej pogoj preživetja. Vpeljevanje tovrstnega 

sistema, torej SVK, pa ni tako preprosto, saj zahteva spremembo načina razmišljanja oz. kulture 

zaposlenih. 

Vodstvo Ginekološke klinike leto dni po prejemu ISO certifikata ugotavlja, da je uvedba tovrstnega 

pristopa na Oddelku za uroginekologijo pozitivno prispevala k delovanju tako oddelka samega kot 

369

Ginekološke klinike kot celote. Tako se lahko pohvalimo, da smo pristopili k sistemskemu reševanju 

problemov, posamezni procesi so natančno popisani in so osnova za delo novozaposlenih ter mlajših 

zaposlenih, izboljšala pa se je tudi učinkovitost izvajanja procesov ter posledično zadovoljstvo 

odjemalcev, torej naših pacientk. Ugotovitve so skladne z nekaterimi ugotovitvami v strokovni 

literaturi; za preostale, ki se pri nas še niso izkazale, pa upamo, da se bodo v bližnji prihodnosti. 

Literatura: 

Trebar A, Accetto R. Uporaba sistemov vodenja kakovosti v zdravstvu v skladu z zahtevami 

mednarodnega standarda ISO 9001:2000. ISIS. 2006; XV (7): 24–6. 

Vovk A. Poslovnik kakovosti. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ginekološka klinika; 

2009:01. 

370

POLJUDNI PRISPEVKI 

371

P8 

Strokovne edukacijske podlage in strukturirani edukacijski programi za 

bolnike s sladkorno boleznijo 

Professional educational basis and structured educational programs for patients with diabetes 

Milenka Poljanec Bohnec, viš. med. ses., prof. soc. ped. 

Zbornica zdavstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in 

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdavstvenih tehnikov v endokrinologiji 

Izvleček 

Prispevek opisuje edukacijo (izobraževanje) bolnikov s sladkorno boleznijo. Edukacija ima izredno 

velik pomen in je temelj preprečevanja in zdravljenja vseh sodobnih bolezni, tudi sladkorne. Cilj 

izdelave strokovnih edukacijskih podlag je usmeriti strokovne sodelavce; medicinske sestre, ki se 

profesionalno ukvarjajo z izobraževanjem bolnikov s sladkorno boleznijo o zdravem načinu življenja, 

preventivi in kurativi sladkorne bolezni, v bolnišničnih ustanovah, v zdravstvenih domovih, domovih 

za ostarele ali pa izvajajo zdravstveno nego in vzgojo bolnikov ali še zdravih posameznikov na domu 

(patronažna služba), ter zagotoviti optimalno dostopnost do vseh edukacijskih programov. Cilj 

edukacije je ozaveščanje s ciljem razumevanja in sprejetja lastne bolezni, razvoj znanja, ohranitev 

oziroma skrb za čim višjo kakovost življenja, zmanjšanje oziroma preprečevanje kroničnih 

komplikacij ter visoka stopnja samooskrbe bolnikov s sladkorno boleznijo. 

Ključne besede: edukacija (zdravstvena vzgoja), učne vsebine, učni cilji, učni načrti, strukturirani 

edukacijski programi, bolnik s sladkorno boleznijo 

Abstract 

This article describes education of patients with diabetes. Education itself has an extraordinary 

meaning and is the foundation for preventing from and treatment of all modern diseases including 

diabetes. The aim of making professional educational basis is to orientate all professional staff; nurses, 

which are professionally involved in education of patients with diabetes about healthy way of life, 

prevention and curative of diabetes in all hospitals, health centers, homes for the aged or they carry out 

nursing and education of patients or still healthy individuals at home (home nursing) and to assure the 

optimal access to all educational programs. Education's goal is to learn patients how to understand and 

accept their own disease, develope knowledge, preserve and care for higher quality of life, reduce or 

prevent chronic complications and high level of self-sufficiency. 

Key words: education (health education), didactic contents, didactic goals, didactic planes, structured 

educational programs, patient with diabetes 

Edukacija bolnikov s sladkorno boleznijo je nepretrgan proces, ki poteka ves čas zdravljenja. 

Pomembna je v smislu nudenja osnovnih informacij za preživetje, kakovostno življenje bolnikov s 

sladkorno boleznijo ter preprečevanja kroničnih komplikacij. 

Vlada Republike Slovenije je 8. aprila 2010 sprejela Nacionalni program za obvladovanje sladkorne 

bolezni, ki predstavlja strategijo razvoja za obdobje od leta 2011 do 2020. S tem je tudi Vlada sprejela 

za svojo strategijo, ki smo jo skupaj oblikovali zdravstvena stroka, institucije javnega zdravja, 

Ministrstvo za zdravje, plačniki in bolniki. 

Akcijski načrt za uresničevanje Nacionalnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni za obdobje 

2010 do 2012 predvideva med drugimi aktivnostmi izdelavo strokovnih edukacijskih podlag ter 

strukturiranih edukacijskih programov za oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo ter izpeljavo 

specializacije diplomiranih medicinskih sester-edukatorjev s področja Zdravstvene nege in oskrbe 

bolnikov s sladkorno boleznijo. Zato nas k izdelavi tiskanega dokumenta-gradiva in izpeljavi 

372

specializacije diplomiranih medicinskih sester s področja zdravstvene nege iz diabetologije zavezuje 

akcijski načrt. 

Strokovne edukacijske podlage z učnimi vsebinami in pripadajočimi učnimi načrti za bolnike s 

sladkorno boleznijo ponujajo usmeritev, ki omogoča sistematičen, strukturiran in ciljno usmerjen 

potek edukacije. K temu pripomorejo ustrezni strukturirani edukacijski programi z ustreznimi učnimi 

vsebinami, namenjeni različnim skupinam bolnikov. Izvedba strukturiranih edukacijskih programov 

poteka individualno in/ali v skupinah. Strokovnjaki čedalje bolj zagovarjajo delo z majhnimi 

skupinami. 

Za učinkovito izvedbo strokovnih edukacijskih vsebin so odgovorni zdravstveni timi. V Sloveniji 

edukacijo še zdravih posameznikov in bolnikov s sladkorno boleznijo izvajajo medicinske sestre – 

diabetes edukatorice. V svetu so prepoznavne in certificirane kot »diabetes educator«. 

Edukator na področju oskrbe bolnikov s sladkorno boleznijo obstaja v svetu že vrsto let in je priučen 

za zahtevno delo. Znanje, ki ga mora obvladati, je široko, s tem da ga mora nenehno dograjevati in se 

izobraževati. Edukator mora imeti znanje s področja diabetesa, prehrane, telesne dejavnosti, 

pedagoških, andragoških sposobnosti, poznati pa mora tudi socialne in kulturne zahteve okolja, v 

katerem bolnik s sladkorno boleznijo živi in deluje. 

Strokovne edukacijske podlage 

Za izobraževalni proces v šolski praksi kot urejeno celoto različnih strukturnih vsebin in procesnih faz 

se pojavlja oznaka kurikulum (curicculum, angleški izraz, ki izhaja iz enake latinske besede). 

Oznaka kurikulum se pojavlja v različnih pomenih. Glede na to, kaj kurikulum označuje, je najbolje 

uporabljati domačo slovensko oznako kot npr. vzgojnoizobraževalni program. Kurikulum se vedno 

nanaša na vzgojnoizobraževalni program, zajema tudi učne vsebine in učne načrte (Požarnik, 2004). 

V primeru edukacije bolnikov s sladkorno boleznijo je najbolje uporabljati izraz strokovne edukacijske 

podlage; s tem izrazom zajamemo vse od strokovnih edukacijskih-učnih vsebin, ki nikakor niso 

statične, ampak se spreminjajo glede na strokovne smernice, do učnih načrtov in učnih ciljev. 

Strokovne edukacijske podlage torej opredeljujejo strokovna izhodišča in vsebine ter cilje načrtovane 

edukacije, ki jih zdravstveni strokovnjaki prenašajo na uporabnika-bolnika. 

Zajemajo vsebino načrtovane strokovne edukacije (vzgoje in izobraževanja), z opredeljenimi 

strokovnimi cilji, nalogami, vsebino, organizacijo, metodami in ustreznimi strategijami dela. Temeljna 

značilnost strokovnih edukacijskih podlag je k “učencu – bolniku usmerjeno izobraževanje-učenje". V 

šolski teoriji in praksi vsebuje vse vsebine, procese in aktivnosti, ki imajo za cilj uresničevanje ciljev 

in nalog izobraževanja na način promocije intelektualnega, osebnega in telesnega razvoja otrok – 

učencev, v naši praksi bolnikov s sladkorno boleznijo. 

Potreba po izdelavi strokovnih edukacijskih podlag za načrtovano edukacijo bolnikov s sladkorno 

boleznijo je nastala na pobudo strokovnih sodelavcev v zdravstveni negi in članov ožjega in širšega 

zdravstvenega tima za oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo. 

Edukacija mora postati dostopna vsem bolnikom s sladkorno boleznijo ves čas zdravljenja, obvezno pa 

ob postavitvi diagnoze, vsaj enkrat letno ter na željo bolnika. Edukacijo naj izvajajo ustrezno 

usposobljeni člani multidisciplinarne delovne skupine, ki posameznikom omogočajo strukturirano 

edukacijo. Edukacija naj temelji na strokovnih smernicah ter naj bo prilagojena bolnikovim 

psihosocialnim in fizičnim zmožnostim. Prav tako se mora prilagoditi glede na edukacijske vsebine, 

časovne in materialne vire ter razpoložljive človeške vire; izvaja naj se v ustrezno opremljenih 

prostorih s sodobnimi učnimi pripomočki. Edukacija bolnikov s sladkorno boleznijo je integrirani del 

celovite oskrbe bolnikov ter zajema: izobraževanje, učenje, vzgojo, svetovanje, promocijo zdravja, 

načrt zdravljenja, organizacijo oskrbe, raziskovalno dejavnost idr. Zahteva holističen pristop in zajema 

tako telesno kot psihično, kulturno ter duhovno področje oskrbe. 

Kaj je učni načrt? 

Struktura učnega načrta je vezana na strategijo načrtovanja. Kaj je pomembna izhodiščna točka pri 

načrtovanju? To je učna vsebina (učno-snovna strategija), učni cilji (učno-ciljna strategija), proces 

izvajanja edukacijske vsebine ali edukacijskega programa (procesno-razvojna strategija) ter drugi 

didaktično pomembni vidiki (učne metode, učni stili …). 

• Učni načrt natančno opredeljuje, katere splošne in operativne cilje naj učenec-bolnik ob koncu 

373

posamezne učne vsebine doseže, in raven znanja za posamezne tematske sklope ((Požarnik 2004). 

Učni načrt za posamezno učno vsebino pri edukaciji bolnikov s sladkorno boleznijo navaja: 

»Spremljanje in vrednotenje kot podlagi za ocenjevanje urejenosti sladkorne bolezni. Pri 

ocenjevanju upoštevamo naslednja osnovna izhodišča: 

• Vrednotimo predvsem učenčevo-bolnikovo sposobnost razumevanja položaja, v katerem se nahaja 

ob upoštevanju individualnih značilnosti. 

• Upoštevati je treba, da so posamezniki različni, saj so njihove značilnosti in sposobnosti odvisne od 

njihovih dispozicij, predhodnih izkušenj ter družbenega okolja, v katerem živijo. Postaviti jim je 

treba individualne cilje, poiskati vsebine, kjer bodo uspešni, diferencirati metodične postopke in 

poudarjati pomembnost njihovega osebnega napredka. 

• Osnova za vrednotenje učenčevih-bolnikovih dosežkov so standardi znanja, ki jih iz obstoječega 

učnega načrta določi edukator skozi edukacijski program ter v okviru celovite oskrbe bolnika s 

sladkorno boleznijo. 

• Kazalci urejenosti sladkorne bolezni in kvaliteta življenja ob urejenosti glikemije morajo biti jasno 

predstavljeni vsem učencem-bolnikom.« (Požarnik 1998). 

Edukator, ki želi spremljati razvoj bolnika (njegov napredek, mirovanje ali nazadovanje), si mora 

redno beležiti svoja opažanja (edukacijski karton). 

Kaj je učna vsebina? 

V didaktično-kategorialnem smislu nam učna vsebina pove, da je objekt aktivnosti edukatorjev 

(učiteljev) in bolnikov (učencev) sredstvo za doseganje ciljev in sestavina ciljev. Z učno vsebino 

sprožamo določene aktivnosti, s katerimi bomo dosegli cilje. Vsebina je sredstvo za doseganje cilja in 

tudi sestavina ciljev (ciljna vrednost vsebine). Kadar je vsebina sredstvo za doseganje ciljev, ima 

funkcijsko ciljno vrednost. To je npr. takrat, kadar se bolniki učijo ravnanja z merilnikom za določanje 

glukoze v krvi – ne zato, da bi meritev razumeli, ampak da bi se jo naučili izvajati. 

Vsebina je sestavina cilja, kadar se morajo bolniki pri učni vsebini o samovodenju naučiti ustrezno 

odmerjati doze insulina glede na izmerjene vrednosti koncentracije glukoze v krvi, zaužitega obroka in 

telesne dejavnosti. Vsebina ima neposredno ciljno vrednost – je sestavina ciljev. 

Kadar edukator z isto učno vsebino bolnikom prikaže sestavo jedilnika in pomen ogljikovih hidratov v 

obroku in živilih (torej značilnosti jedilnika, obrokov, živil), postane vsebina didaktično sredstvo za 

doseganje nekega cilja. S tem vsebina ni razvrednotena, še vedno ima značaj nosilne sestavine. Brez 

vsebine bi bil cilj votel. 

Vsebino izbiramo po določenih kriterijih in je vedno reprezentativen izbor z določenega področja, ki 

ga vsebuje vzgojno-izobraževalni strukturiran edukacijski program. Kriteriji za izbor vsebine so 

splošni (znanstveni, strokovni, družbeni in antropološki) in posebni (pedagoški, psihološki in 

didaktični) (Strmčnik, 1997). 

Edukacijska vsebina mora biti skladna s cilji, ujemati se mora s trenutnimi interesi in motivacijo 

bolnikov, ustrezna naj bo tako v spoznavnem (dojemljivo) kot fizičnem (dostopnost vira in nosilca) 

smislu, da jo edukator lahko operativira na manjše dele in oblikuje v didaktične oblike. 

Obstoječi učni načrti, edukacijske (učne) vsebine, strukturirani edukacijski programi in vsa 

razpoložljiva strokovna literatura so edukatorju (učitelju) v pomoč. Edukator mora biti do učnega 

načrta suveren. To pomeni, da je do njega kritičen in ga prilagaja konkretnim razmeram. 

Naloga edukatorja je, da v tej ponujeni edukacijski (učni) vsebini izbere tisto, kar je za njegove 

razmere najustreznejše. V tem smislu mora biti suveren do vsebine tudi v širšem didaktičnem smislu. 

To pomeni, da jo obvlada z vseh vidikov, jo upa, zmore in zna prilagoditi konkretnim razmeram. Zato 

se mora nenehno sam izobraževati in slediti strokovnim smernicam za oskrbo bolnikov s sladkorno 

boleznijo. 

Učinkovitost edukacije merimo glede na doseganje kazalnikov zdravja ter ciljev zdravljenja sladkorne 

bolezni, kot so: urejena sladkorna bolezen, urejen krvni tlak, urejene maščobe v krvi, višja kakovost 

življenja. Edukator za učinkovito delo poleg zavzetosti za razvoj bolnikov, njihovo strokovno znanje 

in razumevanje bolezni potrebuje še poglobljeno razumevanje procesa učenja, obvladanje metod in 

različnih didaktičnih pristopov, ki spodbujajo kakovostno edukacijo (Čargan, Sadek, 2009). 

374

Kaj je operativni učni smoter ali cilj? 

Operativni učni smoter ali cilj je zbirka besed ali simbolov, s katerimi opišemo nameravane učinke 

edukacije (pouka), kaj bo bolnik (učenec) ob koncu edukacije (pouka) določene krajše ali daljše enote 

zmožen napraviti in kako bo edukator (učitelj) lahko ugotovil, ali je smoter ali cilj dosežen: 

• Cilji so jasno oblikovani in znani udeležencem izobraževanja (edukatorjem-učiteljem in bolnikomučencem), 

tako da si že na začetku lažje predstavljajo in vedo, kaj naj bi dosegli. 

• Boljša in jasnejša je usmerjenost aktivnosti obojih. 

• Oboji nenehno in sprotno ugotavljajo doseganje ciljev ter izvajajo didaktično analizo edukacijskega 

procesa. 

• Učencem so cilji vodila in vmesne kontrolne točke, kar jim pomaga pri samostojnem delu. 

• Aktivnost obojih je bolj racionalna, kar vodi tudi v razbremenjevanje bolnikov-učencev. 

• Vse navedeno vpliva na boljšo motivacijo bolnikov-učencev (Learsch, 2005). 

Strukturirani edukacijski programi in njihovi cilji 

Strukturirani edukacijski (izobraževalni) program je temeljni strokovno-pedagoški dokument 

izobraževalnega procesa konkretnega izobraževanja. Je pomembna komponenta izobraževalnega 

procesa, ki predstavlja ozaveščen, vrednostno, snovno in storilnostno konkretiziran namen, ki ga 

izvajalci procesa-edukatorji (učitelji) in bolniki (učenci) hočejo, želijo, morejo in morajo doseči 

oziroma uresničiti. 

S strukturiranimi edukacijskimi (izobraževalnimi) programi želimo povezati partnerje znotraj 

zdravstvenega sistema in tako zagotoviti večjo usklajenost posameznih procesov obvladovanja 

sladkorne bolezni, celovitejšo oskrbo sladkornih bolnikov in najbolj smotrno izrabo virov. 

Sestavine programa: 

• - ime in vrsta programa, 

• - cilji izobraževanja (edukacije), 

• - kompetence, ki jih bodo dosegli udeleženci programa (bolniki), 

• - učne vsebine, 

• - trajanje programa, 

• - pogoji za izvajanje programa, 

• - spremljanje izvajanja in vrednotenje programa. 

Zaključek 

Cilj edukacije je ozaveščanje s ciljem razumevanja in sprejetja lastne bolezni, razvoj znanja, ohranitev 

oziroma skrb za čim višjo kakovost življenja, zmanjšanje oziroma preprečevanje kroničnih 

komplikacij ter visoka stopnja samooskrbe bolnikov s sladkorno boleznijo. 

V procesu edukacije stremimo k doseganju konsenzov – dogovorov z bolnikom in ostalimi člani tima. 

Na ta način zagotovimo polnopravno soodločanje bolnika pri načrtovanju zdravljenja, kar poveča 

njegovo motiviranost za sodelovanje. Samo tako bomo zadovoljili spremenjene družbene potrebe in 

sledili razvoju posameznih profesionalnih področij z zagotavljanjem opolnomočenih bolnikov, ki so 

sposobni samostojno odločati o svojem zdravju in zdravljenju sladkorne bolezni. 

Priloga: 

Učne vsebine 

Avtorice učnih vsebin so Milenka Poljanec Bohnec, Jana Klavs, Katarina Peklaj, Mateja Tomažin 

Šporar, Barbara Žargaj, Tjaša Janjoš, Klara Peternelj, Simona Strnad, Vanja Kosmina Novak. 

1. Sladkorna bolezen 

2. Sladkorna bolezen tipa 2. 

3. Nosečnostna sladkorna bolezen 

4. Zdrava prehrana 

5. Merjena prehrana – Preglednica hranilne sestave in energijske vrednosti 

6. Štetje ogljikovih hidratov 

7. Skrb za telesno težo in hujšanje 

8. Telesna dejavnost 

375

9. Peroralni antidiabetiki 

10. Zdravljenje z insulinom 

11. Peresnik za vbrizgavanje insulina 

12. Zdravljenje z zdravili, ki delujejo na inkretinski sistem 

13. Akutni zapleti sladkorne bolezni 

14. Hipoglikemija 

15. Samokontrola sladkorne bolezni 

16. Skrb za nego ustne votline pri bolnikih s sladkorno boleznijo 

17. Sistem za 24-urno merjenje koncentracije glukoze v krvi 

18. Pomen glikiranega hemoglobina-Hba1c 

19. Samovodenje sladkorne bolezni 

20. Funkcionalna insulinska terapija 

21. Preverjanje bazalnih in bolusnih odmerkov 

22. Insulinska črpalka 

23. Edukacija o diabetični nogi 

24. Kronične komplikacije 

25. Hipertenzija 

26. Diabetes in spolno življenje 

27. Sladkorna bolezen v posebnih okoliščinah 

28. Sladkorni bolnik voznik, potovanje in počitnice – splošni napotki 

29. Sladkorni bolnik v družbi 

Strukturirani edukacijski programi pri oskrbi bolnikov s sladkorno boleznijo za: 

1. bolnike z novoodkrito sladkorno boleznijo, 

2. bolnike s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo s peroralnimi antiglikemiki, 

3. bolnike s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom, 

4. bolnike s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom in potrebujejo reedukacijo, 

5. bolnike s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinsko črpalko, 

6. nosečnostna sladkorna bolezen, 

7. nosečnostna sladkorna bolezen, zdravljena z insulinom, 

8. bolnike s sladkorno boleznijo, ki se učijo štetja ogljikovih hidratov, 

9. bolnike s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo s funkcionalno insulinsko terapijo. 

Literatura: 

Čargan B, Sadek L. Znanstvena poročila Pedagoškega inštituta. Ljubljana: Pedagoški inštitut; 2009: 

STR-STR. 

Marentič Požarnik B. Kako pomembna so pojmovanja znanja, učenja in poučevanja za uspeh 

kurikularne prenove (drugi del). Sodob Pedagog. 1998; 49 (3): 360–70. 

Marentič Požarnik B. (2004). Konstruktivizem v šoli in izobraževanja učiteljev. Ljubljana : Filozofska 

fakulteta. Razprave avtorjev: BM Požarnik (str. 41–62), L Plut. (str. 17–41), K Špoljar (str. 63–68), M 

Kramar (str. 113–122). 

Learsch R. Nastava kao čin ravnoteže. Pedagog Istraž. 2005; 2 (1): 85–91. 

Strmčnik F. Znanstvenost učne vsebine v luči didaktične transformacije. Sodob Pedagog. 1997; 48 (5– 

6): 231–45. 

376

122D 

Pravica do medicinsko-tehničnih pripomočkov za pomoč pri gibanju 

delno pomičnih in nepomičnih oseb 

Right to medical-tehnical devices for difficult mobile and immobile persons 

Ljudmila Par, dipl. m. s. 

Srednja zdravstvena šola Celje 

ljudmila.par@guest.arnes.si 

Izvleček 

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zagotavlja zavarovanim osebam 

uresničevanje pravice do medicinsko-tehničnih pripomočkov za pomoč pri gibanju in osebni 

higieni delno pomičnih in nepomičnih oseb v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Te 

pripomočke lahko dobijo v specializiranih trgovinah in izposojevalnicah. Pred 1. 3. 2010 je bilo 

v Sloveniji 13 izposojevalnic. Od 1. 3. 2010, ko so začeli veljati novi predpisi o izposoji, pa je v 

Sloveniji več kot 60 izposojevalnic. Pripomočki za premeščanje delno pomičnih in nepomičnih 

oseb so samoplačniški. Med njimi je zelo uporabna drseča podloga. 

Ključne besede: medicinsko-tehnični pripomočki, ZZZS, zdravstvena nega 

Abstract 

Some difficult mobile and immobile persons can get equipment for moving for free or rent them 

free of charge becouse it is paid by the Institucion for health care and insurance in Slovenia. 

They can get them in specialty shops and rentals. Before 1.3.2010 were 13 rentals in Slovenija. 

After this date, in Slovenia are more than 60 rentals. Devices for hendling are not for free. The 

pacients must buy them. Multuglide is very useful device for hendling. 

Key words: medical-tehnical devices, ZZZS, nursing care 

Uvod 

Število starejših od 65 let je v letu 2010 preseglo 15 % prebivalstva (Ule, 2010). Starostne 

spremembe in kronične bolezni povzročajo motnje in težave pri gibanju. Pri teh ljudeh se 

povečuje nevarnost padcev pri hoji, zaradi katerih pogosto pride do zlomov kosti, ki 

poškodovanega za krajši ali daljši čas priklenejo na posteljo in mu onemogočijo gibanje. ZZZS 

svojim zavarovancem omogoča brezplačno pridobitev nekaterih medicinsko-tehničnih 

pripomočkov za pomoč pri gibanju, premikanju in izvajanju osebne higiene. V letu 2009 je 

ZZZS uvedel pomembne spremembe na področju izposoje MPT, zato so s 1. 3. 2010 začeli 

veljati novi predpisi o izposoji MTP. V prispevku so predstavljene novosti s tega področja. 

Zaradi nepomičnosti so te osebe dodatno izpostavljene tudi nevarnosti nastanka RZP, zato jim je 

treba pogosto spreminjati lego v postelji. Pri tem so nam lahko v veliko pomoč pripomočki za 

premeščanje. V prispevku je predstavljena drseča podloga, ki nam olajša premeščanje 

nepomične osebe v postelji. 

Pravica do pripomočkov za pomoč pri gibanju, hoji in osebni higieni 

Ti pripomočki sodijo v skupino medicinsko-tehničnih pripomočkov (MTP). MTP so sredstva, 

potrebna za medicinsko rehabilitacijo. Pravico do MTP določata Zakon o zdravstvenem varstvu 

in zdravstvenem zavarovanju ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavod za 

zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) zagotavlja zavarovanim osebam uresničevanje teh 

pravic v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Natančneje so vrste pripomočkov, 

377

olezni in zdravstvena stanja upravičencev, pri katerih je zagotovljen posamezen MTP, 

opredeljeni v ŠIFRANTU MTP. 

V njem je seznam MTP s šiframi, medicinskimi kriteriji, pooblastili, postopki in cenovnimi 

standardi. Vsak MTP ima svoj standard, s katerim je določena njegova cena, material, iz 

katerega je izdelan, in trajnostna doba. Dobavitelj je dolžan zagotavljati standardne MTP brez 

doplačil. V kolikor zavarovanec želi kvalitetnejši oz. dražji pripomoček, mora razliko v ceni 

doplačati sam. 

Izdajna mesta in izposojevalnice so označeni s posebnimi zelenimi nalepkami, ki potrjujejo, da 

gre za dobavitelja MTP v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. 

MTP, ki so potrošnega značaja, in pripomočke, potrebne pri zdravljenju in negi na domu, 

predpisuje izbrani osebni zdravnik zavarovane osebe. Zahtevnejše pripomočke predpisuje 

zdravnik specialist s svojega delovnega področja. Najzahtevnejše pripomočke, pri katerih je 

potrebna timska obravnava zavarovane osebe in individualna prilagoditev pripomočka, pa 

predpisuje zdravnik specialist Inštituta RS za rehabilitacijo (Markovič, Skornšek, Zager, 2010; 

Par, 2010; ZZZS, 2010). 

ZZZS omogoča svojim upravičencem brezplačno pridobitev naslednjih MTP za pomoč pri 

gibanju, hoji in osebni higieni. 

• Invalidske vozičke ter ostale pripomočke za gibanje, stojo in sedenje: bergle, standardni 

invalidski voziček na ročni pogon, otroški tricikel, serijsko in individualno izdelan 

počivalnik, voziček na elektromotorni pogon za različne stopnje gibalne oviranosti, 

električni skuter, akumulator za voziček na elektromotorni pogon, gonilnike za invalidske 

vozičke, trinožne in štirinožne palice za oporo, navadne hodulje in hodulje s kolesi, sobno 

dvigalo, negovalne postelje, ograjice in trapez. 

• Sanitarni pripomočki: dvigalo za kopalnico, toaletni stol, nastavek za toaletno školjko, 

sedež za kopalno kad in sedež za tuš kabino (Markovič, Skornšek, Zager, 2010; ZZZS, 

2010). 

Izdaja MTP 

ZZZS ima sklenjeno Pogodbo o brezplačni izdaji MTP s 76 dobavitelji oz. specializiranimi 

prodajalnami in 101 lekarno. Upravičencu se izda pripomoček na podlagi posebne naročilnice in 

zdravstvene kartice ter ga s tem dobi v trajno last. Seznam vseh dobaviteljev po območnih 

enotah in po poštnih številkah je objavljen na spletni strani ZZZS. Objavljen je tudi poseben 

seznam dobaviteljev in MTP, ki jih izdajajo. Vsi dobavitelji nimajo sklenjene pogodbe za izdajo 

vseh MTP (Markovič, Skornšek, Zager, 2010; Par, 2010; ZZZS, 2010). 

Izposoja MTP 

ZZZS omogoča upravičencem brezplačno izposojo naslednjih MTP: standardni voziček na ročni 

pogon za odrasle in otroke, otroški tricikel, navadno hoduljo ali hoduljo s kolesi, negovalno 

posteljo, prenosni nastavljivi hrbtni naslon, sobno dvigalo, varovalno posteljno ograjo za eno in 

obe strani, posteljni ali prostostoječi trapez za obračanje, dvigalo za kopalnico in električni 

skuter. ZZZS od 1. 3. 2010 nima več svojih izposojevalnic, ampak ima s 23 dobavitelji 

sklenjeno pogodbo o brezplačni izdaji in pogodbo o izposoji MTP. Ti dobavitelji imajo po vsej 

Sloveniji v lasti vsaj 60 izposojevalnic MTP, ki so hkrati tudi specializirane prodajalne. 

Pripomočki, ki jih izposojajo, so njihova last. ZZZS dobaviteljem po pogodbi izplača najemnino 

za izposojo. Nekateri dobavitelji imajo z ZZZS sklenjeno pogodbo o izposoji in izdaji vseh 

MTP, o katerih govorimo. Ti dobavitelji imajo na zalogi vse artikle, omogočajo možnost 

dostave pripomočkov kjerkoli po Sloveniji v 24 urah, nudijo pomoč pri njihovi montaži v 

domačem okolju, ki jo izvede izkušeno osebje, nudijo brezplačno telefonsko pomoč ter hiter in 

kakovosten servis v salonu in na terenu. V primeru servisa zagotovijo tudi brezplačen 

nadomestni izdelek. Omogočajo brezplačne prilagoditve in nastavitve pripomočkov potrebam 

pacientov ter strokovno svetovanje, ki ga opravljajo prijazne in izkušene osebe. Nudijo tudi 

možnost ogleda in testiranja pripomočkov v njihovih razstavno-prodajnih salonih, pred katerimi 

imajo urejene brezplačne parkirne prostore in enostaven dostop za starejše in invalidne osebe. 

378

Seznam izposojevalnic in vrst pripomočkov, ki jih izposojajo, je prav tako objavljen na spletni 

strani ZZZS (Markovič, Skornšek, Zager, 2010; Par, 2010; ZZZS, 2010). 

Drugi pripomočki za pomoč pri gibanju 

Za lažje premeščanje pacientov lahko uporabljamo različne pripomočke za premeščanje. Teh 

ZZZS ne financira. Uporabniki jih morajo v specializiranih trgovinah plačati sami. Ti 

pripomočki so enostavni za uporabo in vzdrževanje ter se ne kvarijo. Nekateri med njimi so: 

podloge za obračanje ali obračalke, drseče podloge, rolo blazine, blazine z ročaji, drseče deske, 

rolo deske in deske z ročaji, enosmerno drseče rolo blazine, pasovi za premeščanje, nedrseče 

podloge, vrtljivi krožniki in vrtljive blazine. V bolnišnicah in domovih za starejše občane zelo 

veliko uporabljajo tudi sedeče in ležeče prevozne vozičke za tuširanje. 

Uporaba drseče podloge 

Drsečo podlogo lahko uporabljamo za premeščanje delno pomičnih in nepomičnih pacientov po 

postelji navzgor, pri obračanju na bok, pri premeščanju s postelje na drugo posteljo, pa tudi pri 

premeščanju na invalidski voziček. Pripomoček je zelo preprost in enostaven za vzdrževanje, saj 

ga lahko peremo pri 80° C in razkužujemo. Princip delovanja temelji na veliki drsnosti 

materiala, ki zmanjšuje trenje. Deluje po principu drsenja, zato je treba za dosego cilja uporabiti 

veliko manjšo silo kot običajno. Uporaba je zelo varna in prijetna tudi za uporabnike. 

Premik nepomičnega pacienta po postelji navzgor s pomočjo drseče podloge 

• Pacientu povemo, kaj bomo delali, pokrčimo mu noge, prekrižamo roke na prsnem košu in 

mu namestimo blazino pod lopatice. S pomočjo blazine ga obrnemo na bok. 

• Za njegov hrbet (pod najtežje dele) položimo na pol prepognjeno drsečo podlogo. Listi 

gledajo proti vzglavju. Drsna stran je na notranji strani, polni rob je spodaj (Slika 1a). 

• Postavimo se k vzglavju, primemo za zgornji rob blazine in za podlogo z blazino v višini 

lopatic (Slika 1a). Ker pacient v celoti leži na drseči podlogi, ga brez težav potegnemo po 

postelji navzgor (Slika 1b). Po premiku drsečo podlogo odstranimo. 

Slika 1a in 1b: Uporaba drseče podloge za premik po postelji navzgor 

(Križanec, Par, Pavrič-Konušek, 2008; Markovič, Skornšek, Zager, 2010) 

Obračanje nepomičnega pacienta na bok s pomočjo drseče podloge 

- Pripravimo pacienta in mu namestimo na polovico prepognjeno drsečo podlogo pod najtežje 

dele telesa. Listi podloge so obrnjeni proti vodji, polni rob je za pacientovim hrbtom (Slika 2a). 

379

Slika 2a in 2b: Uporaba drseče podloge za obračanje na bok 

(Križanec, Par, Pavrič-Konušek, 2008; Markovič, Skornšek, Zager, 2010) 

• Vodja prime za zgornji list v višini pacientovih ramen in kolkov ter pacienta potegne k sebi 

na rob postelje. Asistent mu pomaga tako, da pacienta odrine od sebe (Slika 2b). S pomočjo 

podloge pacienta obrneta na bok in ga namestita v stabilni bočni položaj. Vodja odstrani 

drsečo podlogo. 

Zaključek 

Z uporabo medicinsko-tehničnih pripomočkov, ki jih delno pomični uporabljajo pri gibanju, 

hoji in izvajanju osebne higiene, se zelo poveča njihova varnost. Zelo se izboljša tudi kakovost 

njihovega življenja, saj jim omogoča veliko mero samostojnosti in neodvisnosti od pomoči 

drugih. Prav tako se z uporabo pripomočkov za premeščanje izboljša kakovost življenja 

nepomičnih oseb, saj pripomočki pomagajo zdravstvenim delavcem pri izvajanju varne in 

pacientu prijazne zdravstvene nege. Z redno uporabo pripomočkov pri premeščanju pacientov bi 

zmanjšali tudi rizične dejavnike za nastanek poškodb in bolezni lokomotornega aparata 

zdravstvenih delavcev, ki izvajajo zdravstveno nego. To pomeni manj okvar hrbtenice, manj 

bolečin in posledično manj odsotnosti z dela. Delovne organizacije z nabavo različnih 

pripomočkov, ki jih za pomoč pri gibanju, hoji, premeščanju in skrbi za osebno higieno delno 

pomičnih in nepomičnih oseb uporabljajo zdravstveni delavci, poskrbijo za varnejše delovno 

okolje, prilagojeno potrebam zdravstvenih delavcev. Zdrav in zadovoljen zdravstveni delavec pa 

je pogoj za izvajanje kakovostne zdravstvene nege. Zdravstveno osebje mora poznati MTP in 

poti, po katerih je mogoče priti do njih, da lahko uporabnikom svetuje pri njihovi nabavi. S tem 

je omogočeno, da so MTP dostopni vsem, ki jih potrebujejo in so do njih upravičeni. 


Fendre A., Polšak M., Zupanc P. Obremenjenost zdravstvenih delavcev na delovnem mestu 

(raziskovalna naloga). Celje: Srednja zdravstvena šola; 2009; Dostopno na: 

http://www.knjiznicacelje.si/raziskovalne. 

Križanec S., Par L., Pavrič-Konušek K. Ergonomija v zdravstveni negi, spletna stran Ministrstva za 

delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana, 2008. Dostopno na: http://www.zdravstvenanega.mddsz.gov.si. 

Markovič A., Skornšek T., Zager T. Raziskava tržišča pripomočkov za pomoč pri premikanju delno 

pomičnih in nepomičnih oseb (raziskovalna naloga). Celje: Srednja zdravstvena šola Celje; 2010. 

Dostopno na: http://www.knjiznicacelje.si/raziskovalne. 

Par L. Možnost najema, nakupa in izposoje medicinsko-tehničnih pripomočkov za pomoč pri gibanju 

delno pomičnih in nepomičnih oseb. Zbornik predavanj 3. mednarodne znanstvene konference s 

področja raziskovanja v zdravstveni negi in zdravstvu, Ljubljana, 16.–17. september, 2010, Visoka 

zdravstvena šola Jesenice; 2010; 497–505. 

380

Ule Š. Obravnava nepomičnega starostnika z vidika fizioterapevta. Zbornik predavanj z 26. 

strokovnega srečanja z naslovom: Zdravstvena nega in oskrba starostnika, strokovne sekcije 

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, Dolenjske toplice, 23.–24. marec, 

2010, Slovenija, 2010: 90–91. 

ZZZS Pravica do medicinsko tehničnih pripomočkov, spletna stran ZZZS, Ljubljana, 2010; Dostopno 

na: 

http://www.zzzs.si/zzzs/internet/zzzs.nsf/o/B846D92B19FF348EC1256E8D002C0D06?OpenDocume 

nt. 

ZZZS Seznam medicinsko tehničnih pripomočkov s šifrantom, medicinskimi kriteriji, pooblastili, 

postopki in cenovnimi standardi, spletna stran ZZZS, Ljubljana, 2010. Dostopno na: 

http://www.zzzs.si/zzzs/info/egradiva.nsf/o/DFDC914987E44E2AC1257353003EC73A. 

ZZZS Seznam dobaviteljev MTP po območnih enotah, spletna stran ZZZS, Ljubljana, 2010. Dostopno 

na: http://www.zzzs.si/zzzs/internet/zzzs.nsf/o/0217CE40C6821DCCC12576E8004AFBE2. 

ZZZS Seznam izposojevalnic po območnih enotah in poštnih številkah ter vrste pripomočkov, spletna 

stran ZZZS, Ljubljana, 2010. Dostopno na: 

http://www.zzzs.si/zzzs/info/egradiva.nsf/o/48F4EBC0F6A0BFD8C12575940035B706?OpenDocume 

nt. 

381

132C 

E-zdravstvena nega 

E-nursing care 

Alojzija Fink, dipl. m. s., spec. patr. zdr. nege 

Srednja zdravstvena šola Ljubljana 

alojzija.fink@gmail.com 

Izvleček 

Za področje zdravstvene nege je v Sloveniji izdelanih zelo malo učnih gradiv, ki so v obliki spletne 

učilnice. E-zdravstvena nega, v nadaljevanju E-ZNE, je spletna učilnica, kjer so zajete učne vsebine, ki 

se nanašajo na izvajanje intervencij zdravstvene nege, dokumentiranje, aplikacijo injekcije 

intramuskularno in subkutano. Učeči ima možnost preverjanja znanja prek učnih situacij in v obliki 

testa. Omenjeno učno gradivo je dostopno na spletnem naslovu 

http://ucilnica.e-zne.net/. Zaradi 

nazornosti, enostavne uporabe in možnosti izkustvenega učenja bi bilo treba izdelati več spletnih 

učilnic za področje zdravstvene nege. 

Ključne besede: aplikacija, injekcija, subkutano, intramuskularno, izkustveno učenje 

Abstract 

There are not many learning materials in Slovenia that can be used in virtual classroom for nursing. E- 

Nursing care, below E-ZNE, is a virtual classroom with learning contents of nursing care 

interventions, documentation, application of injections intramuscular and subcutaneous. Student has a 

possibility to check his/her knowledge through practical examples and a test. Access to the virtual 

classroom is available at http://ucilnica.e-zne.net/. There should be more virtual classroom materials 

focusing on nursing so that the learning process is easier and more efficient. 

Key words: application, injection, subcutaneous, intramuscular, experiential learning 

Uvod 

Namen prispevka E-zdravstvena nega je seznaniti strokovno javnost z izdelano spletno učilnico E- 

ZNE in njeno vsebino. Cilj prispevka je tudi spodbuditi k izdelavi e-gradiv v obliki spletne učilnice za 

področje zdravstvene nege. 

Spletna učilnica E-ZNE je nastala v okviru operativnega programa razvoja človeških virov, kjer so 

razvojne prioritete “Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja” in prednostne usmeritve 

“Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja, usposabljanja”. Nosilec omenjenega 

programa je Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport ter Evropski socialni sklad. Izvajalca 

projekta sta bila PRO-ECO d.o.o. in Srednja zdravstvena šola Ljubljana. Avtorice omenjenega gradiva 

so Alojzija Fink, Lucija Matič in Elizabeta Pikovnik. 

Spletna učilnica E-ZNE je izdelana z namenom olajšati učenje in obogatiti znanje o parenteralni 

aplikaciji terapije. Namenjena je dijakom in študentom zdravstvenih smeri, medicinskim sestram, 

učiteljem, predavateljem in drugim zdravstvenim delavcem. 

Metode 

V izdelavi učnega gradiva E-ZNE je bila uporabljena deskriptivna in izkustvena raziskovalna metoda. 

Tehnika zbiranja podatkov je bila iskanje strokovne literature za področje parenteralne aplikacije 

terapije, iskanje člankov v strokovni literaturi s področja zdravstvene nege in medicine ter na spletnih 

straneh COBISS, Biomedicina Slovenica, PubMed, MedlinePlus, Cinahl in drugo. 

382

Dobljena primerna strokovna literatura je v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku. Izkustvena 

metoda temelji na osebnih izkušnjah avtoric ob dolgoletnem izvajanju zdravstvene nege pacienta in 

posredovanju znanj s področja aplikacije injekcij dijakom na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani. 

Izdelava in oblikovanje e-gradiva temelji na besedilu, zapisu pomembnih informacij, animacijah v 2D 

in 3D tehniki, videoposnetkih, slikovnem gradivu in zvočnem zapisu. 

Predstavitev uporabe spletne učilnice E-ZNE 

Spletna učilnica E-ZNE je dostopna na spletnem naslovu http://ucilnica.e-zne.net/, kamor uporabnik 

lahko vstopa kot gost ali z uporabniškim imenom. V levem delu zaslonske slike je osnovno kazalo 

vsebine. Ob kliku na posamezen naslov se prikažejo podnaslovi vsebine, ki se nanašajo na posamezno 

poglavje. Osrednji del zaslonske slike je namenjen predvajanju učne vsebine, ki je podana prek 

besedila, videoposnetkov, 2D in 3D animacij, zvočnega zapisa ter slikovnega gradiva z možnostjo 

povečave in kopiranja slike. Skozi celotno učno gradivo uporabnika vodi medicinska sestra Barbara, 

ki podaja navodila za uporabo spletne učilnice. 

Slika 1: Primer zaslonske slike spletne učilnice E-ZNE 

Vir: http://ucilnica.e-zne.net/ (24. 2. 2011) 

Vsebine učnega gradiva E-ZNE 

Vsebine učnega gradiva obsegajo naslove poglavij Parenteralna aplikacija terapije, Dokumentacija, 

Zdravila, Intervencije zdravstvene nege, Aplikacija injekcije ter Preveri svoje znanje in razumevanje. 

V poglavju Parenteralna aplikacija terapije so razloženi pojmi, ki so povezani s parenteralno aplikacijo 

terapije, predstavljena je aplikacija terapije intrakutano, subkutano, intramuskularno in intravenozno. 

V poglavju Dokumentacija so predstavljene zbirke podatkov zdravstvenega varstva, dokumentacija in 

vrste evidence zdravstvene nege, pomen dokumentiranja v zdravstveni negi, pravila ravnanja z 

dokumentacijo, temperaturni list in elektronski zdravstveni karton. 

V poglavju Zdravila je razloženo delovanje zdravil, razvrstitev zdravil po ATC klasifikaciji, različne 

farmacevtske oblike zdravil glede na mesto aplikacije in glede na agregatno stanje ter shranjevanje 

zdravil. V nadaljevanju so predstavljeni načini in pravila pri aplikaciji terapije, možni neželeni učinki 

in pravilno ukrepanje, če se pojavijo. 

V poglavju Intervencije zdravstvene nege je podrobno razložena vsaka posamezna faza intervencije 

zdravstvene nege, in sicer: ugotavljanje potreb in načrtovanje intervencije zdravstvene nege, priprava 

zdravstvenega delavca, priprava pripomočkov, priprava prostora, priprava pacienta, izvedba 

intervencije zdravstvene nege, ureditev pacienta po izvedeni intervenciji zdravstvene nege, ureditev 

383

pripomočkov in prostora po izvedeni intervenciji zdravstvene nege, ureditev izvajalca po izvedeni 

intervenciji zdravstvene nege, sporočanje in dokumentiranje ter analiza intervencije zdravstvene nege. 

Poleg navedenega je predstavljeno tudi poglavje Higiena rok, kjer so videoposnetki s prikazom 

higienskega umivanja rok, razkuževanja rok, nege kože rok, uporabe rokavic in tehnike nedotikanja. 

V poglavju Pripomočki za aplikacijo injekcije so opisane in predstavljene različne brizgalke, 

injekcijske igle, ampule, viale in ostali pripomočki za aplikacijo injekcije ter njihova uporaba. 

Slika 2: Zaslonska slika: Animacija aspiracije zdravilne učinkovine 

Vir: http://ucilnica.e-zne.net/ (24. 2. 2011) 

V poglavju Aplikacija injekcije so podpoglavja Aspiracija zdravilne učinkovine, kjer je razložena 

uporaba pripomočkov za aspiracijo zdravilne učinkovine in postopek aspiracije zdravilne učinkovine 

iz steklene ampule, dvojne ampule, viale in dvokomorne viale. 

V podpoglavju Določitev mesta aplikacije intramuskularne injekcije pri odrasli osebi so nazorno 

prikazana primerna mesta in načini določanja mesta aplikacije injekcije intramuskularno v deltoidno 

mišico (musculus deltoideus), srednjo zadnjično mišico (musculus gluteus medius), veliko zadnjično 

mišico (musculus gluteus maximus), stransko stegensko mišico (musculus vastus lateralis) in dolgo 

stegensko mišico (musculus rectus femoris). 

V podpoglavju Določitev mesta aplikacije intramuskularne injekcije pri otroku je razložen postopek 

priprave otroka na aplikacijo injekcije v mišico in podkožje, izbira in določitev ustreznega mesta za 

aplikacijo intramuskularne injekcije pri otroku glede na starost otroka in količino zdravilne 

učinkovine. 

V podpoglavju Aplikacija intramuskularne injekcije je prek animacije nazorno predstavljen in razložen 

postopek aplikacije intramuskularne injekcije, uporaba tehnike Z ter dokumentiranje. 

V podpoglavju Določitev mesta aplikacije subkutane injekcije so prek animacije nazorno predstavljene 

lastnosti podkožnega tkiva, izbira ustrezne dolžine injekcijske igle glede na debelino podkožnega 

tkiva, izbira ustreznega mesta in načina aplikacije subkutane injekcije ter pomen sistematičnega 

menjavanja vbodnega mesta. 

V podpoglavju Aplikacija subkutane injekcije je razložen in prikazan postopek aplikacije subkutane 

injekcije, posebnosti aplikacije subkutane injekcije z zračnim mehurčkom in dokumentiranje. 

384

Kot posamezno podpoglavje so razloženi in prikazani načini aplikacije insulina z injekcijskim 

peresnikom, prek insulinske črpalke, aplikacija antitrombotične terapije, aplikacija injekcij s 

pripomočki za večjo varnost in komplikacije pri aplikaciji injekcije. 

V poglavju Preveri svoje znanje in razumevanje je podana možnost izkustvenega učenja prek različnih 

učnih situacij in testa. Naloge za sprotno preverjanje razumevanja in utrjevanja učne snovi so smiselno 

razporejene tudi med samim učnim gradivom. 

Prednosti uporabe spletne učilnice E-ZNE 

Uporaba učnega gradiva v spletni učilnici E-ZNE ima določene prednosti, ker: 

• omogoča induktivni pristop pri učenju (postopno razvijanje ideje in vodenje do končnega 

rezultata), 

• interaktivni elementi v gradivu omogočajo dejavno vlogo učečega, 

• multimedijski elementi v gradivu omogočajo sprejemanje informacij prek različnih zaznavnih poti, 

• omogoča izmenjavo mnenj in znanj z drugimi udeleženci izobraževanja, 

• ponuja možnost samoocenjevanja, 

• omogoča individualni pouk, ki je časovno prilagojen učečemu, 

• z različnimi tipi nalog in interaktivnih elementov spodbuja izkustveno učenje prek razmišljanja in 

iskanja rešitev. 

Izvedba natečajev 

V okviru projekta E-ZNE sta bila izvedena dva natečaja. Prvi je bil izveden pod naslovom Prijazna 

bolnišnica. V natečaju so lahko z likovnimi izdelki sodelovali mladi iz različnih starostnih skupin 

(vrtci, osnovne šole, srednje šole, fakultete). Komisija je izbrala tri najboljše izdelke in jih nagradila z 

denarnimi nagradami. 

Drugi natečaj je bil izveden pod naslovom Aplikacija injekcije. Namen tega natečaja je bil spodbuditi 

učitelje k sodelovanju. V natečaju so lahko sodelovali učitelji z različnimi e-gradivi, ki so zajemala 

vsebine o aplikaciji injekcije. Komisija je izbrala tri najboljše izdelke in jih nagradila z denarnimi 

nagradami. 

Razprava 

Prek sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije in prek izkustvenega učenja učenec pridobiva 

znanje, ponavlja, utrjuje in preverja pridobljeno znanje prek povratnih informacij. Sodobne možnosti 

pridobivanja znanja tako kakovostno dopolnjujejo klasične oblike izobraževanja v šoli in niso časovno 

omejene. 

O uporabi spletne učilnice E-ZNE so bili izvedeni trije seminarji za učitelje. Učitelji v procesu 

izobraževanja uspešno uporabljajo spletne učilnice, ki so izdelane za področje zdravstvene nege. Ena 

takšnih je tudi »Usposobljenost reševalcev, ključ do življenja«, ki je dostopna na spletnem naslovu 

http://sbi.eucilnica.si/. 

Glede na prednosti uporabe spletnih učilnic pri izobraževanju in zaradi neizmernih možnosti uporabe 

informacijsko-komunikacijske tehnologije je smiselno razširiti učne vsebine s področja zdravstvene 

nege v obliki e-gradiv in spletnih učilnic. 

Zaključek 

Spletna učilnica E-ZNE pomeni nov pristop poučevanja zdravstvene nege, ki prek informacijskokomunikacijske 

tehnologije omogoča izkustveno učenje. Tako kot sodobna učna oblika vnaša v 

izobraževanje zdravstvene nege večjo motiviranost, vpliva na boljšo zapomnitev vsebin, prek učnih 

situacij spodbuja kritično mišljenje, omogoča ponavljanje, utrjevanje in prek preverjanja tudi 

evalvacijo pridobljenega znanja. 

Glede na navedeno je smiselno izdelati e-gradiva v spletnih učilnicah tudi za druge učne vsebine za 

področje zdravstvene nege. 

385

Literatura 

Fink A, Matič L, Pikovnik E. E-zdravstvena nega. Dostopno na: http://ucilnica.e-zne.net/ (24. 2. 

2011). 

386



387

113B 

Uloga sestre od nege bolesnika do case menagera 

Tatjana Dinić 

Nega i sestrinstvo poteklo je iz nege bolesnih i brige za siromašne ,napuštene,stare,siročad... Cilj 

brige bila je telesna nega,pružanje utočišta i duševna uteha. 

Psihijatrija je veoma dugo bila relativno neuspešna grana medicine te se lečenje sprovodilo na 

dugogodišnje zatvarenje pretežno teških psihotičnih bolesnika u psihijatrijske bolnice.Bolnice su bile 

ogromne sa kapacitetom do 1200 do 2000 , i bile su završno utočište za mnoge duševne bolesnike. 

Negovanje bolesnika je podruzamevalo čuvanje bolesnika od samopovređivanja i povređivanja drugih. 

Otvaranjem specijalizovanih odeljenja u bolnici zahtevalo je da se razvija i nega kao prateća delatnost 

te nega dobija specijalizovan karakter. 

Medicinske sestre su se kao stručni profil uz bolničare počele pojavljivati posle II Svetskog 

rata,naročito šezdesetih godina prošlog veka. 

Osnovna uloga sestre je bila u podeli terapije i pomoći lekaru prilikom pregleda i dijagnostike, dok su 

se negom bavili bolničari.Vremenom je došlo do izmena u organizaciji života i rada na odeljenju na 

postavkama terapijskih zajednica što je postavilo nove zahteve pred med.sestre.Razvojem sestrinstva 

uz uobičajnu ulogu sestre koja se stara za red ,mir i ponašanje svih bolesnika na odeljenju,sestra 

počinje da se uključuje i u sve druge aktivnosti zasnovane na socioterapiji. 

Rad sestre postaje individualizovaniji, vidljiviji,merljiviji segmenti opšteg timskog uspeha. 

Sve to povećava odgovornost i nameće obavezu drugačijeg učešća sestre u poslu i obavezu stalnog 

učenja što je osnova daljeg razvoja sestrinstva. 

Vloga medicinske sestre v zdravstveni negi od izvajanja zdravstvene nege 

pacienta do »case managerja« 

Tatjana Dinić 

Zdravstvena nega izhaja iz skrbi za bolne, revne, zapuščene, ostarele in sirote … 

Cilj zdravstvene nege v preteklosti je bila telesna nega, nastanitev in skrb za čustveno udobje pacienta. 

Psihiatrija je bila zelo dolgo razmeroma neuspešna veja medicine/zdravstva, zato se je 

zdravljenje izvajalo pretežno z dolgoletnim zapiranjem hudo psihotičnih pacientov v psihiatrične 

bolnice. Bolnišnice so bile ogromne, z zmogljivostjo od 1200 do 2000 postelj, in so bile končna 

rešitev za veliko duševnih pacientov. 

Zdravstvena nega teh pacientov je prvenstveno pomenila poskrbeti zanje, da ne poškodujejo sebe ali 

drugih. 

Z odpiranjem specializiranih oddelkov v bolnišnicah je bilo treba razvijati tudi zdravstveno nego 

kot dodatno dejavnost in tako je to področje postopoma pridobilo specializacijo. 

Medicinske sestre so se, kot strokovni profil, poleg bolničarjev začele pojavljati po drugi svetovni 

vojni, predvsem v 60. letih prejšnjega stoletja. Osnovna naloga medicinske sestre je bila delitev 

terapije in pomoč zdravniku pri pregledu in diagnostiki, medtem ko so bolničarji izvajali »nego«. 

Sčasoma je prišlo do sprememb v organizaciji življenja in dela na oddelku z nastavitvijo terapevtskih 

timov, kar je postavilo nove zahteve za delo medicinske sestre. 

Z razvojem zdravstvene nege poleg običajne vloge medicinskih sester, ki skrbijo za red, mir ter 

vedenje pacientov na oddelku, medicinska sestra začne opravljati druge dejavnosti, ki temeljijo na 

socialni terapiji. 

388

Delo medicinskih sester tako postane individualizirano, vidno, merljivo in del splošnega uspeha 

zdravstvenega tima. 

Vse to povečuje odgovornost in nalaga medicinskim sestram obveznost, da sodelujejo pri različnih 

strokovnih delih, kar pomeni stalno učenje, to pa je podlaga za nadaljnji razvoj zdravstvene nege. 

389


Babištvo 

390

212A 

Birth Centres: A viable option? 

Building a framework for quality, safety and access 

Mervi Jokinen 

Royal College of Midwives, London, United Kingdom 

Practice and Standards Development Adviser 

Abstract 

The United Kingdom maternity policies acknowledge that birth centres are an important aspect of the 

maternity care provision and a viable option for women. In establishing birth centres, a significant gap 

has been the absence of a national standards framework. Royal College of Midwives with a sub-group 

of Consultant Midwives set out to pull together a national set of standards to cover issues such as 

safety, clinical governance and a focus on public health as it relates to service users. It was envisaged 

that this would ensure a quality criterion embedded in all aspects of the maternity service. The 

document was enhanced by development of birth centre practical guide and website resources. An 

adherence to national birth centre standards would give parity and consistency in the provision of 

maternity care throughout the woman’s journey during childbirth irrespective of where she chooses to 

have her baby. 

Porodni centri: izvedljiva možnost? 

Vzpostavitev okvira za kakovost, varnost in dostop 

Mervi Jokinen 

Royal College of Midwives, London, Združeno kraljestvo 

Svetovalka za razvoj prakse in standardov 

Izvleček 

Politike Združenega kraljestva na področju porodništva priznavajo, da so porodni centri pomemben 

vidik zagotavljanja obporodne oskrbe in hkrati izvedljiva možnost za ženske. Precejšnja ovira pri 

ustanavljanju porodnih centrov je odsotnost okvira nacionalnih standardov. Na Royal College of 

Midwives smo se v sodelovanju s podskupino svetovalk s področja babištva odločili, da oblikujemo 

zbirko nacionalnih standardov, ki bo urejala vprašanja, kot sta varnost in vodenje klinik, in se bo 

osredotočala na javno zdravstvo, saj je povezano z uporabniki storitev. Predvideno je bilo, da naj bi s 

tem zagotovili merilo za kakovost, ki bo postalo del vseh vidikov obporodne oskrbe. Dokument smo 

podprli s priročnikom za razvoj porodnih centrov in spletnimi viri. Upoštevanje nacionalnih 

standardov za porodne centre bo omogočalo enakopravnost in doslednost obporodne oskrbe skozi ves 

porodni proces, ne glede na to, kje ženska želi roditi. 

391

212B 

Mother Friendly Hospital Initiative 

Joeri Vermeulen 

Head of Midwifery Erasmus University College, Brussels Belgium 

Board Vlaamse Organisatie van Vroedvrouwen, Belgian Midwives Association, European Midwives 

Association 

Abstract 

This presentation addresses the current situation in midwifery and obstetrics in the United States of 

America (USA) and in Europe. Despites a lot of differences, similarities were also observed. 

There is a non-compliance with evidence-based midwifery/obstetrics (routinely shaving, enema, 

intravenous fluids). 

Mother Friendly Childbirth Initiative is the first and only consensus document on maternity care in the 

USA (1996). It is an evidence-based mother-, baby- and family friendly model. 

The initiative evolved from the collaborative efforts of individuals (providers, researchers, scholars, 

advocates, activists, consumers, mothers and family members and national organisations focused on 

pregnancy, birth and breastfeeding). This is the Coalition of Improving Maternity Services. 

The philosophical cornerstones of mother-friendly care are normalcy of the birthing process, 

empowerment, autonomy, “do not harm”, and responsibility. 

Those cornerstones are translated in 10 steps. Those steps are applicable for mother-friendly hospitals, 

birth centres and home birth services: 

• Treat every woman with respect and dignity 

• Possess and apply routinely midwifery knowledge and skills that optimize the normal 

physiology of birth 

• Inform the mother of the benefits of continuous support during labour and birth and affirm her 

right to receive that support from companions of choice 

• Provide evidence-based practices proven to be beneficial 

• Avoid potentially harmful procedures and practices 

• Implement measures that enhances wellness and prevent illness and emergencies 

• Provide access to evidence-based skilled emergency treatment 

• Provide a continuum of collaborative care with all relevant health care providers, institutions 

and organisations 

• Strive to achieve the Baby Friendly Hospital Initiative 10 steps to successful BP. 

Pobuda za materam prijazne porodnišnice 

Joeri Vermeulen 

Vodja oddelka za babištvo, Erasmus University College, Bruselj, Belgija 

Board Vlaamse Organisatie van Vroedvrouwen, Belgijska babiška zveza, Evropska babiška zveza 

Izvleček 

Prispevek obravnava trenutno stanje v babištvu in porodništvu v Evropi in Združenih državah 

Amerike (ZDA). Kljub številnim razlikam je mogoče ugotoviti tudi določene podobnosti. 

Do neskladij prihaja pri babištvu/porodništvu, ki temelji na znanstvenih izsledkih (rutinsko britje, 

klistiranje, intravenozne tekočine). 

392

Pobuda za materam prijazen porod je prvi in za zdaj edini skupni dokument o negi matere in 

novorojenčka v ZDA (1996). Osredotoča se na model babištva, temelječega na dokazih, in 

porodništva, prijaznega materam, novorojenčkom in družinam. 

Pobuda se je razvila na osnovi sodelovanja posameznikov (ponudnikov storitev, raziskovalcev, 

strokovnjakov, zagovornikov, aktivistov, uporabnikov storitev, mater in družinskih članov ter 

nacionalnih organizacij, ki se osredotočajo na nosečnost, porod in dojenje). Nastala je Zveza za 

izboljšanje obporodne oskrbe (Coalition of Improving Maternity Services – CIMS). 

Osrednja načela materam prijazne obporodne oskrbe so normalnost porodnega procesa, krepitev vloge 

žensk, samostojnost, načelo »ne škodi« in odgovornost. 

Ta načela so izražena v 10 korakih, ki se uporabljajo v materam prijaznih porodnišnicah, porodnih 

centrih in pri porodu na domu. 

• Odnos do vsake ženske naj bo spoštljiv. Zagotavljajte dostojanstvo žensk. 

• Razvijajte babiško znanje in spretnosti, ki omogočajo normalno fiziologijo poroda, ter jih 

redno uporabljajte v praksi. 

• Porodnico seznanite s prednostmi stalne pomoči med porodom. Upoštevajte njeno pravico do 

tega, da si sama izbere spremljevalce pri porodu. 

• Izvajajte le postopke, ki temeljijo na izsledkih raziskav in so dokazano učinkoviti. 

• Izogibajte se potencialno škodljivim postopkom in posegom. 

• Izvajajte ukrepe, ki izboljšujejo počutje in preprečujejo bolezni ter zmanjšujejo potrebo po 

nujni medicinski pomoči. 

• Omogočite dostop do nujne medicinske pomoči, ki temelji na izsledkih znanstvenih raziskav. 

• Zagotovite stalno in usklajeno sodelovanje vseh ustreznih zdravstvenih delavcev, ustanov in 

organizacij. 

• Prizadevajte si za uresničitev desetih korakov za uspešen porod, ki jih navaja pobuda za 

novorojencem prijazne porodnišnice. 

393

212C 

Quality of services –Women`s safety 

Olga Arvanitidou, Midwife MSc,Greece 

Treasurer of Executive.Board of European Midwives Association 

The quality is defined by a variety of different ways from many scientists and Organizations. For 

many of them the meaning of the quality over time is reformed according to the changes at the 

administration and the management with in the Organizations and the Systems. Juran, Deming, 

Ishikawa, Garvin, RedmanPowell,Chauvel,Pfeffer and VanDonk developed the meaning of quality but 

failed to provide a global common acceptable definition. All the above theories developed, was the 

basic for the efficient approach of quality as “the dynamic situation which is linked with products, 

services, individuals, processes and the environment responding to the existed expectations”. 

The awareness of the quality of services is developed rapidly through the latest decades. Since 1988, 

Parasuraman, Zeithalm and Berry have appointed that consumers use basically similar criteria for the 

services assessment regardless the kind of service. The most important of these criteria are: Reliability, 

Competence, Access, Courtesy, Comunication, Credibility, Safety, Understanding, Physical tangibles 

(SERVQUAL-Services Quality,1990). 

The assurance of the quality (QA) is the set of planned activities or processes which are necessary to 

ensure that any services or products keep specifications and meet the consumer`s needs. During the 

evolutionary route of improvement the Total Quality Management was developed as a huge challenge 

at the administration, while many others believed that was a raised as a “social movement” 

(Hackman&Wageman,1995). At health services there are some additional approaches and technics 

related with the continues improvement of quality such as the epidemiological studies, the clinical 

governance, the cost-effectiveness analysis, the cost-efficacy analysis, the cost-benefit analysis, the 

risk management. Donabedian contributed to the further analysis of the quality by emphasizing on 

three additional dimensions at the quality of the health services: 

• Technical science of medicine 

• Interpersonal art of medicine 

• the amenities. 

According to the above the Joint Commission on Accreditation of Health care Organizations 

(JCAHO,2000) appointed the 9 parameters of the Quality Health Care: Appropriateness, Availability, 

Continuity, Effectiveness, Efficacy, Efficiency,Safety, Respecting and Caring and Timeliness. 

At 2002 WHO (Regional Office for Europe,EUR/02/5037153,C.Shaw-I.Kalo) highlighted that “the 

growth of technology and information, the demands of transparency and public accountability and the 

limits of financial and human resources oblige the countries to describe and reform their health 

systems according to internationally recognized standards of structures, process, performance and 

results. Being able to demonstrate that their quality strategies and policies are based on experience and 

scientific evidence is an important theme”. 

“The Quality of Health Care is a common issue of concern and policy attention for governments and 

other stakeholders across the member states of the EU and in many states has been the focus of 

legislative attention and health system reform. As the flow of patients, health professionals and health 

services across boarders increases, there is a growing need to compare and contrast the systems of 

assuring quality in health care between member states and to understand the extent of communality in 

design ,standards and assurance that these systems provide for patients”(MARQUIS project-within the 

6 th framework programme s scientific support to policies). 

The OECD Health Care quality indicators project initiated in 2002, aims to measure and compare the 

quality of health service provision in different countries. At the exploring areas was included the 

patient safety. The European Commission considering the success of OECD`s Health Care Quality 

Indicators Project (HCQI) with the participation of all EU Member States to be a matter of priority, by 

394

providing financial support in the framework of Community Public Health Programme (2003-2008, 

2008-2013). 

By using a structure of review process a set of 27 indicators is adopted at 3 key areas: Health 

promotion, Preventive care and diagnosis-treatment in primary care. Some of the indicators are closely 

related among others to the reproductive health care: 

• Health promotion: Gonorrhoea/Chlamydia rates, Abortion rates 

• Preventive Care: Blood typing and antibody screening for prenatal patients, HIV screen for prenatal 

patients, Low birth rate, Anaemia screening for pregnant women, Cervical gonorrhoea screening 

for pregnant women, Hepatitis B for pregnant women, Hepatitis B documentation in record at time 

of delivery. 

Over the latest years the WHO Council of Europe, the European Commission and the European 

Parliament have all established groups gathered information, published reports, made 

recommendations and provided legislative and regulatory framework relating to the quality 

improvement in health care. The existed collaboration among International Organizations focuses at 

the further exploration and development of the quality health services relating to patient safety by 

measuring the health care outcomes and processes of care followed (AHRQ, Quality Indicators 

modules). 

According to the above the safety is a basic parameter of quality and evidence suggests it is necessary 

to fully understand the safety culture of an Organization to make improvements to patient safety. It is 

necessary also to develop further exploration and research from the patients or the pregnant women 

side though in many studies the hypothesis is verified but in some others the relation between safety 

and satisfaction is a key point. 

Key words: quality ,health services,safety,management. 

Kakovost storitev – varnost žensk 

Olga Arvanitidou, diplomirana babica, Grčija 

Zakladničarka izvršnega odbora Evropske babiške zveze 

Številni znanstveniki in organizacije na različne načine opredeljujejo pojem kakovosti. Mnogi menijo, 

da se je pomen kakovosti skozi čas spreminjal v skladu s spremembami v upravljanju in vodenju 

organizacij ter sistemov. Juran, Deming, Ishikawa, Garvin, Redman Powell, Chauvel, Pfeffer in 

VanDonk so opredelili pomen kakovosti, niso pa predlagali globalno sprejemljive definicije. Vse 

omenjene teorije so se razvile kot podlaga za učinkovit pristop h kakovosti kot »dinamični situaciji, 

povezani s proizvodi, storitvami, posamezniki, procesi in okoljem, ki se odzivajo na obstoječa 

pričakovanja«. 

Ozaveščanje o kakovosti storitev se je v preteklih desetletjih hitro razvijalo. Leta 1988 so 

Parasuraman, Zeithalm in Berry poudarili, da potrošniki pravzaprav uporabljajo podobna merila za 

oceno storitev ne glede na vrsto storitve. Najpomembnejša merila so: zanesljivost, strokovnost, 

dostopnost, prijaznost, komunikacija, verodostojnost, varnost, razumevanje, dejanske prednosti 

(SERVQUAL – Services Quality, 1990). 

Zagotavljanje kakovosti (quality assurance) je nabor načrtovanih dejavnosti ali postopkov, ki so 

potrebni, če želimo omogočiti, da so storitve ali proizvodi v skladu s specifikacijami in da izpolnjujejo 

potrebe potrošnikov. Skozi razvoj izboljšav je celovito obvladovanje kakovosti (total quality 

management) nastalo kot velikanski administrativni izziv, čeprav so mnogi menili, da pravzaprav 

predstavlja »družbeno gibanje« (Hackman & Wageman, 1995). V zdravstvu obstajajo nekateri dodatni 

pristopi in tehnike, povezani s stalnim razvojem kakovosti, na primer epidemiološke raziskave, 

395

vodenje klinik, analiza stroškovne učinkovitosti, analiza smotrnosti stroškov, analiza stroškovnih 

koristi ali obvladovanje tveganj. Donabedian je k nadaljnji analizi kakovosti prispeval tako, da je 

izpostavil tri dodatne vidike kakovosti zdravstvenih storitev: 

• strokovno znanje, 

• medosebni odnosi, 

• oprema. 

V skladu s tem je skupna komisija za akreditacijo organizacij zdravstvenega varstva (JCAHO, 2000) 

opredelila devet parametrov kakovostne zdravstvene nege: ustreznost, dostopnost, stalnost, uspešnost, 

učinkovitost, smotrnost, varnost, spoštljivost, skrb in pravočasnost. 

Svetovna zdravstvena organizacija (publikacija Evropskega regionalnega urada, EUR/02/5037153, C. 

Shaw - I. Kalo) je leta 2002 poudarila, da so »države zaradi rasti tehnologije in povečevanja količine 

informacij, zahtev po preglednosti in javni odgovornosti ter omejitev finančnih in človeških virov 

dolžne opisati in izboljšati svoje zdravstvene sisteme v skladu z mednarodno priznanimi standardi, ki 

določajo strukturo, postopke, delovanje in rezultate sistema. Države morajo dokazati, da njihove 

strategije in politike kakovosti temeljijo na izkušnjah in znanstvenih dokazih.« 

»Kakovost zdravstvene nege je pogosta tema zanimanja in politične pozornosti vlad ter drugih 

interesnih skupin v državah članicah EU, v številnih državah pa je predstavljala tudi osrednje 

vprašanje pri spremembah zakonodaje in zdravstvenih reformah. Ker se čezmejni pretok pacientov, 

zdravstvenih delavcev in storitev povečuje, obstaja tudi vedno večja potreba po primerjavi sistemov za 

zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi med državami članicami, na podlagi katere bi lahko 

ugotovili, do kakšne mere so si ti sistemi med seboj podobni glede oblike, standardov in kakovosti, ki 

jo zagotavljajo pacientom (projekt MARQUIS kot del 6. okvirnega programa EU). 

Cilj projekta OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), ki se je začel leta 2002 in 

preučuje kazalnike kakovosti v zdravstveni negi, je izmeriti in primerjati kakovost opravljanja 

zdravstvenih storitev v različnih državah. V raziskavo je bila vključena tudi varnost pacientov. 

Evropska komisija je menila, da je uspeh projekta OECD za opredelitev novega nabora kazalnikov 

kakovosti (HCQI), v katerem sodelujejo vse države članice EU, prednostna naloga, zato je v okviru 

programa javnega zdravja Skupnosti (2003−2008, 2008−2013) finančno podprla projekt. 

Z uporabo strukture postopka pregleda je bil sprejet nabor 27 kazalnikov na treh ključnih področjih: 

promocija zdravja, preventivna oskrba ter diagnostika-zdravljenje v primarni zdravstveni negi. 

Nekateri kazalniki so med drugim tesno povezani z reproduktivnim zdravstvenim varstvom. 

• Promocija zdravja: število primerov gonoreje/klamidije, število splavov. 

• Preventivna oskrba: določanje krvne skupine in presejalni testi za protitelesa pri pacientkah pred 

porodom, testiranje na okužbo s HIV za pacientke pred porodom, nizka rodnost, testi za 

slabokrvnost pri nosečnicah, testi za gonorejo na materničnem vratu pri nosečnicah, testi za 

hepatitis B pri nosečnicah, dokumentacija o hepatitisu B v materinski knjižici med porodom. 

V preteklih letih so Svetovna zdravstvena organizacija, Svet Evrope, Evropska komisija in Evropski 

parlament ustanovili skupine, ki zbirajo informacije, objavljajo poročila, izdajajo priporočila in 

zagotavljajo pravni ter regulativni okvir za izboljšanje kakovosti v zdravstveni negi. Trenutno 

sodelovanje med mednarodnimi organizacijami se s spremljanjem rezultatov v zdravstveni negi in 

postopkov oskrbe, ki temu sledijo, osredotoča na nadaljnje raziskave in razvoj kakovostnih 

zdravstvenih storitev, povezanih z varnostjo pacientov (AHRQ, Quality Indicators Modules). 

Varnost je torej osnovno merilo kakovosti in rezultati kažejo, da je treba v celoti poznati in razumeti 

pravila varnosti v organizaciji, če želimo izboljšati varnost pacientov. Poleg tega je treba kakovost 

raziskati in preučiti tudi z vidika pacientov ali nosečnic, čeprav so številne študije potrdile zgornjo 

domnevo, ključna točka nekaterih drugih študij pa je povezava med varnostjo in zadovoljstvom. 

Ključne besede: kakovost, zdravstvene storitve, varnost, upravljanje 

396

A 

Ahec L. 311 

Arvanitidou O. 394, 395 

B 

Bahun M. 44, 148 

Bandur M. 300 

Beganović A. 343 

Berčan M. 143 

Bernot M. 228 

Bratkovič M. 280 

Brecelj R. 173 

Bregar B. 244 

Brolih N. 367 

Bulić Vidnjević I. 326 

Č 

Čačinovič – Vogrinčič G. 60 

Čebašek-Travnik Z. 14 

Čeh A. 199 

Černenšek P. 60 

D 

Dinić T. 388 

Dolžan Lindič H. 249 

Donik B. 33 

Dornik E. 81, 86 

Duh Š. 285 

E 

Eder J. 167 

F 

Fekonja Z. 97 

Fende T. 306 

Filej B. 183, 300 

Fink A. 382 

Fošnarič L. 158 

G 

Grabljevec S. 352 

Gregorc C. 92 

Indeks avtorjev 

Grubešić Z. 343 

H 

Hvalič Touzery S. 193 

J 

Jalen A. 183 

Jerič A. 326 

Jokinen M. 391 

Juhant J. 153 

Jus A. 104 

K 

Kadivec S. 259 

Kalender Smajlović S. 1, 44, 163 

Kamenšek P. 224 

Kaučič B.M. 183 

Kelbič A. 97 

Klančnik Gruden M. 244, 352 

Klanjšek M. 139 

Kobentar R. 233 

Kordiš T. 290 

Koren P. 306 

Košnik M. 285 

Kovačič E. 129 

Kramar Z. 255, 311, 337 

Krapež T. 357 

Kvas A. 123 

L 

Lahe M. 300 

Lavrinec P. 148 

Lavtižar J. 249 

Lekšan T. 295 

Lokajner G. 109, 173 

Lokar K. 228 

Lorber M. 118 

Lubi T. 215 

M 

Marinšek N. 337 

Matko S. 209 

Matković M. 228 

Mekinc J. 8 

Mertelj O. 255 

Mežik Veber M. 193 

Mihelič Zajec A. 81, 86 

Mlakar J. 352 

397

Mori Lukančič M. 295 

Murtić Z. 40 

O 

Oroszy D. 343 

Oštir M. 134 

Ovsenik M. 60 

Ovter I. 209 

P 

Pajnkihar M. 143 

Panić Z. 348 

Par L. 377 

Pavič Nikolič M. 316 

Pejić M. 331 

Pešak S. 285 

Peterka Novak J. 268 

Petrica L. 66 

Petrinec Primožič M. 285 

Pirš K. 33 

Pivač S. 163 

Plazar N. 220 

Pleterski Rigler D. 352 

Poljanec Bohnec M. 372 

Prelec A. 204 

Prestor L. 275 

Pušnik D. 33 

R 

Rešetič J. 263 

Ribič H. 311 

Roljić S. 70 

Romih K. 193 

Rugelj V. 178 

S 

Seljak J. 123 

Sima Đ. 109 

Simčič B. 28 

Skela Savič B. 76 

Skinder Savić K. 163 

Sotler R. 23, 362 

Srpčič P. 115 

Stimnicker K. 17, 20 

Strahovnik V. 153 

Š 

Šargač M. 352 

Škof L. 2 

Škrabl N. 92, 188 

Štemberger Kolnik T. 49 

T 

Tepina J. 76 

Tomažič M. 92, 188 

Trotovšek T. 343 

U 

Ulčar I. 295 

Umičevič S. 66 

V 

Vegnuti M. 285 

Vermeulen J. 392 

Vidmar L. 348 

Vovk A. 367 

Vražič Z. 54 

Z 

Zajc M. 66 

Zaletel M. 316 

Zavrl Džananović D. 321 

Ž 

Živič Z. 238 

Žvanut B. 220 

398

Polavtomatski defibrilator Cardiac Science G3: 

ACCESSIBLE DEFIBRILLATION AT WORK 

• enostavna uporaba (samo en gumb za upravljanje) 

Act today, so you can save an 

• glasovna navodila v slovenskem jeziku 

employee tomorrow. 

• tekstni zaslon 

• prekonektirane elektrode omogocajo š hitrejše reagiranje v 

situaciji, kjer šteje vsaka sekunda 

• unipolarne elektrode (vseeno na katero stran se namestijo) 

• prilagojena defibrilacijska energija vsaki žrtvi (105-360 J) 

• avtomatsko sinhroniziran šok (defibrilacija ob najbolj 

optimalnem casu) š 

• avtomatsko samodejno dnevno testiranje vseh kriticnih š 

komponent 

• visoko zmogljiva litijeva baterija za 300 defibrilacij, oz. 

4-5 let 

• 7 letna garancija aparata (certificirana s strani proizvajalca) 

Avtomatski defibrilator 

VEDNO PRI ROKI 

T / +386 1 58 67 500,

1 

2 

3 

4 

5 

PRED STIKOM Z 

BOLNIKOM 

PRED ASEPTI�NIM 

OPRAVILOM 

PO MOREBITNEM STIKU S 

TELESNIMI TEKO�INAMI 

PO STIKU Z BOLNIKOM 

PO STIKU Z BOLNIKOVO 

OKOLICO 

POPOLEN VIRUCID 

Vaših 5 trenutkov za HIGIENO ROK 

Pred vsakim stikom z bolnikom. 

Da zaš�itimo bolnika pred patogenimi mikroorganizmi, ki jih imamo na rokah. 

Tik pred vsakim asepti�nim postopkom. 

Da zaš�itimo bolnika pred vdorom patogenih mikroorganizmov, tudi njegovih 

lastnih. 

Neposredno po morebitnem stiku s telesnimi teko�inami in po odstranitvi rokavic. 

Da zaš�itimo sebe in bolnišni�no okolje pred patogenimi mikroorganizmi. 

Po stiku z bolnikom. 


Po stiku s katerim koli predmetom ali opremo v neposredni bolnikovi okolici, tudi 

�e se bolnika nismo dotikali. 


Spirigel ® complete 

Nova generacija alkoholnih gelov 

POPOLN VIRUCID 

Popolnoma viruciden gel s kratkim kontaktnim �asom. 

POPOLNA POKRITOST 

Primeren za higiensko in kirurško razkuževanje rok s 

širokim spektrom delovanja, pokritost celotne ustanove. 

POPOLNA INOVATIVNOST 

Edinstven dozator in nizka viskoznost prepre�ujeta 

mašenje, kapljanje in polivanje. 

POPOLNOMA KOŽI PRIJAZEN 

Vsebuje Aloe vero, pantenol in druge naravne 

negovalne komponente, ki omogo�ajo, da ga koža 

dobro prenaša. 

�isto. Varno. Zdravo

8. kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zbornica - Zveza

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?